In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. (Jn 8,32)

Janez 10,16 vam pravi, da bo nekoč ena čreda in en pastir. To pa se ne bo zgodilo, dokler bodo ljudje razdeljeni v številne cerkve in sekte; kajti vsaka od teh sekt se imenuje za pravoverno, druge pa za krivoverne, in ne želi slišati ničesar o združitvi. Obstaja toliko čred, kolikor je pastirjev, vendar na čelu ni nobenega pastirja ljubezni, ponižnosti, sprave, strpnosti in soglasja. Meni sicer pravijo Najvišji Pastir, vendar črede in pastirji ne nosijo znamenj Najvišjega Pastirja, zato se ta prerokba o vidnem začetku tisočletnega kraljestva Moje ljubezni, ponižnosti, potrpežljivosti, sprave, soglasja in izpolnitve vseh zapovedi ter Mojih kreposti kot Sina človekovega, ki sem vam jih v molitveniku tako lepo in jasno razložil, še ni izpolnila, ampak se bo šele morala izpolniti. ...

Kar zadeva starost med rimsko in luteransko vero, je luteranska vsekakor starejša, ker jo je učil Kristus, za njim apostoli in učenci, in so jo sami tudi v pisni obliki zapustili, kar se imenuje Nova zaveza. In to uporabljajo protestanti kot temelj svoje vere, medtem ko poznejša Rimskokatoliška cerkev in njeni nauki izvirajo iz vseh stoletij, tako da danes (leto 1772) predstavlja celotno antikrščanstvo zmotnih naukov, kakor so jih skozi stoletja antikrščanski papeži postopoma uvajali. Kar praviš, da rimska cerkev obstaja od časov Petra, ima sicer svojo pravilnost; kajti Peter je še živel, ko je v Rimu že obstajala krščanska skupnost. Vendar Peter nikoli ni ničesar storil ali prispeval k ustanovitvi rimske cerkve. Rimska skupnost se je začela oblikovati po Kristusovi smrti, ko so v Rimu izvedeli za Kristusovo vstajenje. Kajti v Rimu je bilo veliko ljudi, ki so se v Kristusovem času zaradi različnih zadev in opravil zadrževali v Judeji in v okoliških deželah. Ti so prihajali poslušat Jezusove govore in mnogi izmed njih so bili spreobrnjeni iz svojega poganstva. Ko so se vrnili v Rim, so pripovedovali, kaj so doživeli in izvedeli, in tako se je krščanska vera začela širiti v Rimu. Posamezniki in cele družine so postajali kristjani. Končno je novica o Kristusovem križanju in vstajenju prišla v Rim, kar je v mestu povzročilo veliko govoric. Mnogi so javno pripovedovali, da so bili osebno navzoči pri teh govorih in da so govorili z Jezusom. S tem pa so se verujoči prepoznali in se povezali med seboj ter postali nova verska sekta. Večkrat so prihajale novice iz Jeruzalema v Rim, kaj so apostoli in učenci počeli in kako se je v Jeruzalemu oblikovala krščanska skupnost. Tako so se tudi v Rimu prijatelji in izpovedovalci krščanstva tesneje povezali. Vendar še niso postavili voditelja, ker nihče v novem nauku ni bil dovolj izobražen. Zbirali so se, imeli bratske gostije, molili in peli, vendar do oblikovanja trdne skupnosti dolgo ni prišlo. Ko je Pavel leta 61 prišel v Rim, je bilo sicer že veliko kristjanov, vendar še ni bilo skupnega Rimskega škofa. Zato v svojih pismih omenja imena več rimskih kristjanov, nikoli pa škofa, ker ga še ni bilo. Pavlova pisma iz Rima segajo v leta 61 do 63, ker mu je bilo pozneje prepovedano komunicirati s svojo okolico, tako da je še dve leti vklenjen živel v ječi, dokler ni umrl. Calendarium romanum sicer pripoveduje, da je bil Peter od leta 42 do 67 v Rimu, toda to je vse izmišljeno, ker apostolska pisma jasno dokazujejo nasprotno. Tudi Pavel v nobenem pismu ne omenja niti Petra niti kakšnega škofa v Rimu. Torej: Peter ni bil rimski škof, ker je v letu 44 omenjen kot ujetnik in v letu 51 kot steber skupnosti v Jeruzalemu, kakor je razvidno iz poročil Nove zaveze, in to popolnoma izniči laži Calendariuma romanum! ...

Prišlo je do tega, da Jaz Sam ne morem storiti ničesar brez nasilja. Zato se ne čudite, da Jaz, večna Ljubezen, govorim v tem ostrem tonu. Kajti zdaj je nastopil čas Moje vrnitve in zato govorim vsem ljudem kot Sodnik sveta, čigar izrek je svet in se bo izpolnil pod gromom in strelami strašnih potresov. Jaz želim zaščititi vse tiste, ki so Me v Jezusu prepoznali kot ljubečega Očeta in ki bodo iz ljubezni do Mene in do bližnjega prostovoljno izpolnjevali Moje zapovedi. Toda gorje tistim ljudem, ki bodo kljub strašnim uničujočim dogodkom in Mojim naukom trmasto vztrajali v svoji zmoti, saj jim ne preostane nič drugega kot to, da bodo vzeti iz sveta, kjer jih bo sprejel temni pekel muk in grozot. Amen! ...

Ker sem bil Jaz, Bog, pred utelešenjem v Kristusu neoseben, torej nisem imel lastnega osebnega telesa, saj sem vedno govoril skozi telo angela, in ker je Jahve v Kristusu kot utelešeni Bog prišel na svet ne s tremi, ampak z enim telesom, kako je mogoče trditi, da obstaja troedini Bog! Troedini Bog je bil na novo izmišljen šele v letih 325 in 381 po Kristusu na koncilih v Niceji in Carigradu s strani rimske cerkve. In ta novi troedini Bog je bil od takrat do danes sprejet s strani vseh cerkva in sekt. ...

Vprašanje, kako je bilo takrat, ko je naš Gospod in Oče hodil po Zemlji, si mora običajen bralec Svetega pisma znova in znova zastavljati. Mnogo stvari, o katerih nam pripovedujejo evangeliji, sploh ne razumemo ali jih razumemo le napol, če ne poznamo tedanjega časa. S tem bi radi podal nekaj informacij in s kratkim opisom razmer prispevali k razumevanju evangeljske zgodovine v deželi Palestini in med judovskim ljudstvom v času, ko je Jezus klical: »Čas se je izpolnil in Božje kraljestvo je prišlo«.  ...

Vendar pa se zavedajte, da je resnično in čisto Božje besedo mogoče najti le pod imenom »krščanska teozofija«, ki prenaša neposredno Očetovo besedo, to je tam, kjer Jaz, Jezus Kristus, sam poučujem svoje otroke; medtem ko pod imenom indijska teozofija (teozofsko društvo Helene Blavatsky) lažejo o Mojem življenju in trpljenju, zaradi česar sem ponižan in ne kot predstavljen Bog, temveč zgolj kot razsvetljen človek ali krščanski Buda. ...

To delo je izraz Moje ljubezni do vas, da bi spoznali resnico o zgodbi, ki jo je doživel apostol Martin Luther. Sprejmite ta izraz ljubezni in se mi zahvalite, ker ne zadovoljujem le vaše radovednosti, ampak tudi zato, ker vam pošiljam takšne čudovite bisere resnične doktrine iz nebes, saj sem se odločil, da ne bom pisal knjig samo zato, da bi imeli kaj brati, ampak da bi se vrnili k razodeti resnici in živeli ter ravnali v skladu z njo. Kajti ne branje in ne znanje vas ne bosta popeljala naprej v duhovnem smislu, ampak samo izpolnjevanje zapovedi in življenje v skladu z naukom, ki vam je bil ponujen. ...

V tistem hipu je z višave švignil blisk in Mohamed je stal pred osuplim zbranimi duhovniki, oblečen v najlepšo turško nošo, s turbanom na glavi. Pogledal jih je in rekel: »Dragi bratje, povejte mi, kaj želite od mene?« Duhovniki pa so bili tako prestrašeni, da niso mogli spraviti iz sebe niti besede, temveč so nepremično strmeli vanj. ...

Veličasten je bil dan Mojega vstajenja, dan zmage nad grehom in smrtjo, dan Božje ljubezni, ki je s tem dejanjem za vedno potrdila božansko resnico evangelija. To dejanje pa hkrati dokazuje, kako pomembno je imeti pravo Kristusovo vero, živeti in ravnati v skladu z njo, kajti ne morem biti pastir sto različnih nasprotujočih si verskih sekt, ki so jih ljudje izumili in ustanovili, ampak želim, da so vse Moje ovce iste vere in zato poznajo resnico ter se ne razlikujejo na sto načinov v razumevanju večne resnice. Jaz sem umrl za en greh in vstal sem le za to vero, ki sem jo sam poučeval in ustanovil, in ne za vse vrste človeških verskih sistemov, niti za religije, ki odstopajo od Mojega učenja! Zato, Moji dragi otroci, vzemite si k srcu Besede, ki so tu izrečene za vas iz ust večne Resnice, in verjemite Mi ter delajte, kar vam pravim. ...

Kjer se pridiga ljubezen do Boga in bližnjega in jo pridigarji (v tem primeru vsak, ki tako govori o ljubezni) tudi sami živijo, tam je prava vera. Kjer pa boste slišali, da pridigajo o ljubezni, obenem pa strastno izkazujejo sovraštvo do vere; pridigajo o ponižnosti, a izkazujejo ošabnost; pridigajo o potrpežljivosti, a nestrpno preganjajo drugače verujoče; pridigajo o nesebičnosti, a kopičijo denar; pridigajo o miru, a sejejo nemir in sovraštvo med narodi; pridigajo o čistosti, a živijo v nečistosti - tam ni prave vere. ...