Emanuel Swedenborg
"Najboljše storim, če vse skupaj podkrepim z izkušnjo. Kadarkoli sem namreč govoril z angeli iz oči v oči, sem bil v njihovih bivališčih. Ta bivališča pa so natanko takšna kot bivališča na zemlji, se pravi hišice, le da so neprimerno lepša. V njih je vse polno dvoran, soban in spalnic. Tudi dvorci so in okrog njih vrtovi, rožne gredice in livade. Tam, kjer živijo v skupnosti, njihove hiše stojijo druga ob drug in so urejene v naselja, z ulicami, cestami in javnimi trgi, natanko tako, kot je v mestih na zemlji. Dovoljeno mi je bilo, da sem pohajal po takšnih naseljih, pogledoval sem in tja ter tu in tam zavil v kako hišo. To se je dogajalo, ko sem bil povsem buden in se mi je odprl notranji uvid." (Nebesa in pekel )
Emanuel Swedenborg se je rodil 29. januarja 1688 v Stockholmu. Njegov oče, Jesper Swedberg, je bil ugleden duhovnik protestantske cerkve, dvorni kaplan, profesor teologije na univerzi v Uppsali in pozneje tudi škof. Družini je bilo podeljeno plemstvo leta 1719 in takrat je privzela ime Swedenborg. Potem ko je mladi Emanuel leta 1709 diplomiral na univerzi v Uppsali, je preživel pet let v tujini. Zanimal se je za matematiko in naravoslovne znanosti, in da bi se z njimi čim bolje seznanil, je obiskal Anglijo, Holandijo, Francijo in Nemčijo, kjer je srečal pomembne znanstvenike tistega časa. Zablestel je z zamislimi na področju praktične mehanike: od metode določanja geografske dolžine s pomočjo meseca do novih načinov konstruiranja ladijskih dokov in celo do predlogov za podmomico in letalo.
Na Švedsko se je vmil že kot priznan znanstvenik in leta 1715 začel izdajati prvi švedski znanstveni časopis Daedalus Hyperboreus. Kralj Karel XII. ga je kmalu zatem imenoval za svetovalca extra ordinem v Svetu kraljevih rudnikov in to funkcijo je Swedenborg opravljal celih trideset let ter pri tem veliko prispeval k razvoju švedskega rudarstva in metalurgije. V tem času pa se je intenzivno ukvarjal tudi z drugimi znanostmi in na nekaterih področjih dosegel mednarodni sloves. Leta 1718 je objavil prvo razpravo o algebri v švedskem jeziku, leta 1734 pa je izdal svoje prvo obsežno znanstveno delo Opera philosophica et mineralia v treh zvezkih, od katerih prvi Principia rerum naturalism (“Principi naravnih stvari”) obsega zrelo Swedenborgovo filozofijo narave. V njej je razvijal svojo varianto atomizma, intuitivno presenetljivo podobno sodobnemu nauku o atomih, poleg tega pa je postavil hipotezo o nastanku sončnega sistema, ki je anticipirala znano Kant-Laplaceovo teorijo, po kateri so se planeti razvili iz skupne meglenice. V naslednjem obsežnem znanstvenem delu, ki ga je po novi nekajletni evropski tumeji objavil pod nenavadnim naslovom Oeconomia regni animalis (“Ekonomija živalskega kraljestva”‚ 1741) pa že opazimo premik Swedenborgovega zanimanja k dušeslovju, čeprav še vedno v strogem naravoslovnem okviru: človeško dušo skuša najti in razumeti v njenem lastnem kraljestvu - v telesu, pri čemer si prizadeva dokazati nesmrtnost duše, ki naj bi bila neposredno čutno spoznavna. Trdil je, da je duša notranje življenje krvi in da ima sedež v možganih, ter prispeval tudi nekatere ideje k lokalizaciji mentalnih procesov, ki jih potrjuje sodobna nevrofiziologija.
Leto 1744 pa pomeni prelomnico v Swedenborgovem osebnostnem in duhovnem razvoju. Doživel je hudo “religiozno krizo”‚ povezano z dvomi v smiselnost in etičnost naravoznanstvenih raziskav in nasploh filozofskega iskanja, krizo, ki se je kazala v vrsti travmatičnih in hkrati vizionarskih sanj, ki jih je zapisal v svojem duhovnem dnevniku Drömmar (“Sanje”) 1743-1744, objavljenem šele leta 1859. Prelomno doživetje je bilo za Swedenborga razodetje, ki mu je bilo dano v noči od 6. do 7. aprila 1744 in je postalo znano kot njegova “vizija Kristusa”:
“Občutil sem, da me je navdalo nekaj svetega. Tedaj sem zaspal in okrog dvanajste, ene ali druge ure ponoči me je od glave do peta zagrabil močan drget, ki ga je spremljalo hrumenje, kakor da bi se skupaj stekalo šumenje mnogih vetrov. Trepetal sem zaradi tega neopisljivega hrumenja in vržen sem bil na svoje obličje. V trenutku, ko sem bil tako vržen, sem se popolnoma prebudil in videl, da stegnjen ležim na tleh. Opazil sem, da so mi bile naslednje besede položene na ustnice: ‘O, ti vsemogočni Jezus Kristus, o Ti, ki si v svojem velikem usmiljenju blagovolil priti k takšnemu grešniku, stori, da bom vreden Tvoje milosti!’ Dvignil sem roke in molil, in tedaj je prišla neka roka in moje roke močno stisnila. In nadaljeval sem z molitvijo in govoril: ‘O Gospod, o Ti, ki si obljubil, da boš v milosti sprejel vse grešnike, saj ne moreš, da ne bi držal svoje besede.’ Tedaj sem se ulegel na Njegove prsi in zrl sem Njega iz obličja v obličje. Toje bil obraz s takšnim izrazom svetosti, da ga ne znam opisati. Smehljal se je in resnično sem verjel, da je bil tak Njegov obraz v času Njegovega zemeljskega življenja. Rekel je: ‘No, stori to!’ To je pomenilo, kakor je dojela moja pamet: ‘Resnično me ljubi!’ O Bog, podeli mi milost za to! Razumel sem, da tega ne morem storiti iz lastne moči. Tedaj sem se prebudil v drhtenju.”
Odlomek iz Swedenborgovega dnevnika je citiran po knjigi: Ernst Benz, Vision und Offenbarung. Gesammelte Swedenbrg-Aufsätz
To razodetje je Swedenborga odvrnilo od njegove dotedanje znanstvene kariere in ga usmerilo k duhovnim, onstranskim potovanjem. Dokončna odločitev, da opusti posvetno učenost in se popolnoma preda svojemu novemu poslanstvu božjega in angelskega znanilca ter preroka “prave krščanske vere”‚ pa je v njem dozorela ob drugem pomembnem videnju, ki mu je bilo dano leto dni pozneje, v Londonu sredi aprila 1745, in je znano kot “vizija poslanstva”. Videnje se začenja z izkušnjo očiščenja, z odrešitvijo od “mesenega poželenja”‚ osrednji del pa tvori vizionarsko srečanje z Bogom, v katerem Bog pouči Swedenborga, da ga je izbral, da bi ljudem razodel duhovni pomen “Svetega pisma”. Takole je Swedenborg zapisal v svoj dnevnik:
“V tisti noči so se mi, zato da bi bil prepričan, odprli svet duhov, pekel in nebesa, kjer sem srečal več oseb iz svojega znanstva z vseh koncev in krajev. Od tega dne sem se odrekel vsej posvetni učenosti in se posvetil zgolj še duhovnim stvarem, v skladu s tem, kar mi je Gospod ukazal, naj pišem. Dan za dnem je Gospod odpiral oči mojega duha, tako da sem bil zmožen pri polni budnosti videti, kaj se dogaja na drugem svetu, in povsem buden govoriti z angeli in duhovi.”
V preostalem delu svojega dolgega in književno plodnega življenja, od leta 1745 do smrti leta 1772, se je Swedenborg posvetil razlagi “duhovnega pomena” krščanske Biblije in sporočanju tistega, kar je “slišal in videl” v onstranskih svetovih. V tem času je napisal svoja glavna dela, pretežno v latinščini, s katerimi je zaslovel kot jasnovidec, krščanski mistik in heretik ter celo kot glasnik “Nove cerkve”. Med temi deli velja omeniti predvsem naslednje: Arcana coelestia (“Nebesne skrivnosti”, v osmih zvezkih, 1749-56), Apocalypsis explicata (“Razloženo razodetje”‚ v štirih zvezkih, prva izdaja 1785-89), De caelo et ejus mirabilibus, et de inferno ex auditis et visis (“Nebesa in pekel‚ 1758) in, leto dni pred smrtjo, Vera christiana religio (“Resnična krščanska vera”‚ 1771), v kateri je podal nekakšno sintezo svojih teoloških naukov.
Swedenborg sam ni ustanovil nove cerkve, bil pa je prepričan, da so njegovi nauki lahko osnova za “Novo cerkev”‚ ki jo je povezoval z bibličnim Novim Jeruzalemom. Kmalu po Swedenborgovi smrti so njegovi pristaši v Angliji dejansko ustanovili Novo cerkev, ki je dejavna še danes, predvsem v anglosaških deželah, pa tudi Evropi in Afriki, kamor hodijo misionarji, bržkone zaradi Swedenborgove nenavadne naklonjenosti do Afričanov. Nova cerkev ima tudi svojo liturgijo, sicer dokaj sorodno krščanski, kateheza pa temelji na Swedenborgovi razlagi “notranjih pomenov” Svetega pisma. Od tradicionalnih zakramentov je Nova cerkev prevzela krst in poslednjo večerjo, k že znanim krščanskim praznikom pa je dodala Dan Nove cerkve (19. junij).
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Jezus o Emanuelu Swedenborgu
Naj knjigam Emanuela Swedenborga popolnoma verjamemo?
1 Dar modrosti pride vsem, glede na stopnjo njihove ljubezni do Mene in to je pravi »kruh« in pravi »kelih«, ali »Moje telo« in »Moja kri«, o kateri pričujejo vsi preroki, od Mojzesa do Janeza, Emanuela Swedenborga in vseh modrecem, ki so se učili iz Moje ljubezni.
3/10 Glede tretjega vprašanja: Kar zadeva Emanuela Swedenborga, bi se morali vpraševalci sami vprašati, ali so zmožni tudi sami povedat kaj podobnega brez Moje modrosti!
11 Zbudil sem ga Jaz in vodili so ga Moji angeli v svoji modrosti iz mene, po stopnji njihove ljubezni do Mene. In to kar je govoril je dobro in resnično.
12 Toda Moj nauk in Moja živa beseda, ki prihaja k vam iz Mojih ust z ljubeznijo v vas, sta višja od vseh prerokov in vse modrosti angelov, kajti ljubezen je prva in najvišja, modrost pride šele pozneje.
13 Kdor ima torej resnično ljubezen do Mene, mu bo dana tudi modrost v vsem izobilju. Kdor pa išče prej resnico brez ljubezni, ne bo našel drugega kot prevaro. Postal bo dvojnik, ki na koncu ne bo vedel, katera je pravzaprav prava.
14 Zato ljubite najprej in opustite svojo neumno radovednost in v vas bo vzšlo sonce. Amen! Amen! Amen
Jakob Lorber
Nebeški darovi (HiG.01_40.05.03,10-14)
3. Maj 1840, v nedeljo dopoldan
Primer razumevanja Svete Trojice - Swedenborg
Razumsko razmišljanje se tej skrivnosti ne bo nikdar približalo, srce jo lahko le verujoč sprejme v upanju, da bo v večnosti razkrita; razen, če bi Gospod Sam počastil nekoga z ustreznim razodetjem. To se je tudi res večkrat zgodilo tistim, ki ga občutijo kot odgovor na svoje iščoče spraševanje in ga želijo sprejeti; takšno razsvetljenje so prejeli na primer Emanuel Swedenborg, Sadhu Sundar Singh in nenazadnje Jakob Lorber.
Dr. Rainer Uhlmann
Tako mi je govoril Gospod
Swedenborg v Rimu
Ja, tudi najbolj znani protestanti bi se lahko naučili veliko več! Tudi Swedenborg je v Rimu doživel marsikaj, kar mu je na zelo pomemben način pomagalo odpreti vrata v notranje življenje. Bil je namreč človek, ki je znal iz vsega izluščiti bistveno in iz tega dejansko potegniti koristi.