Razlaga Gospodovega besedila.
IV Udarec po obrazu in plašč (Mt 5,39-40)
21. marec1864; od 10. do 13.ure
1 Glede petega poglavja in 39. verza (Matej), v katerem je rečeno: "Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo." itd., verz 40: " In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč." Upoštevati morate naslednje:
2 Če bi bil človek sposoben razmišljati vsaj z malo jasnosti, bi takoj videl, da to, kar sem povedal, nikakor ne bi moglo niti v najmanjši meri veljati v materialnem kontekstu.; Kajti to sem povedal ob priložnosti, ko so Me ljudje vprašali, ali moja čista zapoved ljubezni razveljavlja Mojzesove postave. Toda rekel sem: " Ne razveljavljam niti ene besede Mojzesove postave in jo izpolnjujem v tolikšni meri, kolikor vsebuje ljubezen."
3 Res je, da je Mojzes rekel prednikom: oko za oko, zob za zob! Tisti, ki koga ubije, mora biti kaznovan s smrtjo; toda med vami, Moji učenci, mora biti drugače. (1) " Točno tam sem uporabil primer udarca in prepira, kdo ima pravico do plašča, ki seveda ni bil pravilno zapisan, poleg tega pa so k temu prispevali še nenatančni prevodi iz hebrejskega jezika v grški jezik, nato v rimski (latinski) jezik, in šele dolgo po teh treh jezikih v nemščino – ki je imela v času prevajanja precej skromen besedni zaklad in ni imela ustreznih besed za pravilno podajanje nekaterih izrazov iz teh treh jezikov.
4 Ti trije verzi bi se bolj pravilno glasili takole: "Ko se z bratom ali sosedom zapleteš v manjši prepir in ti ta trmasto nasprotuje, ne reagiraj še bolj burno, da se lahko staro prijateljstvo med vama znova oživi! " (primerjaj ND1 174,14; Matej 5,39)
5 Ni nobene omembe udarca. S tem bi namreč dal močnejšemu pravico, da po mili volji udari svojega šibkejšega brata ali soseda – ne le enkrat, temveč tudi dvakrat.
6 Enako velja za prepir o plašču. Da bi bolje razumeli ta spor glede plašča, je nujno vsaj nekaj osnovnega znanja o judovskih domačih običajih in tradicijah. (Matej 5,40)
7 Med njimi je bila stara navada in običaj, da če je kdo včasih – običajno kadar ni imel denarja ali prodajnih domačih živali – vseeno potreboval plašč ali ogrinjalo ali oboje hkrati, je šel h krojaču v skupnosti mesta, razložil svoj problem in določil datum plačila. Pa vendar se je pogosto dogajalo, da nekateri od njih niso bili sposobni ali niso hoteli držati obljube o datumu plačila. Krojač plaščev in ogrinjal je bil nato dolžan počakati na dogovorjeni drugi in celo tretji rok za plačilo, z malo dodatnega plačila, dokler ni pretekel zadnji rok. Po preteku tretjega roka je imel izdelovalec plaščev in ogrinjal pravico pričakovati dogovorjeni znesek od tistega, za katerega je izdelal plašč in ogrinjalo, kar je neredko sprožilo vroč spor pred sodnikom. Krojač je želel svoj dogovorjeni honorar, medtem ko je lastnik plašča in ogrinjala navedel svoje razloge, zakaj, tudi po tretjem terminu, ni mogel zadovoljiti svojega dolžnika. V takem primeru je med Judi veljal zakon, da če nekdo resnično ni mogel plačati, je skupnost imela dolžnost, da krojača odškoduje, da bi ga ohranili v poslu. Zbor je imel nato pravico pričakovati od člana skupnosti, ki ni plačal, da znesek poravna takrat, ko so ugotovili, da je zmožen plačila. Med desetimi takimi dolžniki pa je komaj eden bil pripravljen plačati, ostali pa so zelo dobro znali navesti množico razlogov za svojo stalno nezmožnost plačila. To je pogosto povzročilo dolgoletno prizadevanje v takšni skupnosti in nekoč so me vprašali, kaj bi bilo v takem primeru pravilno storiti, da bi se tovrstno zlo zajezilo. To je natanko takrat, ko sem rekel: Najboljši in najučinkovitejši način je najprej ta, da smo popolnoma razumni in pošteni v skladu z Mojzesovo postavo, po kateri naj nihče ne želi ničesar, kar pripada njegovemu bližnjemu. A tudi pobiralcu dolgov: Naj se prizadevanje glede oblačila tu in tam raje opusti, namesto da bi se vsa skupnost zapeljala v nepotreben spor in prepir.
8 Tisti torej, kdor to ve, me nikakor ne more obtožiti krivičnosti, ker sem dal takšen nasvet, da bi med vami vladala mir in enotnost
9 Toda evangelist je želel vse to posredovati s čim manj besedami, da bi prihranil čas in trud, saj mu je pisanje postalo mučno; kajti pisanje takrat ni potekalo hitro, temveč zamudno in počasi. Ena stran, ki bi jo izkušen pisec lahko napisal v dvajsetih do tridesetih minutah, je L’Rabbasu iz Sidona (2), ali Luku v Jeruzalemu, ali Teofilu v Atenah, Korintu ali Sirakuzah, kjer je pogosto živel, ob vsej prizadevnosti vzela približno osem dni; črke je moral bodisi vrezovati z jeklenim pisalom na posebej pripravljene plošče ali pa so morali pisati s finim umetniškim čopičem na pergament. Za izurjenega umetnika ali pisatelja je pisanje (slikanje) črk potekalo precej hitreje, vendar še vedno ne dosti hitreje kot s starim pisalom za skrilavec. To je bil torej razlog, zakaj so pisci v mojem času pisali le tisto, kar je bilo nujno potrebno. Zato je L'Rabbas potreboval do svojega zadnjega, torej petnajstega evangelija, petindvajset let, kljub njegovi pridnosti in vnemi. Tako lahko razumeš, da so takšni pisci obravnavali le najnujnejše besede in izpuščali razlage stranskih vprašanj.
10 Toda človek bi zlahka vprašal: "Mojzes in tudi drugi starodavni preroki so napisali obsežne knjige; koliko časa je torej Mojzes potreboval, da je zapisal le pet znanih knjig, z izjemo šeste in sedme knjige, skupaj s preroškim dodatkom?"
11 Na to vam pravim, da po njegovem zapisu iz tistega časa nobena knjiga ni bila daljša od enega Janezovega evangelija. Mojzes je še vedno pisal – njemu še dobro znane – egipčanske hieroglife. Šele v času sodnikov, ki so bili še zelo dobro seznanjeni s to pisavo in njenim pomenom, so bile Mojzesove knjige zapisane na pergament, katerega postopek izdelave je bil ljudem starega mesta Pergamon dobro znan. Vendar pa je bila ta pisava večini Judov, ki so živeli v mojem času, neznana, saj med soglasniki ni bilo samoglasnikov. Bili so primorani izdelovati nove prepise, pri čemer so tako imenovani pismouki sodelovali več kot dvesto let, in od tod izvira naziv pismouk – ne zato, ker bi razumeli pravi pomen zapisanega, saj je bila večina pismoukov in farizejev pravzaprav precej topoglavih – temveč zato, ker so zdaj znali brati pisavo brez samoglasnikov iz časa sodnikov. Zato se ne smete čuditi, da je pogosto prihajalo do sporov med menoj in takšnimi pismouki, v katerih ti zaradi svoje slepote niso našli nobenega veselja. V tem se bosta ti dve domnevno sporni pisavi razjasnili.
------------- Opombe Lorber Verlag ------------
1. Zatem, naknadno, kasneje
2. Avtor Matejevega evangelija
Jakob Lorber
Nebeški darovi
Razlage evangelijev
Svetopisemska pojasnila
Kratka Svetopisemska pojasnila