In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. (Jn 8,32)

Jakob Lorber 

Zemlja in Luna

Tretji del del: Verske in moralne razmere v različnih nekrščanskih ljudstvih
Splošni pogled na različne nekrščanske prebivalce Zemlje iz duhovne perspektive, z glavnim upoštevanjem duhovne povezave med njimi in nebesi. (leta 1847)

 

74. Judje in Brahmani  (28. april 1847)

Duhovno zemljo vodijo samo krščanski duhovi. Kritiki so (ljudje, ki živijo od kritiziranja) "krma" za vole in osle. Današnji judje in sočna primerjava njihovega mešanja z ostalim človeštvom (z duhovnega vidika). Njihova vloga v duhovnem kraljestvu. Veliki zasnova je še vedno predstavljena, vendar je zlorabljena. Mohamedanci, različni Judje in arijanski Kristjani; njihova glavna vrlina je trgovina in vojna. Njihova predstava o posmrtnem življenju in njihova vloga v onostranstvu. Brahmani, skrivnostni čudežni možje, pri katerih ima pomembno vlogo črna magija. Kastni sistem je žalostno pričevanje o nižji stopnji duhovne kulture. O njihovem (slabem) stanju v onostranstvu. 

1. Seveda se ne bomo posebej ozirali na vsa bivalna območja Zemlje, ker bi to zahtevalo preveč časa in preveč prostora, ampak bomo le na splošno pogledali tako imenovane razmere, v katerih živijo različni prebivalci Zemlje in kakšna je njihova duhovna povezava z nebesi.
2. Ker smo doslej posvečali pozornost le „kristjanom“, druge prebivalce zemlje pa smo pustili ob strani, se bo v tem pogledu glede zastopanost celotne Zemlje v kakšnem bralcu pojavila kritika, katerih pa tako in tako ne bo primanjkovalo.
3. Tako imenovani „kritiki“ stroke morajo za vsem vohljati, vse kritizirati in grajati. To so ljudje, ki živijo od graje, in ker ima svet trenutno vedno raje graje in veliko bolj pozorno bere žaljivke kot pohvale, je ta slaba lastnost sveta še posebej močan vzvod, ki kritikom omogoča, da vse povprek kritizirajo.
4. Hvalijo pa le dela in dejanja ljudi, ki so na oblasti, katerim pa je zlahka kakšne graje z različnimi zelo občutljivimi sredstvi hitro pregnati. V zameno pa ti prezirajoči svetniški modreci še bolj izlijejo svoj žolč na vse tiste, od katerih ne pričakujejo udarcev, zato je potrebno takšnim ljudem že prej zapreti oslovska usta, včasih pa v takšno sporočilo vmešati tudi malo sena, da imajo te uboge živali kaj za jesti.
5. Sporočilu o Zemlje in o tem, kaj imajo z njo opraviti drugi njeni prebivalci ni kaj več dodati, saj so glavna stvar vedno kristjani, saj duhovno zemljo upravljajo in vodijo le krščanski duhovi in nikoli poganski; - toda tu gre za samo nekaj obrokov sena za kritike, da tudi oni dobijo krmo za pojest.
6. V tropskih deželah pa je rast trave veliko močnejša kot v deželah zmernega pasu, kjer krščanska zastava plapola večino časa; zato smo lahko prepričani, da bomo v tropskih deželah našli obilico vseh vrst krme, zato se želimo obrniti s to namero tudi k drugim prebivalcem zemlje.
7. Poleg številnih krščanskih ločin živijo tudi Judje razpršeni po vsem svetu; so podobni rezinam slanine, s katerimi kuharji mastijo pusto divjačino. Tako so tudi vse vrste ljudje, od katerih je večina pusta divjačina, po vsem svetu premešani z judovsko mastjo.
8. Judje so večinoma podobni svinjam, katerim ljudje pustijo, da se povsod malo zredijo, da se lahko, ko jim gre slabo, hranijo z zlato in srebrno maščobo Judov.
9. Jud, kakršen je zdaj, je popolna svinja; že zunanji videz razodeva, v kateri živalski razred spada ta človeška rasa. Jud je na splošno videti kot svinja, izgleda kot svinja, smrdi kot svinja in se povsod na svetu kot svinja valja v najbolj zavržnih oblikah najbolj zaničevanja vrednem blatu, da bi potešil svojo žejo po zlatu in srebru.
10. V duhovnem smislu je zanj dobra vsaka hrana; za kristjana je kristjan, za Turka Turek, za pogana pogan, pri Kitajcih je Kitajec in pri služabnikih fetiša fetišist, samo, da bi se nasitil in si pridobil zlato, srebro in drage kamne.
11. Svinja lahko uživa v vsaki hrani; tudi najbolj gole iztrebke lahko sprejme z veseljem, če so le topli. - Tako je tudi pri Judu; kjerkoli najde toploto ali naklonjenost za njegov interes, ga poje, saj so prav ti ljudje tisti, ki bodo za denar naredili vse in med njimi je zelo malo izjem. V duhovnem smislu, kot imate navado reči, najboljši niso vredni niti strela strelnega smodnika.
12. Še vedno čakajo na Mesijo, da jih bo nekega dne popeljal nazaj v njihovo staro obljubljeno deželo in iz njih naredil velik in mogočen narod; vendar ta Mesija ne bo nikoli prišel in ostali bodo to kar so, do konca časo, zato imajo, kar je lahko razumeti, v duhovnem kraljestvu izredno majhno vlogo in ne igrajo nobene posebne pozornosti.
13. Tam so to, kar so tudi tukaj, namreč barantači in trgovci, le da se tu sprehajajo med ljudmi v človeški podobi, na drugi strani pa se običajno pojavljajo v njihovi najbolj osovraženi obliki svinj; seveda ni vidna vsem, niti njim, ampak le iz čiste svetlobe resnice. (tj. iz Gospodove sfere).
14. Ker z Judi nimamo več kaj opraviti in vsi vedo, da jih je mogoče najti med vsemi narodi po svetu, kjer opravljajo iste posle, o njih ne bomo več govorili.
15. Čeprav v njih še vedno prevladujejo velike duhovne sposobnosti, te darove uporabljajo za prazno zlo. Zato ostajajo, kar so in v svetu duhov ni bolj pustih nebes, kot so judovska, saj tudi tam barantajo in sijaj zlata jim je več kot najmočnejša luč resnice.
16. Judom najbližji so Mohamedanci, ki naseljujejo majhen del Evrope, petino Azije in osmino Afrike. Ti Mohamedanci so različica Judov in arijanskih Kristjanov; njihova glavna vrlina je trgovina in vojna. Kar ne dobijo s trgovino, kupijo z orožjem v rokah. Toda njihov čas se bo kmalu končal.
17. Največjo nagrado za svoja trgovska in vojna prizadevanja najdejo v čutnih užitkih; zato njihov Elizij, kot si domišljajo, premore najlepša mlada dekleta in ženske, s katerimi upajo, da se bodo lahko večno predajali svojim razuzdanostim, ne da bi se utrudili in naveličali čutnih občutkov.
18. Nekateri si predstavljajo, da je njihov Elizij napolnjen z najbolj belimi in najlepšimi ženskimi prsmi, po katerih se bodo lahko udobno sprehajali. Ženske in dekleta pa bodo vedno rasle sveže kot gobe iz zemlje in jih bodo lahko uporabljali, kolikor bodo hoteli, ter vzneseno vzklikali: Kako čudovit in velik je naš Alah!
19. Tudi drevesa v svojih Elizijskih vrtovih si predstavljajo zgolj kot čudovita ženska telesa, tako kot so si Grki in Rimljani nekoč predstavljali neko boginjo Dafne, potem, ko jo je Apolon spremenil v lovorjevo drevo. Te drevesne ženske so polne genitalij in jih je mogoče tudi uporabljati; to so približne nebeške predstave večine Mohamedancev, pri čemer je seveda treba razumeti tudi najodličnejše, najljubše jedi in pijače.   
20. Ni treba posebej poudarjati, da lahko za njih pričakujemo zelo slab položaj v svetu duhov; zato bi bilo škoda še več papirja in črnila, da bi o njih še kaj napisali.
21. Prav tako je samoumevno, da jih ne smemo obsojati, ker so na napačni poti, saj bo v duhovnem svetu poskrbljeno za to, da pridejo na pravo pot. Le dokler ostajajo „mohamedanci“, jih v duhovnem svetu ne čaka boljša usoda. Kaj naj storijo? V kar so verjeli, jim ni dopuščeno; zato tam čez kot norci blodijo okoli in ne vedo, kam naj se obrnejo.
22. Poleg Mohamedancev so še Brahmani, ki se ukvarjajo z nečednostmi v Srednji Aziji in tudi v delu Južne Azije. Ti ljudje so vsi skrivnostni čudodelniki, pri njih ni nič drugega kot čudež na čudež, sami ne delajo nič drugega kot čudeže, njihova glavna študija pa je, da iz dobrih in zlih božanstev izvabljajo čudežne moči, ter da sami delajo vse vrste čudežev.
23. Vsakdo zlahka opazi, da je v tem že veliko satanske mahinacije, saj je kastni sistem pri njih še vedno povsem domač. Navadni človek je obsojen, da ostane večno neumen, da ne bi spregledal rokohitrskih čudežev njihove duhovniške kaste.
24. Gorje vsakomur, ki si drzne vprašati služabnika Brahme, kako je opravil čudežno delo; za prvi takšen prekršek bo predrznež le zavrnjen z nešteto udarci, za drugi prekršek pa ga bo to stalo življenja ali vsaj oči in jezika.
25. Skorajda ni treba podrobneje omenjati, da ima ta skrajno umazana populacija v duhovnem kraljestvu še slabšo usodo kot mohamedanci. Duhove teh umazanih ljudi je treba prenesti v polarna območja Zemlje, kjer je največje opustošenje, da bi lahko po mnogih letih postali dovzetni za Kristusa. Toda to je vse, kar lahko rečemo o njih; zato so na vrsti še druge skupine.

 

75  Kitajci (30. april 1847)

Kitajci kot zagovorniki Zoroastra so malo boljši, verjamejo pa v nespremenljivost usode in so tudi zelo dosledni, zato je tam vse razrednega značaja. Ekstremna zdravljenja. Poleg velikega boga imajo Kitajci tudi manjše hišne bogove. Ob neumnostih, marsikatere lepe in uporabne meščanske ustanove dobro delujejo. So najštevilčnejše in najbogatejše ljudstvo. Na drugi strani kot stoiki alla Konfuzij, le stežka napredujejo. Njihova Diogenova samozadovoljnost prezira vsa nebesa in celo slavo večne ljubezni Vsemogočnega.

1. Kitajci, ki imajo tako imenovano religijo Zoroastra, so skoraj na isti ravni kot Brahmani. Čeprav ti ljudje niso tako zasvojeni s čudeži in so zato za las boljši od Brahmanov, so glede dejanske izobrazbe vseeno daleč za pravimi kristjani, saj po eni strani verjamejo v nespremenljivost usode, po drugi strani pa so tudi pri vsem kar počnejo zelo dosledni, saj se je pri njih uveljavilo „tako daleč in nič dlje“.
2. Njihovi domovi in njihova oblačila morajo imeti vedno enako obliko; prav tako sta za vsak razred in za vsak praznik natančno določena hrana in pijača, pa tudi za njihove pohvale in govore. Nič se ne sme izboljšati, vendar se tudi nič ne sme poslabšati.
3. Bolezni se zdravijo glede na razred; razred navadnih ljudi se vedno zdravi s pretepanjem, saj pravijo, da se s tem notranja bolezen privablja na kožo; to se lahko nato, ko po pravilnem pretepanju pomodri, prereže in odpre na več mestih, kjer se lahko nato slaba snov izloči.
4. Kolera se ne zdravi le s pretepanjem in rezanjem kože, ampak tudi z odrezanjem jezika. Vojaki se ob bolezni zdravijo na skoraj enak način, le da se na udarce običajno nanese omet iz nekakšne smole. Ta omet se precej vroč razmaže po hrbtu in trebuhu, nato pa ostane tam, dokler sam ne odpade.
5. Plemenitejši sloji se zdravijo z Rabarbaro in skorjo Kininovca; samo dvorni uradniki in cesar imajo v primeru bolezni pravico do uporabe celotne lekarne, ki jo v najbogatejših primerih sestavlja le deset zdravil. Vedno ostaja enako; komur pomaga, temu pomaga, komur pa ne pomaga, mu je usojeno umreti.
6. Poleg enega velikega boga, ki ga častijo kot najvišje bitje, imajo še številne hišne bogove, ki naj bi jim pomagali v majhnih zadevah; toda s temi hišnimi bogovi je po navadi zelo nesrečna zadeva; če namreč kakšen Kitajec svojega hišnega boga za kaj prosi, ta pa mu tega povsem naravno ne more dati, bo tak bog kmalu prikrajšan za svojo službo, nato pa bo še tepen tri ure.
7. Potem pride tako božanstvo v staro ropotarnico in je na ta način tako rekoč upokojeno. Če je takšnih bogov v penzionu že veliko, se z njimi naredi obredni sežig in njihov neuporaben pepel se potem vrže v reko.
8. Prav tako imajo zelo poseben način urejanja poti. Pri njih pot nikoli ne sme potekati čez zemljo, temveč bodisi čez jarek, v katerem nič ne raste, bodisi čez potok, kar se zgodi le redko, saj Kitajci znajo zapolniti tudi jarke. Zato običajno vidimo mostove, ki se raztezajo več kilometrov po suhih tleh, tako da se zemlja pod mostom še vedno lahko uporablja.
9. Tovrstni mostovi bi bili dobri, če bi bili bolje zgrajeni; včasih pa so ti mostovi tako slabi, da potnik komaj pride čez njih. Če se most kje podre, mora tisti, ki je padel z njega in je še živ, plačati škodo, kar se neredko zgodi, saj bi moral tak most zdržati določeno število let. Če se pred tem poslabša, se ne popravlja ničesar, razen, če je potnik nekje padel skozenj. V takem primeru ga mora ta popraviti.
10. Poleg teh premostitvenih cest je tudi nekaj vojaških cest, ki so namenjene le težkim vozilom in vojski. Te vojaške ceste niso nikoli suhe in nikoli brez iztrebkov, saj so navadno speljane ob strugi potoka, zaradi česar Kitajci večinoma hodijo bosi; šele, ko zapustijo cesto, si umijejo noge in šele nato obujejo svoje zelo špičaste sandale.
11. Zemljišča so razmejena skoraj tako kot na Japonskem, le da za prestop meje niso kaznovani. Tako je število otrok, ki jih lahko ima zemljiški posestnik ali državljan, še vedno v marsičem določeno; če jih ima več, mora takoj obvestiti oblasti, ki nato izdajo odlok o iztrebljanju.
12. Za odstranitev presežnih otrok se običajno uporabljajo babice, ki zelo dobro vedo, da njihove otroke radi odkupujejo tudi Evropejci. Te otroke po možnosti prinašajo tudi na trg, kjer jih lahko kupujejo tudi Kitajci brez otrok.
13. Da so ti ljudje ob številnih neumnostih, ki se včasih zdijo celo krute, vendar kažejo dobre lastnosti, običajno zelo trezni, ste lahko prepričani; zato imajo skorajda večni mir in imajo, čeprav imajo največje število ljudi na svetu, tudi največje zemeljsko bogastvo.
14. Ni treba posebej poudarjati, da s tem ljudstvom, kakršni so, v duhovnem svetu ni mogoče storiti ničesar. Z njimi je treba ravnati skrajno previdno, če jih hočemo pridobiti za pravo nebeško kraljestvo, saj so zaradi svoje vere v nespremenljivost usode in njihove doslednosti, v skladu z učenjem njihovega Konfucija, vsi stoiki.
15. Kako težko je stoikom priti do boljše luči, pa smo že enkrat pokazali in sicer pri upodobitvi duhovnega sonca. Na svetu ni lahko najti ljudstva, razen Japoncev, ki bi tako strogo spoštovalo svoje zakone in doktrine kot oni; toda prav zato dosegajo tudi tisto Diogensko samozadovoljstvo, ki se mu za nobeno ceno ne odpovedo.
16. Tam pa, kjer je to samozadovoljstvo doseglo najvišji vrhunec, je vse drugo zgolj nič; vsa nebesa in vsa slava angelov, celo Moja lastna najvišja slava, je ne morejo premagati. Zakaj? Kot sem že rekel, to je bilo že dovolj razvidno iz duhovnega sonca, namreč iz večernega območja splošnega duhovnega kraljestva.
17. Da pa je to ljudstvo v celoti stoično, je razvidno že iz njihove državne ureditve; imajo se za osrednje ljudstvo in za prebivalce nebeškega kraljestva in njegova odličnost v vsem prekaša vse na Zemlji. Njihov cesar je čisti sin nebes in prihaja linea recta (po ravni črti) s Sonca. Zato se to ljudstvo tudi, kolikor je le mogoče, izogiba vsakršnemu občestvu z drugimi zemeljskimi ljudstvi in ne želi, da bi jih kdor koli učil; od vseh vse najbolje vedo sami.
18. In tako, kot je na tej Zemlji Kitajca težko prepričati o nečem boljšem in ga pripeljati do drugačne vere, tako je duha umrlega še težje pripeljati do boljšega prepričanja.
19. Toda zdaj, ko smo spoznali to ljudstvo, kolikor je potrebno za namen, ki ga imamo v mislih, se z njimi ne bomo več ukvarjali, ampak bomo šli naravnost k drugim.

 

76 Tibetanci (1. maj 1847)

V središču Azije, v visokem Tibetu, živi ljudstvo, ki še vedno živi po starodavni patriarhalni postavi. Njihova verska osnova je neokrnjen sanskrt (sveto pismo iz pradavnine) in Zend Avesta (tj. vsebuje svete vizije, Jehovove vojne in knjigo prerokov). V njej so tudi sledovi znanosti o korespondenci. Splošni misticizem prvega reda. Trdno verjamejo v enega Boga, vendar z nesmiselnim spoštovanjem. Nenavadne spokorne vaje. Vloga teh teokratov v duhovnem svetu. Težave deistov (Deizem je filozofija, ki verjame v Boga, vendar zavrača vidike božanskega razodetja in posredovanja) pri verovanju v Kristusa. Prednosti in dobre lastnosti tega ljudstva. Gostoljubnost. Svetost revežev. Evangelij uboštva.

1. V samem središču Azije, v visokem Tibetu, še vedno živi ljudstvo s starodavno patriarhalno ureditvijo. Med vsemi starodavnimi religijami tako imenovanih Parsov in Bedhinov je religija tega ljudstva še vedno najbolj neokrnjena.
2. Še vedno imajo dejanski Sanskrt, v katerem je obravnavana Zend Avesta; Sanskrt je namreč sveto pismo iz pradavnine in skrivnosti, ki jih vsebuje to pismo, imenovano Zend Avesta, v vašem jeziku: „svete vizije“, so zgodovinsko izročilo o mnogoterih in čudovitih Božjih vodenjih človeškega rodu v pradavnini.
3. Zato ni prav, da nekateri tu in tam domnevajo, da sta Sanskrt in Zend Avesta v nekem smislu dve knjigi; celota je le ena knjiga, ki se deli na knjigo Jehovovih vojn in na knjigo prerokov.
4. Ker pa v svetih vizijah celo preroki opisujejo Božja dejanja, sta ti navidezni dve knjigi, pravzaprav le ena knjiga, ki se nahaja med zgoraj omenjenimi prebivalci Tibeta še vedno skoraj neokrnjena in vsebuje približno enako vsebino, kot je v tako imenovanem velikem glavnem delu (Božje gospodarjenje, 1. knjiga) o prazgodovin; le, da je tam v izvirnem jeziku vse še vedno zavito v nič drugega kot v skrivnostne podobe, ki jih je v novi dobi težko ali nemogoče razvozlati.
5. Pri nekaterih patriarhih tega ljudstva je sicer še nekaj stare modrosti, s katero se to staro pismo s pomočjo korespondenc približa človeškemu umu, vendar o povsem temeljiti razlagi ne more biti govora; kajti tam, kjer takih skrivnosti ni mogoče razložiti z Mojo svetlobo, vedno ostanejo v nekem somraku, v katerem človek namesto medveda zlahka vidi staro napol gnilo deblo.
6. Človek postane poln strahu in ena globina skrivnosti se umakne drugi, toda ko vzide sonce, vse globoke skrivnosti, obremenjene s strahom in tesnobo, izginejo in skrivnostni medved postane povsem naravno napol gnilo deblo.
7. Enako je s temi starodavnimi skrivnostnimi slikovnimi zapisi; opazovalec verjame, da v njih odkriva globino za globino in modrost za modrostjo. Zdi se, da vsaka pikica vsebuje razodetje Sonca; a, če kdo pride v Mojo svetlobo, bodo vse te skrivnosti izginile in v takem pismu ne bo našel nič drugega kot zvesto pripoved o tistih, vsekakor čudovitih dejstvih, ki sem jih moral narediti za ljudi te Zemlje zaradi njihove popolnosti.
8. Toda takšne razlage med našimi visokimi Tibetanci gotovo ne boste našli, temveč skrivnostnost, ki je za vas komaj verjetna; to ljudstvo je namreč tako polno misticizma, da v tem pogledu verjetno zaseda prvo mesto na celotnem zemeljskem površju.
9. Mnogi se uradno pogovarjajo z zvezdami, razumejo jezik živali in trdno verjamejo v komunikacijo z drevesi in travo ter skalami.
10. Nekateri med njimi se po njihovem mnenju lahko celo naredijo popolnoma nesmrtne, drugi se naredijo nevidne, večina pa duhove popolnoma pozna in nenehno živi v njihovi družbi.
11. Kljub vsemu pa še vedno trdno verjamejo v enega Boga, vendar ga tako neskončno spoštujejo, da si nikoli ne upajo izreči njegovega imena.
12. Samo najstarejši patriarh sme enkrat na leto izgovoriti Božje ime, vendar na kraju, ki ni dostopen nikomur drugemu; na dan, ko izgovori to ime, morajo vsi ljudje, ki izpovedujejo ta nauk, od vzhoda do zahoda sonca ležati na obrazu in ne smejo uživati ne hrane ne pijače.
13. Spoštovanje Gospoda Boga je vsekakor pravilno, vendar tudi tu velja načelo, da je „preveč vsega škodljivo“. Kajti spoštovanje, če postane tako strašno pretiravanje, uničuje ljubezen; le ta pa je in večno ostaja osnovni pogoj vsega življenja.
14. Vsak strah, ko doseže svoj najvišji vrhunec, je smrtonosen in sčasoma uniči vse dobro; samo ljubezen povečuje življenje v tolikšni meri, kolikor se povečuje samo.
15. Zaradi tega najglobljega spoštovanja Božjega imena pa so med tem ljudstvom razširjene tudi številne skrajno neumne in smešne pokore, ki jih je mogoče najti tudi med Brahmani, saj so Brahmani do neke mere potomci tega ljudstva in tudi te vere; v največji meri pa so še vedno doma med našimi visokimi Tibetanci.
16. Neredko najdemo spokornike, ki dvajset let stojijo na enem mestu, ali celo viseče spokornike, ki si skozi kožo potegnejo kavelj in se nato z vrvjo obesijo na drevo, kjer visijo, dokler ne zgnije bodisi vrv bodisi koža nad kavljem; kajti med takšnim kesanjem lahko umrejo le redki, saj jih prvič na mestu rane skrbno polijejo s hladilnimi in zdravilnimi olji, drugič pa jih trikrat na dan hranijo z najboljšo hrano, ki jo imajo.
17. Nekateri spokorniki se pokrijejo s težkimi verigami in se deset let valjajo po jarkih, hribih in skalnatih dolinah ter neredko prepotujejo tudi 200 milj, čeprav ne v ravni smeri. Imajo veliko takšnih apokornih del, ki niso nič drugega kot posledica njihovega pretiranega spoštovanja Božjega imena.
18. Ti teokrati, ki so zdaj še vedno skoraj povsem sami, tudi v duhovnem svetu ne igrajo pomembne vloge; tudi oni morajo namreč prej sprejeti Kristusa, kar je precej težko delo, za kar je krivo njihovo previsoko pojmovanje Boga.
19. Zaradi tega jim je povsem nerazumljivo, kako se je Bog lahko ponižal na raven človeka in še bolj nerazumljivo, kako je sploh dopustil, da so ga ljudje križali.
20. Če pa Kristusa niti med vami ni mogoče videti kot božanskega, koliko manj bo to za ljudi, ki imajo med vsemi ljudstvi zemlje najbolj skrivnostno in vzvišeno predstavo o Bogu. Lahko bi tudi rekli, da človeku kaj takega ne bi bilo mogoče, a pri Bogu je vse mogoče.
21. Poleg tega pa ima to ljudstvo izjemno hvalevredne lastnosti, zlasti do tujcev in revnih. Še vedno je prisotna popolna starodavna gostoljubnost; kdorkoli pride tja, je dobro oskrbljen, dokler je pripravljen tam ostati. Vsako storitev rade volje opravijo, če le ni preveč v nasprotju z njihovimi verskimi zakoni.
22. Če pa je katera koli prošnja le v zmernem nasprotju z njihovimi verskimi zakoni, jo iz spoštovanja do tujca vseeno izpolnijo; toda oseba, ki se s tem žrtvuje tujcu v nasprotju z njegovim zakonom, bo nato prostovoljno opravljala predpisano pokoro za očiščenje svoje osebe.
23. Revni so obravnavani kot nekakšno svetišče in lahko bi rekli: Blagoslovljen je tisti, ki se tam rodi reven, saj je v boljšem položaju kot vsi bogataši tega ljudstva. Toda kakor je dobro skrbeti za uboge, tako je tudi škodljivo, če revnim pokažemo preveč usmiljenja, kajti kmalu bo vsakdo, ki mu delo ne diši, skušal postati reven, kjerkoli bo mogoče, saj dobro ve, da ga bodo potem drugi nosili na rokah.
24. Med tem ljudstvom res obstaja zakon, po katerem je treba nekoga obravnavati kot revnega; revni med tem ljudstvom so le hromi, pohabljeni, slepi, gluhi, tudi pohabljeni in onemogli spokorniki, ter ljudje stari 70 let in več. S temi revnimi se ravna z največjim spoštovanjem in vljudnostjo; vendar prav zaradi tega odličnega ravnanja neredko pride do tega, da se ljudje, ki se sramujejo dela, pohabijo, da bi bili sprejeti v razred revnih.
25. Tako tu ni veliko od „In medio beati“. (zlata sredina). Kot sem že dejal, je zelo prav, da delamo dobro ubogim, dobro je dati piti žejnim, nahraniti lačne, obleči gole in osvoboditi ujetnike; toda formalno postaviti uboge na prestol, tega ne sme biti, kajti revščina mora vedno ostati preizkus za duha, ubogi pa morajo iskati in najti pomoč prej pri Meni kot pri ljudeh. Zdaj, ko smo spoznali to ljudstvo in se od njega ne moremo več veliko naučiti, se naslednjič obrnimo k drugemu.

 

77 Japonci (8. maj 1847)

Sedanji Japonci prihajajo iz Srednje Azije, njihova religija pa je polna človeških žrtev. Ti posebej močni stoiki so najbolj nedostopni onstran. Onstranski kraj teh duhov je nevarnejši od samega pekla, tako, da se jim tudi noben duh od spodaj ne more približati. Japonske vrline. Japonec je najbolj kreposten človek. Zadovoljstvo s samim seboj, njegova blaženost. Duhovne nevarnosti pri tem in odvisnost od Boga. Filozofija teh stoikov. Prav posebna značilnost. Velika duhovna nevarnost deističnega stoicizma.

1. Kot Brahmani, Kitajci in naši visoki Tibetanci imajo tudi Japonci podobno vero in izvirajo iz Srednje Azije. Kar zadeva vero, so mešanica; v tem pogledu so kot tako imenovana zmes, ki ima od vsega nekaj, a v celoti nič.
2. So Brahmani, Zoroastrovci, Parsi in Bedhini, torej Dalajlamaisti, hkrati pa so, tako kot Brahmani, Ormuzisti; slednji način čaščenja zlega božanstva jih sili tudi k človeškim žrtvam.
3. Seveda pri teh človeških žrtvah niso tako zelo natančni, vendar je dovolj, da so take žrtve še vedno običajne; kljub temu morajo v določenih obdobjih žrtvovati najlepše fante in dekleta.
4. Teh dečkov in deklic ne bodo več pobijali, kot se je to dogajalo nekoč, ampak bo treba v morje potopiti dvojno število državnih zločincev.
5. Več o tem ste že slišali ob neki drugi priložnosti, ki jo lahko po želji dodate tukaj.
6. Iz vsega tega boste spoznali, da je s temi zelo stoičnimi Japonci (glej Deveta ura) v duhovnem svetu mogoče storiti še manj kot z drugimi doslej omenjenimi azijskimi narodi? Kajti za zdaj na zemeljski obli še ni naroda, ki bi bil tako naravno kot duhovno bolj nedostopen zaradi svojega visoko razvitega stoicizma.
7. Še vedno pa se je tem ljudem lažje približati naravno kot duhovno v duhovnem kraljestvu, kjer so tako zasidrani, da se jim ni zlahka približati, ne da bi povzročili kakšno škodo; ker njegov stoicizem razvija svojevrsten duhovni potop, ki se mu lahko zoperstavijo le angelski duhovi iz tretjih nebes.
8. Duhovi nižje vrste ne smejo vstopiti v ta kraj, saj je hujši od samega pekla. Temu kraju se ne približujejo niti peklenski duhovi, saj bi se jim godilo še tisočkrat slabše kot v samem najnižjem peklu, če bi si to drznili storiti.
9. Takoj bi ga ujeli, zvezali in mučili na najhujši način; saj veste, da tako imenovani hudiči še najmanj trpijo ponižnost, pa tudi resnico in iskrenost ter z njo povezano varčnost, ki presega vse, kar si lahko zamislite.
10. Vse te vrline: ponižnost, iskrenost, najstrožja ljubezen do resnice, služenje, samo odrekanje do najglobljega vrhunca, nato ljubezen do reda, ki nima drugega zgleda na svetu, največja gostoljubnost med seboj, najstrožja pravičnost in popoln prezir do življenja, vse to najdemo pri Japoncih razvito do te mere, da si tega ne moreš predstavljati.
11. Nikoli ni dvoma o prestopku katerega koli zakona, in če je kdo slučajno naredil napako brez svoje vednosti in volje, sam za to išče najstrožjo kazen.
12. Lahko rečemo, da je Japonec najbolj kreposten človek svoje vrste na vsem zemeljskem površju; o grehu ni pri njem nikoli govora, vendar prav v tej kreposti, ki jo natančno izpolnjuje, išče svojo največjo nagrado in samozadovoljstvo je njihova največja sreča.
13. Zelo slabo pri tej zadevi je seveda to, da zaradi svojega stoičnega samozadovoljstva ne potrebuje Boga, če že verjame vanj; in namesto da bi Boga ljubil in mu izkazoval hvaležnost svojega srca, mu le očita, da ga je Bog naredil za modro bitje in nasploh za bitje, ki se zaveda samega sebe in vseh svojih morebitnih potreb.
14. Pri njem je vse potrata in nekoristen blišč, kajti Japonec pravi: „Veliko bolje je ne biti kot biti nekoristen.“ Zaveda pa se, da Bogu v ničemer ne more biti koristen, zato se ima za povsem odvečnega in obtožuje Boga modrosti, oni pa poleg tega pravijo: „V njegovih očeh smo preveč nečimrni in slabi, da bi bili Bogu igrača, v naših očeh pa preveč dobri in plemeniti, saj bi bili raje koristni Bogu, če bi mu, Vsemogočnemu, lahko naredili kakšno uslugo; toda taki smo, in nobena modrost ne more razvozlati zakaj? Naše čaščenje in naše žrtvovanje komaj dosegata najvišje gorske vrhove; kaj naj Njemu, ki ga zemlja, sonce, luna in zvezde komaj slišno hvalijo? Mi orjemo polja, a On še vedno kaže, da so gozdovi in travniki z njegovim dihom bolje obdelani kot naša polja. Gradimo tudi ladje, a kaj so v primerjavi s plavalnimi sposobnostmi rib in letečo močjo ptic? Gradimo velike palače in templje, a kaj so v primerjavi z Njegovo zemljo in gorami, ki jih je čudovito zgradila Njegova roka?
15. Ali nas je ustvaril zato, da bi ga spoznali, da bi se potem veselil, da ga poznamo? Kdaj pa lahko neskončno majhen črv spozna neskončno velikega Boga, kakršen je? Kdor je nepopoln v enem pogledu, je nepopoln tudi na drugem; kdaj lahko Bog od nas pričakuje popolno spoznanje samega sebe? Zagotovo nikoli; kajti najbolj nepopolni nikoli ne morejo dojeti najbolj popolnega, tako kot ne more nekdo nabrati celega morja v majhen lonec. Toda ali ima morje lahko veselje, če iz njega vzamemo poln lonec? Prav tako malo lahko ima Bog veselje, če mi komaj ustvarimo najmanjšo iskro iz njegove celotne neskončnosti; toda, če ga kaj takega veseli, ne more biti moder, saj kaj takega ne more biti všeč nam, ki posedujemo le najmanjšo iskro njegove neskončne modrosti na najbolj nepotreben način.“
16. Takšne stoične filozofije krožijo med temi ljudmi v preobilju in so, kot lahko zlahka vidite, najsvetlejše in najbolj naravnost nasprotne dejanskim satanskim življenjskim načelom; zato, kot smo že omenili, hudiču, ki hoče vladati vsemu, gre zelo slabo, ko pride v to sosesko. A tudi zli duhovi so pri tem zelo previdni; kajti načela so zanje najbolj nesprejemljiva stvar, s katero se ne samo vsa želja po oblasti, ampak tudi vsak mogoč vpliv odrine na stran, s katero bi se lahko uveljavilo vsako, še tako majhno ovrednotenje njegove narave.
17. Iz vsega tega je tudi jasno, zakaj lahko v takšno regijo odidejo le najmočnejši nebeški duhovi. Razlog je v tem, da bi lahko šibkejše duhove zlahka ujeli ti redki principi, to pa je prav omenjeni posebni duhovni strup, pred katerim se morajo šibkejši duhovi najbolj skrbno varovati.
18. Vi sami, kakršni ste, ne bi smeli priti skupaj s tako stoično modrim Japoncem; če bi znali govoriti njegov jezik, mu ne bi mogli od tisočih, odgovoriti niti na eno stvar.
19. Zaradi tega pa ne bom dovolil, da bi druga ljudstva na zemlji stopila v pretirano tesno zvezo s temi skrajno stoičnimi Japonci, saj bi lahko vse prehitro razširili japonizem po vsem svetu.
20. Kajti stoicizem sam po sebi, če ima ateistično obliko, ni tako nevaren, saj kmalu usahne, ker nima korenin; stoicizem v povezavi z najstrožjim deizmom pa je za duha najbolj nevaren, saj ima ta stoicizem s svojo strogo vero v Boga povsem naravno neuničljivo korenino.
21. Nadaljnje poučevanje o njegovi naravi bi bilo zelo nekoristno in celo škodljivo; zato spet zapustimo naše Japonce in preidimo k drugim ljudem.

 

78 Prvobitni prebivalci Bornea in Gvineje (4. maj 1847)

Prvotni prebivalci Bornea in Gvineje, kitajski potomci. Njihove posebnosti. Vlada, religija. Na onem svetu so bolj dostopni kot Kitajci. (Splošno razmišljanje o norcih in ravnanju z njimi.) Po spreobrnjenju so na oni strani najbolj trdni duhovi.

1. Za Japonci sledijo prebivalci pomembnih otokov Bornea in Gvineje; samoumevno je, da tu govorimo le o domačinih, ne pa o Evropejcih, ki so se tu in tam naselili in živijo na obalah.
2. Domačini teh dveh otokov so, kot ni težko razumeti, kitajski potomci; zato se tu večinoma prakticira kitajska religija in jo je treba prakticirati, saj morajo posamezni vladarji teh otokov še vedno priznavati prevlado Kitajske in mu morajo, če to zahteva kitajski cesar, tudi plačevati davek.
3. Vendar pa v različnih pogledih odstopajo od kitajske ustave in običajev; tako je prišlo tudi do nekaterih sprememb v veri. Kralja tega otoka navadno imenujejo zlatonogo veličanstvo, tudi sin Lune; ne pa sin Sonca, ker ta častni naziv pripada samo cesarju.
4. Kralj ima torej za ljudstvo napol božanski status, zato ga je treba častiti ob določenem času, prav tako pa mu je treba na določen dan v obilju prinašati žrtve, ki jih on določi.
5. Če žrtve niso obilne, se duhovnike, ki jih prinašajo, položi na tla ter se jih močno pretepe. Nato se določi drugi dan žrtvovanja; duhovniki pa morajo, ko so pretepeni, čim glasneje vpiti in to vpitje mora posnemati vsak, ki ga sliši. Neredko se zgodi, da v enem dnevu vpije vsa dežela.
6. Kralj je kot polbog tudi najmodrejši med svojim ljudstvom, zato je tudi posnemanje njegovih dejanj del njegovega čaščenja, če to želi in hoče; če kralj zakašlja, mora kmalu zakašljati vsa dežela; če si izprazni grlo, mora vse izprazniti grlo; če se usede, se usede vse v deželi, seveda ob prihodu določene vrste telegrafskega sporočila, da se je kralj usedel.
7. To se seveda ne dogaja stalno, temveč le v dneh, ko kralj to želi.
8. Tako tudi nihče, razen kralja in velikega duhovnika, ne sme častiti vrhovnega bitja, ker preprosto ljudstvo ni vredno častiti in oboževati Boga; toda vsakdo, ki hoče od Boga dobiti uslugo, mora iti k duhovniku, ta k velikemu duhovniku, ta pa najprej h kralju, da bi on kot edini, ki je vreden predstaviti zadevo svojega ljudstva Bogu, prosil za zahtevano uslugo za tistega, ki naj se mu to zgodi.
9. Če bi si kdo upal sam predstaviti svojo zadevo najvišjemu bitju in, če bi do tega prišlo, ga običajno kaznujejo s smrtjo kot brezbožnega in svetoskrunskega oskrunitelja edinega kraljevega veličastva; če pa je boljšega rodu, ga po njihovem štetju časa bodisi bičajo eno uro. Če pa je bogat in ima veliko zlata, se lahko odkupi od bičanja; vendar mora za eno uro bičanja odmeriti za tri ure zlata za kraljevi zaklad.
10. Samoumevno je, da je v to merjenje vpleteno veliko prefinjenih zvijač; pogosto več kot četrt ure časa vzame natančno merjenje in tako dalje, zato je kralj spremenil pretepanje za eno uro v tri ure.
11. Da pa ljudstvo ne bi zlahka prekršilo te najstrožje zapovedi, mu je dovoljeno, tako kot Kitajcem, da si priskrbijo hišne bogove, ki jih v imenu kralja posvetijo duhovniki in jih s tem naredijo močne in učinkovite; ti hišni bogovi so sestavljeni iz navadnih, izjemno nerodno izdelanih lesenih ali glinenih pagod, ki jih ljudje častijo tem globlje, čim starejše in slabše so videti.
12. Tudi v tem se to ljudstvo razlikuje od Kitajcev; Kitajci namreč svoja božanstva, ki jim niso bila več v pomoč, na koncu razbijejo, to ljudstvo pa se le zelo drži starih božanstev, saj bi jih bilo, ker jim je bilo že toliko žrtvovanega, lažje prepričati kot nova, ki še niso tako posvečena z žrtvovanjem in molitvami kot stara.
13. Zlahka vidimo, da s takšnimi ljudmi v svetu duhov ni mogoče veliko storiti, vendar so krščanstvu in čistemu evangeliju veliko bolj dostopni kot Kitajci in zlasti Japonci, le da je za to potrebno veliko potrpljenja in je treba z njimi ravnati kot z norci, da jih pripeljemo na pravo pot.
14. Kajti tako kot blazneži imajo tudi oni množico zelo napačnih, a ustaljenih predstav, ki so v njihovih dušah zakoreninjene kot stara rakava obolenja. Da bi jih ozdravili, je treba uporabiti uradno duhovno homeopatijo in jim dovoliti, da se pretirano postijo, da se vse, kar je v njih škodljivega, prej očisti in šele potem bodo lahko sprejeli in prebavili novo prehrano.
15. Toda ko je nekdo enkrat ozdravljen, je tudi močnejši od desetih drugih ter ima pogum in ljubezen, ki ju ni mogoče primerjati z ničemer, kar poznate tukaj.
16. Tak duh bi, če bi bilo mogoče, raje tisočkrat pretrpel smrt pod najhujšimi bolečinami, kot da bi za las odstopil od reda, ki mu je predpisan; zato so ti duhovi postavljeni tudi za zaščito ljudi, ki živijo v teh krajih in ko zapustijo zemeljski svet, so tudi ti duhovi skoraj izključno namenjeni temu, da svoje rojake pripeljejo na pravo pot.
17. Kot je bilo prikazano, med obema otokoma skoraj ni opaznih razlik, razen tega, da so Bornejci nekoliko nežnejši od Gvinejcev. S tem smo končali s tema dvema narodoma in pa bomo nadaljevali z obravnavo drugega.

 

79 Prvobitni prebivalci Jave in drugih majhnih azijskih otokov (5. maj 1847)

Drugi azijski mali otoki. Javanci, ločeno pleme; notranjost Jave je nezdrava zaradi strupenih hlapov. Njihov poseben (Janusu podoben) bog. Druge lokalne posebnosti. Dolina smrti z bohonupami (drevesi). Strupene jame z vnetljivim plinom. Imajo tudi Al-Koran in Sveto pismo. Prednosti teh ljudi pred prejšnjimi. Ne opirajo se na nič. (torej niso niti v zmoti). Pomemben namig o ljubezni. Poučevanje v posmrtnem življenju. Odličnost spreobrnjenih duhov tega ljudstva

1. Tudi prebivalci večine otokov, ki obkrožajo Azijo daleč naokoli, so bolj ali manj podobne ureditve, čeprav so nekateri med njimi skoraj v celoti rimskokatoliški ali protestantski; le otok Java je prava izjema.
2. Na tem otoku živi povsem ločeno pleme; samoumevno je, da je s tem treba razumeti le avtohtone prebivalce. Samemu otoku s pomočjo podkralja vladajo s Kitajske, kljub temu pa obale večinoma pripadajo Evropejcem; notranjost države pa Evropejci še vedno redko obiskujejo, saj je zaradi raznovrstnih strupenih hlapov, ki so na tem otoku še posebej razširjeni, ne morejo predolgo prenašati.
3. Po drugi strani pa so domačini na določen način že bolj aklimatizirani in njihova telesna zgradba je veliko bolj primerna za neškodljivo vsrkavanje teh strupenih hlapov kot telesna zgradba Evropejcev.
4. Prav zaradi tega nenavadnega podnebja imajo prebivalci najbolj nenavadno pojmovanje božanstva; priznavajo le enega boga, vendar ima ta tako rekoč dve telesi, ki sta združeni na hrbtu.
5. Na teh dveh telesih pa sedi glava, ki ima dva obraza; eno telo je popolnoma sijoče belo, drugo pa popolnoma temno sivo.
6. Podnevi se božanstvo z belim delom telesa in obrazom obrača proti ljudem, ponoči pa s temno sivim delom.
7. Iz belega dela prihajajo samo dobre stvari, iz temno sivega dela pa samo strašne in zlobne; zato si nihče ne upa iti ponoči ven, ker se mu tam ne more zgoditi nič dobrega, ampak samo strašne in zlobne stvari.
8. Razlog pa je v tem, da se na tem otoku, zlasti v njegovih notranjih dolinah, nenehno razvija strupen zrak, ki Evropejce lahko ubije, domačine pa lahko vsaj zelo prizadene in jih včasih celo ubije, če predolgo dihajo tak zrak. Zato domačini tega otoka ves čas živijo na gorah in le podnevi, ko je sonce že vzšlo, ter pregnalo zlobni zrak, gredo v doline, da bi opravili kakšno posebno delo.
9. Ena dolina te dežele pa je popolnoma nenaseljena in prebivalci jo imenujejo Dolina smrti.
10. V tej dolini so že večkrat omenjena strupena drevesa, imenovana Bohonupas, ki po vsej tej dolini, dolgi več milj, širijo tako strupeno paro, da se ji nobeno živo bitje ne more fizično upreti; le nekateri od tistih, ki jih kralj te dežele obsodi na smrt zaradi kakšnega zločina, se morajo podati v to dolino in prinašati strupeno smolo tega drevesa, ki jo uporabljajo tudi za usmrtitev prešuštnih žena.
11. Samo kralj ima ta strup v dobro ohranjeni zlati škatli; in, ko je potrebno, se lahko vanj zarije le majhna konica igle, da se človeku z najmanjšo prasko vzame življenje v nekaj minutah in z najbolj grozljivo bolečino.
12. Če v dolino pošljejo sto ljudi, se navadno vrneta največ dva, vendar jima nato podarijo življenje. Če so ti nesrečneži poslani tja, morajo natančno ugotoviti, kako veter piha.
13. Če veter piha proti majhnemu gozdu strupenih dreves, morajo slediti vetru, če pa veter spremeni smer, morajo spet takoj zbežati, kajti takoj, ko dosežejo zračno plast tega strupenega gozda, so brez reševanja izgubljeni.
14. Če pa veter še dolgo vztraja v isti smeri, lahko pridejo do enega ali drugega najbližjega drevesa in tam previdno opravijo svoj posel, nato pa morajo brez počitka hiteti nazaj proti vetru in prepotovati vsaj deset milj, preden bodo varni pred učinki strupenega zraka te doline; ki je v resnici le približno 20 milj dolga in miljo široka kotlina, v kateri pa ni niti kapljice vode, niti druge trave ali rastlinja, saj vse umre zaradi hlapov tega strupenega drevesa.
15. Podobno je v tej deželi tudi z jamami, iz katerih se nenehno dviga strupen zadah, le da se njegova strupena moč ne širi tako daleč kot zgoraj opisana strupena miazma strupenega drevesa, in prebivalci se lahko včasih zelo približajo takšnim jamam, vendar seveda le glede na veter.
16. V takšno jamo nato mečejo goreče snope, skozi katere se ta zelo vnetljiv plin hitro vname in nato včasih gori tudi več let; ko gori, pa je tudi povsem neškodljiv.
17. Posebna sestava te dežele je tudi razlog za nenavadno duševno oblikovanje teh ljudi, kot smo že omenili zgoraj; iz tega izhaja njihovo dvojno božanstvo. Toda za vas je spet nenavadno to, da prebivalci temu svojemu božanstvu ne pripisujejo velikega pomena; imajo tudi Al-Koran in sedaj tudi Sveto pismo.
18. Nekateri med njimi dajejo prednost Svetemu pismu, drugi še vedno Koranu, toda njihovo božanstvo jim je skoraj povsem odveč.
19. Nekateri med njimi menijo, da bi moral popoln človek poznati vse religije in od njih vzeti najboljše (eklektiki).
20. Drugi spet pravijo, da je med mnogimi religijami samo ena lahko prava; vendar bi bilo to najtežje ugotoviti tudi za najbolj modre med njimi, zato bi bilo najbolje, če bi medtem, dokler ne bi našli prave, naredili nekaj za vse, saj je v vsaki religiji nekaj pametnega in nekaj neumnega; zato se v vsaki religiji le poklonimo modrim in zavrnemo neumne, s čimer končno postanemo dovolj modri, da med mnogimi religijami najdemo pravo.
21. Ti ljudje v bistvu niso tako neumni, kot bi kdo sprva rad verjeli, saj se ne opirajo na nič; zato so tudi najbolj dostopni v duhovnem svetu.
22. Le z ljubeznijo je nekoliko težje, saj imajo ljubezen za največjo neumnost na svetu; razlog za to pa je v tem, da pod izrazom ljubezen razumejo le tisto strast, podobno opojnosti, zaradi katere oba spola v slepi omami živalsko nečistujeta; to dejanje včasih postavlja človeško modrost na raven najnižjih živali.
23. Toda, kot zlahka vidimo, gre le za zelo napačno pojmovanje ljubezni, kjer se za celotno ljubezen jemlje lažni in zgrešeni ljubezenski nagon.
24. Če je duhovom teh ljudi ta koncept jasen, potem so to najbolj sposobna bitja v duhovnem kraljestvu, ter so hkrati najbolj voljna in najbolj natančna pri izpolnjevanju vseh poslov, ki so jim zaupani.
25. To je nekaj, kar si ti ljudje še posebej zapomnijo, zato je tu podano na precej obroben način. Vse drugo v zvezi s tem ljudstvom ne sodi v našo temo; zato v nadaljevanju drugo ljudstvo.

 

80 Prvotni prebivalci Sumatre, Celebesa in Cejlona  (6. maj 1847)

Ljudstva Sumatre in Celebesa (Sulavezi). Nato ljudstva Cejlona (Šri lanka) (tj. domorodci). Dežela največjih naravnih čudes. Razlog za to posebnost. „Divji lov“. Nočni ognjeni pojavi Fata Morgana. Plešoči ognjeni stebri. Tamkajšnja bivališča v luknjah zemlje. Njihov verski pogled; njihov glavni duhovnik je vladar. Najbolj nesebično duhovništvo na zemlji. Učinek tega vedenja, neizmeren prestiž in neomejena ljubezen. Čudežna moč. Dvor tega glavnega duhovnika, ki je za Evropejce neprimeren. So deisti, njihov otok je svet. Njihovi drugi verski, duhovni in drugi pogledi. Njihovo sicer dobro mnenje o Kristusu. To ljudstvo ima v svoji preprostosti še vedno tip psihične moči iz pradavnine. So privrženci Zendavesta in NB. „razumniki“ in ljubijo Jezusa, zato zlahka pridejo do dejanske resnice onstan.

1. V bližini zgoraj opisanega otoka Java sta dva nekoliko večja otoka, znana kot Sumatra in Celebes.
2. Ljudstva teh dveh otokov so večinoma pod isto ustavo, zato bi bilo tu odveč ponavljati, kar je bilo o njih že povedano; rečemo lahko le to, da je Sumatra v vseh pogledih bliže otoku Java kot otok Celebes, na katerem so stvari veliko bolj pristno kitajske in včasih tudi borneške, čeprav so med prebivalci Celebesa tudi Javanci.
3. Vendar dejstva, da imajo Evropejci dostop in celo naselbine na obeh otokih, zlasti na obalah, zaradi trenutne želje Angležev, včasih pa tudi Francozov, Nizozemcev in Špancev po osvajanju skoraj ni treba podrobno omenjati; zato se bomo takoj posvetili drugemu otoku, namreč Cejlonu, ki ima sicer večinoma evropske naselbine na obalah, vendar v številnih soteskah, jamah in votlinah v notranjosti še vedno skriva avtohtone prebivalce.
4. Številni popotniki ta otok hvalijo kot deželo nerazumljivih čudes, zaradi nenavadnih pojavov pa ga obiskujejo številni naravoslovci.
5. Res je, da ima ta otok, ki je izključno vulkanskega izvora, največje podzemne povezave, ki je po velikih kanalih povezan celo z živim drobovjem zemlje; da zaradi tega prihaja do nekaterih nenavadnih pojavov, ki se drugje ne pojavljajo, boste zlahka razumeli, če se ozrete nazaj na vse, kar vam je bilo sporočeno v naravnem delu zemeljskega telesa in deloma tudi v njegovem duhovnem delu.
6. Tam se neredko pojavljajo vam neznani pojavi tako imenovanega divjega lova, ki se pogosto razraste do te mere, da njihovo rjovenje pogosto doseže takšno jakost, da se prebivalci zatečejo v najgloblje luknje, da bi zaščitili svoje slušne aparate pred razbitjem.
7. Poleg teh hrupnih pojavov pa obstaja še večje število meteorskih pojavov, ki v določenih obdobjih ne zaposlijo oči nič manj kot hrupni pojavi zaposlijo ušesa.
8. Fata Morgane najredkejše vrste so skoraj vsakdanje stvari, ki pa so vedno nežne narave in navdušujejo tiste, ki gledajo, namesto da bi jih navdali s kakršnim koli strahom; Toda nočne ognjene prikazni, ki včasih povzročijo manjše lokalno opustošenje, sejejo velik strah in grozo.
9. Ti ognjeni pojavi so včasih sestavljeni iz neštetih tako imenovanih padajočih zvezd, ki prečkajo Zemljo v vseh smereh, včasih le nekaj kilometrov nad tlemi.
10. Ta ognjeni pojav je najmanj strah vzbujajoč; nekoliko bolj strašljivi so ognjeni možje, ognjeni zmaji, ognjene kače itd. ki včasih v tisočih potujejo po vsej zemlji, včasih pa le nekaj čevljev visoko nad njo.
11. Ti pojavi so res zelo presenetljivi in strašljivi za pogled, zlasti zaradi svoje čudovite jasne bele svetlobe; vendar niso nikomur nevarni, ker je njihova svetloba povsem hladne narave. Bolj zastrašujoči so nekoliko redkejša ognjena kolesa in ognjeni venci.
12. Ti zažigajo določene predmete, ki so z njimi materialno povezani, ljudje in živali pa ob dotiku s temi kolesi in venci dobijo električni udar in včasih celo boleče opekline; V tej deželi pa se najbolj bojijo tako imenovanih plešočih ognjenih stebrov, ki v bistvu niso nič drugega kot ognjene hlače.
13. Ti povzročajo največje opustošenje, kjer in kadar se pojavijo. Toda pojavljajo se le redko, komaj dvakrat ali trikrat na leto in to navadno le na določenih krajih. Ko pa se pojavijo, pa jih že cel dan vnaprej naznani neko vse glasnejše prasketanje v zraku in v tem času ljudje in živali bežijo v svoja skrivališča. Ljudje in živali pa, kot smo že povedali, živijo v luknjah v zemlji, ki jih ljudje, ki jih naseljujejo, krasijo z vsemi vrstami rezbarij in pletenin.
14. Prebivalci tega otoka nimajo kralja, ampak le nekakšnega glavnega duhovnika, ki pa ima sloves čarovnika in ga imajo ljudje za gospodarja vseh teh čudovitih pojavov v tej deželi.
15. Ta čarobni duhovnik ima tudi lepo število pomočnikov, ki jih pouči in nato pošlje na vse konce te dežele, ti pa imajo nalogo poučevati ljudi o določeni veri in jim tudi predpisati, kako naj se obnašajo pri različnih pojavih, da bi se iz tega izvlekli brez škode.
16. Redkost pri tem pa je, da so ta glavni duhovnik in njegovi pomočniki najbolj nesebični duhovniki na vsej zemeljski obli, saj od nikogar ne zahtevajo niti najmanjšega darila; le pomočniki smejo sprejeti hrano in pijačo, ko gredo učit ljudi.
17. Ljudje, ki se zavedajo dobrote tega duhovnika, mu z veseljem prinašajo najboljše in najbolj izbrane črede živali, od katerih nikoli ne vzame več, kot potrebuje za svoje preproste gospodinjske potrebe.
18. Zaradi tega pa uživa med ljudmi tako neizmerno spoštovanje in tako neomejeno ljubezen, da bi v primeru potrebe lahko samo poklical, pa bi vsi ljudje, veliki in mali, vstali na noge oboroženi, da bi zaščitili svojega največjega dobrotnika, kot ga imenujejo.
19. Za vas je pri tem tako imenovanem čarobnem duhovniku nenavadno to, da ima tako on kot njegovi pomočniki v resnici povsem čarobno moč, s pomočjo katere lahko zapoveduje živalim in te mu sledijo na njegov poziv, in nobena žival na tem otoku, od največje do najmanjše, ni izvzeta iz tega.
20. A to mu daje tudi največje spoštovanje, ko se včasih sprehodi skozi celo vojsko divjih živali povsem nepoškodovan, kot bi hodil skozi čredo ovac. Kače, ujede, krokodili so običajna okolica njegovega čarobnega dvora in nobena od teh živali si ne upa narediti niti najmanjšega giba brez njegovega znaka; šele ko jim ukaže, se hitro kot puščica oddaljijo od njegovega dvora in si poiščejo hrano.
21. Dvorišče tega glavnega duhovnika je približno sredi tega otoka in je popolnoma nedostopno vsakemu Evropejcu, deloma zaradi zelo gostega grmovja, deloma zaradi strmih, skoraj nepremagljivih skalnatih gora, deloma pa tudi zaradi številnih živali, ki jih je tukaj več kot drugod.
22. Pomembna ovira so tudi prej omenjeni naravni pojavi, ki jim tudi najbolj pogumni Evropejci ne zaupajo povsem, zato je ta otok evropskim priseljencem dostopen le na obalah, notranjost pa je Evropejcem tako malo znana kot notranjost Afrike in številnih drugih držav.
23. Religija tega ljudstva je tako redka kot njihova dežela sama; verujejo v enega Boga, ki pa ni viden nobenemu smrtniku in je po svoji naravi nedoumljiv.
24. Ta Bog pa od časa do časa posveti človeka, da v njegovem imenu skrbi za zemeljske zadeve, saj bi bile te za Boga preveč malenkostne in zanj nevredne.
25. Svoj otok imajo za ves svet, ki plava naokoli kot morski oreh na neskončnih vodah.
26. Sonce, luno in zvezde upravlja Bog sam, zemljo, ki je premajhna, da bi jo upravljal Bog sam, pa upravlja glavni duhovnik, ki ga je določil Bog; ljudje imajo namreč veličastne predstave o nebesnih telesih in menijo, da je najmanjša zvezda neskončno večja od Zemlje.
27. Bog pa se nahaja v soncu, zato častijo sonce, luno pa imajo za nebeški svet, kamor bodo po telesni smrti odšli njihov veliki duhovnik in oni sami, če so na mali zemlji živeli pravično in skromno.
28. Le z dojemanjem zvezd jih gre nekoliko slabše; te so po njihovem naseljene le z vsemi vrstami živalskih duš, ki so po njihovih predstavah na veliko večje in popolnejše kot na njihovi zemlji.
29. O Kristusu vedo malo, tu in tam sploh nič, tisti, ki pa o njem nekaj vedo, menijo, da je bil nekoč veliki duhovnik na njihovem otoku, a da je po svoji roki odšel na neko drugo zemljo, da bi tam osrečil ljudi, ker ga njihovi predniki morda nekoč niso poslušali. Čeprav imajo svojo deželo za edino zemljo, še vedno verjamejo, da po neskončno velikem morju obstajajo tudi druga plavajoča telesa, na katerih živijo njim podobni ljudje, le da nikjer niso tako popolni kot so oni. K temu mnenju jih je verjetno pripeljalo dejstvo, da pogosto srečujejo Evropejce in pri njih ugotavljajo, da niso tako popolni gospodarji nad živalmi kot oni.
30. Včasih vidijo tudi ladje in slišijo kanonado; vendar menijo, da je to zgolj otroška igra, saj se ognjemet, ki ga uprizarja njihov poglavar, ne more primerjati z nepomembnostjo topovskega bliska. Tudi samo plavajočo ladjo imajo zgolj za plavajoče votlo jajce, ki ga je odložil kak mogočen ognjeni zmaj.
31. Povsem prezirajo razkošno blago, ki jim ga ponujajo Evropejci, saj pravijo: »Mi lahko s svojo voljo naredimo več, kot vi s svojimi rokami, zato s tem ljudstvom ni mogoče trgovati.«
32. Samo obalni prebivalci trgujejo s slonovimi okli, ki jih navadno brezplačno dobijo od domačinov. Za vse drugo otok ne ponuja skoraj nobenega trgovskega materiala.
33. Ob vsem tem opisu zlahka ugotovite, da je to ljudstvo še vedno zelo preprosto in pozna le zelo malo potreb; vendar ima zaradi te preprostosti na psihičnem področju še vedno tisti prvobitni tip, ki je bil značilen za prvotna ljudstva Zemlje.
34. V njih je še vedno vidna ista prvobitna duhovna moč, ki so jo nekoč imeli prvi ljudje na zemlji; v smislu dejanske religije so še vedno najčistejši privrženci Zend Aveste in hkrati razumniki in so k njej malo dodali in še manj odvzeli.
35. Tudi pri teh ljudeh je v duhovnem svetu lahka naloga, da jih seznanimo z evangelijem, saj imajo Kristusa zelo radi in so sprva mnenja, da mu morajo na drugi strani še toliko bolj slediti, ker ga v svojih prednikih na svetu niso dovolj ubogali kot svojega od Boga določenega velikega duhovnika. Ta neposlušnost se zdaj drži vseh potomcev kot izvirni greh, zato mora vsakdo, ki je že v posmrtnem življenju, ugajati temu razžaljenemu Božjemu človeku.
36. Čeprav je ta razlog na prvi pogled nekoliko smešen, ni težko ugotoviti, da je kljub svoji smešnosti vendarle dobro izhodišče, po katerem lahko prebivalci te dežele na drugi strani pridejo do luči pravega evangelija.
37. Pri tem ljudstvu ni več ničesar, kar bi bilo vredno pozornosti za našo stvar, zato se bomo naslednjič obrnili k drugemu ljudstvu

 

81 Prebivalci Madagaskarja  (8. maj 1847)

Dejanski prebivalci Madagaskarja prihajajo iz Azije; od tod je bila tudi poseljena Južna Afrika; to so dejanski Kajniti, zato je njihov duhovni razvoj še vedno nizek. Samo oni postavljajo ženski spol nad moškega. Ženski modreci, njihova filozofija. Nenavadno čaščenje in razlog zanj, največja kazen na zemlji. Belci so le napol ljudje. Luciferjev El Dorado. Težaven dostop do obal te dežele, pa tudi do teh ljudi v posmrtnem življenju. Usoda teh duš po smrti - reinkarnacija.

1. Za otokom Cejlon je večji otok Madagaskar, ki spada v Afriko. Ta otok naseljujejo zelo posebna ljudstva, ki so se v prazgodovini naselila iz Azije.
2. Vendar ne mislite, da je to ljudstvo naseljevalo ta otok iz Afrike, temveč ravno obratno; južna Afrika je bila večinoma naseljena s tega otoka.
3. Prebivalci so večinoma Mavri; medtem, ko so prebivalci prej omenjenega otoka rjave ali včasih temno rjave barve, imajo prebivalci Madagaskarja popolnoma črno barvo kože, le redki med njimi so temno bakreno rjavi.
4. Ti ljudje so, z redkimi izjemami, še vedno čisto pravi Kajniti, pri katerih je oblikovanje uma večinoma še vedno na najnižji stopnji. Vsekakor imajo predstavo o vrhovnem bitju; vendar je ta tako temna kot barva njihove kože.
5. To ljudstvo je edino, ki ženski spol postavlja nad moškega; zato na prestolu sedi kraljica in nikoli kralj s popolnim božanskim ugledom ter svojemu ljudstvu vlada po svoji muhavosti in kapricah.
6. Ženski spol tu prevladuje zato, ker njihovi modreci, ki so vse ženske, učijo ljudi, da je ženska v vsem popolnejša od moškega; v moških mišičnih jamicah se vidi, da še niso popolne, medtem, ko je v ženski tisto, kar se začne v moškem, že dokončano.
7. Moški tudi nima dojk, kar pomeni, da ne more imeti tako globokih in modrih čustev kot ženska. Moški je tudi veliko bolj dlakav od ženske in je zato bližje živalski rasi kot ženska; Tako nosi tudi moški med nogami podaljšek podoben živalskemu repu, kot pri opicah, kar pa se pri ženskah ne pojavlja.
8. Ženska je tudi po obliki veliko plemenitejša in lepša od moškega in le iz nje izhaja človeški rod. Zagotovo potrebuje spolni odnos; toda kako majhno vrednost je stvarstvo pripisalo moškemu delu in kako višje stoji ženska od moškega, bi lahko najjasneje videli prav iz tega dela razmnoževanja.
9. Moško delo traja le toliko trenutkov, kolikor ima prstov na rokah, žensko pa to stane prav toliko mesecev; trajanje časa tu jasno določa težko izračunljivo prednost ženskega spola pred moškim.
10. Iz takšnih filozofij ti ženski modreci dokazujejo neizračunljivo prednost svojega spola in iz njih celo dokazujejo, da mora biti najvišje bitje, če sploh kje je, najpopolnejša ženska.
11. Imajo tudi templje, v katerih povsod častijo in obožujejo žensko kot božanstvo; glavni predmet čaščenja pri ženskah pa so spolovila in nato prsi.
12. Ko opravljajo svoje glavno bogoslužje, kar se zgodi ob vsaki polni luni, je najbolj vzvišen trenutek tega bogoslužja, ko gola živa ženska stoji na oltarju, položi roko na spolovila in kmalu zatem začne urinirati.
13. V trenutku uriniranja ves moški spol pade na obraz, ženska pa po njih urinira.
14. Podobno čaščenje boga najdemo tudi pri nekaterih afriških plemenih, ki so ga seveda prinesli s seboj iz svoje domovine.
15. Te ženske genitalije so, kar je lahko razumljivo, tako zelo čaščene, ker od tam izvira človeška rasa.
16. Zanimivo pa je, da nikjer na površju zemlje ne živijo bolj čisti in krepostni ljudje kot tukaj, ko gre za zadovoljevanje telesnega poželenja.
17. Spočetje se lahko izvaja samo v templju in nikjer drugje, sicer je zagrožena takojšnja smrt; izvaja pa se lahko le enkrat na leto ob določenem času, potem, ko so bila pred tem opravljena številna bogoslužna dejanja v skladu z njihovimi pravili; ko poteka spočetje, mora biti v templju popolna tema.
18. Ženska pa ima pravico, da jo sužnji zadovoljijo pogosteje, če to želi; če pa bi moški zahteval žensko, bi bilo to že kaznivo dejanje.
19. Belci veljajo le za napol ljudi, ki jih je mogoče tudi loviti, saj bi naj imeli dobro meso.
20. Če je ujeti beli moški zelo dobro razvit in ga madagaskarska ženska vzljubi, mu lahko podari življenje in ga obdrži kot prikupno opico za svojo zabavo, pri čemer mora seveda prenašati marsikaj, kar bi bilo med vami rečeno, še prehudo za hudiča.
21. Moški, ko jih ujamejo, so še nekoliko na boljšem, ženske pa so zaklane in spečene brez milosti in odpuščanja, saj imajo te črnke belke za navadne živali.
22. Kako daleč so ti ljudje še vedno v zaostanku pri duhovni izobrazbi, kako zelo nedostopni so še vedno evangeliju, je razvidno že iz tega malega. Tu in tam so na obali že poskušali, vendar je bilo doslej vse zaman, saj tam, lahko rečemo, Lucifer še vedno povsem nemoteno vodi svojo vladavino.
23. Sama dežela pa ima takšno lego, da predstavlja največji oviro za vstop katere koli velike sile, saj je ta otok dostopen le na nekaj mestih.
24. Morje naokoli je v veliki meri polno klifov in plitvin: skoraj nikjer ni mogoče pristati z večjimi plovili, le na nekaj mestih z barkami, ko je morje mirno. Tisti pa, ki pristanejo, morajo biti zelo previdni, da ne padejo v roke Madagaskarcev, ki na takih mestih prežijo na vseh straneh.
25. Kraljica te dežele strogo nadzoruje tudi svoje obale. Tako je vsa obala nenehno poraščena z neprepustnim grmičevjem, ki ga naseljuje tudi množica zlobnega mrčesa in več vrst strupenih črvov in žuželk, pred katerimi se znajo zaščititi le domačini, tako, da se premažejo s sokom neke rastline.
26. V določenih obdobjih, zlasti sredi pomladi, poleti in sredi jeseni, tj. skupaj pol leta, se temu otoku ne smemo približati, saj se okoli njega rojeva na bilijone velikih letečih mravelj, ki jih nekateri naravoslovci imenujejo muskotoni in so veliko hujši od komarjev na ameriških otokih.
27. Če se Evropejec v takem času povzpne na obalo in ga napade črni roj teh muskotonov, bo v nekaj minutah popolnoma oglodano mrtvo truplo. Domačine pa ne napadajo, saj jim je vonj zelišča, s sokovi katerim se domačini namažejo, skrajno nevzdržen.
28. Iz tega kratkega opisa boste zlahka razbrali, kako je s tem več kot poganskim ljudstvom v duhovnem svetu; z njimi je izredno težko ravnati, pravzaprav bi jih skoraj tako zlahka naravno oprali na belo kot prebudili njihovega duha za evangelij.
29. Duše takih ljudi postanejo tako imenovani naravni duhovi, ali pa jih odpeljejo na drug planet, kjer spet dobijo lažjo snovno prevleko in tako gredo skozi še eno snovno življenje, v katerem postajajo vse bolj primerni za sprejemanje evangelija; le redki po smrti telesa z velikimi težavami pridejo do pravega spoznanja.
30. Sčasoma pa se ti naravni duhovi z spočetjem utelesijo v telo drugega človeka na boljšem delu Zemlje, ali pa so vodeni na drug planet.
31. Zdaj veste dovolj o tem skrajno izkrivljenem zemeljskem ljudstvu; zato se ne bomo več zadrževali pri njih, ampak se bomo preselili k drugim.

 

82 Primitivni prebivalci Južne Afrike (domačini)  (10. maj 1847)

Ljudstva Južne Afrike. Hlapci fetiša, ki nimajo ne kralja in ne poglavarja, živijo v hordah, ter jedo surovo meso in pijejo kri. Kanibali. Nimajo artikuliranega jezika. Imajo majhne potrebe, so preprosti in imajo željo po znanju. Velika razlika med temi dušami in prejšnjimi v svetu duhov. Tam so veliko višje od prejšnjih. Suženjska grozodejstva. Nadomestilo za suženjske duše onkraj. Njihovi gospodarji - kadilo pekla. Boleč razmislek.

1. Za ta ljudstva, ki večinoma živijo v južnem delu Afrike še vedno obstajajo nekateri poganski običaji in tradicije in katerih je vera pogosto še slabša od ljudstva na Madagaskarju.
2. Obstajajo dejanski častilci fetišev, ki častijo povsem naravne predmete, ne glede na to, ali so jim koristni ali ne, ampak zgolj zato, ker so jim na določen dan v letu prvič padli v oči; takšni predmeti so lahko drevesna palica, črv, krokodil, ptica, opica, celo kamen, skratka vse, kar se samo imenuje telo, se lahko uporabi kot božanstvo, vredno čaščenja.
3. Ta ljudstva nimajo kralja ali kraljice, po čemer se močno razlikujejo od ljudstva na Madagaskarju. Živijo le v hordah kot opice na drevesih in se večinoma prehranjujejo z vsemi vrstami ropanja in lova.
4. Meso jedo povsem surovo, iz kož pa si običajno naredijo viseča ležišča na drevesnih vejah. Sadja pojedo zelo malo, živalskega mleka skoraj ne poznajo, zato pijejo pa živalsko kri toliko pogosteje.
5. Te horde pogosto vodijo tudi neke vrste vojno, zlasti v času večjih lovov na živali, ko manj srečna horda običajno napade srečno in ji po možnosti ukrade plen. Lovce, ki so ubiti na obeh straneh, nato kot plen vzame zmagovalna stran, ki jih nato kot prvo poje.
6. Belci pa so zanje prava poslastica, zato pogosto zasledujejo morsko obalo, da bi ulovili belo oblečeno opico, saj verjamejo, da ima ta vrsta opic za njihovo brbončico najokusnejše meso.
7. Najmočnejši v takšni hordi je običajno vodja, vendar mu ni treba ničesar ukazovati, temveč le nakazati, kaj je treba storiti; nakazovanje pa se običajno izvede s prvim napadom, ki mu nato sledi celotna horda.
8. Ta ljudstva običajno tudi nimajo artikuliranega jezika; sporazumevajo se le z znaki z rokami ali z določenimi kretnjami jezika.
9. Ta ljudstva evropejci imenujejo z imeni: Kavarji, Hotentotarji, Bušmani in Plezalci.
10. Mnoge od teh hord, ki jih je na tisoče, so se že kultivirala v kristjane, zlasti ob obalah; veliko več pa jih živi v notranjosti dežele in so še vedno v starem, povsem živalskem divjaštvu.
11. Edina dobra lastnost teh ljudstev je, da imajo za zdaj najnujnejše življenjske potrebščine in, da so zelo radovedna; ko pridejo k njim misijonarji, seveda najprej pod ustreznim krinko, imajo s temi ljudstvi lahko igro, če se znajo z njimi sporazumevati, kar tudi ni pretežko, saj so ta ljudstva zaradi zelo majhnih potreb tudi izredno slabo razumevajoča in nekaj povsem naravnih znakov z roko pogosto povsem zadostuje, da se sprva lahko s temi ljudstvi zadosti pogovorijo.
12. Čeprav so ta ljudstva divja in skoraj povsem živalska, stojijo v duhovnem svetu vendarle mnogo višje od prebivalcev Madagaskarja in nasploh takih ljudstev, ki so zaradi notranjih zemljiško - političnih razlogov bodisi zelo težko dostopna, ali pa sploh ne; omenjena divja ljudstva je treba primerljati s stvarmi na zemlji, do katerih je mogoče zlahka priti.
13. Vsako stvar, četudi še tako nepomembna, se lahko uporabi za kaj koristnega, če se jo le dobi; čudovite stvari pa, ki jih najdejo tam, kamor nihče ne more priti, so pa za njih tako dobre, kot da jih sploh ne bi bilo.
14. Bolj na zahodnem delu na obali tega dela sveta so spet plemena, ki živijo pod kraljem in tu in tam pod kraljico; ta plemena so najhujša od vseh, ker trgujejo z ljudmi in nekateri kralji so ustanovili, tako kot vi pri živalih, človeška vzrejališča plemenjakov, da bi proizvedli čim več sužnjev za Ameriko.
15. Na tisoče najmočnejših in najplodnejših žensk je ujetih skupaj v teh vzrejališčih, kjer jih oplajajo najmočnejši moški. Ko so noseče, morajo opravljati običajna dela; šele nekaj dni pred porodom jih odpeljejo nazaj na določeno zbirno mesto, da rodijo svoj plod, ki ga morajo nato eno leto hraniti s svojimi prsmi. Po tem času jim odvzamejo otroke in jih predajo javnemu centru za prehrano.
16. Šest tednov po porodu je treba tako žensko ponovno oploditi in tako naprej, dokler nekatere od njih ne rodijo tudi 26 otrok. Če je takšna ženska po takšni službi še vedno dovolj močna, jo lahko še vedno prodajo kot sužnjo; če pa je prešibka, jo izženejo in si mora sama poiskati hrano.
17. Poleg tega opravila pa ti črnski vladarji poskrbijo tudi za to, da sužnje po možnosti zbirajo in jih potem izpostavijo trgovanju.
18. Res je, da je v sedanjem času to grozljivo zlo ponekod že dokaj obvladano; toda v bolj notranjih predelih je še vedno veliko takih gnusob.
19. Prodani sužnji imajo na tem svetu med krščanskimi ljudstvi žal strašno usodo, na drugem svetu pa jim je kolikor je mogoče, določeno nadomestilo; toda gnusobe teh kraljev in kraljic so najhujša peklenska mrhovina, saj njihova hudobija presega vsak razum in trdota njihovih src drobi diamant. V duhovnem svetu z njimi ni mogoče storiti ničesar, razen da jih uporabimo za kadilo najnižjega pekla.
20. Tako so med njimi tudi kraljice, ki se pustijo častiti kot pravo božanstvo. Ko taka kraljica umre, kar je za božanstvo gotovo nekaj sramotnega, mora z boginjo umreti vsaj nekaj sto ljudi, da bi prenesla to sramoto, nekateri pa se morajo pustiti celo žive pokopati z njo, da se kraljica v grobu ne bi preveč dolgočasila.
21. Da je s takšnimi ljudmi na drugi strani mogoče storiti zelo malo in da niti z drugo inkarnacijo ni mogoče pričakovati vidnega uspeha, je zlahka razvidno iz sadov, ki so jih prinesli vsi dosedanji nešteti Satanovi poskusi, da bi se izboljšal; vendar v resnici to res ni pomembno.
22. Če ima lončar lonec, ki mu ni uspel, kaj bo z njim; če ga zdrobi in vrže na cesto, kjer ga lahko uporabijo kot cestno umazanijo, če se je že izkazal za neuporaben lonec. Ali kaj pomeni za glasbenika s svobodno domišljijo, če je zaigral skladbo, a je ni prenesel na papir?  Ali nima možnosti, da kadar koli želi, na papir prenese vseh tisoč kosov, ki jih je že igral in izgubil?
23. Zapustimo torej te svojeglave lonce narodov in pojdimo spet k drugemu ljudstvu.

 

83 Prvobitni prebivalci Avstralije (Aborigini)  (12. maj 1847)

Prvotni prebivalci največjega otoka na svetu. Avstralija. Tam so še vedno ljudje čiste narave, večinoma so miroljubni, nimajo strahu pred smrtjo in pred bolečino. Jedo kače. Gnus do oblečenih ljudi. So potomci Kajna in to boljše vrste s temačnimi predstavami o pradavnini in Bogu. Tam živijo čudovite ptice. Filozofija teh ljudi o Bogu. Njihova prehranska obravnava različnih vrst mesa. Njihova bivališča so v skladu s prvobitnimi načini. Spretna razporeditev teh bivališč itd. Tamkajšnja polmonarhična plemena, zlasti na severu. Njihov izostren čut za vonj. Religija teh severnjakov je bolj kitajska. Težje jih je pripeljati do resnice kot prve dejanske domorodce. Slednji so mojstri pletenja iz trave. So boljši kot marsikateri kultivirani sektaški kristjan!

1. Poleg teh divjih afriških hord so podobne rase, kot ste vajeni reči, tudi na petem delu sveta, ki ste ga našteli in se imenuje Avstralija.
2. Na tem delu sveta ali bolje rečeno na tem največjem otoku na svetu je še vedno veliko število ljudstev, zlasti v njegovi notranjosti, do katerih še ni prišel skoraj noben žarek človeške izobrazbe; še vedno obstajajo, kot radi rečete, čisti naravni ljudje, ki pa v sebi nimajo nič zlonamernega.
3. So izredno miroljubni; ne poznajo vojne, čeprav se niti najmanj ne bojijo smrti; nasprotno, pogosto po njej zelo hrepenijo. Tudi telesne bolečine lahko prenašajo z ravnodušnostjo, ki vam je skorajda nerazumljiva; zato lahko tudi največje življenjske stiske prenašajo z največjim ravnodušjem.
4. Boji z divjimi zvermi so zanje zabavna igra; veliki mojstri so tudi v lovljenju kač in vedno se z največjo željo odpravijo na ta lov, saj so te živali zanje najbolj slastna poslastica.
5. Ko nekje zagledajo tuje prišleke, navadno zbežijo, ne toliko iz strahu kot iz nekakšnega odpora, ki ga dobijo pred oblečenimi Evropejci, tudi Azijci; nič jim namreč ni bolj odvratno in nadležno kot oblečena oseba.
6. Tudi oni so potomci Kajna, vendar najboljše vrste in imajo temačno predstavo o pradavnem času in najvišjem bitju. Vendar sami ne častijo vrhovnega bitja, ampak to prepuščajo pticam v zraku, živalskim vrstam, ki niso nikjer tako lepe in številne kot v tem delu sveta.
7. Ljudje pravijo, da se Bog ne ozira na čaščenje, temveč le na človekovo delo in je ustvaril nebeška bitja, ki letijo nad njim in opazujejo, kaj počne; ko ga opazujejo, pa kmalu spet poletijo navzgor do zvezd in pripovedujejo vrhovnemu bitju, kako se ljudje vedejo spodaj na zemlji.
8. Zato so ti ljudje tudi zelo veseli, ko vidijo, da okoli njih leti veliko ptic, saj sklepajo, da se Bog zelo zanima zanje, ko jim nad glavo postavi veliko opazovalcev.
9. Ptice, ki ne morejo leteti, kot so njihovi zelo številni purani in številne druge ptice te vrste, pa jim niso v velikem spoštovanju, zato jih jedo, vendar vedno surove; kajti med njimi velja pravilo, da je treba perutnino jesti surovo, meso udomačenih štirinožnih živali zgolj soljeno in posušeno na zraku, ribe je treba skuhati, zemeljsko laznino pa, kot so vse vrste kač, kuščarjev in krokodilov, pa speči na ognju.
10. Sadje je treba jesti, ko zraste in ko je zrelo; najboljši sadež od vseh je kokos, ki jim daje vse, pijačo, maslo in nekakšen kruh.
11. Le redko imajo ti ljudje hiše ali koče; če pa že imajo kaj podobnega, imajo to še vedno skoraj tako, kot je imel prvobitni človek.
12. Goste skupine dreves so ograjene z nekakšno živo ograjo, vhod pa je le na eni strani. Takšna živa ograja je običajno hiša cele, pogosto zelo številne družine; v notranjosti je vse spolirano, na zunaj pa je videti kot neprebojna črta, tako da v takšno hišo ne bi bilo lahko priti nikjer drugje kot skozi običajna vhodna vrata ali bolje: vhodno ulico, ki nikoli ne vodi v ravni smeri, ampak v čim več zavojih v dejansko hišo.
13. Takšna vrata ali bolje rečeno ulica je pogosto dolga eno uro in je pravi labirint, skozi katerega se tujec ne more zlahka prebiti, ne da bi se vsaj stokrat izgubil. Ta vhod tako zapeljivo uredijo zato, da jih tuja ljudstva ali divje živali ponoči ne morejo najti in napasti.
14. Ob tej labirintski poti so zaradi večje varnosti pogosto jame, globoke skoraj štiri metre in navadno tudi široke kot sama pot, torej približno dva metra in dolge prav tako. Čez dan so te jame pokrite, ponoči pa jih spet odkrijejo, kar je dokaj dobro sredstvo za zaščito njihove hiše; kajti skozi podrast, ki je zrasla tako tesno skupaj, da med njo ni mogoče spraviti niti prsta, kaj šele kakšne druge živali ali človeka, ne more priti niti miš, zlasti pri starih bivališčih, kjer živi ograjni pas obdaja gosto staro skupino dreves na razdalji od 6 do skoraj 800 metrov.
15. Najhujše zanje je, ko drevo v njihovi hiši začne usihati zaradi starosti. Tedaj uporabijo vse mogoče, da bi takšno drevo morebiti oživili; če pa nič ne pomaga, ga od zgoraj previdno odstranijo od veje do veje, kot hišo pri vas, vse do korenin; če je staro drevo popolnoma odstranjeno, na njegovi korenini naredijo ogenj in počasi zažgejo celotno drevo.
16. Ko se ta prizor kurjenja, ki včasih traja več dni, konča in se zemlja ohladi, se na istem mestu posadi drugo drevo in neguje, da bo čim prej nadomestilo svojega predhodnika.
17. Ti ljudje pa so izredno nesrečni kadar, kar se dogaja zlasti v sedanjem času, pohlepni Evropejci pogosto prihajajo v njihove ljubeče domove in jih od zunaj požigajo, kar seveda prisili uboge prebivalce, da zapustijo svoje domove, če je to še mogoče; navadno pa te uboge ljudi zaduši ogromen dim; to ravnanje Evropejcev tudi te uboge nedolžne ljudi običajno napolni z neustavljivim odporom do oblečenih ljudi.
18. Tovrstna domorodna plemena so zdaj le še v osrednjem delu južne Avstralije; vzhod, sever in zahod so namreč večinoma že pod angleško in nizozemsko oblastjo.
19. V nekaterih severnih regijah pa obstajajo tudi nekatera tolerirana prvotna plemena, ki se od dejanskih razlikujejo po tem, da imajo nekakšne kraljeve poglavarje in z njimi ustavo, ki je precej podobna bornejski; ti poglavarji imajo tudi nekakšno vojsko, ki ima še vedno običajno lokostrelsko oborožitev, poleg tega pa tudi izredno izostren čut za voh, s pomočjo katerega lahko tak avstralski bojevnik začuti sovražnika na razdalji ene ure.
20. Čut za vonj je resda izjemno izostren tudi pri dejanskih prvotnih prebivalcih tega dela sveta, vendar ga uporabljajo manj kot poglavarska plemena na severu tega dela sveta.
21. Religija severnjakov je bolj kitajskega tipa, čeprav je včasih tudi izvirnega avstralskega tipa; zato jih v duhovnem svetu ni tako lahko prepričati v krščanstvo, kot izvirne prebivalce tega dela sveta.
22. Toda med severnimi prebivalci je zato že večja stopnja domače kulture kot med res povsem preprostimi južnimi prvotnimi prebivalci, ki razen neke vrste motik in neke vrste rezbarskega noža ne poznajo drugega kmetijskega orodja. So pa mojstri vseh vrst pletenin iz trave, korenin in neke vrste bombaža, ki jih uporabljajo le za posebno okrasitev svojih bivališč, sicer pa so povsem goli in si včasih namesto oblačil tetovirajo kožo, kar pa ne velja za vse.
23. Da je te preproste, nedolžne in izredno dobrodušne ljudi v svetu duhov zelo lahko prepričati, da postanejo kristjani, smo se dotaknili že zgoraj in nič več ni potrebno; kajti takšnim ljudem je na drugi strani res veliko bolje kot neumnim, domišljavim, sektaškim kristjanom.
24. Tako nam o tem ljudstvu ni treba vedeti ničesar več, saj je vse drugo dobro le za statistiko, ne pa tudi za naš duhovni pogled na to ljudstvo; zato bomo za zdaj prešli k drugemu ljudstvu.

 

84 Prvobitni prebivalci Nove Zelandije, Srednje Afrike in Amerike z duhovnega vidika (14. maj 1847)

Avtohtoni prebivalci Nove Zelandije Ti se zlahka sporazumevajo z duhovnim svetom. Njihovo pravično spoštovanje do vrhovnega bitja. Hitro sprejmejo odrešilni nauk o Gospodovem utelešenju in hrepenijo po tem, da bi Jezusa osebno spoznali. Postanejo odlični, dobri in trdni duhovi. Kako pomembno delo jim je zaupano. Informacije o ljudem številnih drugih otokov. "Divjaki" v Ameriki. Človeška redkost v osrednji Afriki. Ščurki in Gazilje (belci in peterokraki) z albinotičnimi očmi, imajo drugi vid, so nežne duše in imajo zato pravi notranji evangelij.

1. Zelo daleč na jugu Zemlje leži še en precej pomemben otok: Nova Zelandija; ta je pravzaprav sestavljena iz treh glavnih otokov, nato pa še iz številnih majhnih otokov in številnih koralnih grebenov.
2. Prvotni prebivalci tega otoka so vam bili, tako kot mnogi drugi, že ob neki drugi priložnosti predstavljeni glede njihove ureditve, religije in v svojem nesrečnem odnosu do Evropejcev; zato lahko to preberete, da bi si pobliže ogledali to ljudstvo .
3. Kljub temu lahko na tem mestu povemo, kako je to ljudstvo sprejeto v duhovnem svetu. V duhovnem svetu se dokaj zlahka znajdejo, saj izredno spoštujejo vrhovno bitje in vse čudovite stvari.
4. Ko v duhovnem svetu, tako kot v dejanskem svetu čudežev, naletijo na pojave, ki jih spominjajo na Gospodovo utelešenje, kmalu z radovednostjo povprašajo o natančnejšem razvoju in dejanskem razlogu, kar jim je takoj razodeto v skladu s stopnjo njihove dovzetnosti.
5. Ko pridobijo takšno znanje, jim je to v veliko veselje in si kmalu ne želijo ničesar drugega kot to, da bi čim prej na kakršen koli način osebno spoznali Gospoda, vendar je to treba storiti previdno, saj bi sicer te človeške duhove preveč naglo zajela ljubezen, ki bi zaradi nenadne prevelike moči prej oslabila, kot pa okrepila njihovega duha.
6. Ko pa bodo postopoma pripravljeni, se bodo v Gospodovi navzočnosti znašli s tisto modro zmernostjo ljubezni, ki jim najbolj koristi. Ko bodo enkrat uvedeni v Gospodovo navzočnost, bodo ostali trdni in bodo nadvse dejavni v vseh delih ljubezni. V glavnem jim je zaupan nadzor južnega zemeljskega pola, pa tudi glavne smeri Lune, v kateri dejavnosti ostanejo, dokler je to Moja volja, ki natančno vedo, koliko časa morajo duhove pustiti pri določeni dejavnosti.
7. O tem, kaj se zgodi s temi duhovi po opravljenem delu, odločajo njihove notranje sposobnosti, ki so jih pridobili pri zaupanem delu. Ker pa je v Očetovi hiši veliko prebivališč, bo tam tudi veliko zaposlitev.
8. Več vam ni potrebno vedeti, kajti to je rezervirano za čas, ko boste lahko sami v svojem duhu pridobili prave izkušnje.
9. Poleg tega malega ljudstva pa je tudi veliko prebivalcev manjših otokov, katerih duhovna usoda je gotovo podobna enemu ali drugemu od omenjenih ljudstev; zato ni treba podrobno opisovati vsakega od več tisoč otokov, kar bi bilo nesmiselno in bi povzročilo nepotrebno in obsežno delo.
10. Podobno je tudi v Ameriki še vedno nekaj divjakov, ki se po svojem duhovnem stanju zelo malo razlikujejo od do zdaj opisanih hord divjih ljudstev.
11. Kot človeška redkost se v visoki Afriki, večinoma ob rekah, še vedno pojavlja posebna vrsta ljudi; eni so popolnoma beli, drugi pa beli in črno pegasti. Vaši naravoslovci prvo vrsto imenujejo zajčji ljudje ali ščurki, drugo vrsto pa gazele, znane tudi kot ljudje srake.
12. Obe vrsti ljudi sta podnevi nenehno v podzemnih rovih; le ponoči se odpravita na lov za hrano. Razlog, da svoje podzemna bivališča zapustijo le ponoči, so njihove izredno občutljive oči.
13. A čeprav bežijo pred zemeljskim dnevom, niso sovražniki duhovnega dneva, zato imata obe vrsti ljudi neprestano drugi vid in sta v svoji duši enako občutljivi in nežni kot v svoji zemeljski telesni zgradbi. 14. Vsekakor imajo tu na Zemlji malo zunanjega znanja o evangeliju in redka srečanja z misijonarji; imajo pa notranji evangelij, ki je za njihovo naravo pristnejši od tistega, ki ga misijonarji, neredko zasvojeni s slavo in pohlepom, prinašajo in oznanjajo divjim plemenom.
15. S temi redkimi vrstami ljudi pa smo prišli tudi do konca dejanskega duhovnega opisa Zemlje; zato bomo dodali le še nekaj stvari, da bi to, kar smo doslej povedali o nekrščanskih ljudstvih, pravilno razumeli in tako za vas to delo blagoslovljeno zaključili.

 

85 Razlog in namen teh pripovedi Lorberju; avtor iz drugega sveta; Odgovori na kritiko (15. maj 1847)

Še enkrat o "senu in slami" za svetovne učenjake. Glavni razlog je material za prežvekovanje. Ta opis ljudstev je podan v skladu z notranjo resnico in ne v skladu z videzom, kot v drugih opisih, ki so kritična. Pooblastilo našega avtorja za ta razodetja. Razlog za razodetje tega tretjega dela: oživitev duha. Razprava o navideznem protislovju. Kdo je dejanski avtor? Posledice. Osupljiva primerjava. Življenje na Zemlji v telesu je podobno življenju v drugem materinem telesu, kjer v prvem dozori telo, v njem pa tudi duh. Ta dar (razodetje bistva Zemlje) je, čeprav je na videz naraven, vendar le duhoven. Temeljni zakon v prvem materinem telesu: "Nuja", v drugem "naj bi". Zadnji očetovski nebeški namigi. Zahvala Bogu!

1. Vse, kar smo do zdaj povedali o ljudstvih drugih veroizpovedi, ni toliko zaradi vas, temveč bolj zaradi sveta, zaradi duhovne predstavitve Zemlje in sicer, kot prej obravnavano seno in slama za posvetne učenjake sivo obarvanega človeštva; - kot seno in slama, ker pravzaprav ne sodi v razpravo o duhovni Zemlji, saj se dotika predvsem zgolj materialnega stanja nekrščanskih ljudstev, kjer pa se na koncu vedno dotakne in pokaže duhovna usoda teh ljudstev.
2. Za učenjake tega sveta bo to velik izziv; prav zato je to podano, da bi imeli kaj za prežvečiti.
3. Poleg tega je ta dodatek o nekrščanskih ljudstvih bolj ali manj seno in slama za učenjake, saj ti poznajo Zemljo iz knjig, in tu in tam vedo, da so nekateri pogoji drugačni, kot so tu predstavljeni, glede na notranjo resnico.
4. Seveda ti učenjaki niso mnenja, da knjige, iz katerih poznajo Zemljo, niso vedno napisali ljudje, ki so sami prepotovali Zemljo na vseh točkah. Takšne knjige so večinoma napisali ljudje, ki so imeli dovolj časa za pisanje, poleg časa pa so imeli tudi priložnost vpogleda v razne enciklopedije in druge opise potovanj, da so lahko tako izdelali svoje tako imenovano popolno geografijo.
5. Glavni statistiki, ki jim je, kot pravite, znana vsa Zemlja, pogosto le v najmanjšem delu poznajo celotne razmere v deželi, ki jo naseljujejo. Namesto, da bi se odpravili na odprave, da bi se o vsem prepričali, raje brskajo v pogosto zaprašenih arhivih in iz njih preučujejo razmere v državi in njeno naravo; vendar bi morali prečkati državo le od vasi do vasi, od skupnosti do skupnosti, od doline do doline in od gore do gore in tam bodo našli toliko novih odnosov, običajev in navad, ter tako veliko novih imen, o katerih do zdaj niso imeli pojma.
6. Če pa jim že dežela, v kateri živijo, pokaže toliko, česar ne vedo, koliko bolj jim bo to prikrivalo celotno zemeljsko površje, različne razmere, pogoji in množica najrazličnejših skrivnosti, o katerih se našim več kot vsevednim učenjakom ni niti sanjalo; zato mi bo svet dovolil, da sem tu govoril tudi o nekaterih čudnih zemeljskih razmerah in okoliščinah, saj sem Zemljo zagotovo že pred mnogimi leti poznal bolje, kot jo bodo kdaj poznali učenjaki.
7. To sporočilo o tujih narodih je resnično, kot je bilo že rečeno, seno in slama. Vendar s tistimo, ki so prebujeni v duhu, ni tako, kajti ti se bodo zlahka prepričali v sebi, da je tako z danimi stvarmi in drugače tudi ne more biti, ker je to razodetje resnično, od znotraj navzven, ne pa lažno, vzeto iz zunanje teme v notranjo noč srca.
8. Kaj lahko človeku pomaga, če je svoj spomin napolnil z knjigami o geografiji, ne more pa nikogar vprašati, še najmanj pa svojega duha, ali so stvari v resnici takšne, kot so v tiskani obliki! Koliko bolje je tistemu, ki se tega uči iz duha in ga k temu pritegnem Jaz, Oče sam! Kajti pri njem je vsa znanost živa, medtem ko je pri drugih sestavljena le iz mrtvih odlomkov, za katerih pristnost na koncu ne ostane nobeno drugo jamstvo, kot avtoriteta knjižnice in arhiva.
9. Te nenavadne razmere pa vam nisem navedel zato, da bi obremenjeval vaš spomin, ampak, da bi oživili vašega duha. Ker pa so podane tako, da bi vaš duh v njih prejel vajo v modrosti, so dane takšne, kot so in takšne kot niso. Kakšne so, duh ugotovi v svoji luči in iz tega mu postane jasno, da so te na videz snovne navidezno materialne predstave v resnici le duhovne, saj so vsa ta razmerja odnosi na duhovni Zemlji, ki nimajo ničesar materialnega, ker sem Jaz, ki sem in vam to daje, duh in to res najvišji duh.
10. Pred Mojimi očmi ni materije, zato je vsako Moje darilo duhovno in ne materialno, četudi se zdi še tako materialno.
11. Naj govorim ali ne, vedno odpiram svoja usta le v prispodobah, da bi bil svet lahko uželjen nad njimi. Svet se ob njih spotakne in z odprtimi ušesi ne sliši, kar je izrečeno na glas in z odprtimi očmi ne vidi ničesar. Oči ne vidijo ničesar in modrost sveta lahko po mili volji brusi in ostri svoje bodalo kakor hoče, lubja pa okoli dejanskega drevesa živega spoznanja, ne bo nikoli pregrizla.
12. Zemljo poznam v vsakem posameznem atomu, še bolje pa poznam posamezna površinska stanja in razmere, a kljub temu nisem zemeljski statistik. Moja statistika je, če je le zemeljski pogled pravilen, le statistika duha.
13. Ali ne bi označili za bedaka tistega, ki bi želel otroka v materinem telesu z nekimi magnetnimi napravami učiti, v kakšnih razmerah in pogojih je v majhnem materinem svetu in kako je to sestavljeno; otrok zagotovo ni za ta namen v materinem telesu, ampak je namen individualno oblikovanje življenja. Ko se otrok prvič rodi in po nekaj letih doseže pojmovno sposobnost, je šele postopno čas, da ga naučimo vedno bolj razvitih pojmov; če se mora otrok prehranjevati v materinem telesu, mu je dano dovolj moči; višje zahteve v materinem telesu niso potrebne.
14. Tako je tudi s človekom v tem svetu, ki zanj ni nič drugega kot drugo, večje materino telo, v kateri mora dozoreti in se preroditi njegov duh.
15. Zato mu tukaj lahko damo samo tisto hrano in toliko, kolikor je potrebno je za zorenje. Če bi mu kdo dal več, bi mu samo škodoval in mu ne bi pomagal, kajti dejanska šola poučevanja se začne šele, ko se je duh že prerodil in postal popolnoma svoboden.
16. Tako bo tam vsak duh z veliko lahkoto dojel pravo statistiko Zemlje in celotnega vesolja; zato bi bilo skrajno neumno, če bi duha tu obremenjevali z neumnimi bremeni, ki jih tu še ni sposoben nositi, kar lahko vsakdo zlahka ugotovi iz okoliščin, da na zemlji zagotovo ni človeka, ki bi lahko zemeljsko površje tako popolno in natančno opisal samo z učenjem iz knjig, kot list papirja, ki se mu zvije pred očmi.
17. Kako velika bi morala biti knjiga, v kateri bi bila do najmanjših podrobnosti opisana vsaka malenkost na površju zemlje in koliko časa bi človek potreboval, da bi prebral vsaj trilijon imen in števil, ter se jih nato naučil na pamet.
18. Ali ne bi bila največja neumnost z Moje strani, če bi se vašemu duhu naredil za profesorja statistike in bi ga tukaj v njegovem drugem materinem telesu hotel učiti z materialnim magnetizmom, kar bi lahko duh v svojem svobodnem stanju zlahka dojel in razumel v minuti. Zato je vse, kar dajem duhovno in ni zemeljska statistika.
19. Če pa se zemeljsko statistične točke dotaknejo tudi v svojih pravilnih razmerjih, potem bi jih morali obravnavati samo kot noge stebra velike zgradbe, ki ne sestavljajo stavbe same; a kljub temu je na njih stoji vsa velika, veličastna zgradba.
20. In tako ne dajem ničesar zemeljskega na zemeljski način, če pa ga dajem, ga dajem zaradi duhovnega razumevanja. Tisti, ki uporablja vse na zemlji na ta način, bo torej užival hrano, ki je ponujena njegovemu Duhu, kdor pa jo uživa drugače, uživa svojo lastno sodbo; Kajti v sebi ubije tisto, kar bi moral oživiti.
21. Obstaja razlika med materinim telesom prve in druge matere; v prvem primeru se človek mora roditi, v drugem pa z bi se moral roditi. V prvi je človek še vedno žival, to je v prvi sodbi; v drugem pa le postopoma postane človek z spoznanjem in s svobodo svoje volje, ki je v sodnik njemu. Zato bo potem vsak živel po svoji lastni presoji in nikoli ne bo imel druge sodbe kot svoje.
22. V tem smislu bi morali vzeti tudi to delo in ga uporabiti kot življenjsko vajo za svojega duha in poželi boste prave sadove.
23. To je prava ljubezen do Mene, kakor do vaših bratov; toliko lažje boste dosegli to pravo ljubezen, če Me boste globlje spoznavali skozi razkrite čudeže Moje Ljubezni. Takrat boste spoznali, kako nadvse ponižen in popolnoma prizanesljiv moram biti v srcu, da vam razkrivam take stvari v vašo največjo korist, ki je vedno globlje spoznanje Mojega kraljestva, v katerem je tudi vse ostalo prisotno kot dodatek Moje ljubezni.
24. Upoštevajte te besede in bodite globoko pozorni na to, kdo je tisti, ki vam jih daje. Če boste to storili v vsem in vsakomur, potem vam bo Moj blagoslov podeljen v vsej izobilju in s tem kot z vsemi drugimi bo večen tukaj in onkraj, Amen!