Predgovor k prvi izdaji 1. knjige Božjega gospodarjenja
Dobesedni prepis v novem črkopisu
Odkar sem napisal predgovor k temu delu je minilo do danes že precej časa, ko ta prvi del izročam spoštovani javnosti, saj so različne okoliščine onemogočile zgodnejšo objavo tega dela. Temu predgovoru dodajam ta epilog, deloma zato, da bi nežnega bralca osvobodil morebitnih dvomov o mojem značaju in stališčih - to pomeni, da bi jih predstavil povsem odprto in jasno -, deloma pa zato, da bi odgovoril na številne zahteve in ugovore dobronamernih svetnikov bibličnih študij in krščanskega nauka. To počnem še toliko raje, ker sem samo človek in kot tak seveda nisem popoln, zato sem lahko prav tako podvržen napakam kot kdor koli drug. Ali in v kolikšni meri se to dogaja v tem primeru, pa lahko odločijo naslednje vrstice.
Ker se že nekaj let ukvarjam z najbolj vestnim preučevanjem nedavnih in najnovejših prerokb, zlasti tistih, ki so živele in živijo v tem stoletju, nekatere med njimi poznam tudi osebno, je mojo pozornost pritegnil tudi avtor tega dela, ko sem imel priložnost spoznati njegove rokopise, ki so mi jih posredovali možje, o katerih imenih se s spoštovanjem govori po vsej Nemčiji, lahko rečem Evropi, kot so dr. Just. Kerner iz Weinsberga in drugi. - Sodba gospoda, ki v javnosti na splošno velja za zakone spoštujočega in krščansko pobožnega in ki je imel priložnost ubogega preroka opazovati skoraj dvanajst let vsak dan, je bila moje prvo jamstvo zanj. V skladu s tem sem rokopis dal v branje več znamenitim osebnostim nemškega znanstvenega sveta, teologije in filozofije, pravzaprav obeh veroizpovedi, rimskokatoliške in protestantske, katerih sodbe nikakor niso bile v celoti proti delu in jih je deloma mogoče najti v predgovoru, kasneje pa jih je Gospod osvetlil.
Nato sem jih dal v branje ljudem, tudi iz obeh veroizpovedi, ki so pripadali izobraženim in srednjemu sloju, vendar v njih ni prevladovalo posvetno razumevanje. Pri teh laikih je bilo povsod čutiti najbolj blagodejen učinek. To je zame postalo odločilno, zato sem zdaj sledil svojemu občutku in se odločil, da se bom posvetil objavi dela; pri tem me je okrepilo osebno poznanstvo z avtorjem in njegovo nekajmesečno opazovanje. Podal sem mu naslednja pripombe:
1) Je goreč izpovedovalec našega Gospoda Jezusa Kristusa in zato, še posebej v skladu z 1Jn 4,2, ne more biti lažni prerok.
2) Ta neškodljivi, tihi, pobožni mož brez znanstvene izobrazbe ima odlično srce in vedno deli z vsemi, ki imajo manj od njega, svoj majhen dar, ki je tako ali tako sestavljen le iz miloščine, ki jo prejema od nekaj prijateljev, v taki meri, da bi ga posvetni um razglasil za nepremišljenega. - Ali je to lahko slabo znamenje pri preroku? Zagotovo ne!
3) Ko piše ali narekuje svoje razglase, sporočila ali razodetja, kot bi jih vedno imenoval, ni govora o nobeni knjigi, niti o Svetem pismu - knjig sploh nima v lasti in nikoli ne bere -, niti ponovnega branja zadnjega napisanega ali narekovanega stavka, ne glede na to, ali je prekinitev trajala pet minut ali pet tednov ali dlje in ali je prišlo do kakršne koli motnje v procesu, v katerem bi bila vsaka druga oseba popolnoma nesposobna zapisati vsaj eno smiselno misel na papir ali jo narekovati na tako popolnoma organiziran način, kot je to v tem primeru. Tako je narekoval še eno delo z več sto listi najgloblje modrosti.
Kateri pošten človek, ki le malo pozna Sveto pismo in v njem omenjene preroke, lahko pisatelju odreče vsaj določeno stopnjo navdiha, saj je na primer etnologija v tem delu predstavljena na način, ki jo največji učenjaki Evrope in Azije odkar obstaja človeški rod, sploh niso mogli ugotoviti, zdaj pa je s tem delom konec vseh dvomov in sporov o njej! – Po drugi strani pa moram davku resnice prav tako priznati, da ni nič bolj prost drobnih človeških slabosti kot katerikoli drug človek in da njegova oznanila, kolikor so se nanašala na materialne stvari in so mi postala znana, do zdaj niso bile vedno izpolnjene, kar se je pri angleških prerokih tega stoletja vedno zgodilo in se dogaja še danes. Toda kdo lahko samo iz tega sklepa, da gre za lažnega preroka? Ali ni bolj smiselno domnevati, da Gospod uporablja to še vedno človeško nepopolno, torej nečisto posodo - kar so vsi ljudje brez izjeme -, za kar bo sam v svoji modrosti gotovo imel najboljši razlog? Kdo hoče pobrati prvi kamen za kamenjanje, kot pravi sv. Janez 8,7?. Nasprotno, ali bi se ne moral vsakdo raje vprašati, ali ima dobre lastnosti preroka? Ali bo (duhovno) lačna oseba samo zaradi tega zavrnila hrano, pripravljeno v nečistem loncu, in raje stradala, kot da bi se skušala z njo čim bolje nasititi, namesto da bi ponujeno hrano, ki se ji morda prav tako zdi nečista, pustila povsem neopaženo? - medtem ko se požrešni jedec ne zmeni za navidezno majhne dele prekrška, temveč pohlepno požre celotno jed in jo v tem primeru zagotovo prebavi v svoje zadovoljstvo!
Naj gre ta prvi del v svet - v Božjem imenu! - Če je to njegova (Božja) beseda, jo bo zaščitil in ji pripravil pot, kot je to storil z Biblijo, tako da ji bo kmalu sledil drugi del. - Če temu ni tako in se vsi tisti, ki so jo doslej skupaj z mano obravnavali kot Božje razodetje, motijo, potem bo to o tem odločilo .
Naj se zgodi edina sveta volja našega Gospoda in Boga, Jehove Jezusa Kristusa! - Amen!
Spomladi leta 1852
Urednik Charles Frederick Zimpel