Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Škof Martin 2. del    Cela knjiga PDF tukaj

35 Martinova prva misijonska pot in njegove izkušnje - Navidezna menažerija - "Brez Mene nič ne zmorete!"

1 Škof Martin se takoj napoti tja z velikim veseljem z Menoj, s Petrom in z modrim knjigarnarjem, ki je kot zadnji stopil za nami z neskončnim strahospoštovanjem. Ko smo prišli do sobnih vrat, nas je škof Martin zapustil in na Moj ukaz stopil k trideseterici v prej omenjeni sobi.
2 Pripomniti je treba, da škof Martin ni več v svoji svetlobi, temveč v Moji najčistejši, nebeški; tega seveda iz modrih razlogov še ne občuti in se ne zaveda. V tej svetlobi pa se vse stvari zdijo drugačne kot v lastni naravni svetlobi, tako tudi duše, to se pravi preminuli ljudje.
3 Opomba: "Preminuli" se tu ne sme zamenjati s "smrtjo", to bi bil seveda nesmisel. "Preminuli" označuje tu stanje, v kakršnega se vsak sam obsodi zaradi vsakovrstnih grehov (napak duše) po odložitvi mesa (telesa, op. prev.).
4 Zaradi takšne ureditve je tudi škof Martin, ko je stopil v sobo, našel namesto ljudi večinoma živalske podobe, seveda ne zlobne, temveč bolj boječe in neumne. Samo nekatere med njimi so imele kretenast (kreten - telesno in duhovno pohabljen ali zakrnel človek),  kepast in z vsakovrstnimi izrastki poraščen videz. Druge so bile povečini videti kot pre­ganjani zajci, sestradani osli in voli, tudi nekaj zelo shiranih, garjavih ovac je bilo vmes.
5 Ko je zdaj naš škof Martin namesto pričako­vanih trideset protestantov, ki jih je pripeljal semkaj, v sobi zagledal to zanj kar najbolj nenavadno druščino - pred njim so se hitro poskrili po kotih in tam ždeli vsepovprek, je nekaj časa stal kot okamnel. Nazadnje je globoko zajel sapo in sam sebi rekel: la, kakšna peklenska prikazen pa je spet to v prvem nebeškem kraljestvu, v Gospodovi hiši? Ta je pa lepa! Morda so tukaj tudi podgane in miši in še cela množica mrčesa?!
6 Taje pa lepa, ta je pa dobra! To bi se tudi tako lepo ujemalo s Pismom, kjer piše: `Nič nečistega ne more priti v Božje kraljestvo!' In teh nekaj garjavih ovac, pet kretenov, polnih odvratnih izrastkov, sestradani, umazani voli, enaki osli in več prav bednih zajcev - res, izjemna družba za prva in naj­višja nebesa! V takšni družbi uživati nebeško veselje? Bo že šlo!
7 Ne, vendar pa to pomeni, da so ubogega reveža, kakršen sem jaz, potegnili - kot za prvi april - seveda če poznajo takšen mesec tudi tukaj v nebesih!
8 Ah, in vendar je to le nekoliko predivje! Le kaj naj počnem s to dobrodušno menažerijo? Le kam je izginilo tistih mojih trideset protestantov, ki sem jih pripeljal semkaj? So jih morda tukaj kar najbolj ljubeznivo spremenili v živali. - To bi bilo res zelo smešno, če samo pomislimo, daje tu središče najvišjih nebes!
9 Gospod je Gospod; o tem sem zdaj globoko prepričan iz vsega srca. To mi govori vendar moja ljubezen do Njega. Iskreno povedano, najraje bi ga - kot se pravi na svetu - použil od ljubezni! Toda kaj hoče zdaj spet s to norčijo, ki mi jo je znova zagodel, bo gotovo sam najbolje vedel! Ali hoče morda te živali celo pitati? Resnično, tu bo mogoče zrediti kaj malo slanine!
10 Kaj blebetam tu kot kakšen enain­trideseti osel te druščine?! Obrni se nazaj in pojdi tja, od koder si prišel! Pozdravljeni vsi vi dobrovoljčki, zelo me bo veselilo, če vas bom kmalu spet videl!"
11 Po tem lakoničnem nagovoru škof Mar­tin spet odpre vrata in pride k nam s čisto lakonično-osuplim obrazom. Takoj ga vpra­šam, kje je onih trideset.
12 In škof Martin odvrne: "O Gospod, to veš Ti gotovo bolje kot jaz! Tile tu notri to gotovo niso. Če pa bi bili, potem bi bila to zares metamorfoza (preobrazba ), ki bi se tem prvim in najvišjim nebesom prilegla prav tako kot obrazu udarec s pestjo.
13 Brez znanja živalske govorice, če imajo živali sploh kakšno tajno govorico, se po mojem mnenju z ljudmi iz te sobe ne bo dalo veliko narediti. Ti seveda razumeš tudi kamne in lahko govoriš z elementi in jim s svojo vsemogočnostjo zapoveduješ; toda kako zmore kaj takega kateri izmed nas?
14 Zato, če si Ti, o Gospod, vendar zagotovo vedel, kaj je v tej sobi, ali si se potemtakem samo poigraval z mojo neumnostjo?"
15 Jaz rečem: "O prijatelj, niti najmanj, temveč ti sam si se zapletel! Mar ne veš, da se mora vsak novi gospodarjev služabnik, preden nastopi kakšno koli službo, najprej o vsem natančno poučiti?
16 Glej, ni dovolj, če ti rečem: `Pojdi tja!', in ti greš, in če Jaz spet rečem: `Pridi sem!' in ti prideš, temveč tu gre predvsem za `zakaj' in `kako' in `s čim'!
17 Ali ni zapisano: `Brez mene nič ne zmorete!'? Zato bi moral tudi takoj, ko sem te poslal v to sobo, pred Menoj priznati: `Gospod, brez Tebe ne zmorem niti najma­njšega!' potem bi Jaz to zadevo že drugače obrnil. Ti pa si takoj odšel tja v neke vrste samozaupanju. Zato si moral tudi sam pri sebi skusiti, koliko zmore vsakdo brez Mene.
18 Na svetu je pač na žalost toliko samosto­jnih dejavnikov, kolikor je ljudi, in toliko najrazličnejših čutenj in spoznanj, kolikor je glav. Tukaj pa je drugače, tu je samo ena samostojnost, namreč v Meni - in en čut in eno spoznanje, namreč tudi v Meni in po Meni! Kjer tega ni, tam ni nič drugega kot samoprevara.
19 To torej v tvoj prihodnji poduk in za usmeritev! - Zdaj pa gremo vsi v to sobo, da bomo tam videli, kaj vse se bo dalo narediti s to tvojo dozdevno nebeško menažerijo in ali bodo te živali razumele Mojo govorico. Zgodi se!"

36 Martinov drugi obisk v menžeriji  pod vodstvom nebeškega Mojstra - Njegov spreobrnitveni govor - Rešitev izgubljenih.

1 Hitro vstopimo v isto sobo in najdemo druščino tridesetih še vedno čepečo po kotih, in sicer v istih živalskih podobah.
2 Peter jim zakliče: "Calvinovi pripadniki, spreobrnite se; kajti Gospod čaka na vas! Ne Lutra, ne Calvina, ne Biblije, tudi ne Petra in Pavla ali Janeza, temveč edino Jezusa, Križanega, priznavajte! Samo On je Gospod nebes in vse Zemlje; razen Njega ni nobenega Gospoda, nobenega Boga in nobenega življenja več!
3 Ta Gospod Jezus, ki je na veke edini pravi Kristus, je tukaj in vas hoče sprejeti - če hočete postati blaženi v Njegovem najsve­tejšem imenu!"
4 Eden iz družbe, ki je oslu podoben, pravi: "Kdo si ti, ki si upaš nastopiti s to staro pravljico o Jezusu v tej razsvetljeni dobi? Ali ne vidiš mojih zakladov, s katerimi upam vzdržati vso večnost in sem s svojim stanjem popolnoma zadovoljen? Kaj bi pri tem še počel z mitičnim Jezusom, ki ga nikoli ni bilo, ga ni in ga nikoli ne bo? Kdaj se bo končno že enkrat začelo odpravljati stare mitične modrijane in na njihovo mesto postavljati resnično modre može sedanjosti?
5 Mar mora res biti Homer vedno največji pesnik, Orfej pravi bog zvoka, Apel prvi slikar, Apolodor prvi kipar, Džingiskan naj­večji junak in osvajalec, Sokrat, Platon in Aristotel največji filozofi, faraoni Ramzes, Sesostris in Meris največji kralji graditelji, Ptolomej prvi astronom, Mojzes največji in najmodrejši zakonodajalec, David in Salomon najmodrejša kralja in končno Jezus, največji in najmodrejši moralist!
6 Ali mi Nemci nimamo dovolj mož, pred katerimi bi se morali vsi ti poskriti? In kljub temu gradijo tem starim daritvene oltarje, modrijane sedanjosti pa velikokrat pustijo umirati od lakote! Kdaj bo konec tega nesmisla?"
7 Peter reče: "Jaz sem, kdor pač sem, včasih Simon Jona, včasih spet samo Peter! Kar zadeva tvoje razsvetljene čase, ti res še niso tako zelo daleč. Stara pravljica o Jezusu je očitno vredna več kot zakladi tvoje oslovske kože. Stari modrijani so tudi zato več vredni kot mladi domišljavi bedaki, ker so vedeli, kaj so delali. Zato so postali učitelji ljudstev vseh časov, učenjaki tistega časa, ki se imajo za velemodre, pa ne vedo, kaj delajo, sami sebe ne poznajo in zato koga drugega še manj, in še najmanj čisto Božjo naravo in bistvo Gospoda Jezusa Kristusa. Zaradi tega se namreč potem tukaj pred Gospodovim obličjem, tako kot vi, tudi prikazujejo v podobah oslov, volov, garjavih ovc, pa tudi preganjanih zajcev (ki so na svetu, če so jih včasih zaradi njihove čudaške modrosti klicali pred sodišče, iz samega strahu za svojo domnevno dobro stvar raje odnesli pete, kot da bi se pogumno branili in so se s svojim nasprotujočim oglašanjem opogumili šele potem, ko so vedeli, da je njihova koža na varnem).
8 Le spreobrnite se in se opazujte, pa boste na sebi spoznali resničnost mojih besed! Zakaj pa ste se prej tako zelo bali Jezusa in ste prosili, da ne bi prišel k vam, zdaj, ko je res prišel k vam, pa ga imate samo za mitično bitje?"
9 Oslu podobni iz družbe je onemel in obmolknil. Toda škof Martin pripomni: "O Gospod, resnično, Tvoje potrpljenje je ve­liko in Tvoja ljubezen neskončna! Toda prav dobro bi mi delo, ko bi lahko temu resničnemu oslu naložil nekaj krepkih udarcev po plečih. Ne, ta je pa pravi osel! Tu res ni kaj reči. Katoliki so seveda tudi neumni; toda takšnega tepca, kot je ta kalvinski osel, še nisem srečal."
10 Jaz rečem : "Moj ljubi prijatelj in brat Martin, ali ne veš, kaj sem nekoč rekel prav temu najinemu bratu Petru, ko je hlapcu velikega duhovnika, Malhu, z mečem odsekal uho? Glej, isto velja tudi tukaj! Kjer je ljubezen, povezana z milino in potr­pežljivostjo, nemočna, tam tudi meč ali kakšna druga sila ne zmore nič!
11 Vsemogočnost pač lahko vse sodi ter ubije ter uniči z obsodbo. Toda pomagati, dvigniti, življenje ohraniti, izgubljeno najti, ujetega duha spet osvoboditi, glej, to zmore edino ljubezen, povezana z milino in potr­pežljivostjo. Kjer te manjka, tam ni nič drugega kot smrt in pogubljenje.
12 Mi pa hočemo, da se tukaj ne bi nihče pogubil in da bi vsi, ki Vame verujejo, dosegli večno življenje! Zato je za vse nas treba uporabljati samo tista sredstva, s kate­rimi je edino mogoče vsakemu pomagati po njegovo.
13 Preskusi se na teh neznansko učenih kalvincih, in glej, kaj boš kot nekdanji škof opravil z njimi!"
14 Škof Martin reče: "O Ti najljubši Gos­pod, Ti moj najljubši Bog in Oče, Jezus, to bi že bilo vse lepo in prav. Toda če najčasti­tljivejši Peter, kot se zdi, brez čudeža pri njih ne more kaj veliko doseči, res ne vem, kaj bom pri njih opravil jaz.
15 Ker si Ti, o Gospod, osebno prisoten v svojem popolnem božanskem bistvu z neomejenimi sredstvi, ki so ti na voljo vsa sredstva, bi bilo popolnoma nedo­pustljivo, če bi hotel tu delovati jaz kot največji niče pred Teboj, ko si vendar Ti vse v vsem in ko že najtišja Tvoja misel zmore več, kot če bi jaz vso večnost neprestano kar se da modro govoril. Zato Te prosim, vzemi to naročilo, ki si mi ga dal, spet milostno nazaj."
16 Jaz rečem: "Ne tako, Moj ljubi brat Martin! Glej, tudi tu si zdaj med Mojimi sredstvi! Če bi zdaj Jaz kar takoj deloval v tej napol mrtvi družbi, bi to pomenilo njihovo obsodbo. Zdaj že vedo, da sem Jaz tu, in nekateri med njimi že napol verujejo, da utegnem biti jaz resnični Gospod.
17 Zato prepuščam to opravilo tebi, saj ti je brat Peter že utrl pot. Tudi on je za zdaj še premočan za te slabotne, zato jim mora priskočiti na pomoč nekdo, ki ni premočan, da teh nezavednih ne bi zadušil. Kajti ko­marji morejo in morajo sesati najprej samo komarje, da ne propadejo. In otročiči ne morejo prebavljati najprej močne hrane primerne za moške, temveč samo lahko in sveže mleko. Zato le pojdi tja in izpolni Moje naročilo pri teh tridesetih nezavednih. Tako bodi!"
18 Jaz, Peter in zdaj nadvse ponižni knjigar­nar gremo spet iz sobe in pustimo našega Martina samega pri trideseterici.
19 Škof Martin opazuje nekaj časa to čredo in se nato obrne k njej z besedami, primerni­mi njegovemu in njenemu stanju: "Vi ubogi nezavedni bratje, ki ste v najčistejši svetlobi vsemogočnega, večnega Boga videti kot neumne živali, poslušajte me potrpežljivo in razumite smisel mojega govora!
20 Na svetu sem bil rimski škof in hud nasprotnik vsega protestantizma, čeprav mi je Rim pomenil še veliko manj kot Mohame­dov nauk. In kakšen sem bil na svetu, takšen sem tudi prišel semkaj - kot žival, ki se upira vsemu dobremu in sveto-resničnemu. Na meni ni bilo niti za en las dobrega in moje srce je bilo pravi Avgijev hlev. Povem vam, o čemer koli, kar bi lahko kakor koli na videz označili kot krščansko zasluženje, pri meni ni bilo niti sledu!
21 Samo včasih, vendar to pravzaprav ni bilo nič, sem si v domišljiji predstavljal Gospoda Jezusa tako kot je bil opisan in si pri tem mislil: Ja, če bi Ga lahko imel takšnega in bi skupaj z njim deloval s prepričanjem in za­vestjo, da je morda resnično najvišje Božje bitje, tedaj bi bil najsrečnejše bitje v vsej tej neskončnosti. Prvič, bi bila to največja čast vseh časti, drugič, najzanesljivejša oskrba in življenjsko zavarovanje za vso večnost, tretjič, najvišje in najmogočnejše varstvo, in končno bi lahko v takšni družbi doživel čudeže, ki si jih doslej še nobena človeška misel ni zamislila.'
22 Vidite, ta misel, moja domišljija, ti moji gradovi v oblakih, ki so bili v svetu videti čisto neresni, so me tukaj rešili pred večnim pogubljenjem. Bili so skrita ljubezen do Boga v meni, ki je nisem poznal. In glejte, ljubi bratje, čeprav je šlo težko, mi je vendar le ta ljubezen pomagala priti tako daleč, da so se prav te zemeljske fantazije v meni - vi seveda to še težko verjamete - izoblikovale v najbolj vidno resničnost. Zdaj sem res pri Jezusu, edinemu Gospodu duhovnega in telesnega sveta, in sem tako najbolj blaženo preskrbljen za vso večnost.
23 Bratje, prijatelji, če si nočete biti največji sovražniki, sledite mojemu zgledu in zago­tavljam vam, da tega nikdar ne boste obžalovali! Verjemite, Gospod je v tej čudoviti hiši in je neskončno dober, boljši kot najboljši angel in ljudje vseh svetov in vseh nebes skupaj! Zato se spreobrnite in zaupajte in takoj bo z vami drugače kot je zdaj! Dajte mojemu poduku iz izkušnje prednost pred svojimi napačnimi domnevami in postanite živo Gospodovo orodje!"
24 Ob tem maziljenem govoru našega Mar­tina se je vseh trideset obrnilo k njemu in mu skoraj enoglasno odvrnilo: "Prijatelj, ta govor nam je bolj všeč kot tvoje prejšnje besede, ki si nam jih namenil; čeprav ne moremo mimo tega, da ti mimogrede ne bi povedali, da nam ni najbolj prijetno, da gledaš na naše osebnosti kot na živali. Sicer lahko kakšnega neumnega tipa zmerjamo z oslom ali volom; toda, da bi mu sočasno hoteli dopovedati, da je obenem po svoji podobi pravi vol in osel - glej, brat, ta je vendarle nekoliko prehuda!
25 Toda naj bo kakor koli že! S svojim govorom si dokazal, da si pameten in dober mož in imaš tudi glede tvojega Jezusa, najbrž kar precej prav. Le to je nekoliko ne­navadno, da ne vidimo tukaj angelov. Tudi z nebeško lepoto te pokrajine se nam nekaj ne zdi prav in z nebeškimi oblačili tudi ne. Ti si še zmeraj zemeljski krnet in poleg tega še brez suknje. Tudi tvoj Gospod Jezus nima pri sebi nič bolj nebeške suknje, in Petra bi prej lahko imenovali revnega kot pa nebeškega. Samo meni dobro znani knjigar­nar iz N. ima nekoliko boljšo suknjo, ki pa za nebesa gotovo tudi ni prav ukrojena.
26 Glej, prijatelj, tu se nam zdi nekaj hudo narobe. In če lahko te napake popraviš, potem ti bomo na besedo verjeli vse, kar koli nam boš povedal in ti borno sledili na vsak najmanjši migljaj."
27 Ob tem Martin nekoliko osupne, kajti na te zadeve ni med svojim duhovnim napre­dovanjem niti pomislil. Toda kmalu se opogumi in pravi tej, že napol spreobrnjeni čredi: "Prijatelji, verjemite, tu gre predvsem za to, kaj hoče kdo sam! Jaz sem doslej hotel tako in zato tako tudi je; če pa bom hotel drugače, se bo tudi pri priči spremenilo!
28 Angelov res še nisem videl. Toda kaj pomenijo vsi angeli in ves nebeški sijaj, če imamo Gospoda vseh angelov in vsega nebeškega veličastva! Ta zmore vse, česar tukaj še ni, kot imamo navado reči, pričarati v enem samem trenutku. Res pa je tudi, da nisem občutil potrebe po vsem tem, niti ne po boljši suknji; kajti meni pomeni zdaj Gos­pod vse v vsem; je vse nad vsem!
29 Ko boste stopali po moji poti, boste tudi vi mislili in čutili tako kot jaz. Večnost je še tako dolga, in tu bo ob strani Gospoda, večnega Mojstra neskončnosti, bo mogoče še marsikaj videti in doživeti. 0 tem sem že vnaprej prepričan.
30 Povem vam pa tudi, kar živo čutim v sebi: Gospod, če le imam Tebe, ne sprašu­jem po nobenih drugih veličastvih brez meja in imen. Najveličastnejše od vsega veličastva je in ostane na veke edino Gospod, naš Gos­pod Jezus! Edino njemu bodi vsa čast, vsa slava in vsa moja Ljubezen vekomaj! Amen."
31 Po tem govoru se vsa čreda dvigne kot iz oblaka prahu v že popolni človeški podobi in prav tako glasno govori: "Amen! Brat, prav imaš, zdaj ti vsi verjamemo. Govoril si več kot modro in s tem prižgal v naših srcih luč, ki gotovo ne bo nikoli ugasnila! Zato Gospodu Jezusu, tvojemu in zdaj tudi za večno našemu Bogu!"
32 V tem trenutku znova stopim v sobo Jaz z obema Svojima spremljevalcema in vsi padejo k Mojim nogam in kričijo: "O Gospod Jezus, Ti najsvetejši Oče, Ti troedini Bog, bodi milostljiv in usmiljen nam ubogim grešnikom! Samo Tebi vsa čast vekomaj!"
33 Jaz pa pravim: "Vstanite, otročiči Moji! Glejte, ne s sodbo, temveč z največjo ljubeznijo  vam prihaja nasproti vaš Oče. In ker ste ga sprejeli v svoja srca, vas bo tudi on tisočkratno sprejel v Svoje večno očetovsko srce. Zato le pridite k Meni vsi, ki ste bili hudo obremenjeni in trudni, poživil vas bom za vekomaj!"Ž
34 Tedaj se vsi dvignejo in Me začno obje­mati. Prvikrat pretakajo solze neizmernega veselja in Mi, potem ko so se Mi na prsih zjokali, z največjim veseljem sledijo v veliko obednico, kamor je Peter napotil tudi prej­šnjo družbo.

37 Nebeški obed - Blagoslovitev novoodrešenih in njihov nebeški dom.

1 Prihajamo v izredno veliko dvorano obr­njeno večinoma proti jutru, okrašeno s pravim nebeškim sijajem.
2 Sredi te stoji na dvanajstih nogah iz ra­zličnih dragih kamnov velika okrogla miza iz čistega prozornega zlata. Okrog mize je raz­postavljenih prav toliko zlatih stolov, kolikor je zdaj gostov v tej dvorani. Tla so bleščeče bela kot sveže zapadli sneg; strop, na katerem se bleščijo najlepše zvezde, pa je svetlo moder. Dvorana ima 24 oken in vsako je 12 čevljev visoko in 7 čevljev široko. Skoznje se zliva v dvorano čudovita svetloba in skozi vsako okno se vidijo pokrajine nes­lutenega sijaja in ljubkosti. Na mizi je sedem hlebov kruha in zraven velik sijajen kelih poln najbolj slastnega vina.
3 Vsi, ki so vstopili, so osupli, saj tolikšnega sijaja niso pričakovali. Družba, ki jo vodi knjigarnar, se od samega spoštovanja z njim vred prikloni do tal. Vseh trideset, ki so se malo prej spraševali po nebeškem sijaju, ki so ga pogrešali, zdaj odprtih ust in oči ne najdejo besed, s katerimi bi lahko ves ta sijaj opisali.
4 Samo naš Martin ostane ravnodušen in govori, ko kaže Name: "Ljubi bratje, zakaj tako strmite v sijaj te dvorane? Glejte, jaz se zanj sploh ne zmenim, kajti če v tej dvorani ne bi bil z nami naš Gospod in Oče, ne bi dal za vso to dvorano niti gnile pomaranče. Samo On mi je vse; vse drugo pa mi brez njega ne pomeni nič!
5 Če bi bil Gospod z menoj v najpreprostejši slamnati koči, bi bil tam neskončno srečnej­ši, kot pa če bi bil sam v tej najčudovitejši dvorani. Zato me sijaj te dvorane sploh ne očara, temveč edino On, On, vseh nas Oče, Gospod in Bog! Samo njemu pripadajo naše spoštovanje,   ljubezen, občudovanje, poveličevanje in čaščenje! Vse to čezmerno veličastvo je vendar Njegovo delo, dih Nje­govih ust! Naj vsak od vas počne, kar ga je volja - jaz pač mislim in delam tako!"
6 Jaz rečem: "Martin, dobro opravljaš svoje delo in zdaj si pravi Pavel. Toda, glej, da ne boš še kdaj omagal in rekel: `Toda, da bi Gospod le ne bil kar naprej pri meni!' Ven­dar te zaradi tega ne bom zapustil! - Zdaj pa sedite vsi za mizo ter jejte in pijte! Potem nas čaka veliko dela. Zgodi se!"
7 Zdaj vsi stojijo, kot sem jim naročil, Jaz pa lomim kruh in jim ga delim. In vsi z veliko ljubeznijo in ganljivo hvaležnostjo svojega srca jedo ta resnični kruh večnega življenja in pijejo živo vino spoznanja, vsi iz istega keliha, in se pri tem dobro in prijetno poču­tijo. Kajti po uživanju vina se vseh polasti tako vzvišeno nebeško-globoko modro čustvo, da si komaj znajo pomagati od veselja in od same ljubezni komaj najdejo besede, da Mi povedo, kako zelo so srečni.
8 Potem vse blagoslovim in jih izvolim za služabnike in prave hlapce Svojega večnega kraljestva.
9 Ko je to končano, se dvigne naš škof Martin in reče: "Gospod, nekaj sem opazil, namreč, kot da bi se moral tudi jaz ločiti od Tebe zaradi nekakšnih pomembnih opravil. Stori, kar hočeš, toda jaz se ne bom ločil od Tebe nikdar več! Gospod tam, kjer nisi Ti pri meni, ni z menoj čisto nič! Enkrat za vselej bom ostal pri Tebi; kajti tako zelo Te lju­bim! Torej, ostal bom pri Tebi!"
10 Jaz rečem: "Ne tako, Moj najljubši brat Martin! Takole ti povem: niti za trenutek ne boš oddaljen od Mene, ne ti ne kdo drug iz te družbe, nobeden od neštetih, ki so Me v svojih srcih spoznali in sprejeli! Po drugi strani pa je vendarle potrebno, da se vsak navidez brez Mene poda tja, kamor ga poš­ljem, sicer bi bilo njegovo veselje nepopolno in njegovo življenje nesmiselno!
11 Zaradi tega se mora tukaj vsak potruditi, da bo čim bolj dejaven in storil toliko dobrega, kolikor je mogoče. Kolikor bolj de­javen bo, toliko večje blaženosti bo deležen. Kajti blažen bo samo tisti, ki se bo ravnal po Moji trdno postavljeni večni nebeški ureditvi.
12 Poglej tamle skozi okno! Proti jutru, v lepem velikem vrtu - nedaleč od te moje hiše večnosti, je že od nekdaj ljubka hišica, ki je znotraj veliko bolj prostorna, kot je videti od zunaj. Pojdi tja in jo prevzemi, tvoja je!
13 V eni izmed sob boš našel bleščeče belo, okroglo tablo. To tablo poglej zmeraj, ko se boš po kakem opravilu vrnil domov. Kajti odslej boš tam vedno našel zapisano Mojo voljo, po tej se potem zmeraj ravnaj pri svo­jem delu. Če boš ves čas dosledno izpolnjeval to, kar ti bo pokazala tabla Moje volje v tvoji hiši, boš kmalu zelo napredoval, v nasprotnem primeru pa se boš le malo povzdignil - zmeraj po moči svoje volje.
14 Če pa se pri čemer koli ne boš znašel, potem pridi semkaj, in vse ti bom pojasnil. Če pa Me boš klical v svoji hiši, tedaj bom pri tebi. Za zdaj veš vse, kar moraš vedeti. Pojdi torej v svojo hišico, tam boš zvedel podrobnosti in po vsem tem se nato natančno ravnaj.
15 To, kar sem razkril tebi, velja za vsakogar iz te družbe. Vsi poglejte ven, in hiša, ki jo boste zagledali, bo od tistega, ki jo je opazil! Pojdite tja in delajte tako kot sem ravnokar naročil bratu Martinu, kajti vsak od vas bo v svoji hiši našel enako opremo. Zgodi se!"
16 Škof Martin se sicer nekoliko praska za ušesi, vendar odide tja, kamor sem ga poslal, kajti misli, da Me tam ne bo. Drugi iz te družbe, ki se jim je Moja bližina še zmeraj zdela presveta, gredo laže, da bi si nekako opomogli od tega prevelikega razburjenja.

38 Škof Martin v svojem nebeškem domu - Prvo presenečenje - Oprema doma.

1 Ko škof Martin kmalu doseže svojo hišico in vstopi vanjo, je nadvse presenečen, kajti tam ga čakam Jaz sam že na pragu in ga hkrati popeljem vanjo: to pri drugih opravijo angeli, ker drugi iz družbe čutijo do Mene še zmeraj veliko več strahospoštovanja kot ljubezni. Toda pri škofu Martinu je prav nasprotno, zato mu tudi ni bilo prav, da bi se moral tako rekoč ločiti od Mene.
2 Ko pa vidi, da ga pričakujem že na pragu njegove hišice, od samega veselja sklene roke nad glavo in govori:
3 (Škof Martin): "Tako mi je seveda tu še veliko bolj všeč kot tam v Tvoji hiši, posebno v zadnji sijajni dvorani! Moj naj­ ljubši Gospod Jezus, da si le Ti pri meni, potem imam že v najskromnejši koči najču­dovitejša nebesa - za večno!
4 Toda le kako si tako hitro, nevidno, prišel semkaj? To je že spet eden neprekosljivih čudežev. Ja, ja, Ti moj najljubši Gospod Jezus, pri Tebi se vendar čudeži kar vrstijo, jaz pa sem še zmeraj kot polenovka, ki niče­sar ne uvidi in ne razume! In vendar je čudno, da si bil tukaj prej kot jaz, saj sem Te zapustil v Tvoji veliki sijajni dvorani!"
5 Jaz rečem: "Nikar ne premišljuj o tem, Moj najljubši brat Martin. Glej, če Jaz ne bi bil vsepovsod Prvi in Poslednji in ne bi bil vsepovsod vse v vsem, bi bila vsa neskončnost prav žalostna. Tako pa greš lahko zdaj kamor hočeš, pa Me boš našel povsod, kamor se boš obrnil in podal.
6 Zdaj pa pojdi z Menoj v to hišico, da ti bom pokazal vso opremo in te naučil le-to pravilno uporabljati. Pridi, pridi, vstopi z Menoj v to Svojo hišico. Res, da je majhna, vendar vsebuje več kot ves svet, celo več kot celotno osončje v naravni sferi svetnega vesolja; o tem se boš hitro sam najbolje prepričal. Zato pojdi in vstopi z Menoj v to svojo hišo! Zgodi se!"
7 Škof Martin Mi pri priči sledi in čezmerno ostrmi, ko vstopi namesto v majhno sobo v neznansko veliko dvorano. Čim dlje jo pa­zljivo opazuje, toliko bolj se širi in ponuja ogled na vse, kar si le more zamisliti.
8 Sredi te velike dvorane je na zlatem pod­stavku velika, belo bleščeča se okrogla plošča. Za njo je na železnem stojalu naj­popolnejši, nebeško-umetniški globus Zemlje, na njem pa vse od največjega do najmanjšega vse, kar vsebuje resnična Zemlja od središča do površja in seveda tudi vse, kar se tam dogaja.
9 Za globusom je ves planetni sistem Zemljinega sonca postavljen prav tako nebeško-umetniško in kaže prav tako natančno tudi vsako malenkost in posebnost posameznega planeta in tudi sonca.
10 Tla dvorane so kot iz najčistejšega safirja, visoke stene kot iz smaragda, strop kot iz nebesne modrine z mnogimi zvezdami. Skozi velika okna pada čudovita vijolično-rdeča svetloba; polovica dvorane je v višino okrašena s čudovito galerijo kot iz najfinej­šega jaspisa. Iz dvorane vodi še dvanajst vrat v stranske prostore. Smaragdne stene ustvarjajo v najlepše pobarvanih silhuetah vse, karkoli si je mogel škof Martin zamisliti.
11 Škof Martin dolgo čezmerno strmi, nazad­nje pa le odpre usta in reče: "O Gospod, Gospod, Gospod! ja, kakšna čarovnija pa je že spet to? Ah, to presega vse. Ne, ne, ne! Ah, ahahah! Od zunaj majceno, skoraj tako kot mušja hišica - od znotraj pa neizmerno kot ves svet! Le kako je to mogoče? Ne, to razumem še najmanj doslej, kako je lahko neka reč od znotraj večja kot od zunaj! Naj razume to, kdor hoče in more; zame je to enkrat za vselej nerazumljivo!"
12 Jaz rečem: "Moj ljubljeni brat Martin, povem ti, da se boš v vsem tem kmalu znašel! Glej, v pravem resničnem svetu duhov je vse čisto nasprotno kot na svetu. Kar je na svetu veliko, je tukaj majhno; kar pa je na svetu majhno, je tukaj veliko. Kdor je na svetu prvi, je tukaj zadnji; kdor pa je na svetu zadnji, je tukaj prvi!
13 Kako velik pa je človek na svetu? V višino meri šest čevljev in v širino dva. Če pa je modrijan, povej, kolikšne neskončne veliči­ne in globine ležijo v njegovem srcu! Povem ti, vse večnosti ne bodo zadoščale, da bi razkrile in doumele njegove čudeže!
14 Gotovo si na svetu večkrat opazoval pšenično zrno. To je na zunaj majhno, pa vendar vsebuje toliko sebi enakih, da tega nikoli ne bi bilo mogoče izmeriti. Prav tako je s tem, kar je zdaj pred teboj:
15 Zunanjost te hiše je enaka tvojemu zdaj ponižnemu zunanjemu bitju: majhna je - tako kot ti. Notranjost te hiše pa je enaka tvoji notranji modrosti, ki je večja od zuna­njih razsežnosti tvojega bitja. Zato je tudi videti večja kot zunanjost te hiše, ki je enaka tvojemu zunanjemu bitju. Notranjost pa se bo povečevala toliko, kolikor boš rasel v resnični modrosti iz Moje ljubezni. Tu živi vsak svojo modrost iz svoje ljubezni do Mene; le-ta je prava stvarnica vsega, kar se ti zdi tukaj tako čudežno.
16 Poglej tam tisto belo bleščečo se pokončno tablo; to je tvoja vest, ki sem jo očistil. Na tej tabli boš odslej zmeraj odkri­val Mojo edino voljo in po tej se boš ravnal!
17 Že na Zemlji ima vsak človek v kamrici svojega srca prav tako tablo vesti, na kateri je venomer zapisana Moja volja, in po njej naj bi se vsak zvesto ravnal. Toda le redki pazijo na to, veliko pa jih nazadnje z grehi to tablo popolnoma počrni, da potem ja ne bi videli Moje volje.
18 Ali vidiš, kako realistična je oprema te tvoje hiše? Torej vendarle ne gre le za čarovnijo, kot si prej mislil.
19 Zadaj za tablo je podoba Zemlje, natanko take, kakršna je v vsem svojem bistvu, za to podobo pa je Sonce z drugimi planeti. Če ti pri tem kar koli ne bi bilo jasno, tedaj poglej na zadnjo stran table, ki je obrnjena k svetu; tam boš vsakič našel pojasnilo. In če hočeš tudi vedeti, kaj ti je storiti, tedaj poglej spet prednjo ploskev table; tam boš vselej ugledal Mojo voljo.
20 Vidiš tudi dvanajst vrat, ki vodijo iz ve­like dvorane v manjše stranske sobane. V teh sobanah boš našel še nekoliko zakrite jedi. Uživaj jih šele potem, ko ti jih bom blagoslovil, sicer te bodo zmedle in potem še dolgo ne boš sposoben brad pisave Moje volje na tej tabli. Zato, ko boš prišel do takšne zakrite jedilnice, jo pri priči zapusti in pridi k Meni, jaz bom potem šel tja, ti odkril jedi in jih blagoslovil.
21 Zdaj veš, kako je s temi rečmi; ravnaj se po tem, pa bo tvoja blaženost čedalje bolj rasla! Zgodi se!"

39 Škof Martin sam v dvorani svoje hiše - Opazovanje Zemljinega globusa in drugih nebesnih teles - Martin se dolgočasi.

1 Zdaj navidez zapustim škofa Martina, ta pa začne govoriti sam pri sebi: "Tako, tako, končno sem spet enkrat sam! Tukaj je sicer res nebeško, vzvišeno sijajno, nasičen sem, blagoslovljen, in s tem gotovo tudi že blažen, preblažen. Toda, zdaj sem vendar sam, popolnoma sam! Samo moje ideje me slepijo po teh stenah, podobno kot slike, ki jih na svetu ustvarjajo z vdrtim zrcalom, gor in dol, sem ter tja. Sicer pa ni niti mušice, da bi zabrenčala.
2 Stopil bom k Zemljinemu globusu in si ga nekoliko ogledal. Res, dragocena umetnina! Glej, ravno tu je kraj, kjer sem deloval kot škof; tu cerkev, tu moja rezidenca! In glej, tu je tudi pokopališče, moj grob in kako dragocen spomenik! Ti ljudje so pa res čez mero nori, da postavljajo spomenike prahu, duha pa pozabljajo! Če bi lahko ta spomenik razbil z dobro usmerjenim bliskom, bi mi bilo veliko lažje pri srcu. Toda, Gospod, stori, kot je prav!
3 Zato se nekoliko zavrti, moj dragi globus! Bom vsaj videl, kako je, recimo, v Avstraliji! Aha, je že tu, dežela divjine! Presneto, pres­neto, tu je videti vse zelo narobe, zelo hudo: nič drugega kot tema, najbolj gnusno suženj­stvo, preganjanje, ubijanje ljudi - telesno in duhovno! Bog te varuj, moj dragi globus, tako se bova zelo slabo razumela! Bi pa že moral biti velik osel, če bi se ob pogledu nate do onemoglosti jezil, tukaj v kraljestvu večnega miru! Najraje bi se razpočil od jeze, ko vidim, kako ti močnejši Zemljani svoje slabotnejše brate zgolj za zabavo na vse mogoče načine mučijo in ubijajo! Zato proč, proč s teboj, ti bedni stroj zemeljskih grozot, zelo redko te bom ogledoval!
4 Glej, tu je tudi celoten planetni sistem s Soncem! Naj si ogledam prvi najbližji planet - Venero.
5 Takšna si torej, moja draga Venera, ki si me na mračni Zemlji pogosto razveseljevala s svojo čudovito svetlobo kot večernica ali jutranjica! Zdaj te končno opazujem od blizu! Aha, hmm, zadevo sem si predstavljal čisto drugače! Tudi ta planet je zdaj takšen kot Zemlja, na kateri sem prebival, - samo ni tako velik in nima povezanih morij, zato pa ima veliko za ta planet zelo visokih gora.
6 Kako pa je recimo z rastlinstvom in morebit­nim prebivalstvom - z živimi bitji vseh vrst? Prosim za malo večjo povečavo planeta samega ali za duhovni mikroskop, sicer pri tej miniaturni predstavitvi tega planeta ne bom odkril veliko več, kot sem doslej! Saj vendar ves planet ni večji kot srednje veliko kokošje jajce na svetu. Le kako naj iz tega kaj razberem? Pri tem merilu morajo biti infu­zorije res zelo majhne.
7 Pogledati moram tudi na belo tablo, morda je že kaj na njej? Glej, na tej strani ne vidim nič! To je dobro, kajti odkrito moram priznati, da to tablo nenavadno spoštujem! Pogledati jo moram tudi od spredaj, morda pa je tam kaj? Ah, to je za zdaj še boljše; tudi tu ni ničesar! Zato le spet k mojemu planet­nemu sistemu!
8 Tu je že spet Venera, toda niti za las večja. Tako tudi s teboj, moja najlepša zvezda, nimam več kaj opraviti, če se nočeš povečati! Zato le odrini naprej!
9 Aha, tu prihaja mali Merkur, posrečen, za oreh velik planetek! Zdi se tudi, da nima morja, zato pa je na njem toliko več gora - vzemimo, da lahko te za pol bucikine glave velike izbokline označimo s častnim nazivom gore! Moj dragi Merkur, tudi midva sva že opravila - le proč!
10 Kakšen bakreni planet pa je to? Menda ni to spet Zemlja? Ne, ne, ni! Oh, te že imam, ti ognjeviti junak; ti si vendar Mars! Tudi ob tebi sem si na Zemlji ustvaril čisto drugačno predstavo! Zmeraj sem si mislil, da boš zelo nemiren in viharen. Toda kot vidim iz tvojega zelo ravnega, z malo hribi okrašenega površja, se mi zdiš pravo naspro­tje tega, kar sem si predstavljal. Podrobnosti tudi na tebi ne morem odkriti, zato tudi ti odrini naprej!
11 Tu vidim kar sedem majhnih kroglic - gotovo so tudi planeti? Le naprej, zame niste prav nič zanimivi!
12 In že se prisuče pred moj obraz veliki mogul planetov, Jupiter! Res, lep kos! Še štirje trabanti tudi okrog njega - kakšno razkošje! - Kako je torej na njem? Presneto, tu je pa strašansko veliko vode! Samo ob ekvatorju veliki otoki, sicer pa sama voda! Gore so tudi tu in tam; toda niso ravno visoke! Kako pa je z rastlinstvom, in kako z drugimi živimi bitji? Ta planet je sicer očitno nekaj tisočkrat večji od prejšnjih, toda rastlinstva tudi tukaj ne morem zaznati. Vidim sicer, da je površje videti nekoliko hrapavo; toda kaj je to - za to so potrebne povsem drugačne oči.
13 Tam so tudi Saturn, Uran in še velik planet čisto v ozadju z - ja, ja, tako je - z desetimi lunarni, med temi so tri precej velike in poleg njih še nekaj manjših! Menda niso to lunine lune? - V ozadju vidim tudi veliko kometov!
14 Res lepo je, prav vzvišeno lepo. Toda, če na teh dobrih planetih ne morem odkriti nič drugega kot najvišja morja in večja gorovja, potem ponujajo recimo za večnost, zelo malo zadovoljstva. Zdaj že vem, s planeti v tem merilu bom imel v prihodnosti zelo malo opravka!
15 Tam v sredini je sicer še Sonce! Neznan­sko velika gruda. Toda, kaj pomaga, ko je to merilo v primerjavi z njegovo resnično ve­likostjo v tolikšnem razmerju kot zrnce peska z vso Zemljo - tudi tam se potem ne da nič ugotoviti. Tako tudi s teboj, Ljubo Sonce, nimam kaj početi; zato tudi ti ostani srečno in zdravo.
16 Zdaj pa bom prenehal opazovati te izredne nebeške umetniške redkosti, ki tu krasijo to zdaj mojo dvorano. In kaj zdaj? Na tabli ni ničesar; s planetov pa tudi ne morem kaj več razbrati in opazovati. Ta čudoviti Zemljin globus pa bi imel raje zunaj kot noter. Torej vprašanje: Kaj zdaj? Naj odidem h Gospodu? To bi bilo prehitro in se tudi ne bi spodobilo!
17 Hm, hm, hm, prav usodno je, da se kot najbolj blaženi duh v nebesih, čeprav sem poleg Gospoda vsega veličastva, celo neko­liko dolgočasim! Gotovo je tudi v tem nekaj dobrega; toda dolgčas ostane dolgčas, naj bo v nebesih ali na Zemlji.
18 Na Zemlji se človek nazadnje, ko se tako rekoč pretrgajo vse vrvi, potolaži z ljubo smrtjo, ki konča, vsaj na Zemlji, vsako pesem - veselo ali žalostno. Toda tu, kjer seveda - Gospodu večna hvala za to! - življenju več ne sledi smrt, postane vse takoj večnostno. Človek kar hitro zapade v skušnjavo, in kar ne more verjeti, da bo takšno stanje večno trajalo. Ta okoliščina pa naredi vsak še tako enoličen pojav vsaj tisočkrat bolj dolgočasen kot na Zemlji, kjer ima vsaka stvar svoj konec.
19 Kaj naj torej počnem? Mar ni na tabli še nič videti? Ne, še zmeraj nič! Gospodu se gotovo ne mudi preveč, da bi me uporabil, sicer bi mi vendarle že moral dodeliti kakšno delo!
20 Hm, hmmmm! Počasi postaja tukaj v nebesih kar dolgočasno! Ali se bom moral večno zadrževati v tem nebeškem umetnos­tnem muzeju? Presneto, kakšen dolgčas!"

40 Dvanajst sob z zakritimi, še ne blagoslovljenimi duhovnimi jedmi - Čreda lepih deklic - Lepa merkurijanka - Oblikovno popolni, goli ljudje  z Venere - Pomen Gospodovega blagoslova.

1 (Škof Martin): "Še nečesa sem se spomnil! Poleg te dvorane je še dvanajst stranskih soban, v katere se da priti skozi teh dvanajst vrat. Nanjo in tudi na tiste nekoliko usodno zakrite jedi v njih bi bil skoraj pozabil. Oh, to moram takoj preiskati! Torej, v Gospodovem imenu `Srečno!' kot rečejo na Zemlji rudarji. Čeprav tukaj ni rovov in jaškov, pa je vendarle dvanajst skrivnih prostorov, za katere se še ne ve, kaj je v njih; zato tudi tukaj v nebesih: Srečno! ‑
2 Tu naj bi bila vrata številka ena! Torej samo odpreti in vstopiti! Oh, oh, oh, pres­neto, presneto, presneto! Tu vidim svojo lepo čredo v vsem sijaju! Ah, to mi je pa všeč! Ob takšni obdaritvi mi ljuba večnost seveda ne bo predolga! Toda zdaj - za polovico na desno - obrni se! In že je tu pokrita jed številka ena! Zato le k vratom številka dve!
3 So že tu! Torej, v Gospodovem imenu, naj jih lepo počasi odprem; saj ne morem vedeti, kaj vse je tam noter! Glej, ta vrata se teže odpirajo kot prejšnja; in vendar gre! Hvala Bogu, odprta so! Toda v tem prostoru je nekoliko bolj temno kot v prejšnjem, zato moram stopiti nekoliko globlje vanj!
4 Oh, oh, oh! Kaj pa je to? Ta soba je celo večja od sprednje dvorane! In v ozadju vidim veliko množico čisto golih ljudi obeh spolov; nešteto jih je! Kako lepi so, posebno ženske!
5 O presneto, presneto - prav zdaj prihaja ena prod meni! Naj jo počakam? Seveda, počakati jo moram: kajti ta jed resnično ni zakrita, ne, ne, ne, ta ni zakrita!
6 O presneto, presneto - to pa je lepota! Ta belina, ta čudovita polnost, te prsi! Ne, tega ni mogoče prenašati! Ta zaobljena mehka roka, te božanske noge in ta - lahko bi rekli - celo za nebesa preveč prijazen, najlepši, na­jslajši obraz z nebeško nežnim nasmehom!
7 Ahahahah! Ne, ne, ne - tega ne vzdržim! Moral bi iti - vendar ne morem; ne - to postaja popolnoma nemogoče! Morda mi hoče kaj povedati? Je že tu, je tu, tu! Tiho, moj dolgi jezik, saj hoče vendar govoriti z menoj; zato molči!"
8 Ženska reče: "Ti si gotovo lastnik te hiše, na katerega že dolgo čakamo?"
9 Škof Martin: "Ja - o ja, in ne, kakor se vzame! Šele vselil sem se. Pravi lastnik vsega tega je samo Gospod Jezus, Bog od vekomaj! S čim vam lahko služim in posebno tebi, ti nebeška lepota nad vsemi neskončnimi le­potami."
10 Ženska reče: "Ni me treba tako zelo častiti! Glej, tam zadaj je še neskončna množica pripadnic mojega spola in vse so neprimerno lepše od mene. Zato so me tudi kot najgršo poslale k tebi, da v začetku ne bi bil preveč zaslepljen.
11 Srčno pa te prosim tole: Glej, mi vsi smo ljudje s tiste Zemlje, ki jo vi, otroci Vsemogočnega, kot smo tule zvedeli, imenujete Merkur. Ta hiša je tvoja; od tebe je odvisno, ali nas boš obdržal v svoji službi ali pa nagnal. Vsi pa te prosimo, da bi nam bil milostljiv!"
12 Škof Martin: "Oh, prosim te, nebeška, najbolj vzvišena, najslajša lepotica: oh, če bi vas bilo še tisočkrat toliko, vas ne bi nikoli spustil od tod! Od same ljubezni do tebe sem čisto iz sebe! Le pridi sem, ti najlepša z Merkurja in dovoli, da te objamem! Ohohoh - ne, ne; ah, saj postajaš čedalje lepša, ko­likor bolj prijazno se mi nasmihaš! Tak pridi že, pridi in dovoli da te objamem!"
13 Ženska reče: "Ti si gospod, jaz pa le tvoja sužnja! Če ti ukažeš, moram pač izpolniti tvojo voljo, ki mora biti nam vsem sveta!"
14 Škof Martin: "Oh, prosim te, ti moja nebeška! Kakšna sužnja! Tega ne poznam! Odslej si zapovednica mojega srca! Le pridi, pridi, ti najmikavnejša nedopovedljiva lepota! - O Bog o Bog, to pa je lepota! Ne ne, tako sem očaran, da sem že skoraj ob sapo!"
15 Prav tedaj, ko hoče škof Martin to naj­lepšo prebivalko Merkurja objeti, mu Jaz sam potrkam na ramo in rečem: "Stoj, Moj ljubi sin Martin, tudi to je zakrita jed. Šele ko jo bom Jaz zate blagoslovil, ji lahko padeš v objem, če si boš tega še želel! Zato se tudi tokrat obrni za polovico na desno.
16 Škof Martin: "Ohohoh - oh, Ti moj naj­ljubši Gospod Jezus! Veš, da Te ljubim, kot Te sploh more kdo ljubiti; toda odkritosrčno Ti moram priznati... Kaj sem že hotel reči ... Ja, ja, odkritosrčno Ti moram priznati: čeprav Te tako zelo ljubim, bi mi bilo tokrat skoraj ljubše, če bi prišel nekaj trenutkov pozneje!"
17 Jaz rečem: "To vem in sem ti že tudi vnaprej povedal, da boš že kmalu tako govo­ril z Menoj, čeprav se takrat nisi hotel ločiti od Mene. Toda Jaz nikoli ne zapustim tis­tega, ki se Me je enkrat oklenil, torej tudi tebe ne! Zato pridi hitro iz te sobe! Zakaj? To ti bo razodeto ob pravem času! - Ti, ženska, pa se spet umakni nazaj!"
18 Ženska stori, kot ji je bilo ukazano, škof Martin pa Mi sledi sicer z nekoliko dolgim obrazom, pa vendar voljno, k vratom številka tri.
19 Ko prideva do omenjenih vrat, se ta odpro sama od sebe!
20 Škof Martin radovedno pogleda noter in se skoraj sesede, ko gleda v ta novi svet in uzre poleg najčudovitejših krasot množico blaženih bitij v najpopolnejših človeških podobah, ki so tako lepa, da je naš škof Martin zaradi tega skoraj ob pamet.
21 Šele čez nekaj časa škof Martin zakliče: "O Gospod, Ti najčudovitejši Stvarnik in Mojster vseh stvari, vseh bitij, ljudi in an­gelov, to je vendar neskončno! To presega vse človeške predstave!
22 Toda, kaj je spet to? Kakšna bitja so to? So to že angeli ali pa še najbolj blaženi človeški duhovi? Sicer so tudi ti goli - toda njihova sončno bela koža, čudovita bujna postava, popolna harmonija njihovih udov, sijaj, ki jih obdaja, vse to milijonkrat nadomesti najčudovitejša oblačila. Ne morem si zamisliti čudovitejših, lepših in bolj vzvišenih oblik!
23 Gospod, ni hvale, slave in časti, da bi Te z njo primerno hvalili, nagradili in častili! Resnično, resnično, Ti si svet, svet, svet: Nebesa in Zemlje so polne Tvojega veli­častva! Zato bodi čaščen na vekov veke!
24 O Gospod, prosim Te, pojdiva naprej, kajti tega čudovitega prizora ne morem več prenašati! Bodi milostljiv, in mi povej, kakšna bitja so to?"
25 Jaz rečem : "To so človeški duhovi s planeta, ki ste ga vi poimenovali Venera. Njihovo poslanstvo je, da služijo vam, Mojim otrokom, kjer in kadar koli bi kaj potrebo­vali. Ta služba je njihova najvišja blaženost. Zato jih boš tudi naredil toliko bolj blažene, kolikor bolj pogosto in modro jim boš nalagal opravila!
26 Vendar to niso edini, ki čakajo na tvoj namig, temveč je še nešteta množica drugih z drugih planetov, te pa se boš moral v prihodnosti šele naučiti modro uporabljati. Za zdaj veš, kar moraš vedeti, vse drugo bo sledilo!
27 Že iz tega pa lahko spoznaš, kaj je Pavel nakazal z besedami, ko je rekel: `Nobeno oko ni videlo in nobeno uho ni slišalo in v nobeno človeško srce nikoli ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki Ga ljubijo!'
28 Ko si bil na svetu, seveda nisi slutil, zakaj so te včasih zvezde tako zelo privlačile. Zdaj pa vidiš pred seboj magnet, ki te je na svetu pogosto privlačeval s tolikšno čarobno močjo in ti izvabljal iz tvoje takrat okostenele duše marsikateri vzdih in marsikateri `Ah, kako čudovito!'
29 Glej, to je že nekakšno služenje teh bitij, da s svojo trdno, neomajno voljo neredko vplivajo na sprejemljive čute zemeljskih ljudi in jih usmerjajo k zvezdam. To so sto­rili tudi tebi, ko jih še nisi spoznal. In zdaj bodo počeli to še pogosteje, ker te vidno poznajo, tako kot jih poznaš tudi ti, čeprav še ne povsem.
30 Zdaj pa spet pojdi naprej, in sicer k vratom številka štiri! Tam boš videl spet nekaj drugega in še bolj čudovitega. Zgodi se!"
31 Škof Martin: "Gospod, toda zakaj se nama ta čudovita bitja ne smejo približati in zakaj jih moraš Ti najprej blagosloviti?
32 Jaz rečem: "Moj ljubi sin Martin, ali na Zemlji še nikoli nisi videl, ko si se sprehajal ob reki, da so se sočasno tudi na drugem bregu sprehajali drugi ljudje, ali delali kaj drugega? Ali si mogel, če bi si želel, takoj brez mostu ali čolna dospeti do njih? Praviš: Ne! Glej: Čemur rabi na svetu most ali ladja, ravno temu služi tukaj Moj blagoslov!
33 Brez Mene ne moreš niti na Zemlji niti tukaj v nebesih ničesar storiti. Moj blagoslov pa je Moja vsemogočna volja, Moja večna beseda ,Bodi!', s katero je bilo ustvarjeno vse, kar je. Tako mora biti z isto besedo prej narejen most k vsem tem bitjem, da lahko prideš brez škode ti k njim in oni k tebi. Toda vse o pravem času - tega pa lahko določim samo jaz - in tisti, ki mu Jaz razo­denem."
34 Škof Martin se hitro oglasi: "Toda, kako se mi je potem lahko lepa prebivalka Merkurja tako približala, da bi mi celo padla v naročje, če me ne bi zadržal Ti - čeprav je kot zakrite jedi še nisi blagoslovil? Kaj ji je potem rabilo za most? Ali pa je bila to samo prikazen?"
35 Jaz rečem: "Moj ljubljeni sin Martin, ne želi si vedeti več, kot ti razodenem; kajti zaradi neumnosti je nekoč padel Adam, in pred njim prvi ustvarjeni največji angelski duh! Zato: Če hočeš biti res blažen, moraš tudi povsem slediti Mojim navodilom in si nikoli želeti prekoračiti cilja, ki ti ga posta­vljata Moja najvišja ljubezen in modrost!
36 Ob pravem času ti bo vse postalo jasno. Ta zanesljiva obljuba naj ti zadošča, sicer boš prišel znova na vodovje in ti bo še teže, kot ti je bilo zadnjič. Dokler še nimaš na sebi nebeškega svatovskega oblačila, še nisi pravi nebeščan, temveč si zgolj iz milosti sprejeti grešnik, ki lahko šele tukaj po različnih poteh postane pravi nebeščan. Zato ne sprašuj ničesar več, temveč pojdi za Menoj k četrtim vratom; tako bodi!"
37 Škof Martin udari samega sebe po ustih in Mi sledi brez pomislekov. Kesa se, ker Me je tako neumno spraševal.
38 Jaz pa ga potolažim, rekoč: "Le miren bodi in se ne boj! Kajti glej, vsaka beseda, ki pride iz Mojih ust, še ni obsodba, temveč je namenjena tvojemu večnemu življenju, o tem bodi prepričan! Tu pa so že tudi vrata številka štiri. Odprite se!"

41 Marsovo veličastje - Martinova duhovna utrujenost in neumna želja – Gospodova graja.

1 Jaz spet spregovorim: "Zdaj sva pri odprtem vhodu. Kaj vidiš tu in kako ti je všeč?"
2 Škof Martin odgovori precej ponižno: "Gospod, nimam niti dovolj poguma niti besed, da bi primerno opisal ta vzvišeni sijaj v vsej njegovi veličini, globini in očarljivi veličastnosti. Če pa povem, kaj ob tem obču­tim, bi rekel tole: tu je zame preveč do­brega! Že kar otopevam, ker je čedalje več teh nebeških lepot - posebno tistih, ki se tukaj množično pojavljajo v vidni žensko-človeški nebeški podobi!
3 Koliko milijonov jih je le zbranih v eni takšni stranski sobi, ki je pravzaprav celoten svet? Saj kar mrgoli teh bitij, kamor lahko seže pogled. Poleg tega še tisoči in tisoči najbolj ljubkih koč in templjev, vrtov in gajev in številni hribčki.
4 Glej, Gospod, to je preveč; tega ne doje­mam več in tudi nikoli ne bom mogel popol­noma dojeti! Zato mi, o Gospod, prizanesi in mi ne razkazuj še večjega veličastja. Res, že to, kar sem videl doslej, mi je preveč za vso večnost!
5 Čemu mi bo vse to? Če imam Tebe in še kakšnega prijatelja, ki prebiva pri meni in ostane z menoj pod eno streho, ko Ti včasih odideš, imam za vso večnost dovolj. Naj se veselijo takih vzvišenih stvari tisti, katerim vest pravi, da so čisti in zato vredni, pa tudi sposobni, imeti takšne nebeške dobrine. Jaz, ki le predobro vem, kaj mi pripada, pa sem zadovoljen z najpreprostejšo slamnato kočo in z dovoljenjem, da smem Tebe, o Gospod, obiskovati v Tvoji hiši in včasih dobiti od Tebe, najboljši Oče, košček kruha in požirek vina!
6 To sijajno hišo pa daj nekomu drugemu, ki je sposobnejši in vrednejši; kajti z menoj tukaj ni nič. Stori, Gospod, kar hočeš! Jaz ne grem, če smem biti svoboden, do nobenih vrat več.
7 Oh, kam bi šele prišel s svojo neumnostjo, če bi mi tista bitja res morala služiti! Zato Te prosim, o Gospod, ne vodi me več po tem okolju! Daj mi svinjski hlev, kakršni so na Zemlji, pa bom srečen!"
8 Jaz rečem: "Poslušaj, Moj ljubi Martin, če ti bolje veš, kako mora kdo hoditi, da bo postal popolni nebeščan, potem lahko tudi dobiš, kar si želiš. Toda tedaj bodi prepričan, da nikdar ne boš napredoval. Če pa boš boi zaupal Meni kot pa svoji slepoti, tedaj stori, kar hočem Jaz - in ne kar hočeš ti!
9 Mar misliš, da sem ustvaril Svoje otroke samo zato, da bodo prebivali v kočah, jedli kruh in pili vino? Zelo se motiš! Mar nisi bral, kar je zapisano: ,Bodite popolni, kot je popoln vaš Oče v nebesih!' Mar misliš, da se potrebno popolnost Mojih otrok doseže v svinjaku?
10 Mar nisi na Zemlji nikoli doživel, da bi tudi otroci zemeljskih staršev raje lenarili in se igrali, kot da bi se učili in si pridobivali znanje za svoj prihodnji poklic? Mar nisi na svetu nenehno videval množico takšnih ljudi, ki jim je bila lenoba nadvse?
11 Glej, in mednje spadaš tudi ti. Zdaj te je strah vsega, kar te čaka tukaj; deloma pa bi Mi tudi rad takole vljudno nekoliko kljubo­val, ker sem te prej opozoril, kako neumno si me vprašal!
12 Toda, vse to ne velja za tistega, ki sem mu že izkazal in mu še naprej izkazujem toliko milosti, ljubezni in usmiljenja. Glej, kar se mnogim milijonom ne zgodi, to se dogaja tebi! Milijoni so srečni zgolj v pričakovanju, da Me bodo nekoč ugledali, pa jih vodijo k temu blaženemu cilju prav majhni duhovni varuhi. Tebe pa vodim Jaz sam, - Jaz, večni Bog in Oče vse neskončnosti, kot večni najbolj blaženi cilj vseh angelov in duhov neskončnosti! In tebi bi bil prosto­voljno izbrani svinjak ljubši, kot tisto, kar ti hočem dati Jaz, in te usposobiti za največjo blaženost! Povej mi, kako ti je takšna hvalevredna želja všeč?"
13 Škof Martin osupel odgovori: "O Gospod, o Ti večno najsvetejši, najboljši Oče, bodi potrpežljiv z mano! Pravo govedo sem, naj­bolj neumna žival, ki ni vredna najmanjšega žarka tvoje milosti! Oh, zdaj me vodi edino Ti, dobri Oče, kamor hočeš, in sledil Ti bom, čeprav sem neumen kot riba. Toda sledil Ti bom večno, brez pomislekov!"
14 Jaz rečem: "Dobro, pojdi za Menoj od teh Marsovih vrat k Jupitrovim vratom številka pet! Tako naj se zgodi!"

42 Presenečenja za petimi vrati – Jupitrov čudežni svet

1 Že smo pri petih vratih in ko prideva do njih, se pri priči odpro. Ko škof Martin pogleda v to odprto sobo, trikrat zaploska z rokami nad glavo in zakriči: "Toda za Božjo voljo, Gospod, Jezus, Oče - kaj pa je že spet to?! Ta neizmernost! Najbolj nebeška Zemlja brez konca; nad njo pa se razločno vidijo še štiri Zemlje! Vse skupaj oblito s svetlobo, kakršne si niti najbolj globokoumni zemeljski romar ne more zamišljati. Ta sijaj in veličastvo bleščečih se palač, templjev in tudi majhnih templjev, ki so verjetno tem prebivalcem prosta stanovanja!
2 Oh, oh, tu vidim tudi jezera, in voda v njih se blesti kot najlepši brušen diamant v soncu. Toda tu izvira sijaj iz stvari samih. Nikjer ni opaziti ničesar drugega, od koder bi dobivale svetlobo. Ah, ah, Gospod, Oče! To je vendar nadvse lepo, sijajno, vzvišeno, ja, to bi hotel imenovati celo sveto-lepo, če ne bi vedel, da si edino Ti svet!
3 O Gospod, Oče, kolikor dlje gledam tu notri, toliko več odkrivam. Zdaj vidim že tudi ljudi, ki pa so seveda še nekoliko predaleč, da bi lahko razločil, kakšni so pravzaprav. Očitno so prav tako neizrekljivo lepi kot njihova Zemlja! Je pa tudi boljše, da mi ne pridejo preblizu; njihove prevelike lepote morda sploh ne bi mogel prenesti. Že tega velikega najčudovitejšega sveta, na katerem prebivajo, imam več kot dovolj!
4 Toda Gospod, Gospod, Oče! Ali zmore poleg Tebe sploh še kateri od duhov dojeti neskončno popolnost, globino in veličino takšnih vzvišenosti, teh je vendar neizmerno veliko - in le najmanjši del od tega tudi razumeti? Verjamem, da to ni dano niti največjemu angelu!"
5 Jaz rečem: "Ne tako, Moj ljubi sin Martin! Vse, kar vidiš tu, kar si že videl in kar boš še videl, je samo najmanjši del tega, kar modri angeli Mojega večnega kraljestva v vsej globini globin uvidijo in v vsej popolnosti nadvse dobro razumejo.
6 Kajti, glej, vse, kar vidiš tukaj in čemur se čudiš, ni zunaj tebe, temveč v tebi samem. Da pa vidiš to tukaj kot zunaj sebe, je odvisno od tvojega duhovnega vida. To je podobno kot v sanjah: večkrat si gledal področja kot zunaj sebe, v resnici pa si jih gledal samo v sebi samem, z očesom duše. Razlika je samo v tem, da je tu resničnost vse, kar se v sanjah naj­večkrat predstavlja samo kot prazno pretvar­janje duše. Zdaj ne sprašuj več o tem, kajti ob pravem času ti bo postalo jasno!
7 Ljudi te Zemlje pa ne dobiš bliže pred obraz zato, ker so prelepi za tvoje stanje. Ko boš krepkejši, si boš lahko vse v vsej popolnosti ogledal in užival v najbolj blaženi čistosti - tega zdaj ne bi zmogel, ker še nimaš za to potrebne kreposti.
8 Pojdiva spet vrata naprej, tam boš videl še veliko bolj vzvišene stvari. Pri teh prihodnjih šestih vratih pa moreš ostati kar najbolj miren, poslušati samo Mene in dobro dojeti vse, kar ti bom tam povedal. Ne smeš Me vprašati, zakaj moraš ostati kar najbolj miren, četudi ti bom govoril kaj takega, čeprav ne boš dojel in razumel; kajti ob pravem času ti bo vse postalo jasno! Zato naprej k vratom številka 6! Zgodi se!"

43 Saturn, najčudovitejši vseh planetov ­Zemlja kot šola Božjih otrok in prizorišče Gospodovega učlovečenja

1 (Gospod:) "Glej, zdaj sva že pred odprtimi vrati. In čudoviti nebeški svet, ki ga vidiš povsem jasno: velik nasip, ki ga je mogoče razpoznati z največje daljave v svetlomodri barvi in nad njim v umirjenem redu še se­dem sestavov, ki se vidijo kot prosto lebdeči, vse to je planet Saturn; najlepši in najboljši od Zemelj, ki krožijo okrog Sonca. Okrog njega kroži tudi tvoja Zemlja, ki je kot naj­grši in poslednji planet v vsem stvarstvu določena za to, da služi največjim duhovom, kot šola ponižnosti in križa!
2 Ta pa je tako določen zaradi tega: Glej, če kakšen velik svetni gospod prebiva v svoji običajni rezidenci in gre in se pelje in jezdi tam pogosto skozi ulice in mestne trge, se prebivalci kot najbližji sosedje na takšnega oblastnika komaj ozrejo, da ga pozdravijo in počastijo kot svojega vladarja. Zaradi tega pa si iz navade tega sploh ne želi, ker pozna svoje sosede in dobro ve, da ga tudi oni poznajo. Če pa obišče kakšen oddaljen kraj, padejo pred njim vsi na kolena in ga skoraj po Božje častijo. Poleg tega pa v takšnem majhnem kraju tudi on pokaže, kaj pravza­prav je; česar ne zmore pokazati v svoji rezidenci: prvič, ker ga tako in tako vsak pozna, in drugič, ker takšno razkazovanje prav zaradi tega ne bi naredilo nobenega vtisa.
3 Enako - kot če bi na svetu kdo hotel v kakšni veliki dvorani zažgati lot smodnika, kjer eksplozija tudi ne bi imela nobenega učinka. Če pa bi hotel zažgati enako količino smodnika v zelo tesnem prostoru, bi se tam razlegel grmeči pok in pokazale bi se rušilne posledice eksplozije.
4 In tako kot se veliko šele v primerjavi z majhnim pokaže res kot veliko, ter močno nasproti slabemu kot prav močno, mogočno nasproti nemočnemu kot zelo mogočno, - tako je tudi Zemlja ustvarjena najbolj bedno, da tako služi ali največjim in najsijajnejšim duhovom ali pa za ponižanje in iz njega k novemu življenju, ali pa za uresničevanje sodbe in iz nje v novo večno smrt. Kot sem ti že prej pokazal, služi majhno in neznatno tudi samo po sebi za to, da poviša veliko in ugledno. In to je že sodba, čeprav se mora veliko in ugledno tam, kjer je vse majhno in neznatno, prilagoditi in se ponižati.
5 Če hoče kakšen velik človek priti v sobo skozi ozka in nizka vratca, se mora najprej skrčiti in prav globoko skloniti, sicer ne more v sobo. Tako je tudi Zemlja ozka in trnova pot in nizka ter ozka vrata v življenje za tiste duhove, ki so bili nekoč preveliki in so hoteli biti še večji.
6 Toda tem duhovom ta pot, ki je zelo poniževalna za njihov stari napuh, ni bila všeč in so govorili, da je zanje premajhna: slon ne more nikoli hoditi po lasu kot mušica, in kit ne more plavati v kapljici vode. Zato naj bi bila ta pot nemodra, in Tisti, ki jo je uredil, naj bi bil brez uvida in razuma.
7 Tedaj sem vzel jaz kot najvišji in naj­neskončnejši duh od vekomaj križ, in šel prvi pred vsemi naprej po tej poti. In pokazal sem, kako lahko to pot, ki jo je prehodil sam največji in najvsemogočnejši Božji duh, zlahka prehodijo tudi vsi drugi duhovi in po njej dosežejo resnično najsvobodnejše, ve­čno življenje.
8 In potem jih je še veliko hodilo po tej poti in po njej so dosegli zastavljeni, zaželeni cilj, namreč povišanje v Božje otroštvo in s tem dediščino večnega življenja v vsej oblasti, moči in najvišji popolnosti. Ta je v tem, da se veselijo vseh tistih stvariteljskih lastnosti, ki jih imam jaz že od nekdaj. To pa duhovom z vseh drugih neštetih zvezd in Zemelj ni dano, prav tako kot ni vsem telesnim udom dan vid ali sluh, in še manj čut notranjega duhovnega gledanja, ki je naj­globlja zavest lastne in tuje biti in zmožnost Boga gledati in spoznati.
9 Te lastnosti, ki sem jih zdaj pokazal tebi, imajo le redki telesni udje, nešteti drugi udje pa so brez teh najvišjih življenjskih lastnosti, pri tem pa so jih vendar kot udje istega telesa nenehno deležni.
10 Prav tako je tudi z razumnimi prebivalci vseh drugih ozvezdij: so kot posamezni deli telesa, ali v popolnejšem pomenu celotnega človeka, ki je v vsej popolnosti Moja podoba in podoba vseh nebes. Zato za svojo blaženost tudi ne potrebujejo vseh teh božanskih sposobnosti, ki so značilne za vse Moje otroke. Ker pa so Moji otroci najbolj blaženi, so takšni tudi ti zvezdni prebivalci, tako, kakor vi Moji otroci v Meni in pri Meni, vašem najbolj ljubečem svetem Očetu na vekov veke.
11 Če si torej blažen ti, potem so iz tebe in v tebi blaženi tudi vsi, ki jih vidiš tu; enako, kot če se dobro počutiš ti, tedaj se dobro počuti tudi vse tvoje telo. Zaradi tega tudi zahteva najvišja dolžnost svete ljubezni pri Mojih otrocih, da postanejo tako popolni, kot sem Jaz. Kajti od takšne najvišje blažene popolnosti je odvisna blaženost neštetih malih vnučkov, s katerih blaženostjo se bo vaša blaženost neprenehoma povečevala in poviševala v neskončnost.
12 Zdaj veš, zakaj sem ti najprej pokazal planet, ki je tvoji Zemlji najbližji. Razmišljaj o tem, zdaj pa pojdi za Menoj k sedmim vratom; tam te bom spet vpeljal v novo modrost! Toda, vprašati Me tudi tam ne smeš ničesar. Kajti samo Jaz vem, po kateri poti te moram voditi, da boš dosegel blaženost. Pojdiva torej naprej. Zgodi se!"

44 Sedma soba. - O bistvu in namenu Urana in njegovih duhov - Stvarstvo v človeku in zunaj njega v soodvisnosti

1 (Gospod:) "Zdaj sva že tudi pri odprtih sedmih vratih. Tudi tu odkriješ nov nebeški svet, ki pa ni tako velik in tudi ne tako neizmerno lep kot prejšnji. Toda zato opaziš tukaj najredkejše in pri tem najbolj veličastno-drzne stavbe, in zato nepregledno množico del, ki jih opravljajo trmasti prebi­valci tega planeta, ki ga vi imenujete Uran. Prav lahko opaziš tudi velikansko množico najredkejših najčudovitejših vrtov, v katerih je obilo najredkejših najčudovitejših okraskov.
2 V vrtovih opaziš na širokih, nadvse lepo urejenih poteh veliko množico duhov v najpopolnejši človeški podobi, vse lepo oblečene. Oči vseh so usmerjene v naju, kajti vsi slutijo, da sem blizu in da je blizu tudi prihodnji lastnik in zapovednik. Šele po njem upajo doseči svojo popolno blaženost in si tako pridobiti obljubljeno moč in krepost.
3 V ozadju, na videz zelo daleč, vidiš še pet manjših Zemelj. To so stranske Zemlje tega planeta; te so urejene čisto drugače, vendar skladno s samim planetom.
4 Duhovi tega planeta služijo v človeku zato, da raste v vseh svojih delih, na svetu telesno, in tukaj duhovno. Vendar povzroča posebej urejen in dovoljen vpliv tega planeta samo oblikovanje zunanje oblike ali človekovo rast, tako fizično kot tudi psihično.
5 In tako kot mora imeti človek zmožnost za rast, sicer ne bi mogel rasti, morajo biti tudi ti duhovi ustrezno navzoči v človeku in tam, kjer je za rast najpomembnejše. Zato je tudi vse, kar vidiš tukaj, v tebi in ne zunaj tebe. Ta planet s svojimi prebivalci in drugimi stvarmi pa je tudi v resnici nekje zunaj tebe; samo tega še dolgo ne boš mogel videti.
6 Če pa boš v samem sebi dosegel popolno zrelost večnega življenja, potem boš lahko videl tudi veliko stvarstvo zunaj sebe, kot ga gledam jaz - to pa je tudi potrebno. Če Svojim popolnim otrokom, angelom, zaupam v varstvo ves svet, morajo takšen svet tudi najnatančneje videti. Kajti slepec ne more biti pastir. Toda za gledanje resničnega ve­likega stvarstva zunaj tebe, še dolgo nisi dovolj zrel! Zato se moraš za zdaj zadovoljiti s tem, kar vidiš; kajti ti vidiš resničnost v ustrezni živi podobi v sebi tako kot da bi bila zunaj tebe.
7 V tem notranjem gledanju moraš postati velik, tvoj duh pa zrel in dobro nahranjen v vsej ljubezni do Mene in iz te ljubezni v ljubezni do vseh bratov in sester. Šele ta ljubezen bo potem tisti blagoslov, ki sem ti ga obljubil, ko si se zagledal v lepo prebivalko Merkurja!
8 Ta blagoslov, pravi most v to neskončno veliko resničnost, ti potem nikoli več ne bo odvzet. Šele na njegovih stebrih boš v popol­nosti spoznal, kje si, kdo si in od kod si prišel.
9 Zdaj veš tudi o teh vratih, kar je tu potrebno vedeti. Vse to si zvedel od Mene in iz Mene samega. In ker zdaj vse to veš, dobro razmisli v sebi in pojdi za Menoj naprej k osmim vratom! Tam bova spet spoznala drug, in zate popolnoma nov svet z njegovimi izrednimi prebivalci vred. Zgodi se!"

45 Mironov svet (to je planet Neptun), skrivnost osme sobe - ­Duhovno kot pratemelj in nosilec vsega stvarstva

1 (Gospod.) "Glej, sva že tu. Vrata so odprta in skoznje vidiš spet nov, zelo velik, prostran nebeški svet, ki se blesti v svetlozeleni svet­lobi. Tudi tu vidiš velike stavbe in različno visoke gore, iz mnogih se kadi modrikast dim. Te kadeče se gore so podobne mnogim ognjenikom, ki jih ima ta od sonca najbolj oddaljeni planet, s pravim imenom Miron (Čudoviti), izredno veliko.
2 Za tem planetom opaziš deset manjših Zemelj, vse spadajo k njemu, vendar so popolnoma drugače urejene in sestavljene kot njihov glavni planet. Tu lahko vsak trenutek vidiš kaj novega: drevesa, ki plavajo po zraku in množico tebi doslej popolnoma neznanih reči. Dim iz gora privzema najra­zličnejše nenavadne oblike. Ljudje popolnih postav so večinoma dobro oblečeni, tako da ne vidiš drugega kot samo obraze.
3 Ti ljudje ljubijo glasbo in poezijo, zato kot duhovi, tudi po analogiji pri vas, Mojih otrocih, naredijo srce, čustva in dušo spre­jemljivo za obe omenjeni umetnosti. Svoj sedež imajo v za to primernih organih v človeku, tam potem spodbujajo te organe in s tem v človeku razvijejo smisel za glasbo in poezijo, v celoti človeka harmonično uglasijo in navdušijo ter dvignejo njegovo domišljijo. Po analogiji zbuja ta planet vse čudovite in tako imenovane romantične občutke.
4 Zdaj veš, kakšno lastnost ima ta planet in čemu koristi. Samo, ne smeš si zamišljati resničnega planeta, ki je sicer tudi takšen, temveč samo ustrezno podobo, kakršna je v tvojem duhu. Ta je bil prej kot vse zunanje, materialno stvarstvo, ki je bilo oblikovano šele po tem, kar je bilo že dolgo prej navzoče v vsakem popolnem duhu. Kajti duh je bil, še preden je nastal svet, in svet izhaja iz duha, ne pa morda duh iz njega! Zato je ta planet, ki ga imaš v sebi, tudi veliko starejši kot zdajšnji resnični, materialni. In če bi manjkal samo v duhu enega samega človeka, ta tudi nikoli ne hi mogel biti ustvarjen.
5 Iz tega zlahka razbereš tole: ko boš povsem spoznal samega sebe, boš spoznal tudi vse, kar je zunaj tebe; kajti zunaj tebe ne more biti nič, kar ni bilo že veliko prej v tebi. Prav tako kot v vsej neskončnosti ne more biti ničesar, kar ni bilo prej že od vekomaj v najpopolnejši jasnosti navzoče v Meni!
6 In tako kot sem Jaz večni pratemelj in nosilec vseh bitij, so tudi Moji otroci v Meni samem prvina vsega, kar izpolnjuje neskončnost na vekov veke. In tako kot je neskončnost v Meni, je tudi iz Mene v vas. Kajti Moji otroci so krone Mojih večnih idej in velikih misli!
7 Zdaj veš tudi o teh vratih, kar je treba vedeti. Zato pojdi za menoj k devetim vratom; tam boš spet ugledal nove čudeže Moje ljubezni in modrosti! Zgodi se."

46 Deveta soba, s svojo žalostno skrivnostjo - Razbiti svet asteroidov in njegova zgodba.

1 (Gospod:) "Zdaj sva že pri devetih vratih. Kaj vidiš? Moj ljubljeni sin Martin, zdaj spet lahko govoriš, vendar samo toliko, kolikor je nujno. Odgovori na Moje vprašanje!"
2 Martin reče: "Gospod, za zdaj še ne vidim veliko! Kakih devet majhnih, golih, brezobličnih kosov sveta plava v tem najčistej­šem nebeškem zraku, na teh pa, razen nekaj grmovja, ni ravno veliko videti. Globoko v komaj zaznavnem ozadju se mi zdi, kot da bi videl velik popoln nebeški svet. Toda ta se mi dozdeva že tako neznansko oddaljen od tu, da zdaj komaj lahko odkrijem sam svet, kaj šele, da bi videl tisto, kar na njem domuje.
3 Štirje od teh koščkov sveta, ki krožijo v največji bližini, se zdijo tudi naseljeni, ker vidim na njih zelo nenavadno vrsto stavbic. Toda ljudi na teh kosih sveta ne morem opaziti. Verjetno to niso največja nebeška ljudstva! Morda stanuje na njih samo nekakšna vrsta ljudi, podobnih infuzorijem? Prav tak košček sveta plava tu mimo praga. Ničesar ne opazim, razen zakrnelega gr­movja in nekaj letečih hišic, prej podobnih ljubkim mravljiščem kot stanovanjskim hišam. Nič se ne zgane in ne premika - razen samega koščka sveta. 0 Gospod, bodi milosten in povej, ali je tudi to kakšen planet ali kaj drugega?"
4 Jaz rečem: "Da, Moj ljubi sin Martin, tudi to je planet - toda, kot vidiš, ni cel, temveč popolnoma razkosan! Kajti poleg teh devetih delov, ki se gibljejo tu pred nama po močno nepravilnih krožnicah, je še velika množica razbitin: deloma ležijo raztresene na drugih planetih, deloma pa še potujejo po zelo nepravilnih krožnicah v neskončnih pros­torih stvarstva. Tu in tam še ob uri, ko pridejo v bližino kakšnega trdnega planeta ali celo Sonca, jih ta pritegne nase in nekako použije.
5 Zdaj se sprašuješ: `Kako in zakaj je bil takšen planet tako razkosan, kakšen je bil videti prej in kakšni so bili njegovi prebi­valci?'
6 Glej, kako ti odgovarja Moja vse­mogočnost! Takšna je bila Moja volja.
7 Toda zakaj? - Glej, ta planet je bil nekoč pred Zemljo določen za to, za kar je zdaj Zemlja. Kajti prvi padli duh si ga je izvolil z obljubo, da se bo tam ponižal in se vrnil k Meni. Ta zvezda naj bi zato nekoč postala zvezda univerzalnega zveličanja! Tam naj bi deloval umaknjen vase, in nobenega ustvar­jenega bitja te zvezde ne bi smel nikoli zmotiti v njegovi sferi, še manj pa kakšne druge planete z njihovimi prebivalci!
8 Toda te svoje obljube ni izpolnil, temveč je v vsej svoji svobodi, ki mu je bila dopu­ščena, deloval tako hudobno, da ni moglo napredovati nobeno življenje več. Zato je bil izgnan v ognjeno središče tega planeta, poslanstvo planeta pa je bilo dano tvoji Zemlji.
9 Ko je ta dozorela za ljudi in sem dal nanjo kal za prvega človeka, se je zli duh hotel z vso silo rešiti iz svoje ječe. Ker se Mi je smilil, sem dopustil, da je storil, kar je hotel. In glej, tedaj je raztrgal svojo Zemljo in padel od tam v brezno te tvoje Zemlje, potem pa počenjal na njej vse tisto, kar ti je dobro znano!
10 Vzrok uničenja tega planeta je bil torej takrat - tako kot je zmeraj pri vseh stvareh, Moje usmiljenje! Kajti ko je bil planet še cel in bogat z mogočnimi ljudstvi, je zmaj pobesnil njihova srca. In v vseh se je razbesnela oblastiželjnost in prisegli so si večno vojno, da bodo drug drugega iztrebili do poslednjega moža.
11 Nobeno sredstvo ni pomagalo. Zato je morala slediti sodba. In prav ta je bila: nasilno razdejanje tega planeta; pri tem so seveda propadli tudi številni milijoni ve­likanov in veliko jih je pokopanih pod ruševi­nami, večji del pa jih je bil tudi pahnjen v neskončni prostor. Nekateri od njih so celo padli na to Zemljo, od koder še danes izvira poganska pripoved o vojni gigantov.
12 Ti prvi ljudje so potem na majhnih os­tankih tega nekoč velikega planeta popol­noma izumrli, ker na njih niso našli nobene hrane več. Na njihovo mesto so bili potem postavljeni razmeram bolj ustrezni majhni ljudje, ki še zdaj naseljujejo tiste majhne zemljice in so skrajno skromna bitja in ustrezajo lasem in obrvim (dopolni: Velikega vesoljnega človeka, ki obsega vse stvarstvo). V ozadju pa vidiš še cel planet z vsem, kar je nekoč obstajalo, ohranjen za veliki dan; ta bo nekoč prišel nad vso neskončnost!
13 Zdaj veš tudi o teh vratih, kar je za zdaj treba vedeti. Vse drugo bo o pravem času samo od sebe vzklilo iz tebe samega, in sicer iz tega semena, ki sem ga zdaj položil v tvoje srce! Zato pojdi za Menoj k desetim vratom, tam te čakajo spet novi čudeži. Zgodi se!"

47 Skrivnost desete sobe: Sonce s svojim sijajem - O obisku svetlobe - Čudeži sončnega sveta - Lepota kot izraz notranje popolnosti.

1 (Gospod.) "Glej, stojiva pred desetimi vrati; zdaj govori o vsem, kar vidiš!"
2 Škof Martin reče: "Gospod, kaj naj rečem! Neizmerni sijaj svetlobe slepi moje oči in čudežna, najveličastnejša harmonija prodira v moja ušesa! To je vse, kar lahko rečem o pogledu skozi vrata. Res, da ne vidim nič drugega kot neizmerno močno svetlobo in tudi ne zaznavam nič drugega, kot nebeško harmonijo, ki prihaja k meni, vsaj toliko domnevam, iz svetlobe.
3 Zdi se mi, da tukaj svetloba zavzema neizmerno prostranstvo. Kamor koli pogle­dam, nikjer ni nič drugega kot svetloba nad svetlobo. Zelo nenavadno pa je, da ti nez­nansko močna svetloba, ki lije skozi odprta vrata, ne daje več toplote!
4 Gospod, kaj je to? je to morda svetlika te hiše, ki si mi jo dal? Ali pa celo sonce, to se pravi miniatura tistega resnično velikega sonca, ki sveti Zemlji?"
5 Jaz rečem: "Tako je; to je ustrezajoče sonce v tebi! Ko se bo tvoje oko bolj navadilo na svetlobo, boš v tej svetlobi uzrl še tudi druge stvari. Zato glej vanjo samo kratek čas, pa boš kmalu začel slaviti bogastvo te svet­lobe!"
6 Škof Martin z očrni prav prodira v svetlobo in opreza, kje bi lahko videl še kaj drugega kot samo to. Toda še zmeraj ne vidi ničesar in čez nekaj časa pravi: "Gospod Jezus, nič ne bo! Oči sem si že skoraj izrabil, pa še zmeraj ne vidim nič drugega, kot svetlobo nad svetlobo. Pogled je sicer lep, toda hkrati je vendarle nekoliko dolgočasen. Nič zato; da le Tebe vidim, potem mi ni treba videti nobene čudežne reči več, ki bi plavala v tem morju svetlobe! Je pa res nenavadno: nič drugega kot svetloba, in to kakšna svetloba!
7 Moj najljubši Jezus, kaj je pravzaprav svet­loba? Na svetu se učenjaki še zdaj prepirajo, kaj naj bi bila svetloba in trdijo to in ono. Toda nazadnje se zmeraj znova izkaže, da nihče nič ne ve in ne razume! 0 tem sem marsikaj slišal in prebral, toda iz vsega sem spoznal, da svetni učenjaki o nobeni zadevi ne vedo tako malo, kot o bistvu svetlobe. Zato če je takšna Tvoja volja, ko sva že pri teh svetlobnih vratih, ali bi mi lahko vsaj nakazal, kaj je bistvo svetlobe."
8 Jaz rečem: "Glej, Jaz sam sem vsepovsod svetloba! Svetloba je moje oblačilo zato, ker je moje bistvo večna, neutrudna dejavnost in ta Me vsepovsod prešinja in obdaja. Kjer je doma velika dejavnost, tam je tudi velika svetloba. Kajti, svetloba sama na sebi ni nič drugega, kot zgolj znamenje dejavnosti an­gelov in dobrih človeških duhov. Kolikor bolj so dejavni, toliko močnejša je njihova svet­loba.
9 Zato tudi sonca svetijo bolj kot planeti, ker je na njih in v njih milijonkrat večja dejavnost, kot na planetih. Tudi svetloba nadangela je večja kot svetloba majhnega modrega an­gelskega duha, ker mora nadangel skrbeti za cela osončja, majhnemu modremu duhu pa je dodeljeno samo najmanjše območje na Zemlji ali celo samo na njeni luni.
10 Tudi diamant se blešči močneje od navadnega peščenjaka, ker poteka v njegovih delih zate komaj izračunljiva velika de­javnost; zato je tudi tako trd, peščenjak pa ne. Gotovo je potrebno veliko več, da se doseže kohezija (trdnost, privlačna sila)  pri diamantu kot pri peščenjaku!
11 Skratka, kjer boš odkril večjo svetlobo in svetilno sposobnost, lahko vedno sklepaš, da je tista stvar dejavnejša; kajti dejavnost je svetloba in blesk vseh bitij in stvari. Vidna moč očesa pa je v tem, da zazna to dejavnost. Če je vid še nepopoln, potem zazna samo svetlobo in blesk. Če pa je popoln, zazna tudi bistveno dejavnost samo - in to boš zdaj kmalu prepoznal v tej svetlobi tudi ti, ko bo tvoj vid postal popoln.
12 Zato dobro pazi: ugledal boš reči, ob katerih boš silno ostrmel; kajti zdaj pred seboj nimava planeta, temveč sonce! Opazuj in potem govori!"
13 Martin je dolgo strmel v svetlobo in ni se mogel načuditi.
14 Ko sem ga vprašal, zakaj se tako zelo čudi, je rekel:
15 (Škof Martin:) "O. Gospod, Gospod, Gos­pod! Zavoljo Tvojega presvetega imena...ah, ah, ah! je to sploh mogoče! je mogoče, da lahko vse te čudeže vseh čudežev urejaš in vodiš ter imaš pregled nad njimi? Ne, ne, to presega vso človeško in celo angelsko pred­stavno moč! 0 moj Bog, moj Bog, Ti si nedoumljivo velik in Tvoja slava in veličastvo sta brezmejna."
16 Jaz rečem: "Kaj pa vidiš, da te spravlja v takšno ekstazo pobožnosti? Govori vendar, kaj je tisto, kar vidiš!"
17 Škof Martin reče: "Ah, Gospod, kaj naj rečem, ko pa mi od tolikšnega veličastja in nadnebeške lepote in vzvišenosti zamirajo čuti!
18 Res to je zame neizrekljivo! Neskončno lepi ljudje, to je edino, kar prepoznam; vse drugo je zame neizrekljivo! Tako vzvišenih stvari nisem še nikoli videl in tudi v najbuj­nejši domišljiji najbolj modrih se niso nikdar porodile slutnje o čem takem! Doslej je pač bilo vse, kar sem videl, sicer zelo ljubko in lepo, toda nič v primerjavi s tem, kar vidim tukaj!
19 Tukaj je takšna neskončna popolnost vsega, da je vso večnost ne bi bilo mogoče dodobra pregledati. Poleg tega se tu neprenehoma porajajo novi čudeži, eden bolj veličasten od drugega!
20 Samo ljudje ostajajo isti, toda njihova nepopisna lepota je tolikšna, da bi se zaradi nje najraje pogreznili v prah. Vse drugo pa se spreminja kot simetrične (sorazmerne) refleksne figure kalejdoskopa (optična igrača, valj z vdelanimi zrcalci in pisanimi drobci steklovine) kakršnega uporabljajo na Zemlji.
21 Celo pokrajine se spreminjajo! Kjer je bila prej ravnina, naenkrat zraste neznanska gora; ta dvigne tudi vode, in prostrane livade postanejo morja. Gore se razletijo, in iz nji­hovih odprtin izbruhne nešteto gorečih sve­tov. Ti potem letijo ali padajo kot bi jih gnala velika moč v neskončni prostor vesolja. Veliko pa se jih iz neskončnega prostora povrne nazaj, če padejo na topla tla, izginejo kot snežinke.
22 Ah, ah, to so izredni pojavi! In vendar se sprehajajo ti najlepši ljudje blaženega videza med temi prizorišči in zdi se, da jim za vse to ni veliko mar! Sprehajajo se po svojih nebeških vrtovih in se veselijo ob pogledu na najčudovitejše cvetlice, ki se, kot opažam, spreminjajo pred njihovimi očrni, ter se ob­navljajo v čedalje bolj čudovitih oblikah. O Gospod, daj, da bi vse to lahko gledal, še vsaj pol večnosti; kajti menim, da se tega še tako vzvišeni angel ne more nikdar do sitega na­gledati!
23 Oh, oh, ti ljudje, ti ljudje! Res, to je že kar težko prenašati. Ta popolnost, ta mehkoba in obline, ta belina in ti čudoviti, vzvišeno ljubki obrazi! Ne, to je prenebeško! Tega ne vzdržim!
24 Ah, ah, nekaj jih prihaja čisto blizu k meni. Le strmim lahko v lepe poteze nji­hovih obrazov, kakršnih si človek niti pred­stavljati ne bi mogel, ter občudujem njihovo milino in skladno zgrajeno telo! Zdaj so tu, tako zelo so se mi približali, da bi jih prav lahko nagovoril. Toda, jaz ne bi prenesel, če bi ti nebeško lepi ljudje začeli govoriti z menoj! O Gospod, ena sama beseda iz teh prelepih ust bi me uničila!
25 O Gospod, o Gospod, stori, da se spet vrnejo, kajti od pogleda nanje me bo konec! Sam sebi se zdim kot nekdo, ki ga ni, kot nekdo, ki je pogreznjen v čarobne sanje! Ah, tega se ne da opisati!
26 Bog, Ti veliki, vsemogočni učitelj svetov, le kako si zmogel v preprosti človeški obliki, ki je v bistvu vendar zmeraj enaka, uresničiti tolikšno raznovrsnost in lepoto, in to v nebeških odtenkih! Jaz bi si bil lahko zamis­lil zgolj eno najlepšo obliko, vse druge bi bile gotovo manj lepe; tu pa so neštete, in vsaka je po svoje neskončno lepa! 0 Gospod, to je nepojmljivo, povsem nepojmljivo!
27 Na svetu sem si predstavljal - in to je bilo neumno - da so v popolnem nebeškem svetu duhov vsi blaženi videti popolnoma enaki, tako kot na svetu vrabci. Toda, kot vidim, je prava raznovrstnost, ki je bila na svetu tako zelo zakrita z umrljivim mesom, očitna šele tukaj!
28 Ah, ah, čedalje bolj čudovito postaja! Spet prihaja nov par! O Gospod, Gospod, Gospod! Ne morem več slediti!
29 Gospod, drži me, sicer se bom sesedel. Ahahah, to pa je žensko bitje! Spoznam jopo bujnih valujočih prsih! O Ti moj Jezus, kakšna nepopisna lepota, zaradi nje bi se lahko razpršil v sončni prah!
30 Te nežne noge, to bujno in popolno telo, glorija, ki jo obdaja, ta neskončno nežni in prijazni pogled iz oči, ki jih gotovo niti nadangel Mihael ne bi mogel opisati!
31 Skratka, zmeden sem, strašno neumen moram biti! Še nekaj sem hotel vprašati, vpra-vpra-vprašati, res vprašati!? K vragu s spraševanjem! Popolnoma neumen sem, oh, kot osel ali še kakšna bolj neumna žival! Ja, ja, phinozeros! Buljim tja kot tele v nova vrata in skoraj pozabljam, da si tukaj pri meni Ti, o Gospod, v primerjavi s tabo pa so vse te lepote nič! Kajti če bi hotel, bi lahko Ti gotovo v trenutku ustvaril še veliko bolj čudovite stvari!
32 Gospod, dovolj sem se naužil teh nad-nebeških lepot! Zame so prečiste in prelepe. Zato bi rad gledal spet nekaj čisto navad­nega, da se bom lahko spet znašel in pogledal sebe, ne da bi se prestrašil zaradi svoje, v primerjavi s temi najlepšimi nebeškimi bitji, odvratne postave!
33 Resnično, poglej enkrat sem - oh, saj sem kot pavijan in pravi neotesanec! Kolikšna razlika med menoj in temi angeli angelov! Kar slabo mi je, ko se pogledam! Gnusno je, ostudno, in vendar sem zdaj tudi že duh, ki naj bi bil vendar videti nekoliko bolj kot meseni človek na Zemlji! Toda le kako, da so ti ljudje tako neskončno lepi, mi kot Tvoji otroci pa smo, nasprotno, videti kot pavijani, posebno jaz?"
34 Jaz rečem: "Ker ste vi Moje srce; tile pa so Moja koza! Toda tudi Moji otroci so videti neskončno lepi, ko so popolni. Če pa so zaradi nepopolnosti še podobni tebi, seveda niso videti lepi. Zato se potrudi za popolnost, in tudi tvoja podoba bo postala bolj nebeška! 35 Hočem, da vidiš to veliko čisto lepoto, da v njeni svetlobi toliko prej in toliko laže spoznaš samega sebe. Zato le še nekaj časa glej v to svetlobo in občuti svojo duševno grdoto; le-ta se bo tako razbila, sprhnela in dozorela, in potem bo tvoj duh iz nje vstal in te na novo preoblikoval!
36 Kajti glej, še zdaleč nisi prerojen iz duha! Zato sem te presadil semkaj v ta vrt, v ta mogočni rastlinjak, da bi se tako lahko hitreje popolnoma na novo rodil. Toda, tudi ti se moraš dati vzgajati kot plemenita rastlina! Kajti glej in razumi: Osat in trnje se ne gojita v nebeških vrtovih in rastlinjakih! Opazuj in govori; toda le malo sprašuj! Zgodi se!"

48 Nadaljnja odkritja škofa Martina na njegovem soncu - Vzrok različne velikosti sončevih ljudstev  - Ljubezen in modrost kot resnični veličini duha - Martinova torba nad Zemljo in njenimi prebivalci.

1 Škof Martin se ozre spet k soncu in opazuje velike prizore in čudežne reči na njegovem bleščečem se površju. Potem ko opazuje dalj časa, spet govori: "Glej, tu je še zmeraj isto sonce, toda popolnoma drugi ljudje! Tudi ti so zelo lepi, toda njihovo lepoto je vsaj mogoče prenašati, kajti podobni so tistim, ki sem jih že videl na drugih planetih in celo prebivalcem naše Zemlje.
2 Zdaj vidim več pasov, ki potekajo vz­poredno okrog Sonca. V vsakem pasu so drugačni ljudje, eni veliki, drugi nekoliko manjši, tretji pa čisto majhni, in - neverjetno - presneto, presneto, tisti tam na koncu so strašansko veliki! O ja, tem bi drugi lahko celo hodili po glavi med lasmi kot zajedavci; paraziti - namesto nekih znanih živalic!
3 O Gospod, Gospod, odpusti mi mojo nekoliko neprimerno pripombo! Vem, da ne spada sem na ta vzvišeni kraj. Toda pri opa­zovanju teh velikanov se nisem mogel premagati! Že pri opazovanju nekaterih drugih planetov, Jupitra, Saturna, Urana in Mirona sem odkril, da so njihovi prebivalci večji kot ljudje na Zemlji, na kateri sem prebival, nekateri kar precej večji. Toda v primerjavi s temi velikani so prebivalci vseh drugih planetov videti zgolj zajedavci, para­ziti.
4 Če bi bil takšen velikan na Zemlji, bi bil celo veliko višji od najvišje gore! Ne, ne, to je prav neverjetno! Povej mi, Ti moj naj­ljubši Gospod Jezus, Ti moj Bog in moj Gospod, zakaj so ti ljudje tako neznansko veliki? Ne bi te sicer smel veliko vpraševati; toda, ker te ob zdajšnjem opazovanju nisem še nič vprašal, mi odpusti to prvo vprašanje! Milostno mi odgovori in mi pojasni to čudežno zadevo!"
5 Jaz pravim: Poslušaj torej in dobro premisli! Ali nisi na zemlji nikoli videl, da bi imeli vojaki različno orožje, od najlažjega do najtežjega kalibra? Če bi torej nabil v majhno puško naboj najtežjega orožja, kaj bi bilo potem z njo? Vidiš, močan naboj bi jo razne­sel na najmanjše koščke!
6 Kaj bi se zgodilo s tistim planetom, ki bi bil napolnjen z močjo sonca? - Glej, če bi Zemljo samo za minuto potopil v naj­mogočnejši svetlobni tok sonca, bi izginila kot kaplja vode na razžarjenem železu. Zaradi tega mora biti sonce zelo veliko in primerno svoji velikosti mora imeti tudi močno telo, da lahko nosi in obdrži svojo moč z vso njeno dejavnostjo!
7 Če položiš puhasto pero na jajce, se jajce ne zdrobi, kajti dovolj trdno je, da lahko nosi to težo. Če pa bi postavil na jajce težo 50 kilogramov, bi se jajce pod silnim pritiskom zdrobilo!
8 Ali bi velikan lahko oblekel otrokov suk­njič? Gotovo ne! Če pa bo to vseeno storil, kaj bi se tedaj zgodilo s suknjičem? Glej, suknjič bi se raztrgal na veliko kosov!
9 Tako ima v celotnem stvarstvu vsaka stvar svojo mero: majhno - sorazmerno svoji vrsti in razmeram, in veliko - sorazmerno svoji vrsti in razmeram.
10 In tako kot so svetovi najrazličnejših velikosti, da nosijo sorazmerno moč, so tudi na svetovih v enakem razmerju različno ve­liki duhovi, ki potrebujejo za svoje začasne nosilce različno velika telesa.
11 Toda prava, resnična veličina duha se ne meri po njegovem obsegu, temveč samo po njegovi ljubezni in modrosti. Toda glej, to so še praduhovi, ki bi v prostem stanju dejavno napolnjevali celotno osončje! Ker pa bi imeli radi tudi blaženi delež pri Mojem kraljestvu, morajo potovati tudi po ozki poti mesa! Ko bodo odložili telo, bodo zaradi svoje velike krotkosti in ponižnosti samo še tolikšni kot mi, seveda pa tudi taki kot prej, če bo potrebno!
12 Zdaj veš vse, kar moraš vedeti v tej sferi in v svojem stanju. Zato še naprej opazuj in govori, kaj bo zbudilo tvojo pozornost, da bova lahko kmalu prešla k enajstim vratom! Zgodi se!"
13 Škof Martin spet gleda v sončeve svet­lobne poljane in tam kmalu odkrije izredno velike templje in druge stanovanjske stavbe, tudi ceste in mostove najdrznejših oblik. Kmalu nato znova zagleda veličastno visoke gore, katerih glavni grebeni se raztezajo čez vse sonce in ga razmejujejo v pasove; vsak od teh ima drugačne prebivalce, drugačno živ­ljenje ter drugačne navade in običaje. Prav tako tudi odkrije, da sta si pasova, ki sta na obeh straneh srednjega ali glavnega pasu, skoraj podobna.
14 Še zmeraj pa so mu najbolj všeč ljudje srednjega pasu, vendar se je njihove izredne lepote že nekoliko navadil. Toda, še zmeraj se mu ne smejo preveč približati, posebno ženske in dekleta, ker so prelepe in preveč mikavne. Celo moški mu povzročajo hude skušnjave, ker so tudi ti tako zelo lepi in mikavno grajeni, da ta svet še ni nosil ženskega bitja, ki bi bilo tako bujno, mehko, takšnih oblin in tako zelo krotko.
15 Po daljšem oprezanju opazi škof Martin sredi glavnega pasu stavbo, ki po blišču, sijaju in najbogatejših okraskih presega vse, kar je dotlej videl, in je v primerjavi z njo vse drugo komaj omembe vredno. Okrog te stavbe hodijo tako zelo lepi ljudje, da se škof ob pogledu nanje zgrudi kot nezavesten in dolgo ne more spraviti iz sebe niti besede.
16 Šele čez nekaj časa začne popolnoma izčrpan bolj vzdihovati kot govoriti, in to precej nepovezano: "Moj Bog in moj Gos­pod! Ah, le kdo na svetu bi pomislil na kaj takšnega! Sonce - sijoče okroglo telo, toda kdo sluti to na njegovih tleh!
17 Kaj si, Zemlja, v primerjavi s tem tako zelo osrečujočim sijajem? Kaj so vse človeške zverine na Zemlji v primerjavi s temi neopisno lepimi bitji, polnimi najvišje nebeške glorije, lepote in blaženo osrečujoče krotkosti, ki si je tudi najboljši človek ne more niti zamišljati!
18 Na Zemlji so ljudje toliko bolj brezčutni in pogosto toliko bolj hudičevi, v kolikor sijajnejših palačah prebivajo, koliko nežnejša je njihova koža in kolikor bolj bleščeča oblačila si lahko nadenejo. Tukaj pa je prav nasprotno! Ah, ah, to je vendar nezaslišano, česa takega na Zemlji še nisem videl!
19 Pravkar sem odkril, da prebivajo tukaj najmodrejši v najbolj neznatnih kočah v gorah. Na Zemlji pa prebiva nadpastir krščanstva, ki se ima za najmodrejšega, v največjem, najbogatejšem in najsijajnejšem stanovanju. In njegova oblačila so iz čiste svile, zlata in dragih kamnov! Tukaj pa je prav nasprotno. Ah, ah, in prebivalci Zemlje naj bi bili Božji otroci?! V primerjavi s temi otroki Sonca so to Satanovi otroci in tudi ne morejo biti nič drugega nasproti tem najčis­tejšim nebeškim otrokom!
20 Tem se ni še nikoli oznanil noben evan­gelij. In vendar so po svoji naravi sami najčistejši evangelij; to očitno tudi morajo biti, sicer si tako nebeške ureditve, v vsem kar se tukaj prikazuje, ne bi bilo mogoče niti za­misliti! Tu vidim najčistejšo, najresničnejšo in na veke najpopolnejšo, neponarejeno in pravilno razloženo živo Božjo besedo!
21 Poglejte lilije na polju: ne delajo in ne žanjejo v svoje žitnice, in Salomon v vsem svojem kraljevskem sijaju ni bil oblečen kot najmanjša izmed njih! Tu vidim nešteto takšnih lilij, nimajo niti pluga, noža, škarij, statev in ne pletilnih okvirov. Kje na Zemlji pa živi kraljevi sin, kraljeva hči, ki bi se lahko merila z najneznatnejšo izmed teh nebeških lilij?
22 O ljudje, ljudje, ki prebivate na Zemlji in jo zatemnjujete in zasmrajujete, kaj ste vi in kaj sem jaz v primerjavi s tem sončnim ljudstvom! Gospod, Gospod, o Gospod, mi nismo nič drugega kot hudiči, in svet je en sam pekel in optima forma! Gotovo so zato tudi zvezde tako daleč od Zemlje, da se ne bi od nje okužile!
23 O Bog, Ti si svet, in neskončno vzvišen! Toda, v svoji jezi si najbrž nekoč pljunil, in iz tega je nastala Zemlja, njena bitja pa iz Tvoje davne kletve, ki si jo nekdaj zagrmel v neskončnost!
24 O Gospod, odpusti mi to mojo pripombo, toda nisem se je mogel ubraniti ob pogledu na ta nebesa! Zdaj se mi ta Zemlja in njeni prebivalci gnusijo kot strupena smrdeča mrhovina!
25 O Gospod, pošlji me v neskončno vesolje, samo na Zemljo me ne pošlji nikoli več! Kajti ta je zame pekel vseh peklov, njeni prebivalci pa hudiči, ki jih ni mogoče spreobrniti; njihovo poglavitno delo je, da preganjajo nekaj redkih angelov do zadnje kaplje krvi.
26 O Gospod, o Gospod, izreci že pravo sodbo nad tem edinim sramotnim madežem v Tvojem neskončnem stvarstvu! Kolikor bolj opazujem te krasote, toliko bolj se mi vsiljuje misel, da vsa Zemlja s svojimi prebi­valci vred sploh ni Tvoje delo, temveč Satanovo, delo najvišjega izmed hudičev. Povedano naravnost, brez sramu in ovinkov! Tam je samo pregreha, smrt in uničenje. Ti, o Gospod, nisi nikoli ustvaril česa takega!
27 Ah, ah, kako čudovito, kako čudovito je tu, kjer vlada večni red Tvoje besede! In kako drugače, bedno in mučno je na Zemlji, ki je nastala iz tvoje kletve, saj v vsem zmeraj nasprotuje Tvojemu redu! O Gos­pod, sodi jo, uniči jo, saj ni vredna Tvoje milosti!"
28 Jaz rečem: "Le miren bodi, ne vidiš prav, čeravno si prav govoril. Zdaj pa pojdi z Menoj k enajstim vratom, tam se ti bo mar­sikaj razjasnilo in sodil boš drugače! Zato pojdi za menoj. Zgodi se!"

49 Opazovanje Lune skozi enajsta vrata - Škof Martin in lunin modrijan.

1 (Gospod.) "Glej, zdaj sva pri enajstih vratih! Poglej noter in povej, kaj vidiš!"
2 Škof Martin gleda nekaj časa skozi vrata, potem pa reče nekoliko kujavo: "Kakšen spačen svet pa je to? Ljudje, nekoliko večji kot zajci na Zemlji, pokrajine pa take kot gnojišča! Drevesa, visoka morda nekaj pedi, tolikšna kot na Zemlji grmi ruševja, robid ali brinja. Še najboljše so gore, te so zares zelo visoke in strme. Morja ne vidim, pač pa jezera, največje ima morda, z zemeljskim merilom merjeno, kakšnih 10.000 veder vode! Presneto, kolikšna razlika med vrati številka 10 in številka 11!
3 Ah, ah, kakšen kozliček z eno nogo pa je to? To bo kakšna žival, ne pa človeško bitje! Tu vidim tudi čredo svizcev posebne vrste! Zelo nenavadno! Doslej še nikjer nisem videl živali, tu na tem smešnem svetu pa je naenkrat skoraj več živali kot ljudi. Naj bi bil to res živalski svet? Ja, ja, glej, od tam prihaja še ena velika čreda neke vrste ovac! Škoda, da ne opazim oslov in volov, da bi se mogel razveseliti sebi enakih! Ptiči so tudi; čeprav med njimi ni preveč veselih!
4 Tu, tu, tu! Hahaha, to je pa res zabavno! Tu so ljudje zraščeni! Ženska sedi moškemu kot grba na ramenih! In tu se moški napi­huje kot zelena žaba in povzroča z napetim trebuhom hrup kot na Zemlji bobnar turškega regimenta! Ne, to je zares zelo smešno in neumno!
5 Resnično, Gospod, če si Ti ustvaril ta svetek, to gotovo ni zahtevalo preveč Tvoje vsemogočnosti in modrosti, kajti, kolikor vidim je ta svetek, v primerjavi z vsem, kar sem videl, prej dolgočasen kot vzvišen. Tu se moram Zemlji spet opravičiti za tisto, kar sem pri številki deset slabega o njej govoril. Kajti v primerjavi s tem svetom je s svojimi ljudmi vred še zmeraj pravi raj! Povej mi vendar milostno, o Gospod, kako se imenuje ta svet tu! Ta vendar ne more biti več v sončnem sistemu naše Zemlje?"
6 Jaz rečem: "Glej, to je Zemljina luna. In ti ljudje so bili vzeti Zemlji, tako kot Luna sama, ki je bila sicer takrat najslabši del Zemlje, zdaj pa je veliko boljša kot vsa Zemlja! Zato je tudi postala šola za zelo posvetne duše. Kajti glej, boljši je mršav, majhen svet z obilnim duhom, kot obilen, velik svet z zelo mršavim duhom!
7 Glej, čeprav so videti ti ljudje še tako bedni, pa boš imel ti še veliko opraviti, pre­den boš v duhu postal tako obilen, kot so tile že dolgo!
8 Da pa se boš praktično naučil, kako je z modrostjo teh ljudi, naj se ti en par približa in se s teboj pogovarja o različnih rečeh. Glej, tam že prihaja tak grbasti parček; ra­zlične reči ju vprašaj in prepričan bodi, da ti bosta na vse odgovorila. Zgodi se!"
9 Škof Martin reče: "Prav, tu je že en tak parček. Bliža se nama z vsem svojim svetom, ki ga uporablja kot ladjo. Glej, od blizu je parček videti prav posrečen, posebno ženička! Toda zdi se, da sva midva zanju nevidna, ker gledata okrog sebe, kot da bi nekaj pričakovala, pa vendar ne moreta niče­sar odkriti!"
10 Jaz rečem: "Stopiti moraš bliže k njima in se s tem dotakniti njune majhne sfere, potem te bosta že bolj zaznala! Prebivalci vseh planetarnih lun imajo to posebnost, da duhove drugih planetov zagledajo šele tedaj, ko so ti v njihovih majhnih sferah. To se dogaja zato, ker so lune najnižja, najbolj ma­terialna stopnja planetov; enako kot je nes­naga živali tudi njihova najnižja in najbolj materialna stopnja, toda pogosto bolj ko­ristna kot žival sama ali človek! - Stori, kar sem ti rekel in parček te bo takoj zagledal!"
11 Škof Martin stori, kot sem mu naročil. Parček takoj opazi Martina in občuduje nje­govo velikost, Martin pa se začne z luninima prebivalcema takole pogovarjati: "Sta vidva resnična prebivalca tega majhnega sveta, ali so še drugi, ki so večji od vaju in morda tudi modrejši?"
12 Parček odgovori: "Ljudi je precejšnja množica, in ti so enaki kot midva; je pa še množica drugih bitij, in na nasprotnem delu te Zemlje prebivajo spokorniki, ki neredko prihajajo sem k nam, da bi se od nas naučili notranje modrosti. Ti spokorniki prihajajo ponavadi z nekega drugega sveta, verjetno s tistega, s katerega si tudi ti! Po postavi so sicer zelo veliki, toda po biti nadvse majhni. Tudi ti si videti zelo velik, toda resnični človek v tebi je še komaj opazen!
13 Kaj pa delate vi, veliki ljudje, katerim je dano veliko življenja? Zakaj tako malo varujete to življenje? Ko je čas za setev plodov - s katero človek ohranja svoje zemeljsko živ­ljenje in ga prehranjuje - tedaj je človek priden in dela, če mu le moči dopuščajo neprenehoma in nemoteno, kot črv v trhlem drevesu. Prenaša vročino, hud mraz, dež in drugo slabo vreme. Ne prizanaša svojemu telesu in neredko izpostavlja svoje kratko telesno življenje, ki visi na nitki, največji nevarnosti, da bi ugrabil bedno hrano. Toda za varovanje, vzdrževanje in spopolnjevanje pravega notranjega življenja, za pravi, večni, sveti, veliki Jaz stori malo ali nič!
14 Le kaj bi rekel vrtnarju, ki je na svoji zemlji posadil sadno drevje in bi imel prve poganjke že za sad ter bi potrgal cvetje in listje z vej in z njimi okrasil vežo svoje hiše? Takšen vrtnar bi bil vendar norec: medtem ko bi imel njegov sosed bogato letino, bi moral on umreti od lakote, ker njegova drevesa ne bi rodila sadov!
15 Ali ni prav tako ali pa še bolj nor človek, ki svoje zemeljsko življenje - to je le cvetje in listje za notranje, resnično življenje - uživa kot že dozorel sad? S takšnim nena­ravnim in najbolj nezrelim uživanjem uniči pravi sad, ki bi se iz tega moral šele razviti, resnično, večno življenje duha. In kaj znova zraste v novo, neminljivo življenje: cvetje, listje, ali notranje seme dozorelega sadeža? Glej, edinole seme!
16 Prav tako je tudi s človekom: njegovo telo, njegovi čuti, njegova navidezna pamet, njegov razum - to so cvetovi in listje. Iz teh izvira zrela duša. In ta zrela duša vsebuje tudi zrelo jedro. To jedro je neumrljivi duh, ki tedaj, ko povsem dozori, zajame vse in spreminja v svojo nesmrtnost; tako kot minljivo meso, ki je maziljeno z eteričnim oljem neminljivosti, postane tudi samo ne­minljivo.
17 Glej, ti veliki človek, to je naša modrost! Da bi jo dosegli, sledimo spoznani ureditvi najvišjega Božjega duha, in tako smo to, kar smo. Ti pa me zdaj zavrni, če moreš; pripravljen sem na vse!"
18 Martin naredi ob tem govoru osupel, zelo dolg obraz in se ne more dovolj načuditi modrosti tega luninega parčka, ki se mu zdi čisto nenavadna. Šele po dolgem času spre­govori: "Ah, ah - vse drugo bi pričakoval od vas, luninih ljudi, prej, kot pa tako globoko modrost! Kdo vas je naučil tako globoke modrosti? Kajti sami od sebe vendar ne morete biti tako modri?
19 Živali nagonsko spoznajo svoj red in ga naravno, instinktivno, razvijajo iz svojega naravnega reda. Tudi vse rastline morajo razvijati to, kar je položeno vanje. Toda ži­vali in rastline so prav zaradi tega obsojene na to, kar pač so. Človek kot svobodno bitje, pa mora s poukom vse to šele sprejeti vase kot povsem prazna posoda. In beseda Božje modrosti mora biti položena v njegovo srce kot seme v zemljo, da lahko potem spozna samega sebe, Boga in njegovo ureditev. Če človek ne dobi nobenega poduka, ostane bolj neveden kot žival in bolj kot kamen.
20 Ker pa ste tudi vi ljudje z enakimi Božjimi pravicami kot kateri izmed nas, ste morali tudi vi nekoč sprejeti poduk, in sicer od Boga samega, posredno ali neposredno, sicer bi bila tvoja modrost največji čudež, ki sem ga doslej doživel. Kajti vsem praljudem je moral biti Bog prvi učitelj, ker bi bili sicer vsi do poslednjih časov s svojo izobrazbo na veliko nižji stopnji kot živali. Kjer bi bil A slep, kdo bi lahko potem B-ju dal svetlobo? In če bi tako tudi B ostal slep, od koga bi potem dobil svetlobo C, itn. Ker pa si ti zelo razsvetljen človek, mi prosim povej, kako je prišla k vam očitna, bitnostna Božja svetloba, in približno kdaj!"

50 Razlika v delovanju pouka od zunaj in znotraj - Lončarska delavnica

1 Prebivalec Lune govori: "Prijatelj, ti govoriš in sprašuješ, kako ti razumeš, jaz pa ti bom odgovoril po svoje. Če bi sodil po tebi, vas je moral najvišji Božji duh poučevati od zunaj, s palico v roki. Kajti za notranji, duhovni pouk, si videti še veliko preveč  top, in tak je najbrž tudi ves človeški rod tvojega planeta!
2 Mar res misliš, da je najvišji, vsemogočni Božji duh oblikoval človeka, kot svojo najpopolnejšo stvaritev, kot prazno vrečo, v katero je treba najprej nekaj dati, če hočeš v njej nekaj imeti? Glej, v tem se pa zelo motiš!
3 Človek vsakega svetnega telesa ima neskončen zaklad modrosti že v sebi! Tega je treba samo zbuditi s primernim sred­stvom, pa takoj sam od sebe obrodi najču­dovitejše sadove. Za takšno budilo pa že skrbi najbolj vzvišeni Božji duh.
4 Če človek takšnega sredstva ne bo zavrgel, temveč ga bo začel takoj uporabljati pri samem sebi, bo začel kaliti, rasti in končno zoreti iz svojega semena. Pouka ne potre­buje od zunaj, temveč samo od znotraj.
5 Kajti vse, kar pride k človeku od zunaj, je in večno ostane tujek. Sprejemniku ne more dati resnične, trajne, lastne modrosti, temveč samo tujo. Tak tujek je kot za­jedalka, ki nikoli ne pomaga življenju, temveč ga le krni, in na koncu popolnoma uniči, ker se nenehno obrača navzven namesto v notranjost, kjer je bivališče pravega, resničnega večnega življenja iz Boga, najvišjega Duha!
6 Do svoje modrosti pridemo samo po tej poti, namreč samo od znotraj, ne pa od zu­naj! In ker potrebujete vi tudi zunanji pouk, morate biti zelo zakrknjena bitja, nadvse čutna, in zato tudi najbolj grešna: torej nasprotniki Božjega reda, in tako tudi živ­ljenja v vas samih. Tu mora A biti in ostati prav tako slep kot B in C itn., če ga ne prebudi zunanji pouk!
7 Tu imaš tudi zunanji odgovor na svoje vprašanje. Kajti to, da za notranji pouk naj­brž še dolgo ne boš sposoben, zanesljivo dokazuje tudi tvoje vprašanje! Toda kljub temu lahko sprašuješ naprej!"
8 Obraz škofa Martina se je po tem govoru luninega prebivalca še bolj podaljšal, saj je spoznal, da se njegova modrost ne more kosati z modrostjo luninega prebivalca. Razmišlja, kaj naj stori, da bi luninemu parčku dokazal, da je on kot zemljan navsezadnje vendarle modrejši. Razmišlja sem ter tja, toda domisliti si ne more nič pametnega.
9 Škof Martin se zato obrne Name in pravi: "Gospod, nikar me ne pusti na cedilu in mi pomagaj, da premagam tega nadvse modrega luninega prebivalca, in mu pokažem, da ljudje na Tvoji Zemlji tudi nismo kar tako! Ta me obdeluje tako, da sem čisto brez besed. In vendar naj bi bil jaz njegov gospo­dar in nekoč voditelj vsega tega sveta!
10 To bi se sčasoma tudi lahko zgodilo, če bi prebivalci vseh svetov, ki so mi bili doslej predstavljeni, prišli k meni kot svojemu gospodu in mi pokazali, da sem najbolj neu­men v vsem tem stvarstvu! Mislim, da bi to sramoto lahko preprečil le tako, da bi jim takoj na začetku s prevladujočo modrostjo pokazal, da sem jim kos. Potem se najbrž nikogar izmed nas ne bi več lotili tako po šolsko in ga obravnavali kot kakšnega začet­nika v abecedi!"
11 Jaz rečem: "Poslušaj, moj ljubi Martin! Mar misliš, da je pravega modrijana res mogoče prepričati z ostrim jezikom? Zelo se motiš! Glej, kakor je resnica samo ena, tako je samo ena tudi modrost, in ta je kot večna trdnjava - nepremagljiva na vekov veke! Če pa ti ta prebivalec Lune nasprotuje z edino pravo resnico, povej, s kakšno večjo resnico bi ga rad premagal?
12 Glej, to, da bodo ti duhovi ustrežljivi, uslužni in v ljubezni podložni, lahko dosežeš po čisto drugačni poti, kot je tista, ki jo imaš v mislih. Ta pot se imenuje ljubezen, ponižnost in velika krotkost! Po teh treh prvenstvenih in najpomembnejših življenj­skih postavkah prideš končno na točko, kjer se lahko srečaš z vsemi temi neštetimi zvezdnimi prebivalci.
13 Ljubezen te uči, da je treba vsem tem bitjem delati dobro, in jih kolikor mogoče osrečiti. Ponižnost te uči, da bodi majhen, in se nad nikomer, - pa naj se zdi še tako nepomemben, - ošabno ne povzdiguj, temveč imej samega sebe zmeraj za najneznatnejšega. Krotkost, pa te uči, da je treba vsakogar stalno enako naklonjeno prenašati, in si iz vsega srca prizadevati, da bi pomagal vsakomur, kjer je potrebno. In to zmeraj s tistim najbolj blagim ravnanjem, ki ne more nikogar niti najmanj omejiti v njegovi svo­bodi. Če je potrebna večja odločnost, se za njo nikoli ne sme skrivati kakšna želja po kaznovanju, ali celo sodniška jeza, temveč zmeraj najvišja in najčistejša ljubezen, ki nikoli ne misli nase!
14 Glej, to so sredstva vsega nebeškega mojstrstva! Ta moraš povsem obvladati, potem boš laže shajal s temi luninimi prebi­valci. Zato se še enkrat vrni k parčku in se sporazumi z njim tako - po nebeško, morda mu boš potem lažje kos! Pojdi in stori tako; zgodi se!"
15 Škof Martin se spet obrne k luninemu parčku in govori: "Poslušaj, ti moj dragi, maloveliki prijatelj, tvoje modre besede sem temeljito pretehtal in iz njih z Gospodovo milostjo spoznal, da imaš v vsem, kar si govoril, popolnoma prav. Ne glede na to pa imam vendarle zate novo vprašanje, toda ne morda zato, ker bi hotel še globlje preskusiti tvojo globoko modrost, temveč samo zato, da bi me ti poučil!
16 Glej, prej si dejal, da je ves zunanji pouk popolnoma ničev; ne morem ti reči, da nimaš prav! Toda če je ves zunanji pouk, in torej tudi vse zunanje zaznavanje - pa naj izvira od koder koli in pride v človeka po katerem koli čutilu - slabo, nekoristno in zato nizkotno, potem bi zdaj vendarle rad slišal iz tvoje modrosti, čemu nam je veliki Stvarnik vseh svetov, ljudi in angelov dal zunanja čutila? In čemu glas, ki zveni navzven in zraven še jezik, sposoben govo­rice? Čemu vsa zunanja oblika in vsa zunanja pojavnost vseh neštetih stvari in bitij?! Ali si je sploh mogoče zamisliti kakšno bitje brez zunanjosti? Mar ni bitje, ki izgubi zunanjost, uničeno? Kajti glej, vsaj jaz si ne morem misliti bitja brez zunanjosti! Vidiš, da upravičeno dvomim; zato bodi potrpežljiv in mi to pojasni!"
17 Lunin prebivalec odgovori: "Prijatelj, ti za­jemaš enkrat preplitko, drugič pregloboko! Enkrat premalo in enkrat preveč; tako še dolgo ne boš dosegel svojega cilja!
18 Veliki Duh je od vsega ustvaril neskončno veliko. In vse to veliko, ki se med seboj lahko srečuje samo kot zunanje - sicer ne bi moglo biti veliko - je zato tudi v medsebojnih razmerjih zunanje. Da pa lahko človek zunanje dojame, so mu dani tudi zunanji čuti. Razumeti pa s temi zunanjimi čuti ne more nikoli, temveč lahko razume samo z notranjostjo svojega duha.
19 Tako ima človek zunanje čute, da bi dojel zunanje, in notranje čute, da bi dojel notranje. Modrost pa pripada notranjim duhovnim čutom, ne pa zunanjim telesnim; zato se jo je tudi treba naučiti od znotraj in ne od zunaj.
20 Ta notranji pouk pa daje duši edino duh, ki mu je veliki Božji duh razkrito vdihnil vse, kar je že bilo ustvarjeno in kar še bo ustvar­jeno v večnosti.
21 Zunanja govorica pa je samo za to, da izmeri zunanjost in jo poveže z notranjostjo. S tem se uresniči poroka med zunanjostjo in notranjostjo, in po tej poroki popolno spoznanje Božjega reda. To spoznanje je potem prava modrost, le po tej moramo hrepeneti, ker je pogoj za notranjo moč duha in njegovo dejavno življenje.
22 Zdaj boš zlahka spoznal, da Božji duh človeka nikoli ni poučeval z zunanjimi ra­zodetji, temveč zmeraj samo od znotraj, po duhu. Četudi bi bilo vse to videti kot osebni zunanji pouk, pa ta vendarle ni mogel no­tranje delovati tako dolgo, dokler ga vsepre­bujajoča moč Božjega duha ni privedla do najbolj notranjega človekovega duha. Tako bo tudi vse to, kar sem ti zdaj na zunaj razlagal, zate tako dolgo brez učinka, dokler ne boš tega sam spoznal!
23 Če bi te tudi sam Bog v vsej modrosti na zunaj poučeval tako kot sem to storil jaz, ti tudi ta Božji pouk ne bi koristil, dokler te ne bi On, veliki Bog, od znotraj poučil prek tvojega duha, s svojim najsvetejšim Duhom.
24 Če moreš, razumi to kot pravi odgovor. In pomisli, da le-ta ni namenjen tvojem zveličanju, temveč zgolj presoji, tako dolgo, dokler ga ne boš dojel! Kajti, kar ni tvoje, je sodba, dokler ni tvoje, in te ne osvobaja! - Če pa še hočeš vpraševati vprašaj - odgovoril ti bom!"
25 Škof Martin govori: "Prijatelj, spet vidim, da si kljub svoji navidezni neznatnosti zelo modro bitje. Spoznavam tudi, da se še dolgo ne bom mogel meriti s teboj. Toda to mi boš kot kamen trdni modrijan, vendarle priznal: če nekoga iz velike ljubezni tudi samo na zunaj poučim o stvareh Božjega reda, Nje­govi veliki moči, ljubezni in modrosti, tak pouk vendar ne more biti sodba za nedolžnega, voljnega učenca, temveč samo prava pot do večnega življenja! Kajti ne dam veliko na samo modrost, temveč zgolj na ljubezen. Kjer ni te, tam še tolikšna modrost ni vredna prebite pare!
26 Kaj praviš k temu? Dobro vem, da se mora tu vsak človek prej znova roditi iz Duha, preden lahko vstopi v pravo, najsvo­bodnejše Božje kraljestvo. Toda, da bi se lahko tako znova rodil, mora prej sprejeti prve poti do tega z zunanjim poukom, ker si vsaj jaz notranjega pouka - posebno pri otro­cih - ne morem niti zamisliti. In če tudi glede tega nimam prav, mi pokaži, kako vi, lunini človečki poučujete svoje otroke!"
27 Lunin prebivalec govori: "Le kaj še sprašu­ješ, če se ti zdi tvoje mnenje veliko bolj pravilno? Kratkovidni čvekač, ali ni vsak zu­nanji pouk zakon, ki določa, kako je treba razumeti to ali ono? Mar vsak zakon in vsako pravilo ne obsoja? Kdaj je še kje zakon koga osvobodil?!
28 Vi seveda naredite iz svojih otrok najprej ujetnike in jih potem ne morete nikoli več osvoboditi. Mi pa vzgajamo svoje otroke tako kot pri vas lončar izdeluje svoj lonec, ki ga začenja na svojem lončarskem kolovratu vleči hkrati od znotraj in od zunaj, sicer bi bil njegov izdelek zelo enostranski! Če se torej hočeš naučiti, kako se vzgajajo ljudje za večno svobodo, tedaj pojdi v lončarjevo delavnico, tam boš spoznal svojo nerazum­ljeno ljubezen! Vedi pa, da je v lončarju več modrosti kot v tebi!"
29 Po tem udarcu se škof Martin spet obrne k Meni in pravi: "O Gospod, temu odločnemu luninemu bitju res ni mogoče priti do živega. Kajti če predstavim kakšno stvar še tako po Tvojem nauku, je znova tisoč let pred menoj! Najbolj nenavadno pri vsej zadevi pa je, vsaj videti je tako, da ta prebi­valec Lune bolje pozna Zemljo, ki je najbrž ni videl niti kot zvezdo, kot pa jaz sam! Poslal me je k lončarju na Zemlji, kjer naj bi študiral modrost in nekakšno skrivnost ljubezni! To je res zelo smešno!
30 Le kaj naj počnem pri lončarju? Naj morda tukaj opravljam ta poklic? Ja, fant gre tako daleč, da mi je trdil v obraz, da mi niti Ti, o Gospod, ne bi mogel pomagati s svojim ustnim poukom, če ta ne bi prišel od znotraj, od mojega lastnega duha! To je očitno huda pregreha! Če bi bilo po moje, bi temu lumpu že pokazal, kaj pomeni celo Tvojemu nauku odrekati učinkovito moč!"
31 Jaz rečem: "Kar miren bodi, Moj Ljubi Martin, kajti če se boš s tem luninim prebivalcem začel prepirati, boš potegnil krajši konec! In vendar ne zasluži, da bi Jaz dopustil, da bi ga doletelo kaj hudega, saj je nadvse dober duh. Proti tebi je nastopil nekoliko bolj grobo zato, ker je v tebi uzrl nekakšno skrito častihlepno zahrbtnost, ki je ta lunina bitja najteže prenašajo! Kajti pri njih mora biti zunanjost popolnoma enaka notranjosti.
32 Sicer pa se le ravnaj po tem, kar si slišal od tega modrijana; ob svojem času ti bo prišlo zelo prav! Lončar pa je najboljša podoba: iz te lahko spoznaš vso popolnost Moje ureditve! Kajti glej, jaz sam sem prav tako lončar in Moje delo je lončarsko. Kajti Moja ureditev je enaka lončarskemu kolo­vratu, in Moja dela so enaka lončarjevi posodi! - Kako, to te bo naučila prihodnost!
33 Zdaj pa pojdiva k dvanajstim vratom, tam ti bo postalo jasno marsikaj, kar ti zdaj še ni. Zgodi se!"

51 Pogled skozi dvanajsta vrata na najmanjše osončje - Martinova slutnja o Božji veličini in milosti - človeška oblika kot trajna, povsod enaka temeljna oblika - Onstranske nevarnosti za še ne popolnoma prerojenega.

1 (Gospod:) "Zdaj sva pri dvanajstih vratih; tako kot prejšnja, so tudi ta že odprta! Stopi na prag in povej, kaj vse vidiš tu!"
2 Škof Martin stori kot mu je ukazano. Šele potem, ko dalj časa strmi, začne govoriti in pravi: "O Bog, o Bog, to je nekaj neskon­čnega, neizmerljivega! V neizmernih dal­javah vidim nešteta najsijajnejša sonca in svetove, ki rojijo med seboj kot na Zemlji efemeride v sončnih dneh, nekaj ur pred sončnim zatonom! Koliko decilijonov jih je le? In koliko večnosti bo potrebnih, da bi jih vsaj nekoliko pobliže spoznal?!
3 O Bog, o Gospod, kolikor dlje gledam tu noter, toliko več jih vidim! 0 Gospod, ali zmoreš imeti pregled nad temi neštetimi množicami sonc in svetov, jih voditi in ohranjati? To je prav grozljivo, grozljivo!
4 Jaz bi imel že z majhno luno dovolj opra­viti vso večnost! In Ti, o Gospod, se le igraš z vsemi temi neštetimi decilijoni sonc in svetov, jih urejaš, ohranjaš in skrbiš za naj­manjše na vseh teh neštetih svetovih, kot da v vsej neskončnosti ne bi bilo nobenega drugega več! 0 Gospod, o Gospod, kako, kako, le kako to zmoreš?"
5 Jaz rečem: "Tega, kako to zmorem, ne more dojeti noben ustvarjeni duh. Toda večnost te bo naučila še marsičesa, kar ti zdaj ni razumljivo! Zato tega ne raziskuj več. Če bi ti Jaz pokazal veličino svoje vse­mogočne ljubezni in modrosti, tedaj ti ne bi mogel živeti, kajti globine mojega božanstva so za vsakega ustvarjenega duha ne­doumljive!
6 Kar pa vidiš tu, je le najmanjše osončje, ki si ga ob jasnih nočeh na Zemlji pogosto videl. Vendar ne misli, daje to edino, ki napolnjuje neskončni večni prostor. Povem ti, takšnih in neskončno večjih, bogatejših in čudovi­tejših osončij je brez konca, brez števila in brez mere! Kajti Moje stvaritve nimajo nikoli nikjer konca. Vsepovsod boš našel različne ureditve, ki se ti bodo zdele čudovite, in vsepovsod nove oblike neslutenega veliča­stja in sijaja.
7 Edino oblika človeka samega je stalna in povsod enaka. Med temi neštetimi prebi­valci različnih svetov so samo odtenki glede velikosti, ljubezni, modrosti in lepote. Toda temelj vsem tem različicam je vendarle ne­spremenjena človeška oblika, ker imajo vse Mojo podobo. Najmodrejši so najlepši, z ljubeznijo napolnjeni pa so najljubkejši in najčudovitejši!
8 Ti pa zdaj še ne bi bil sposoben prenesti niti najneznatnejše lepote človeške oblike najnepomembnejšega sveta od vseh svetov, ki si jih videl. Zato se moraš za zdaj zado­voljiti samo z opazovanjem teh sonc in sve­tov, ki so še zelo oddaljeni od tebe. Ko pa bo tvoj duh zrelejši, boš tudi že dospel do bližn­jega opazovanja vseh čudežev mojega stvarstva!
9 Toda to še prej pomeni, odpovedovati se številnim rečem, posebno, svoji meseni strasti do žensk, ki je v tebi še zelo močna! Dokler se je ne boš znebil, ne boš sposoben takšnega bližnjega opazovanja, saj bi, če bi te zdaj spustil k vsej tej zate nedoumljivi lepo­ti, zlahka pozabil Name!
10 Pozabiti Mene pa pomeni toliko kot izgubiti življenje in njegovo nebeško svo­bodo, in si zato nakopati sodbo, smrt in pekel, pred katerim duh tako dolgo ni varen, dokler ni povsem prerojen iz mojega Duha.
11 Zdaj poznaš to svoje bivališče. jaz sam sem te povsod pripeljal na prag večnega življenja, odslej pa moraš hoditi sam, če hočeš postati resnično svoboden! Spet te bom zapustil tako, da me ne boš mogel videti, zato pa ti bom poslal drugega družab­nika. Ta te bo učil prepoznavati Mojo voljo na beli plošči. Natančno razmišljaj o vsem, kar si videl in slišal, in bodi v vsem trezen, pa boš zlahka napredoval! Zgodi se!"

52 Blagoslov Swedenborgove svetlobe - Stari Adam v Martinu - Ženin modri nauk in Boremov ostri opomin

1 Po teh besedah nenadoma zapustim škofa Martina, ki me več ne more videti. Na Mojem mestu pa že stoji drug angelski duh, in sicer duh nam že znanega knjigarnarja. Ta je medtem ob Petru zelo napredoval, k temu so mu veliko pripomogli razodeti Sweden­borgovi spisi.
2 Ko škof Martin namesto Mene zagleda znanega knjigarnarja, se zelo začudi in reče: "Oho, oho, kako pa to?! Si morda ti moj prihodnji vodnik? Ne, laže bi si zamišljal smrt v nebesih, kot pa da boš ti postal moj vodnik! Ah, ah, ta je pa vendarle nekoliko prehuda! Najprej Gospod sam - in zdaj ti? To se ujema toliko kot prej sonce in potem zadnja plat!
3 Hahaha, to je vendar smešno! Ti, knjigar­nar, moj vodnik! Hahaha, ta je pa le nekoliko prehuda! Bedni knjigarnar naj bi bil vodnik skozi vsa nebesa nekdanjemu škofu, bogoznancu? Ne, ne, to ne gre! Prijatelj moj, pojdi, kakor si prišel; kajti tebi že ne bom nikamor sledil!
4 Ne bi me motilo, če bi mi Gospod za družabnika in vodnika poslal kar prvega pobalina. Toda tebe in ravno tebe, ki poznaš vse moje malopridnosti - tega ne morem trpeti! Ali greš ti ali pa jaz, čisto vseeno mi je. Prav rad ti prepustim to miselno hišo, ki gotovo ni stanovitna, saj se mi zdi ves njen obstoj nadvse dvomljiv.
5 Kaj je v tej dvorani, vidiš - če sploh lahko vidiš to, kar vidim jaz. Kajti tako daleč sem že prišel v tem neresničnem svetu, da tukaj dva človeka drug poleg drugega vidita isto stvar popolnoma drugače. Kjer vidi eden osla, tam vidi njegov tovariš vola ali celo modrijana. Ali kjer vidi eden svetlobo, tam vidi njegov tovariš temo.
6 Iz tega pa lahko pametnjakovič, kakršen imam čast biti, vedno sklepa, da je ta nebeški svet, kot ga spoznavam, zelo neu­men in nič ne pove. To je sanjam podobna prevara čutov, ki ni niti najmanj obstojna!
7 Zato bom tudi šel, kamor koli! Ti modri knjižni molj pa lahko namesto mene pri vseh teh dvanajstih vratih študiraš višjo as­tronomijo in se pri tem zaljubiš v lepo merkurjanko ali celo v najlepšo prebivalko Sonca - ob domnevi, da lahko tudi ti s svo­jimi očmi vidiš to, kar sem tam videl jaz! Zbogom, in stori, kar hočeš. Jaz pa grem in si bom poiskal kraj, ki je obstojnejši od te as­tronomske dvorane!"
8 Po teh besedah hoče škof oditi. Toda knjigarnar mu to prepreči z besedami: "Brat, prijatelj - glej, kako aboten in neumen si! Ali nisva bila na Zemlji najzaupnejša prijatelja? Ali tam nisem vedel za vse tvoje igre in igrice? Sem te kdaj komu izdal? Če tega nisem storil tam, toliko manj bom to storil tukaj v nebeškem kraljestvu, kjer te Gospod tako in tako pozna milijonkrat bolje kot te bom jaz kdaj koli! Zakaj se jeziš, kot da bi me Mojster za vedno dal tebi za vodnika?
9 Glej, zelo se motiš! K tebi sem prišel samo zato, da bi ti delal družbo, in ti bil v vsem služabnik in hlapec. Kako pa ti povezuješ med seboj krivo in ravno? Od tebe, ki si si ob Gospodovi strani gotovo nabral veliko izkušenj, se hočem samo naučiti, ne pa da bi moral ti sprejeti kaj od mene. Če pa je tako, kako se moreš tako razburjati zaradi tega, ker sem se pojavil ob tvoji strani!
10 Le ostani miren v tem svojem položaju, ki je gotovo bolj trden, kot si misliš. In imej me za to, zaradi česar prihajam k tebi, in ne za nekaj, kar - to je zelo nehvaležno do Gospoda - dopoveduješ samemu sebi. Potem bova lahko, vsaj upam, drug do drugega zelo dobra in prijateljska."
11 Škof Martin onemi in ne ve, kaj naj odgovori knjigarnarju. Zato gre k vratom Merkurja in se poskuša zbrati.
12 Ko pride tja opazi množico ljudi obeh spolov, prebivalcev tega planeta. Med njimi je tudi lepotica, ki jo je opazil že pri prvem obisku tega planeta, in se mu je tako vtisnila v oko in srce. Ko jo zagleda, takoj pozabi svojega družabnika, ki ga bomo odslej imenovali Borem, in ji pri priči skozi vrata stopi naproti.
13 Ko stopi v njeno sfero, ga tudi lepa merkurjanka opazi in mu reče: "Poznam te in ljubim te, tako kot te ljubimo vsi, kot svo­jega zapovednika. Kljub temu odkrivam v tebi nekaj, kar meni in vsem nam ni všeč, in to je: meseno poželenje! Tega se moraš znebiti, sicer se nikoli ne boš smel približati niti meni niti drugim.
14 To ti povem zato, ker te ljubim. In ker verjamem, da tudi ti ljubiš mene in vse nas, ki upamo, da bomo po tebi postali srečni, če boš takšen, kot moraš biti. Če pa ne boš postal tak, ti bomo seveda odvzeti in dani nekomu vrednejšemu.
15 Zato se ne daj zaslepiti mojim čarom in ravnaj v skladu z ureditvijo tistega najvišjega Božjega duha, katerega večna modrost je ustvarila tebe in mene tako lepo.
16 Glej, tudi ti si zame nedoumljivo lep. Iz tebe sije pravo veličastvo najvišjega Božjega duha. Toda kljub temu se moram premago­vati in ti moram pobegniti takoj, ko opazim, da te začenja moja podoba vznemirjati.
17 Ravnaj torej prav tako, dokler še nisi povsem Božje trden. Ko pa boš to trdnost dosegel, boš lahko imel tudi mene in vse nas, v vsej božansko - nebeški radosti.
18 Zapomni si: Kar bi tukaj rad imel, pred tem beži, in tako boš to ohranil. Če boš bežal, beži iz ljubezni  in ne zaradi odpora. Zato bežim tudi jaz pred teboj, ker te neizmerno ljubim.
19 Pojdi in stori tako in v teh zate valujočih prsih boš našel večno, najbolj sladko zahvalo; ah, zahvalo, katere sladkost ti je zdaj še povsem tuja!"
20 Po teh besedah se lepa merkurjanka umakne, in šele tedaj postane tako nebeško ljubka in lepa, da se škof Martin kar sesede.
21 Dolgo sedi na tleh, čisto nem in tudi misliti skoraj ne more. Dvigne se šele, ko pride k njemu Borem, ga potreplja po rami in mu reče:
22 (Borem:) "Toda brat Martin, kaj se ti je zgodilo? Te je morda tista ljubka merkurjanka tako zelo očarala, da si zaradi tega čisto oslabel in skoraj brez zavesti? Ali se ti je zgodilo kaj drugega?"
23 Škof Martin mu zelo jezen odgovori: "Eh - naj te vzame kdor te hoče! Sem te mar klical? Kaj potem prihajaš, če si moj hlapec in jaz tvoj gospod, če te ne kličem! Zapomni si: v prihodnje pridi šele, ko te bom poklical, sicer lahko greš tja, od koder si prišel!"
24 Borem reče: "Poslušaj prijatelj, tako ne smeš ravnati z mano! Sicer se ti lahko zgodi, da ti bo Gospod, ki je sicer s teboj neznan­sko potrpežljiv, pokazal, kako oster zna biti s tistim, ki začenja teptati njegovo milobo, kot jo zdaj ti! Zato vstani in pojdi za menoj v Gospodovem imenu te nebeške device, ki ti je ravnokar dala moder nauk, sicer se utegneš kmalu hudo kesati!
25 Pomisli, kako zelo milostljiv je bil Gos­pod od tvoje zadnje ure na svetu! Koliko modrih naukov si že dobil od vsepovsod in kako malo nebeških sadov so v tebi obrodili! Zato postani vendar že drugačno bitje! Sicer, kot rečeno, boš občutil, kako oster zna biti Gospod s trdovratnežem, ki začenja teptati njegovo milobo! Kajti vedi, Gospod ne pusti, da bi se predolgo norčeval iz njega! Zato vstani in se vrni za menoj v dvorano!"
26 Škof Martin vstane in jezno govori: "Aha, aha, se že kaže, kakšen družabnik in hlapec si mi! Hvala lepa za takšnega družabnika, za takšnega hlapca! Saj si mi dan le za strahovalca - za to pa hvala lepa! Kar tu ostani in delaj, kar hočeš; jaz pa bom odšel in videl, ali bom lahko tudi brez tvojega ugovarjanja sto­ril kaj dobrega!
27 To je več kot neumno: jaz, škof, torej apostol Jezusa Kristusa, bi se moral pustiti voditi in vzgajati nekemu ušivemu nepridipravu, trgovcu s knjigami!? Ne, to je prehudo! Zgubi se mi izpred oči, sicer se bom nad teboj spozabil! Na žalost sem te rešil iz plamenov in bil dober s teboj, toda zdaj zelo obžalujem, da sem ti kdaj storil kaj dobrega! Skratka, zdaj si mi trn v očeh, ker si že boljši kot jaz in si mi bil zato dan za strahovalca!
28 Tukaj ni slišati nič drugega kot o nebeški svobodi! Res, lepa svoboda, če človek ne sme niti pogledati skozi vrata svoje hiše, ne da bi imel ob strani strahovalca! Pojdi in glej, da ti ne bodo ukradli te nebeške svobode! Poleg tega pa še grožnje! Krasno, prav očarljivo! Torej si lahko celo v nebesih kaznovan! To pa res ni slabo, tako se dela!
29 Ali si morda skril pod svojo nebeško togo tudi kakšno nebeško vzgojno palico, da me boš v naslednjem trenutku pretepel? Kar poskusi svojo srečo! Ti že pokažem, koliko se škof pusti mlatiti!
30 Mar misliš, ti oslovski nebeščan, da se bojim kakšne kazni? Le poskusi, pa se boš takoj prepričal, kako malo spoštovanja mi bo vlila! Če pa me hoče Gospod s kaznijo poboljšati, naj stori, kar se mu zljubi. Jaz pa bom tudi takšen, kakršen hočem postati, dokler lahko storim, kar hočem! Dobro vem, kaj pomeni kljubovati Gospodu in poznam Njegovo moč. Toda, ne morem se dovolj načuditi veličini takšnega duha, ki ima pogum, da kljubuje Gospodu!"
31 Borem govori: "Prijatelj, prišel sem k tebi po Gospodovem naročilu, tako blag kot jagnje. Nikoli ti nisem storil niti najmanj žalega, niti na svetu, še veliko manj pa tu. Ti pa si me sprejel tako kot na Zemlji noben vladar ne sprejme niti svojega najnepomembnejšega sužnja! Povej, ali je to modro ali ljubeznivo, kot bi v nebesih moralo biti? Če pa se je Gospodu zdelo prav, da me pošlje k tebi - mar si boljši in modrejši od Gospoda, ki me je poslal k tebi?!
32 Glej, Gospod vidi tvoje meseno pože­lenje v tebi in tudi to, kako zelo ošaben si do vsakogar, ki bi ti rad preprečil tvoje nečisto­vanje! Zato me je poslal k tebi, da bi se končno izkazala tvoja ošabnost in z njo tvoja čedalje hujša mesena sla po ženskah. Ti pa me sprejmeš kot prebivalec pekla in zdi se, da ti je kaj malo mar za Gospoda, ki te hoče narediti blaženega! Če boš vztrajal pri tem, boš za takšno Gospodovo dobroto kmalu toliko bolj kaznovan, kolikor trdovratnejši boš do Njega!
33 Zdaj te zapuščam, ker vidim, da me sovražiš, čeprav ti za to nisem dal niti najmanjšega povoda. Gospod pa naj ravna s teboj po Svoji ljubezni, usmiljenju in pravičnosti!"
34 Ko hoče Borem oditi, ga škof Martin pri­jazno ustavi in poprosi, naj ostane, ker bi se rad pobotal z njim in se pogovoril o velikih rečeh; in Borem na Martinovo željo ostane.
35 Borem nekaj časa čaka na nadaljno ško­fovo izjavo. Toda ta na vso moč razmišlja, kako bi Borema prepričal in ga pridobil, da bi se z njim pogovoril o številnih pomembnih rečeh - to kar je Boremu prej omenil.
36 Borem pa ga spregleda in začne govoriti z njim takole: "Prijatelj Martin, povem ti v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, ki je edini Gospod nebes in vsega drugega stvarstva v vsej neskončnosti, ne trudi se zaman; kajti glej, spregledal sem te.
37 Tako kot si zamišljaš ti, tako mislijo vsi peklenski duhovi, ki jim pravimo hudiči! Res, s takšnimi velikimi rečmi - ki pa so pri meni neznansko, ogabno majhne - mi nikar ne hodi, sicer se ti utegne tvoj načrt iz­jaloviti!
38 Povej mi, kako dolgo se še misliš upirati Gospodu v svojem srcu? Povej mi to čisto odkrito, da se bom lahko ravnal po tem! Kajti verjemi mi: Kakor je vse to, kar vidiš tukaj, večno, tako se lahko naenkrat znajdeš na kakšnem kraju, ki se ti ne bo zdel ravno tako prijeten kakor ta tu. Gospod mi je naročil, da ti odslej ne smem več prizanašati, ker se je v tebi pojavil ogenj nečistovanja in gospodovalnosti!
39 Zato odkrito povej, kaj hočeš storiti! Govori pa popolno resnico! Kajti v imenu Gospoda Jezusa ti povem: Hitro bom spoz­nal vsako lažnivo misel v tebi in jo kaznoval s tem, da se bom oddaljil od tebe, ti ne­nadoma odvzel vse, kar zdaj še smeš imeno­vati svoje! Na to pomisli in potem pošteno odgovori: ali mi hočeš slediti ali ne?"

53 Jezni škof Martin - Boremovo ostro svarilo in njegov odhod. ­Osamljeni Martin.

1 Škof Martin se začne po tem govoru praskati za ušesi in končno spregovori pol­glasno kot sam zase: "Zdaj pa imam, saj sem vedel, da se tudi tukaj v nebesih ne moreš in ne smeš na nikogar zanesti! Gospod mi je tu pokazal že skoraj vse nebeške zaklade, ta pa govori z menoj kot da bi moral, Bog nas varuj, že naslednji trenutek v pekel! Lepo povračilo! Jaz sem ga zagotovo rešil pred peklenskim ognjem, zato pa se zdaj trudi, da bi me poslal v tisti lepi kraj. Takšno pri­jateljstvo pa res ni nič prida!
2 (Nekoliko glasneje Boremu:) Moj ljubi prijatelj, tako lepo postopno in previdno snemaš masko s svojega obraza in v jasnejši luči kažeš, kot kaj si mi bil poslan. Prav, tako je prav, ti le stori, kot ti je naročeno, jaz pa bom sledil tistemu, kar mi nalaga moja pamet!
3 Res je, imel sem neumen in morda tudi zloben načrt. Kajti zares sem hotel Gospodu nekoliko kljubovati - toda samo, da bi se prepričal, kaj bi se mi v takšnem primeru zgodilo. Toda ti si me hitro spregledal in si mi najostreje stopil na pot.
4 Toda, da me imaš zaradi tega že kar za hu... (bognasvaruj) in zrelega za pekel, o tem mi ni Gospod, ki je očitno le več kot ti, nič sporočil. jaz pa upoštevam Gospoda, ne pa tebe! Zato bom tudi storil, kar mi bo ukazal Gospod: poslušal te bom samo, kar zadeva belo tablo, o kateri mi je Gospod namignil, da me jo boš naučil uporabljati. V vseh drugih stvareh pa te bom poslušal le, če bom hotel, tako kot doslej.
5 S tvojimi grožnjami pa ostani lepo doma. Z njimi boš pri meni zelo malo dosegel, ker se prav nič ne bojim! To lahko spoznaš iz tega, da tudi samemu Gospodu naravnost povem in govorim tako kot čutim in brez dlake na jeziku. Zdaj grem spet v dvorano. - Lahko greš tudi ti, sicer pa stori, kar hočeš!"
6 Po teh besedah se škof Martin dvigne in hitro odide v dvorano. Borem mu poslušno sledi.
7 Ko sta v dvorani, škof Martin takoj opazi, da je okrogla plošča drobno popisana. Jadrno stopi k njej in poskuša brati, kaj piše na njej. Toda brez uspeha; kajti ne pozna te pisave, ki je videti kot hieroglifi. Zato se začne znova jeziti in pravi:
8 (Škof Martin:) "Mar nebeški pisarji ne znajo pisati takšne pisave, ki bi jo lahko bral eden izmed nas sam, ne da bi za to potrebo­val pomoč? Kajti nekomu pisati v neznani pisavi pomeni ravno toliko, kot če bi hotel z Nemcem govoriti kitajsko! Le komu naj bi to koristilo?"
9 Borem mu seže v besedo: "Prijatelj, to je nekaj takega kot pri vas na svetu dogmatično-latinski obred! Kajti tudi tam nihče nič ne razume, razen če obvlada ta poganski jezik. Da pa na Zemlji nihče ne bi razumel, kaj se dogaja pri tako imenovanem latinskem mašnem obredu, četudi bi ob­vladal latinski jezik, je treba med mašo povzročati neznanski hrup z orglami, bobni in pozavnami. To pa zato, da ne bi kdo slišal, kaj vse se tam moli ali blebeta. Sicer pa se ta maša tiho mrmra, da tudi od tega ne bi nihče nič razumel! Povej, ali ni to tudi nesmiselno - in je vendar škofovsko!?
10 Kako se moreš zdaj kot mož, vajen takšnega nesmisla, jeziti nad tem, če na prvi pogled ne moreš brati te pisave? Le poglej na ploščo bolj jasno in natančno! Morda boš na njej odkril tudi nekaj latinskih drobcev, mistično povezanih z dvanajstimi nebesnimi znamenji! Glej, zgoraj na začetku vsaj jaz prav razločno berem: 'Dies illa, dies irae! ("Dan jeze, tisti dan!").
11 Škof Martin si ogleda ploščo in ko bolj natančno vidi isto, vpraša, kaj to pomeni.
12 Borem pa pravi: "Saj si vendar latinec; to si boš pa že lahko prevedel! Le beri naprej, saj je gotovo tam gori še več takšnih drobcev! Ko boš končal, potem pridi ,in vprašaj!"
13 Škof Martin zdaj bolj intenzivno obrne svoj obraz k plošči in opazi besede: "Requiescant in pace, et lux perpetua lucet eis!" ("Naj počivajo v miru in večna luč naj jim sveti!"),  in naprej: "Requiem aeternam dona eis, domine!" ("Gospod, daj jim večni mir!"). In spet bere: "Memento homo, quia pulvis es et in pulverem reverte­ris" ("Pomisli, človek, da si prah in da se boš v prah povrnil!"),  in še celo množico podobnih, naj­bolj nesmiselnih drobcev. Ko vse prebere, se spet obrne k Boremu in ga vpraša vidno razburjen:
14 (Škof Martin:) "Kaj pa naj z vsem tem nesmislom? Kaj pomeni vse to? Ali je to morda celo nekakšno zbadanje, namigovanje na moje nekdanje zemeljsko dostojanstvo?"
15 Borem govori: "O ne, prijatelj, niti naj­manj! Vse to je tu samo zato, da bi ti pokazalo, koliko norosti je še v tebi. Zaradi tega še tudi stojiš tu v kmečkem oblačilu, ki si ga kmalu po svoji smrti zamenjal za ško­fovski palij (škofovski plašč); manjka pa ti suknja, ker si jo prostovoljno podaril meni, ko sem bil gol v Gospodovi hiši. Ti veš, ob kateri priložnosti! Da pa ti tudi ta ne bo manjkala, jo lahko spet vzameš nazaj. Glej, tam pod ploščo leži lepo očiščena in zložena. Vzemi jo in jo spet obleci, da boš laže spoznal svoje neumnosti!
16 Četudi ti je Gospod izkazal neskončno milost in ti odvzel strup zlobe, pa ti je še vedno ostala velika neumnost. Toda če jo boš naprej gojil, lahko preide v najčistejšo zlobo in te pahne v strašno sodbo. Kajti vedi: dokler se povsem znova ne rodiš v duhu, nisi niti najmanj varen pred peklom! Da pa bi se lahko ognil takšni zadregi, ti bo tukaj prikazana vsa tvoja velika neumnost, ki si ji še vse preveč podvržen, in od katere te niti Gospod sam ne more osvoboditi, ne da bi te sodil."
17 Škof Martin govori nekoliko zamišljen: "Če je tako, bom pro primo (prvič), spet oblekel svojo suknjo, da ne bom videti kot hlapec, temveč vsaj tako kot dober in pošten kmet. In pro secundo, (drugič) pokaži, ti zdaj že tako zelo modri nebeški knjigarnar, moje domnevne neumnosti, ki naj bi jih spoznal iz pisave na tej plošči. Toda resnično jih ne morem razbrati zato, ker so vsi ti stavki gotovo resni in obenem zelo modri za vsakogar, ker vsi izvirajo od tako vzvišeno modrih cerkvenih očetov, da midva oba še dolgo nisva in verjetno tudi nikoli ne bova vredna odvezati jermenov z njihovih obuval!"
18 Borem govori: "Dobro, poslušaj! Le kje in kaj je dan jeze, sodbe? Kdo bo tu jezen in kdo bo sodil? Misliš, da je Bog, bog jeze in bog sodbe? O ne! Glej, Bog je najčistejša in najvišja Ljubezen sama, saj je sam o sebi povedal: 'Nisem prišel, da bi svet sodil, temveč da bi naredil blaženega vsakega, ki Vame veruje in Me ljubi!'
19 Gospod seveda govori o obujenju na poslednji dan, ki pa se vendar za vsakega začne takoj po njegovi telesni smrti. Toda o sodbi govori edino takole: 'Vsak pa že ima v sebi tisto, kar ga bo sodilo, namreč Mojo besedo!' Če pa se Gospodova beseda glasi tako, kje je potem tvoj ominozni dies irae, dies illa (usodni, poln znamenj) ? Očitno bi bilo to bolje povedati z besedami: `O dan moje čiste neumnosti in moje očitne zlobe!"'
20 Škof Martin govori: "Če znaš ta besedila tako dobro uporabljati, in po tvojem mnenju ni poslednje splošne sodbe, kako potem razumeš tista besedila, ki ravno prihajajoč iz Gospodovih ust, popolnoma oznanjajo strašni ponovni prihod Gospoda, kot najbolj neizprosnega sodnika? Kjer Gospod našteva znamenja, ki so že sama pregrozovita: velike tegobe, draginja, lakota, vojne, upori, potresi, znamenja Sina človekovega na nebesnem svodu, vzpon in padec Antikrista, otemnitev Sonca in Lune, in padanje vseh zvezd z neba. In kjer On končno opisuje najstrašnejše priprave na poslednjo sodbo in na koncu najstrašnejšo sodbo samo: kako bodo prekletstva vredni krivoverci, prešušt­niki in zakonolomci pregnani k vsem - bog­nasvaruj, ob spremljavi milijard bliskov, ki bodo švigali iz ust izvoljenih in Božjih an­gelov, kot pravična kletev vseh tistih neštetih, tebi podobnih, najbolj prekletih krivovercev?
21 Povej mi, ti objestno modri knjigarnar, kako pojasnjuješ to? Sem tudi tu neumen, nor in še zloben povrhu, če verjamem tem Božjim besedam?"
22 Borem govori: "Hinavec, le kako dolgo je že, kar si Kristusa imel kolikor toliko za Boga - pri najmanjši skušnjavi pa spet odpadeš kot suh list z drevesa! Povem ti, če bi v vsem svojem zemeljskem življenju vsaj malo dokazal, da verjameš Kristusovim besedam, bi tukaj že dolgo stal v drugem oblačilu. Toda ker nisi sprejel niti zunanjega pomena evangelija in še veliko manj notranjega, duhovnega pomena, in se po njem ravnal, še zmeraj stojiš tu kot nekdo, ki ob pogledu na vse te neskončne Božje čudeže, in ob poslušanju tisoč najmodrejših naukov iz ust Boga samega, ostaja še naprej staro nepopravljivo teslo!
23 Le kdo ve pri tebi, pri čem je, in kdo te more in mara voditi? Kajti če si enkrat veren in ponižen, si že v naslednjem trenutku bitje, na katerem se namesto vere predobro vidi kvečjemu zahrbtna hinavščina, namesto ponižnosti in ljubezni pa najčistejša ošab­nost in sovraštvo!
24 Mar misliš, da ti bo moj najmodrejši nauk kaj koristil? O, poznam te! Kaj ti je koristil resnično najmodrejši nauk malega luninega modrijana? Glej, celo v vidni Gospodovi navzočnosti si bil zaradi tega še toliko bolj razsr­jen, kolikor bolj modro ti je govoril ljubeznivi lunin duhovnik Pirarak. Tudi če bi ti jaz na tvoje vprašanje, ki je blizu tvojemu ponosu, kar najbolj temeljito odgovoril, zaradi tega ne boš postal boljši, temveč le še bolj razsr­jen in slabši.
25 Zato od mene tako dolgo ne boš dobil nobenega nauka in nasveta več, dokler boš ostal takšen, kot si zdaj! Da pa ti odslej ne bom dal za jezo nobene priložnosti več, te po Gospodovem naročilu zapuščam. Odslej lahko svobodno delaš, kar hočeš. Samo pomisli, da sta ti od tu enako odprti obe poti, v nebesa in v pekel, hkrati pa ti je pojasnjeno, kaj je v evangeliju dejansko rečeno o pojavu poslednjega časa!"
26 Po teh besedah Borem izgine in škof Martin je zdaj čisto sam, popolnoma pre­puščen samemu sebi. Šele zdaj je vse odvisno od tega, kaj bo storil in kako bo vse te modre nauke sam zase obravnaval.
27 Škof Martin sicer na vso moč kliče Borema, toda ta se ne oglasi več. Kliče tudi Gospoda in Petra; toda tudi o teh dveh ni niti sledu. Zdaj spet steče k vratom Merkurja; ta planet sicer zagleda, vendar le zelo od daleč. Gre k vratom, skozi katera je prej pri številki ena uzrl lepo čredo jagnjet, pa skozi ta vrata ne vidi nič drugega kot precej pust travnik, na katerem je prvikrat videl to najlepšo čredo, opremljeno s sez­namom njihovih imen.
28 Nato obteče tudi vsa druga vrata. Vidi Sonce, druge planete in Luno, vse to pa tako zelo oddaljeno, kot je naravna oddaljenost od Zemlje. Samo dvorana sama še stoji tu, takšna, kot je bila, in sredi nje že velikokrat omenjena plošča, in poleg nje astronomski mehanizem.
29 Toda ti predmeti našemu škofu Martinu niso všeč. Zato odide k izhodnim vratom in hoče pohiteti v Gospodovo hišo, toda tudi ta je postala nevidna! Ko tudi te ne vidi več, majhen vrt okrog njegove hiše pa je videti zelo pust in ga ne vabi na prijetni sprehod, se obupan vrne v svojo hišo, tam pa najde vse enako in nespremenjeno.
30 Tu stoji nekaj časa kot steber pred belo ploščo, ki je na eni strani prazna, na drugi pa še zmeraj popisana s pravkar navedenimi latinskimi verzi. Ko mu tu postane preveč dolgočasno, se pomakne nekaj korakov naprej proti astronomskemu mehanizmu, in spet začne opazovati Zemljo. Toda govoriti si ne upa, ker začenja opažati, da se je z njim začelo dogajati nekaj čudnega.

54 Martinov samogovor - Kritika Cerkve - Odkritje jedilne shrambe.

1 Čez nekaj časa, dvanajst zemeljskih ur, potem ko je natančno preučil duhovno-umetniški globus Zemlje, in ni nihče več prišel k njemu, je spet začel govoriti sam pri sebi:
2 (Škof Martin:) "Tako, tako - torej sem spet enkrat opazoval Zemljo in moram reči, da je to, kar se na njej dogaja, sramota! Sleparije, hinavščina, zlaganost, zloba, najsramotnejša politika in neznanska grozodejstva, se tam dogajajo na vseh območjih! To celo presega vse angleške pojme!
3 Če prav pogledaš vso sramotno izrojenost na Zemlji, se te mora lotiti pravi gnus do vsega živega! Sredi največjih Božjih čudežev toliki milijoni ljudi nimajo niti pojma o Njem in se vedejo tako oblastiželjno, kot da bi hoteli večno živeti na tem svetu, kateremu je vendar od vseh strani vtisnjeno na milijarde smrtnih pečatov. To je prav ne­navadno, čudno! Res da sem tudi jaz še zmeraj kar precejšnje govedo, toda kar je preveč, je preveč!
4 Moji rimski tovariši imajo res konklave in koncil (zaprta, tajna seja; cerkveni zbor). Toda razlog za to ni Gospod in duh evangelijskega nauka, temveč samo nezno­sno zaudarjajoča želja po oblasti, ki se tam skrivaj posvetuje, s kakšnimi sredstvi bi lahko čimprej dosegli svoj cilj!
5 Tudi evangeličani si prizadevajo, da bi z močjo čistega razuma kmalu zmagali nad vso Zemljo, in ji potem predpisali nove zakone, ki so tudi bolj naravnani v prid zakonodajalcev, kot v prid izvrševalcev zakonov.
6 Visoka škofovska Cerkev Anglije se na vso moč trudi, da bi z različnimi sramotnimi sredstvi razširila med svojo skupnostjo nauk o dajanju. Toda ona sama še mrtvi mački ne da niti jame, kamor bi jo lahko zagrebli!
7 Skratka, na Zemlji je tako, da očitno niti v peklu ne more biti hujše. Zato proč s teboj, ti sramotni svet! Kdor prej ni bil slab, ta mora postati zloben že, če te samo pogleda - kaj šele, če je na tvojih tleh skoraj petdeset let opravljal službo rimskega škofa!
8 Tudi sam sem zelo pokvarjena duhovna mrha v tem psevdonebeškem kraljestvu; toda, kaj lahko storim? Morda se bo moja zloba v kakšnih 2000 resničnih letih polegla, ko bo vse zemeljsko izpuhtelo iz mene? O jaz žival, žival!"
9 Po tem samogovoru škof Martin spet umolkne in sam pri sebi premišljuje, kaj naj stori; toda nič posebno pametnega se ne more domisliti.
10 Po daljšem prenarejanju se končno spomni, da še ni preiskal in pregledal lepih galerij te svoje hiše. Zato začne iskati pot, po kateri bi se povzpel nanje. Toda vhod je skrit, tako da ga ne more najti. Zato se napoti ven in išče vhod zunaj svoje hiše. Toda tudi tu ni niti sledu o kakšnem vhodu na galerije!
11 Zelo čudno in nerazumljivo se mu zdi, da ima njegova hiša noter tako velikansko dvo­rano, od zunaj pa ni videti veliko večja in mogočnejša od puščavnikove hišice na Zemlji. Prav tako čudno se mu zdi tudi to, da zunaj vrtne hiše ni niti sledov o dvanaj­stih notranjih stranskih sobanah, v notranj­osti hiše pa so tako čudovite.
12 Ko se nekaj časa zadržuje zunaj svoje hiše in ne najde ničesar od vsega tistega, kar bi tako rad našel, hodi nekoliko nejevoljen po svojem majhnem vrtu sem ter tja in najde nekaj grdih jagod - takoj jih utrga in poje, ker ga že začenja mučiti lakota. Toda ta hrana mu ne tekne najbolj, zato je tudi ne zaužije preveč. Nekaj časa sicer še išče naokrog, ko pa ničesar ne najde, se spet vrne v svojo hišo in se tam odloči, da se ne bo več skušal povzpeti na galerije svoje hiše.
13 V hiši gre spet k beli plošči in si jo ogleda z obeh strani, toda še zmeraj ne najde na njej nobene spremembe. Na sprednji strani je še prazna, na zadnji strani proti astronomskemu mehanizmu, pa so še zdaj prej­šnji latinski verzi, torej za našega škofa Mar­tina nič zanimivega. Zato se spet napoti k enim vratom, in sicer k tistim sončnim. Odpre jih in gleda skoznje zelo oddaljeno Sonce in se veseli vsaj njegove svetlobe, ko sicer ne more odkriti ničesar drugega.
14 Tako gleda približno nekaj ur, računano po njegovem občutku, potem pa začne spet govoriti sam s seboj:
15 (Škof Martin:) "Zemlja je pač, v celoti vzeto, norišnica, toda tako neumna pa vendarle ni kot ta domnevni nebeški svet. Kar je na njej, to je in tudi ostane, ali se vsaj spet pojavi kot enako.
16 Zvezde na nebu so zmeraj iste - hiša ostane tako dolgo enaka, dokler je ne po­drejo, in na njeno mesto ne postavijo druge. Tu pa je vse le kot neumne sanje! Enkrat si si ogledal; ko pa se potem vrneš, in bi spet rad isto videl, recimo s kakšne druge strani, ni nikjer niti sledu o tistem, kar si prej videl z ene strani.
17 Vzemimo samo ta vrata, skozi katera gledam več milijonov milj daleč! Kje so, ko jih iščem zunaj hiše? Niti sledu ni o njih!
18 Tukaj je takoj za podbojem jasno viden neskončni, temnomodri prostor, globoko v njem pa blesti ljubo sonce, veliko kot maj­hen krožnik. Če pa prideš na to mesto z zunanje strani hiše, ni videti ne vrat, in še manj kakšno sonce. Le kako je to? Kaj je to?
19 Resnično, kdor se tukaj spozna, mora očitno znati več kot samo poštevanko. Ali pa mora nujno biti še večji osel kot jaz, ki uvidim vsaj to, da je vse skupaj samo prazen privid. Gotovo bi tudi vsi zemeljski učenjaki sklenili roke nad glavo, če bi jim rekel, da tukaj stanujemo v hišah, ki so od zunaj ve­liko manjše kot od znotraj.
20 Oh, komur se tu ne zmeša, se mu ver­jetno ne bo nikoli! In kaj naj storim? Os­tanem tu?! To je čisto fatalna zgodba - sam, in še jesti nimam kaj!
21 Nenavadno je, da tudi kot duh v tem, tako rekoč nebeškem kraljestvu duhov, občutim lakoto in žejo; toda tako je. Torej lačen in žejen, brez hrane in pijače! To pa je res veselo, da je kaj, in vendar bo na žalost najbolje ostati tu, kjer je v majhnem vrtu vsaj še nekaj bednih jagod za najhujšo lakoto.
22 Toda stoj, zdaj sem se, za vraga, nečesa spomnil! Tukaj, zunaj teh sončnih vrat je zdaj neskončen prazen prostor! Le kaj bi se mi lahko zgodilo, če bi skočil vanj? Kajti navzdol in navzgor ni ničesar, torej praznina!
23 Če pomolim glavo skozi podboje, ne vidim ničesar od hiše: niti najmanjšega sledu stene, strehe in kakršne koli trdne površine. Skratka, vse je prazno. Toda če glavo spet potegnem nazaj, spet vidim svojo dvorano, kakršna se mi je doslej še zmeraj prikazala. Torej, glave si gotovo ne bi razbil, saj ni nikjer predmeta, ob katerega bi lahko zadel. In tudi če bi bilo kaj takšnega, sem jaz vendar duh, katerega teža bi morala biti lepo zračna! Zato le pogumno skoči ven; kdo ve, kakšnih izkušenj si bom nabral pri tej neskončni vožnji po zraku!
24 Toda, stoj! Spomnil sem se nečesa še boljšega! Le zakaj naj bi skočil v ta prazni sončni prostor? Pri vratih št. 1 sem vendar videl tisto meni znano trato. Le kako bi bilo, če bi se poskusil sprehoditi po njej? Morda bi se tam srečal z lepimi jagnjeti? Dobro, dobro, ta misel je boljša; zato le k vratom št. 1!
25 Glej, glej, sem že tu; res je številka 1! Toda, kje je trata? Ni je več; nič drugega ne vidim, kot zelo gosto, sivo meglo! Ali se ta poznojesenski Zemljin gost občasno pojavlja tudi tukaj v svetu duhov? - Zakaj pa ne? Saj vendar obstajajo nebeški oblaki, zakaj ne bi bila tu nebeška megla! Toda ven zdaj ven­darle ne bom šel, saj pravzaprav ne morem vedeti, koga vse bi lahko srečal v takšni megli!
26 Le kako bi bilo, če bi poskusil resnični salto mortale (smrtni skok). skozi Merkurjeva vrata? Morda bi se tako lahko sčasoma približal temu planetu in tako morda tudi lepi merkurijanki, do katere čutim - Bog mi od­pusti moje grehe! - pravo, kot se reče v vsakdanjem življenju, živalsko strast! Oh, oh, oh, - samo kakšen bežen poljub in malo otipavanja prsi! Oh, oh, oh, to mora biti res božansko! Torej le k Merkurjevim vratom! Saj so takoj naslednja poleg teh.
27 Sem že tu! To so vrata; toda zaprta so! Odprl jih bom! Ka-ka-kaj pa je to?! Ah, to pa ni slabo! Vrata se odpirajo in namesto daljne Merkurjeve sfere vidim zidno omaro, bogato založeno z jedili! V spodnji etaži je postavlj­ena tudi lepa baterija vinskih steklenic! Če pa je tako, ostanem brez nadaljnega tu! Zbo­gom, lepa merkurjanka! Zbogom tudi ti, neskončni sončni prostor; kajti tu mi je ta tesna, bogato obložena miza veliko ljubša!
28 Resnično, to spremeni vso mojo us­meritev! O Ti moj ljubi Gospod Jezus, to je gotovo Tvoje delo! Oh, zdaj sva spet prijatelja, ti moj najljubši knjigarnar. Pridi sem, da te objamem! - Ti sicer ne prideš, toda nič zato, kljub temu te od srca ljubim! Zdaj pa hočem takoj obhajati tole večerjo v Gospodovem imenu!"

55 O lakoti in žeji nezrelih duhov - Martin rahlo plan po svoji večerji - Jezni jupitran strezni podjetnega Martina

1 Po teh besedah se škof Martin takoj loti velikega kosa kruha in ga použije z velikim tekom. Kajti če se je kakšen duh za nekaj časa odvrnil od Mene, postane kmalu zelo lačen in žejen. In če dobi potem, ko gre spet nekoliko vase, nekaj hrane, použije to in pijačo z veliko slastjo. Prav strast pa tudi kaže, kako prazen je tak duh v svoji notra­njosti in zato od njega še dolgo ni mogoče pričakovati veliko hvalevrednega - in to se bo pri našem Martinu takoj pokazalo.
2 Potem ko je pojedel kruh in popil tudi steklenico dobrega vina, je postal Martin zelo vesel, hkrati pa še bolj čuten. Kajti tudi duhovi, če niso ponovno rojeni iz Mene in po Meni, se lahko upijanijo, v takšnem stanju pa postanejo neumni, čutno razposajeni, pri tem pa zelo zlorabijo svojo svobodo.
3 Ko škof izprazni steklenico, zapre zidno omaro, da se zaloga ne bi pokvarila. Potem gre ven in govori sam zase:
4 (Škof Martin:) "Hvala Bogu, zdaj je moj lačni želodec končno dobil malo dela, jaz pa bom malo pohajkoval po tem svojem vrtičku in se nadihal svežega zraka.
5 Ja, ja, sveži zrak po obedu je veliko boljši kot neumna črna kava in to moram reči, zrak tega vrtička je res najboljše od vsega, kar je v njem.
6 Vino pa je prava lunina kapljica! Sapra­ment! Navsezadnje ga je bilo komaj slab polič, toda čutim ga - in to pove že zelo veliko. Nisem sicer pijan, toda čutim ga prav pošteno!
7 Ko bi le bila v tem vrtičku kakšna klopca, na katero bi lahko malo sedel! Ko se začnejo noge takole malce majati, tedaj ta vrtiček sploh ni kar tako. Toda tu ni nič podobnega in tla tudi niso videti ravno privlačna!
8 Šel bom k vrtni ograji, se tam nekoliko naslonil in opazoval, kakšne sosede pravza­prav imam, in ali imam sploh kakšne! Kajti o kakšni pokrajini ni tu niti sledu in vsa okolica je podobna peščeni puščavi, ki jo celo sivo oblačno nebo opazuje z mračnim in neprijaznim obrazom. Torej le k ograji! Kdo ve, kaj vse bo mogoče videti čeznjo!
9 Saprament, saprament, pravim, da to vino čutim! Toda le k ograji!
10 Aha, sem že tu! Ah, razgled je prekrasen! Tu se sploh nič ne vidi! Ta vrt skupaj z mojo palas royal (kraljevska palača) se zdi nekakšna ladja, ki plava tu na valovih neskončnosti, kjer nič ne kaže, da bo kaj s sosedstvom. Presneto, torej sem zdaj čisto sam 11 Tako, tako, tako - to ni slabo! Torej res ne morem nikamor, niti za seženj prek tega vrta? Oh, kot prekletstvo! Torej sem tako čisto naskrivoma preklet?! Zaradi tega torej takšne sentence (stavki) na beli plošči? Zaradi tega torej res dies irae, dies illa (dan jeze, tisti dan)? Tu bom za zdaj do sodnega dne - resquiescam in pace (počival bom v miru). Potem pa se bo zgrnilo nadme večno prekletstvo! O gorje, o gorje meni revežu!
12 Ko bi le lahko molil, takole en rožni venec za drugim in ene svete lavretanske litanije za drugimi, ki imajo veliko moč in učinek, pa bi mi bilo morda še lahko po­magano. Toda jaz ne morem moliti, in zdi se mi tudi, kot da ne bi hotel, četudi bi mogel! Največ, kar spravim iz sebe, je: `Gospod, usmili se me! Kristus, usmili se me! Gospod, usmili se me!' Nadaljevati pa nikakor ne morem!
13 Ja, zakaj pa sploh gledam v to najtemnej­šo noč? Nazaj v hišo! Tam se bom spet napotil k sončnim vratom, od koder se vsaj vidi lepo sonce! Toda - stoj! K luninim vratom grem! Morda srečam tam mojega luninega modrijana; ta mi mora povedati, kaj naj storim, da bi mi bila usoda vsaj malo bolj naklonjena. Torej le v hišo in tam k luninim vratom!
14 Sem že spet tu! Glej, notranjost te hiše je še zmeraj čudovita; ostala je enaka! Ah, odslej bom raje ostajal kar v hiši, ker je tu res zelo prijetno! Toda zdaj k luninim vratom!
15 Hola, tu bi se pa skoraj prevrnil! Ti, vinček ti! Še zmeraj noče iz glave. Toda nič zato. Tu so že lunina vrata in povrhu še odprta! Toda - o ti grozna Luna - kako daleč si! Tu se z luninim modrijanom ne bo mogoče ravno veliko pogovarjati! Sicer je ravno polna luna, toda od tu je vendar še bolj oddaljena kot od Zemlje, s tem torej ni nič!
16 Se bom pa lotil Jupitra; morda ta sploh ni tako sramežljiv kot čednostna Luna?
17 Tu so že duri k velikemu Jupitru! Glej, ta so zaprta! Poskusil jih bom odpreti! `Hefata' (Odpri se)! Glej, glej, zlahka so se odprla! In hvala Bogu, ta veliki mogul med planeti je tu resnično čisto blizu; celo vedno bliže prihaja! O hvala Bogu, tu bom menda vendarle prišel do poštene človeške družbe!
18 Prav, prav, tam prihaja eden ravno k meni, in zdaj je planet že tudi čisto tu! O Bog, o Bog, kako neizmerno prostrane so pokrajine! Zdaj se mi zdi, kot da bi stala moja hiša sama na tleh tega velikana med planeti!
19 Lepi, veliki mož stoji sicer ravno pred mojim obrazom in je velikan. Toda zdi se, da me ni opazil, ker se sploh ni ozrl k meni! Stopil bom v njegovo sfero - morda me bo potem le zagledal!"
20 Škof Martin stopi zdaj v jupitrovo sfero. Jupitran ga opazi in takoj vpraša:
21 Jupitran reče: "Kdo si ti, ki se mi upaš približati poln umazanije, prevare in vlačugarstva? Same gnusobe, ki so mojemu ve­likemu svetu popolnoma neznane. Moja Zemlja je čista in bi se hudo razjezila, če bi ti še dalj časa stopal po njenih tleh. Zato se umakni nazaj v svojo hišo, kjer lahko žreš in se vlačiš v vsej svoji gnusobi - ali pa te raztrgam!"
22 Škof Martin z enim skokom skoči v no­tranjost svoje hiše, bliskovito zapre vrata za seboj in reče sam sebi: "Poslušni služabnik - samo še tega tipa se je manjkalo - kot dodatek k moji bedi! Zbogom, gospod z Jupi­tra, za večno sva si bot! Ne, ravno tega bi mi bilo še treba! Raztrgati? Čisto poslušen služabnik! Zadnjikrat sem pogledal ven!"

56 Martinov brezuspešni poskus, da bi zaspal - Presenečenje zaradi skupine nesrečnikov, ki se jih Martin usmili.

1 (Škof Martin:) "Toda kaj pa zdaj, kam naj se obrnem? Naj grem k vratom Marsa, Venere ali Saturna, Urana, Mirona (na novo odkriti planet Neptun) ali več majhnih planetov? Na koncu me utegne doleteti še kaj hujšega, nesramnega. Kaj pa potem? Kajti da bi se lahko branil - tega si ni mogoče niti misliti, saj se niti po moči niti po modrosti ne morem meriti z nikomer!
2 Toda ostal bom daleč od vseh vrat in se bom spravil v kakšen kot in se zvil kot jež in poskusil, ali se ne bi dalo zaspati. Če to ni mogoče, bom vsaj popolnoma negibno obležal za vso večnost, in ne bom sprejemal nobene hrane in tudi nobene besede ne bom z nikomer več spregovoril - pa naj pride kar hoče! Skratka, mrtev bom za vsakogar, celo za lepo merkurjanko! Torej, odslej vse pri­ poročim Bogu!
3 Ker ne morem prenehati biti, pa se kljub temu hočem podati v mir, iz katerega me ne bo zbudil noben bog več. Tam že vidim takšen prostorček. Le tja - tam bom obležal za vse vekov veke. Amen."
4 Škof Martin gre res v neko nišo med stebri, ki nosijo galerijo. Tam se zvije v dve gubi in poskusi spati: toda - s spanjem ni nič.
5 Ko pa po zemeljskem računanju časa leži približno dve uri, nastane zunaj hiše bobnenje, podobno bobnenju orkana, med tem pa je slišal človeške glasove, kot da bi iskali pomoč.
6 Ko škof Martin to zasliši, se bliskovito dvigne in pravi: "Ah, to je pa nekaj drugega; pri čem takem ne morem ostati miren. Tu ni niti govora o večnem počitku, ki sem si ga namenil. Le hitro ven! To so nesrečniki, ki jim je treba pomagati!"
7 S temi besedami skoči kar najhitreje ven in zunaj svojega vrtička res opazi množico duhov, ki so bili videti takšni, kot da bi jih kdo preganjal in bi tu iskali pomoč in rešitev. Pri tem pogledu steče k vrtnim vratom, jih odpre in zakliče preganjanim:
8 (Škof Martin:) "Le sem, le sem, prijatelji, ljubi bratje - tu je varno! Tu ste varni pred vsakršnim preganjanjem. In tudi če ste lačni in žejni, bo mogoče pomagati! Le vstopite, torej vsi! Koliko pa vas je?!"
9 Najprej spregovori eden izmed njih: "Skoraj tisoč nas je, sami najbednejši ubogi vragi! Ušli smo peklu in zdaj že pol večnosti blodimo v tej grozni, neskončni puščavi in ne najdemo strehe, kjer bi se lahko skrili in si vsaj nekoliko odpočili. Ah, ah, ah, to je grozna usoda, biti večno preganjan, brez miru in počitka! Če pa imaš ti, plemeniti, kakšen kot, v katerem bi našli nekaj varnega miru, nas sprejmi in hvaležni ti bomo."
10 Škof Martin govori: "Prijatelji in prijatelji! Tu so vrata - pridite, pridite, le vstopite! Moja hiša sicer ni videti velika, toda zago­tavljam vam, da bo v njej dovolj prostora za vse!"
11 Po teh besedah se vsi preganjani vsujejo v vrt in od tam v hišo. Začudeni strmijo, ko vidijo, kako čudovita in prostorna je notra­njost hiše.
12 Prvi objame škofa Martina in govori v imenu vseh: "O ti najbolj blaženi prijatelj, kako čudovito je pri tebi! To je prva svetloba po milijardah zemeljskih tisočletij! Odkar smo zapustili Zemljo, ni noben svetlobni žarek več posvetil v naše oči! O svetloba, svetloba, svetloba, kako neskočno čudovita si! O prijatelj, ne daj, da bi kdaj odšli od tu - oh, obdrži nas!"
13 Škof Martin govori: "Le zakaj bi vas pustil od tu? jaz sam sem vesel, da sem v vas našel družbo. Pri meni ostanite za večno; le udobno se namestite. Jaz sam seveda nimam veliko tu v teh svojih nebesih. "Toda, kar imam, to rad delim z vami, pa tudi če zame ne ostane nič. Hvala Bogu, da sem končno našel družbo.
14 Res, vi ste zdaj moje največje veselje! Ljubši ste mi kot vsi, tako imenovani nebeški Božji angeli, ki lahko v svoji blaženosti vso večnost pozabijo ubogega vraga, in ne morejo ali nočejo niti pomisliti, kako je kakšnemu nesrečniku pri srcu. Povem vam: Gospod sam je dober, to moram reči. Toda vsa druga nebeška sodrga lahko za zmeraj ostane daleč stran od mojih vrat! Kajti v njih je neka modrostna domišljavost, ki ni takšnemu odkritemu in poštenemu fantu, kot sem jaz, in kot ste gotovo tudi vi vsi, prav nič pogodu! Toda, kot rečeno: Boga, Gospoda Jezusa, izvzemam! Ta je resnično dober; ja, On je zelo dober!"
15 Spet govori nekdo izmed tisočerih: "Ta, ja, prav imaš: Ta je resnično dober! Njemu vse dobro, če je kje! Toda na vso drugo nebeško sodrgo tudi mi ne damo nič, le ti, ljubi prijatelj, si izjema."Ž
16 Škof Martin govori: "Ljubi prijatelji, pri meni trajajo nebesa lep čas, kajti jaz stojim z vami približno na eni točki. Vendar imamo potem še vso večnost časa, da se pogovorimo o naših razmerah kakor nam drago. Zato poglejmo najprej, kako je z okrepčilom za želodec. Šele potem bomo našim srcem privoščili prosti tek. Naj vas pride nekaj z menoj sem k tej zidni omari, tu imam maj­hno zalogo za lačne in žejne!"

57 Osvežitev bednih - Njihova zahvala in njihove tožbe nad doživetim - Govor rešenca in Martinov odgovor

1 Škof Martin odpre vrata in v svoje veliko začudenje najde omaro do vrha napolnjeno s kruhom in vinom. Najprej govori sam pri sebi: "Hvala Bogu - sem že mislil, da sem se prenaglil, kajti tu se vendar vse takoj spre­meni. - (Nato glasno družbi:) Tu vzemite in se nasitite, kolikor vam srce poželi!"
2 In vsi vzamejo ter jedo in pijejo; toda zaloga ne poide, temveč se vidno množi. Nasičeni pa čez mero hvalijo gostitelja in dobijo veliko lepše poteze in svetlejšo barvo v obraz; samo obleka je še videti zelo klavrna.
3 Ko se v kratkem času vseh tisoč nasiti in ko se gostitelju zahvalijo, škof Martin spet zapre zidno omaro in govori svoji družbi: "Poslušajte, moji ljubi bratje in sestre, od katerih sem ravno nekatere prepoznal kot take. Nikar ne hvalite toliko moje neznatne malenkosti. Kajti glejte, meni to sploh ni v veselje zaradi tega, ker nisem pravi darovalec, temveč samo slab delilec tistega, kar sem zanesljivo nezasluženo prejel v ta namen od samega Gospoda Jezusa.
4 Če potemtakem že hočete koga hvaliti, hvalite Jezusa, Gospoda! Vzemimo, da ste o Njem kdaj koli sploh že kaj slišali - o tem malce dvomim, ker morate biti po vaših izjavah že neznansko dolgo v tem kraljestvu duhov. V takšnem primeru pa bi bilo potem tudi razumljivo, da bi o tem edinem Bogu in Gospodu, Jezusu, želeli vsaj kaj malega slišati!"
5 Eden iz velike družbe govori: "Prijatelj, pa menda ne misliš Juda Jezusa, ki je bil pribit na sramotni kol skupaj s še nekaj roparskimi morilci?"
6 Škof Martin govori: "Ja, prijatelj, ja, ravno Tega mislim! Ta je resnično Bog in človek obenem! On je pravzrok vseh stvari! Poleg njega ni nobenega drugega Boga v vsej večni neskončnosti!
7 Verjemite mi to, kajti zagotavljam vam, da gotovo nikoli nikogar ni stalo več truda, da bi sprejel to resnico! Tudi vsi nadangeli mi z besedami tega ne bi vtepli v glavo. Toda tedaj je prišel Gospod Jezus sam k meni in me z dejanji, ki jih lahko stori samo Bog, poučil, da je to res On: edini Gospod neskončnosti! In tako sem zdaj v to prav tako trdno prepričan, kot sem prej dvomil.
8 Če vse to upoštevate, vam ne more biti več težko z menoj deliti vse, stanovanje, kruh, vino, in tudi moje prepričanje!"
9 Več iz družbe jih pravi: "Kako prav, kako prav! Samo po sebi se razume, da ti hočemo biti v vsem enaki! V našem zemeljskem živ­ljenju seveda nismo ravno veliko zaupali Jezusu. In tu v svetu duhov toliko manj, ker so z nami ravnali pretrdo in nismo mogli nikjer odkriti niti najmanjšega sledu Božje milosti. O kakšnem Jezusu zato doslej nismo več govorili, razen, da On skupaj z nami kot ubogi, prevarani vrag trpi in obžaluje vse, kar je Zemlji kdaj koli storil in učil!
10 Toda, če je stvar takšna, kot si nam ravnokar povedal ti, ljubi prijatelj, potem nam je vseeno. Naj bo Bog kdor koli hoče in naj se imenuje kakor hoče, če je le Nekdo, na kogar se lahko zanesemo!
11 Samo eno nam je nekoliko nerazumljivo, kako je lahko ta tvoj dobri Jezus dopustil, da so nas, uboge hudiče, tako neskončno dolgo gonili okrog brez hrane in pijače? Res, pri­jatelj, tu se je pokazalo presneto malo ljubezni in usmiljenja! Seveda je zdaj vse dobro. Toda na vse muke, ki smo jih pre­stali, ne smerno niti pomisliti, sicer je konec z našo ljubeznijo do večnega Mojstra prega­njanja duš.
12 Res je sicer, da nam na svetu ni bilo veliko mar za Njegovo vero in smo sledili svojim poželenjem. Toda drugače smo bili vendar pošteni in urejeni ljudje iz najboljših hiš. Vzgojeni smo bili kot kavalirji in smo potem tudi živeli primerno takšni vzgoji. Modri Bog pa bi vendar moral uvideti, da se noben človek ne more sam ustvariti in prav tako malo sam vzgojiti, kakor bi hotel!? Toda, kakor koli že, upajmo, daje zdaj konec podlega hujskanja; zato tudi mi Jezusu od­pustimo vse, kar nam je storil."
13 Nekdo drug stopi naprej in govori: "V bistvu imaš prav, kajti odpuščanje je boljše kot maščevalnost. Toda jaz bom s popolnim odpuščanjem kljub temu še malo počakal. Kajti ti veš, kako sem bil po svojem in vašem občutku tisoč let ukleščen med dve žareči skali, in sem več premolil in preklel kot je peska v morju. In če me ne bi vi z največjim trudom rešili, bi bil še zdaj v tej nezaslišano boleči skalni stiskalnici; vsemogočni Gospod Jezus ne bi tega peklenskega mučenja niti za las ublažil.
14 Veste, to ni šala. Kaj takega si lahko zapomniš za večno. Res, za takšno večno življenje se bo gotovo vsakdo zahvalil! Jaz tudi nisem ravno po maščevanju hlepeči duh, bilo bi vendarle strašansko neumno, če bi se hotel omejeni duh dvigniti proti vsemogočnemu Bogu. Toda zapomniti pa si je to vsekakor lahko. Saj že razumeš, kaj mis­lim z `zapomniti'!"
15 Škof Martin govori: "Ja, seveda razumem in dobra je tvoja pripomba - saj se tudi sam še spominjam marsičesa - in ti spomini me prav hudo zbodejo! Toda povem vam tudi, kar je res: Gospod Jezus ni za to niti najmanj kriv, temveč je kriv samo tisti, ki ga to zadene. In pogosto pač tudi Njegovi, Gospodovi nebeški služabniki, ki neredko ravnajo samovoljno - o tem se vam še sanja ne!
16 Vse to je seveda mogoče na koncu z modrostjo odpustiti. Toda, gorje tistemu, ki mora trpeti pod takšno modrostjo: zanj bi bilo resnično neskončno boljše, če se ne bi bil nikoli rodil! Zato je Gospodu tudi zmeraj treba odpustiti in Ga zelo hvaliti, ker skoraj nenehno posega v samovoljo takšnih duhov in osramoti njihovo modrost.
17 Oh, ti nebeški angeli so trmoglavci brez primere, če so sami. Samo ko pride Gospod, jim upade pogum, se narede sladke in skromne, kot da bi vso modrost ponižno zajeli z veliko žlico!
18 Vidite, vse to vem in zato imam Jezusa še prav posebno rad. Delajte tako kot delam jaz, pa bomo vso večnost lahko shajali drug z drugim! Vaše geslo naj bo: `Edino Gospod Jezus je ljub in dober!' Vse drugo pa je svinjsko, Peter in Pavel sama pa nista vredna niti smodnika za strel.
19 Samo eno mi povejte, kdaj ste res morali zapustiti Zemljo? Kajti iz vašega pogovora sem že spoznal, da niste živeli pred Kristu­som, ker se zdi, da pobliže poznate njegove okoliščine, kot tudi razmere rimske Cerkve. Torej ste prišli na svet šele po Kristusu! To je jasno; toda v katerem časovnem obdobju, samo to mi natančnejše povejte, če hočete. Kajti na ta duhovno-svetni občutek za čas se ni mogoče zanesti, ker lahko ubogi grešnik občuti eno uro kot cel milijon let - in to sem jaz na žalost še vse preveč jasno občutil!"

58 Podrobneje o novi družbi moških in žensk rimskih služabnikov - Rimsko-kitajski misijonar

1 Eden iz družbe govori:"Ljubi prijatelj in brat! Mi vsi smo zapustili Zemljo v letu 1846 po Kristusovem rojstvu. Na Zemlji smo živeli zelo razkropljeni in smo se šele tukaj, v svetu duhov, pravzaprav zbrali skupaj. Kaj­ti na Zemlji smo bili menihi iz reda jezuitov, ligvorijancev, minoritov in karmeličanov. Moških nas je okrog osem sto po številu, dve sto sester, deloma iz reda usmiljenk in de­loma iz reda šolskih sester in gospa srca Jezusovega.
2 Zdaj veš, ljubi prijatelj in brat nas vseh, kdaj smo živeli na Zemlji, in kaj smo bili. Vse drugo si lahko samo misliš, kakšne neum­nosti smo morali počenjati, kako nas je Rim poslal ribarit po vsem svetu. In kako smo si morali za to kislo čast pustiti odsekati svoje glave, nekateri v Aziji, nekateri v razbeljeni Afriki in Avstraliji, pa tudi v Ameriki. In ko smo potem prišli v ta svet duhov, in smo mislili, da borno kot očitni mučenci takoj dosegli krono večne slave, tedaj se je beda šele prav začela!
3 Kot ti pravim, si ti po resničnih ali samo občutenih trilijonih zemeljskih let - kar je pravi hudič - prvo človeško bitje, ki smo ga srečali v tej neskončni puščavi. Ali ni to strahotno - takšno plačilo za naše mučeniško prizadevanje na Zemlji? Ah, kako zelo neumni so vendar ljudje na Zemlji! Mi pa smo bili gotovo med najbolj bedastimi!
4 Seveda, vsega tega, kar smo druge ljudi goreče učili, nismo sami niti najmanj verovali - kajti naš motiv je bil samo Rim, in zlate ribe za nas in za Rim. Toda kljub temu smo pridigali Kristusa in mnoge pogane spreo­brnili h krščanstvu - in smo se na koncu še morali pustiti mučiti. Kakšno plačilo smo za to poželi tukaj, ti kaže naša neznanska beda v tem svetu.
5 Jaz sem dobil prav posebno dober delež! Bil sem na Kitajskem in sem tam, ker sem obvladal ta jezik, deset let res dobro delal. Prodiral sem naprej in sem prišel s pomočjo neke čudovito lepe Kitajke celo pred dvor. Tam pa se je razkrila ta bestija, ki sem ji na žalost pregloboko zaupal svoje skrivnosti, in me je pri najvišji oblasti takoj obtožila prevare in drugih mojih namenov, ki so imeli za bregom seveda tudi veleizdajo.
6 Zgrabili so me in takoj vtaknili med dve kamniti plošči. Na njunih obeh straneh so začeli mandarini kuriti; ti plošči sta se čedalje bolj segrevali in jaz sem se počasi cvrl. Ta vrsta smrti je gotovo najbolj boleča in človek lahko verjame, da se je s tem spokoril za vse smrtne grehe; toda poslušaj: To mučenje se je pri meni tudi po smrti nadaljevalo s tistima dvema žarečima skalarna, ki sem ti ju že prej omenil.
7 To je bilo plačilo za moja mnoga zemeljska prizadevanja doslej; kaj bo še sledilo, ne vem. - Verjamem, da si zdaj kar precej spoznal nas in našo usodo. Skratka, zdaj smo najbolj ubogi vragi in ti nam delaš dobro delo; Gospod, če kje je, naj ti povrne!"
8 Škof Martin govori: "Oh, zdaj vem naenkrat več, kot sem pravzaprav hotel vedeti! Toda nič zato; zaradi tega ostanemo še naprej dobri prijatelji! Pripeljite mi pa sem samostanske device, da tudi od njih izvem, kako so prišle k vam in semkaj!"

59 Samopravičnost rimskih samostanskih ses­ter - Kakršno delo, takšno plačilo

1 Govornik takoj stopi k tistim vratom hiše, kjer so sestre, jih pokliče in jih potem privede k škofu Martinu.
2 Ko tako stojijo pred škofom Martinom, jih ta vpraša: "Ljube sestre in gospe, kako je pravzaprav z vami? Kako ste zašle v takšno bedo? Kajti gotovo ste se dovolj spovedovale in prejemale obhajilo in ste prepevale na koru in zmolile neštete rožne vence, čeprav včasih morda bolj blebetale kot molile.
3 Tudi drugih pobožnih vaj ni manjkalo. Gotovo ste se tudi strogo postile vse postne dni in zelo častile svete relikvije, blagoslov­ljeno vodo in kadilo ter zvone in zvončke. Tudi drugače ste v svoji družbi gotovo vztra­jno izpolnjevale svoje dolžnosti. Zato se sprašujem, tako kot sem vas že na samem začetku vprašal: Le kako je mogoče, da ste prišle v to bedo!"
4 Ena od usmiljenih sester govori: "O ljubi prijatelj, vse to bo ljubi Gospod Bog vedel bolje kot me! Povem ti: jaz in tudi vse te sestre mojega reda smo bile prave mučenke!
5 Dan in noč smo bile na nogah; vztrajno smo negovale bolnike; včasih delale celo več, kot nam je nalagalo že tako najstrožje pravi­lo. Pri tem smo se postile in nepretrgano molile, večkrat na teden smo šle k spovedi in obhajilu. In če so se nam včasih vendarle utrnile zakonske, čutne misli, smo glasno klicale: `Jezus, Marija, Jožef, pomagajte nam in obvarujte naše čisto telo pred takšnimi hudičevimi napadi!'
6 In če to trikrat zaporedoma še ni poma­galo, smo tekle v cerkev. Če tudi ta ni pomagala, smo se pogosto krvavo bičale in si na golo telo nadele najostrejše cilicije (spokorniški pas iz železne žice z bodicami navznoter); in če včasih tudi to ni imelo zaželenega uspeha, potem je seveda moral priti na pomoč spovednik z ekzorcističnimi sredstvi (sredstva za izganjanje hudiča), ki pa so se na žalost lahko koristno uporabila le pri mlajših sestrah. Pri nas starejših je bilo potem treba namesto eksorcizma (izganjanje hudiča)  upora­biti ledeno mrzle kopeli, od časa do časa pa tudi puščanje krvi.
7 Glej, najljubši prijatelj, tako strogo je bilo naše življenje; ja, marsikateri pes na verigi nam zanj ne bi bil nevoščljiv, če bi imel razum!
8 Za takšne napore za naše resnično pasje življenje na Zemlji smo torej tukaj upravičeno pričakovale nebeške radosti. Tako smo to pričakovale z neomajnim zaupanjem, kot je obljubljeno vsem, ki so zaradi Kristusa na svetu vse zapustili, in si zaradi nebeške glo­rije zbrali ozko, trnovo pot križa!
9 Zdaj si pa tu poglej našo pričakovano nebeško glorijo! Ali nismo videti kot prave čarovnice s Kleka? Barva obraza je temno siva, obleka je iz umazanih cunj. Debele smo kot mumije, ki jih včasih najdejo v afriških puščavah, in lačne kot morski pes, žejne pa kot peščena puščava Sahara! To so zdaj naša nebesa, ki smo jih s tolikšno gotovostjo pričakovale! Le kaj naj si človek misli o takšni Božji pravičnosti?
10 Ko sem s sveta prispela semkaj, sem videla zelo slabo osebo, ki ni bila nič drugega kot vlačuga, kako so jo bleščeči angeli odnesli in jo vodili proti nebesom - takšno kanaljo! K meni pa doslej ni prišla niti mačka, kaj šele kakšno boljše bitje iz nebes! Vprašanje: Ali je tudi to pravičnost?! Ah, to je vendar beda, to je beda!
11 Precej poštenih deklet, ki so bile mlade, bogate in lepe, sem spravila v svoj red in te me zdaj preklinjajo, da sem jih tako sramotno opeharila. Prav to mi še manjka! Za tolikšno gorečnost, še celo prekleta odgovornost pred večnim sodnikom!"
12 Tu stopi naprej več mlajših usmiljenih sester in kričijo: "Ja, ja, ja - ti stara mrha, ti stara beštija si vsega kriva! Ali si nisi jezika skoraj do želodca izrabila, da bi nas pregovorila za svoj bedni red? Ko nismo hotele položiti profess (redovne zaobljube)  - ker smo imele na svetu vendar boljše možnosti, kot smo jih spoznale v tvoji nečisti ustanovi - mar se nisi zatekla k smrti in vsem hudičem, samo da bi nam vzela veselje do izstopa?!
13 In ko smo - večinoma prisiljene - dale sramotne zaobljube približno tako kot rekrut izpove vojaško prisego, namreč pod 'moraš, če ne te bo vzel hudič!', - potem so ravnali z nami slabše kot z najbolj ubogimi dušami v vicah ali celo v samem peklu. Ob najstrožjem preganjanju nismo smele povedati niti svojim staršem niti besede o tem, kako sramotno ravnate z nami! Samo spovedniku smo smele potožiti, in to samo v spovednici, ker je moral potem o takšni tožbi tudi on sam molčati!
14 Zdaj zahtevamo od tebe obljubljena nebesa, in to z več pravice kot ti svoja! Kje so? Vodi nas tja ali pa se spozabimo nad teboj za večno!
15 Prva nuna se zdaj vrže pred škofom Mar­tinom na tla in ga prosi za varstvo.

60 Martin kot mirotvorec - Samopravične neumnosti šolskih sester in njihove onstranske posledice - Martinov opomin

1 Škof Martin govori: "Poslušajte me, moje ljube sestre! Pustite, naj samo Gospod Jezus razsoja med vami; samo On je pravičen sod­nik! Ve pa odpustite druga drugi iz srca, tako bo vse dobro. Ta moja hiša je hiša miru in ljubezni, ne pa hiša maščevanja! Zato se pomirite in bodite vesele, da imate pri meni tako dobro zavetje - zanesljivo samo po nevidni Gospodovi milosti! Če boste svoje sovraštvo spremenile v ljubezen, boste tudi na pogled drugačne!
2 Na svetu pa gredo prav mnogi po napačni poti kreposti; le kako bi lahko bile ve izjema! Sicer ste veliko storile, toda ne zaradi Gospoda, ampak zaradi nebes, in to še daleč ni evangelijsko! Človek mora storiti vse in šele potem zaklicati; `Gospod, glej, bil sem len služabnik! O Gospod, bodi meni, Tvojemu najbolj nekoristnemu služabniku, milostljiv in usmiljen!' Če boste ve, moje ljube sestre, tako sodile o sebi in druga druge ne boste obsojale in preklinjale, boste že našle milost pred Bogom!
3 Ali ne veste, kaj govori modri učitelj Pavel, ki sam o sebi pravi, da je tudi slab, nekoristen služabnik, in ne poveličuje svo­jega dela, temveč samo čisto Gospodovo milost? Glejte, ta učitelj govori: `Blažen ne boš postal po svoji zaslugi, temveč samo po Gospodovi milosti!' - Ravnajte se po tem in vrzite vse svoje dozdevne zasluge Gospodu pred noge! Priznajte pred Njim popolno ničnost vsega tistega, kar ste doslej imele za nekaj zaslužnega za večno življenje, pa se bo Gospodova milost takoj razodela nad vami!
4 Glejte, jaz sem bil celo škof na svetu in sem tudi verjel, da ko bom šel s sveta, mi bodo takoj prišle naproti nebeške trume. Toda, bilo je popolnoma drugače! Jaz sam doslej še nisem videl pravih nebes, čeprav sem že pogosto govoril z Gospodom, in sem prejel to hišo neposredno iz Njegove naj­svetejše roke. Kako bi torej ve hotele biti kronane že z vso glorijo? Zato le oblecite potrpljenje, krotkost, ljubezen in vesel pogum, vse drugo bo prišlo potem samo od sebe!"
5 Usmiljene sestre stopijo zdaj nazaj čisto pomirjene. Škof Martin pokliče naprej šolske sestre, ki so si v nekem kotu med tem podukom tudi hotele skoraj izpraskati oči in vpraša tudi nje, kako so prišle v to bedo, in kje so na Zemlji pravzaprav živele.
6 In ena od njih odgovori: "O najljubši, vele­spoštovani, najveličastnejši prijatelj! Me nismo vse iz enega kraja, temveč smo deloma iz Francije, deloma iz Švice, z Laškega in Tirolske in deloma tudi iz Štajerske.
7 Živele srno nadvse pobožno: dan za dnem smo molile vsaj štirinajstkrat in vsakokrat najmanj četrt ure; vsak dan srno bile pri sveti maši, in nismo nikoli izostale od večernic. Ob nedeljah in praznikih smo bile vsaj pri treh mašah, eni pridigi in popoldanskih litanijah in obeh `blagoslovih'. Vsak teden, v adventnem in postnem času pa vsaj trikrat na teden, smo šle k spovedi in vsak dan prejele najsvetejši oltarni zakrament. Vsak teden srno se petkrat postile v čast najsve­tejših petih ran in si ob petkih z vrvjo ali šibo zadale sedem bolečih udarcev v čast preblaženi devici Mariji, in sicer štiri na levo in tri na desno stran prsi.
8 Preostali čas smo posvetile pobožnim pre­mišljevanjem in pouku mladih deklet. Pri tem srno usmerile pozornost po večini na to, da bi se v mladih srcih že zgodaj prebudilo hrepenenje, če je bilo denarno mogoče, da bi kar se da zgodaj stopile po naših stopinjah, in položile vso svojo zemeljsko doto Bogu pred noge, da bi tako postale čiste in vredne neveste Jezusa Kristusa!
9 Prav tako ni smela nobena izmed nas z nezastrto glavo na ulico in najstrožje je bilo prepovedano pogledati svetnega moškega: niti svetnega duhovnika, temveč edino le enega od svetih bratov iz reda svetega Frančiščka, pa tudi enega svetega jezuita in škofa ali tudi zelo pobožnega kanonika. Če so nam morda pri tem prišle včasih na um nečiste misli, srno jih takoj naznanile najčis­tejši materi in jo prosile za res ostro kazen za odvrnitev takšne peklenske more od našega najčistejšega srca.
10 Dobra častita mati, ki je bila zelo sveta, nam je dala potem takoj najmodrejše nauke, in nato šele zaslužene kazni, ki so bile ra­zlične glede na velikost nečistih misli. Za čisto majhno misel je bil en udarec po golem telesu, trije rožni venci in en popolnoma postni dan. Za večjo misel je bilo sedem močnih udarcev s šibo po golem telesu, da je krvavelo, nato dvanajst rožnih vencev in trije popolnoma postni dnevi na teden. Za še močnejšo misel - recimo misel na najbolj prekleti zakonski stan, kakor zdaj obstaja - je bilo kot kazen določenih, in takoj izvršenih 15 udarcev z bodečo šibo, 30 rožnih vencev, devet popolnoma postnih dni v treh tednih,ter bodeč cilicij prek golih prsi ali ledij.
11 Zraven so prišle še duhovne pokore, pogosto še hujše kot tiste, ki nam jih je dala ljubljena častita mati. Tako smo morale tudi ponoči pogosto vstajati iz najboljšega spanja in moliti v koru, to je bilo posebno grenko pozimi. Če smo zbolele zaradi mnogih na­porov in mučenj, si nismo smele nikoli želeti ljubega zdravja, temveč vedno le najgrenkej­šo smrt zaradi pokore za naše odpustljive grehe in še več podobnih najgrozovitejših samozatajevanj. - Iz mojega sicer kratkega, pa nadvse resničnega opisa, vidiš naše zelo grenko zemeljsko stanje.
12 Za Kristusa smo torej veliko in naj­večkrat potrpežljivo pretrpele in smo se brez godrnjanja voljno podredile trdemu pravilu našega strogega reda! Vse naše premoženje smo zapustile redu za njegovo zveličavno širjenje v čast preblažene device Marije in v vedno večjo slavo Božjo! Tako smo verjele, da Bogu ne postavljamo nobene neprimerne zahteve, če smo želele biti po naši grenki telesni smrti takoj sprejete v večno blaženost! Toda ne samo, da so se tukaj vsa naša upravičena upanja razblinila kot pena, temveč poslušaj:
13 Ko smo se me vse, ki tukaj stojimo, skoraj sočasno znašle tukaj v tem svetu in so nam nekateri kmetje zaklicali, da smo zdaj v svetu duhov, smo z druge strani videle priti v ta svet popolnoma nemoralne in dobro znane ženske osebe. Z gotovostjo smo pričakovale, da bo pri priči prišla množica hudičev in takoj potegnila te slabe, razposajene in krivoverske ženske duše v za­služeni pekel!
14 Samo - ah, kdo bi lahko kdaj kaj takega sanjal! Namesto hudičev so se z neba spustili vidni angeli in takoj preoblekli te slabe, najbolj grešne duše v resnično nebeška oblačila! Dali so jim bleščeče palme in jih nosili naravnost v nebesa; nas pa ni noben angel počastil niti z enim samim pogledom! Kričale smo, molile, rotile smo celo Marijo in Boga pri vseh Njegovih svet­nikih in izvoljenih, toda vse naše, gotovo milijone let trajajoče kričanje, je bilo doslej brezplodno! Povej, ali ni to prehudo!? Ali nismo prevarane, časno in večno! Ali se tudi to imenuje Božja pravičnost?!"
15 Škof Martin govori: "No, no, bodite potr­pežljive! Za zdaj ste preskrbljene. In tudi če z vami vso večnost ne bi bilo bolje kot je zdaj, bi to že lahko prenesle! Kajti o vaših zaslugah si ne smete veliko domišljati. Zakaj ste bile na svetu tako neumne, da ste se pustile zapreti in pretepati in na koncu celo ubiti? Le kaj dobrega ste s tem storile svojemu bližnjemu? Skrbele ste le za svojo kožo in vam ne bi bilo veliko mar, če bi Bog pogubil ves svet, da bi le ve dosegle nebesa!
16 Vidite, s takšno ljubeznijo do bližnjega se tukaj nikamor ne pride. Zato bodite potrpežljive in odvrzite svoje zasluge! Glejte nase kot na slabe, nekoristne Božje dekle in s tem boste našle Božjo milost! Zdaj pa se umaknite in naj pridejo gospe Srca Jezusovega!"

61 Govor gospe Srca Jezusovega – Njihove telesne zablode in duhovna neumnost - Martinov poskus pouka in moralna pridiga

1 Šolske sestre zdaj nekoliko godrnjaje stopijo nazaj. Gospe Srca Jezusovega stopijo naprej in začno takole govoriti: "Prečastiti gospod! Mi smo gospe prvega ženskega reda sveta, v katerega so sprejete samo deklice iz zelo bogatih, uglednih in plemenitih hiš, kjer se lahko naučijo vsega, kar se da na svetu naučiti!"
2 (Škof Martin sam pri sebi: "Ni slabo - te že začenjajo dobro! Ravno tako bi jih Gospod lahko najbolje porabil, ali morda kaj dru­gače?")
3 (Gospe Srca Jezusovega:) "Vseh jezikov, glasbe in plesa, vsakršne druge gimnastike - kot je mečevanje, kjer je primerno pa tudi jahanje, potem risanja, slikanja, vsakovrstnega umetniškega vezenja in umetniškega šivanja! Poleg tega so se seveda poučevale tudi vse druge znanosti, kot popolna ge­ografija, matematika, fizika, astronomija, zgodovina, navtika, hidravlika, geometrija, trigonometrija, stereometrija, poezija v naj­elegantnejših evropskih jezikih, in še cela vrsta drugih koristnih predmetov.
4 Skratka, v našem redu se poučujejo znanosti vsega sveta in vadijo umetnosti vsega sveta - seveda samo, če kdo to zahteva in plača. Ostali čas pa prebijemo z molitvijo, petjem, vmes tudi s postom, poslušamo po eno mašo na dan, ter imamo trikrat na teden spoved in obhajilo. Če katera prekorači stroga redovna pravila, je tudi primerno strogo kaznovana; kazni se na žalost vedno spoštujejo bolj natančno kot redovna pravila sama!"
5 (Škof Martin sam zase: "Glej, sam sem vendar bil škof, toda skrivnosti tega reda nisem nikoli spoznal tako podrobno kot ravno zdaj! Ah, s tem redom mora imeti Gospod prav posebno veselje!?")
6 (Gospe Srca Jezusovega) "Ti ljubi, prečastiti prijatelj, iz tega vidiš..."
7 (Škof Martin sam zase: "da ste najneumnejše goske!")
8 (Gospe Srca Jezusovega:) "kako težka pravila ima naš najstrožji red in kakšna veličina..."
9 (Škof Martin sam zase: "neumnost")
10 (Gospe Srca Jezusovega:) "Samozatajevanje spada zraven, da se teh tisoč najtežjih pravil natančno upošteva. Ja, povem ti, samo pravi velikani..."
11 (Škof Martin sam zase: norci")
12 (Gospe Srca Jezusovega:) "...duha lahko izpolnijo vsa ta najtežja pravila! Vendar pa smo me vse, kot resnične junakinje, za nebeško kraljestvo najnatančnejše izpolnje­vale vsa ta pravila in verjele, da nam na ta način nebesa ne morejo uiti!"
13 (Škof Martin sam zase: "Tu je potrebna resnično zelo močna vera!")
14 (Gospe Srca Jezusovega:) "Toda zdaj nas vidiš tu po nekaj milijonih zemeljskih let še prav tako popolnoma bedne, kot smo bile, ko smo se prvič znašle tukaj, v tem svetu duhov. Ta tvoja hiša je prva čudovita stvar, ki smo jo v tem svetu dobile pred oči. - Vprašanje: Je morda tudi to Božja pravi­čnost?!"
15 (Škof Martin sam zase: "O nikjer bolj kot ravno tukaj pri vas neumnih goskah!")
16 (Gospe Srca Jezusovega:) "Namesto da bi nam dali pošteno zaslužena nebesa, smo morale, ko smo potrkale na vrata, nad kateri­mi je bilo napisano 'Nebeška vrata!', od nekega prostaškega kmečkega pobalina, ki je bil videti popolnoma prostaški in neizobražen, slišati besede: 'Nazaj, ve zmešane in neumne device! Zakaj niste svojih svetilk prej napolnile z oljem!"'
17 (Škof Martin sam zase: "Nič več kot pra­vično! Te gospe bi lahko skoraj že jaz sam nagnal iz svoje hiše!")
18 (Gospe Srca Jezusovega:) "Nato so izginila ta nebeška vrata in takoj nas je obkolila množica hudičkov, ki so bili videti kot blodne luči. Ti hudički so neprestano skakali okrog nas in nas neprestano bridko dražili ves neskončni čas, dokler nismo šele pred kratkim srečale na svojem, skoraj že večnem begu to zdajšnjo družbo!
19 Kaj praviš k temu, ti, najljubši, prečastiti prijatelj? Kaj je to, le kaj naj storimo, da bi nekoč morda le dospele v kakšen nekoliko boljši stan? Oh, svetuj nam, ti najljubši prečastiti prijatelj!"
20 Škof Martin govori čisto lakonsko - ironično: "Ah, ah, ah, tu vam je Gospod seveda storil veliko krivico! Kajti živele ste vendar natančno po evangeliju! Ah, to moram reči, tu je Gospod Jehova Jezus zelo krivičen, če je na zelo evangelijska pravila vašega reda obljubil nebesa - in vam jih potem noče dati! Od Njega bi to lahko celo imenoval impertinent in tres mal honnete (zelo malo spodobno)! Tako nežnim in vendar tako veleučenim srčkom odreči nebesa, - ah, je to mar vse, kar lahko človek reče? Najbrž ste naskrivaj med seboj počenjale sodomitsko nečistovanje? Ali ste morda poleg vaših tisoč učenih redovnih pravil popolnoma zapostavile najboljše krščansko pravilo, ljubezen do bližnjega?!"
21 Govori ena druga gospa, ki hoče delovati močno francosko: "Eh, ne, e ne, mon ami, mer že vse živimo lepo zelo čisto in religijo mer tudi zelo imeti (ah, ne, ah ne, prijatelj moj, me vse živimo zelo čisto in tudi vero smo imele zelo močno)! O mon dieu, kaj mer rabiti plus pour le nebes (o moj Bog, kaj potrebujemo še več za nebesa)?  Ljubezen do bližnjega biti le ons in za sodomitsko nečistovanje (ljubezen do bližnjega nam je prvo) ne vemo, kakšna pošast je to!? Živele smo pošteno in razumi, mon ami, nedolžne kot rože! Kaj hočeš plus Monsieur Jesu Christ (kaj hoče Gospod Jezus še več)
22 Škof Martin govori: "Prosim te, za Božjo voljo, prenehaj s tem svinjskim jezikom! Saj si vendar Nemka in iz same jezikovne modne neumnosti ne znaš govoriti svojega maternega jezika? Mar verjameš, da bo tu kakšna nemško-francoska Meta prišla v nebesa? Povem ti, ti posebno neumna gos, to bo še dolgo trajalo! - Ne, kaj takega se mi še ni zgodilo tukaj v kraljestvu duhov! Celo duhovi z drugih planetov so govorili z menoj prav čisto nemško, tej neumni gospe Srca Jezusovega pa je bolj všeč, če z Nemcem govori francosko kot nemško! - Zakaj je potem tvoja predhodnica, ki je vendar rojena Lyonka, lahko govorila z menoj dobro nemško, zakaj pa ti, napihnjena goska, ne?!"
23 Gospa pravi: "O prijatelj, ker sem verjela, da se bom s tem pri tebi postavila!"
24 Škof Martin govori: "To je bila pa neumna misel, podobna tisti, po kateri ve vse za svojo brezmejno neumnost pričakujete od Boga nebesa! Mislite, da je Gospod naredil nebesa za takšne neumne goske? Oh, zelo se motite! Povem vam: prej bodo prišli tja vsi osli in voli, kakor ve, to si zapomnite! Poj­dite tja v najbolj zadnji kot in se najprej učite ponižnosti! Šele potem pridite in vprašajte, ali je za vas v najnižjih nebesih prosto kakšno mesto za kravjo deklo – vendar v to močno dvomim. Pojdite, kamor sem vas poslal!"

62 Dvogovor med nekim jezuitom in škofom Martinom - Pouk usmiljene sestre, ki se boji Pekla.

1 Naprej stopi neki jezuit in pravi: "Plemeniti prijatelj, zdi se, da nisi ravno velik prijatelj umetnosti in znanosti, ker so ti tako malo všeč te nadvse cenjene gospe Srca Jezusovega. In vendar so tako rekoč edini ženski red, ki se pridno posveča znanostim in umetnostim od zgodnjega jutra do poznega večera, in se tako najbolj približa nam bratom Družbe Jezusove! Ah, brat, pri­jatelj, te gospe bi vendar moral obravnavati z več spoštovanja in ljubezni!"
2 Škof Martin govori: "Le zakaj, te neumne domišljave Mete z več spoštovanja? Povem ti, zanje je še to spoštovanje, ki jim ga izkazujem, veliko preveč! Tem bi bilo treba pokazati vrata in jih še za nekaj milijonov let vreči ven. Morda bi potem pozabile svoje tuje jezike - to bi bilo zanje res dobro!
3 Glej, če jih zdaj pogledam, vidim švigati iz njihovih oči jezo in napuh! Zelo rade bi se pretvarjale, toda to tukaj v kraljestvu duhov ne gre. Kajti tukaj se da posebno takšne nesolidne duhove spregledati z enim samim pogledom in se hitro in zlahka vidi, kakšni so pravzaprav od znotraj. Ker pa sem jaz zdaj te goske še bolje spregledal in me zaradi svoje velike neumnosti navdajajo z gnusom, jih moram vsaj poslati v tisti kot, da se ne jezim ob pogledu nanje.
4 Ti sam in vsi iz tvojega hvalevredno-neumnega kolegija pa si tudi ne smete pre­več domišljati zaradi svojega najbolj neprimernega imena. Kajti, pomisli sam in mi povej, s kakšno pravico se imenujete jezuiti, in kdo vam je dal pooblastilo za takšno skrunjenje Božjega imena? Potem boš zlahka uvidel, kako sramotno ste zlorabili to najsvetejše ime, in kako bi vi vsi zdaj lahko popravili takšno bogokletje!
5 Ali lahko kdo izmed vas reče: 'Jezus, Gos­pod, nas je poklical tako kot recimo Pavla in Petra?' Ali je kdo od vas kdaj videl Jezusa ali za časa vašega telesnega življenja morda bolj cenil evangelij kot Ignacij Lojolski? Vidite, vi ste bili v dejanjih najodločnejši sovražniki Jezusa Kristusa in se imenujete 'jezuiti'?!"
6 Spet govori jezuit: "Najljubši prijatelj in brat, zdi se, da ti to stvar slabo razumeš ali sploh ne. Mar ne razumeš, kaj pomeni: Om­nia ad maiorem dei gloriam (vse v večjo Božjo slavo)!?  Glej, v tem je temelj našega imena! Ne, kot, da bi nas Gospod Jezus nominativno (z imenovanjem) ustanovil, temveč smo mi izbrali to ime samo v Nje­govo večjo slavo! Dobro vem, da to sredstvo samo po sebi ni hvalevredno. Toda kaj je narobe s sredstvom, če je le cilj dober in posvečuje sredstvo, pa če bi bilo to še tako plehko!"
7 Škof Martin govori: "Tudi tu govoriš kot norec in presojaš o Božjih rečeh kot slepec o barvah! Mar misliš, da se bo povečala slava velikega Boga, ki ga večno vso neskončnost slavijo neštete miriade najbolj nezaslišanih čudežev vseh čudežev - povem ti: sveti čudeži, katerih čistost, vzvišenost in najbolj nedoumljiva božanska lepota so tolikšne, da bi te v trenutku ubile, če bi jih zagledal, če se ti Njemu v slavo najnevrednejše imenuješ 'jezuit', ali če misliš, da s tisoč drugimi, pogosto najsramotnejšimi sredstvi dosegaš navidezno dobre cilje?!
8 Mar misliš, da je Jezus po nekem menihu postavil v svojo večjo slavo sramotno inkvizicijo?! Ali misliš, da so Jezusu všeč autodafes  (slovesne usmrtitve krivovercev)  in druga grozodejstva, ki ste jih baje opravljali zato, da bi Ga slavili, v ozadju pa ste vendar imeli čisto drugi, neredko najsramotnejši cilj?!
9 Mar misliš, da je Gospodu Jezusu všeč in Ga slavi, ko so dekleta zanosila s teboj, in si jih dal potem ravno tudi ad maiorem dei gloriam žive zazidati v cerkveno grobnico? Ali ko si si z vsakovrstnimi peklenskimi pretvezami v večjo Božjo slavo prigrabil pre­moženje tisoč vdov in sirot, potem pa nisi imel srca, ko si videl tisoče trpeti v največji bedi?!
10 Mar še res misliš, da bi kaj takšnega lahko služilo večji Božji slavi in da bi bilo Gospodu Jezusu všeč takšno poveličevanje Njegovega imena? Oh, če to resno misliš, potem si najbolj obžalovanja vredno bitje v vsej večni neskončnosti Božji!
11 Le kaj bi rekel, če bi zdaj stal pred teboj Jezus, edini, večni Gospod in Bog nebes in vseh neštetih miriad svetov, in te vprašal, kako ste ti in vsi tvoji privrženci ravnali z Njegovo besedo? In kdo vam je dal pravico, da ste tako strastno skrunili Njegovo najsvetejše ime? Povej - povejte vendar vi vsi, le kaj bi odvrnili vsemogočnemu, večnemu Bogu?!"
12 Vse obide vidna groza in odrevenela topost. Nihče ne upa škofu Martinu odgo­voriti niti besedice, kajti vsi ga imajo za angela sodnika.
13 Samo ena usmiljena sestra stopi čisto pre­plašena k škofu Martinu in reče: "O ti angel sodnik v Božjem imenu! Samo v pekel nas ne obsodi; v vice gremo vsi radi v Božjem imenu! - Oooooh, to je strašno, kakšen naj­strožji sodnik si! Hohoh - imej vendar vsaj nekaj sočutja z nami ubogimi grešniki in grešnicami!"
14 Škof Martin govori: "Vstani, ti usmiljenka, neumna kot noč! Jaz nisem noben sodnik, temveč sem ubogi grešnik, in sam upam na Gospodovo milost. Toda jaz, hvala Bogu, zdaj spoznavam svojo veliko neumnost in tako kažem tudi vam vašo, da bi jo tudi vi odložili in postali takšni, kot hoče Gospodov večni red. Sicer boste nenehno padali samo v večjo bedo, namesto da bi se dvigovali v večjo blaženost!
15 Da pa vas jaz ne sodim, dokazuje to, da sem vas vse sprejel in vas ne pošiljam proč, temveč najbolj prijateljsko vse skupaj ob­držim - če hočete ostati pri meni. Toda če ostanete, ne smete vztrajati pri vaši neum­nosti, temveč se mirno pustite poučiti od tistega, ki ima tu gotovo več izkušenj kot vi, novinci v tem svetu. Bodite torej mirni in razmislite o mojih besedah!"

63 Martinov dvogovor z dvema drugima jezuitoma in dvema ligvorijancema.

1 Pred škofa Martina stopita dva druga jezuita, poleg pa še dva ligvorijanca in govorijo: "Ljubi, najboljši prijatelj, prav zares se zelo strinjam s tvojim naukom, ki si nam ga vsem skupaj dal. Kakor zdaj čutimo, nam vsem skupaj tu res nič ne manjka. Toda, če bi poleg tega imeli vsaj kakšno majhno za­poslitev, bi bili s to usodo popolnoma zado­voljni in si za vso večnost ne bi želeli boljše. Če pa bi morali brez vsakršne zaposlitve preživeti vso večnost, bi nam bila na koncu popolna smrt ljubša, kot takšno enolično brezdelno življenje."
2 Škof Martin govori: "Prijatelji, ali lahko berete, kar je napisano na tej okrogli beli plošči?"
3 Eden od četverice pravi: "O ja, tu je zapisano to najusodnejše: 'Dies irae, dies illa! Libera nos ab omni malo! Memento, homo, quia pulvis es et in pulverem reverteris! Requies­cant in pace! Requiem aeternam dona eis, domine, et lux perpetua luceat eis! Ex profundis clamavi! Clamor meus ad te veniat! Vitam aeternam dona eis, domine, et sedere in sino Abrahami, et considere ad mensam illius, et comedere cum illo per omnia secula seculorum, amen (Dan jeze, tisti dan! Reši nas vsega hudega! Spomni se, človek, da si prah, in da se v prah povrneš! Naj počivajo v miru! Gospod, daj jim večni pokoj in večna luč naj jim sveti! Iz globočine sem klical! Moj klic naj pride k Tebi! Daj jim večno življenje Gospod, in prostor v Abrahamovem naročju, in pusti jim sesti za njegovo mizo, in z njim jesti vse večnosti, amen)!
4 Glej, brati še vedno znam, četudi se mi zdi, kot da že nekaj tisoč milijonov let nisem videl nobene črke. Toda, povej mi, kakšen je namen teh starih dogmatičnih verzov? Se bo mar tukaj, v svetu duhov, čisto zares ravnalo po njih? Če bi bilo tako, bi bilo res zelo slabo z obstojem nas vseh, vso večnost! O prijatelj, razjasni nam, kako je treba tole tu razumeti!"
5 Škof Martin pravi: "Le kako drugače naj bi se razumelo, kot tako kot je napisano! Prav nobenega drugega pomena ni, razen tega, ki ga je mogoče jasno razbrati iz sestavljenih besed! Poleg tega povejte sami: Ali ste na svetu kdaj koli s temi exklamacijami  (vzkliki) povezovali kakšen drug pomen, kot pa se razodeva v sami stavčni zvezi? Če ste bili s temi verzi, ko so vam prinašali denar in skrivni duhovni ugled, zadovoljni na svetu, zakaj bi vam bilo nerodno, zdaj, ko se nanašajo na vas? Potrebujete zaposlitev? Requiescant in pace; ergo requiescamus (naj počivajo v miru; zato počivajmo)! Ta počitek, večni pokoj ste zdaj vsi našli!
6 Tu je tudi luč, ki neprenehoma enako sveti skozi lepa, velika okna. Torej je tudi ta moja hiša enaka Abrahamovemu naročju, in tista velika, z dobrim kruhom in vinom do vrha napolnjena omara, je resnična Abra­hamova miza, pri kateri boste skupaj z menoj jedli do poslednje sodbe - in če na ta dan jeze ne boste obsojeni, tudi po njej ne boste! Kaj hočeš še več?!"
7 Eden od ligvorijancev pravi: "Ja, ja, prav imaš, prijatelj, bo že tako. Ne glede na to pa ti moram pripomniti, da se mi zdi, da postaja nedojemljiva zgodba z nadvse dolgočasnim časovnim zaporedjem strašansko dolgočasna! Misli si: za zmeraj tukaj, popolnoma nedelaven, in vso večnost brez pričakovanja česar koli! Zamisli si, prijatelj, tale dolgčas po recimo, nekaj decilijonih zemeljskih let! O Gospod, tega vendar ne prenese nobeno živo bitje!"
8 Škof Martin pravi: "Toda kaj ti koristi tvoje prebrisano razmišljanje! Mar nisi nikoli bral, da je napisano: 'Vsakdo bo živel po svoji veri' in 'Kakor drevo pade, tako bo obležalo'? Le zakaj smo verjeli v takšne neumnosti, s ka­terih resničnostjo se tukaj ne moremo sprijazniti?
9 Če smo bili na svetu trmoglavi osli, moramo tudi tukaj sprejeti uresničenje naše oslovske vere, pa če nam je to všeč ali ne! Če pa bi na svetu svojo vero uredili bolj modro, bi nam gotovo tudi tukaj šlo veliko bolje. Mi vsi pa - tudi jaz nisem izjema - smo bili na svetu toliko srečnejši, kolikor več teme smo tam razširjali. Zato naj nas tudi tukaj ne moti, če živimo pokopani v svojo neumnost kot v domnevnem Abrahamovem naročju!
10 Ali ni bilo in ni na svetu neznansko veliko starih oslov, volov in ovnov, ki sicer sami kar naprej besedičijo o svetlobi in po­jasnilu? Četudi sta jim dani boljša svetloba in hrana, se ne ravnajo po tem, temveč se čisto udobno vračajo nazaj v svojo staro neumnost, žro staro hrano in osvežujejo svoje oči ob najskromnejšem somraku svo­jega oslovskega ali volovskega hleva, kjer lahko prežvekujejo staro nesnago svojega želodca.
11 Vidite, prav taki osli, voli in ovni srno bili tudi mi. Zato se ne smemo čuditi, če je Gospod tako velikodušno poskrbel za našo staro, živinsko naravo. Kogar je veselila neumnost, naj se je veseli naprej! Kdor je rad spal, lahko tukaj spi po mili volji! Kogar je veselilo brezdelje, naj tu večno počiva! Kdor se je veselil jedače in pijače, tam je Abra­hamova miza! Kdor se je rad ukvarjal z devi­cami, ima tam usmiljene sestre, šolske sestre in gospe Srca Jezusovega! Saj smo vendar kar najbolje preskrbljeni z vsem; le zakaj sploh tarnamo?!"
12 Vsi skomignejo z rameni in pravijo: "Sicer imaš prav - toda vrag naj vzame našo mod­rost! Če bi lahko na svetu še enkrat postali žabe in po mili volji kvakali, bi nam bilo očitno boljše! Toda česar ni mogoče več spremeniti, mora na žalost ostati tako kot je.

64 Minoritovo pošteno priznanje - Rim kot nosilec krivde - Začetek spoznanja in poboljšanja minoritov.

1 Naprej stopi minorit in govori: "Prijatelj, dovolite mi, da spregovorim le besedico! In če ne bo koristila za nič boljšega - o tem seveda jaz ne morem odločati - naj nam naredi prijetnejši vsaj košček večnega miru, ki nas čaka!"
2 Vsi rečejo: "Bravo, tako je prav! Le govori, z veseljem te bomo poslušali! Kajti ti si že na svetu veljal za zelo modrega in maziljenega govornika. Zato le govori tudi tu, kakor ti je dano!"
3 Minorit govori: "Bratje in prijatelji, mi vsi smo imeli na svetu tako rekoč dva evan­gelija. Prvič, starega od Gospoda Kristusa in nekaterih Njegovih apostolov, in drugega, od Rimskokatoliške cerkve, ki si je dodala dog­matični naslov `edina zveličavna', ker si je domišljala in si še domišlja, da sedi na Petro­vem sedežu in ima ključe do nebes in pekla.
4 Tej Cerkvi smo prisegli, da ji bomo ostali zvesti do našega konca in sprejeli za resnično vse, kar bo ponudila verovati - pa če je zapisano v kakšni Bibliji ali ne. Prav tako smo se zaobljubili, da bomo vsakega drugače mislečega in drugače verujočega imeli za krivoverca in ga kot takega prekleli.
5 Kar smo prisegli, tega smo se tudi natančno držali - čeprav neredko proti svoji presoji in proti človeški zdravi pameti.
6 Vsi veste, da nam je Cerkev prepovedala branje Svetega pisma - to je bilo smrtni greh - in da smo smeli brati le nedeljske, zelo okrajšane evangelije. Vse drugo so smeli brati in razumeti samo doktorji teologije. Nam pa so bili za to dani Patres ecclesias­tic (Cerkveni očetje), Breviarium (Brevir, duhovniški molitvenik ) in legende, potem tudi redovna pravila, Ignacij Lojolski, relikvije, podobe, maše, zakramenti, spoved in še veliko več drugih stvari, ki jih tukaj lahko brez sramu označimo kot največje, pogosto zlo­bne neumnosti.
7 Vprašujem: Če smo pri vsej tej rimski cerkveni ureditvi, ki jo je Bog vendarle zanesljivo vsaj dopustil, ravnali prav v na­sprotju s pravim Jezusovim naukom, kaj moremo za to? Krivca za vse to je treba pokli­cati na odgovornost po vsem človeškem in gotovo tudi Božjem pravu. Nam vsem pa bi bilo treba dati navodilo, kako naj se v prihod­nje vedemo in kako naj popravimo, kar smo končno sami storili slabega!"
8 Drugi govorijo: "Bravo! Govoril si zelo modro in z zadovoljstvom smo te poslušali! Krivec naj plača za nas! Tako je prav! Rimska stolica naj plača, in vsak, ki nas je usposobil za nekaj, ne da bi toliko časa počakal na našo privolitev, da bi naše mišljenje v pravi luči lahko dozorelo in se razsvetlilo!
9 Krstili so nas brez naše privolitve in nam prav s takšnim zgodnjim krstom vsilili rim­sko veroizpoved, s tem pa naredili otroka odgovornega že v materinem telesu. Ali ni več kot blazno dopustiti, da novorojenec po nekih zastopnikih priseže zvestobo? Ne da bi pomislili, ali se bo otrok, ko bo odrasel, strinjal s to prisilno priseženo zvestobo ali ne, in bo v nasprotnem primeru moral prisego prelomiti. Oh, to je vendar hudo protikrščansko!
10 Saj je vendar sam Kristus dejal: `Kdor veruje in bo krščen, bo zveličan!' Oh, to je vendar popolnoma protikrščansko; kako more biti kdo krščen, še preden se sploh zaveda krščanske vere v sebi? Krst mora vendar biti živo spričevalo, da je nekdo pre­jel krščansko vero za vodilo svojega življenja! Ali pa novorojeni otrok ve, kaj je vera, kaj krščanska vera in kaj spričevalo? Ah, če to prav premislimo, se zdi neumnost vedno večja in vedno bolj protikrščanska!
11 Pravimo, da so po tem krstu odpuščeni izvirni grehi in vsi grehi, storjeni pred krstom. Oh, kako strašansko neumno je vendar to! Ali lahko kateri vsaj malo jasneje misleči človek obsodi otroka zaradi tega, ker sta njegova starša zagrešila kako odpustljivo napako? In Bog, najmodrejši, naj bi še kar naprej štel za smrtni greh Adamov prekršek - otrokom več kot tisočega rodu, ki vendar nikoli ne morejo biti krivi zanj?! Ja, to spozna človek šele tukaj. Kar pa zadeva grehe storjene pred krstom, to je vendar smešno! Otrok vendar ne bo grešil že v materinem telesu!
12 In kakšne grehe ima lahko pogan, ki šele prestopi v krščansko religijo, ki je zdaj veliko bolj poganska kot najhujše poganstvo samo? To so lahko samo grehi proti poganskim postavam. Kajti proti krščanskim zakonom se pogan ni mogel pregrešiti, ker jih še ni spoznal! Odpuščati poganu njegove pogan­ske grehe pa vendar ne bi pomenilo nič drugega, kot ga od začetka spet potrjevati v njegovem poganstvu. Enako velja tudi za Jude: hoteti Judu s krstom odpustiti, da je bil tako dolgo Jud, to bibilo tudi vse, kar si lahko kolikor toliko trezen človek misli kot vrhunec neumnosti!"
13 Znova govori minorit. "Prijatelji, samo prehiteli ste me. Vaša pripomba je bila popolnoma pravilna. Povem vam: to rimsko pokristjanjevanje že v materinem telesu se mi zdi nekaj takšnega kot stare pravljice o tem, da je bil kdo zapisan hudiču! Tu se nekdo iz samih nizkotnih, političnih nagibov že skoraj v materinem telesu zapiše bognasvaruj in si ga potem s pomočjo Rima popol­noma prilasti. Oh, to je hvalevredno! In takšna protikrščanska, tako imenovana prva Krščanska cerkev se poleg tega imenuje tudi še `Mati' in njen poglavar `zastopnik Jezusa Kristusa', torej Božji zastopnik!
14 Čudno, čudno - in vendar je res: v kakšnem blodnjaku smo vendar vsi skupaj živeli in nismo opazili, da smo bili že od rojstva popolnoma podložni bognasvaruju! Po krstu naj bi bili osvobojeni najbolj abot­nega izvirnega greha in tako postali Božji otroci, - lepi Božji otroci, Bog nas varuj! Namesto iz pekla smo bili krščeni dobese­dno v pekel!
15 In da ja ne bi nikoli nihče pomislil na resno pokoro in resnično izboljšanje svojega življenja, so iznašli odpuščajočo osebno spoved za vse smrtne grehe in pri tej smo imeli mi duhovniki popolno pravico odveze. S tem je bil vsak človek vržen nazaj v svojo staro mlakužo in ni bil nikoli sposoben po­stati novo bitje v Kristusu!
16 O bratje, bratje, bratje! Zakaj je Bog te reči dopustil, nam bo ostala večno nerešljiva uganka! `Bodite vsi popolni, kakor je popoln vaš Oče v nebesih!' Lepa popolnost, kjer si moral biti zavestno še bolj neumen kot polenovka in šele zdaj kot duh začeti v bolj nebeški svetlobi spoznavati, v kakšnem blodnjaku si bil na svetu!
17 Še zelo veliko bi bilo mogoče povedati in čedalje več dokazov bi našli za to, da je rimski sedež edini krivec vse naše spre­vrženosti. Toda jaz mislim, da bo to, kar zdaj samo približno spoznavamo, Gospod gotovo videl v najjasnejši luči. In usmiljen bo z nami, ubogimi zapeljanimi grešniki, če bomo mi od srca odpustili vsem, ki so kdaj koli nosili in še nosijo kakršno koli krivdo za našo načrtno zavedenost! - Tako torej menim jaz, kaj pa mislite vi?"
18 Vsi glasno kličejo: `Bravo!" in se - razen redkih jezuitov - popolnoma strinjajo z njim.

65 Škof Martin ozdravi duhovno slepe jezuite.

1 Te jezuite pa prevzame v obravnavo škof Martin in začne s temi zmajevalci z glavo in skomigovalci z rameni popolnoma radikalen diskurz, ki se glasi takole:
2 "Zakaj zanikovalno zmajujete z glavo in dvomeče skomigate z rameni? Ali morda bolje razumete stvar kot vaši pošteno mis­leči tovariši? Komaj verjamem! Vem pa, kaj hočete, in ravno v tem je vzrok, zakaj vas nekaj ob tem zmajuje z glavo in skomiga z rameni! Glejte, povedal vam bom, kaj vam še zadržuje pred očmi trojno Mojzesovo zagri­njalo!
3 Najprej, to je vaša stara, toga, neupogljiva zavest, ki še stalno obvladuje vašo duševnost in ne spusti v vaša srca nobene boljše in čistejše svetlobe. Drugič, to je vaša mračna zmotna vera, po kateri verjamete, da je potreben za to, da je nekdo kristjan, najprej samo krst. Nekoga je treba samo krstiti v imenu Očeta in Sina in Svetega duha - in po vaši zmotni veri je že kristjan! Res, lepa vera! In tretjič: napuhnjeno mislite in oblastiželjno verujete, da ste pravi Gospodovi apostoli in da vam je dal oblast, da delate, kar hočete, ker naj bi imeli pravega Svetega duha!
4 Oh vi, stari norci! Le s čim lahko to dokažete? Kje je v Pismu kakšno besedilo, ki bi opravičevalo vašo norost? Mislite, da je Gospod tudi vam, najhujšim protikrist­janom, govoril tako kot je govoril Petru in drugim svojim apostolom, ko jih je poslal v svet oznanjevat evangelij vsem narodom? Oh, v tem se pa hudo motite! Glejte, tam je zapisano: `Prejmite Svetega duha! Kar boste - v posesti tega Svetega duha - zvezali ali razvezali na Zemlji, bo zvezano ali razvezano tudi v nebesih!'
5 Ste kdaj imeli tega Svetega duha? Ali si lahko Sveti duh kdaj sam ugovarja, ali lahko spremeni, kar je za večno določil? Ali pa lahko postane še modrejši in spozna, da so njegove nekoč dane zapovedi pomanjkljive in jih je zato treba nadomestiti z novimi in boljšimi?
6 Mar Sveti duh v času apostolov še ni sprevidel, da bodo pozneje potrebni menihi vseh barv in zvrsti, ki bodo spravljali ljudi v nebesa? Da bodo zato, da bi prišli v nebesa, potrebne podobe, rezbarije, relikvije, milostne podobe, zvonovi, blagoslovljena voda, kadilo, mašna oblačila, meniške kute, cerkve in samostani, kelihi in monštrance, mašni zvončki in ministranti, ki odgovarjajo latinsko, ter še več tisoč takšnih neumnosti? Kako slep je vendar moral biti Sveti duh, da ni že tedaj, v času apostolov, uvidel in takoj zapovedal takšnih za dušni blagor ljudi nujno potrebnih reči!
7 Ali so prvi kristjani skupaj s Petrom in Pavlom zdaj hudičevi, ker niso imeli cerkva, zvonov, latinskih in pogrebnih maš, blaže­nost omogočujočih milostnih podob, celo spovedi in poslednjega maziljenja ne, drago plačanih zadušnic, različnega zvonjenja, mrt­vaških prtov, latern, rumenih voščenih sveč, in drugih podobnih reči?
8 Mar še zmeraj ne vidite, kako nesmiselno je vse to? Ne vidite, da smo bili mi vsi prav zaradi teh tako imenovanih bogoslužnih de­janj, zakonov in ceremonij, ki sta jih samovoljno ustvarila naša lakomnost in bleščeča oblastiželjnost, ne samo brez vsakega naj­manjšega evangelijskega naročila, temveč tudi v nasprotju z Božjo besedo in proti nauku apostolov - najočitnejši grešniki proti Svetemu duhu, o katerih je rečeno, da jim ne bo odpuščeno niti časno niti večno?
9 Če bi samo enkrat površno primerjali čisto Gospodovo besedo namenjeno vsem ljudem, z našo rimskokatoliško neumnostjo, bi se vam vendar morale odpreti oči. In morali bi spoznati, da Rim ni nič drugega kot v Bož­jem razodetju še preveč jasno označena ba­bilonska vlačuga, mi duhovniki pa smo pr­venstveno njeni angelčki - bognasvaruj - in optima forma!
10 Opustite torej, ljubi bratje in sestre, vašo staro posvetno neumnost! Skupaj z menoj se obrnite k edinemu Bogu in Gospodu Jezusu Kristusu - in zagotovo boste vsi milostno sprejeti!
11 Toda, poslušajte: ne to moje ubogo, čeprav dobro mišljeno prigovarjanje, temveč vaša volja in ljubezen vašega srca naj vas trdno in vztrajno vodita k temu!"
12 Vsi se strinjajo s škofom Martinom, samo gospe Srca Jezusovega pravijo: Dokler ne do­bimo od Boga samega, ali vsaj od preblažene device Marije ukaza, naj vas poslušamo, os­tanemo zveste rimski materi in ne sprej­memo od vas nobenega novega nauka, ki bi nas lahko pripeljal v pekel!"
13 Škof Martin govori: "Le tiho, ve neumne Mete! Gospod vam bo pri priči dal pripraviti čisto posebno jed! Če nočete sprejeti evan­gelija za svoje življenjsko vodilo, ostanite vso večnost neumne in glodajte slanino vaše ljube rimske matere! Da pri tem gotovo ne boste postale predebele in lepe, za to bo poskrbela Gospodova modrost. Kajti Gospod zna tako neumnim duhovom priskrbeti primerno, nadhomeopatično dieto, ki pogosto traja celo majhno večnost in odločno najbolje rabi takšnim neumnim duhovom - to vem iz svoje izkušnje!
14 Pustimo te neumne, mračne gospe v njihovi veri! Mi pa se želimo v Gospodovem imenu obrniti k boljši svetlobi!"

66 Razširitev srca in hiše - Gospodov klic Martinu.

1 Minorit vpraša: "Kje brat, kje je tvoja boljša svetloba, ki si jo omenil? Kam nas boš vodil, da jo bomo uzrli?"
2 Škof Martin govori: "Pojdite z menoj v sredino te dvorane! Vidite, tam je resnično božansko - umetniški telurski in astronomski mehanizem! Tu bomo najprej natančneje opazovali Zemljo, na kateri smo prebivali, in potem krenili od nje k drugim planetom in končno k Soncu. Tamkaj boste uzrli mar­sikaj, kar vam je bilo doslej vsem uganka. Torej le naprej!"
3 Vsi se pomaknejo na označeno mesto in ga obkrožijo v tesnih vrstah. Tudi gospe Srca Jezusovega se počasi pritihotapijo, da bi videle in slišale, kaj vse se bo dogajalo in kakšna bo boljša svetloba, ki jo je omenil škof Martin.
4 Škof Martin to opazi in govori precej glasno: "Kaj se ve, modre gospe, tihotapite za nami, kot na svetu kakšna tajna policija? Tu ni nič za tajno policijo! Če se hočete skupaj z nami, s svojimi brati in sestrami, obrniti k boljši svetlobi, potem pojdite od­krito in veselo kot mi! Skrivnega, vo­hunskega tihotapljenja pa tukaj ne trpimo! Razumete?"
5 Ko gospe Srca Jezusovega to slišijo, se us­tavijo in govorijo: "Prijatelj, ne jezi se preveč nad nami! Kajti če veš, da smo neumne in slabotne in gotovo zavedene - kot si bil gotovo tudi ti sam in tudi nisi takoj ob vstopu v ta svet sprejel za čisto zlato vsega, kar ti je bilo povedano - potem prosimo, vendar malo potrpi z nami, ubogimi! Doslej nam še nisi rekel nobene hvalevrednejše besede kot Mete, pa se zaradi tega nismo pritoževale. Da branimo svoj red, to vendar ni tako zelo slabo! Ti, ljubi prijatelj, pa si se nas res lotil zelo trdo, vendar smo to pre­nesle, čeprav smo že nekoliko godrnjale. Zdaj pa te prosimo, odpusti nam in ne bodi več tako trd do nas, ubogih grešnic!"
6 Škof Martin govori: "Ta vaša govorica mi je že bolj všeč kot francoščina. Če prihajate k meni tako, tedaj le pridite pogumno in veselo in se prepričajte o vsem, kar tukaj je, kar se dogaja in kar se bo še dogajalo!"
7 Gospe Srca Jezusovega pohitijo bliže in se začno nemalo čuditi, ko zagledajo veliki in umetelni mehanizem. Jezuiti takoj obstopijo Zemljin globus in sklenejo roke nad glavo od samega začudenja, da je globus tako zvesto oblikovan po resnični Zemlji, in da na njem ne manjka niti najmanjša podrobnost. Prav tako začudeno si ogledujejo globus minoriti in ligvorijanci. Frančiškani bolj občudujejo planetni sistem in sijaj Sonca, ki razširja tu prav toliko svetlobe, kolikor je potrebno za osvetlitev celotnega planetarnega meha­nizma. To Sonce je najbolj všeč tudi usmi­ljenkam in šolskim sestram. Skratka, vsi občudujejo napravo in škof Martin skuša, koliko more zavzeto, razlagati nebesne znamenitosti, ob tem seveda včasih pove tudi kakšno sarkastično šalo o pojavih na Zemlji.
8 Potem ko se vsa ta velika družba ob pouku škofa Martina precej časa zadržuje pri tem Zemljinem in planetnem mehanizmu, postane naenkrat v dvorani veliko svetleje. Celo škofu Martinu se zdi zdaj dvorana ve­liko večja kot prej pri zelo zmerni svetlobi. To opazi tudi družba in vpraša škofa, od kod prihaja toliko svetlobe in zakaj se je dvorana tako zelo povečala.
9 Škof Martin govori: "Moji ljubi prijatelji ter bratje in sestre! Ne čudite se! Kajti tukaj se kaj hitro spreminja vse, kar se je nekoč po­javilo na neki določeni način in v neki določeni podobi. Ali niste, ko ste prišli semkaj, opazili, kako majhna je bila videti hiša od zunaj, in kako velika je bila potem od znotraj? Vidite, že to je čudež! Tako tudi ta pojav ni nič drugega kot čudež, ki ga sicer ne razumemo, vendar ga Gospod kljub temu nadvse lahko povzroči.
10 Jaz pa mislim, da je Gospod zato, ker je v vas že nekoliko več spoznanja, dopustil k nam tudi več svetlobe. In ker so se naši pojmi o Njem zdaj nekoliko razširili, nam je tudi On ustrezno razširil to naše varno prebivališče, da bi mi vsi lahko imeli v njem toliko več pros­tora. Oh, takšnim pojavom se tukaj v pravem kraljestvu čudežev sploh ni treba preveč ču­diti: tukaj ne dozorijo najprej češnje, nato slive in kmalu potem češplje, temveč tukaj vse opravi Gospodova vsemogočnost, ljubezen in modrost po zrelosti našega srca!
11 Toda zdaj vidim tam, na okrogli plošči, naenkrat tudi popolnoma novo, močno bleščečo pisavo! Pogledati moram, kaj je na njej napisano!" Škof Martin se urno pomakne k plošči in bere: "Martin, pridi ven, kajti nekaj nujnega se moram dogovoriti s teboj! Vsa družba pa mora med tem ostati mirna. Pridi, zgodi se!" Škof Martin blažen naznani družbi, naj se mirno vede, in to tudi natančno izpolnijo. On pa stori, kar je zapisano na plošči.

67 Spremenjen vrt - Borem kot vrtnar.

1 Ko stopi škof Martin skozi vrata svoje hiše, zagleda vrt okrog nje zelo razširjen in ves v cvetju, in to ga neznansko razveseli. Tako spet zagleda Gospodovo stanovanje zelo blizu proti jutru, in postane še neprimerno bolj blažen. Ko pa se ozre okrog sebe na vse strani, ne opazi nikogar, ki bi ga zunaj pričakoval. To našega Martina spet nekoliko začudi; toda tokrat ne izgubi poguma, kot tudi svoje potrpežljivosti ne, in gre v vrt, da bi poiskal Mene, Gospoda. Misli, da se nekje skrivam zato, da Me morda ne bi velika družba videla skozi okno.
2 Škof Martin prizadevno preiskuje vrt. Ker Me ne najde, govori sam pri sebi: "Že spet najbrž kakšen majhen nebeški trik! Toda nič za to, da le izpolnim svojo dolžnost, ki sem jo spoznal. Naj Gospod sam, ali pa kakšen Nje­gov odposlanec, dela kar hoče, vseeno mi je. Lahko bi seveda odšel tja v Njegovo stanovanje, toda to mi ni naročeno. Kajti na plošči je bilo zapisano le: `Martin, pridi ven; kajti nekaj nujnega se moram dogovoriti s teboj!' Zdaj sem zunaj, torej sem svojo nalo­go natančno izpolnil. Če me je Gospod zaman poklical ven, mi to ni nič mar, jaz sem zdaj tu."
3 Po teh mislih se škof Martin sprehaja naprej po zelo obsežnem vrtu in čisto na koncu vrta odkrije vrtnarja, ki ravno sadi eno drevesce za drugim. Približa se temu prid­nemu vrtnarju. Ko pride v njegovo bližino, pri priči spozna knjigarnarja Borema in ves vesel reče: "O brat, o prijatelj! Kako pogosto sem že obžaloval, da sem te tako grobo in hudo užalil! Odpusti mi in bodi moj večni neločljivi vodnik! Kajti glej, šele zdaj spoz­navam, kako krivičen sem bil do tebe - in posebno do Gospodove dobrote!"
4 Borem se ozre in kar najbolj prijazno poz­dravi škofa z besedami: "Bodi pozdravljen, moj ljubi brat Martin! Gospod je resnično vesel, da si prostovoljno sam od sebe storil dobro. Zato pa me je tudi poslal semkaj, naj uredim tvoj vrt in ga razširim tako kot si ti uredil svoje srce in ga razširil v ljubezni: Le nadaljuj tako v Gospodovem imenu, pa se boš z velikanskimi koraki bližal prerojenju svojega duha!5 Jaz pa ostanem zdaj pri tebi, ker si me v svojem srcu sam želel; stal ti bom ob strani in ti pomagal, kjer koli bo potrebno. V tvoji hiši je zdaj obilo dela. Zelo veliko bova morala še postoriti. Toda ko bo boj najhujši, bo bleščeča zmaga najbližja.
6 Končal sem tudi sajenje drevesc. Zato pojdiva zdaj k tistim, ki potrebujejo najino pomoč! Ti si sicer že veliko storil zanje, urejeni so približno tako kot je zdaj vrt; ne glede na to pa bo potrebno še veliko truda, preden bo vseh tisoč drevesc obrodilo sadove.
7 Ljubezen in potrpežljivost pa premagata vse! Zato pojdiva zdaj mirno v hišo in začniva takoj najino pravično delo v Gospodovem imenu!" - Borem in Martin naglo odideta v hišo.

68 Boremove poučne besede o poti do blaženosti.

1 Ko prideta v hišo, jima prihiti naproti eden od minoritov, ki je že prej prav pametno govo­ril, in vpraša Martina: "O ljubi prijatelj in brat, le kaj je bilo zunaj, da si moral tako hitro ven? Glej, vsi so bili zaradi tega zelo osupli in skrbelo nas je zate; mislili smo, da si bil morda poklican na zagovor zaradi nas, in da se ti je morda zaradi tega zgodilo kaj hudega. O povej nam, kako je bilo!"
2 Martin se nasmehne in govori: "O ljubi prijatelji in bratje, zaradi mene bodite brez skrbi! Glejte, tega ljubega prijatelja in brata mi je poslal Gospod zaradi vas in zaradi mene, da mi bo pomagal vas vse spraviti na pravo pot - edino, in samo zaradi tega sem bil poklican ven.
3 Vi vsi pa morate zdaj tega Gospodovega prijatelja voljno poslušati in se zmeraj rav­nati po njegovih besedah; tako se bo vaša in morda tudi moja usoda kmalu zboljšala in bomo bolj svobodni. Kajti glejte, tudi jaz še dolgo nisem povsem blaženi duh, temveč sem samo na poti, da bi postal deležen popolne blaženosti po Gospodovi milosti!
4 Zdaj se pa potrudite, da boste čimprej postali deležni te milosti! Prav lahko se zgodi, da bomo potem vsi skupaj sočasno nastopili našo pot v kraljestvo Božje svet­lobe!"
5 In spet govori minorit: "Brat, tebi in tvo­jemu prijatelju obljubljamo, da se bomo strogo držali predpisov, ki nam jih bosta dala, da bi postali deležni vsaj malo Gospodove milosti!"
6 Borem govori: "Ljubi bratje in sestre, izpolnite to svojo obljubo iz vsega srca! Lju­bite Gospoda Jezusa Kristusa, Križanega, nadvse, zato ker je On edini, najbolj ljubeči in najsvetejši Oče nas vseh! Iščite edino in samo Njega in Njegovo ljubezen in ne navezujte svojega srca na nič drugega kot samo nanj, pa se boste veliko prej, kot si mislite, znašli v Njegovem večnem bivališču ljubezni! Toda vse vaše čutne posvetne priveske morate izgnati iz svojih src, sicer vas ne bo mogoče spraviti v večno prebivališče svetega Očeta. Zapomnite si pa dobro, kar vam bom povedal!
7 Glejte, vi vsi ste imeli na svetu o Bogu in o nebesih ter o življenju duše in njenem stanju po telesni smrti dva različna, toda v bistvu napačna pojma. Že doslej ste se lahko prepričali, da se tukaj vaša zemeljska vera ni v ničemer potrdila: našli niste ne vic, celo pekla ne in tudi nebes in krilatih angelov ne. In tako kot niste našli vsega tega, tako tudi nikdar ne boste našli vsega drugega, v kar ste verovali kot rimski katoliki.
8 Tudi vsa molitvena pomoč občestev in duhovnikov, v katero ste močno verovali, ni tukaj prav nič vredna. Nihče ne pride tu po posrednem usmiljenju h Gospodu, ko je vendar Gospod sam najbolj usmiljen. Zato bi bila največja, najbolj pregrešna norost, če bi hoteli najbolj usmiljenega, najbolj ljubečega, najboljšega Očeta ganiti, da bi se vas usmilil.
9 Zato se mora tu vsak sam kar najresneje lotiti svojega dela, sicer ni mogoče dospeti do Boga, Gospoda vsega večnega, neskončnega veličastva. Glejte, jaz sam sem zdaj veliki Gospodov angel. On pa me ne kliče drugače kot: "Moj brat! Kako neskončno te ljubim!" In glejte, četudi bi jaz šel k Njemu in hotel vso večnost prositi za vas, vam to ne bi koristilo. Kajti vsak mora sam, iz svoje ljubezni storiti, kar je v njegovi moči, sicer nikoli ne more priti do resnične svobode svojega duha. Bog je sicer res vse­mogočen, toda Njegova vsemogočnost nikogar ne naredi svobodnega, ker se moramo prav iz te, po naši svobodni volji in po ljubezni do Boga, osvoboditi. Sicer ne bi bili nič drugega kot stroji in avtomati te Božje vsemogočnosti.
10 Gospod pa je zato iz svoje najneskon­čnejše modrosti postavil urejene poti, po katerih moramo hoditi, da dospemo do te Božje svobode. Te poti so vam bile doslej neznane, jaz pa vam jih bom razodel. Zato pa morate paziti na to in se natančno - toda svobodno - držati teh poti. Potem boste dospeli tja, kamor je poklican vsak od Boga ustvarjeni duh.
11 Odslej vam bo dana vsa svoboda, ki si jo lahko zamislite. Kar koli boste želeli ali hoteli, vam bo dano. Toda ta svoboda še ni prava svoboda, temveč samo preskušnja, ki jo morate razumeti, ne smete pa je zlorabiti!
12 Na tisoče Ev vam bo ponujalo jabolko skušnjave, toda iz ljubezni do Gospoda se ga ne smete dotakniti!
13 Obrekovali vas bodo in zaničevali, toda nikoli se ne smete zaradi tega razjeziti ali misliti na hudo povračilo.
14 Preganjali vas bodo, vas oropali in celo mučili. Toda vaša obramba ne sme biti nič drugega kot ljubezen, čeprav boste imeli na voljo vsa sredstva, s katerimi bi se lahko dovolj maščevali!
15 Vedno se spominjajte Gospoda in Nje­govega evangelija, tako boste gradili svoje bivališče za večnost na trdnem temelju, da se ne bo nikoli razmajalo!
16 Povem vam večno resnico iz Boga, Gospoda vsega, kar biva, in vsega življenja. Kdor v sebi resnično ne izpolnjuje Božje besede, ne more priti v Njegovo kraljestvo!
17 Vsak mora vstopiti skozi najožja vrata ponižnosti in mora vse prepustiti Gospodu. Nič drugega nam ne sme ostati kot edino ljubezen, povezana z najglobljo ponižnostjo! Nič nas ne sme užaliti. Nikoli ne smemo misliti in govoriti, da nam to ali ono po pravici pripada. Kajti vsi imamo eno samo pravico, namreč pravico do ljubezni in ponižnosti. Vse drugo je Gospodovo!
18 In kakor je Gospod samega sebe ponižal do najskrajnejše točke, tako moramo storiti tudi mi, če hočemo priti tja, kjer je On!
19 Kdor ti da klofuto, mu je ne vrni, temveč mu nastavi še drugo lice, da bosta med vami vladala mir in edinost! Kdor zahteva od tebe plašč, mu daj tudi suknjo! Kdor te prisili iti eno uro, pojdi z njim dve uri, da mu kar najbolj izkažeš ljubezen! Sovražnika blagoslovi in moli za tiste, ki te preklinjajo! Nikoli nikomur ne povrni hudega s hudim in slabega s slabim, temveč delajte dobro tis­tim, ki vas sovražijo - tako boste resnično Božji otroci!
20 Dokler pa iščete svojo pravico kjer koli drugje kot edino v Božji besedi, dokler še nosite v sebi želo užaljenosti, dokler mislite, da se vam tu in tam dogaja krivica - tako dolgo ste še otroci pekla in Gospodove milosti ni v vas.
21 Božji otroci morajo znati vse prenesti, vse pretrpeti! Vaša moč bodi edino ljubezen do Boga in ljubezen do vaših bratov, pa če so dobri ali hudobni.
22 Če so trdni v tem, potem so tudi svo­bodni in sposobni za sprejem v Božje kralje­stvo.
23 Jaz pa vem, da ste bili vi vsi duhovniki in nune Rimske cerkve, ki je najmračnejša. Vem tudi, da so mnogi med vami poleg tega storili tudi veliko drugega. Toda povem vam: naj nihče izmed vas ne misli na to, kaj je na Zemlji bil in kaj je storil! Kajti če kdo misli na to, da je delal dobro, bo tudi Gospod mislil na to, koliko hudega je kdo izmed vas storil in ga bo sodil po njegovih delih! Kogar pa bo Gospod obsodil, ga bo obsodil na smrt in ne na življenje; kajti sodba je smrt duše v večnem suženjstvu njenega duha!
24 Če pa govori Gospod: 'Če ste storili vse, potem priznajte, da ste bili nekoristni hlapci!' - toliko bolj morate to priznati vi, ki niste še nikoli niti najmanj izpolnili evan­gelija v vas, na vas in še manj na vaših bratih!
25 Govoril sem vam v Gospodovem imenu in nisem dodal nobene besede in nobene odvzel. Kakor sem prejel od Gospoda, tako sem vam tudi zvesto oznanil. Zdaj pa ste na vrsti vi, da vse to kar najbolje uresničite. Odslej se ne morete več opravičevati, češ da tega niste nikoli slišali, če bi bili zaradi svo­jega trdovratnega nesledenja, obsojeni.
26 Če pa nekdo ima dobro voljo in pade zaradi podedovane šibkosti, sva tukaj jaz in ta brat, da vsakomur pomagava v Gospo­dovem imenu!
27 Zdaj vidite, da se od vas vseh zahteva predvsem samo dobra volja, in šele potem delo!
28 Bodite torej vsi polni volje za dobro, pa se tudi dela ne bodo tako natančno zahtevala od vas, ker se dobra volja upošteva že kot delo duha!
29 Gorje pa tistemu izmed vas, ki bi bil v sebi skrivaj zahrbten, hudoben, in bi samo na zunaj izkazoval dobro voljo! Iz Gospodove moči, ki me preveva kot najsilnejši orkan gozd, vam povem: takšen bi bil nenadoma pregnan v pekel in vržen v mlakužo večnega pogubljenja - kot pade kamen z neba v globočino morja, od koder ga nihče več ne pobere, temveč bi obležal v mlaki in blatu sodbe!
30 Zdaj veste, kaj vam je storiti, da bi kot resnični Gospodovi otroci dospeli v Njegovo kraljestvo. Ravnajte se po tem, in živeli boste!
31 Jaz in ta vaš prvi prijatelj pa vam bova, četudi ne vsak čas vidna, stala ob strani in vam pomagala, če bo kdo od vas padel zaradi svoje šibkosti. Kdor pa pade zaradi svoje hudobije, temu ne bo pomagano, razen prek enakega z enakim! Ne sprašujte pa, kje bo kraj takšne naše preskušnje? Povem vam: tu in tam, in ko boste najmanj mislili, da ne bo motena vaša svoboda! Gospod naj bo z vami in z nama! Amen!"
32 Škof Martin govori: "Brat, res si govoril iz Gospoda, in vse je na las resnično. Toda tudi mene je pretreslo, kajti jaz sam sem našel še veliko točk, ki močno zadevajo tudi mene!"
33 Borem govori: "Gotovo ti ne bo škodovalo, če se tudi ravnaš po njih! Kajti k lepi prebi­valki Merkurja te čisto samega še ne bi rad pustil! Me razumeš, brat?"
34 Škof Martin govori: "Prav imaš, prav! Veš, takole nekaj živalskega je še zmeraj v meni, toda upam, da se bo to zdaj le spremenilo!"

69 Novi čudu za škofa Martina: prizor preskušnje za minorite in jezuite.

1 Škof Martin: "Tudi sam sem radoveden, kako in kje se bodo začele preskušnje te družbe, ki šteje tako rekoč tisoč ljudi. Tukaj v hiši ne, in razen tega, ali bo šel vsak drugam? Sva samo dva - resnično ne vem, kako bo ta zadeva opravljena. Pri stotih ovcah iskati eno izgubljeno, ko je de­vetindevedeset med njimi pravičnih, pa po mojem mnenju ni preveč smiselna naloga. Tukaj pa gre za tisoč, tako rekoč povsem izgubljenih ovac, kar pomeni, ne iskati ene, temveč tisoč. Poslušaj prijatelj, to bo iz­jemno posebna, in zame trenutno povsem nedoumljiva naloga!"
2 Borem govori: "Prijatelj in brat, pusti takšna vprašanja. Glej, pri Bogu je ures­ničljivih veliko reči, ki se ti zdijo zdaj še nemogoče. Vsi ti bodo ostali tukaj v tej hiši in vidno ne bodo prestopili praga. In vendar bodo v sebi premeščeni v najrazličnejše pokrajine, povsem usklajene z njihovo no­tranjostjo. In ko bova stopila v njihovo sfero, naju bodo jasno videli in bodo lahko z nama celo govorili. Če pa bova zunaj njihove sfere, naju ne bodo videli. Midva pa jih bova kljub temu imela pred seboj tako kot zdaj, in bova iz njihovega zatilja zelo natanko razpoznala, kaj počnejo, in kako upoštevajo Gospodove poti in hodijo po njih.
3 Glej, vsi oni so zdaj po svoji notranjosti že dolgo tam, kjer morajo biti. Midva jih vidiva, kot da bi nepremično stali na svojih mestih in se vedli tako kot da bi se pogovarjali med seboj. Toda oni se ne pogovarjajo, kajti zdaj vidijo drug drugega prav tako malo kot vidijo naju.
4 Glej, postavili so se v vrste, da bova zlahka imela pregled nad njimi. Toda ničesar od tega ne zaznajo, tako kot če bi nekoga, ki trdno spi, s posteljo vred prenesli v drugo sobo. Zdaj so že razvrščeni v vrste, tako da lahko opazujeva njihova zatilja. Pridi sem, k temu minoritu in glej, kaj dela!"
5 Škof Martin stopi za minorita in gleda skozi njegovo zatilje kot pri tako imenovani Diorami (prozorna plast, veliko kukalo) skozi povečevalno steklo. Zagleda čudovito pokrajino in v njej minorita, ki ga obkroža skupina Ev; vendar se jim ne da zapeljati, temveč jih samo poučuje in oči neprenehoma upira v svetlo zvezdo, ki vzhaja na večnem vzhodu.
6 Borem govori: "Glej, ta je že rešen! In tu, poglej naprej, z njim še vsa množica! Toda zdaj pojdiva naprej in poglejva, kako je z jezuiti!"
7 Premikata se za vrsto jezuitov in opazu­jeta njihovo zatilje. In kaj zagledata? Skoraj trideset teh menihov se ruva okrog legije vlačug in ne more do sitega potešiti svojega mesenega poželenja. Močnejši vlečejo k sebi bujnejše in prepuščajo slabotnejšim manj bujne. To slabotnejše zelo jezi, zato se za­čnejo oddaljevati od svojih močnejših kole­gov, da bi zbrali proti njim maščevalno krdelo, jih potem napadli in najgrozoviteje kaznovali. Tudi množica slabotnejših in manj bujnih vlačug se zbira proti bujnejšim, in jim hočejo njihovo večjo bujnost odločno izpraskati z ostrino vseh svojih nohtov.
8 Škof Martin opazuje te prizore čisto tiho, deloma zato, ker je začuden, in deloma zaradi skrite jeze, in ne ve, kaj naj k temu reče.
9 Borem to opazi in reče škofu Martinu: "Brat, kaj praviš k temu?"
10 Škof Martin govori: "O ti moj najljubši prijatelj in brat! Ne, česa takega si vendar ne bi mislil o teh svetohlinskih lumpih. Ti tipi se vedejo huje kot psi in opice na Zemlji. Pri mojem ubogem življenju, tu jaz res ne bi smel imeti tvoje moči in modrosti in poleg tega še svojega čustva! Pri priči bi poslal nadnje najmanj milijon strel. In kakšni so bili ti tipi po takšnem manevru? Gotovo ni dovolj bedne podobe, ki bi to ustrezno prikazala!
11 O vi prekanjeni falotje! Ne, toda prosim te brat, poglej semkaj! Tu vidim lopova, ki so ga na Kitajskem žgali, med dvema kam­nitima ploščama, kako grozotno trpinči lepo Kitajko! Glej, glej, kot jastreb mesari revico! Ah, to je vendar strašanska sramota! Pri Bogu tega vendar ne smeva dopustiti!"
12 Borem govori: "Prijatelj moj, to je šele začetek; pustiva to, naj se godi, kot se godi! Kolo se bo kmalu obrnilo. Glej, Kitajka beži in bo kmalu naletela na mogočnejši regiment, ki se bo zavzel zanjo. Potem bo stra­hotno povrnila temu maščevalnemu jezuitu. Tam, glej, iz tiste gorske votline, pred katero stoji in kriči, se že vali množica najos­tudnejših pošasti! Neznansko veliko jih je! Delijo se in z vseh strani obkrožajo krdelo jezuitov. Ti še ne vidijo, kaj jih čaka. Toda zdaj, glej, pošasti so sklenile obroč. Kitajka, še s popolnoma scefrano in raztrgano kožo in z vladarsko palico v roki, se bliža kupu jezuitov, ki se še ukvarjajo z golimi vlačugami. Zdaj pazi, in mi povej, kaj boš zagledal!"
13 Škof Martin gleda kratek čas tja, potem odskoči in ves prevzet govori: "Ah, ah groza, to je vendar strašno, strašno, strašno! Glej, Kitajka je stopila kot kakšna furija, vsa žareča, pred našega jezuita. In kolikor lahko razberem iz njenih peklenskih kretenj, govo­ri: 'Ali me poznaš bednik?' jezuit jo razsr­jeno, kljubovalno pogleda in reče: 'ja, najbednejša! Mojega prekletstva ne boš nikdar pozabila!' Nato zapove svojim kolegom, naj se še enkrat lotijo te reve in jo raztrgajo na koščke. Toda v tem trenutku Kitajka zakriči: 'Nazaj, vi prekleti zapeljevalci sveta! Vaša mera je polna! Zdaj vas bo doletelo moje maščevanje!' In v trenutku plane cela legija velikih, najbolj gnusnih pošasti na jezuite, jih zgrabi in raztrga na koščke. Kitajka vzame glavo našega jezuita, ki jo je prej razmesaril, in jo zažene v prepad, iz tega pa planejo svetli plameni; v isti prepad vrže še druge ostanke. Ah, če to ni več kot pekel, potem res ne vem, pod kakšno še grozljivejšo podobo naj si ga predstavljam! Poslušaj, ali tudi tu še ne bova posegla?"
14 Borem govori: "Ne, tu deluje Gospod sam; midva bi bila nemočna! Glej, dokler še stojijo tukaj pred nama v vrsti, tako dolgo jih še ni treba imeti za izgubljene. Toda če bi morda kateri iz te vrste izginili, s temi bi imela midva potem malo opravka! Toliko ti pa povem: predaleč od pekla tile ravno niso več, kajti vse to, kar si videl, se dogaja samo v duši teh patrov (pater, oče, naziv za redovnika), ne pa v resnici. Toda če se neka duša tako oblikuje in prikazuje, potem seveda tudi najbolj žalostna resničnost ni več daleč.
15 Kar si videl, se dogaja v srcu tega patra. Gospod pa stori, da midva vidiva tako čisto, in salvis (z varne razdalje) vse to slikovito in dramatično pred seboj. Zdaj sva videla, kakšnega čuta in kakšne volje so ta bitja. Pogledala bova, ali morda vendar ne bodo, zahvaljujoč nauku, ki jim je bil dan, spremenila tega hudobnega čutenja in volje, zaradi tega prikaza, ki jim ga je Gospod sam vlil v njihovo dušo kot proti-maščevanje.
16 Če nekoga razmesari pošast pomeni to sicer hudo ponižanje, vendar bo gotovo pripeljalo do nekakšne razumnosti. Midva pa jih bova kmalu spet videla nastopiti kot celotna bitja. Tedaj se bo pokazalo, kakšen vtis je ta prikaz naredil nanje.
17 Tam, zdaj spet poglej no, in znova boš zagledal celotno krdelo jezuitov, kako se vzpenjajo iz iste luknje, v katero je prej Kitajka zagnala samo enega razkosanega jezuita!"
18 Škof Martin spet usmeri svoj pogled na ta prizor in govori: "Res je, tam se ti tipi vračajo nazaj spet lepo zraščeni; sem pa res radove­den, kaj bodo zdaj počeli! Aha, glej, glej, zdaj začenjajo ubirati nekoliko boljše strune! No, morda bo le šlo! Opažam celo, da nekateri iz skupine zbujajo vtis, kot da bi celo začenjali moliti, kajti imajo prav pobožen izraz na obrazih. Res od vsega srca bi bil vesel, če bi se hoteli poboljšati!"
19 Borem govori: "Kar se zdi pri ljudeh nemogoče, je pri Bogu zagotovo mogoče! Prva preskušnja se je posrečila tako za silo, zdaj pa že prihaja druga. Videla bova, kako bodo prestali to. Povem ti, da bo ta veliko hujša kot je bila prva. Le glej, zdaj spet tja, drugo dejanje se bo takoj začelo!"

70 Druga preskušnja jezuitov in kako jo pojasnjuje Borem.

1 Škof Martin spet gleda tja in opazi, kako se našim jezuitom bliža karavana romarjev, ki ima s seboj zelo veliko zakladov in bogastva.
2 Patri to opazijo, in ko pride karavana v njihovo bližino, jo ustavijo in vprašajo, kam gredo in kaj imajo s seboj.
3 Karavana pove: "Prihajamo iz sveta, tam smo izropali več samostanov, in prav posebej tiste najbogatejše jezuitske, ker so ti sami največji roparji in banditi na svetu.
4 Kajti ljudem z lažnivimi govori, s pobož­njakarstvom, hinavščino in z vsakovrstnim zlim slepljenjem s peklom in pogubljenjem, jemati njihovo pogosto s težavo pridobljeno imetje in jim ga pogosto iztrgati celo z raznovrstnim nasiljem, je še hujše kot očitno ropati in krasti. Vsak, ki se brani proti ropar­jem in tatovom, ima pravico do silobrana in obrambe, pred takšnimi jezuitskimi in drugimi meniškimi tatvinami in ropanji, pa se lahko zavarujejo le redki.
5 In tako je njihovo imetje najbolj neza­konito. Torej je prav in pošteno, da smo te prej omenjene samostane izropali. Zdaj nosimo ta plen pred Božji prestol in tam bomo tako dolgo kričali po maščevanju, dok­ler nas Gospod in Bog ne bo uslišal in ne bo te najhudobnejše in najbolj sleparske zalege izkoreninil."
6 Ko Jezusovi patri (Jezuiti) to zaslišijo, zagorijo od besa in srda.
7 Škof Martin, ki je vse to poslušal, reče Boremu: "Brat, zdaj pa tem našim jezuitom - vsaj tem tridesetim, ki so bili navzoči že pri prvem manevru - res slabo kaže! Jaz sicer vidim tudi vse druge iz tega kolegija, toda ti se ne zadržujejo pri teh tridesetih, temveč sestavljajo ločeno skupino, ki je videti veliko svetlejša kot teh trideset."
8 Borem govori: "Ti drugi so že toliko kot rešeni, toda teh trideset stoji še nadvse majavo. Zdaj pa pazi, kaj se bo tam zgodilo!"
9 Škof Martin pazljivo opazuje in čez nekaj časa pravi: "Toda, toda, toda! Brat, prosim te za Božjo voljo, tu morava vendar poseči! Ah, to so vendar pravi hu... bognasvaruj! Ne, kaj takega ne bi nikoli slutil o tem redu!
10 Poslušaj me, če si morda preslišal najs­trašnejšo sentenco teh jezuitov: Ko je karavana končala svoj odgovor in pojasnilo, so se patri čisto razvneli in so v en glas zakričali:
11 `O vi najnizkotnejši morilci Boga, ki ste se tako bogokletno spozabili nad Božjim svetiščem! Sami ste padli v roke pravičnemu maščevanju! Tisti jezuiti, ki ste jih tako sramotno oropali in proti katerim hočete izprositi Božje maščevanje, smo mi! Bog nas je gotovo postavil semkaj, da vas na tem mestu takoj izročimo najglobljemu in najstrašnejšemu peklu zaradi vašega strahotnega bogokletja! Dol z vami, vi najhujši hudiči, k še hujšim hudičem!
12 Pridi sem gor Lucifer, gor Satan, gor Leviatan: Pripravite tem najnizkotnejšim najhudobnejšim, krivoverskim, najbolj prek­letim, prebarvanim hudičevim barabam, najbolj boleč in najbolj mučen sprejem, in jih vrzite tja, kjer je pekel najbolj žareč!'
13 Brat moj, kaj takega se vendar še ni zgodilo! Ti tipi pač ne želijo nič dobrega ubogi karavani! Mislim brat, da se takšne duše ne bodo nikoli poboljšale?
14 Ah, ah, ah, poglej zdaj tja, tam res priha­jajo tri najostudnejše pošasti iz globine! Ogenj bruha iz njihovih strašnih gobcev, ki jih tako na široko odpirajo, da bi lahko požrli cele hiše!
15 Karavane se polasti ob pogledu nanje obu­pen strah, zato odlagajo svoje svežnje pred jezuite in prosijo za odpuščanje in usmiljenje.
16 Toda jezuiti jih neusmiljeno suvajo nazaj in le še bolj kričijo, penasti od jeze in srda: `Dol z vami, tu ni usmiljenja in nobenega odpuščanja več! Najstrašnejše večno tr­pljenje v večno brezplodnem, gorečem ke­sanju naj bo vaša usoda in plačilo za vaše dejanje! Zgrabite jih vi trije največji in naj­hujši hudiči, in jim povrnite, kar so nam nekdaj storili!'
17 Karavana prosi še bolj, toda zaman. Trije hudiči se bližajo karavani. Ta zdaj še bolj obupno kriči in prosi za usmiljenje, toda zaman. Z velikim užitkom opazujejo jezuiti te tako neskončno prestrašene ljudi. Ah, to so resnično prekleti tipi, ja to so hudiči vseh hudičev!
18 Trije resnični hudiči se še obotavljajo in dvomljivo gledajo na strašne zahteve jezuitov. Toda te mrhe hočejo imeti reveže pri priči brez milosti in prizanašanja v peklu.
19 Poglej, zdaj resnično govorijo trije hudiči in pripomnijo, da je sodba jezuitov prestroga in celo krivična do teh majhnih grešnikov!
20 Toda jezuiti glasno govorijo: `Naša sodba je Božja sodba, in torej pravična! Zato proč z njimi, dol v trpljenje!'
21 Hudiči pa kričijo nazaj: `Preveč zahte­vate! Tako ni Bog še nikoli sodil! Dajmo, storimo, kakor hočete, toda poslušajte: na vaš račun, če vaša zahteva ne izvira od Boga!'
22 O brat, poslušaj grozljiv krik, ki se dviga iz nesrečne karavane, ki zdaj izgine skupaj s hudiči. Jezuiti pa vriskajo veselih obrazov! Brat, kaj praviš k temu? So to hudiči ali ne?"
23 Borem govori: "Nič se ne meni za vse to. Kajti glej, vse to je - kot sem že prej omenil, zgolj privid, ki se nam vidno prikazuje po Gospodovem vsemogočnem posredovanju, ker je ta privid potreben za izstop iz duš teh, še zmeraj hudo nesmiselnih patrov!
24 Kajti odločitev hudobije je neredko v tem, da je le-ta v svoji pravi podobi izrinjena iz duše kot navidez dejavna: toda vse skupaj je vendarle bolj slepi hrup kot pa resničnost.
25 Zato se ne smeš preveč meniti za vse to, kar si tukaj videl. Vse, kar si videl, da se je tukaj zgodilo, izvira edino iz Gospodove naj­globlje ljubezni in največje modrosti, in je zelo podobno pojavom mnogovrstnih člove­kovih bolezni na Zemlji.
26 Bolezni so sicer slabost telesa, toda zato velika blagodar za dušo in neredko tudi za samo telo, ker se z njimi neredko slaba snov nasilno odstrani iz mesa.
27 Tako tudi ti pojavi niso nič drugega kot semkaj prenesene bolezni duše, ki morajo biti vse skupaj izgnane, in sicer z duhovnimi zdravili, kot telesne s telesnimi specifikami. Sicer duša ne bi mogla nikoli ozdraveti in duh v njej nikoli nastati.
28 Ali ni pri človeku na svetu duša bolezen­sko potlačena in nima veselja do nobene dejavnosti tako dolgo, dokler leži telo bolno v postelji? Ko pa je telo zdravo, je tudi duša polna veselja in radosti.
29 Glej brat, prav tako je tudi tukaj: vsi ti imajo zelo bolne duše. Ta bolezen postane zdaj živahna in jo Božja beseda, ki je tukaj edino in najmočnejše zdravilo, izžene in prežene. Ko ta zanesljivo konča svojo ope­racijo, šele potem prideva na vrsto midva in bova rekonvalescente osvežila in okrepčala z Gospodovo ljubeznijo.
30 No, ljubi brat, zdaj boš gotovo bolje razumel te prikazni, in se v prihodnje ne boš več tako zelo zgrozil, če boš videl še hujše stvari, kot si jih videl doslej. Kajti pri vsaki bolezni je poslednja snov, ki jo zdravila odstranijo, najhujša, ker je ta pravzaprav poglavitni vzrok bolezni. Tako se tudi tu najhujše zlo odstrani iz duše šele nazadnje.
31 Zaradi tega se sploh ne smeš več tako zelo plašiti, če boš videl ta zla pri njihovem izhodu. Le poglej spet tja; takoj se bo začelo tretje dejanje, ki bo verjetno tudi zadnje za teh trideset jezuitov!"

71 Jezuitovo poboljšanje in spreobrnitev -Maščevanje 29 drugih jezuitskih duhov.

1 Škof Martin zdaj spet gleda v zatilje jezuita, ki stoji pred njim, in zagleda, kako se začenjajo trideseteri nezaupljivo gledati med seboj in eden od njih pripomni nasled­nje:
2 (Eden od jezuitov): "Bratje, zmaga se nam je sicer posrečila. Toda, če pogledam stvari do dna, se mi zdi, kot da smo s karavano, ki gori že v peklu, vendarle ravnali zelo krivično in neupravičeno. Čeprav so nas hudo žalili, pa po evangeliju vendarle nismo imeli pravice, da bi jih sodili in prekleli.
3 Poleg tega se zdaj živo spominjam tudi nauka, ki nam ga je dal nebeški poslanec, preden smo dospeli v to popolnoma svo­bodno stanje naše biti. Po njegovem mod­rem nauku naj bi na vse draženje odgovarjali edinole z ljubeznijo, s krotkostjo in ponižnostjo. Tu pa ni bilo niti sledu o nobeni od teh treh lastnosti, temveč, kot je pokazala figura miserabilissima (najbednejša figura, najbolj usmiljenja vreden primer), so nas trije najhujši hudiči dobesedno prekosili v krotkosti in pravičnosti in nam s tem dokazali, da smo še veliko hujši kot oni!
4 Bratje, kaj se vam zdi, kako je s to zadevo? Priznam, meni začenja biti presneto nelagodno! Sploh se mi zdi tukaj v svetu duhov vse tako sumljivo. Samovoljno ravnanje, za katero nimamo naročila od Božjih poslancev, se mi zdi še posebno proti vsemu redu stvari v tem najbolj skrivnostnem svetu. Zdi se mi tudi tako kot da bi mi hotel nekdo čisto na skrivaj prišepetavati: "To vaše najgrozovitejše dejanje boste večno obžalovali"! - Ej, ej, če jaz le ne bi bil zraven pri tem dogodku!"
5 Na to dobro pripombo se je sicer zdrznilo drugih devetindvajset. Čez nekaj časa pa rečejo kot eden: "Ja, v bistvu imaš res prav. Toda premisli, ali bi mi lahko bili drugačni kot smo? Takšni pač smo in ne moremo ravnati drugače, kot srno prisiljeni ravnati - in pika. Kdor je v nas položil jezo, ta naj jo tudi prenaša, prav tako pa tudi druge najodvrat­nejše lastnosti, katerih je naša duša tako zelo polna.
6 Kdor je dal klopotači ubijajoči strup, temu je že moralo biti tako všeč, sicer tega črva ne bi tako hudobno opremil! Tako srno tudi mi morali postati jezuiti in se v našem redu učiti, kako lahko popolnoma sprostimo jezo in maščevanje in z najčistejšo vestjo oprav­ljamo največjo hudobijo v Božjo čast. Zdaj pa smo povsem to, za kar srno poklicani! Kaj hočeš ti, ja kaj hoče Bog od nas še več?"
7 Prejšnji jezuit pa reče: "Ja, prav imate! Potemtakem smo poklicani za prave hudiče in za to tudi smo več kot primerni. Kaj hočete še več? Gotovo nas ne čakajo nebesa, temveč najčistejši pekel. Kaj hočemo še več? Torej le napredujmo v naši zlobi in zahrbt­nosti, da borno lahko toliko prej prišli v blagoslovljeno večno pogubljenje! Želim vam najboljši apetit! Odslej ne bom več držal z varni. Nočem biti skupaj z vami deležen visoke časti, da bi se morda že v naslednjem trenutku nahajal z varni na zelo vročih, žveplo izparevajočih valovih. Resnično, za to visoko čast vam večno ne bom niti najmanj nevoščljiv!"
8 Drugih devetindvajset govori kot eden: "Mar se hočeš izneveriti svojemu redu? Vzvi­šenega ustanovitelja Ignacija hočeš zapustiti in izdati njegov najsvetejši nauk? Le kaj ti pade v glavo? Pomisli, da nas vse čaka še poslednja sodba; kako jo boš prestal? Če to storiš, naj se ti zgodi še tisočkrat hujše kot prejšnji karavani!"
9 Spet govori prvi jezuit: "Le dajte! Ostal bom zvest svojemu sklepu - Bog okrepi me za to! Vi pa lahko storite kar hočete! Zaradi poslednje sodbe si ne bom belil glave, pač pa si jo bom zaradi sigurnega večnega pogubljenja, ki bi me doletelo v vaši družbi! Ignacij sem, Ignacij tja, odslej bom sledil le besedam Božjega poslanca. Ignacij skupaj z vsemi vami pa me lahko - skoraj bi nekaj rekel! - kakor tudi ves red, da se prav razumemo!
10 Kakor uvidim zdaj, je Gospodu gotovo ljubša zadnja plat kakega Turka, kot pa ves naš lopovski kolegij skupaj s svojim vzvišenim ustanoviteljem! Razumeli?! Vsi luterani, kalvinci in staroverci so angeli, medtem ko srno mi po naših pravilih in institucijah hudiči in optima forma.
11 Storite z menoj, kar hočete, jaz se ne bom nikoli maščeval! Neznansko mi je žal, da sem se tako hudo spozabil nad ubogo Kitajko; zato sem bil, hvala Bogu, skupaj z varni tudi primerno kaznovan! Toda zaradi drugega sodelovanja pri pogubljenju uboge karavane me že zdaj peče kot pekel. Kaj bi šele nastalo iz mene, če bi še dalj časa ostal vaš tovariš? Zato, zbogom, jaz vas zapuščam!"
12 Ko prvi jezuit to izgovori, ga začnejo vsi obsojati in preklinjati, obkolijo ga in razme­sarijo ter si razdelijo njegovo kožo. Odrtega pa vržejo iz svojega krdela, mečejo kamenje za njim in kličejo vse hudiče, naj ga odne­sejo.
13 Hudiči res pridejo, toda ne vzamejo odrtega jezuita, temveč zgolj tiste, ki so jih klicali. Ti pa se strašno upirajo in kličejo na pomoč. Tedaj se odrti jezuit zravna in prosi hudiče, naj prizanesejo slepcem. In glej, hudiči ga ubogajo in zapustijo podivjane jezuite!
14 Ta prizor naredi dober vtis na Martina in zdaj željno gleda, kaj se bo še dogajalo.

72 Pogled v duševno stanje gospa Srca Jezusovega - Vsiljivci v samostanskem vrtu - Napad maščevalnih gospa Srca Jezusovega.

1 Borem pa pravi: "Prijatelj in brat, zahvaliva se neskončni Gospodovi modrosti in Njegovi nedojemljivi ljubezni in usmiljenju, da je proti najinemu pričakovanju s to družbo tako milo in hitro opravil. Kajti takšne preskušnje trajajo pri nekaterih, pogosto boljših, celo veliko zemeljskih let, pri tej družbi pa so po zemeljskem računanju trajale samo tri dni. Seveda, občutek teh preskušanih bo obre­menjen z nekaj desetletji. Toda kaj je to v primerjavi z resničnostjo ali s takšnim občutkom, s katerim je preskušani pogosto obremenjen s tisoč, pogosto celo z milijoni let.
2 Skratka, povem ti, Gospod je bil nadvse milostljiv do teh tridesetih jezuitov! Najhujše so prestali. Prišli so resnično do roba prepada in so bili peklu neskončno bliže kot nebesom, ki pa so še zdaj zelo daleč od njih. Toda oni so rešeni in bodo zdaj okrevali. In s tem je pridobljeno že neskončno veliko, za to gre edino Gospodu vsa čast vekomaj. Kajti kar ni več mogoče niti najvišjemu angelu, to je Gospodu zagotovo še zmeraj mogoče!
3 Ti bi v tem tretjem dejanju pač rad opazo­val še več prizorov, zato še tako pazljivo gledaš tja v njihovo zatilje. Toda povem ti, tam ne boš videl ničesar več. Kajti ta družba gre zdaj sama vase in potem k svojim boljšim bratom; potem bo čakala na odstranitev te, materiji podobne okolice, ki bo sledila takoj, ko si bova pogledala še gospe Srca Jezu­ sovega.
4 Da pa te ne bodo predolgo čakale na to, pojdiva takoj k omenjenim gospem in jih opazujva enako, kot sva opazovala teh trideset jezuitov. Glej, so že tu! Lahko si izbereš eno, katero hočeš, povsod boš videl isto!"
5 Škof Martin: "Dobro, če je tako, je najbližja ravno prava; torej le glejva v zatilje! Prav, prav, kot pri onih tridesetih! Tu jih vendar vidim vse, kar jih je tukaj, kako stojijo skupaj v skupini: v vrtu, ki je obdan z močnim zidom, na katerega severnem vogalu je postavljeno mračno samostansko poslopje.
6 Zdi se, da pridno izmenjujejo besede. Ne morem pa še slišati, o čem se pravzaprav posvetujejo. Opažam samo, da postajajo včasih temnejše, včasih spet za spoznanje svetlejše, ravno tako kot če so vetrovi gnali oblake prek zasneženih gorskih vrhov, pri čemer so ti potem tudi pod senco oblakov čisto posiveli, in - ko so oblaki spet naredili prostor sončnim žarkom - so gorski vrhovi ljubko zažareli! Le od kod izvira ta pojav pri gospeh srca Jezusovega?"
7 Borem govori: "Ljubi brat, povedal si res dobro primero za to, in v tej naravni podobi lahko najdeš pojasnilo tega pojava. Glej, tudi tu se pomikajo čez gorske vrhove različnih spoznanj teh gospa oblaki nespoznanja, ki jih ženejo vetrovi njihovih raznovrstnih svetnih strasti! Veš pa, da se na svetu - če začenjajo vetrovi svojo igro z oblaki - kmalu vreme poslabša. Glej, tako bo duhovno pojavno tudi tukaj.
8 Ali opaziš, kako se te potemnitve ponav­ljajo čedalje bolj pogosto? To že zanesljivo kaže, da se bo tu pravi ples kmalu začel. Ko potemnitev ne bo več prenehala, tedaj se bo takoj začelo uvodno dejanje hudega vre­mena. Le pazljivo vse opazuj; tu boš videl še bolj zanimive reči, kot pri tridesetih jezuitih!"
9 Škof Martin govori: "Ja, res, prav imaš! Pri nekaterih že opažam, da se nočejo več razsvetliti, ostajajo zatemnjene in celo čedalje temnejše. Zdaj se tudi pri drugih ljuba svetloba noče več pokazati v svoji moči, temveč čedalje bolj prehaja v sivino.
10 Resnično, zdaj je nastala nenavadna mešanica med temino in sivino! Tiste že zelo temne se zdaj od spodaj navzgor barvajo kot motno rdeče žareče železo. Zdi se, da to izvira ali od jeze, ki se je prebudila v njih, ali celo iz pekla. Poslušaj, moj najljubši brat, to so zelo sumljive napovedi za prihodnje hude pojave!
11 Zdaj sem odkril, da sta se dve moški bitji napotili skozi samostanska vrata v vrt. Sredi tega so naše gospe srca Jezusovega zdaj že zelo močno potemnele, zdi se pa, da še niso opazile, da sta vsiljivca že čisto blizu njih.
12 Aha, aha, zdaj pa, zdaj! Kmalu se bo začela gonja. Naše gospe so zdaj že zaslutile, da je v njihovi bližini nekdo, ki verjetno ne bi smel biti tam. Kajti vidim žareča bodala v njihovih rokah, ki jih dvigajo, da bi sprejele prišleka - ne preveč ljubeznivo.
13 Zdaj se opogumi prednica in z gibom roke ukaže splošen molk. Le kaj bo nastalo iz tega? Morda bo imela poseben pohvalen nagovor? - Ja, ja, nekaj takega bo, saj se že veličastno odkašljuje! Zelo sem radoveden, kako bo ta gospa priorka naplahtala druge podrejene gospe! Torej pazimo, kaj govori:
14 (Gospa priorka:) "Poslušajte, moje vse častivredne in zelo spoštovane gospe! Našemu najvišjemu, najvrednejšemu in naj­ svetejšemu redu grozi velika nevarnost! Skozi naš sveti samostan sta se v ta naš Božji vrt vtihotapila predrzna moška, ki bi ju raje imenovala podleža. Verjetno, da bi z nami nečistovala ali se šalila, ali vsaj, da bi tukaj vohunila o našem svetem imetju, kako bi nam ga mogla s silo iztrgati, če ga ne bi mirno izročile! Toda tadva podleža naj svojo predrznost drago plačata!
15 Poslušajte, nas je skoraj devetdeset - toliko vas na hitro naštejem! Če se nam bosta tadva predrzna podleža približala in se na naš klic: "Ven z vama, od Boga poz­abljena, brezčastna podleža!" ne bosta pri priči kar najhitreje oddaljila, ju vse skupaj hkrati napademo! In vsaka od nas naj jima zasadi v prsi žareče bodalo do držaja! Ko bosta tako ubita, naj ju naš hišni hlapec v tem vrtu razseka na kose in ju na prekleti grmadi sežge, da bo to Božje svetišče spet očiščeno!"
16 Škof Martin govori: "Glej, glej, te ljube gospice Srca Jezusovega, kakšne ljubke kr­voločne misli imajo! Ah, to je vendar najbolj ljubko! 0 ve brezbožne kanalje! Ne, tega od teh pravih peklenskih furij ne bi pričakoval! No, če ima predigra že tako pohvalen za­četek, kakšna bodo videti šele naslednja de­janja te preskušnje? Le poglej tja: tadva moža sta videti zelo ljubezniva, in o njiju bi lahko rekel: `Glej, to sta človeka, v katerih duši ni zvijače!' Te hudobne kanalje pa ju prekolnejo, še preden so ju sploh prav videle in še manj slišale govoriti!"
17 Borem govori: "Le miren bodi, saj vendar veš, kako je s temi rečmi! Le mirno jih pusti pri njihovem početju! Ko bo čas za najino posredovanje, naju bo že plošča spomnila. Pred tem pa ne bodiva nič drugega, kot samo mirna opazovalca tega dogajanja. Le opazuj spet naprej!"
18 Škof Martin spet pozorno opazuje pri­zorišče pred seboj in čez nekaj časa govori: "Brat, zdaj gresta moža spet proti samostan­skim vratom, s takšnim izrazom na obrazu, kot da bi hotela izginiti iz tega vrta Božjega svetišča."
19 Toda gospe to opazijo in kričijo čisto drugače, kot so prej nameravale: "Stojta, niti koraka naprej, vidva brezbožna podleža!"
20 Zdi se, kot da moža tega sploh ne upo­števata in se čedalje bolj približujeta izhodnim vratom. Tedaj gospe opazijo, da nočeta ubogati njihovega klica. Zato zažarijo, z groznim krikom planejo za možema in jima zastavijo izhod.
21 Nekaj jih z izvlečenimi bodali obkroži moža in ju kot iz enih ust grozečih obrazov vpraša: "Kaj iščeta tu, najnizkotnejša podleža? Priznajta svoj hudobni naklep, izdajalski načrt, da vaju bomo lahko potem brez milosti in usmiljenja toliko huje mučile! Kajti s svojim najbolj predrznim in nesramnim vstopom v ta vrt sta oskrunila Božje svetišče in sta tako rekoč z nogami poteptala Božjega duha! Pokora za takšen najbogokletnejši smrtni greh pa je samo smrt, in samo vajino večno pogubljenje lahko zadosti Božji pravičnosti! Zato govorita, že vnaprej neizmerno prekleta!"
22 Moža govorita: "Poslušajte naju potr­pežljivo! Poslal naju je Bog, da bi vas osvobodila vaše velike neumnosti. Toda ker v vas ne vidiva nič drugega kot žerjavico jeze in maščevanja, za tako veliko milost še dolgo niste zrele in boste morale odslej predolgo čakati, da je boste postale vredne. Ali niste slišale, da bo tisti, ki tu obsoja in preklinja, sam obsojen in preklet?! Midva pa vam nočeva povrniti zlo s hudim. Zato se ovedite in pustite, da v miru odideva, sicer se vam ne bo dobro godilo!"
23 Gospe besno planejo nadnje z bodali. Oba pa izgineta in gospe v slepem besu zabodejo same sebe.

73 Martinove pripombe in Boremovi modri namig o poteh večne ljubezni  -   Goreče gospe Srca Jezusovega.

1 Ko škof Martin vidi ta prizor, se začne smejati in reče: "Brat, poglej tu, te neumne babe, kako v slepem besu mesarijo druga drugo z bodali! No, no, zdaj gre dobro! Res, najbolj čudovit klekovski prizor. Če bodo tako nadaljevale, ne bo veliko ostalo od njih in najin poseg bo zaman! Tudi prav; res, s temi cunjami nebesa tudi ne bodo izgubila ravno veliko!
2 Mi boš že moral oprostiti najljubši brat, če sem videti privoščljiv, toda v resnici ne gre za to! Kajti vsa bitja prenašam lažje kot neumne in hkrati tudi hudobne ženske. Posebno neznosne so, če se tako kot te tu, skoraj popolnoma uničijo od besa in jeze. Ne želim jim sicer nič hudega, toda malo pekla tem beštijam res ne bi škodovalo. Veš, ne mislim za večno; na primer, nekaj takega kot rimsko-katoliške vice, že ne more škoditi!"
3 Borem govori: "Brat, ne razvnemaj se pre­več in izženi iz srca vsakršno klicanje ognja z neba! Samo glej, kaj dela Gospod tu; le tako boš spoznal pravi način in iz tega razbral, kako se lahko takšna mračna bitja spet obrnejo k svetlobi. Če bi tudi Gospod mislil tako kot ti, bi bilo za takšna uboga bitja zelo malo upanja za večno življenje! Toda tu lahko jasno spoznaš, da je Gospod boljši kot najboljši ljudje in angeli!
4 Povem ti, Gospodova pota so zelo ne­navadna; neskončno veliko jih je in vsaka pot, ki jo Gospod ubere s človekom, je nova, in celo za najbolj globokoumnega keruba svet in nedoumljiv čudež, pa naj gre za še tako nenavadne pojave!
5 Če gledaš vse te pojave iz tega zornega kota, ne boš tu nikoli več našel nič smešnega in nič, kar bi te jezilo. Na koncu se boš tudi sam prepričal, kako neskončno ljubeče lahko Gospod vodi vse k svetemu cilju; in kako po navadi z najskromnejšimi in najneznatnej­šimi sredstvi doseže najbolj vzvišene namene, in - kjer On pomaga enemu, po­maga obenem neštetim bitjem!
6 O brat, šele postopno boš spoznal, kako neskončno vzvišeno je vse, kar tukaj prehaja v pojavnost - kako sveto, bi rad rekel, je bitje in delovanje pršice, ki si jo na Zemlji pogosto videl laziti po napol suhem lističu!
7 Zato se nadvse veseli vsega, kar koli vidiš tu! Kajti vse, vse povzroča najsvetejša ljubezen našega najsvetejšega Očeta! Mar misliš, da je pekel z vsemi svojimi nepopis­nimi grozotami Gospodovo maščevanje, ki je utemeljeno na njegovi jezi od vekomaj? Oh, nikakor! Povem ti, Gospod je tudi v peklu čista ljubezen! Kajti večna ljubezen ne pozna niti jeze niti maščevanja, temveč kakor in kar je, to so tudi vse njene ustanove - neskončno in večno.
8 Tako, ljubi brat, opazuj odslej te pojave, pa boš kmalu dobil drugo oblačilo, namreč oblačilo ljubezni in modrosti iz srca našega svetega Očeta! To oblačilo ti potem ne bo nikoli več odvzeto. Ti pa boš šele v takšnem oblačilu gledal vse stvari in pojave v njihovi pravi luči in jih presojal z resničnega temelja vseh temeljev.
9 Zdaj pa le glej naprej, kaj se bo dogajalo! Toda odslej glej vse z drugačnimi očmi in z drugačnimi čustvi, le tako ti bo res koristilo. Kajti Gospod dopušča, da se vse to dogaja, predvsem zaradi tebe, da bi ti lahko prej dosegel resnično ponovno rojstvo svojega duha in nebeško preobleko svoje duše! Torej še enkrat: zato kar najskrbneje upošte­vaj vse, kar sem ti povedal in tako boš, ob tem, ko ti bo postalo jasno, žel nepre­računljivo korist!"
10 Škof Martin spet gleda v zatilje naših gospa Srca Jezusovega in vidi, kako se poslednji dve še ruvata in druga drugi zasa­jata bodalo v prsi in kmalu padeta na tla kot mrtvi. Po tem prizoru govori:
11 (Škof Martin) Hvala Bogu, zdaj so se med seboj pokončale! Gospod jim daj večni mir! Je pa res več kot čudno, kako naj bi tudi to tem bitjem pomagalo do blaženosti, kot si prej rekel? Iz vsega srca sem radoveden, kaj se bo naprej dogajalo s temi amaconkami! Resnično ležijo na tleh kot popolnoma mrtve!
12 Aha, zdaj prihaja druga prikazen! Gospe sicer še zmeraj ležijo na tleh kot mrtve. Toda začenjajo izparevati in iz vsake se dviga dim kot sopara iz pekovega dimnika. Tu in tam opažam tudi ognjene iskre, ki švigajo kvišku kot s kovaškega ognjišča! Presneto, presneto! Zadeva postaja zaskrbljujoča! Naj­ljubši prijatelj, če ni že tu majčkeno pekla, naj postanem vse, kar me boš hotel imeno­vati!
13 Glej, tu in tam švigajo kvišku že tudi plameni! To je vendar videti kot pravi av­todafe! Te reve začenjajo goreti! Zadeva postaja zelo zaskrbljujoča; toda sicer se še zmeraj ne premika nič drugega nad temi gospemi poleg njih in nad njimi, kot samo močan dim, iskre in plameni.
14 Plameni postajajo čedalje močnejši, mrtve gospe že povsem žarijo! Še dobro, da so mrtve in neobčutljive. Ah, ah, s kolikšnim plamenom gori vse to! Res, čuden in nenavaden pogled: videti je, da kljub močnim plamenom nič ne zgori! Povej mi, vendar, najljubši brat, kaj pomeni ta nadvse čudna prikazen?"
15 Borem govori: "Nič drugega kot samo dobro; kajti kar izhaja iz Gospoda, je čista dobrota! Le glej, in kmalu boš spoznal, kako zelo prav imam, in da govorim čisto resnico!"

74 Martinova kritika o bistvu zla – Boremov poučni govor o Boji ureditvi živlenja - Dobro in zlo kot nasprotna pola v Bogu in stvarstvu.

1 Škof Martin govori: "Ja, ja, prav imaš in gotovo govoriš čisto resnico. Toda priznati mi moraš, da so grešniki prav tako Božja bitja kot midva, in celo sam hudič, in torej tudi izhaja iz Boga! Le kdo bo imel grešnike in hudiča za dobre zaradi tega, ker izhajajo in so izšli iz Boga?!
2 Jaz mislim nasprotno: Bog je med nešte­timi stvarmi ustvaril tudi svobodna bitja. Razodel jim je svojo nespremenljivo ure­ditev in zaznamoval poti, po katerih morajo hoditi v skladu z Njegovim redom. Ker pa so to svobodna bitja, lahko tudi spoznani Božji ureditvi obrnejo hrbet in ravnajo v nasprotju z njo. In ker zdaj tako počnejo, vprašam:
3 Ali si lahko samo zamislimo nekaj zlega nasproti Božji dobroti, ali lahko potem samo ravnanje proti spoznanemu Božjemu redu imenujemo pravo zlo?! Če pa je tudi to do­bro, tedaj bi rad vedel, kaj je potem zlo!? Kajti nekaj zlega vendar tudi mora biti, sicer bi bil pekel najbolj nesmiselen pojem, ki si gaje kdaj izmislil človeški duh!
4 Če pa je pekel resničnost, in ravnanje, ki nasprotuje pozitivnemu nespremenljivemu Božjemu redu, označimo kot resnično zlo, tedaj so te gospe zle in zrele za pekel kot novembrsko grozdje na Zemlji!
5 Grehi in grešniki kot hudičevi učenci so potemtakem zli in njihovo plačilo je po besedi samega Gospoda pekel kot zbirališče vsega zla. Iz prikazni teh gospa se je pokazalo, da je bilo v njih zgolj zlo. Zabodle so druga drugo kot furije, zdaj pa gorijo! Prijatelj, ali ima morda pekel še kakšen dru­gačen obraz?"
6 Borem govori: "Prijatelj, še zmeraj govoriš kot kratkovidni zemeljski romar iz ječe svo­jega mesa! Seveda je ravnanje, ki ga stori svobodno bitje proti spoznanemu Božjemu redu greh, in s tem tudi zlo. Toda ali mar znaš razmejiti med resnično svobodnim in poleg tega tudi usmerjenim bitjem, pri is­tem človeku?
7 Ali veš, kje se v mesu začne duša in kje v duši duh? Ali čisto natančno veš, kje pri nekem človeku prenehajo dejanja, ki so us­merjena in se začnejo svobodna? Ali veš, kako sega duhovno in svobodno v naravno in usmerjeno, in v kakšnem obsegu?
8 Ko si dal v sod mošt, je ta kmalu začel vreti. Tedaj je v sodu silno vrelo in šumelo, in ko si prišel z nosom do odprtine za veho, te je močan vonj vrgel nazaj in si bil čisto omamljen. Mar veš, kaj je bilo to, kar je povzročilo vretje vina? Vidiš, tega ne veš! Ko pa je mošt odvrel, se je umiril in očistil in je postal vino. Mi veš, kako je iz mošta nastalo sladko vino?
9 Kmalu potem, ko je figovo ali kakšno drugo drevo odcvetelo, si že videl sad. Če si ga poskusil, je bil grenak in kisel, torej za tvoj okus neprijeten in slab. Ko pa je sad dozorel, kakšen se ti je zdel potem? Glej, potem je popolnoma ustrezal tvojemu okusu in ni bil več slab in neokusen!
10 Zima je za počutje gotovo greh; kajti ne ustreza topločutnim in toplokrvnim ljudem in živalim. Toda, če je ne bi bilo, kako bi bilo potem z rodovitno zemljo in s človekovo fizično močjo?
11 Povem ti, v vsej neskončnosti najdeš zmeraj dva pola, od katerih oba enako pripadata Božjemu redu, čeprav sta si povsem nasprotna kot dan in noč ali kot ja in ne. Povej, kateri od njiju je torej zlo? Mar ne vidiš, da Gospod vse vodi in ravna, in vsako stvar po svoji poti? Le kje naj bi bila tu zla pot!
12 Glej, Gospod ve, kako daleč začrta kakšnemu bitju krog njegove svobode! V tem krogu lahko vsako bitje, ki ima svo­bodno voljo, za vajo svoje svobode dela, kar hoče. Toda čez obod tega ne more delovati nobeno bitje!
13 V kapljici vode pogosto živijo nešteti migetalkarji in se v njej prosto gibljejo; toda ali lahko žive svobodno tudi zunaj te kapljice?
14 Prav tako lahko ljudje na svoji Zemlji tudi spodkopavajo moralni red z vojnami in drugimi hudobijami. Toda, ali s tem ovirajo menjavo dneva in noči, ali lahko zadržijo dež in veter ali izpraznijo morje?
15 Glej, če hočeš govoriti o velikem Božjem redu, moraš gledati širše, kot samo najtesnej­ši prostor svojega območja delovanja!
16 Česar mogoče ni v kapljici, to je gotovo mogoče v morju, ki ga tudi najbolj strupena kapljica ne more zastrupiti! Kar ne najde enačbe v Zemljini krožnici, jo gotovo najde v neskončno večji krožnici Sonca. In komur je še ta premajhna, zanj so še krožnice central­nih sonc neizmernih razsežnosti in globin!
17 Če eno število ne najde enakega sprejema v kakšnem drugem številu - ali je to že razlog, da ni nobenega drugega števila več, v katerem bi našlo harmoničen sprejem? Ali če v določenem tonovskem načinu v glasbi ni uglašen kakšen ton nekega drugega tonskega načina, mar misliš, da bi bilo potem treba zaradi tega ta ton kar pregnati iz glasbe?
18 Glej, Bog je pač na Zemlji vsakemu človeku pokazal in dal določen red z 'moraš!', toda dal mu je tudi vse drugo. On najbolj ve, kako vodi enega ali drugega k dosegu velikega cilja. Zato je tudi ukazal, da ne smemo nikogar soditi, tako kot nekoč največji nebeški angel Mihael ni smel soditi Satana, ko se je ta prepiral z njim za Moj­zesovo telo!
19 Zato moramo gledati, kaj dela Gospod in temu prilagoditi svojo sodbo, če hočemo biti modri in resnični Božji otroci. Vsaka lastna sodba pa mora iz nas povsem izginiti! Kajti mi se lahko svodobno gibljemo samo v našem krogu. Toda gibanje v neštetih večnih krogih Božjega reda ne zadeva nas, temveč edino Gospoda - zato je tudi rečeno, naj vsak pometa samo pred svojim pragom, ne pa tudi pred pragom svojega soseda!
20 Razumi to lepo in prav, potem pa naprej opazuj prizor! Pred Gospodom Bogom upam, da boš zdaj začel stvari gledati in presojati v čisto drugačni luči. Gospod naj ti kmalu da pravo voljo in pravo spoznanje za to! Glej, zdaj tja, kjer že vidiš čisto drugačen prizor!"

75 Martinovo nadaljnje opazovanje peklenskega stanja gospa Srca Jezusovega - Boremova ustrezna pojasnila.

1 Škof Martin spet gleda tja, nekaj časa čisto nem; potem govori: "Ja, najljubši prijatelj, prav imaš: zdaj mi je jasno, da je Gospodov red čisto drugačen, kot sem si ga predstav­ljal! Res je, kar govorita veliki videc David in apostol Pavel, ko pravita: 'Neizsledna so Gospodova pota in nedoumljivi njegovi sklepi!'
2 Toda poleg tega je skoraj enako neizsledno in nedoumljivo, zakaj ostajam jaz tako dolgo neumen, medtem ko si ti nekako z manj duhovnimi sredstvi v tem kratkem času postal že prav moder Gospodov angel! Toda, kakor koli že, v sebi močno čutim, da potrebujem edino Gospoda Jezusa. In zaradi tega občutka sem nadvse srečen in vesel! Več pa tudi nikdar ne bom potreboval. Potem ti, ljubi prijatelj in brat, če bom imel samo Gospoda, mi za vse drugo ne bo veliko mar ali pa sploh nič!
3 Zato mislim: Gospod ravna s temi togimi družabniki in družabnicami tako in tako naj­boljše in midva ne moreva ničesar niti odvzeti niti dodati. Torej ni vredno truda, da bi tu še dalj časa opazovala te prizore, v katerih vidim vsaj jaz kaj malo prijetnega in takšnega, kar bi dvigalo duha. Te dame so se sicer spet vrnile v življenje in goreče tekajo po svojem vrtu naokrog, kot kake furije ali hudičevke. Toda, ali mi takšen grozljiv pogled kaj koristi, če ga ne morem dojeti in ga bom tudi težko kdaj koli razumel?
4 Kar zadeva mene, bi šel milijonkrat raje ven v lepi vrt nekaj delat, kot pa da tukaj še naprej opazujem te dolgočasne prizore!"
5 Borem govori: "Poslušaj, najljubši brat, kar je prav Gospodu, naj bo prav tudi nama. Kajti glej, tudi naju dva vodi Gospod in najboljše ve, zakaj nama je določil ravno to pot!
6 Zato le potrpežljivo opazuj, kar je tu mogoče opazovati! Zaradi pojasnila pa bodi brez skrbi; to ti bo dano o pravem času, in sicer zelo jasno in kar najbolj nazorno.
7 Takoj pa mi povej, kako vidiš to, kar boš opazil zdaj. Tako kot doslej, ti bom tudi naprej zadevo zmeraj osvetlil, kakor boš želel. Stori torej v Gospodovem imenu, kakor sem ti svetoval!"
8 Škof Martin govori: "Ja, ja, prav imaš, Gos­pod hkrati vodi tudi naju; potem je seveda treba najskrbneje upoštevati vse, kar hoče! In tako bom spet najskrbneje opazoval to duhovno komedijo. Toda pri tem me vsaj pusti govoriti tako kot mi je dano!"
9 Borem pravi: "Govori, kakor hočeš, več ti ne morem povedati! Toda varuj se obsojanja, kajti obsojati sme edino Gospod."
10 Škof Martin je s tem čisto zadovoljen, spet gleda v zatilje gospe Srca Jezusovega in govori: "O, jojmene! Brat, tu je naenkrat videti res zelo divje in hudo! Te dame so zdaj čisto gole in njihovo meso je skoz in skoz razžarjeno kot tekoča kovina. Kolikor bolj žarijo, toliko huje dirjajo sem ter tja.
11 Debele te salamandrine ravno niso; imajo pa še kar precej človeški videz. Telo bi še kar šlo, nekatere imajo celo kar dobre prsi; toda obrazi so strašansko zmaličeni! Na Zemlji sem včasih videl takšne samo med opicami! Aj, aj, aj! Obrazi so zelo divji in prav grozljivo grdi!
12 O Bog, o Bog, le poglej si tisto, ki je čisto blizu naju! O Gospod, ta obraz! Nos ji visi skoraj do trebuha. Ušesa so podobna slonovim. Usta so bolj podobna zadnjici stare krave kot človeškim ustom; vrat je poln golš. Oči so podobne dvem nepravilnim luknjam pasjih zadnjic in lasje gnezdu črvov! Ah, presneto, kako grdo je to! Prav čudno: telo bi bilo pri njej čisto v redu; toda glava, glava! Res, ne morem si predstavljati česa gršega!
13 O joj, tu prihaja v najino bližino druga; ta je videti takšna, da se je lahko človek neizmerno prestraši! To je glava resnične boe conctrictor (ime kače velikanke), samo zelo dolga oslovska ušesa nekoliko ublažijo strahoto! Te srepe oči, to nenehno otipavanje z jezikom! Pri ustih, pri ušesih in skozi nosnice puhne z vsakim dihom veliko gostega, temnorjavega in smrdečega dima! Ah, ah, slišiš, najljubši prijatelj, to je vendar več kot preveč, to je odvratno! In tako kot pri drugih, je tudi pri tej telo čisto v redu! Če odmislim razžarjenost, bi jo lahko imenoval celo zelo bujno. Samo glava, glava, ta je res grozna! Za Božjo voljo, kakšna nepopisna grdota!
14 Hola, hola, zdaj spet dirjajo sem ter tja kot podivjane kokoši, kot da bi zagledale tako imenovanega kurjega hudiča! Le kaj naj vsi ti dogodki pomenijo?"
15 Borem govori: "Povem ti: nič kaj poseb­nega! Da so videti žareče, to povzroča njihova strastna, z jezo pomnožena gorečnost za stvar njihovega reda. Dejavnost za njegovo ohranitev se razodeva z dirjanjem naokrog. To, da so telesne oblike teh gospa videti kar dobre, izvira iz njihove precej čednostne zavesti; za to, da so njihove glave videti tako čudne, pa je kriva edino njihova velika neumnost. Ko se bodo sčasoma bolje spoz­nale, bodo dobile tudi boljše glave. Dokler pa ostajajo zveste svoji blodnji, se videz nji­hovih glav ne bo dosti izboljšal.
16 Za zdaj poznaš, kolikor je potrebno, vzroke tega pojava. Glej naprej, kajti to, kar si videl doslej, je bila le predigra, prava drama šele prihaja!"
17 Škof Martin govori: "Najposlušnejši služabnik! Stvar bo opravljena. Če se začenja prava drama šele zdaj, sem pa res zelo radoveden, kakšna bo njena vsebina in kako se bo pokazala!"

76 Brezsrčno vedenje gospa Srca Jezusovega do staršev, ki želo vstopiti - Poseg dveh belo oblečenih mož.

1 (Škof Martin:) "Zdaj vidim kako se te grozne cunje gospa Srca Jezusovega (kakšna neizmerna škoda za to najčudovitejše ime vseh imen!) umikajo nazaj v svoj samostan, in to zelo hitro! Le kaj so zavohale tam noter? Toda zdaj vidim tudi več starih moških in žensk, ki se zbirajo zunaj vrta; videti so zelo žalostni in izmučeni! Le kaj hočejo in kdo sploh so?"
2 Borem govori: "To je nekaj staršev teh gospa Srca Jezusovega. Pri njih iščejo pomoč, ker so po dolgem iskanju in mnogih prošnjah zvedeli, da naj bi bile njihove preblažene hčerke tukaj v nebeškem samostanu in neprenehoma molile za njihovo zveličanje."
3 Škof Martin govori: "No, to bodo pre­senečeni! O gorje, o gorje, že vnaprej mi je žal teh ubogih dobrosrčnih in hkrati neum­nih staršev!
4 Prav, prav, neki stari mož že sega po zvoncu in zvoni; rad bi vstopil; toda nihče ne pride! Znova pozvoni, toda še zmeraj ni nikogar! Tretjič pozvoni močneje, pa tudi tretjič ne pride nihče!
5 Zdaj starčki spet prosijo in molijo in vzdi­hujejo, že kar pretirano. Ah, zdaj častijo te Mete celo z glasnimi molitvami! Ne, to gre vendar nekoliko predaleč! Toda, ne glede na to, še zmeraj ni videti nobene od naših sala­mandrin!
6 Zdaj slišim glasno ihtenje in jokanje in govorjenje: `O ve, naše ljube najsvetejše hčerke, poglejte s svojih nebeških prestolov na nas, vaše uboge zemeljske starše! Sprej­mite nas kot poslednje v vašo najslabšo službo! O uslišite nas, ve svete device in Božje neveste!"
7 Prijatelj, brat, ta je pa krepka! Nisem si mislil, da so ti rimskokatološki ljudje tako zelo neumni. Jaz sem bil vendar sam škof in sem veliko dal na nekatere navidez pobožne človeške neumnosti. Toda česa takega v svoji škofiji vendarle ne bi trpel! Ne, ti ubogi človečki ali duhovčki, kar koli so že, se mi res smilijo iz vsega srca!
8 Radoveden sem, kaj se bo tam prikazalo! Nobene od tistih, ki jih tu molijo, še ni. Mislim, da te Mete zdaj že vedo, kakšne so videti, in jih je grozno sram, da bi se takšne pokazale svojim staršem. Zato jih pustijo prositi in moliti, dokler si ne obrabijo jezikov, pa bo vendarle vse zaman. Poslušaj, poslušaj, kako ti reveži kričijo in vzdihujejo!
9 Oho, oho, kakšna nova prikazen pa je spet to? Zdaj se iz mnogih samostanskih oken bliska in grmi, toda premočno to grmenje ni! Zdi se, da je to pravo samostansko - teatralno hišno grmenje; toda bliski so pre­cej podobni pravim!
10 Zdaj pa prisluhni; zdi se mi, kot da bi se grmenje spreminjalo v besede! Pri moji veri, zdaj grom razločno govori! Poslušaj, poslušaj, govori: `Izginite nazaj, prekleti, od tega Bož­jega svetišča, sicer vas bodo tla požrla v pekel, ker ste si upali stopiti nanje s svojimi pregrešnimi nogami! Izginite za zmeraj izpred našega svetega obličja!'
11 Ah, ah, ah, to so vendar mrhe prvega razreda! Ker so same že skoraj čisto hudičeve in se sramujejo pred svojimi ti­sočkrat boljšimi starši, jih zdaj podijo proč s to strašno masko. In reveži se med glasnim jokanjem zdaj res odpravljajo s tega kraja.
12 Poslušaj brat, ta drama postaja prav peklenska! Zelo radoveden sem, kako se bo ta zadeva razvijala!
13 Ubogi starši so zdaj dosegli, nedaleč od vrta, tam proti poldnevu, s sadeži bogato obloženo drevo. Pod njim počivajo, obrnjeni z obrazi proti samostanu. Verjetno gojijo lažno tolažbo in prazno upanje! Sicer bi jim morala takšna lopovska lažna demonstracija dovolj jasno pokazati, da nimajo kaj pričako­vati od svojih domnevno preblaženih hčera - razen še česa hujšega!
14 In vendar bi rad videl, kaj bodo zdaj storile naše gospe! Z njihovih oken še zmeraj švigajo strele; tudi grmenje še slišim, čeprav je zdaj že slabotno. Starci pod drevesom odkrijejo sadeže in nekateri od njih previdno sežejo po njih, jih utrgajo in prinesejo k ustom. Čisto resno zagrizejo vanje, saj so videti prav dobri in zdi se, da jim zelo teknejo; zdaj pridno segajo po njih in jih ponujajo tudi tistim, ki, kot se zdi, nimajo dovolj poguma, da bi si sami kakšnega vzeli s tega drevesa.
15 Toda zdaj vidim, da moli iz enega od samostanskih oken nekaj takega, kot govorilna cev. Usmerjena je prav k tistemu drevesu, pod katerim počivajo starci, da bi se napasli in naslajali ob `nebeškem' pogledu na samostan - ali morda tudi kaj drugega. Rad bi videl, kaj bo planilo - verjetno kot iz Pandorine skrinjice (Pandora (najbolj obdarjena) je dobila od Zevsa sod, iz katerega je lilo zlo; samo varljivo upanje je ostalo v njem. Zato izraz "Pandorina skrinjica", iz katere se izliva vsa nesreča!") - iz te govorilne cevi!
16 Presneto, poglej no tja! Množica nočnih sov leti iz te pristne govorilne cevi naravnost k drevesu, kjer so si opeharjeni starci vzeli poživljajoč počitek. Nočne sove plahutajo okrog drevesa, se spuščajo na starce, te pa je zaradi tega zelo strah.
17 Zdaj švigajo iz cevi tudi plameni in vmes besede, ki so tako kot prej nočne sove, očitno usmerjene proti prestrašenim starcem. Besede so videti kot žareče kače in so polne najhujših groženj, plameni pa se zdijo nosilci teh kačastih besed.
18 Glej, to je spet nekaj čisto novega! Da se dajo besede zapisati z določenimi znamenji, ki se imenujejo črke, je znano. Da pa se besede lahko izrazijo tudi v teh ostudnih podobah, česa takega še nisem videl!
19 Glej, zdaj starci vstajajo in jadrno bežijo od tam, nočne sove pa jih zasledujejo do neke reke, ki sem jo pravkar odkril.
20 Toda tam vidim zdaj belo oblečena moža; tista, ki so ju te prisrčne dame hotele zabosti. Ta dva moža mahata bežečim starcem, naj pridejo k njima. Nočne sove pa, ko zagledajo ta dva moža, se bliskovito obrnejo, naglo odletijo nazaj proti samostanu in planejo kot blisk v govorilno cev, ki še zmeraj štrli iz okna. Tudi kačaste besede skupaj s plameni se zelo hitro umaknejo nazaj.
21 Moža zbereta starce okrog sebe in zdi se, da se skupaj z njimi vračata proti samostanu. Na, zgodba dobiva čedalje širše razsežnosti! Zelo sem radoveden, kaj vse bo zraslo iz tega!"
22 Borem govori: "Najljubši brat, svoje srce moraš obvarovati tudi pred preveliko radovednostjo, ker se takšni radovednosti skrivaj zmeraj pridruži tudi škodoželjnost! Zato bodi tu samo moder opazovalec v korist svojega duha; radovednost pa pusti ob strani! Kajti biti morava kar najbolj trezna, ker se bo pripetilo nekaj peklenskega. Opazuj torej, toda brez radovednosti; zvesto pa mi pripoveduj o tem, kar boš videl!"

77 Trobljenje dveh belih mož na pozavne in zrušenje samostana - Gospe Srca Jezusovega kot velikanske zabe – Pojasnilni govor prestrašenim staršem.

1 Škof Martin spet upre pogled v zatilje gospe Srca Jezusovega in po kratkem opazovanju pravi: "Ja, ja, prav je tako; bela moža vodita družbo starcev k samostanu! Kolikor bliže prihajajo, toliko bolj se bliska iz mnogih oken; toda bliski ne segajo predaleč. Slišati je tudi notranje grmenje, toda res zelo šibko.
2 Družba je zdaj že čisto blizu vrtnega obzidja. Eden od obeh belih mož gre k vratom in jih bliskovito odpre. Zdaj se vsi zrinejo na vrt in v njem v bližino samostana.
3 Ko dospejo do tod, se belo oblečena moža postavita pred skupino starcev. Vsak od njiju potegne izpod obleke dolgo pozavno. Glas­bila nastavita na usta in mogočno zatrobita vanje. Oh, presneto, kako mogočen in veličasten ton!
4 Toda kaj vidim? Glej, glej! Samostansko poslopje se je zrušilo kot jerihonsko zidovje. In naše gospe se priplazijo glasno tožeč in preklinjajoč izpod ruševin kot črvi iz močvirja, podobne velikanskim žabam spod­njega Egipta na Zemlji. Samo glave spomi­njajo bolj na glave velikanskih kač kot žab. Vidim tudi, da imajo na svojih zadnjicah škorpijonove repe. O, ta reč se mi zdi izredno sumljiva!
5 Starcem se ob tem pogledu ježijo lasje. Te zelo nenavadne žabe začenjajo tudi - namesto da bi naprej preklinjale - srahotno kvakati. Toda njihovo kvakanje je zdaj brez smisla, in kot se zdi, brez učinka. Kajti oba moža zagrozita žabam in jih ženeta pred seboj, starci pa jim začudeno sledijo. Dolga vrsta gre proti večeru!
6 Tam, kjer je bil samostan, je zdaj samo gnusna mlaka. Presneto brat, to je videti zelo mračno! Zdaj je tudi mene čedalje bolj strah! Čudno pa je, da vidim žabe, ki hitijo proti večeru, pa tudi spremstvo, ki jih priga­nja, zmeraj enako velike in enako dobro, čeprav so prostorsko že zelo oddaljeni."
7 Borem govori: "Prostorske oddaljenosti nikoli ne motijo duhovnega vida; kajti vsak duh je vzvišen nad časom in prostorom. Prave duhovne oddaljenosti pa so različne oblike duševnih stanj in motijo duhovno gledanje, ali pa ga pogosto celo povsem zaslepijo.
8 Če pri begu žab ne bi bilo zraven obeh belo oblečenih mož, žab sploh ne bi mogel videti; kajti njihovo duševno stanje je preveč različno od najinega. Ker pa sta moža duševno sorodna nama, sta lahko od naju prostorsko še tako oddaljena, pa ju bova kljub temu videla zmeraj enaka.
9 Iz največje bližine lahko opazujeva tudi pekel, toda to se ne zgodi po duševni asociacij (duševna zveza), temveč z Gospodovim posebnim čudežnim posredovanjem, ki ga boš spoznal šele pozneje.
10 Zdaj poznaš tudi vzrok tega nenavadnega pojava; dokončno ti ga bo pojasnilo šele nadaljevanje. Zdaj opazuj najprej prizor, ki je pred teboj; iz njega se boš zelo veliko naučil!"
11 Škof Martin spet napne oči in zagleda žabe, ki že v zelo temnem večeru dosežejo obalo mogočnega morja in se ustavijo. Na tej obali začno bedno kvakati in se branijo iti v vodo. Moža jih ne silita, temveč jim pustita prosto izbiro.
12 Škof Martin to gleda in reče: "Poglej te odurne žabe! Nočejo v svoj element, čeprav se zdijo kot ustvarjene zanj. Zdi se mi, da vem, zakaj; v njih mora biti skrito še nekaj boljšega, nekaj, kar ne pripada temu ele­mentu, in to jih bo verjetno še ohranilo na suhem?!"
13 Borem govori: "Bo že tako! Toda le opazuj naprej; kajti kmalu se bo začelo to prvo dejanje razvijati."
14 Škof Martin zelo pazljivo opazuje pri­zorišče in čez nekaj časa pravi: "Ah, ah, poglej, to je pa zelo čudno! Zdaj se žabe na morski obali napihujejo in to je videti prav grozno. Kot velikanski sloni stojijo pred možema in skupino starcev, ki jih je čedalje bolj strah. Še zmeraj nabrekajo, kot da bi jih napihovali z ventilatorjem. O joj, o joj! Zdaj so že tolikšne, kot majhne gore!
15 Videti je, kot da bi nameravale napasti oba moža in starce. Toda moža se ne umakneta niti za korak, starci pa bi od tam raje odleteli kot odšli.
16 Zdaj moža ukažeta mir in eden od njiju govori starcem: `Ne bojte se teh napihnjenk! To, česar ste se prestrašili, je samo napihnjena grešna koža; toda njihova notranjost je slabot­nejša od pršice! Nje, ki ste jih še prej častili kot preblažene, bi midva lahko odpihnila z enim samim dihom. Toda nisva tako neusmiljena, kot so bile one kot dozdevne Božje neveste do naju in do vas, čeprav sva zavzeta protestanta in najodločneje in goreče naspro­tujeva vsemu, kar ni povsem Gospodovo!
17 Če pa hočete še bolj jasno vedeti, kdo so te napihnjene žabe, potem vedite: To so vaše hčere, ki jih je vaša velika neumnost skupaj z velikim premoženjem nagnala v samostan gospa Srca Jezusovega in jih tako rekoč obsodila! Kako so vam všeč zdaj, v tem nebeškem oblačilu?'
18 Starci sklenejo roke nad glavo, si pulijo lase in kričijo: `Toda za Božjo voljo! Jezus, Marija in Jožef, varujte nas! Le kako je to mogoče!? Saj naj bi vendar živele tako čisto življenje! Saj vendar niso storile nič drugega kot tisto, v kar jih je prisilil spovednik in kar so jim predpisovala njihova stroga pravila! In zdaj jih moramo gledati v tem strahotnem stanju! O Jezus, Jezus, Jezus, Marija in Jožef! Kaj je nastalo iz njih!'
19 Spet govori eden od dveh mož: `Bodite mirni in ne bojte se zaradi teh malovrednih. Gospod naju je poslal zato, da bi v Njegovem najsvetejšem imenu iskala in pripeljala nazaj to, kar se je zgubilo; tudi te žabe bova spra­vila nazaj na pravo pot! Da pa boste tudi vi ozdravljeni vaše neumnosti, morate biti nav­zoči pri tem dejanju in potrpežljivo sprejeti vse, kar koli se vam bo zgodilo. Zbudite pa predvsem vašo ljubezen do enega Boga in Gospoda Očeta Jezusa; tako bo pot, ki jo morate skupaj prehoditi, lažja!'
20 Starci začno objokovati svoje nesrečne hčere, za katere so mislili, da so blažene; te pa se še huje napihujejo."

78 Temna jezuitska zgodba: za svojo hčer prevarani oče - Duhovna osvetlitev zgodbe.

1 (Škof Martin:) "Zelo prileten oče ene od teh gospa Srca Jezusovega stopi pred belo oblečena moža in jokaje pravi: `O naj­mogočnejša poslanca Božja, le kako je to mogoče, da je tudi moja hči med temi nes­rečnicami! Kolikor vem, je moja hči živela vendar tako strogo in natančno po pravilih svojega reda in tako v najpopolnejšem duhu edine zveličavne Rimskokatoliške cerkve, katere duh mora vendarle očitno biti Sveti duh?
2 Zaradi takšnega življenja in glede na mnoga zagotovila Cerkve, bi moja hči vendar morala poleteti naravnost v nebesa! Kajti poleg svojega najstrožjega življenja je dobila od samega papeža ne samo en odpustek, temveč cel ducat popolnih, od lavretanske Marije same, privilegiranih odpustkov, s ka­terimi so ji bile tudi vice popolnoma odpuščene! Kako je mogoče, da takšno živ­ljenje tukaj, pred Bogom nima nobene vred­nosti?
3 Svojo vest in svoje življenje vama lahko zastavim za to, da je bila moja hči res iz nebes očitno poklicana za Kristusovo nevesto po sanjah najstrožje živečega, najpobožnejšega jezuita. Temu najpobož­nejšemu Božjemu možu se je po njegovem preprostem in skromnem priznanju sanjalo tole:
4 Marija in sveti Jožef sta se mu prikazala v največjem nebeškem sijaju in mu govorila: Poslušaj naju, najčistejši brat angelov, pojdi k N. N.; ta ima ljubko hčer, s katero ima Jezus takšno veselje, da jo zaradi tega hoče imeti za svojo najodličnejšo nevesto! Pojdi prosit za Boga, tvojega Gospoda, in mu priskrbi to nevesto, sicer ne boš nikoli imel deleža pri nebeškem kraljestvu!'
5 Nato se je prebudil in zelo razmišljal o tem, in potem te sanje, ki so se mu trikrat ponovile, naznanil konventu, ta pa je o njih obvestil generala v Rimu. In kako je bil ves konvent presenečen, ko je dobil od generala čudovito sporočilo, da se je tudi njemu enako sanjalo, in ko sanjam ni hotel verjeti, se je četrtič samo njemu prikazala Marija, prav žalostna, in mu dejala:
6 `O ti bedni črv v prahu! Ker ne veruješ, te bo tako dolgo mučila huda bolezen, dokler ljubka deklica ne bo v samostanu gospa Srca Jezusovega kot nevesta mojega sina! Kot dokaz, da je to res, naj tri dni opolnoči, eno uro sami od sebe zvonijo vsi rimski zvonovi!'
7 Vse to se je prečudežno v resnici zgodilo in general je potem skrivaj ukazal molitve v vseh konventih. In posebno patra, ki je tako čudežno sanjal o moji hčerki, prosil, naj moli dan in noč, da bi moja hči šla v samostan.
8 Jaz sam je nisem hotel tako zlahka dati, kajti na svetu sem bil zelo bogat in iz visokega plemstva. Moja hči pa je bila nadvse lepa in mila in dobra in bi se lahko najboljše poročila. Končno sem popustil mnogim prošnjam pobožnega patra. In ker je tudi hči dala Kristusu prednost pred vsemi drugimi ženini, je tudi ona izbrala redovno obleko in postala Kristusova nevesta. O ti nesrečna nevesta!
9 O mogočna Gospodova poslanca, o povejta meni, ubogemu nesrečnemu očetu: le kaj za Božjo voljo se je pregrešila moja hči, da je zdaj tudi ona med temi najbolj nesrečnimi, prav hudičevimi pojavami? Je morda imela skrivne grehe? Ali je bila hinavka? Ali je rimska Cerkev prevara? O povejta, zakaj je mojo hčer doletela ta nepopisna nesreča!"
10 Eden od mož vpraša: "Prijatelj, ali nisi nikoli bral Gospodovega evangelija?"
11 Starec odgovori: "Kot šolar že, pozneje pa nikoli več; kajti redno sem vsako nedeljo in praznik šel v cerkev in tam poslušal pridigo in mašo! Poleg tega je Cerkev nam laikom prepovedala branje Svetega pisma in mislim, da sem ravnal prav, ko sem jo ubogal!"
12 Spet govori eden od obeh mož: "Če ti je Cerkev pomenila več kot čista Božja beseda, moraš poklicati zdaj na odgovor Cerkev, in ne naju, ki se kot najpopolnejša protestanta rimske Cerkve, nisva nikoli držala ničesar drugega kot samo tega, kar je Jezus sam učil! V Gospodovem evangeliju pa ni nikjer nič zapisano o kakšni edino zveličavni Rimsko­katoliški cerkvi, nič o papežu, nič o jezuitih in nič o gospeh Srca Jezusovega, temveč je tam čisto preprosto zapisano: `Ljubi Boga nad vse in svojega bližnjega kakor samega sebe!' V tem je postava in vsi preroki!
13 Glej, kdor dela samo zaradi plačila, je nekoristen hlapec in nevreden plačila, kaj šele Gospoda, ki govori: `Kdor ljubi svojega očeta, svojo mater, svojega brata, svojo sestro in podobno bolj kakor Mene, Me ni vreden! Ko pa ste vse storili, potem priznajte, da ste bili nekoristni hlapci!'
14 Glej, to so Božje besede! Vprašaj se, ali si jih poznal, in ali sta se ti in tvoja do nebes ponosna hčerka kdaj ravnala po njih!"
15 Starec pravi: 'Če so to resnično Božje besede, in to tudi so - posebno tiste o zapovedi ljubezni, ki sem jih res večkrat slišal s prižnice - potem mi je čedalje bolj jasno, zakaj je mojo hčer doletelo kaj takšnega. Toda ona je tako najbolj grobo opeharjena in zato zasluži, da je Gospod z njo popustljiv in usmiljen.'
16 Spet govori eden od obeh mož: `Prijatelj, če Gospod ne bi bil boljši, kot Ga poznata ti in tvoja hči, bi bil ti s svojo hčerjo vred že v peklu. Ker pa je Gospod neskončno boljši in bolj moder, sta tudi vidva namesto v peklu zdaj tu samo zato, da popravita svoj vid in v milostni kopeli za ozdravljenje vsega va­jinega bitja!
17 Kajti vedi, tiste jezuitove sanje o tvoji lepi in bogati hčerki, so bile čista izmišljotina. Ti si bil z Gospodovo do­pustitvijo kar najbolj sramotno opeharjen zato, ker sicer svoje hčere ne bi hotel dati nobenemu drugemu, kot samo kakšnemu princu. To pa je bilo pri tebi še toliko bolj zgrešeno, ker proti vsemu smislu Kristusovega nauka, po katerem so vsi ljudje enaki, svoje hčere nisi hotel dati revnemu, sicer pa poštenemu možu, in si ga dal zaradi njegove drznosti še pretepsti! Glej, takšno ravnanje je pred Bogom vse obsodbe vredno!
18 Vendar pa po tvojo hčer ni prišel princ, temveč zahrbten jezuit in prelisičil tebe s tvojo hčerjo vred! Ali moreš zato od Gospoda, ki je najvišja ljubezen, ponižnost in krotkost sama, zahtevati račun, ker najdeš svojo hčer namesto v nebesih, tukaj v tem zoprnem stanju?
19 Potem, prijatelj moj, je bila tvoja hči ošabna in trdosrčna do svojih podrejenih, ko je kot najbogatejša kmalu postala predstoj­nica tega novopečenega reda. Imela se je za svetnico - zaradi svojega čudežnega vpoklica, še bolj pa zato, ker jo je vsako noč telesno obiskal neki maskirani `Gospod Jezus', in temu je, kot njegova nevesta seveda do­pustila vse, kar je po odstranitvi tako imeno­vane nebeške tančice zahteval od nje. O tem ti seveda ni povedala vsega, temveč samo, da ta njen Jezus najstrože zahteva od tebe, da moraš vse svoje veliko premoženje zapustiti svetnemu kolegiju, in to si v svoji slepi veri tudi storil!
20 Glej, tako je s temi rečmi, kar zadeva tebe in tvojo hčer, in bo ravno tako tudi glede tvoje, še na svetu živeče žene! Kaj misliš, ali lahko človek poleg Božjega nauka ob takšnem življenju pričakuje nebesa - posebno, ker je tvoja hči prav kmalu vedela, kdo je v resnici bil njen Gospod Jezus? Ali zdaj razumeš, moj ljubi prijatelj?'
21 Starec debelo pogleda in več drugih z njim, in najraje bi začel preklinjati Rim. Toda oba moža mu to strogo prepovesta in mu ukažeta, da je sodba edino Gospodova, vsem ljudem pa pripada odpuščanje, če hočejo, da bo tudi njim odpuščeno. To starce pomiri in že vidim, da se neka žaba manjša; to bo gotovo omenjena `Kristusova nevesta'! Brat, stvar se zboljšuje!"

79 Starčeva jeza nad Rimom in Gospodovo potrpežljivostjo - Prilike o Gospodovi potrpežčjivosti.

1 (Škof Martin:) "Stari se zdaj spet loti enega od obeh mož in ga vpraša: `Zdaj razumem vse, kar si mi govoril in naznanil; gotovo je tako in nič drugače. Toda če je na žalost res tako kot si mi pokazal, bi vendar le rad izvedel, kako more Gospod dopuščati, da Rim še obstaja? Kajti tako je Rim vendarle kraj gnusobe, nikdar več gospodova Cerkev!
2 Kje je potemtakem Peter skala, ki je peklenska vrata nikoli ne bodo premagala? Rim trdi to o sebi, in vsakokratni papež, ki trdi, da je Kristusov zastopnik na Zemlji, sedi na tej skali pod nenehnim vplivom Svetega duha! Takšna trditev vendar ne more biti pred Bogom nič drugega kot naj­večja gnusoba! O pojasni mi, kako to, da lahko Gospod kaj takega prenaša? Saj bi vendar imel tisoč sredstev, da bi lahko to zlo preprečil!'
3 Eden od obeh mož pravi: `Prijatelj, to je res, Gospod more vse, kar hoče. Toda kaj bi rekel ti o očetu kakšnih 10 - 20 otrok, ki bi, če bi bili kateri izmed njih uporni in neposlušni, te takoj dal ubiti rablju ali pa bi storil to sam? Ali ne bi potem vsak človek dejal: `To je nezaslišano; takega hudičevega očeta še ni bilo!'
4 Kaj bi rekel o vladarju, ki bi dal svoje podložnike, zato ker ne izpolnjujejo za­konov, takoj natakniti na raženj in peči? Ali ne bi zaklical: `O glejte, glejte, kako strašen tiran, kako nečloveški hudič!'
5 In glej, pred tako nečloveško strogim oče­tom bi se otroci lahko celo učinkovito branili, in podložniki bi se lahko nasilno dvignili proti takšnemu tiranu in ga zadavili!
6 Če pa bi vsemogočni Oče prav tako ravnal s svojimi otroki, povej, kako bi gledal na takšno ravnanje z Božje strani in kako bi ga imenoval?
7 Ali ne bi bilo najhujše grozodejstvo, če bi vsemogočni Bog s Svojimi slabotnimi ustvar­jenimi bitji ravnal tako kot nekoč neki divjak v Franciji s Francozi?
8 Glej, Gospod dobro ve, da je Rim ogabna hotnica, tako kot je vedel, da je prešuštnica javno znana vlačuga, Magdalena velika pocestnica in Samarijanka ob Jakobovem vodnjaku huda pohotnica. Toda kakor se je Gospod izkazal do teh treh žensk, in kakor je sprejel izgubljenega sina, ravno tako se izkazuje do hotnice Rima in sprejema vsakega skesanega izgubljenega sina iz njenega naročja, četudi bi prej ta sin še tako močno in silno nečistoval s to hotnico! Toda seveda - s kesanjem in pokoro tako dolgo ni nič, dokler se nečistnik ne pokesa in se res spokori!
9 Glede Petrove skale in kje le-ta je, da je ne bodo mogla premagati peklenska vrata, je pokazal Gospod z nekaterimi besedili in vrsticami Svojega najsvetejšega evangelija!
10 Tam je zapisano: 'Kdor veruje v Sina in sprejme Njegovo besedo, ima večno življenje!' Glej, to je že ena skala!
11 Spet je zapisano: 'Moje kraljestvo ne bo prišlo z zunanjim pompom, temveč je zno­traj v vas' - Glej, tu je torej postavljena resnična nepremagljiva Petrova skala!
12 In spet je drugje zapisano: 'Kdor Moje besede posluša, jih sprejme in po njih živi, ta je, ki Me ljubi; k tistemu, ki Me ljubi pa bom prišel in se mu sam razodel!' Glej, to je tudi Peter, nepremagljiv v človekovem srcu. Edina resnična, živa Gospodova cerkev je, če se je Gospod po živi veri, ki je ljubezen, naselil v človekovem srcu!
13 Zdaj vidiš, kako je s Petrom, in kje je. Zato ne sprašuj naprej o neumnih, praznih rečeh sveta, temveč išči resnično Božje kra­ljestvo in njegovo najljubeznivejšo pravičnost v sebi, in vse drugo ti bo navrženo samo od sebe!'
14 Starec se do tal prikloni pred tem Gospodovim poslancem in enako storijo tudi drugi starci. Toda žabe so še zmeraj ostale žabe, samo ne zdijo se mi več tako zelo napihnjene. Ena žaba je postala zdaj čisto majhna in se približuje dvojici. Kolikor bolj se jima približuje, toliko manjša postaja; to se mi zdi dobro znamenje!
15 Sicer pa moram odkrito in Gospodu kar najbolj hvaležno priznati, da se tu iz tega prizora doslej zelo veliko pridobil in sem postal gotovo desetkrat modrejši kot prej! Prizor pa je tudi čedalje bolj zanimiv in nenavaden.
16 Jezuit je bil tu res veličastno predstav­ljen, to je treba reči! Res, za to je treba več kot Božja potrpežljivost, da ne bi takšnih lopovov kaznoval še huje kot Sodomo in Gomoro! Jaz res ne bi smel imeti Gospodove moči, sicer bi šlo tem zemeljskim goljufom preklemansko slabo! Toda zgodi se Gospodova volja!"

80 Prilika o vrstah pšenice in osata - Prebujenje Martinove ljubezni do Gospoda - Nadaljevanje prizora z gospemi Srca Jezusovega.

1 Borem govori: "Tako je prav: zgodi se edino Gospodova najboljša in najmodrejša volja! Osat je očitno slabši kot pšenica, ki je že tako dobra kot mora biti. Toda preglej vse vrste pšenice na Zemlji, in ugotovil boš, da se le malo razlikujejo. Preglej pa tudi vse vrste osata, in med njimi boš našel čudoviti ananas in poleg njega zdravilno aloo in poleg nje s sladkorjem bogat figov osat Afrike!
2 Kako neumno bi bilo zato prekleti rod osatov, ko vendar narava kaže, kakšne požlahtnitve so sposobni! Pšenica ostane pšenica, toda osat je lahko povzdignjen v ananas!
3 Ravno tako so ostali Peter, Jakob, Andrej in drugi to, kar so od svojega nastanka bili, namreč čista pšenica v Gospodovi žitnici. Med to pšenico pa je bil tudi eden zelo bodeč, divji osat: imenoval se je Savel! In glej, Gospod ga je požlahtnil v čudoviti ananas, v slastni sadež Zemlje!
4 Glej, kar pa je Gospod storil nekoč, to dela še zmeraj! Zato vselej govorimo iz največje globine svojega življenja: O Oče, zgodi se Tvoja nasvetejša volja!"
5 Škof Martin je ganjen do solz in pravi: "ja, ja, ti moj ljubi brat, večno samo Njegova najsvetejša volja! Oh, ko bi bil zdaj tu, kako bi Ga pritisnil na svoje srce! O Ti, moj dobri Gospod Jezus, pridi, pridi k nama!"
6 Borem govori: "Brat, šele zdaj si prišel na pravo pot. Šele zdaj si začel privlačiti Kris­tusa! Povem ti, da greš čudoviti sreči naproti! Kmalu boš skusil, kaj pomeni to: 'Nobeno oko nikoli ni videlo in srce nobenega človeka ni občutilo, kar je Gospod pripravil tistim, ki Ga ljubijo!' Ti pa si zdaj v svojem srcu obudil ljubezen do Gospoda, ki pri Njem edina nekaj velja. Bodi pozoren na to, kar se bo kmalu zgodilo s teboj, da boš v tej ljubezni ostal in rasel! Poglej tablo in mi povej, kaj boš na njej videl!"
7 Škof Martin hitro pogleda na tablo in se prestraši. Vidi jo sijati svetleje kot sonce in sredi velikega sija bere: "Brat, samo še malo počakaj in pri tebi bom!" Ko to ves osupel in vesel zagleda, pravi:
8 (Škof Martin:) "O brat, zdaj občutim ra­dost, ki je nisem nikoli niti slutil! Kaj šele bo iz tega pozneje, če bo stvar napredovala tako kot občutim v svojem srcu, ki se čedalje bolj vnema v ljubezni do Gospoda Jezusa?
9 Ja, povem ti, zdaj občutim do Gospoda Jezusa že tolikšno ljubezen, da si ne znam več pomagati! Ja, jaz bi Ga - jaz bi Ga - od same ljubezni bi se Ga rad za večno oklenil!
10 O Ti najljubši, najljubši, najljubši Jezus, šele zdaj prav spoznavam, kako neskončno moder in dober si. In to spoznanje postaja povsem jasno, prej pa so bile to le nekoliko jasnejše sanje!
11 O brat, kako se veselim tega, da bo Gospod prišel k nama in nama pomagal spraviti v red najine goste, ki so zdaj še vsi odreveneli, ali so vsaj videti takšni!"
12 Borem govori: "Ja, brat, to se bo zgodilo takoj, ko bodo te gospe odložile najbolj grobo materialnost. Zato se spet zberi, naprej opazuj prizorišče in mi natančno povej, kaj vse se na njem dogaja. Kajti če je bilo to doslej poučno, bo v nadaljevanju še stokrat bolj poučno in zanimivo!"
13 Škof Martin usmeri svoj pogled spet v zatilje gospe Srca Jezusovega. Vidi, da je vse še tako kot prej, preden je odvrnil svoj pogled od tam, da bi si ogledal sijočo ploščo in se o tem pogovoril z Boremom.
14 Starec se spet obrne k enemu od belo oblečenih mož. Škof Martin pazljivo prisluškuje še naprej, o čem razpravljata, in čez nekaj časa reče:
15 (Škof Martin:) "Glej, glej, starec sploh ni neumen! Poslanca prosi, da bi s svojo močjo vsaj njegovo hčer odrešila iz te strahote, da bi lahko potem ob njeni strani tudi on prišel takoj v nebesa; kajti tu se že strašansko dolgočasi. Sicer spoznava, da sta oba ravnala pravično po Gospodovi volji. Toda ne glede na to ima izredno omleden občutek in ga muči obupno dolgočasje, temu pa bi rad v najkrajšem času naredil konec.
16 Stari res ni neumen za svojo malho, kot se navadno pravi! Toda zdi se, da morda moža v belem ne menita tako kot on. Odki­mavata in eden pravi:
17 `Prijatelj, potrpežljivost je prvo pravilo življenja, in to tukaj v svetu duhov tako kot na Zemlji! Vse zahteva svoj čas in svojo hitrost! Če pa boste vsi še naprej postopno oživljali ljubezen in živo zaupanje v svojih srcih, boste kar se da hitro odrešeni iz tega obupnega stanja.
18 Toda najina moč vam glede tega ne more niti za las pomagati. Kajti vedeti morate, da tukaj nikoli nihče ne pride v nebesa niti po dozdevnih boguvšečnih zaslugah niti po posrednem ali neposrednem Gospodovem usmiljenju, temveč edino po svoji ljubezni do Gospoda in iz te izhajajoči milosti Gospoda Jezusa Kristusa, edinega Gospoda in Boga nebes in vseh svetov! Vse to tu je Njegovo delo!
19 Zapomnite pa si: nikjer ni nebes, razen v vas, in če hočete vstopiti vanje, si jih morate odpreti sami! Kajti življenje mora biti svo­bodno, če naj bo življenje. Nesvobodno živ­ljenje pa ni življenje, temveč samo smrt!
20 Če pa bi vas vsaj midva zdaj osvobodila s svojo močjo, ne bi bili svobodni, temveč usmerjeni in tako ne živi, temveč mrtvi! Povejte, ali bi vam takšna žalostna pomoč kaj koristila?'
21 Starci se praskajo za ušesi in zdi se, da bistva tega nauka ne razumejo popolnoma."

81 Izginotje žab v morju in hoja iščočih staršev po morju - Boremova pojasnila.

1 (Škof Martin:) "Glej, zdaj se plazi ena žaba čisto k nogam teh dveh in jih oblizuje.
2 Eden govori žabi (in pri tem misli na morje): `Glej, tam je tvoj element!'
3 Toda žaba se postavi bolj na svoje prednje noge in kvaka prav razločne besede, ki se glasijo nekako takole: `O vidva najmogoč­nejša, jaz že vem, da je to strašno morje moj več kot zasluženi večni kazenski element. Kljub temu pa si vaju upam prositi, da z menoj, ubogo dušo, ne bi ravnala z vso stro­gostjo - čeprav najpravičnejše Božje sodbe! Toda ne moja, temveč samo vajina volja naj se zgodi!'
4 Taisti pravi: `Midva nimava volje, razen Gospodove, ki je večno nespremenljiva. To sva ti oznanila in zdaj je od tebe odvisno, ali se ji boš uklonila! Glej, torej tam tvoj ele­ment!'
5 Ah, ah, žaba začne bridko kvakati, se zvijati in oba obupano prositi, naj jo vendar še pustita na kopnem, če zanjo že ni več milosti in usmiljenja.
6 Taisti pravi: `Dokler ne boš prehodila začrtane poti, ti ne more nihče pomagati!'
7 Zdaj se žaba prav bedna spušča proti morju in se vrže vanj. O njej ni več sledu, kajti zdi se, da so jo veliki valovi za večno pogoltnili. O ti, uboga žaba! Brat Borem, moram ti povedati, da se mi uboga žaba hudo smili. Toda taka je bila vendar Gospodova volja in tako je tudi prav! Toda uboga žaba se mi vseeno smili!
8 Zdaj gre tudi starec na obalo in govori: `Če ni našla usmiljenja pri Gospodu moja uboga hči, ga tudi jaz nočem in se iz ljubezni do svoje uboge hčere vržem v njeno večno ob­sodbo!'
9 S temi besedami se starec vrže v morje, toda ne more se v njem potopiti, ker to ni njegov element. Brat, to je nenavadno, starec hodi zdaj po vodi okrog, kot kdo izmed nas po kopnem, in tožeč išče svojo hčerko! Le kaj vse bo še nastalo iz tega?
10 Aha, glej, zdaj se tudi druge žabe čedalje bolj manjšajo in se vzpenjajo k možem v belem! Pri njunih nogah so in jih oblizujejo. To je res nadvse nenavadno: kako velike so bile te žabe še poprej, zdaj pa so videti majhne kot urhi na Zemlji. Slišiš, najljubši brat, te morajo imeti neznansko žilavo kožo, da se ta pri tako neznanskem napihovanju ni razpočila!
11 Saprament, če bi se katera od njih razpočila tedaj, ko se je najbolj napihnila, to bi bila eksplozija! Menim, da bi to morje pognala za pol večnosti nazaj. Če bi na Zemlji lahko iznašli kaj tako raztegljivega kot je koža teh žab, bi bilo z elastiko konec.
12 Najljubši brat, moraš mi odpustiti, da si včasih dovolim, takšne humorno obarvane pripombe. Toda ta zadeva, če jo opazuješ, je sama po sebi hudo smešna! Tako si lahko zdaj zamislim trilijone gub, v katere se je zgubila koža teh žab; in to je že spet smešno!
13 Vem, da so v Gospodovih očeh in tudi v očeh kakšnega angela vsi ti pojavi polni Božje resnobe. Ne glede na to pa so za koga izmed nas pogosto zelo smešni. Tako se Gospod gotovo ni smejal, ko je oslu ustvaril njegova dolga ušesa. Toda eden od nas se vendar mora smejati, če pogleda takšnega dolgouhega filozofa, četudi ve, da so oslu njegova dolga ušesa prav tako potrebna kot ptiču njegova komaj vidna.
14 In tako kot je na Zemlji veliko pojavov, ki so videti neumni in tako tudi smešni, je takšnih dovolj tudi tukaj - seveda ne za vse, temveč samo za bitja, podobna meni! Morda tudi jaz sčasoma - če tukaj še sploh lahko govorimo o času - v teh pojavih ne bom videl nič komičnega več. Toda za zdaj in v tem mojem stanju ne morem brez humorja."
15 Borem govori: "Nič zato, nič zato, ljubi brat! Tudi jaz nisem čemernež, Gospod pa še najmanj. Ne glede na to pa mora iz nebes izginiti vsakršno zasmehovanje, ker se v njem, tako kot v pretirani radovednosti, skriva prikrita privoščljivost.
16 Toda tvoja pripomba o veliki raztegljivosti kože teh prikazenskih žab, ni nič drugega, kot tvojemu duhu prirojena šaljivost, v njej ni hudobije. Sčasoma se boš sam smejal svojim šalam, ko se boš zavedal, kako prazne so. Zdaj pa nameni pozornost spet svojim malim urhom in pazi, kaj se bo z njimi dogajalo!"
17 Škof Martin govori: "Prav imaš, skoraj bi se zaklepetal! Jih že vidim! Še zmeraj oblizujejo noge obeh mož. Nekatere jima nekaj kvakajo, toda jaz ne razumem tega kvakarskega jezika. To je že preveč kvakarsko.
18 Verjetno nagovarjajo poslanca za splošno pomilostitev? Toda zdi se, da ta dva tudi ne razumeta njihovega jezika in jim kažeta morsko vodo. Žabice še huje zakvakajo in se jim vzpenjajo po nogah; toda nič jim ne pomaga. Oba jim zagrozita in žabe zdaj poskakujejo proti morju in zdaj - huš - vanj!
19 Zdaj je konec! Nobene žabe in žabice ni več videti. Samo starši še stojijo na obali in strmijo v globino, da bi od svojih hčera od­krili vsaj zadnji konček škorpijonskega repa. Toda, tako kot prvi, ki še zmeraj hodi po vodi in išče svojo hčer, ne najdejo ničesar. Prvi pokliče nekatere izmed njih k sebi in pravi, daje voda trdna kot kamen.
20 Toda drugi starci kljub temu nočejo s svojimi nogami preskusiti trdnosti vode, temveč se vrnejo k možema v belem. Prose­če vprašajo, kaj je nastalo iz njihovih hčera, ali so morda za večno izgubljene.
21 Ta dva pa jim ne odgovorita, temveč se od tam odpravita na morje in v širno daljavo.
22 Starci strmijo kot obupanci. Nekateri poskušajo na prigovarjanje prvega stopiti na vodo - in glej, res gre! Zdaj stečejo na morje vsi in hočejo za onima dvema; toda z naglico ne pridejo nikamor naprej, kajti površina vode mora biti izredno gladka in kočljiva, ker ti stari tekači nenehno padajo drug čez drugega. Prvi, ki je hotel planiti v vodo, kar dobro napreduje, drugi pa neprestano padajo in se skoraj ne premaknejo z mesta. No, ti so gotovo šli prvič in zadnjič plesat na pravi led!
23 Rad bi vedel, kaj se bo zgodilo s temi gospemi, ki so postale žabe. V peklu že ne bodo, ker se še vse vidijo tukaj kot kipi. Kakšno pa je njihovo še zunajpeklensko stanje, bo Gospod gotovo boljše vedel in videl kot jaz.
24 Toda povej mi vendar, najljubši brat, kakšen smisel in pomen ima pravzaprav vse skupaj; žabja podoba, zdaj to morje, skakanje žab vanj, da se starci ne potopijo in sta se oba poslanca v belem tako zelo oddaljila?
25 Vse to sem si sicer ogledal in se iz tega marsikaj naučil. Toda če bi moral razložiti pravi smisel vsega tega, kar sem videl, bi mi šlo zelo slabo. Zato bodi dober in mi povej, kaj vse to pomeni!"
26 Borem govori: "Vsa bitja, posebno ženska, ki so se obrnila k duhovnemu in molijo in se postijo sicer res zaradi nebes, pri tem pa so namenjala veliko pozornost tudi svetnim prednostim, so po opustošenju njihovega naravnega, videti kot vsakovrstne amfibije: živali, ki se zadržujejo tudi v dveh elementih in v njih lahko živijo!
27 Morje predstavlja njihovo materialnost, ki jim je bila tedaj, ko so živele na zemlji bolj pri srcu kot duhovnost. Zato morajo zdaj tudi skočiti vanj in v njem skusiti nečimrnost svojih posvetnih prizadevanj. Tako predstavlja morje tudi množico njihovih ve­likih neumnosti, v katere se morajo potopiti, da bi jih spoznale. Kačje glave teh žab pomenijo napuh, hudobijo in pogosto zvito preračunljivost, kako bi to izpeljale. Škorpi­jonski rep pa označuje njihovo zahrbtnost, s katero so tiste, ki so jim hotele škodovati, zgrabile za hrbtom in jih ranile. Razumeš to?"
28 Škof Martin pravi: "Brat, to zelo dobro razumem. Na Zemlji sem na žalost spoznal preveč podobnih hinavskih, ultrapapističnih mahinacij, in sem moral kot škof pri tem še trdno zatisniti obe očesi. In zakaj, to boš gotovo tudi zelo dobro razumel!"
29 Borem govori: "O ja, še predobro in skoraj prejasno! Toda zdaj poslušaj naprej! Starci, ki so bili sprva neumni, niso zaradi svojega po večini visoko plemiškega rojstva nikoli dosegli kakšne druge svetlobe kot farško-aristokratsko. Zaradi tega so tudi imeli vsa farška prigovarjanja večinoma za prava nebeška razodetja, in so takšnim farjem pro­dajali svoje hčere z bogatimi dotami. Ti starci so zdaj še veliko preneumni, da bi lahko prodrli do dna svoje neumnosti. Zato se zdaj vzpenjajo po njej kot osel po ledu in kar naprej padajo - razen enega, ki je neko­liko modrejši in se je svoje neumnosti zavedal bolj kot drugi. Razumeš tudi to?"
30 Škof Martin pravi: "O ja, najljubši brat, zdaj razumem tudi to - non plus ultra! To se pravi, da bi imela pred seboj najpristnejši aristokratski sleparski ples."
31 Borem pravi: "Ja, ja, tako je! Toda zdaj dobro pazi, kako se bo razvijalo dogajanje na tem prizorišču. Prvo dejanje je odigrano in drugo se bo takoj začelo. Tu boš šele videl stvari, ki se jim boš gotovo posebno čudil!"
32 Škof Martin govori: "Tega se že veselim! Zdaj bom dogajanje gotovo tudi bolje razumel kot doslej; torej le tako naprej! Samo odhod obeh modrecev, o katerem sem te tudi vprašal, najljubši brat, si mi še poza­bil razložiti."
33 Borem pravi: "O ne, ljubi brat, nikakor ne; kajti tukaj se ničesar ne pozabi! Toda pomen tega pojava, kot še veliko drugega, moraš iskati in najti sam, da se boš navadil, kako se moraš sam v sebi učiti nebeških opravil. Poskusi samo enkrat, pa se boš prepričal, kako daleč že seže tvoja modrost!"
34 Škof Martin govori: "To je seveda nekaj čisto drugega! Zdi se mi, da zdaj, ko si mi pojasnil že druge reči, ta razlaga zame ne bo ravno pretežka. O tem mislim takole: 35 Tista dva modreca sta kot nebeško olje. In ti stari, neumni aristokrati so kot zemeljsko smolno olje, ki je nadvse umazano in strašansko smrdi. Da nebeško olje ne more dalj časa vzdržati poleg tega smolnega olja, je pač povsem razumljivo! Kaj misliš brat, sem prav presodil?"
36 Borem pravi: "Bolj prav, kot si za zdaj sposoben razumeti. Česar pa še ne razumeš povsem, boš razumel v nadaljevanju. Zato ne razmišljaj več o tej stvari, temveč spet us­meri pogled v zatilje te gospe; rešitev se ti bo kmalu ponudila sama od sebe."
37 Škof Martin pravi: "Brat, sem že pri stvari! Doslej je sicer še vse po starem; toda nič zato, bo še prišlo - ja, ja, tam že prihaja nekaj!"

82 Drugo dejanje predstave z gospemi Srca Jezusovega - Peklenski vihar na morju ‑ Ujetje viharne golazni v vrečo – Boremova razlaga.

1 (Škof Martin:) "Toda kaj je vendar to?! Glej, tam iz globokega večera se dvigajo iz morja zelo goste gmote oblakov, približno take sem videl včasih na Zemlji, da so se dvigale izza gora pred težkimi nevihtami. Te gmote oblakov se čedalje bolj približujejo in iz njih se že prav strašno bliska.
2 Zdaj vidim tudi veliko velikih in majhnih vodnih tromb, ki drvijo pred temno sivimi oblaki. To je videti prav osupljivo grozeče! Starci opazijo, da se bliža vihar in se na vso moč trudijo doseči varno obalo. Kako ople­tajo z rokami in nogami in kako pogosto padajo!
3 To je, kot navadno rečemo, narobe svet! In vendar se zdi, da jim njihov trud, kaj malo koristi: namesto da bi prišli bliže k obali, se čedalje bolj oddaljujejo od nje. Ah, to mora biti za te starce obeh spolov zelo žalostno!
4 Zelo daleč vidim onadva bela moža, ki se bleščita kot zvezdi prod poldnevu. Toda zdi se, da se niti ne zmenita za bližajoči se veliki vihar. In glej, ta prihaja čedalje bliže in bliže, spremlja ga več kot tisoč vodnih tromb in neštetih bliskov! Slišim že tudi grozno gr­menje, orkani pa dvigajo vodne trombe, da so visoke kot gore. O gorje, gorje, zdaj je pa res huda!
5 Toda starci, starci! Ah, kaj vse počenjajo, in vendar sta ves njihov trud in delo zaman! Tu se razločno vidi, kaj zmore človek proti izbruhom takšnih nezaslišanih sil. Če s človekom ne deluje Božja moč, potem je človek v tej neskončnosti popolna ničla. Prav radoveden sem, kaj vse se bo še tu pokazalo."
6 Borem govori: "Dobro pazi, pa boš takoj videl, kam se bo ta vihar obrnil! Ne skrbi za starce, ki se trudijo, da bi dosegli obalo in tako ušli bližajočemu se viharju - toda njih sploh ne zadeva. Zdaj sta tarča maščevanja onadva modra poslanca tam zunaj prod pold­nevu, ker nista ustrežljivo prisluhnila prošn­jam teh gospa.
7 Glej, to je že nekoliko peklensko; ampak res samo nekoliko. Kajti ko so gospe prišle do dna svoje neumnosti, so našle tudi še nekaj ostankov zemeljske aristokratske ošabnosti in z njo povezane oblastiželjnosti. Ti ostanki so se vneli na plamenu zanje poniževalnega spomina, kako sta jih poslanca kar najbolj odurno spremenila v žabe in potem, tako so menile, neusmiljeno pognala v prekleto morje.
8 Ko so tisti ostanki zanetili požar, je ta kmalu zajel vse njihovo bitje, jih pognal na rob prvega pekla in jim tam takoj priskrbel množico enakih in enako mislečih pomočnikov, kot so bile same. Združene z njimi divjajo zdaj v tistih viharnih oblakih in se hočejo maščevati tema dvema, potem pa tudi vsem, ki so ta dva poslali. Zdaj pa le pazi, kajti glavno se bo takoj začelo."
9 Škof Martin govori: "Hvala tebi, predvsem pa Gospodu za to razlago. Toda poleg te zahvale, ti moram tudi priznati, da sem zdaj prav jezen na te Mete, prej pa me je pre­vzelo res nekakšno usmiljenje. Če bi imel moč tistih dveh poslancev, saprament, bi se tem viharnim junakinjam slabo godilo! Toda upam, da se bosta tudi ta dva znala braniti pred temi neznansko neumnimi, groznimi kreaturami?
10 Glej, vihar se res obrača pravokotno proti poldnevu. Milijoni bliskov že švigajo za oni­ma dvema modrecema, ki stojita še kar naprej negibna, tako kot zvezdi stalnici Kastor in Poluks, tam daleč na jugu. Saprament, kako silno valovi morje in kako hrumi, buči in divja vihar!
11 Toda samo poglej uboge starce, kako se mučijo! Zdaj se že ne morejo več obdržati na nogah, temveč čepijo in se plazijo po rokah in nogah. Ne, ti prestajajo pravo peklensko mučenje! Oh, oh, oh, zdaj se je odtrgal kos oblaka in leti proti starcem! Le kaj bo iz tega?
12 Glej, glej, ta kos oblaka je zagrnil starca, ki se je prvi vrgel v morje in ga odnesel na obalo! In zdaj je tu. To je šlo hitro kot blisk! Zdaj pa glej, kako se kos oblaka zgoščuje, čedalje bolj se manjša in je vedno bolj podoben človeški postavi!
13 Ah, ah - glej, to je vendar ena od gospa, in sicer prva - prav tista, v katere zatilje gledam! Zdaj tolaži očeta in ga celo ljubkuje. Starec pa je ves blažen zaradi tega, ker ima v naročju hčer v njeni pravi podobi, za katero je verjel, da je za večno izgubljena. Odkrito moram priznati, daje to zelo ganljivo! - Toda druge napadajo zdaj tako, da je prav sramotno!
14 Ah, ah, ah, vidim tudi zadnjo stražo viharja! To je vendar brezštevilna vojska samih zmajev in krokodilov in Bog ve kakšne golazni še. Šele to ustvarja največji hrup!
15 Rjovenje, žvižganje, sikanje! Morje kar kipi pod viharnimi oblaki in je videti že čisto razžarjeno. Velike ognjene krogle se valijo v oblakih. Nekatere so že čisto blizu te dvo­jice, ki je zdaj bolj vidna kot pred tem.
16 Zdaj se oba obrneta in zagrozita viharju. Toda ta se ne umakne, temveč, kot je videti, postane še hujši in še bolj divja.
17 Zadeva je videti nenavadna! Glej, glej, zdaj oba pobegneta in z veliko naglico odletita semkaj k tema dvema na obali, nam­reč k starcu, ki ga njegova hči še prav nežno ljubkuje. Sta tudi že tu, hvala Bogu, in prav prijazno pozdravita starca in hčer. Ah, kako lepo, čudovito in ganljivo. Toda zdaj se tudi vihar obrača semkaj!
18 Ne, ta pravi vihar žab in golazni je vendar nadvse predrzen! Sem pa res radoveden, kaj vse bo še iz tega?"
19 Borem pravi: "Bodi nenehno pozoren, zdaj se bo razpletlo drugo dejanje! Videl boš nekoliko sodbe, kajti tukaj bo prišlo do ve­likega prebiranja!"
20 Škof Martin govori: "Ja, brat, ja, tu bo seveda moralo priti do velikega prebiranja, ki bo gotovo dalo malo dobrih zrn za nebesa, za pekel pa veliko ničvrednih plev. Toda zdaj moram spet pozorno gledati prizor, ki je pred menoj!
21 Glej, glej! Vihar se približuje obali! Starec in njegova rešena hči se ga zelo bojita; toda modra poslanca ju tolažita in razločno govorita:
22 `Ne bojta se tega navideznega boja, kajti to je samo zastrašujoče slepilo. Če divja sle­pota, se tisti, ki vidijo, zlahka umaknejo! Če bi tisoč slepih vojščakov z meči in sulicami napadlo enega, ki vidi, povej, le kaj bi opravili proti enemu samemu izkušenemu vojščaku, ki se je sposoben braniti? Glej, ta edini bi zlahka vse pokončal!
23 Še veliko laže kot na Zemlji pa je to tukaj, v svetu duhov, v katerem takšni maj­hni duhovi niso samo slepi, temveč tudi gluhi. Verjemita, vso to viharno golazen midva zlahka ujameva v vrečo in potem lahko počneva z njimi kar hočeva. Samo dobro pazita, pa bosta takoj videla, kaj se bo zgodilo!'
24 Zdaj je že očitno, da sta se modreca spoprijateljila s starcem in njegovo hčerjo in tega sem zelo vesel. Kako pa se bosta tadva srečala z viharjem, ki čedalje bolj besni in se približuje obali, in kako ga bosta celo zaprla v vrečo - bo pa vse muke vredno!
25 Starce, ki so še na vodi, je že povsem ovil viharni oblak in strašno kričijo na pomoč. Toda pomoči ni od nikoder, vihar jih z vso močjo pritiska čedalje bliže k obali, približno tako kot če bi močan veter potiskal pred­mete po ledeni površini.
26 Starci so končno le na obali, iz viharja pa švigajo milijoni bliskov proti dvojici poslancev. Tadva res razprostreta veliko vrečo. In eden zapove viharju: `Poslušaj, ti divja pošast - tu, v to vrečo se spravi ali pa v pekel - kar ti je ljubše!'
27 Tedaj strašansko zagrmi najmogočnejši grom in nešteti bliski švigajo na vse strani iz čedalje manjše viharne kopice oblakov. Iz množice oblakov pomoli ogabna pošast svojo grozovito glavo in odpre gobec tako na široko, kot bi hotela naenkrat pogoltniti vso Božjo Zemljo.
28 Ah, prava strahota! Toda zdi se, da se poslanca vsega tega ne bojita, temveč eden od njiju še enkrat reče: `Vreča ali pekel!'
29 Oh, oh, glej, neizmerna kopica viharnih oblakov se z neznansko veliko glavo vred skrči v klobčič, komaj večji od petih veder velikega soda ter se začne kotaliti proti odprtini vreče in skoznjo v samo vrečo!
30 To je videti šala! Ah, ah, ves vihar v eni sami vreči! Kot pravljica iz Tisoč in ene noči! Le kaj se bo še zgodilo?
31 Vihar leži v vreči čisto mirno, tako kot da ne bi bil nikoli sposoben gibanja. Prava burka! Neznanski vihar z vsemi svojimi grozečimi strahotami v eni vreči! Brat, če je v tem pojavu tudi kaj modrosti, naj bom vse, kar hočeš!"
32 Borem govori: "O brat, pa še kako modro je to! Ali nisi še nikoli slišal, da so pravi spokorniki opravljali pokoro v vrečevini in pepelu, da bi pri Gospodu Bogu dosegli odpuščanje svojih številnih in hudih grehov?
33 Glej, poslanca sta s tem viharnim ju­nakom zaradi njihove razposajene hudobije oznanila sodbo - izbiro med prostovoljno izbranim spokornim ponižanjem - to je spraviti se v vrečo - ali pa - v nasprotnem primeru - jih bo Božja moč prisilila oditi v pekel prve stopnje, ki je največje ponižanje duše in najhujša sramota!
34 Prva, svobodno izbrana sodba lahko zadošča duši za življenje, če jo vztrajno uresničuje in se nikoli več ne pusti odvrniti in ne izgubi občutka za čast. Druga prisilna sodba v pekel pa zadošča duši samo za smrt, ker ji je ta sodba izrečena takrat, če se noče sama ponižati. Ponižana mora biti zaradi varnosti drugih duš, ki bi lahko zaradi tako sprošče­nega napuha ene same duše trpele veliko škodo. Ali in kako pa lahko takšne v pekel usmerjene duše še tudi dosežejo življenje in po kakšnih nadaljnjih poteh so vodene, to ve samo Gospod in tisti, kateremu Gospod to vedno razodene kot največjo skrivnost.
35 Vidiš, kakšen moder pomen ima vreča? Spraviti se v vrečo pomeni: samega sebe v vseh svojih poželenjih in strasteh ujeti in se jih v takšnem prostovoljnem ujetništvu znebiti, potem pa iziti iz takšne vreče kot novo, Bogu všečno bitje. Ali zdaj razumeš to, kar se ti je zdelo tako neumen pojav?"
36 Škof Martin pravi. "Ja, brat, zdaj razumem vse do temeljev, obenem pa se zavedam, da sem še zelo velik osel in vol! Glej, kako jasno in prepričljivo, jaz pa sem se tako vzvišene­mu pojavu smejal! O jaz, neumna žival! O ljubi brat, biti moraš več kot nebeško potr­pežljiv, da ne naženeš tudi mene v takšno vrečo!"
37 Borem pravi: "Je že dobro. Povem ti, kar sem ti že rekel: blizu velikega in čudovitega cilja si. Marljivo obdeluj svoje srce in pazi na vse, pa boš kmalu občutil veliko srečo, ki te čaka!"

83 Martinovo hrepenenje po Gospodu – Ribe v vreči - Prebiranje rib - Kelih, posoda milosti in druge prispodobe - Začetek Martinove duhvne odrešitve.

1 Škof Martin govori: "Gospod, odreši me zgolj po svoji milosti in tudi vse tiste, ki so zdaj še bolj ali manj slepi. Kajti dokler nismo tukaj, v tem kraljestvu, v tem svetu duhov, povsem doma, tudi ne moremo doseči popolnega notranjega blaženega zadovoljstva. Doma pa ne moremo biti nikjer drugje kot v gospodovi hiši, v najsvetejši Očetovi hiši. Najbolj hrepenim po tem, da bi prišel čim hitreje, koliko je mogoče naglo h Gospodu. In tako bom tudi odslej najstrože pazil na vsako najmanjšo reč, da bi bil čim-prej deležen velike odrešitve. - Naj torej spet pogledam v zatilje te gospe!
2 Oho, ta dva valita vrečo z viharjem na obalo! Le kaj se bo zgodilo? Menda ne bosta še enkrat izročila vreče ali njene vsebine morju? Tudi starec in njegova hči pomagata spravljati vrečo na obalo. Vidim pa tudi druge starce, ki prestrašenih pogledov čakajo, kaj se bo zgodilo. Zdi se, da ne vedo, kaj je v vreči?
3 Aha, vreča je že ob vodi in jo razvezujejo! Le kaj vse bo prišlo iz nje? - Oh, oh glej, glej! Na dan prihaja velika množica rib, velikih in majhnih, svežih in tudi gnilih, takšnih, ki se ne gibajo in ne premikajo.
4 Poslanca prebirata sveže ribe od gnilih. Gnile mečeta v morje, sveže pa polagata v čudovito posodo. Ta posoda je videti kot velik kelih in se blešči kot bi bila iz srebra ali zlata. Le od kod v tej naglici jemljeta te reči, ki jih prej ni bilo videti nikjer. Ko pa so potrebne, se takoj pojavijo, kot da bi jih kdo pričaral. Zdaj pa že razumem, kako takšne stvari tu nastajajo: potrebne so v Božjem redu. Gospod jih hoče in so tu! Mar ni tako, moj ljubljeni brat Borem?"
5 Borem pravi: "Ja, tako je! Ker zdaj že veš, da je Gospod vse v vsem, lahko tudi že iz temelja spoznaš, od kod izvirajo vsi ti mnogi čudeži, ki jih tukaj vidiš. Opazuj naprej!"
6 Škof Martin govori: "Ja, ja, brat, zdaj sploh ne morem več odtrgati pogleda. Pravkar vidim, kako se kelih s podstavkom veča. Ne viša se, temveč postaja obsežnejši. V njem vidim ribe, ki živahno plavajo, tako kot sem na Zemlji pogosto videl plavati zlate ribice v stekleni posodi; samo da so te veliko večje.
7 Te ribe so gotovo prejšnje gospe, ki so morale kot ostudne žabe v morje. Toda zakaj so se zdaj pojavile v kelihu kot ribe in zakaj so celo množico gnilih in mrtvih pometali nazaj v morje - pravega vzroka za to še ne morem najti. Nekoliko se mi sicer dozdeva, kako je s to rečjo, toda tega še ne morem povedati.
8 Stoj, nenadoma me je prešinila jasna misel! Da, tako je, že vem: Kelih pomeni posodo Gospodove milosti in usmiljenja, v katero so bile sprejete te gospe. In voda v tej posodi je živa, v njej bodo te gospe - zdaj še v ribji podobi - kmalu dobile človeško podobo. Rast keliha pomeni pomnoženo milost in usmiljenje. Podoba rib je prispo­doba ponižnih, prostovoljnih spokornikov in sploh vseh ljudi, ki se polni svobodne volje, z Božjo besedo ujamejo v Božje kraljestvo, ali se toliko bolj voljno dajo ujeti. Zato je sam Gospod že apostole imenoval `ribiče ljudi'.
9 Glede gnilih rib, ki so jih vrgli nazaj v morje, pa je ista podoba, ki jo je Gospod sam postavil; že v evangeliju, ki je najresničnejše, najboljše oznanilo iz nebes in zato ne more vsebovati nič hudega. Gotovo pa je, da je vsaj za zdaj ribam v kelihu bolje kot tistim, ki so vrženi v morje o tem ni dvoma! Kaj meniš, ljubi brat, ali sem zadevo prav razumel?"
10 Borem govori: "Gospodu Bogu vsa naša ljubezen! Brat, veseli se in vriskaj Gospodu; Gospod te je odvezal v tvojem duhu! Glej, duša tega ni prav razumela, temveč le tvoj duh, ki ga je Gospod v obilju prebudil v tebi. Zato zdaj tudi razumeš, kaj so prava Božja nebesa. In glej, to je začetek odrešitve, o kateri sem že večkrat govoril s teboj in obenem tudi konec drugega dejanja te ve­like duhovne drame!
11 Tvoja razlaga tistega, kar si v tem prizoru videl, je bila pravilna in vsestransko resnična, čeprav se še nisi dokopal do popol­nega spoznanja. Kar pa ti še manjka, ti bo odkrilo tretje dejanje po neskončni Gospodovi milosti. Zato bodi pazljiv; v tem dejanju boš doživel najmočnejše pojave in poleg tega pravo umevanje najčudovitejših Gospodovih potov, po katerih On vodi svoje otroke k edinemu velikemu cilju vsega zveličanja in življenja! Pazi torej, začenja se najpomembnejše, tretje dejanje!"