Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Sedem Jezusovih besed na križu
z notranjo besedo sprejela  Antonie Grojsheim

VSEBINA

I. Uvod
II. Gospodovo razodetje Svojim otrokom
III. Sedem besed s križa
IV. Smrt in snemanje s križa
V. Polaganje v grob in vstajenje 
VI. Razlaga besed s križa
VII. Sklepna beseda

Hvaležni odjemalci pristne Božje besede se zahvaljujemo založbi Lorber Verlag za njihovo razumevanje in podporo pri izdajanju publikacij, ki vsebujejo toliko nebeškega kruha. Za več informacij o založbi Lorber, si lahko ogledate njihovo spletno stran:  www.lorber-verlag.de

1. Uvod

1. Otrok Moj, poslušaj! Napisala boš knjigo v pričevanje, da je Meni vseeno, kakšno orodje Si izberem ali koga Si poiščem kot nosilca Svoje besede. Kajti ne bodo veliki in učeni izvedeli, kaj pomeni biti »Gospodovo orodje«. Povem ti tudi, da boš morala še marsikaj pretrpeti in prenesti. Toda ne skrbi, Jaz ti bom stal ob strani.
2. (Ker je zapisovalka podvomila, če je to, kar je slišala, resnično od Gospoda in ne izvira morda podzavestno iz njene lastne duše): Dokazal ti bom, ti neverna duša, da sem Jaz, Gospod nebes in zemlje, ki piše s tvojo zemeljsko roko. Da, Jaz Sam pišem! Hočem, da se v tebi porodita ljubezen in zaupanje! Torej veruj in zaupaj!
3. Jaz, tvoj Bog in Oče od vekomaj, zahtevam, da od danes dalje vsak večer Meni prepustiš eno uro, v kateri ti bom narekoval, kar želim oznaniti svetu. Nič se ne boj, Jaz Sam sem pri tebi.

2. Gospodovo razodetje Svojim otrokom
11. oktobra 1863

1. Vi, otroci Moji, ki vas je greh zvezal in sanjarite v spanju svoje posvetnosti, poslušajte Moje besede, ki vam jih Jaz, edini Gospod neskončnosti, sporočam po ustih ene izmed Svoj ih izbranih dekel!
2. Čas, ki so ga napovedovali preroki v Stari Zavezi, kakor tudi vse, kar so vidci o Meni vnaprej povedali, se je ob Mojem nekdanjem prihodu na vašo zemljo izpolnilo. Sedaj je zopet prišel čas, ki sem ga Jaz v času svojega telesnega bivanja na zemlji napovedal, ko sem rekel: »Prišel bo čas na zemlji, ko bi se Mi celo Moji izbranci izneverili, če bi to dopustil.« - Toda za to (da bi se kaj tako skrajnega Mojim otrokom ne zgodilo), je poskrbljeno.
3. Vam ostalim, ki vam je pa vse drugo bolj pri srcu kot to, da bi se poglabljali v svojo večno usodo in si z vsemi sredstvi prizadevali, da si jo pridobite, pa kot Oče in prihodnji sodnik polagam na srce: opustite posvetnost in njene minljive radosti in obrnite se k Meni v besedi in dejanju, dokler je še čas! Kajti ne bo več dolgo, pa bo Mojega potrpljenja zmanjkalo in prišli boste pod sodbo Moje jeze! Saj vendar iz Svetega Pisma veste, da je strašno pasti v roke živega Boga! Tudi vam pravim: »Resnično, resnično, nebo in zemlja bosta prešla, Moje besede pa ne bodo prešle!«.
4. Ko sem v Mojem zemeljskem telesu hodil med vami, človeškimi otroki na zemlji, sem okoli Sebe zbiral grešnike in cestninarje, ki so jih tedaj imeli za najbolj zaničevane ljudi. Zato so Me veliki in imenitni zaničevali in sovražili, tako da so Me povsod razvpili za prekanjenega ljudskega prevaranta in celo za skrivnega grešnika. Pa saj Jaz nisem prišel na zemljo zaradi pravičnih, temveč zaradi bolnih v duhu in zaradi grešnikov, za katere sem dal Svojo kri in življenje.
5. V času križanja pa so stali okoli Mene Moji prijatelji, ki so Mi ostali zvesti, kakor tudi velika množica škodoželjnih ljudi, ki pa so posmehljivo kričali: »Prej je drugim pomagal, sedaj pa si še Sam Sebi ne more pomagati!« To je okrepilo vero sovražnikov, da nisem Bog, temveč nekakšen od Boga zapuščen zločinec.
6. Jaz pa sem s križa v tesnobi svojega telesa tistim, ki so Me obkrožali, izrekel sedem besed v staro hebrejskem jeziku, ki jih vse do danes še nihče ni pravilno razložil. Zato Me je Moje usmiljenje spodbudilo,da te besede ponovim z natančno razlago in njih pomena za bodoče (to je sedanje) čase in tako razodenem njihov pomen ljudem dobre volje.
7. Ko sem Jaz po dolgem trpljenju in bolečinah, ki sem jih moral prenašati zavoljo brezbožnih biričev, prišel tako daleč, da se je velikim duhovnikom zazdelo, da bi lahko umrl, preden bodo oni mogli ohladiti svoje maščevanje na Meni, so se potrudili, da bi čimprej dosegli smrtno obsodbo pri vrhovnem rimskem sodišču in bi končno doživeli to radost, da bi Me videli v mukah umirati. Ko je torej prišlo sporočilo o smrtni obsodbi, po kateri naj bi bil križan, so se Moji sovražniki naglas veselili in skušali svoje delo takoj izvršiti.
8. Ko je končno prišlo do Moje usmrtitve, so Moji prijatelji,ki so se skrivali med množico, prišli h križu, da bi Me tolažili in Me krepili. Toda hudobna tolpa biričev jih je hotela napoditi in samo zaradi Pilatovega posredovanja je bilo mogoče, da so Moja mati, Moj najljubši učenec Janez in nekatere žene, prišli k vznožju križa in bili tako navzoči pri Moji telesni smrti.                          

3. Sedem besed s križa

1. Ko Me je predrzna tolpa oropala Mojih oblačil in Mi tako razgaljenemu privezala roke in noge na les, ter jih po nepotrebnem še prebodla s topimi žeblji, se je zgodilo, da sem v Svojem trpinčenem telesu vzdihnil in rekel: »Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« To je bila prva pomembna beseda, ki sem jo Jaz v Svoji bolečini izgovoril tedanjemu in prihodnjemu človeštvu, ko sem gledal njegove grehe.
2. Ko so Me nato s križem vred vzdignili, je bilo Moje s krvjo in prahom pokrito telo videti tako usmiljenja vredno, da se je celo okrog stoječim sovražnikom zganilo srce. Toda Jaz sem videl, da je bilo to njihovo sočutje le prehodno in ni veljalo Meni, temveč njihovemu lepotnemu čutu. Zato sem rekel: »Žejen sem!« - Toda biriči niso razumeli, kaj sem s temi besedami hotel povedati - namreč, da Me žeja po odrešenju premnogih duš, ki sem jih videl, kako gredo v svoji norosti v pogubo. Tako so Mi dali - da bi Me še bolj mučili - piti s kisom pomešan žolč, kar pa sem zavrnil.
3. Zatem se je začela tresti vsa narava in porušil se je naravni red njenih prvin. Sonce, ki je vzor večne luči, je izgubilo sijaj, kar je znamenje, da ljudje v svoji duhovni slepoti niso videli, da se je Bog v umrljivi lupini Mojega telesa umaknil in prepustil telo smrti. Zato sem izgovoril besede: »Moj Bog, Moj Bog, zakaj si Me zapustil?«
4. To ni bil neki drugi Bog zunaj Mene, h Kateremu sem klical, temveč Bog v Meni, Božji Duh in prasila v vsej Svoji moči. Le Moja telesna lupina je bila - kakor pri človeških otrocih - vzeta iz zemeljske snovi. In le­ta se je morala tudi v Meni podrediti bolečini in smrti. Zato je zemeljska snov v svoji zapuščenosti klicala na pomoč, kar naj bi bil zgled vsakemu človeku, da naj edino pri Bogu išče pomoč.
5. Približal se je čas, ko sem se čutil vse bolj slabotnega, in tedaj sem Svojo dušo izročil nebeškemu Očetu. Pod križem sem tedaj zagledal Svojo na smrt žalostno, Meni tako ljubo, zvesto mater Marijo z učencem Janezom (ki je bil tudi Moj tajni pisar) in rekel sem jima tiste pomembne besede: »Marija, glej, tvoj sin!« in Janezu: »Glej, tvoja mati!« S tem sem hotel nakazati svojo duhovno oporoko: da otroke tega sveta izročam Božjemu Duhu in Marijo imenujem za mater slabotnih in v duši bolnih ljudi.
6. Ko je prišla tretja ura po judovskem času, se je približal trenutek Moje telesne smrti in ves sem se začel tresti v smrtnem drgetu. Tedaj sem sočutno pogledal razbojnika Dizmo, ki so ga skupaj z Menoj privezali na križ, kateri me je poln upanja gledal. Obljubil sem mu, da bo še tisti dan z Menoj v raju.
7. Od Mojega vstajenja do današnjih dni je bila ta beseda povod za mnoge razlage. Edina pravilna pa je ta, da pride vsaka človeška duša po svoji telesni smrti, glede na stopnjo svoje popolnosti, v neko nižjo ali višjo stopnjo luči; in tudi tiste duše, ki so se za vse zemeljsko že tostran spokorile, lahko pridejo najprej samo v raj ali v nižjo stopnjo blaženosti. Kajti nobena duša ne more priti v nebesa ljubezni k najvišji blaženosti, preden ni popolnoma oprana krivde in prečiščena. Tako je tudi Dizma zaradi ljubezni do Mene in zaupanja v Mene, dosegel prvo stopnjo in mogel sem mu obljubiti raj.
8. Bil sem že v zadnjih izdihljajih, ko sem spregovoril te besede: »Oče, v Tvoje roke izročam Svojo dušo!« - Tudi to je za mnoge težko razložljiva beseda. Kajti zakaj naj bi Jaz, Bog Sam, izročal svojo dušo v roke Boga zunaj Mene!? Tedaj naj bi bila dva Boga! - Toda temu ni tako in nikogar naj ta izrek ne zavede. Ampak vsak naj razume, da je le zunanje (duševno) ogrinjalo Mojega notranjega Božjega duha izgovorilo te besede in jih je treba razumeti v istem smislu kakor tiste, ki sem jih izrekel v času Svojega zemeljskega življenja o Sebi: »Jaz, Sin človekov, vam pravim to in ono.« Prav tako je na križu govorila duševna življenjska sila Mojega zemeljskega telesa besede: »Oče, v Tvoje roke izročam Svojo dušo!«
9. Ko pa je duša zapuščala telo, sem postajal vse bolj slaboten. Ljudje, ki so stali pod križem, so se veselili in se Mi posmehovali. Toda kelih sem moral izpiti do dna in tako sem vnaprej videl, da podivjano množico ne bodo ganile ne Moje bolečine, ne smrtni boj. Ko pa je prišel zadnji trenutek Mojega zemeljskega življenja, sem spregovoril Svojo poslednjo besedo: »Dopolnjeno je!«
10. O, ljudje, ko bi mogli vsaj to edino besedo razumeti do dna! Če bi mogli doumeti, kaj to pomeni, da je Božji Sin dopolnil Svoje veliko odrešenjsko delo za celotno človeštvo, potem se nobena duša ne bi pogubila. Toda z Adamom je greh prišel na svet; in zato bo tako dolgo, dokler bo kakšna snovna gmota hodila po poti mesa skozi zemeljsko življenje, greh in smrt delež človeških otrok. Božji Sin in njegovo posredništvo tudi ni popolnoma odpravilo zle sile in Satana v snovi, ampak ga je le zlomilo.
11. (Torej to pomeni, da naj vsaka duša z vero in ljubeznijo in z vso ponižnost jo in prizadevnostjo sledi posredniku po začeti poti. Tako bo tudi za tebe, človeški otrok, izpolnjeno odrešenjsko delo.)

4. Smrt in snemanje s križa

1. Po tej zadnji besedi sem izdihnil, ali bolje povedano Moja duša je stopila iz snovi in se združila z Mojim praduhom, ki je večni Božji Duh.
2. In šel sem na kraj, kjer so čakale duše očakov na uro odrešenja. Kajti nobeno bitje ni moglo doseči nebeškega miru, preden ni bilo zadoščeno Božji pravičnosti z velikim odrešenjskim delom ljubezni. Jaz sem torej ponovno odprl pot, ki je bila prvotno dana vsakemu bitju, ki pa se je po odpadu angelov zaprla.
3. Adam naj bi to pot vzpostavil in snov, ki je postala otrpla ter je zastrla vse duhovno življenje, zopet pripeljala nazaj k njenemu izvoru. In v ta namen mu je bila dana svobodna volja. Toda z grehom neposlušnosti do Boga je izgubil svobodo in padel z vsemi svojimi potomci vedno globlje pod sodbo smrti, iz katere ni bilo več upanja rešitve. Tedaj je posredovala neskončna Božja ljubezen in usmiljenje Večnega, da bi kot Sin človekov zavit v zemeljsko snov, osvobodil ustvarjena bitja in jih pripeljal nazaj k njihovemu prvotnemu in večnemu namenu.
4. Potem, ko sem Jaz že visel na križu toliko časa, kolikor je predpisovala judovska postava, se je približala ura, da bi se telesa vseh treh zločincev, med katere sem bil prištet tudi Jaz, snela. Kajti bil je čas pripravljanja, ko ni smel nihče ostati na morišču. Tedaj so prišli Moji prijatelji, to so bili večinoma Rimljani in Grki - tudi nekaj Judov je bilo med njimi, ki so bili skrivni privrženci Mojega nauka - in so Mi želeli izkazati poslednje delo ljubezni na zemlji.
5. Za Moje truplo so plačali najvišjemu deželnemu upravitelju odkupnino, da bi Me mogli položiti v grob. In tako so Me Moji maloštevilni zvesti prijatelji med zasmehovanjem in zasramovanjem judovskega ljudstva sneli s križa. Moja na smrt žalostna mati Marija se je zgrudila k Meni na tla in ko je videla pred seboj svojega izmaličenega, krvavega in mrtvega otroka, je vzela Mojo glavo v svoje naročje in zelo hudo jokala.


6. Vprašala si Me, kakšna je bila videti Moja srčna rana, ki sem jo morda pozabil, ker je nisem omenil!? Toda ne skrbi za to. Kajti ta rana Mi je bila zadana šele po zemeljski smrti in je bilo samovoljno dejanje usmiljenega vojaka, ki je menil, da sem samo v nezavesti. Hotel je, da bi se prej rešil strašnega trpljenja. In dana mu je bila milost, da je prav v tistem trenutku, ko je njegova sulica prebodla Moje srce, neizrekljiva bolečina presunila njegovo srce in spoznal je, Čigavo srce je bil prebodel.

5. Polaganje v grob in vstajenje

1. Nato so Me, to je Mojo lupino, nesli h grobu, ki se je nahajal precej daleč zunaj mesta Jeruzalem in je bil last velikega duhovnika Nikodema. Medtem, ko so Moje telo po običaju na Jutrovem mazilili in zavili v belo platno, ter položili v grobnico, so Me Moji prijatelji bridko objokovali. Kakšna bolečina je prešinjala zveste duše, ker so mislili, da Me na zemlji zadnjikrat vidijo in se žalostni poslavljali - o vsem tem je pisano v Moji življenjski zgodbi. (JVE 11/74)
2. Tu, v tej mali knjižici naj govorim samo o Svoji smrti in o prerokbah, nakazanih v teh - slepim množicam nerazumljivih - sedmih besedah, ki se bodo kmalu uresničile. Kajti prišel je čas, ko bodo te besede postale dejanja!
3. Potem, ko sem dva dni ležal v grobu, je - da se izpolni Sveto Pismo - prišel čas Mojega poveličanja ali vstajenja. Ko je napočilo jutro tretjega dne, sem se osvobodil vezi smrti in Moja duša se je združila s poduhovljenim telesom; dvignil sem se k Svojemu Očetu ali Praduhu in kot zmagovalec nad smrtjo in Satanom zmagoslavno vstal.
4. Bilo je v prvih jutranjih urah, ko sem se Jaz na vrtu prikazal Mariji iz Magdale, ki Me je vsa žalostna hotela obiskati v grobu. Ko Me je zagledala, je bila vsa iz sebe od veselja in jokaje se je pomiril. - O, kako blagodejna je taka ljubezen! (JVE 11/76)
5. Tistega dne sem se prikazal tudi nekaterim učencem in Svoji materi Mariji. Končno je prišel čas, ko sem po izpolnitvi Svoje žrtve na križu, ki Mi jo je Oče naložil, mogel ponovno navezati stike z Mojimi prijatelji, da bi jim razložil vrednost in pomen Mojega tako mučnega trpljenja in smrti. Kaj sem govoril z Mojimi učenci v času pred Mojim vnebohodom, doslej še ni bilo zapisano nikjer na svetu, le v Pavlovih pismih Efežanom je navedeno nekaj skoraj enako pomembnega kot to, kar sem učil v času Mojega zemeljskega (duhovno-telesnega) bivanja.
6. Ko sem videl, da so Me moji učenci prepoznali in da so Mi zopet privrženi, tako kakor poprej, sem jih zbral v nekem zatočišču in se z njimi pogovarjal o Moji smrti, o Mojem vstajenju in tudi o Mojem skorajšnjem odhodu k Očetu. Moji prijatelji so bili zelo žalostni, ko so slišali, da jih bom Jaz za vedno zapustil. Toda potolažil sem jih in jim obljubil, da jim bom poslal tolažnika, ki jim bo dal moč in jih uvedel v vso resnico. S to tolažbo so bili končno vsi zadovoljni.
7. Nato sem seznanil še Mojega ljubljenca Janeza z vsemi dogodki, ki bodo doleteli narode v prihodnjih časih. Rekel sem mu tudi, naj zapiše vse, kar mu bom Jaz v zvezi s prihodnostjo razkril. To se je tudi zgodilo. Toda zaradi kasnejših narodnostnih vojn in osvajanj, so se vsi ti zapiski izgubili.
8. Zato poslušaj in zapiši še enkrat, kar Jaz menim, da je dobro oznaniti.

6. Razlaga besed s križa

1. Sicer je Bog dal vsakemu človeku svobodno voljo, da dela dobro ali zlo in si pridobi blaženost ali prekletstvo. Toda Bog je vseveden in vidi potek časov tako celih eonov let, kakor tudi posameznih sekund. Zato je videl Bog že v začetku ob padcu prvega človeškega para, kakšno zlo bo greh povzročil in kakšne bodo njegove posledice za njihove davne potomce: vojne, bolezni in mnogo drugega zla.
2. Da bi človeške otroke rešila vsaj večne smrti, usmiljeni Božji ljubezni ni preostalo nič drugega kot to, da z učlovečenjem večne Besede in s smrtjo učlovečenega Jezusa razveže vezi večne smrti. Vendar pa časovno zlo s tem ni bilo odpravljeno. Kajti kazen za greh je neizbežna. O, v kakšno morje grehov in razvrata so se med tem ljudje pogreznili!
3. Ko sem Jaz, Odrešenik, krvaveč in umirajoč za človeštvo visel na križu in vnaprej videl vso veličino njegove krivde in nje posledice, sem Jaz izgovoril tistih sedem pomembnih besed, ki jih bom sedaj ljudem razložil, da bi se zveličali.
4. Prva beseda, ki sem jo izgovoril: »Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« - ni zadevala toliko slepih Judov, kot tiste potomce, ki so sprejeli Moj nauk, ki nosijo Moje ime in ki mi bodo pozneje zidali templje. Ti ljudje so se kljub Mojemu nauku, da Moje kraljestvo ni od tega sveta, tako vživeli v vse zemeljsko, da se nanje v polnosti nanaša tisti izrek, ki sem ga nekoč povedal bogatemu farizejevemu sinu: »Resnično, povem ti, prej bo šla kamela skozi šivankino uho, kakor bogatin v nebeško kraljestvo!« (Mt 19,24)
5. Moj nauk govori o ponižnosti, milosrčnosti in potrpežljivosti do slabosti bližnjega. Toda gorje, kako malo se ta nauk izpolnjuje! Prav tisti, ki naj bi bili Moji učenci, ki nosijo Moje ime, so dandanes polni sovraštva do svojih bratov, ki so podlegli človeškim slabostim.
6 Saj sem vendar molil, da bi si vsi ljudje med seboj pomagali kakor dobri bratje in sestre - toda kako malo se to upošteva! Zaradi neupoštevanja Mojih naukov prihaja do umorov, ropanja, prepirov in pobojev, in samovoljna ter gospodovalna nepokorščina bo še celo boljšim več ali manj v pogubo.
7. Druga beseda se je glasila: »Žejen sem!« - Oh da, tam me je žejalo in še vedno me žeja po tolikih dušah, ki v svoji zablodi gredo v pogubo, ker iščejo svojo rešitev le v svojih posvetnih poželenjih in se ne menijo ne za uboge, ne za večnost.
8 Toda gorje, gorje takšnim posvetnežem! Zadela jih bo strašna sodba, ker je mera njihovih grehov prepolna in jim je odmerjeno le še malo časa! In če bo tudi ta minil brez sadov, bodo izbrisani iz knjige živih!
9. V svojih mislih Me sprašuješ, kako to, da vedno grozim in vendar ne določim točnega časa Svojega kaznovanja!? Zato povem tebi in vsem, ki imajo ušesa, da bi slišali: Prav zato, ker sem vaš Oče in večni Sodnik, in hočem dati vsaki duši dovolj časa in priložnosti, da si pridobi svoje večno zveličanje ali odrešenje; kajti nobena duša naj bi se ne mogla na sodni dan opravičevati in izgovarjati, da je bila v čem prikrajšana.
10. Moja tretja beseda je bila: »Moj Bog, Moj Bog, zakaj si Me zapustil?« Ta vzklik so celo Moji prijatelji imeli za človeško slabost. In celo oni so pri tem podvomili, kako to, da sem se prej izdajal za Boga, sedaj pa v Svojem smrtnem strahu Boga kličem v blodnji, da Me je zapustil.
11. O vi, kratkovidni smrtniki! Ali ne uvidite, da je bil le Duh v meni Bog, lupina ali meso pa iz slabotne snovi in prav kakor vaša telesa je moralo biti podvrženo bolečini in trpljenju. Kajti kakšna zasluga bi bila to, če ne bi v tej (človeško slabotni in nepopolni) lupini zadostil za krivdo ljudi s tem, da je bila snov v Meni pokorna vse do smrti na križu!?
12. Tako kakor Jaz s svojo tretjo besedo - bodo nekoč na veliki sodni dan klicali vsi tisti, ki so se v življenju malo ali nič brigali za Mojo besedo. Toda, ko bo čas milosti mimo, ne bo več pomagal noben še tako glasen klic po usmiljenju.
13. Kajti poglej okrog sebe in videla boš, kako svet napreduje na področju posvetnih znanosti, umetnosti in novih odkritij; ljudje raziskujejo najskrivnostnejše sile narave in Jaz dopuščam, da so jim podrejene vse Moje stvaritve, ker sem vse to čudovito ustvaril v prid vseh Svojih otrok. Toda v kakšen namen se uporabljajo vse njihove znanosti? Samo za to, da bi sebe obogatili s posvetnimi zakladi, ali da bi stregli svojemu napuhu in prevzetnosti. Pri tem pa premožni povsem pozabljajo na svoje revne brate, ki se vse globlje pogrezajo v bedo in pomanjkanje in v svoji stiski kličejo k Meni, naj jim pomagam in se jih usmilim.
14. Kako bi se naj ne usmilil Svojih revnih otrok in jih odrešil njihovega težkega jarma duhovnega in telesnega suženjstva!? - In kako naj bosta dana milost in usmiljenje tistim, ki sami milosti in usmiljenja ne poznajo!?
15. Četrta beseda: »Marija, glej, tvoj sin! In ti sin, glej, tvoja mati!« - sem rekel ne toliko zaradi Svoje matere, kajti vedel sem, da Moji učenci Moje telesne matere ne bodo zapustili, ampak sem s tem hotel nakazati, kakšno ljubezen do Svojih otrok imam v srcu. Vse sem hotel priporočiti usmiljeni Božji ljubezni, ki se ustrezno kaže v materinski ljubezni. In z besedo »sin« sem mislil na vse človeške otroke, ki bodo zaradi doslednega izpolnjevanja Mojega nauka postali vredni te ljubezni.
16. Toda, le kje med ljudmi najdemo sedaj dosledno izpolnjevanje Mojega tako preprostega in duši koristnega nauka? Malo jih je med vsemi Mojimi otroki, ki kolikor toliko izpolnjujejo Mojo voljo. Ostali so ali preveč omreženi z domišljavostjo, ali pa obdani s preveč posvetnimi skrbmi, da bi se menili za Mojo besedo. Zato se je Moj Božji nauk preoblikoval v nekakšen navidezni nauk ali v podedovan običaj, in tako je greh dobil premoč nad ljudmi.
17. Zato je skrajni čas, da z vso resnostjo zopet pripeljem Svoje otroke na pravo pot. Toda žal to ne gre več z blagimi sredstvi, ampak samo z vso strogost jo sodbe. Saj tudi pregovor pravi: »Kdor noče poslušati, mora občutiti!« In tako moram dopustiti, da se zgrnejo nad narode - prav zato, da se v svoji brezmejni zaslepljenosti ne bi pogreznili v večno smrt - resne kazni.
18. Svari! sem in še vedno svarim tako vsakega posameznika, kakor tudi cele narode s tem, da jim pošiljam bolezni, dopuščam neuspehe pri njihovih posvetnih špekulacijah, svarim jih z vojni, draginjo in podobnim. Dopustil sem in dopuščam, da si ljudje s svojo svojeglavostjo pogosto sami sebi škodujejo. In vendar je vse to največkrat zaman! Ljudje vedno iščejo vzrok za vse te neprilike drugod in ne pri sebi. V krivdo Meni, njihovemu dobrotljivemu in potrpežljivemu Bogu.
19. O, ti zaslepljeni človeški rod! Kako dolgo naj še gledam tvoje neumno početje?! Ali si domišljaš, da lahko kljubuješ Meni, Svojemu Gospodu in Bogu?! ­Gorje ti, v trenutku stiske boš zaman vzdigoval svoje roke k Meni na pomoč! Ko bo minil čas milosti, bom zaprl Svoje uho tvojemu vpitju in bom gluh za tvoje prošnje! Saj veste, da ni dovolj, če kličete Gospod!, Gospod!, ampak je treba vselej pravično hoditi po Mojih poteh, ki sem vam jih začrtal, če želite biti deležni Moje milosti.
20. Sedaj prihajamo k razlagi pete besede, ki sem jo Jaz izrekel na križu. Te tolažilne besede: »Še danes boš z Menoj v raju.«, sem rekel Dizmi, ki je visel na Moji desni strani na križu. Te besede pa niso veljale samo njemu, temveč vsem ljudem, ki Moj nauk sprejmejo in po njem živijo. Zakaj sem Dizmi obljubil samo raj in ne nebes, sem omenil že na začetku te knjižice.-­ Kmalu bo prišel čas, ko si bodo redki pridobili samo raj, ker bom Jaz dopustil, da bodo ljudje počeli vse po svoji svobodni volji in bo celo hudobnim duhovom dano, da se lahko - še preden pride veliki čas Moje sodbe - spreobrnejo in vrnejo k praluči (pri čemer pa bo seveda tudi Mojim dobrim angelom naročeno, naj ščitijo Moje otroke in jih varujejo pred Satanovimi zankami!). Tedaj se bo izpolnila beseda: »Prišel bo čas, ko bi se celo pobožni izneverili, če bi bilo dopuščeno.«
21. Kakšen čas bo to, boste spraševali!? In Jaz vam pravim, to je čas napuha, prevzetnosti, skoposti, nečistovanja in prešuštvovanja vseh vrst, ki se polašča vseh narodov in jih vlači vse globlje v njihovo močvirje pregreh, iz katerega brez Moje pomoči ni večno nobenega upanja na vrnitev.
22. S Svojo šesto besedo, ki sem jo izgovoril na križu: »Oče, v Tvoje roke izročam Svojo dušo!«, sem hotel dati vsem človeškim otrokom lep zgled, da se mora duša povrniti k svojemu praizviru in da naj človek svoje življenje in delovanje tako uredi, da bo na koncu svoje zemeljske poti svojo dušo z radostjo in veseljem izročil nebeškemu Očetu.
23. Potem pa sem izgovoril svojo zadnjo besedo: »Dopolnjeno je!« - Da, dopolnjeno je bilo veliko delo odrešenja! Toda, kaj je koristilo tisočerim in še tisočerim dušam, ki so bile sicer z Mojo smrtjo in Mojim posredništvom o odrešene izvirnega greha (vendar v duhu in v dejanju niso hodila za Menoj)!? Nebesa so se jim odprla, toda s svojo pregrešno in ravnodušno naravo in s svojim nespokomim načinom življenja, so si spet nakopale večno prekletstvo.
24. Človeški otroci! Kot Svojo prvo in zadnjo besedo vam z vso resnostjo Svoje ljubezni še enkrat povem:
25. Spokorite se! - Vrnite se k svojemu Gospodu in Bogu v besedi in dejanju! Odpovejte se svojemu oderuštvu in spomnite se svojih revnih bratov, ki vas zaman prosijo usmiljenja! Mislite na vdove in sirote! In pomagajte do pravice mladoletnim!
26. Kajti pisano je: »S kakšno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo.« - Naj vam bodo v opomin pretekli rodovi! Dokler so ostali zvesti Bogu, so bili veliki in srečni; ko pa so se začeli zanašati samo nase, je Bog dopustil, da so se narodi pogreznili in cele države so bile zbrisane z zemlje.

7. Sklepna beseda

1. Sedaj sem Jaz teh sedem besed ponovno izgovoril in tudi njih pomen vam je znan, da bi se ljudje, ki jih slišijo, lahko po njih ravnali.
2. Toda ti Me tu sprašuješ v svojem srcu: »Gospod koliko jih ne bo o tej besedi nič zvedelo! Ali naj se ti brez vsakega opominjanja in poznavanja Tvojih besed pogubijo?«
3. Torej poslušaj kako ti bom Jaz na to odgovoril: »Noben človek, naj bo kakršnekoli vere, ne more reči, da ni bil nikoli opomnjen bodisi z besedami, z naukom ali z različnimi življenjskimi preizkušnjami. Slehernega sem opozoril, da ni bil ustvarjen le za ta svet, temveč da temu kratkemu zemeljskemu življenju sledi neko drugo, večno življenje in da je lahko edino blažena večnost za dušo resnično koristna!«
4. Zato ob koncu poslušajte in sprejmite v srce zadnji opomin - ki vam ga Jaz tu naznanjam.
5. Pazite in molite, da ne pridete v skušnjavo ­zakaj ne veste ne dneva, ne ure, kdaj pride Gospod. In gorje vam, če vas najde nepripravljene!
6. Ne bo več dolgo dan! Prišel bo večer in čas sodbe je pred vrati! Kdor se še v časnosti s kesanjem, ljubeznijo in ponižnost jo obrnil k Meni, temu bom prizanesel in ga izločil iz števila tistih, ki bodo zavrženi pred Mojim obličjem. Vsakemu je dana svoboda, da se obrne k Meni ali pa se nepremišljeno vrže v večno pogubo.
7. Zato hitite! Čas beži! Figovo drevo že začenja brsteti - v znamenju, da je minila zima (ali čas duhovnega spanja), in da se je približala pomlad (ali čas prebujenja iz greha in čustvene omame), in da bodo ljudje in narodi poklicani k sodbi, da bi podali račun o svojem početju.
8. Jaz, Gospod, Večni in Neskončni, naznanjam vam človeški otroci, da sem v Svojem večnem sklepu odločil, da bom kaznoval svet, to je hudobne človeške otroke, ki so odpadli od Mene in se Mi izneverili, z raznimi nadlogami, zato da bi se zdramili iz svoj grešnega spanja!
9. Če se hočejo spreobrniti, je prav! Če pa hočejo vztrajati zoper Mene v pokvarjenosti in zakrknjenosti svojih src, ne bom več dalje čakal in jih bom sežgal kakor suho seno v vnemi Svoje pravičnosti!
10. Kajti otroci Moje ljubezni glasno kličejo k Meni, naj jim pomagam in se jih usmilim v njihovi stiski. In Jaz, večno zvesti Oče vseh tistih, ki v Mene upajo in zaupajo, jih ne morem in nočem več dalje pustiti, da ginejo zaradi sovražnikov luči in večne Resnice iz nebes.
11. Čeprav se znamenja Mojega ponovnega prihoda na zemljo množijo, vendar končni trenutek še ni prišel. In dokler zemlja ne bo očiščena vsega tega hudobnega plevela, se Jaz ne bom prikazal.
12. Toda ne obupajte zaradi tega, otroci Moji, in ne postanite malodušni! Čeprav Me še nimate osebno vidnega pri sebi, vam vseeno pravim: »Resnično, duhovno sem Jaz vedno pri vas, in vas krepim in tolažim v duhu!«
13. Zato v popolnem zaupanju počakajte na čas, ko se bo iz te noči razvila polna luč in boste videli vziti sonce Mojega veličastja, ki bo za večno razsvetlilo in ogrelo vsa srca!
14. To razkritje naj vam bo opominjajoči klic vašega Gospoda in Očeta Jezusa, da zvesto vztrajajte pri svojem delu!

AMEN­