Rimokatoliki v duhovnem svetu
817. Rimokatoliki se v duhovnem svetu pojavljajo okoli protestantov in pod njimi ter so od njih ločeni z vmesnimi prostori, skozi katere jim je prepovedano iti, čeprav si menihi s skrivnimi prijemi zagotovijo prehod in po skritih poteh pošiljajo odposlance, da bi se (protestanti) spreobrnili; vendar jih izsledijo in po kaznovanju pošljejo nazaj k svojim tovarišem ali pa jih zavržejo po tleh.
818. Od zadnje sodbe, ki se je v duhovnem svetu zgodila leta 1757, se je stanje vseh - in s tem tudi papistov - tako spremenilo, da se jim ni dovoljeno zbirati v skupine kot prej, toda za vsako ljubezen, bodisi dobro, bodisi zlo, so določene poti, na katere tisti, ki prihajajo iz sveta, takoj vstopijo in gredo v družbe, ki ustrezajo njihovi ljubezni.Tako so hudobni preneseni v družbe, ki so v peklu, dobri pa v družbe v nebesih; na ta način se varuje, da bi si sami oblikovali umetna nebesa, kot so to počeli prej. Takšne družbe so v svetu duhov, ki je vmes med nebesi in peklom, zelo številna, saj jih je toliko, kolikor je rodov in vrst naklonjenosti, ki se nanašajo na ljubezen do dobrega in ljubezen do zla; medtem, preden so njihovi člani povzdignjeni v nebesa ali strmoglavljeni v pekel, pa so v duhovni zvezi z ljudmi tega sveta, saj so tudi ljudje vmes med nebesi in peklom.
819. Rimokatoliki imajo v južni četrti proti vzhodu nekakšno koncilsko četrt, kjer se njihovi voditelji zbirajo in razpravljajo o različnih zadevah v zvezi z njihovo vero, zlasti o tem, kako obdržati preprosto ljudstvo v slepi poslušnosti in kako razširiti svojo oblast. Vendar na to zborovanje ne sprejmejo nikogar, ki je bil na svetu papež, ker se v glavah takih utrdi videz božanske oblasti, ker so si na svetu prisvojili Gospodovo oblast. Prav tako na ta zbor ne sme vstopiti noben kardinal, ker ima občutek prednosti. Kljub temu se ti slednji zbirajo v prostorni sobi pod ostalimi, vendar jih po nekaj dneh bivanja tam odpeljejo, nisem pa smel vedeti kam. V južni četrti proti zahodu je še en kraj srečanja, kjer se ukvarjajo z uvajanjem vernih preprostih ljudi v nebesa. Tam okoli sebe organizirajo več družb, ki poskrbijo za različne zunanje užitke; v nekaterih so plesi, v nekaterih glasbeni koncerti, v nekaterih procesije, v nekaterih gledališča in scenske zabave; v nekaterih so osebe, ki s halucinacijami ustvarjajo različne oblike veličastnosti; v nekaterih so zgolj klovnovske igre in šale; v nekaterih spet prijateljski pogovori, tu o verskih zadevah, tam o civilnih zadevah, drugod se celo pogovarjajo pohotno; in tako naprej. V nekatera od teh društev uvajajo lahkoverne ljudi, vsakega glede na vrsto užitka, ki mu je ljubši, in to imenujejo nebesa. Toda ko so tam dan ali dva, se vsi naveličajo in odidejo, ker so ti užitki zunanji in ne notranji. Na ta način so tudi mnogi odvrnjeni od svojega nespametnega prepričanja, da imajo oblast vstopoti v nebesa. Kar zadeva podrobnosti njihovega bogoslužja, je skoraj enako njihovemu bogoslužju, ko je bilo na svetu, saj ga sestavljajo maše, ki potekajo v jeziku, ki ni običajen za duhove, ampak je sestavljen iz visoko zvenečih besed, ki navdihujejo zunanjo svetost in trepet, a jih poslušalci sploh ne razumejo.
820. Vsi, ki gredo z zemlje v duhovni svet, se najprej držijo veroizpovedi in vere svoje dežele; in ker to velja za papiste, imajo nad seboj vedno zastopnika papeža, ki ga častijo z obredi, podobnimi tistim, ki so jih imeli na svetu. Redko se zgodi, da koga, ki je bil na svetu papež, po njegovem odhodu postavijo nadnje; toda tistega, ki je pred tridesetimi ali štiridesetimi leti zasedel papeški stolček, so postavili nadnje, ker je v svojem srcu gojil jasnejšo predstavo o svetosti Besede, kot je veljala na splošno, pa tudi o tem, da je treba častiti Gospoda. Dovoljeno mi je bilo govoriti z njim in rekel je, da časti samo Gospoda, ker je on Bog in ima vso oblast v nebesih in na zemlji, kot je dejal (Mt 28,18). Rekel je, da je sklicevanje na svetnike nesmiselno; dejal je tudi, da je nameraval, ko je bil na svetu, ponovno ustanoviti takšno cerkev, vendar tega ni mogel storiti iz razlogov, ki jih je navedel. Ko je bilo na dan poslednje sodbe (1757) uničeno veliko severno mesto, v katerem so bili tako Rimokatoliki kot reformatorji, sem ga videl, kako so ga odnesli na nosilih in prenesli na varno. Na mejah velike skupnosti, v kateri izvaja papeško oblast, se ustanavljajo šole, kamor hodijo tisti, ki niso odločeni glede vere; tam najdejo spreobrnjene menihe, ki jih poučujejo o Bogu Odrešeniku Kristusu in tudi o svetosti Besede, pri čemer je prepuščeno njihovi lastni presoji, ali se bodo odvrnili od metod posvečevanja, ki jih je ohranila Rimskokatoliška cerkev. Tisti, ki sprejmejo pouk, so uvedeni v veliko skupnost, ki jo sestavljajo tisti, ki so se umaknili od čaščenja papeža in svetnikov; ko vstopijo v to družbo, so podobni ljudem, ki so se zbudili iz spanja in so popolnoma budni, ali tistim, ki so prišli iz ostrine zime v sladkost zgodnje pomladi, ali mornarjem, ki so pravkar pripluli v pristanišče in so jih tamkajšnji prebivalci povabili na gostijo, kjer so jim v kristalnih čašah dali piti plemenito vino. Slišal sem, da angeli z neba gostiteljem pošiljajo krožnike z mano, ki je po obliki in okusu podobna tisti, ki je padala na tabore Izraelovih otrok v puščavi, in ta krožnik nosijo naokrog vsem gostom, vsak pa sme poskusiti njegovo vsebino.
821. Vsi pripadniki katoliške vere, ki so v prejšnjem svetu bolj mislili na Boga kot na papeštvo in so iz preprostega srca opravljali dobrodelna dela, se, ko ugotovijo, da živijo po smrti, in jih učijo, da tam kraljuje sam Gospod, odrešenik sveta, zlahka odvrnejo od praznoverja te vere. Zanje je prehod iz papeštva v krščanstvo tako enostaven, kot je prehod skozi odprta vrata v tempelj ali mimo straže v preddverju in vstop v palačo, ko tako ukaže kralj, ali dvig obraza in pogled v nebesa, ko se od tam slišijo glasovi. Po drugi strani pa je tiste, ki so med svojim življenjem na svetu le redko, če sploh kdaj, pomislili na Boga in ki so se v to bogoslužje podali zgolj zaradi praznovanja, tako težko odvrniti od vraževerja te religije, kot je težko vstopiti v tempelj skozi zaprta vrata ali skozi stražo v preddverju v palačo, ko kralj to prepove, ali kot je kači v travi težko dvigniti oči v nebesa. Čudovito je, da nihče od tistih, ki iz te katoliške vere preidejo v duhovni svet, tam ne vidi nebes, v katerih prebivajo angeli. Ta religija je kot temen oblak nad njimi, ki prekine videnje. Toda takoj, ko med spreobrnjene pride kakšen spreobrnjenec, se odprejo nebesa in včasih tam zagledajo angele v belih oblačilih; in ko prestanejo obdobje priprave, jih vzamejo k angelom.