4. O skrivnosti troedinega Boga
»Mar se motimo? Morda! Kar diha,
blodi in tipa iščoč skozi temo neumnega pogleda;
živi verujejo - a mrtvi vedo.
Mar se motim?
Eden je Veliki eden je Istoveliki, in - Tretji!
Trije so Eden, plameni trije so zubelj enoliki.«
(Iz 10 poglavja epa v verzih »Trinajst lip« Friedricha Wilhelma Weberja, 1813-1894)
Nauk o troedinosti Boga že od samega začetaka, skozi stoletja in vse do danes, zaposluje srca vseh kristjanov. Zaradi tega je prišlo do hudih sporov, vse do razkola cerkev zaradi navidez majhnih zamikov v poudarkih - tako vsaj danes gledamo na to. Mnogi, ki so zares iskali Boga v srcu, so razmišljali o tem, ne da bi si prišli na jasno. Konec koncev je to misterij nedoumljive globine, ki ga Bog Sam lahko razodene le izbranim dušam, je sveta skrivnost. Kako težko dostopna je, se bo morebiti osvetlilo z globokoumno legendo, ki poroča o sv. Avguštinu: »Nekoč je Avguštin (354-430) hodil gor in dol po morski obali in razmišljal, kako bi lahko razumel bistvo Boga. Tedaj je na obrežju naletel na otroka, ki je s školjko zajemal morsko vodo in jo vlival v majhno peščeno jamico, ki jo je izkopal. 'Kaj počneš tukaj?' je vprašal Avguštin. 'Izpraznil bom morje.', je odvrnil otrok, povsem resno zatopljen v svoje početje. 'Mar misliš, da ti bo uspelo?' je smehljaje vprašal modrec. 'Gotovo prej, kot pa bo tebi uspelo razumeti bistvo Boga.', je odgovoril otrok in izginil.« Kot poroča legenda, je Avguštin tuhtal o Božanski troedinosti in neskončnosti.
Razumsko razmišljanje se tej skrivnosti ne bo nikdar približalo, v srce jo lahko le verujoč sprejme v upanju, da bo v večnosti razkrita; razen, če bi Gospod Sam počastil nekoga z ustreznim razodetjem. To se je tudi res večkrat zgodilo tistim, ki ga občutijo kot odgovor na svoje iščoče spraševanje in ga želijo sprejeti; takšno razsvetljenje so prejeli na primer Emanuel Swedenborg, Sadhu Sundar Singh in nenazadnje Jakob Lorber.
Dne 16. marca 1840, dan po svojem poklicanju, je Jakob Lorber že prejel prvo besedo o misteriju troedinosti Boga, ki mu ga je med njegovi nadaljnjim življenjem vse intenzivneje, v vedno novih in globljih prispodobah, brez notranjih protislovij povedal skrivnostni glas v njegovem srcu: (»Božje gospodarjenje«I.,2, 10) »To pa vam sedaj povem: Da sem Jaz edini, večni Bog v Moji troedini naravi kot Oče po Svojem Božanskem, kot Sin po Svojem popolnem človeškem in kot Duh po vsem življenju, delovanju in spoznavanju. Jaz sem od vekomaj Ljubezen in Modrost Sama. Nikdar nisem od nikogar karkoli prejel. Vse, kar je, je od Mene, in kdor nekaj ima, ima to od Mene.«
Na vprašanje apostola Petra in prošnje drugih učencev je Gospod v šesti knjigi »Velikega Janezovega Evangelija« (230, 1) odgovoril: »Toda to, kar boste slišali sedaj, to zaenkrat obdržite zase in ne dopustite,da bi se o Meni razvedelo pred pravim časom! Ko pa bo dozorel čas za to, boste to že zvedeli v sebi od Mojega Duha, ki je pravi Sveti Duh.
Oče, Jaz kot Sin in Sveti Duh smo od vekomaj razločljivo in neločljivo eno in isto.
Oče v Meni je večna Ljubezen in kot takšna pratemelj in resnična prasubstanca vseh stvari, ki izpolnjujejo vso večno neskončnost.
Jaz kot Sin sem luč in modrost, ki izhaja iz ognja večne Ljubezni. Ta mogočna luč je večna najpopolnejša samozavest in najsvetlejše samospoznanje Boga ter večna Beseda v Bogu, s katero je bilo ustvarjeno vse, kar je.
Da pa je vse to lahko narejeno, je za to nujna najmogočnejša Volja Boga, in prav to je Sveti Duh v Bogu, s katerim stvaritve in bitja dobijo svoj polni obstoj. Sveti Duh je mogočna izgovorjena Beseda 'Bodi!' - in nastalo je, kar sta sklenili Ljubezen in Modrost v Bogu. In glejte, vse to je torej v Meni; ljubezen, modrost in vsa oblast! In s tem obstaja le en Bog, in Ta sem Jaz, in Jaz sem tukaj privzel telo le zato, da bi se kakor se to pravkar dogaja - v vaši osebnosti lahko pobližje razodel vam ljudem te zemlje, ki sem vas Jaz iz prasubstance Moje Ljubezni ustvaril popolnoma po Svoji podobi.«
Jezus takoj nato nakaže, da imamo tudi mi ljudje v sebi Bogu čisto podobno troedinost. - Toda o tem bomo govorili še kasneje.
Od leta 1841 do 1851 je skladatelj Anselm Hiittenbrener iz kroga prijateljev Jakoba Lorberja vodil duhovni dnevnik, v katerega je vestno zapisoval inspirirane (navdihnjene) obrobne besede, ki so tekle ob velikih preroških glavnih delih. Jakob Lorber je te besede imenoval »nebeški darovi«. Tukaj gre pogosto za odgovore na vprašanja iz kroga prijateljev ali pa celo za vprašanja samega Lorberja. Dne 27.4.1842 je bilo zastavljeno vprašanje: »Zapisano je: >Kdor vidi Mene, vidi Očeta!< Jn 14,9; pri Marku 13, 32, pa se glasi: >Za tisti dan in tisto uro pa nihče ne ve, tudi angeli v nebesih ne, tudi Sin ne, ampak samo Oče.< - Kako lahko uskladimo ti dve izjavi? - In mar ni rečeno tudi: >Oče je večji kot Jaz?«< (»Nebeški darovi« II., str. 66, 3) Jakob Lorber je prejel naslednji odgovor: »Oče je najčistejša >večna Ljubezen v Bogu< ali >večna bistvena Beseda< v Sami Sebi. - >Sin< pa je Beseda, ki jo je izgovoril Oče ali v Sinu bistveno razkrivajoč se vam Oče Sam. Oba sta v enakem odnosu kot mišljena in izgovorjena beseda, kjer je misel temelj ali oče izgovorjene besede, izgovorjena beseda pa spet nič drugega, kot razodevajoča se misel ali oče besede same.
Če to razumete vam vendar mora biti kristalno jasno, da kdor vidi in sliši Sina, ta mora nujno videti in slišati tudi Očeta, in da sta potemtakem Oče in Sin eno in isto, kot misel in nato izgovorjena beseda - in da je - Oče v Sinu in Sin v Očetu, kot misel v izgovorjeni besedi in izgovorjena beseda v misli. Prav tako morate potem tudi razumeti, zakaj je Oče več kakor beseda ali Sin. Beseda bi brez Očeta ali predhodne misli vendar bila povsem nemogoča! Torej je Oče kot večni poroditelj besede več kot oblikovana beseda. Ko pa je beseda izgovorjena, potem je vendar povsem identična z Očetom!
In če vse to razumete, vam je, po Mojem mnenju, skorajda nepotrebno še nadalje osvetljevati, zakaj (pri Mr 13, 32) v duhovnem pogledu nihče ne ve za tisti dan in uro prihajajoče velike sodbe nad vso zemljo, razen edinole Oče - in ne tudi >Sin<. Če imate le za gorčično semence razuma v srcu (ne v glavi v možganih), morate vendar pri priči uvideti, da se skozi besedo razodeva vendarle znanost misli, ali pa je zato misel znanost sama? - Zatorej lahko to, kakor tudi vse ostalo, ve le Oče, ne pa Sin, ki je tako rekoč jezik v Očetovih ustih.
Da pa boste imeli popoln nazor o Očetu, Sinu in Duhu, vedite torej: Bog-človek Jezus je v bistvu Oče Sam ali s človeškim mesom oblečena večna Ljubezen in Modrost Sama - ali poosebljeno obilje Božanstva.
Izgovorjena >beseda< Boga-človeka Jezusa ali Njegov nauk pa je >Sin<.
Ker pa je Oče že od vekomaj vedel, kaj bo naredil, je Bog-človek Jezus tudi že od vekomaj bil v >Očetu<, vendar se je šele takrat telesno manifestiral [izražal, razodeval: SSKJ] kot >Bog-človek<, ko se je tudi Oče Sam javno zaupal ljudem!
Povejte Mi, mar še vedno ne razumete, kako sta Sin in Oče eno in isto? - Če pa vendarle še imate pomisleke, potem poglejte na Duha,ki vas mora popeljati v vso Resnico!
Kajti ta Isti Duh, ki je večno bil v Očetu (ki je pravečna osnovna, misel ali večna najčistejša Ljubezen Sama) - je vendar gotovo tudi v Očetovi izgovorjeni >Besedi< (torej v Bogu-človeku Jezusu Kristusu; avtor). Kjer pa je en duh, tam bo bržkone tudi ena in ista bitnost! Če ne bi bilo tak, kako bi potem Bog-človek Jezus lahko rekel o Sebi: >Jaz sem pot in resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po Meni! < (Jn 14,6) - kar pomeni toliko kot: Jaz sem Ljubezen ali Oče, in večna Modrost ali Bog Sam, ali Duh in izgovorjena Beseda, ali večno življenje Samo, v katerem prebiva vse poosebljeno obilje Božanstva! Ker pa je tako, povejte, po kateri drugi poti lahko nekdo dospe do Očeta, če se Mu ne pusti zaobjeti in vleči, za kar ima svobodno lastno voljo?
Kdor potem tako v sebe dejavno ali živo sprejme Besedo, ki jo je izgovoril Oče, ta potem sprejme tudi Sina. Kdor pa je v sebe sprejel Sina, ta bo vendar sprejel tudi Očeta, ko pa sta Sin in Oče eno in isto!
Kdor pa je tako vase sprejel Sina in Očeta, ta bo gotovo v sebi imel tudi >duha< ali >luč<, ki je tako v Očetu kot tudi v Sinu, in bo iz tega Duha v >vsej resnici< iz čisto preprostega razloga, ker razen te luči ni več nobene drug luči in tako vsa svetloba izvira iz te edine luči. - Kdor pa je v luči, je preko Sina tudi v Očetu.
Ker pa je Oče pravečno Življenje temeljne ljubezni in vsa svetloba izhaja iz te luči, bo človek gotovo imel tudi večno življenje, če je on v taisti (v luči; avtor) in le-ta skozi Sina, Duha in Očeta v njem!?
Menim pa, da če niste še bolj slepi kot središče zemlje, bi vam to moralo zadoščati, da sprevidite, da kdor vidi v Duhu Jezusa, ne bo več potreboval tabujev, da bi uzrl tudi Očeta!« - V pogledu Jakoba Lorberja se krščanstvo izrecno poudarja kot monoteistična religija v enoumnem pričevanju ene edine osebe Božje v treh aspektih: Čisto Božansko, čisto človeško in iz Njega izžarevajoče, vso neskončnost izpolnjujoče delovanje, te tri aspekte pa smo mi padli ljudje v naši duhovni slepoti pomotoma razumeli kot tri ločene osebnosti. Lorber, ki s svojim doživetjem poklicanosti in kontinuiranim nebeškim ugovarjanjem čuti, kot da bi si ga Gospod Bog naročil, brezkompromisno zavrže troosebnost Boga v eni bitnosti, kot so jo pod pritiskom države formulirali na nikejskem koncilu (leta 325), saj so se že takrat - in to ne brez vzroka - bali, da bo zaradi tega vprašanja religiozne narave prišlo tudi do delitve rimskega cesarstva oz. imperija, ki je bilo pod vzhodno-zahodno napetostjo.
Veliki evangeličanski teolog in cerkveni zgodovinar Ernst Benz, je v svoji knjigi »Vizija« (stran 494) zagovarjal stališče: »Pravi nauk o Božji trojici so izoblikovali šele v tretjem in četrtem stoletju, a tudi kasnejše oblike poučevanja so razumeli zgolj kot nepopoln izraz neizrekljivega misterija v troedinosti razvijajoče se edinosti Boga.«
Leta 381 v Konstantinoplu (prvi carigrajski koncil; op. prev.) sklenjen Symbolum Nicaeno-Constantinopolitanum, ki ga je leta 451 potrdil halkedonski koncil, je še natančneje zajel leta 325 v Nici sklenjen »Symbolum Nicaenum«, v zahodnem svetu ga je širil zlasti Karel Veliki in sicer v tretjem členu z dodatkom »Filioque« (Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in Sina). Slednji dodatek pa je bil tudi ena izmed najpomembnejših točk v prepiru latinske in vzhodne cerkve. Usodno je bilo formuliranje Božje troosebnosti. Cerkev se je vedno bolj energično branila, da bi sprejela formulo troosebnosti v enotnosti bistva kot nekakšen triteizem, »trobožanstvo«, toda vedno znova je prihajalo do zabrisanja in nejasnosti, predvsem zaradi upodobitev v umetnosti, tako da so se papeži občasno čutili primorane, da prepovejo upodobitve Božanske trojice, da bi tako preprečili nesporazume. Iz teh razmišljanj lahko jasno sklepamo, da je cerkev kljub dvoumnim formulacijam skrivnost trojstva nenazadnje vsekakor razložila monoteistično.
V tistih prvih stoletjih so se trudili, da bi Božanstvo Jezusa Kristusa branili ,pred pritiskom s strani arianizma (nauk meniha Arija v 4. stoletju, ki je zagovarjal trditev, da Kristus ni pravi Bog; op. prev.) in so se hkrati borili tudi za formulacijo o bistvu Svetega Duha, okoli njegove definicije je namreč prav tako prišlo do hudih spoprijemov. Vse to naj bi se obvezujoče formuliralo v kratkih dogmah. Tako diferencirana tematika, strnjena v kratke stavke, je lahko zelo dvoumna. Posledic v času sestave na teh cerkvenih zborih svoj čas prav gotovo še niso sprevideli. Brez dvoma so se duhovno kar najhuje borili za te odgrne, toda ostale so človeško skrpucalo.
Zaradi nejasnih formulacij o bistvu Boga znotraj krščanstva, ki ga je ogrožala razcepljenost, na katero je vplival tudi posvetni politični pritisk z vzhodne strani v času sestave dogem, se je nato vzhajajoči Islam čutil legitimiranega, da s prerokom Mohamedom širi togo monoteistično religijo kot - iz njegovega stališča - čisti Božji nauk.
Tudi po drugi strani so Božanstvo Jezusa Kristusa skozi celotno zgodovino vse do današnjih spiritističnih ali spiritualističnih krogov vedno znova zanikali.
Razglasili so Ga za stvaritev Očeta, za vsekakor prvega in najvišjega nadangela pred Luciferjem.
V novejšem času avstrijski profesor teologije (Winfrid Blasig) v Linzu in St. Poltnu opozarja nase s knjigo, po kateri naj bi bil Jezus le prerok, čeprav velik, ki je umrl le »preroške smrti«, ki naj bi jo kasneje divinizirali ali pobožanstvili. Kot utemeljitev navaja vznemirjenost zaradi nauka o trojstvu, ki naj bi vznemirila tudi že celo Goetheja. S sprejemanjem takšnih zmotnih naukov postaja nejasen in nesmiseln celoten odrešitveni nauk.
Dejansko se zdi, da v času vsakoletnega praznika Sv. Trojice v celotnem cerkvenem prostoru obstaja očitna nemoč, ko naj bi to skrivnost strnili v dostojanstvene besede. V tem času mnoge pridige za seboj puščajo nelagodje, ker manjka jasno pojmovanje. Pridigarji, ki si to prizadevajo, prihajajo v vidno zadrego. Konec koncev je vse človeško razmišljanje o tem misteriju lahko le jecljanje.
Vendar naj poudarimo tudi nekaj razveseljivega. V Božičnem času se vse bolj uveljavlja srce osrečujoč način izražanja, kakšna sreča naj bi za nas ljudi bila, da »je Bog v Jezusu Kristusu postal človek«.
V sklopu teh izpeljav so zanimivi predvsem preudarki k vprašanju vere glede Trojice s strani cerkve, kot jih je leta 1968 v svoji knjigi »Uvod v krščanstvo« (založba Kosel- Verlag, Munchen) formuliral kardinal Joseph Ratzinger (zdajšnji papež Benedikt XVI.; op. prev.). Za religiozne iskalce so razumljivo ljubeznivi. Ratzinger piše: (stran 130) »Krščanski nauk, kot nam je podan v besedi o troedinem Bogu, v bistvu pomeni odpovedati se razrešitvi in obtičati v skrivnosti, ki je za človeka nepreračunljiva: V resnici je to priznanje edina prava odpoved arogantnemu prepričanju, da se spoznamo na vse, kar dela spolzke rešitve z njihovo lažno skromnostjo tako zapeljive.«
Na strani 133 Ratzinger nadaljuje: »Vsak izmed pomembnih temeljnih pojmov nauka o Sv. Trojici je bil nekoč že obsojen; vsi izmed njih so sprejeti le s prečrtanjem neke obsodbe; veljajo le s tem, da so hkrati označeni kot neuporabni, da bi jih tako dopustili kot bedno jecljanje - a tudi nič več. Pojem >persona< (prosopon, grško tudi maska) so nekoč obsodili. (Pri neki skupini na koncilu je bilo svoj čas govora o treh maskah Boga.) Centralno besedo, ki je v četrtem stoletju postala prapor ortodoksnosti [popolno-priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov; pravovemost: SSKJ], >homousios< (eno biti z Očetom), so v tretjem stoletju obsodili; pojem >izhajanja< ima za seboj obsodbo, in tako bi lahko nadaljevali. Menim, da bi morali reči, da te obsodbe kasnejših verskih formul notranje sodijo k njim: Uporabne so le skozi negacijo in le neskončno posredno, kakor nauk o Sv. Trojici je možen le kot >prečrtana teologija<.« - Ratzinger dodaja: »Če zgodovino dogem nauka o Sv. Trojici opazujemo v zrcalu kakšnega današnjega priročnika teologije, se zdi kot pokopališče herezij [krivoverstev, krivih ver: SSKJ], katerih znamenja teologija še zmeraj nosi s seboj kot zmagovalne trofeje prestanih bitk.« Ratzinger v tem vidi dokaz dolgotrajne borbe za pojme, katerih pričevanja preprosto niso mogla zadoščati, in meni: »Vsaka herezija je še mnogo bolj hkrati šifra za trajno resnico.« - Vse zavržene in pozitivne formule bi lahko veljale le v širšem kontekstu, prav tako kot zidaki neke katedrale, če niso ostali posamezni komadi in so se hkrati še naprej zavedali svoje nezadostnosti. (Stran 135) »Le v obkrožanju, videnju in izgovarjanju različnih, navidez nasprotnih aspektov nam uspe pokazati na resnico, ki nam vendarle nikdar ne postane vidna v celoti.« (Na strani 147) »Priznanje edinosti Boga tako v krščanstvu ne velja za nič manj radikalno kot v katerikoli drugi monoteistični religiji, da v tem šele doseže svojo polno veličino.« - Ni dvoma, uradni cerkveni nauk o Sv. Trojici so v glavnem zmeraj dojemali monoteistično, ostaja pa dvoumnost v formulaciji, da je Bog troedin - v enosti ali enotnosti bitja, tako je vsaj glede na današnje dojemanje pojma osebe.
V minulih časih so problem videli tako rekoč horizontalno - tri osebe druga ob drugi - in so tako prišli do napačnih sklepov. Tri osebe druga ob drugi same zase ne morejo zahtevati večnost in neskončnost, ti pojmi obstajajo vendar zgolj z nedeljivostjo.
V celotnem preroštvu Jakoba Lorberja, očitno namenjenem kot pomoč za versko krizo današnjega časa, pa je problem troedinosti Boga gledan vertikalno. Jakobu Lorberju so bili razodeti »drug v drugem« trije aspekti ali trije principi Boga. Gre za »drug v drugem« Očeta, Sina in Svetega Duha, ki so združeni v eno osebo, analogno ustvarjenemu človeku po Božji podobi, ki je prav tako »drug v drugem« telesa, duše in duha in na teh treh ravneh obstoja biti predstavlja enega človeka. Ob tem ne bi nihče niti pomislil in trdil, da smo sestavljeni iz treh oseb.
V tem vizionarskem pogledu je skrita providencialna [previdnostna: SSKJ] ponudba cerkvam, da naj vendarle preverijo te preroško nastale razlage, ki nikakor ne nasprotujejo krščanski miselni dediščini. Jezus pravi: »Črka ubija, duh pa je tisti, ki oživlja.« - Ne smemo materialno viseti na zunanjostih besede, mnogo pomembneje je, da bolj duhovno dojamemo notranji smisel Božje besede. Kdor to resnico troedinosti Boga tako notranje dojame, lahko bolj ljubi Boga.
Nek prijatelj je takole definiral to skrivnost Sv. Trojice: »Bog je Eden. Iz njega kot Duhovnega Sonca izhaja najmočnejša nelomljena bela svetloba. Človeška narava je v svoji >padlosti< nezmožna, da bi prenesla to močno belo prasvetlobo, ne da bi v njej preminila in zgorela. Če Božja svetloba prodre v našo, od greha skaljeno, sfero, pride do lomljenja te svetlobe, kot se zgodi tudi v naravi s sončnimi žarki ob nastanku mavrice. Bela svetloba se z lomljenjem razstavi na barve spektra, takšno jo prenese naše oko, ne da bi bilo zaslepljeno. Tako se analogno zgodi tudi z najsvetlejšo duhovno lučjo Boga. V lomljenju Božanske luči se nam zdi, da vidimo tri osebe in smo tako podlegli optični prevari. To je tako uredila Božja usmiljenost, da bi lahko prenesli Njegovo luč, ne da bi umrli.« Naj spomnimo ena Gospodovo besedo iz 2. Mojzesove knjige, 33, 20. Gospod govori Mojzesu: »Ne moreš videti Mojega obličja, kajti človek Me ne more videti in ostati živ.«
V osmi knjigi »Velikega Janezovega Evangelija«, v poglavjih 26 in 27, razlaga Gospod iskalcem resnice Božje bitje: »Poslušajte! Če je Bog kot Stvarnik vseh stvari, a vendar različen od vseh drugih od Njega ustvarjenih bitij, gotovo, večno bil, je in bo, Mu to mar nalaga kakršnokoli nespremenljivo nujnost, da bi vztrajal v določenih pracentrih? Če je že človeku dano prosto gibanje telesa in to v vse smeri ter še neskončno bolj v duhu, kako naj bi se potem najsvobodnejši Bog omejil v tem, v čemer je celo Svojim bitjem dal popolno svobodo? Povem vam: Božanska neskončnost v vsem ima oblast, da se tudi brezkončno svobodno giblje! Potemtakem pripada tudi Njej pravica, da Svojo veličastnost spremeni v meso in se Sama kot večno najpopolnejši človek vidno predstavi ljudem, ki jih je Ona ustvarila. Toda neskončna Božja veličastnost nima in nikakor ne more imeti take moči, da bi ustvarila druga, povsem Njej enaka Božanstva izven Sebe; kajti če bi lahko, bi morala izven tega enega neskončnega prostora ustvariti tudi še več prav tako neskončnih prostorov, kar pa mora vsak vsaj malo bistroumen človek že na daleč sprevideti in spoznati za največjo neumnost. Kajti, če je ta en prostor v vse možne strani neskončen, kje naj bi se potem začel drugi takšen neskončni prostor?
Torej si lahko drugega popolnega Boga z največjo neskončno veličastnostjo prav tako malo predstavljamo kot neki drugi neskončni prostor, in iz tega lahko jasno razvidite, da tudi Jaz kot vam enak v mesu obstoječ Sin človekov, nisem neki drugi, temveč le en in isti Bog, ki sem pred vsako stvaritvijo že od vekomaj bil in bom takšen tudi vekomaj ostal. Zatorej ne morem nič storiti proti Moji večni veličastnosti, toda vse zanjo. Če bi si ob Sebi ustvaril še dva druga Boga, kot denimo Sina in Svetega Duha, tako da bi potem oba bila individualno ločena od Mene, bi morala nujno terjati vso Mojo popolno oblast, saj brez nje ni mogoč noben drugi Bog, kakor tudi ne obstoj nekega drugega ali celo tretjega popolnoma neskončnega prostora ob neki določeni delitvi in medsebojnem omejevanju. Če pa bi to bilo možno, kako pa bi potem kazalo z le eno možno vrhovno pravico Boga? Mogoča pa je le ena takšna neskončna Božanska vrhovna pravica! Če bi bile namreč tri, bi bilo neskončno monokraljestvo Boga razcepljeno in Njegov obstoj bi bil prav tako nemogoč, kot obstoj treh neskončnih prostorov drug ob drugem.
Monokraljestvo enega samega Boga lahko obstaja večno, ker je On Sam Njegov edini Kralj in Gospod, kot je to zapisano v Knjigi prerokov, ki so iz Božjih ust takole prerokovali: >Bog Svoje veličastnosti ne bo dal nikomur drugemu.<; kajti samo Jaz, Kristus, sem edini Bog! Ljudje, angeli, vladavine in oblasti, da, vse stvari v nebesih in na zemlji so se Mi vselej priklanjale in se bodo tudi vekomaj klanjale samo Meni in nikdar komu drugemu, prav tako kot tudi vsa neskončna stvarjenja svetov, pa naj se za vaše pojme zdijo še tako neskončno velika, vase pogoltne le en neskončen prostor stvarjenja in se zdi vse v primerjavi z njim prava ničnost.
Če ne bi pod imenom Oče, Sin in Sveti Duh razumeli enega za Sebe obstoječega, temeljnega in enobitnega Boga in bi namesto njega morali predvidevati nekega od Očeta različnega Sina in prav tako različnega Svetega Duha - kakšen Bog bi potem vendarle moral biti Oče?
Če po Knjigi prerokov, katere groba nespamet ljudi, ki so jo sami zakrivili; ne razume, Oče postavlja Sina v nebesih in na vseh zemljah in svetovih z vso močjo in oblastjo na Moje mesto in Mu je zaradi posvetitve in obravnavanja sedaj vam danega novega nauka iz nebes, za katerih poglavarja kakor tudi poglavarja vseh ostalih stvari je ustvarjen samo Sin, ki Ga Jaz predstavljam, in Mu je kot sodelavca pridal Svetega Duha, potem vas Jaz vprašam: Kakšnega Boga pa potem vi naredite iz Očeta? Ali lahko iz Njega sploh še naredite Boga?«
Jezus v poduku nadaljuje: »Ali si lahko mislite, da je Oče ostarel, in da bi se hotel upokojiti tako, da bi razen Sebe sedaj imel še Sebi popolnoma enako vsemogočnega Sina in nadalje še enako vsemogočnega Svetega Duha, ki Ga je denimo proizvedel iz Sebe in Svojega Sina, in bi Njima sedaj tako, da bi se Samodpovedal prestolu, želel predati vse vladanje? Oh, kako nadvse pogansko neumen, bedast in slep bi potem moral biti človeški razum, da bi lahko podlegel takšni obsedenosti!
Če razen Očeta in ločeno od Njega obstajata Sin in Sveti Duh, kakor obstajajo angeli in ljudje, potem ne moreta biti nič drugega kakor Njegovi ustvarjeni bitji, ker sta svojo - pa naj bo še tako popolna - bit prejela le od tega enega Stvarnika in ne iz Sebe zaradi Svoje lastne in večne popolne oblasti.
Kako pa lahko obstaja neko popolno, Božansko sorodstvo ali pa kakšna bistvena enotnost med duhom brez telesa in oblike in duhom s telesom in obliko? Ali lahko Sin, kije telesna oseba, in kot vidite ima telo, reče, da je On v Očetu, če Oče nima telesa, podobe in oblike - ali pa je breztelesni in brezoblični neskončni Oče lahko v Sinu?
Nadalje: Če je Sveti Duh neka iz Očeta in Sina izhajajoča tretja, zase obstajajoča oseba, kako lahko ima z obema enake lastnosti in je enako večna? Ali je lahko to, kar Njegova bit dobi od nekoga drugega, enako tistemu, kar ima Njegova bit iz Sebe? Ali je lahko kdaj večnost enaka vselej bežečemu času ali omejen prostor enak neskončnosti?
Četudi lahko bolj ali manj domnevamo, da vsi časi časov tičijo v večnosti, da se gibljejo in spreminjajo, pa nikakor ne moremo misliti, reči in trditi, da je večnost vsebovana v kateremkoli še tako dolgo trajajočem času, kakor lahko bržkone tudi mislimo, govorimo in trdimo, da so vsi še tako veliki, pa vendarle še zmeraj omejeni prostori prav gotovo vsebovani v neskončnem praprostoru, slednji pa nemogoče tudi v njih.
Če bi Sveti Duh iz Očeta in Sina tako kot kakšno drugo bitje zares izšel kot Sama Zase bistvena oseba, tedaj bi očitno bil Bog časa in ne večnosti! Takšen Bog pa bi potem lahko sčasoma prenehal obstajati, tako kot vse časno! In če bi bilo tako, kdo bi potem lahko dal in ohranil večno obstajanje vsem ljudem in angelom?!«
Jezus potem nadaljuje v svoji razlagi (nahaja se v nekem Lazarjevem prenočišču na Oljski gori): »Če je nadalje Sin bil že od vekomaj, kako je lahko On bil spočet? In če je tudi Sveti Duh bil že od vekomaj, kako je lahko izšel iz Očeta in Sina in tako začel svoj obstoj? Če so po vaši zavesti in razumu tri sporne Božanske osebe, iz katerih bi kasnejši judje zlahka naredili tri Bogove, vse skupaj večne, se pravi, da so brez začetka, potem ne bi mogel eden dati drugemu začetek bivanja! Jaz, ki sem sedaj kot človek pred vami v mesu, sem Sin in nisem bil nikdar spočet od nikogar drugega kot le od Mene Samega in sem prav zato Moj osebni Oče že od vekomaj. Kje drugje bi potem lahko bil Oče kot le v Sinu, in kje drugje Sin kot le v Očetu, torej le en Bog in Oče v eni osebi? To Moje telo je potemtakem poveličana podoba Očeta zaradi ljudi in angelov zato, da sem jim Jaz razumljiv in viden Bog, in vi Me lahko sedaj gledate, slišite in govorite z Menoj in vendarle ostanete živi! Kajti prej se je glasilo, da nihče ne more videti Boga in ostati živ. Jaz sem torej vseskozi Bog; v Meni je Oče, in z Mene po Moji Ljubezni, modrosti in Moji vsemogočni volji izhajajoča oblast, ki vsepovsod napolnjuje večen neskončen prostor in tudi povsod deluje, je Sveti Duh.
Jaz, kot Me sedaj vidite kot Boga-človeka sredi vas, sem s Svojo celotno pracentralno bitnostjo gotovo popolnoma in nerazdeljen med vami tukaj v tej obednici na Oljski gori in se zato kot najresničnejši Bog in človek hkrati ne nahajam nikjer drugje, ne na tej zemlji in še manj na kakšni drugi; toda z iz Mene izhajajočo silo, ki je Sveti Duh, vendarle Jaz dejavno prevevam vsa nebesa in zemeljsko materialen ter neskončen prostor. Povsod vidim vse od največjega do najmanjšega, poznam vse, vem za vse, vse odrejam, ustvarjam in vodim ter vladam vsemu.
Sedaj, ko ste vse to izvedeli iz Mojih ust, boste tudi razumeli, zakaj morate ljudi, ki verujejo v Mene in bodo tudi dejavni po Mojem razglašenem jim nauku, v imenu Očeta, in Sina in Svetega Duha okrepiti s polaganjem rok.«
Na drugem mestu Jezus pojasnjuje, kako naj se tudi krst opravlja na enak način.
Tukaj smo v povsem strnjeni obliki izvedeli tisti Jakobu Lorberju razodet pogled o troedinosti Boga, ki je v njegovem celotnem delu na neštetih mestih vedno znova z novimi aspekti neprotislovno naveden od začetka do konca. V celotnem Lorberjevem delu je presenetljiv neprotisloven in jasen pogled na vsa bistvena vprašanja že od samega začetka. Tega si nikakor ni mogel izmisliti nobeden človek. Mi vsi smo vendar podvrženi procesom razvoja in zorenja, ki jim miselno lahko sledimo skozi leta našega življenja. Distanciramo [distanca - kritičen odnos: SSKJ] se od prejšnjih pojmovanj, se popravljamo. Tukaj pa, v tej prerokbi, nas prevzema zmeraj znova pojavljajoč se neprotisloven vidik velikih skrivnosti Božanskih in človeških biti, stvarstva, izvirnega greha in odrešitve. Tako mogočen, kompleksen in univerzalen vidik je preobsežen za eno človeško življenje, tega človek ne more proizvesti sam od sebe, to mora biti navdih iz najvišje duhovne sfere, od Gospodovega Duha. Konec koncev je to duhovno dogajanje obvladalo čisto preprostega, ponižnega človeka, ki je v svojih zrelih letih to nič hudega sluteč moral doživeti kot onstranski vdor in je potem enostavno ubogal.
V enem izmed Lorberjevih velikih del o onstranstvu, »Duhovnem soncu«, v prvem delu (51,19) v svoji sferi pri svojem vodenju po nebesih govori evangelist Marko: »Torej se sedaj obrnite tudi na edinega Gospoda Jezusa Kristusa, kajti On je edini Bog in Gospod nebes in zemlje. Toda obrnite se Nanj v svoji ljubezni, in kmalu boste v Njem in iz Njega v sebi našli pravi namen večnega življenja in ga nato najjasneje uzrli.
Ta (zmotna) troedinost pa mora v vas povsem propasti, da boste lahko spoznali pravo Troedinost, ki je ljubezen, modrost in iz tega izhajajoča večna dejavnost v edinem Gospodu Jezusu! Ne mislite, da je bila pri Kristusovem krstu razodeta Božanska troosebnost; kajti vse to je bila zgolj pojava, ki jo je Gospod dopustil, da bi ljudje z njeno pomočjo v tem Enem Gospodu spoznali popolno vsemogočnost in popolno Božanstvo. Zakaj takrat je Božja modrost, kot Njegova iz večne ljubezni izhajajoča večna Beseda, zares privzela meso in se je imenovala Božji Sin, kar pove toliko kot: Modrost je sad Ljubezni in iz slednje le-ta izhaja, kakor svetloba iz toplote. Vidna pojava Božjega Duha nad Sinom je označevala le to, da večna neskončna Božja sila sicer tako kot modrost izhaja iz ljubezni, a vendarle deluje skozi modrost, tako kot sončna toplota učinkuje v razširjeni svetlobi.
Sedaj, ko ste sprevideli vse to, boste vendar tudi zlahka doumeli, da mora biti v Gospodu, ker je bila v Njem prisotna celotna neskončna luč modrosti, prisotna tudi celotna neskončna ljubezen ter iz njiju izhajajoča celotna neskončna Božanska energija.«
Marko se pri nadaljnjem poučevanju povrne na prolog [posebni, uvodni del kakega literarnega dela, uvod: SSKJ] Janezovega Evangelija in sklepa: »Bog in Beseda sta eno in isto tako kot Sin in Oče, nobeno ni prej kot drugo, kajti Oče in Sin, ali Bog in Beseda, ali Ljubezen in Modrost so od vekomaj popolnoma Eno. Zatorej tudi lahko besedilo iz Janeza obračate kakorkoli hočete, pa ima njegovo pričevanje zmeraj en in isti smisel, namreč, da je Gospod Eden, tako kot Oče, kot Sin in kot Duh!«
V nebeški sferi Marka za nas še naprej prihaja do osvetlitev Božje biti: (»Duhovno sonce« 1., 74, 14) »Jezus Kristus je edini Bog in Gospod vseh nebes in vseh svetov! Le zaradi Svoje večne neskončne Ljubezni je v Sebi Oče, in zaradi Svoje neskončne Modrosti Sin, in zaradi Svoje večne vsemogočne nedotakljive Svetosti Sam Sveti Duh; kot je tudi Sam povedal o Sebi, da sta On in Oče Eno, in kdor vidi Njega, vidi tudi Očeta; in da Sveti Duh izhaja iz Njega tako, kot je On to pokazal, ko je navdahnil Svoje apostole in jim rekel: Sprejmite Svetega Duha! - To je za vas prvi člen verovanja, brez katerega nihče ne more priti do večnega življenja, kajti v Pismu se glasi: Kdor ne veruje, da je Kristus Sin živega Boga, ki je Očetova Ljubezen, ne bo blažen.
Jaz (Marko) pa vam pravim: Če se ne boste polastili Očeta kot Duha v Sinu Kristusu, ne boste prispeli v življenje!
Ne spotikajte se nad besedilom, v katerem je zapisano: >Oče je več kakor Sin<; ker to pove, da je Ljubezen, kot Oče v Sebi, temeljna Božja bit in da iz Nje večno izhaja luč in večno mogočni Duh. - To naj bo za vas drugi člen verovanja.
Tretji člen verovanja pa se glasi takole: Bodite ponižni iz vsega srca, in nad vse ljubite Boga v edinem Kristusu, med seboj pa se ljubite tako, kot ljubi vsak samega sebe; in vsak med vami naj bo tukaj zavoljo drugih in naj se trudi, da po možnosti kot najmanjši služi vsem!«
V drugi knjigi Lorberjevega dela »Duhovno sonce«, 13. poglavje, doživimo vrhunec preroških izjav iz sfere apostola Janeza, ki je vendar bil najljubši učenec in je počivajoč na Jezusovih prsih izvedel najgloblje skrivnosti. Z jasnim pogledom ljubezni prepozna Jezusa kot Boga in človeka, kot personalni center Boga: »Povem vam, Jezus je nekaj tako neznansko velikega, da, kadar je izgovorjeno to ime, celotna neskončnost vzdrhti od prevelikega spoštovanja. Če rečete Bog, imenujete sicer tudi najvišje Bitje; vendar Ga imenujete v Njegovi neskončnosti, saj izpolnjuje neskončno vesolje in s Svojo neskončno silo učinkuje od vekomaj do vekomaj. V imenu Jezus pa označujete popoln, mogočen, bistveni center Boga, ali povedano še jasneje: Jezus je resnični, edino pravi, bistveni Bog kot človek, iz katerega šele kot duh Njegove neskončne moči, sile in oblasti, kakor žarki iz sonca, izhaja vse Božanstvo, ki izpolnjuje neskončnost. - Jezus je potemtakem utelešenje celotne polnosti Božanstva, ali: V Jezusu resnično telesno bitno prebiva Božanstvo v vsej Svoji neskončni polnosti; zato se tudi vselej, kadar je izgovorjeno to neskončno najsvetejše vzvišeno ime, vzbudi vsa Božanska Neskončnost!
To, da je prenašal sprejem telesno človeškega, pa je hkrati tudi neskončna Gospodova milost. Toda zakaj je to naredil? Poslušajte, sedaj vam bom razkril majhno skrivnost!
Pred rojstvom Gospoda na zemljo se nikdar noben človek ni mogel pogovarjati z resnično Gospodovo bitjo. Nihče je nikdar ni mogel ugledati, ne da bi ob tem popolnoma izgubil življenje, kot lahko preberemo tudi pri Mojzesu: >Nihče ne more videti Boga in ostati živ.< Sicer se je Gospod res pogosto osebno prikazal in je govoril s Svojimi svetniki in je Sam poučeval Svoje otroke v pracerkvi, kot tudi v Melhizedekovi cerkvi, kateri je pripadal tudi Abraham. Toda ta osebni Gospod pa pravzaprav vendarle ni bil neposredno Gospod Sam, temveč vselej le v ta namen z Gospodovim Duhom prežet angelski duh. Iz takšnega angelskega duha je potem govoril Gospodov Duh tako, kot bi govoril neposredno Gospod Sam. Ampak v takšnem angelskem duhu vendarle nikoli ni bilo prisotno najpopolnejše obilje Gospodovega Duha, temveč le v tolikšni meri, v kolikšni je to bilo potrebno za nameravan namen.
Lahko verjamete: V tistem času niti najčistejši angelski duhovi Božanstva nikdar niso mogli videti drugače, kot vi vidite sonce na firmamentu [nebu, nebesnem oboku: SSKJ]. In noben izmed teh angelskih duhov si ne bi nikdar upal predstavljati Božanstvo v katerikoli podobi, kakor je bilo še v Mojzesovih časih izraelskemu ljudstvu najstrožje zaukazano, naj si ne delajo Božjih rezbarij in podob, torej nikakršnih slikovnih predstav.
Sedaj pa poslušajte: Temu neskončnemu Božjemu Bitju je nekoč, in sicer v času, ko so ljudje najmanj mislili na to, ugajalo, da se v vsem Svojem neskončnem obilju združi in v tej združitvi privzame popolno človeško naravo!
Zamislite si: Bog, ki Ga nikdar ni uzrlo nobeno ustvarjeno oko, pride na svet v Jezusu, navdanem s skrajno neskončno ljubeznijo in modrostjo!
On, Neskončni, Večni, pred čigar dihom se večnost razprši kot sipko pleve, je potoval in poučeval Svoja bitja, Svoje otroke, ne kot Oče, temveč kot Brat!
Toda vse to še ne bi bilo dovolj. On, Vsemogočni, se pusti celo preganjati, ujeti in telesno umoriti svojim ničnim bitjem! Povejte mi: Ali bi si lahko zamislili neko neskončno večjo ljubezen, večje ponižanje kot to, ki ga poznate pri Jezusu?
S tem nepojmljivim dejanjem je preoblikoval vse nebeške stvari. Čeprav prebiva v Njegovem milostnem soncu, iz katerega doteka'luč, ki nikdar ne presahne, vsem nebesom, pa je vendarle povsem taisti živi Jezus, ki je hodil po zemlji v vsej Svoji Božanski polnosti kot resničen Oče in Brat, kot popoln človek navzoč med Svojimi otroki. Vsem Svojim otrokom daje vso Svojo milost, ljubezen in moč in jih Sam osebno bitno vodi, da bi neskončno mogočno delovali znotraj Njegovega reda!
Pred tem je med Bogom in ustvarjenimi ljudmi zeval neskončen prepad, toda v Jezusu je bil ta prepad skoraj v celoti izničen; kajti, kot veste, nam je On Sam to vidno nakazal, za začetek s Svojim človeškim rojstvom; drugič s tem, da nas ni le enkrat, temveč velikokrat imenoval za brate; tretjič tako, da je z nami jedel in pil in z nami prenašal vse naše tegobe; četrtič s tem, da se je kot Gospodar neskončnosti pokoraval celo posvetni oblasti; petič tako, da se je pustil posvetni oblasti celo ujeti; šestič s tem, da se je s posvetno mogočno intrigo [zvijačo, spletko: SSKJ] dal celo na križ pribiti in ubiti; in končno sedmič tako, da je On Sam svojo vsemogočnostjo v templju raztrgal zastor, ki je najsvetejše ločeval od ljudstva!
Zato je On tudi edina pot, življenje, luč in resnica. On predstavlja vrata, skozi katera lahko dospemo do Boga, se pravi, da skozi ta vrata premostimo neskončen prepad med Bogom in nami in najdemo tamkaj Jezusa, večnega, neskončno Svetega Brata!
Njega, ki je tako hotel, da bi se premostil ta prepad, lahko sedaj gotovo ljubimo nad vse! Zato za obuditev naše ljubezni do Jezusa gotovo zadošča že ena sama samcata misel; -le Njegovo ime, izgovorjeno v našem srcu, naj bi bilo večno dovolj, da bi se v vsej globini vneli Zanj!«
Najljubši učenec (Janez) na tem mestu nadaljuje: (verz 18)
»V svetu duhov obstajajo nedoumljive globine. Noben ustvarjen duh jih nikdar ne bi mogel presoditi; toda mi smo v Gospodovem Duhu. Njegov Duh živi, upravlja in deluje v nas, in v tem Duhu za nas nobena globina ni nedoumljiva; saj nihče drug ne more vedeti, kaj je v Duhu, kakor edino Božji Duh. - Jezus, združeni Bog v vsem Svojem obilju, pa nas je izpolnil s Svojim Duhom. In s tem Njegovim Duhom v nas lahko tudi prodremo v Njegove Božanske globine...«
V tem, za naš čas novo razodetem pogledu, se nam na novo odpira doslej zapečatena skrivnost troedinosti Boga. Dolgo časa je bila za nas zaprta, ker človeštvo za takšne ideje preprosto še ni bilo zrelo. Prav tako je lahko Gospod v času Svojega zemeljskega bivanja Svojim učencem marsikaj le nakazal, ker čas za mnoge resnice v neprikriti obliki še ni bil dojemljiv. Zatorej je On pogosto govoril v prispodobah in je za prihajajoči čas obljubil delovanje Svojega Svetega Duha. Zato je tudi po tem Svojem zemeljskem času vedno znova pošiljal z Duhom izpolnjene ljudi, ki naj bi iščoče popeljali vse globlje v resnico. Njihova usoda je bila pogosto enaka usodi prerokov Stare Zaveze ali pa celo Gospoda Samega.
Zelo pomembna misel o troedinosti Boga izhaja iz nauka po Lorberju, ki ga ni sam izumil, temveč mu je bil dan skozi notranjo besedo: Kdor hoče najti Boga, Ga ne sme iskati v za nas ljudi nedostopni neskončnosti, tam Ga vekomaj ne bo našel. Obrniti se moramo na personalen center v Bogu, na Jezusa Kristusa, ki nam je kot človek za vse čase postal viden in nam je povedal, da je On pot, resnica in življenje. Človek se mora v svojem srcu obrniti vase, in v ljubezni svoje notranjosti bo našel Boga.
V poglavju 51, 17, druge knjige »Duhovnega sonca« Janez znova uči: »Kdor pa ima ljubezen, ta ima v sebi temelj vseh stvari in vseh pojavov, ker ima v sebi Gospoda, in lahko tako vsak čas, s kar najmanjšim trudom tega sveta, pride do dna; toda lovec modrosti in neskončnosti bo v neskončnosti le stežka našel kakšen cilj, kamor bi želel izstreliti svoja bežna in nična modrostna kopja.« ... »Če se ob tem ozrete še malo na posvetne modrece vašega časa, ki so vsi usmerili svoje kopje v Gospoda in so Ga hoteli ujeti in izmeriti z vatlom (0,77756 m) in merilno palico (5,8471 m; op. prev.). Kaj pa so na koncu dosegli z vso svojo modrostjo? Prav nič drugega kot izgubo Gospoda!
Kajti, iskali so v neskončnem, v nedostopnem, tam niso našli in so bili konec koncev primorani, da iz svoje lastne ničnosti kreirajo nekega boga.«
Ali to ne ustreza na pretresljiv način današnjemu času z njegovo prerazumsko-materialistično aroganco, s hibridnim vraževerjem v izvedljivost in v zmožnost manipuliranja z vsemi stvarmi? Janez v 20. verzu istega poglavja nadaljuje: »Če bi Bog šele tedaj bil Bog, ko Ga vi mislite (z vašimi možgani; avtor), potem bi zares rad vedel, kdo vas je ustvaril; in kdo vam je dal sposobnost, da sploh lahko mislite nekega Boga? Kajti to, kar vi pravite o Bogu, je še veliko bolj neumno, kot če bi nekdo hotel povsem resno trditi, da se hiša zgradi sama od sebe, brez zidarskega mojstra, in človek šele takrat postane zidarski mojster, ko ga je kot takšnega pripravljena sprejeti neka sama od sebe nastala hiša. «
Janez svoje poslušalce zmeraj znova roteče poučuje: (»Duhovno sonce« II., 60, 18) »Ime tega človeka vseh ljudi, ki je Bog od vekomaj in je ustvaril vse stvari, se imenuje Jezus, to ime pa nam pove, da je On Odrešenik vseh Svojih bitij. Njegova beseda, ki jo je govoril, je bila namenjena vsem stvaritvam, in s tem je On vse Svoje stvaritve pozval tudi k zveličanju (odrešitvi) Svoje Ljubezni, in ti prav tako nisi izvzet kot nisem bil jaz, ki sem bil Njegov sodobnik na zemlji.«
Na drugem mestu (»Duhovno sonce« II., 64, 2) stoji beseda: »Sedaj vemo, da je Bog Sam, vsemogočni Stvarnik vseh stvari, popoln človek in vedno kot Oče. prebiva med tistimi, ki so Njegovi otroci.«
V dvodelnem delu o onstranstvu »Od pekla do nebes - Robert Blum« je v drugi knjigi (278, 3) znova govora obrezplodnem iskanju Boga v neskončnosti. Tam se po Jakobu Lorberju Gospod izraža: »Kaj pravzaprav povzroča največjo nesrečo vseh peklenskih duhov? To je stremljenje po neskončnem! Neskončnost pa nima niti hrbtne stene niti meja. Zatorej je lahko razumljivo, da s peklom izpolnjen duh nikakor ne more doseči blaženosti. Kdor išče blaženost v neskončnosti, je nikakor nikoli ne more najti! Globlje kot prodira, bolj neskončen prepad, preko katerega nikoli ne bo prišel, se odpira pred njegovimi očmi.
Moje kraljestvo je zatorej položeno v majhno srce vsakega človeka. Kdor hoče priti vanj, se mora torej poglobiti v svoje lastno srce in si tamkaj ustvariti kotiček miru, ki se imenuje ponižnost, ljubezen in zadovoljstvo. Če je s tem v redu, je tudi njegova sreča zagotovljena za vekomaj.«
Ko se Jezus, kot je bilo razodeto Jakobu Lorberju (»Veliki Janezov Evangelij« V., 117, 4), mudi v okolici Cezareje Filipe (Paneas,gr. Kaisareia Philipon, mestna država; leta 23 pr. n. št. jo je Herod dobil od Avgusta; op. prev.), poučuje nekdanjega, bedno sem ter tja preganjanega obsedenca po imenu Mataela, ki ga je bil ozdravil in ki je odtlej doživel velik duhovni razvoj, da je spoznanje Jezusovega Božanstva predpogoj za resnično ljubezen do Boga. Ta poduk velja prav tako za Mataela, kot za vse druge ljudi.
»Kdor Me ne spozna kot Boga, ta Me kot Boga tudi ne more. resnično in nad vse ljubiti! Bi pa Me ti kdajkoli lahko spoznal za Boga, če bi pri Meni opazoval zgolj povsem človeška delovanja in dejanja in govore? Prav gotovo ne! In ali bi tvoja ljubezen do Mene postala tako mogočna, če na Meni ne bi odkril nič Božanskega? S tem pa, če bi te Jaz zgolj zaobjel z vso ljubeznijo in naklonjenostjo kot kvečjemu ženin svojo nevesto, ti ne bi mogel izkusiti, da v Meni z nasvetom, besedo in dejanjem prebiva in deluje duh najvišjega Boga, temveč sta ti to oznanili šele Moja modrost in Moja moč in tako ni ravno povsem prav, če veličino Moje modrosti in moči imenuješ zastrašujoče ognjeno morje in meniš, da naj ljudje nikdar ne bi imeli opravka s tem. Prav nasprotno!
Ljudje naj z vsem pohlepom v vsem in predvsem iščejo Moje kraljestvo in se naj kot Moji bodoči otroci pričnejo vse bolj spoznavati z vsako sfero in zvezo v veliki hiši Svojega Očeta. S tem bodo polni ponižnosti rasli tudi v resnični ljubezni, in s tem se bodo vse bolj in vse ljubezni polno veselili Očeta, in Oče tudi njih. Če bodo ljudje tako delali in živeli resnično življenje v in z Mojo modrostjo, ljubeznijo in močjo, tedaj bodo tudi prav to, kar bi vsi pravzaprav morali biti. Šele s tem bodo kot Moji resnični otroci postali prav tako popolni, kot sem popoln Jaz Sam, in se jim potem Moja Božanska modrost, moč in veličina nikdar večne bodo zdele kot zastrašujoče ognjeno morje!.«Ž
»A vendar vam vsem k temu dodajam še to, da vi vsi ljudstev zaenkrat še ne smete poučiti o vsem tem, kar sem vam Jaz zdaj pokazal. Naučite jih predvsem spoznati Boga in živo verjeti Vanj in Ga ljubiti nad vse! Vse ostalo jim bo po potrebi razkril Duh Sam.«
Zapletene nikejske dogme s formulacijo »troosebnosti« Boga iz leta 325 v času, ki je sledil, niso prinesle kakšnega blagoslova. Med seboj so v takšni meri pomešale enoten pojem Boga Stare in Nove Zaveze, da so v osmem stoletju v krščanstvu zmedle milijone ljudi. Ljudstva Orienta so trumoma prehajala k muslimanstvu, strogi religiji enega Boga. Kot v ognjenem viharju so ena za drugo propadale stare cerkvene občine Male Azije, Palestine in Egipta, ki jih je ustanovil Pavel. Kristjanom, ki so se še uveljavili, pa je namreč bila otežena pot do Kristusa; Bog se je moral na kakršenkoli način na novo razodeti ljudem te zemlje, ki so bili zmedeni zaradi človeške interpretacije Svetega Pisma in zaradi razkola, ki je posledica prav te človeške razlage vsebine Svetega Pisma.
Jakob Lorber, ki je samega sebe imel za »nekoristnega hlapca«, je smel za naše stoletje biti Božji glas, kateremu bi mi vsi morali prisluhniti. Spoznanja, ki jih je prejel o krščanski Sv. Trojici, lahko prav dojame šele naš čas, v katerem je vse duhovno zaplavalo.
Veliki iskalec Boga in teolog Romano Guardini je v »Bližina in daljava Boga«, enem izmed svojih del, izjavil: »Ko pa bo nekoč prišel čas, in bo prišel, po tem, ko bo prestana tema in bo človek vprašal Boga: >Gospod, le kje si bil takrat?<, tedaj bo znova zaznal odgovor: >Vam bližje kot kdajkoli!< Morda je Bog naši ledeni dobi bližje kot baroku s sijajem njegovih cerkva, srednjemu veku z obilico njegovih simbolov, zgodnjemu krščanstvu z njegovim mladim preziranjem smrti; le da tega ne občutimo. On pa pričakuje, da ne bomo rekli: >Ne čutimo nikakršne bližine, torej Boga ni.< - temveč da Mu tudi skozi daljavo ostanemo zvesti. Iz tega bi lahko zrasla vera, nič manj, veljavna, da - morda celo čistejša, vsekakor trdnejša, kot je v času notranjega bogastva kdajkoli bila.«
V tem času duhovnega mraka je v mnogih ljudeh zraslo hrepenenje po spoznanju Boga, in se bo še okrepilo.
To je čas, v katerem bodo tudi spoznanja Jakoba Lorberja cenili bolj kot doslej.
Na dokaj kratko strnjena, vsa najpomembnejša mesta v preroških spisih Jakoba Lorberja, izražajo sledeče: V Jezusu se je utelesil in postal človek edini Bog in Stvarnik Jehova-Zebaot (Zebaot - oznaka za Boga iz Stare Zaveze, hebr. Nebeške trume; op. prev.). V njem so združeni Oče, Sin in Sveti Duh!
Nebeški glasovi v Lorberjevem delu »Od pekla do nebes - Robert Blum« (1., 126,1) kot božično petje iz nevidnega prišepnejo nekomu, ki se je v onstranstvu prebudil iz svojih starih cerkvenih predstav: »Jezus, Križani, je edini Bog vseh nebes in vsega, kar napolnjuje neskončni prostor. On Sam je Prastvarnik vseh stvari, vseh angelov, ljudi, živali, rastlin in vse materije. Po Svoji pravečni telesni biti je Oče, večni Sin Svoje modrosti in edini Sveti Duh Svoje neskončne oblasti, sile in učinka.
Na tega Jezusa se resnično in zvesto obrni v srcu in ljubi Njega, ki te tako zelo ljubi in te je ljubil, da je iz ljubezni do tebe kot tudi do vseh ljudi privzel človeško naravo in je na Sebe prevzel najbolj grenko smrt telesa, da bi bilo tebi in vsem ljudem omogočeno večno življenje!
Večno, Bogu povsem enako, najbolj blaženo življenje je omogočil le On Sam in ga kot neskončen zaklad dal vsem stvaritvam. Sedaj ni več potrebno nič drugega, kot da ljubeznivo zahtevamo in kar najbolj hvaležno sprejmemo ta Sveti, veliki dar - in človek bo vekomaj blaženo živel v družbi Boga kot drugi bog.
Bog, ki je vseh nas Oče Jezus, je najčistejša Ljubezen, ki nikogar ne sodi in želi vsakogar osrečiti. Kajti Bog nikogar v nič ne sili, še najmanj v tem svetu duhov. Zatorej bo vsak deležen le tega, kar sam hoče. Kar potemtakem želiš, to boš tudi prejel. Vendar pa ni nobenega življenja in nobene blaženosti razen v čisti Božji ljubezni. Kdor je Njo sprejel vase in tudi sam hoče to, kar hoče ta Sveta Ljubezen, ta živi in je blažen za vekomaj.«
Leta 1984 je neka katoliška revija objavila pismo nekega vernika, ki je odkril spise Jakoba Lorberja in Swedenborga in se je šele nedolgo tega ukvarjal z njimi. Ti imeni sta mu prej bili neznana pojma. Spoznal je, da je ljubezen do Boga in bližnjega srž krščanskega nauka in da Jezus to ni slučajno določil za prvo in največjo zapoved. - Ta človek se je potrudil in je nekatere izmed svojih znancev, same kristjane, ki redno hodijo v cerkev, vprašal, ali ljubijo Boga. Opisuje, da je bil rezultat porazen. Sprva so ostali brez besed, potem so rekli: >Menda že.<, po nadaljnjem premišljevanju pa so se vprašali: >Da, kako pa lahko ljubiš nekoga, ki Ga nisi še nikdar videl?«<
V tem kratkem citatu iščočega človeka, v katerem je vzplamtela ljubezen do Jezusa, ko je srečal preroštvo Jakoba Lorberja, je jasno razvidno: »Tistega, ki so Ga iskali v neskončnem, niso našli.« Boga najdemo edino v Jezusu Kristusu, našemu Očetu, ki nam je v učlovečenju postal brat, ki je v Svojem izžarevanju moči vsepovsod pričujoči neprenehoma delujoči Sveti Duh. V Jezusu nam je On čisto blizu, s Svojim Duhom pa tudi v nas samih.
S to duhovno razsvetlitvijo se nam je spet čisto približal naš Gospod Jezus Kristus kot edini in pravi Bog, kot Oče, Sin in Duh, On, za katerega je grozilo, da bo v materialistični zatemnitvi naših dni spet postal neviden za nas. Tudi v tradicionalnih cerkvah so ohranjene te stare in vekomaj nove modrosti, toda zaradi človeške pomanjkljivosti je mnogo tega izginilo, ali bilo po neumnem celo zakopano, da Tega ni več moč najti.
Romano Guardini, že pravkar omenjeni teolog s preroškim duhom, katerega 100. rojstni dan so pravkar - medtem ko je bilo napisano to poglavje - praznovali, je zaradi osebnega srečanja, ki je bilo naklonjeno avtorju, v knjigo »Gospod«, ki naj bi jo signiral [podpisal: SSKJ], zapisal besede: »Po Njem in z Njim in v Njem.«..., to je bilo sredi vojne, dne 23.8.1942. Ob branju teh besed dobijo le-te po srečanju z naukom po Lorberju čisto poseben pomen, saj konec koncev predstavljajo trinitarno (triedino) formulo. Kako zelo nepremišljeno in tja v en dan te svete besede pogosto izrečejo pri bogoslužju.
V zelo stari molitvi, katere vsakokratni posamezni odlomki lahko nudijo povod za meditacijo, se pozivanje glasi takole: »Gospod Jezus, v katerem prebiva vsa polnost Božanstva!«
Te duhovne bisere smo morali omeniti v okviru teh opazovanj zato, da bi pokazali, kakšne dragocenosti so v krščanstvu večidel pozabili. - Z Jakobom Lorberjem znova oživljajo.
Veliki osamljeni človek in evangeličanski kristjan, bivši generalni sekretar OZN Dag Hammarskjold, ki je umrl 17.9.1961 v nepojasnjeni letalski nesreči, je leta 1954 v svoj duhovni dnevnik zapisal molitev, ki se začne takole:
»Ti, ki je nad nami, Ti, ki je eden izmed nas, Ti,ki je tudi v nas...«
Primerov za to, kako so se ljudje duhovno čisto približali tej srčni skrivnosti krščanstva, je še več; tem ljudem je zažarel misterij Božanske trojice v Jezusu Kristusu. Ohranili so ga v tišini svojega srca. Pri Jakobu Lorberju pa povsem očitno obstaja pooblastilo za naš čas, naj nam vsem pomaga, da bi se v usmerjanju k Jezusu Kristusu znova naučili jasneje videti in občutiti bližino Troedinega.
Dr. Rainer Uhlmann
Tako mi je govoril Gospod