In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. (Jn 8,32)

Ljudje se enodušno držijo Moje besede, da sem s svojim križanjem osvobodil človeštvo greha. Vendar ne razumejo bistva te besede, ne razumejo pomena dejanja odrešenja. Posledično ne razumejo, kaj mora človek storiti sam, da bi se pridružil čredi tistih, ki jih je Moja kri osvobodila krivde za greh. ...

Kar je ustvaril, se bo nadaljevalo po Njegovi volji, in ko izberete Božje kraljestvo, se morate odpovedati vsem zemeljskim stvarem, ki se vas oklepajo. Kajti sodi se le človek, ne pa tudi njegovo premoženje.... toda ko Bog gleda srca ljudi, pred njegovimi očetovskimi očmi nič ne ostane skrito. In ponižno boste sledili, kamorkoli vas bo nebeški Oče vodil. ...

Tako je Gospod nekoč spregovoril človeštvu, razglasil je odrešenika, obljubil je človeštvu odrešitev od vseh grehov. In Jezus Kristus je to obljubo izpolnil s svojim trpljenjem in smrtjo na križu. Toda kako na to odrešenje gleda svet, tj. ljudje sami?.... kaj pa mora človek storiti, da bi bil deležen Božje obljube? ...

Takrat pa bo moč ljubezni imela močan učinek, takrat se bo celoten človek spremenil in tudi v sebi bo občutil blaženost, ki je ne bo želel več izgubiti. ...

In le Izraelovi otroci so Me še vedno poznali kot 'Boga in stvarnika', čigar moč so priznavali in se je bali...., Zato sem jih vedno vodil ven, ko so padli v oblast drugih in so Me klicali v svoji stiski. Kljub temu Me niso prepoznali kot Boga ljubezni, kot svojega Očeta, ker so bili v duhu zatemnjeni zaradi greha svojega preteklega odpadništva in je bilo treba to veliko krivdo greha najprej odkupiti, preden so lahko prišli do luči, v kateri so Me prepoznali kot svojega 'očeta'. In če sem dovolil, da so se med temi ljudmi pojavili preroki, jih je 'gnal' Moj duh.... Moral sem govoriti skozi njihova usta, kar sem hotel povedati ljudem, toda ni bila njihova lastna luč, ki je sijala v njih, vendar je bila sposobna povzročiti spremembo srca, tako da so potem ljudje iskali svojega Boga in Stvarnika, in takrat sem se tudi Jaz pustil najti tistim, ki so bili dobre volje. ...

V najtemnejši noči ženska tava po zapuščenih ulicah in v sebi nosi hrepenenje po domu. Hrepenenje in upanje jo spodbujata, da pohiti, in kmalu v daljavi zagleda svetlo luč.... V svojem srcu moli k Bogu, da bi ta luč zanjo sijala na poti domov. In Bog je odgovoril na njeno molitev in svetla luč je prebila temo noči.... ...

Dokler se človek sprašuje, ničesar ne zanika niti ne potrjuje, takrat mu bo govoril njegov notranji glas, samo na tega mora biti pozoren, da bo na pravi poti. ...

Toda tudi vi morate storiti svoj del: morate hoteti živiti, ne smete se dobro počutiti v stanju smrti, sicer ji ne morete ubežati. Zato sami določate trajanje stanja, v katerem še bivate - stanja brez živosti, čeprav še posedujete zemeljsko življenje ...

In božanska pravičnost ne more biti prizanesljiva, če vsaka krivda za greh zahteva pravično kazen.  In vsa slaba in vsa dobra dela bodo sojena drug proti drugemu in tehtnica sodbe se bo nagnila na stran, ki bo prevladala in sodba bo zato izrečena po vsej pravičnosti in dobro tistemu, čigar slaba dejanja ne bodo prevladala, ...

A prav takšne duše mislijo vedno samo nase, zato je njihov vzpon v onostranstvu izredno težak in vprašljiv, kajti brez ljubezni ni vzpona, ni izboljšanja in ni duhovnega napredka. ...

Le tisti, ki so popolnoma podrejeni svetu in s tem gospodarju (Satanu) tega sveta, ne bodo prenehali s svojim prizadevanjem za ta svet, saj jih Gospod, ki jih drži v ujetništvu, ne bo izpustil. Bog sam bo vedno znova pokazal ljudem znamenja minljivosti tega sveta, svet bo vedno znova razočaral tiste, za katerih duše se Bog še bori. ...

Volja in moč sta nujno potrebni za preobrazbo še vedno temnega bitja v bitje svetlobe. Če pa je bitje brez moči, ostaja njegovo stanje nespremenjeno, torej takšno, kakršno je bilo ob odhodu z Zemlje. Volja, usmerjena navzgor, mu prinaša večjo moč, dokler prebiva na Zemlji, medtem ko je v onostranstvu prejemanje te moči povezano z enim pogojem.... in sicer s posredovanjem te moči dušam, ki potrebujejo pomoč. ...

Ves blišč na Zemlji je za takšno dušo neizrekljiva bolečina, saj je bil na neki način povod za njeno posvetno prizadevanje in s tem tudi za njen sedanje stanje. In zdaj ta duša tava gola in v popolni revščini, in vse slovesnosti, ki se prirejajo v njeno čast na Zemlji, ji ne morejo ponuditi niti najmanjšega olajšanja. ...

Vsak, ki sodeluje v Kristusovem odrešilnem delu, kdor nosi križ, ki mu je naložen.... kdor vse svoje trpljenje žrtvuje božanskemu Odrešeniku brez godrnjanja in pritoževanja, se s tem nenehno giblje v Božji milosti, in njegov odhod s tega sveta bo veličasten. ...

Toda duhovno slepi človek se še vedno upira Bogu.... In zato je sam kriv, da ne more videti, da vedno hodi v temi, da ga jutranja svetloba ne more osrečiti. ...

Na začetku svojega utelešenja je kot človek na stopnji zrelosti, ki mu zagotavlja popolno osvoboditev, zato se lahko vsak človek v svojem kratkem življenju na Zemlji osvobodi moči nasprotnika. ...

In takšno znanje je zato lahko blagoslov samo tedaj, ko ga Božji duh ljudem pojasni, ko nekaj »živega« spregovori v še mrtvemu, da mu s tem tudi da življenje. In ta duh mora biti spodbujen k delovanju z voljo samega človeka; človek mora iz lastne pobude iskati povezavo z Bogom, večnim Očetom-Duhom, kar se lahko zgodi le skozi globoko iskreno molitev in skozi delovanje iz ljubezni. ...