Luther, Melanchthon in Calvin v duhovnem svetu
Luther
796/1 Ker sem se pogosto pogovarjal s temi tremi voditelji, reformatorji krščanske cerkve, sem tako izvedel, kakšno je bilo stanje njihovega življenja na tistem svetu od začetka do današnjega časa. Kar zadeva Luthra, je bil od trenutka, ko je vstopil v duhovni svet, najbolj goreč razširjevalec in zagovornik svojih dogem, njegova gorečnost zanje pa se je povečevala z naraščanjem števila tistih z zemlje, ki so se z njim strinjali in mu bili naklonjeni. Tam so mu dali hišo, podobno tisti, ki jo je imel v Eislebnu, ko je živel v telesu. V središču te hiše je postavil nekakšen prestol, nekoliko dvignjen, na katerem je sedel; skozi odprta vrata je sprejemal poslušalce in jih razporedil v razrede, pri čemer je v razred, ki mu je bil najbližji, sprejel tiste, ki so mu bili bolj naklonjeni, in za njimi postavil tiste, ki so mu bili manj naklonjeni, nato pa jim je govoril in občasno dovolil vprašanja, da bi lahko od nekod nadaljeval svojo razpravo.
2 Zaradi tega splošnega odobravanja si je kmalu pridobil moč prepričevanja, ki je v duhovnem svetu tako učinkovita, da se ji nihče ne more upreti ali govoriti proti temu, kar je bilo rečeno. Ker pa je šlo za nekakšno zaklinjanje, ki so ga uporabljali starodavni, so mu strogo prepovedali, da bi več govoril s to močjo prepričevanja, zato je potem učil, kot je učil že prej, skupaj iz spomina in razumevanja. Ta moč prepričevanja, ki je neke vrste zaklinjanje, teče iz ljubezni do samega sebe; zaradi tega postane nazadnje takšne narave, da kadar kdo nasprotuje, ne le, da je napaden zadevni predmet, ampak tudi oseba sama.
3 Takšno je bilo Luthrovo življenje do zadnje sodbe, ki se je v duhovnem svetu zgodila leta 1757. Leto zatem pa je bil iz svoje prve hiše preseljen v drugo in hkrati doživel spremembo stanja. In potem, ko je slišal, da lahko jaz, ki sem še v naravnem svetu, govorim s tistimi v duhovnem svetu, je med drugimi prišel k meni; in po nekaj vprašanjih in odgovorih je videl, da je danes konec prejšnje Cerkve in začetek nove Cerkve, glede katere je prerokoval Daniel in ki jo je v evangelijih napovedal sam Gospod. Videl je tudi, da je prav ta nova Cerkev tista, ki je mišljena z novim Jeruzalemom v Razodetju in z "večnim evangelijem", ki ga je angel, leteč sredi neba, oznanil tistim, ki prebivajo na zemlji (Raz 14,6). Ob tem se je zelo razjezil in se pritoževal. Ko pa je opazil, da se nova nebesa (ki so nastala in še vedno nastajajo iz tistih, ki priznavajo samo Gospoda za Boga neba in zemlje, v skladu z njegovimi besedami v Mateju 28,18) povečujejo in da se število njegovih skupnosti vsak dan zmanjšuje, je prenehal tarnati, se mi približal in se začel z mano bolj prijateljsko pogovarjati. Ko se je prepričal, da je svojo glavno dogmo o opravičenju samo po veri pridobil iz lastne pameti in ne iz Besede, se je dal poučiti o Gospodu, ljubezni, pravi veri, svobodi izbire in tudi o odrešenju, in to izključno iz Besede.
4 In ko se je končno prepričal, je začel podpirati resnice, iz katerih je zgrajena nova Cerkev, in se v njih vedno bolj utrjeval. V tem času je bil vsak dan z menoj; potem pa se je, ko je te resnice združil, začel smejati svojim prejšnjim dogmam kot stvarem, ki diametralno nasprotujejo Besedi; in slišal sem ga reči: "Ne čudite se, da sem se zavzel za opravičenje samo po veri in potrjevanje drugih stvari, kot člene na verige, ki so po sprejetju odvisne samo od vere, izločil dobrodelnost iz njenega duhovnega bistva in s tem ljudem odvzel vso svobodo izbire v duhovnih stvareh, saj je bil moj cilj ločiti se od rimskih katoličanov in tega cilja nisem mogel doseči na drug način. Zato se ne čudim svojim napakam, čudim pa se, da je en norec lahko spravil v norost toliko drugih, tako da niso videli, kaj je v svetih spisih rečeno na drugi strani, čeprav je to zelo očitno." in ko je to govoril, se je ozrl na nekatere dogmatične pisce, v njegovem času slavne ljudi, zveste privržence njegovega nauka.
5 Angeli so mi povedali, da je bil ta voditelj bolj blizu spreobrnjenju kot mnogi drugi, ki so se potrdili v nauku o opravičenju samo po veri, zato, ker mu je bila v otroštvu, preden je začel z reformacijo, vcepljena dogma o prednosti dobrodelnosti; zato je bil njegov nauk o dobrodelnosti tako odličen tako v njegovih spisih kot v njegovem pridiganju; posledično je bila opravičujoča vera pri njem le zasajena v njegovem zunanjem, naravnem človeku, ni pa se ukoreninila v njegovem notranjem, duhovnem človeku. Drugače je s tistimi, ki se v otroštvu potrjujejo proti duhovnosti ljubezni; in to pride samo od sebe, ko se opravičenje samo po veri utrjuje s potrditvami. Pogovarjal sem se s saškim knezom, s katerim je bil Luter povezan v svetu, in povedal mi je, da je Lutra pogosto grajal, zlasti zato, ker je ločeval dobrodelnost od vere in razglašal vero za odrešujočo, dobrodelnost pa ne, čeprav Sveto pismo ne le združuje ti dve univerzalni sredstvi odrešenja, ampak Pavel celo postavlja dobrodelnost pred vero, ko pravi da so trije: vera, upanje in ljubezen in da je največja med njimi ljubezen (1Kor 13,13). Toda dejal je, da je Luter prav tako pogosto odgovarjal, da zaradi rimskih katoličanov ne more ravnati drugače. Ta knez je med blaženimi.
Melanchthon
797/1 O Melanchthonovi usodi, ko je prvič vstopil v duhovni svet, in o tem, kakšna je bila pozneje, mi je bilo dovoljeno izvedeti veliko stvari ne le od angelov, ampak tudi od njega samega, saj sem se z njim večkrat pogovarjal, vendar ne tako pogosto in ne tako od blizu kot z Luthrom. Razlog, zakaj se z njim nisem pogovarjal tako pogosto ali tako od blizu, je v tem, da se mi ni mogel približati tako kot Luther, ker je svojo pozornost v celoti posvetil opravičenju samo po veri, ne pa tudi dobrodelnosti; mene pa so obdajali angelski duhovi, ki so bili v dobrodelnosti in so ga ovirali, da bi se mi približal.
2 Slišal sem, da so mu ob prvem vstopu v duhovni svet pripravili hišo, podobno tisti, v kateri je živel na svetu. To se zgodi za večino tamkajšnjih novincev, zato ne vedo, da niso več v naravnem svetu, in čas, ki je minil od njihove smrti, se jim zdi le kot spanec. Tudi v njegovi sobi je bilo vse podobno tistemu, kar je imel prej; podobna miza, podobna pisalna miza s predali in podobna knjižnica; tako da se je takoj, ko je prišel tja, kot bi se pravkar prebudil iz spanja, usedel za mizo in nadaljeval s pisanjem, tudi na temo opravičenja samo po veri, in tako še nekaj dni, pri čemer ni napisal ničesar o dobrodelnosti. Ko so angeli to opazili, so ga prek poslancev vprašali, zakaj ne piše tudi o dobrodelnosti. Odgovoril jim je, da v dobrodelnosti ni nič cerkvenega, kajti če bi dobrodelnost na kakršen koli način sprejeli kot bistveno lastnost Cerkve, bi človek sebi pripisal zasluge za opravičenje in posledično za odrešenje, s tem pa bi veri odvzel njeno duhovno bistvo.
3 Ko so angeli, ki so bili nad njegovo glavo, to zaznali in ko so angeli, ki so bili povezani z njim, ko je bil zunaj svoje hiše, to slišali (kajti angeli so na začetku povezani z vsakim prišlekom), so se vsi umaknili. Nekaj tednov po tem, ko se je to zgodilo, so se stvari, ki jih je uporabljal v svoji sobi, začele zamegljevati in nazadnje izginjati, dokler tam ni ostalo nič drugega kot miza, papir in stojalo za črnilo; poleg tega se je zdelo, da so stene njegove sobe ometane z apnom, tla pa pokrita z rumenkasto, opeki podobno snovjo, on sam pa je bil oblečen v bolj groba oblačila. Začuden nad tem je spraševal ljudi okoli sebe, zakaj je tako, in dobil odgovor, da zato, ker je od cerkve ločil dobrodelnost, ki pa je bila vendarle njeno srce. Ker pa je temu vedno znova nasprotoval in še naprej pisal o veri kot edinem bistvenem elementu Cerkve in sredstvu odrešenja ter vedno bolj ločeval dobrodelnost, se mu je nenadoma zdelo, da je pod zemljo v neke vrste delavnici, kjer so bili tudi drugi njemu podobni. Ko je hotel ven, so ga zadržali in mu oznanili, da tistih, ki dobrodelnost in dobra dela potiskajo pred cerkvena vrata, ne čaka nobena druga usoda. Ker pa je bil eden od cerkvenih reformatorjev, so ga po Gospodovem ukazu izpustili in poslali nazaj v njegovo nekdanjo sobo, kjer ni bilo ničesar razen mize, papirja in stojala za črnilo. Kljub temu je zaradi svojih potrjenih idej še naprej blatil časopis z istimi napakami, tako da ga ni bilo mogoče zadržati, da ga ne bi izmenično pošiljali dol k ujetnikom in spet vračali nazaj. Ko je bil poslan nazaj, se je pojavil v oblačilu iz kosmate kože, saj je vera brez ljubezni hladna.
4 Sam mi je povedal, da je bila zadaj poleg njegove sobe še ena soba, v kateri so bile tri mize, za katerimi so sedeli njemu podobni ljudje, ki so prav tako izgnali dobrodelnost, in da se je včasih pojavila še četrta miza, na kateri so se videle pošastne stvari v različnih oblikah, vendar jih to ni prestrašilo pri njihovem delu. Rekel je, da se je z njimi posvetoval in da so ga vsak dan potrjevali. Kljub temu ga je čez nekaj časa zajel strah in je začel pisati nekaj o dobrodelnosti; toda tega, kar je napisal na papir en dan, naslednji dan ni več videl, kajti to se tam zgodi vsakomur, kadar kaj zapiše na papir samo iz zunanjega človeka, ne pa tudi iz notranjega, torej iz prisile in ne iz svobode. Pisava se izbriše sama po sebi.
5 Ko pa je Gospod začel ustanavljati nova nebesa, je na podlagi svetlobe iz teh nebes začel razmišljati, da se morda moti; zaradi skrbi za svojo usodo je začutil, da so se mu vtisnile nekatere notranje ideje glede dobrodelnosti. V tem stanju se je posvetoval z Besedo in takrat so se mu odprle oči in videl je, da je ta v celoti napolnjena z ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega, tako da, kot pravi Gospod, na teh dveh zapovedih stojita Zakon in preroki, se pravi vsa Beseda. Od takrat je bil v notranjosti premeščen v južno četrt proti zahodu, in tam se je pogovarjal z menoj, rekoč, da njegovi spisi o ljubezni takrat niso izginili kot prej, ampak so se nejasno pojavili naslednji dan.
6 Presenetilo me je to , da so njegovi koraki, ko je hodil, zveneli kot zvok človeka, ki hodi z železnimi petami po kamnitem pločniku. K temu je treba dodati, da je, ko je kak novinec iz sveta vstopil v njegovo sobo, da bi se z njim pogovarjal ali ga videl, priklical duha izmed tistih, ki se ukvarjajo z magijo, ki je lahko s fantazijo priklical različne čudovite oblike in ki je potem krasil njegovo sobo z okraski in cvetličnimi tapiserijami, pa tudi z videzom knjižnice v sredini. Takoj pa, ko so obiskovalci odšli, so te oblike izginile in vrnila sta se nekdanji omet in praznina. Toda to se je zgodilo, ko je bil v svojem prejšnjem stanju.
Calvin
798. O Calvinu sem slišal naslednje:
1. Ko je prvič vstopil v duhovni svet, je popolnoma verjel, da je še vedno v svetu, v katerem se je rodil, in čeprav so mu angeli, povezani z njim na začetku, povedali, da je bil takrat v njihovem svetu in ne v prejšnjem, je dejal: "Imam isto telo, iste roke in podobne čute." Toda angeli so ga učili, da je bil takrat v istem substencialnem telesu, vendar je bil zavit v materialno telo. Zdaj je to materialno telo odvrženo, vendar ima še vedno svoje substancialno telo, zaradi katerega je človek. Razlog za to je bil, da je bil čutno usmerjena oseba; ničesar ni verjel, česar sam ne bi mogel izkusiti s svojimi telesnimi čuti. Zato so bili vsi nauki njegove vere njegove lastne ideje, ki si jih je sam izmislil; niso prišli iz Besede. Res je citiral Besedo (v svojem pisanju), vendar je bilo to samo zato, da bi se navadni ljudje strinjali z njim.
2. Po tem prvem obdobju, ko je zapustil angele, se je sprehajal in spraševal po tistih, ki so od nekdaj verjeli v predestinacijo, in izvedel je, da so bili odstranjeni s tega kraja, zaprti in pokriti ter da jim ni bilo odprte druge poti kot nazaj pod zemljo; vendar so Gocchalkovi učenci še vedno svobodno hodili in se včasih zbirali na kraju, ki se v duhovnem jeziku imenuje Pyris. In ker si je iskreno želel njihove družbe, so ga pripeljali do zbora, kjer so stali nekateri od njih; ko je prišel mednje, je bil v srčnem veselju in se je z njimi povezal z notranjim prijateljstvom.
3. Ko pa so Gocchalkove privržence odpeljali k bratom v votlino, je Kalvin postal utrujen, zato je tu in tam iskal zatočišče in bil končno sprejet v neko družbo, ki so jo v celoti sestavljali preprosti ljudje, med katerimi so bili nekateri tudi verni; in ko je videl, da ne vedo ničesar in ne morejo razumeti ničesar o predestinaciji, se je umaknil v nek kotiček družbe in se tam dolgo časa skrival, ne da bi odprl usta o kateri koli cerkveni zadevi. To je bilo storjeno zato, da bi se lahko umaknil od svoje zmote glede predestinacije in da bi se zapolnile vrste tistih, ki so se po sinodi v Dort-u držali te zavržne herezije; vse te so postopoma poslali k njihovim tovarišem v votlino.
4. Ko je sodobni predestinator vprašal, kje je Kalvin, ga je po iskanju našel na obrobju neke družbe, ki so ga sestavljali izključno preprosti ljudje. Zato so ga od tam poklicali in ga odpeljali k nekemu upravitelju, ki je bil poln podobnih izmečkov; ta ga je zato vzel v svojo hišo in ga varoval, in to vse dotlej, dokler ni Gospod začel ustanavljati nova nebesa; potem pa je bil upravitelj, njegov varuh, skupaj s svojo četo izgnan, zato se je Kalvin podal v neko hišo slabega slovesa in tam ostal nekaj časa.
5. Ker se je takrat lahko prosto sprehajal in se približal kraju, kjer sem se ustavil, sem se z njim lahko pogovarjal predvsem o novih nebesih, ki se danes oblikujejo iz tistih, ki priznavajo samo Gospoda za Boga neba in zemlje, kot je sam dejal v Evangeliju po Mateju (28,18). Povedal sem mu, da takšni verujejo: Da sta on in Oče eno (Jn 10,30); in da je on v Očetu in Oče v njem ter da kdor vidi in pozna njega, vidi in torej pozna, da je en sam Bog tako v Cerkvi kot v nebesih.
6. Ko sem mu to rekel, je najprej kot običajno molčal, čez pol ure pa je prekinil molk in rekel: "Ali ni bil Kristus človek, Marijin sin, ki je bil poročen z Jožefom? Kako lahko človeka častimo kot Boga?"
Odgovoril sem: "Ali ni Jezus Kristus, naš odrešenik in rešitelj, hkrati Bog in človek?"
Odgovoril je: "Je Bog in človek, vendar je božanstvo Očetovo in ne njegovo."
Vprašal sem: "Kje je torej Kristus?"
Odgovoril je: "V najnižjih predelih nebes"; kot dokaz za to je navedel svoje ponižanje pred Očetom in svoje trpljenje, ko je bil sam križan. Temu je dodal nekaj duhovitih pripomb o Kristusovem čaščenju, ki so mu takrat iz sveta vdrle v spomin, in sicer, na kratko, da Kristusovo čaščenje ni nič drugega kot malikovanje. Hotel je dodati stvari, ki niso primerne za govorjenje o tem bogoslužju, vendar so mu angeli, ki so bili z menoj, zaprli usta.
7. Toda iz vneme, da bi ga spreobrnil, sem rekel, da Gospod, naš Odrešenik, ni le Bog in človek, ampak da je v njem Bog človek in človek Bog. In to sem potrdil s Pavlovimi besedami, da v njem telesno biva vsa polnost božanstva (Kol 2,9), in z Janezovimi: da je on pravi Bog in večno življenje (1Jn 5,20); in tudi iz besed samega Gospoda: Očetova volja je, da imajo vsi, ki verujejo v sina, večno življenje, in kdor ne veruje, ne bo videl življenja, ampak bo nad njim ostala Božja jeza (Jn 3,36; 6,40); in končno iz izjave vere, imenovane Atanazijeva, ki pravi, da v Kristusu Bog in človek nista dva, ampak eno, in sta v eni osebi kot duša in telo v človeku.
8. Ko je to slišal, je odgovoril: "Kaj so vse te stvari, ki ste jih predstavili iz Besede, le prazni zvoki? Ali ni Beseda knjiga vseh herezij in tako podobna vetrnicam na vrhovih hiš in ladijskih jamborih, ki se obračajo po vetru? Samo predestinacija je tista, ki določa vse, kar se nanaša na vero; to je njihovo bivališče ali njihov šotor srečanja, v katerem je vera, po kateri sta opravičenje in odrešenje dosežena, svetišče in pribežališče. Ali ima kdo svobodno izbiro v duhovnih stvareh? Ali ni vse odrešenje zastonjski dar? Vse argumente proti tem načelom in s tem proti predestinaciji poslušam in cenim enako kot erupcije iz želodca ali kruljenje v črevesju. In ker je tako, sem pri sebi mislil, da vsaka cerkev, kjer se uči kaj drugega, tudi iz Besede, spominja skupaj z množico, ki se je tam zbrala za ogrado, v kateri so tako ovce kot volkovi, vendar z volkovi, ki so jih utišali zakoni civilnega pravosodja, da ne bi napadli ovc (ovce pomenijo predestinirane), pa tudi, da sta molitev in pridiganje tam kot veliko kolcanje. Vendar vam bom povedal svojo izpoved vere; ta je naslednja: Bog obstaja in je vsemogočen; in ni odrešitve za nikogar razen za tiste, ki jih je Bog Oče izvolil in vnaprej določil; vsi drugi pa so obsojeni na svoj delež, to je na svojo usodo."
9. Ko sem to slišal, sem z veliko topline odgovoril: "To, kar praviš, je grozno. Izgini, hudobni duh! Ker si v duhovnem svetu, ali ne veš, da obstajata nebesa in pekel in da predestinacija pomeni, da so nekateri namenjeni v nebesa, drugi pa v pekel? Ali si torej lahko o Bogu ustvariš kakšno drugačno predstavo kot o tiranu, ki v svoje mesto sprejema svoje izbrance, ostale pa pošilja na vislice? Sram te bodi."
10. Nato sem mu prebral, kar je zapisano v dogmatični knjigi evangeličanskih protestantov, imenovani Formula Concordiae, in se nanaša na napačen nauk kalvinistov glede čaščenja Gospoda in predestinacije. Njihov nauk o čaščenju Gospoda je opredeljen na naslednji način:
To je prekleto malikovanje, če sta zaupanje in vera srca položena v Kristusa ne le po njegovi božanski, ampak tudi po njegovi človeški naravi, in je čast čaščenja namenjena obema.
Predestinacija je opredeljena na naslednji način:
Kristus ni umrl za vse ljudi, ampak samo za izvoljene. Bog je večji del ljudi ustvaril za večno prekletstvo in ne želi, da bi se večji del spreobrnil in živel. Izvoljeni in ponovno rojeni ne morejo izgubiti vere in Svetega Duha, čeprav bi storili vseh vrst velikih grehov in zločinov. Tisti, ki niso izvoljeni pa so nujno prekleti in ne morejo doseči odrešenja, tudi če bi se tisočkrat dali krstiti, vsak dan prejemali zakrament, poleg tega pa bi živeli tako sveto in brezmadežno življenje, kot je sploh mogoče živeti (Leipsiška izdaja iz leta 1756, str. 837, 838).
Ko sem to prebral, sem ga vprašal, ali je to, kar je zapisano v tej knjigi, iz njegovega nauka ali ne. Rekel je, da je, vendar se ne spomni, ali so prav te besede prišle izpod njegovega peresa, čeprav so morda prišle iz njegovih ust.
11. Ko so to slišali, so se vsi Gospodovi služabniki umaknili od njega, on pa se je v naglici odpravil na pot, ki je vodila v jamo, v kateri so bili tisti, ki so v sebi potrdili zavržno dogmo o predestinaciji. Pozneje sem se pogovarjal z nekaterimi, ki so bili zaprti v tej jami in se pozanimal o njihovi usodi. Povedali so, da so prisiljeni delati za hrano, da so vsi med seboj sovražniki, da vsak išče priložnost, da bi drugemu storil kaj slabega, in to počnejo, kadarkoli najdejo najmanjšo priložnost, in da je to užitek njihovega življenja. (Več o predestinaciji in predestinatorjih si lahko preberete zgoraj, št. 485-488.)
799. Pogovarjal sem se tudi z mnogimi drugimi, tako s privrženci teh treh mož kot z njihovimi nasprotniki, in glede vseh sem lahko ugotovil, da se med njimi vsi tisti, ki so živeli življenje v ljubezni, in še bolj tisti, ki so ljubili resnico, ker je resnica, pustijo poučiti o duhovnem svetu in nato sprejmejo nauke nove Cerkve; po drugi strani pa se tisti, ki so se utrdili v lažni veri, in tudi tisti, ki so živeli hudobno življenje, ne pustijo poučiti; in ti se korak za korakom odvračajo od novih nebes in se pridružujejo sebi podobnim, ki so v peklu, kjer se vedno bolj utrjujejo proti bogoslužju Gospoda in se mu upirajo celo do te mere, da ne prenesejo imena Jezus. V nebesih pa je ravno obratno, saj tam vsi soglasno priznavajo Gospoda kot nebeškega Boga.