Škof Martin 3. del

Škof Martin 3. del Cela knjiga PDF tukaj

83 Martinovo hrepenenje po Gospodu – Ribe v vreči - Prebiranje rib - Kelih, posoda milosti in druge prispodobe - Začetek Martinove duhvne odrešitve.

1 Škof Martin govori: "Gospod, odreši me zgolj po svoji milosti in tudi vse tiste, ki so zdaj še bolj ali manj slepi. Kajti dokler nismo tukaj, v tem kraljestvu, v tem svetu duhov, povsem doma, tudi ne moremo doseči popolnega notranjega blaženega zadovoljstva. Doma pa ne moremo biti nikjer drugje kot v gospodovi hiši, v najsvetejši Očetovi hiši. Najbolj hrepenim po tem, da bi prišel čim hitreje, koliko je mogoče naglo h Gospodu. In tako bom tudi odslej najstrože pazil na vsako najmanjšo reč, da bi bil čimprej deležen velike odrešitve. - Naj torej spet pogledam v zatilje te gospe!
2 Oho, ta dva valita vrečo z viharjem na obalo! Le kaj se bo zgodilo? Menda ne bosta še enkrat izročila vreče ali njene vsebine morju? Tudi starec in njegova hči pomagata spravljati vrečo na obalo. Vidim pa tudi druge starce, ki prestrašenih pogledov čakajo, kaj se bo zgodilo. Zdi se, da ne vedo, kaj je v vreči?
3 Aha, vreča je že ob vodi in jo razvezujejo! Le kaj vse bo prišlo iz nje? - Oh, oh glej, glej! Na dan prihaja velika množica rib, velikih in majhnih, svežih in tudi gnilih, takšnih, ki se ne gibajo in ne premikajo.
4 Poslanca prebirata sveže ribe od gnilih. Gnile mečeta v morje, sveže pa polagata v čudovito posodo. Ta posoda je videti kot velik kelih in se blešči kot bi bila iz srebra ali zlata. Le od kod v tej naglici jemljeta te reči, ki jih prej ni bilo videti nikjer. Ko pa so potrebne, se takoj pojavijo, kot da bi jih kdo pričaral. Zdaj pa že razumem, kako takšne stvari tu nastajajo: potrebne so v Božjem redu. Gospod jih hoče in so tu! Mar ni tako, moj ljubljeni brat Borem?"
5 Borem pravi: "Ja, tako je! Ker zdaj že veš, da je Gospod vse v vsem, lahko tudi že iz temelja spoznaš, od kod izvirajo vsi ti mnogi čudeži, ki jih tukaj vidiš. Opazuj naprej!"
6 Škof Martin govori: "Ja, ja, brat, zdaj sploh ne morem več odtrgati pogleda. Pravkar vidim, kako se kelih s podstavkom veča. Ne viša se, temveč postaja obsežnejši. V njem vidim ribe, ki živahno plavajo, tako kot sem na Zemlji pogosto videl plavati zlate ribice v stekleni posodi; samo da so te veliko večje.
7 Te ribe so gotovo prejšnje gospe, ki so morale kot ostudne žabe v morje. Toda zakaj so se zdaj pojavile v kelihu kot ribe in zakaj so celo množico gnilih in mrtvih pometali nazaj v morje - pravega vzroka za to še ne morem najti. Nekoliko se mi sicer dozdeva, kako je s to rečjo, toda tega še ne morem povedati.
8 Stoj, nenadoma me je prešinila jasna misel! Da, tako je, že vem: Kelih pomeni posodo Gospodove milosti in usmiljenja, v katero so bile sprejete te gospe. In voda v tej posodi je živa, v njej bodo te gospe - zdaj še v ribji podobi - kmalu dobile človeško podobo. Rast keliha pomeni pomnoženo milost in usmiljenje. Podoba rib je prispodoba ponižnih, prostovoljnih spokornikov in sploh vseh ljudi, ki se polni svobodne volje, z Božjo besedo ujamejo v Božje kraljestvo, ali se toliko bolj voljno dajo ujeti. Zato je sam Gospod že apostole imenoval `ribiče ljudi'.
9 Glede gnilih rib, ki so jih vrgli nazaj v morje, pa je ista podoba, ki jo je Gospod sam postavil; že v evangeliju, ki je najresničnejše, najboljše oznanilo iz nebes in zato ne more vsebovati nič hudega. Gotovo pa je, da je vsaj za zdaj ribam v kelihu bolje kot tistim, ki so vrženi v morje o tem ni dvoma! Kaj meniš, ljubi brat, ali sem zadevo prav razumel?"
10 Borem govori: "Gospodu Bogu vsa naša ljubezen! Brat, veseli se in vriskaj Gospodu; Gospod te je odvezal v tvojem duhu! Glej, duša tega ni prav razumela, temveč le tvoj duh, ki ga je Gospod v obilju prebudil v tebi. Zato zdaj tudi razumeš, kaj so prava Božja nebesa. In glej, to je začetek odrešitve, o kateri sem že večkrat govoril s teboj in obenem tudi konec drugega dejanja te velike duhovne drame!
11 Tvoja razlaga tistega, kar si v tem prizoru videl, je bila pravilna in vsestransko resnična, čeprav se še nisi dokopal do popolnega spoznanja. Kar pa ti še manjka, ti bo odkrilo tretje dejanje po neskončni Gospodovi milosti. Zato bodi pazljiv; v tem dejanju boš doživel najmočnejše pojave in poleg tega pravo umevanje najčudovitejših Gospodovih potov, po katerih On vodi svoje otroke k edinemu velikemu cilju vsega zveličanja in življenja! Pazi torej, začenja se najpomembnejše, tretje dejanje!"

84 Začetek tretjega dejanja nebeške drame Kelih milosti z vrelo vodo - Peklenski okop.

1 Škof Martin govori: "Sem že tu in kar najbolj zavzeto opazujem prizorišče, ki je, kot opažam, še popolnoma nespremenjeno. Kelih je že zelo velik; po zemeljskih merah bi lahko obsegal že več sežnjev. In če pogledam natančneje, se mi zdi, kot da se še zmeraj povečuje.
2 Oba stojita na robu tega zdaj za človeške pojme nadvse velikega keliha. Tudi starec s hčerjo ga kar najbolj pozorno opazuje. Drugi starci, samo nekoliko oddaljeni, kukajo v ta kelih približno tako kot na svetu biki v nova vrata, vse jim je španska vas.
3 Tudi ribe v kelihu so že zelo velike in izredno živahno plavajo v velikem zlatem bazenu. Glave nekaterih so že zelo podobne človeškim, vse drugo pa je še zelo ribje. Mislim, da bodo te ribe najprej postale nekakšne duhovne morske deklice in končno celo resnična, popolnoma izoblikovana ženska bitja?
4 Toda, kaj vidim zdaj? Brat, vse morje, ki je bilo prej videti tako veličastno, je izginilo. Namesto na morski obali, stoji naenkrat ta še vedno rastoči kelih sredi neznansko velike ravnine. Ravnina meri gotovo 100 milj. Zdi se, daje njen skrajni zunanji rob obdan z neznansko velikim, močnim in visokim okopom; natančno vidim, kje se ta ravnina konča in kje se začne okop!
5 Najbolj nenavadno pa se mi zdi, da se okop tu in tam včasih zvišuje in včasih znižuje. Tu in tam, kjer se okop zelo zvišuje, tudi opažam, da lahko pod njim čisto lepo gledam skozenj. Res, zelo nenavaden prikaz okopa! Le kaj pomeni?
6 Toda glej, dobrih deset tisoč korakov od keliha, ki stoji še prav tako kot prej in kot se mi zdi, ravno na istem kraju, kjer je prej stal samostan in se je po njegovem uničenju pojavila gnusna mlakuža - je nastala strašansko velika, okrogla luknja. Iz nje se dviga gost dim, ki pa se izgubi takoj, ko se dvigne nekaj sežnjev nad rob velike luknje. Res, nadvse nenavadne priprave za tretje dejanje te drame!
7 Toda brat, poglej vendar še enkrat kelih! Ah, to presega vse meje! Zdaj začenja tudi voda v kelihu vreti in zelo puhti. Uboge ribe stegujejo glave čez rob keliha in na vso moč kričijo. Kot vidim, imajo zdaj že skoraj povsem človeške glave; samo nekatere so videti podobne morskim levom in morskim teletom, pa še to ne preveč.
8 Ah, ah, voda v kelihu vre čedalje huje in že prav strašno puhti. In ribe, uboge ribe, strahotno kričijo od bolečin! In če bo to vretje trajalo še nekaj časa, bo tu množica vročih kuhanih rib, kakršne sem na Zemlji prav rad jedel!
9 Glej, glej, zdaj dobivajo ribe že celo roke in lepo oblikovane dlani! Z njimi se hočejo dvigniti čez rob keliha, da bi ušle hudemu trpljenju. Toda zdi se, da roke še nimajo moči, kajti vsaka riba hitro izpusti rob in potem pri priči pade spet nazaj v vrelo vodo.
10 Rad bi natančno zvedel, kako se je voda v tem velikanskem kelihu tako zelo segrela? Saj vendar čedalje huje vre, tako da ribe premetava sem ter tja kot pesek nad močno kipečim izvirom. Ojoj, ojoj; jojmene, jojmene - uboge ribe, ah, ah, ah! To je vendar vse, kar lahko človek vidi in reče. Glej, kako jih premetavajo čedalje bolj vreli valovi, kako se zvijajo in vzpenjajo in kakšen jok in stok se dviga iz keliha!
11 Poslanca pa stojita tam čisto topa in z njunih obrazov je mogoče ob tem prizoru razbrati več zadovoljstva kot sočutja. Ne, povem ti, najljubši brat, kar je premočno je preveč! Zakaj je treba te reve tako strahotno mučiti, da bodo spet zadobile svojo človeško podobo? Saj sem bil tudi jaz grešnik non plus ultra, pa me vendarle takšno kuhanje ni doletelo; hvala Bogu, jaz sem vsaj človek, čeprav še vedno tičim v svojem kmečkem oblačilu!"
12 Borem govori: "Brat, ne pozabi besede `privid'! Saj vendar vidiš, da so vse te gospe še tukaj in da čile in zdrave stojijo v vrsti. Kako se potem lahko bojiš tega, kar se dogaja v njihovi notranjosti! Seveda je človekov notranji svet njegov resnični svet. Toda zato človek še zmeraj ostane človek in kot takšen postaja toliko plemenitejši, kolikor bolj se njegova notranjost zgane in kolikor močneje deluje.
13 Seveda misliš, da si ti brez takšnega prekuhavanja vseeno ohranil človeško podobo. Jaz pa ti zagotavljam, da si bil stokrat huje prekuhan v kelihu Gospodove milosti kot vse te gospe! Ali si vedel za to? Ko boš dosegel popolnost in boš lahko videl dejavnost zemeljskega človeka v njegovih telesnih življenjskih razmerah - kaj boš rekel potem, ko ti bo postalo razvidno notranje ognjišče življenja? Kje boš videl neštete ognjene tokove najstrašneje besneti in divjati skozi prav tako neštete kanale? Torej, moj ljubi brat, le pameten bodi!"
14 Škof Martin govori: "Ja, ja, tako je; sem že spet zbran! Zdaj naj se le kuhajo, in če je potrebno, še nekoliko pečejo. Kdor se v Gospodovi ljubezni in milosti kuha in peče, temu se gotovo ne godi slabo! Kajti če sem bil tudi jaz kuhan in sem od tega kuhanja občutil le malo ali nič, potem se njim gotovo godi bolje, kot kaže njihovo vedenje! V Božjem imenu, kakor stori Gospod, tako je najboljše!
15 Tudi starce vidim; stopili so k onima dvema poslancema in ju prosili, naj tudi njih spustita v vreli kelih k hčerkam! In tako je prav, dovolita jim. Tudi prvi starec in hči skočita v vročo kopel. Zdaj so vsi noter! O strašno, strašno! Kako deluje vrela voda na to družbo!
16 To kričanje, te tožbe, to obupano vitje rok, to vpitje za pomoč in olajšanje neznosnih bolečin! Ne, brat, privid sem, privid tja; če občutijo bolečino, naj jo vzame vrag! Te gospe gotovo tudi nekaj občutijo. Kajti glej, opažam celo, da se na zunaj premikajo, saj so prej vendar stale tu trdno in mirno kot okamenele!"
17 Borem pravi: "Je že prav tako, saj se vendar vrača življenje vanje! Mislim, da je to dobro."
18 Škof Martin pravi: "Če je tako, sem pomirjen; toda to oživljanje je videti zelo pretresljivo. Zelo je podobno vicam!"
19 Boren, govori: "Kaj vice, vice! Povem ti, česa takšnega ni nikjer! Tu ne vidiš nič drugega kot delovanje Božje ljubezni, ki je pač ogenj vseh ognjev. Ta pa ne boli, temveč samo blaži vse bolečine in celi rane, ki jih je pekel zadal duši. Duše seveda vpijejo od bolečin in prosijo za pomoč in olajšanje; toda bolečin jim ne povzroča vreli kelih, temveč pekel, ki se mora zdaj umakniti iz njih!
20 Torej poglej! Opazuj velikanski okop, ki obkroža to veliko ravnino. Takoj boš spoznal, da ta okop ni nič drugega kot pekel, ali sam hudič v podobi neznanske kače, ki se je zvila okrog ravnine, in teh pomiloščenih, ki jih ima za svoj plen, noče spustiti ven! Glej, vse to pa je vendar samo prikazen in ravnina pomeni posvetnost teh zdaj pomiloščenih, čeznjo pa ne morejo, ker seje tam vsepovsod utaboril pekel.
21 Glej, okop je torej tisto, kar tako boleče pritiska na tiste, ki so v kelihu. Toda, ne bo več dolgo, ko bo porušen in vržen v tisti prepad, ki ga lahko vidiš kakšnih deset tisoč korakov severno od tega keliha milosti. Torej le dobro pazi, pa boš videl velike priprave za to!"

85 Približevanje katastrofe - Stara kača, dvanajst angelov sodnikov in prepad - Gudovita zmaga in dragocena nagrada

1 Škof Martin govori: "Prav, prav, v vsem imaš prav! Za tem okopom vidim dvanajst velikih duhov, vsak drži v desnici velikanski meč. Ah, ah, to pa je meč! S takšnim mečem bi lahko takšen duh z enim samim udarcem prepolovil vso Zemljo kot jabolko! O groza, ti duhovi so že tako strašansko veliki, da bi lahko strli ves svet z dvema prstoma! O groza, groza, groza! Okop se čedalje bolj besno premika! Brat, to je videti ravno tako kot poslednja sodba! Saprament, saprament!
2 Toda opažam, da se voda v kelihu nekoliko umirja. Vsa družba kopalcev leži pod mirno, vendar še zmeraj puhtečo gladino kot mrtva. Od nje ni slišati niti glasu več. Samo oba poslanca govorita nekaj med seboj, vendar ne morem slišati, kaj se pogovarjata. Eden drži v roki tudi palico, podobno Aronovi, in jo dviga kvišku! Le kaj se bo spet zgodilo?
3 Aha, poglej tja na okop; čedalje bolj se veča in vse bliže pomika in dviga svoj hrbet enkrat tu, enkrat tam, presenetljivo visoko! Ah, to je res grozljivo! Razločno vidim tudi strašno glavo te peklenske pošasti. Za Božjo voljo, to pa je ogabnost brez primere! Vedno bliže in bliže se pomika!
4 Zdaj dviga svojo neznansko odurno glavo in odpira gobec tako strahotno na široko, kot bi hotela pogoltniti vso stvarstvo. Kot opažam, se pomika naravnost proti kelihu. No, če ga bo zagrabila, si bo lahko z njim napolnila le enega svojih votlih zob.
5 V kelihu je zdaj povsem mirno, zato pa iz strahotne luknje tam spodaj, kjer je bil nekdaj samostan, bruha toliko več dima in tudi že žerjavice in plamenov! O saprament, zdaj pošast ni niti tisoč korakov več oddaljena od keliha!
6 Le kaj se bo zgodilo? Dvanajst velikanskih duhov sicer visoko dviga svoje gromozanske meče, toda še zmeraj ne udarjajo z njimi. Njihove oči so neprestano uprte v tistega poslanca z Aronovo palico v desnici. Ta z zamahom ukaže pošasti, naj se umaknejo; ona pa se za to ne zmeni, temveč se pomika čedalje bliže in bliže h kelihu.
7 Oh, oh, kako grozljivo! Poslanec spet zamahne s palico, toda zaman. Ah, kako ogabna pošast! Ne pusti se odvrniti in se plazi vedno bliže in bliže proti kelihu! Poslanec spet zamahne s palico, toda tudi tokrat brez uspeha.
8 Oh, oh, oh - zdaj je z glavo že blizu roba velikega keliha in ga skuša prevrniti s svojim neznansko dolgim dvojnim jezikom! Toda kelih stoji trdno in se ne da niti premakniti. Tudi v njem se ne zgane nič, niti voda niti njeni prebivalci!
9 Glej, zver postaja čedalje bolj vsiljiva! Poslanec spet dvigne svojo palico in znova ukaže vsiljivki, naj se umakne od keliha. Toda zver se ne zmeni in se na zamah palice sploh noče oddaljiti.
10 Poslanec pomoči palico v kelih in da dvanajstim najmogočnejšim duhovom znamenje in - o joj, o joj! - ti zdaj udarijo in razsekajo zverino na dvanajst kosov!
11 O joj, o joj! Brat, kakšno divjanje in besnenje! Kako grozno se zvijajo in vzpenjajo posamezni odsekani deli! Kakor gore poskakujejo po tej prostrani ravnini naokrog in se kotalijo čedalje bliže proti strašnemu breznu!
12 Ah, o Bog, o Bog, glava - ta je nekaj najbolj strahotnega. Povem ti, glava, glava! Vse do vidnega obzorja poskakuje in z nepopisnim besom reži na dvanajstere duhove, tako da že te velikane skoraj obhaja groza ob strahotnem pogledu!
13 Toda poslanec s palico požene glavo na rob brezna in jo tudi - hvala Bogu! - strmoglavi vanj. Kakšen dim, žerjavica in plameni! Groza! Oh, oh, oh, kako prasketa in rožlja!
14 Tudi drugih enajst delov požene nevidna sila v isto brezno in vanj zgrmijo s strašnim truščem. Od tam pa se pokažejo takšen dim in plameni, kot da bi zagorela vsa Zemlja!
15 Ne, ne, ne, ta trušč, to grmenje! Prijatelj in brat, onemel bom! Res, če bi hotel opisati vso strahoto tega divjanja in besnenja iz tega brezna, bi moral imeti jezik ognjenega keruba! Toda naj le besni in divja, kakor hoče! Zelo vesel sem, da je ta grozna zver končno enkrat v svoji peklenski ječi. Iz te pa pošast gotovo ne bo tako zlahka prišla na dan!
16 Tudi oba poslanca sta spet pri kelihu. In dvanajst velikih duhov se mu približuje; toda kolikor bliže prihajajo, toliko manjši postajajo. Ah, to je res čudno: prej so bili pravi kolosi, zdaj pa so komaj večji kot oba prva poslanca! Res, zelo nenavadno!
17 Dospeli so že tudi do obeh poslancev in kaj vidim? Vsi se najgloblje priklanjajo, posebno pred tistim, ki še zmeraj drži Aronovo palico v svoji desnici! To je gotovo kakšen glavni angel iz najvišjih nebes!?
18 In ta govori dvanajsterim: Bratje, dvignite kelih in ga odnesite tja k peklenskim vratom! Tam ga postavite nad ta vrata, da bo naraščanje zla končno omejeno in bo zlu postavljena meja, ki je ne bo moglo zlahka spet premagati, da bi pogubilo to ubogo družbo, katere ponovna oživitev v Meni je terjala vse nebeške sile. Storite tako!'
19 Dvanajsterica dvigne kelih in ga zelo previdno odnese tja. Postavijo ga prav nad brezno, iz katerega se še zmeraj valita dim in para. Podstavek keliha hermetično zapre brezno, tako da le-to ne more več bruhati dima. Ah, zdaj pa je ta pokrajina videti že prav ljubka! Opažam, da se začenja družba kopalcev v kelihu spet premikati. No, no, Bog bodi zahvaljen, samo da so spet oživeli!

86 Večno veliki junak - Čudovita rešitev - Prilika o sejanju, rasti in letvi – Velika Letev

1 (Škof Martin:) "Toda kakšno brezmejno spoštovanje izkazuje teh dvanajst duhov Enemu - prav nenavadno; vsi klečijo pred Njim in Ga molijo! Menda ni to sam Gospod?! Samo Njegovega obraza, ki ga dobro poznam, ne morem videti. Če bi ga videl, bi kmalu vedel, ali je On sam, ali kdo drug.
2 Dvanajsterica spet vstane in se najgloblje prikloni pred Njim. On pa vsem poda roko in jim govori, čeprav z nekoliko tišjim glasom, pa vendar tako, da se ga dobro sliši:
3 'Bratje, glejte, to je lep pašnik! Izročam vam te ovce. Pasite jih in dobro redite za Moj hlev, da Mi bodo dobra hrana in jih bom vesel v svojem srcu! Zdaj pa previdno dvignite iz posode Moje skrbi in jih potem pustite, da se bodo svobodno pasle na tem prostranem pašniku Moje ljubezni, milosti in usmiljenja! Zgodi se!'
4 Glej, glej, to je torej Gospod! Saj vendar nihče drug v večnih neskončnih nebesih ne more govoriti tako kot je zdaj govoril ta poslanec. Tako kot je govoril ta poslanec, govori samo Gospod! In zato sem zdaj trdno prepričan, da je ta poslanec sam Gospod! Kaj misliš brat?"
5 Borem pravi: "Seveda, to je Gospod, to bi lahko že zdavnaj opazil. Toda Gospod je zastrl tvoje oči, tako da je bil tvoj duh toliko bolj dejaven! Ker pa je prišel čas, da bi se ti oči odprle, se je to tudi zgodilo. Zdaj spoznaš Gospoda in to je prav in dobro!
6 Le opazuj še malo prizorišče pred seboj, da boš sposoben razvozlati ta izredno zamotan klobčič in spoznati Gospodovo neskončno ljubezen in milost. Kajti v tem ni nihče enak niti v nebesih niti na nebesnih telesih in pod njimi v vsej neskončnosti!"
7 Škof Martin pravi: "O Bog, o Gospod, Ti nadvse ljubezni polni najsvetejši Oče! Kdo more kdaj izmeriti Tvojo neskončno modrost in dobroto? Ti, o Najsvetejši vse svetosti, si edini učitelj v globini vseh bitij! Tvoje modrosti ne slavi dovolj noben kerub, niti nebesa niti vsi svetovi! Sveto, sveto, sveto je Tvoje ime in večna ureditev vseh stvari je Tvoja najsvetejša volja!
8 Od nikogar ne potrebuješ nasveta, kajti zmeraj si sam sebi dovolj. Toda Tvoje najsvetejše očetovsko srce noče biti samo, ne samo uživati neskončno polnost lastne, najsvetejše popolnosti; iz Svojih najglobljih misli prikliče bitja in jih v ognju Svoje neskončne ljubezni in v luči Svoje večne modrosti oblikuje v Božje otroke, da so kot svobodna Božja bitja sami večno deležni najneskončnejše popolnosti tega najsvetejšega očetovskega srca!
9 O nebesa, poslušajte, poslušajte vsi serafi in kerubi, o poslušajte vsi angeli! Bog, Bog, Bog, večni Duh v vsej Svoji Božanski popolnosti, katerega veličine ne bo mogla nikoli povsem domisliti misel nobenih nebes, je naš Oče, ki hodi med nami, kot da ne bi bil nič več kot mi! Oh, povišujmo Ga v svojih srcih zato, ker se je tako neskončno globoko ponižal k nam, grešnikom!
10 O Gospod, o Oče, v mojem srcu ni prostora za nič drugega, kakor samo zate; kajti edino Ti si mi postal vse v vsem! Nekoč, ko sem bil grešnik, si bil res majhen v meni, zdaj pa si postal v mojem srcu neskončno velik in zato sem tudi preblažen! Toda vse to, Oče, je samo Tvoje delo; jaz pa sem bil, sem še in bom večno ostal najbolj nekoristen hlapec!
11 O brat Borem, glej, dvanajsterica dviga goste svetega keliha iz vode življenja. Tako lepi in imenitni so, da jih lahko imenujem samo 'angeli'! Kako čudoviti so, kolikšno veselje žari iz njihovih nebeških oči, ki so odslej določene, da bodo gledale Boga!
12 O brat, veseli se z menoj in občuti, kako dober je Gospod! Ah, ah, najraje bi kar skoprnel od same ljubezni do Gospoda!"
13 Borem govori: "Brat, konec je tega dogajanja, pri katerem nisva mogla ničesar storiti; kajti to ureja Gospod vselej sam. Zdaj pa sva na vrsti spet midva kot Božja otroka, da bova v Njegovi ljubezni in redu sama nadaljevala to delo. Zato morava biti tudi pripravljena na vse, kar se še utegne zgoditi!
14 Gospod pa dela tukaj vzporedno enako kot na svetu. Glej, na svetu vzamejo ljudje pšenično zrno in ga vsejejo v zemljo. To pripravljalno delo je bilo opravljeno tudi tu, ko si vsej tej družbi dal modre nauke in pravila za vedenje; delo, pri katerem sem te tudi jaz podpiral. Oba sva torej sejala Božjo pšenico v brazde njihovih skaljenih src.
15 Ko pa seme enkrat počiva v zemlji, ne more noben človek nič več storiti za to, da bi raslo in obrodilo sad. To lahko stori samo Gospod s svojim neposrednim delovanjem po tistih naravnih duhovih, katerih naloga je skrbeti za rast rastlin pa tudi živali, da razvijejo popolno dejavnost. Pri tem delu sodeluje le malo tistih duhov, ki so Gospodu najtesnejši in prvi prijatelji in bratje.
16 Ko je delo končano in setev dozori, je spet izročena ljudem, dajo zberejo in spravijo v svoje žitnice. In glej, to delo čaka zdaj tudi naju!
17 Najprej sva posejala seme Božje besede v njihova srca in potem so mirovali kot posejano polje. V tem mirovanju je pa začel delo Gospod, saj midva ne bi mogla storiti nič drugega kot gledati, kar Gospod sam dela - tako kot tudi na svetu sejalec lahko samo opazuje, kako raste zrno, ki ga je vsejal in zori za žetev.
18 Ta pšenična zrna, ti najini bratje in sestre, pa so zdaj po prizadevanju Gospoda samega dozoreli. Prišel je čas, da jih požanjeva. In tako bova tudi deležna velikega blagoslova v Gospodovem imenu in bova v ta namen spet začela delovati z najinimi srci!
19 Ti pa veš, da je žetev zmeraj obilnejša kot setev; in tako bo tudi tukaj. Kjer sva imela prej opraviti samo z enim, jih bova dobila zdaj trideset do sto. Zato se veseli, ljubi brat; kajti čaka naju obilna žetev!"

87 Martinova skromnost, ki jo uravnava Boremova modrost - Martin v prazničnem oblačilu - Martinova hiša se poveča.

1 (Borem:) "Zdaj pa nekaj drugega! Tam pod Gospodovo ploščo v svoji hiši vidiš zaboj, ki je videti kot iz čistega zlata. Pojdi in ga odpri. V njem boš našel oblačilo in svetleč klobuk. Obleci to oblačilo in si nadeni klobuk na glavo, da boš lahko v nebeškem svatovskem oblačilu vredno, v imenu Gospoda, sprejel najine goste, ki se bodo kmalu vrnili, in jih bo kot znova najdene sam pripeljal semkaj. Pojdi in stori tako to je Gospodova volja!"
2 Škof Martin govori: "Najljubši brat, vse, kar si mi povedal, je bilo čudovito in resnično kot sama Božja beseda. Toda to zadnje diši po nebeški nečimrnosti, do katere mi res ni nič! Zato mi ne zameri, če te tokrat ne bom ubogal!
3 Vesel sem, da je moje srce končno tako, da je všeč edino Gospodu. Kar pa zadeva oblačila moje zunanjosti, bom na veke zadovoljen s to kmečko suknjo.
4 Sijaj mi nič ne pomeni, pa naj bo nebeški ali zemeljski. Toliko več pa mi pomeni edina ljubezen do Gospoda, do katere pa me lahko pripelje samo moje srce, ne pa bleščeča suknja in klobuk! Zato bom ostal tak, kakor sem - kmet!"
5 Borem govori: "Prav imaš, najljubši brat, le srce je tisto, ki ga Gospod upošteva. In naša ponižnost, ki jo rodi prava ljubezen do Gospoda, je gotovo najdragocenejše oblačilo vsakega angela. Toda ne glede na to, Gospodov red zahteva, da mora v Njegovem kraljestvu oblačilo prerojenja in večne nesmrtnosti krasiti vsakega prebivalca nebes kot izraz njegove notranjosti. Kajti bolj ponižno kot Gospod sam, gotovo ni nobeno bitje v vsej neskončnosti; toda kljub temu si ne moreš zamisliti nikjer sijaja, ki ne bi izviral iz Njega!
6 Poglej nepopisen sijaj in veličino te dvorane, ki je edina soba tvoje hiše. Le kdo, če ne Gospod sam, je avtor in edini graditelj tega neizrekljivega sijaja in veličanstva?
7 Ko si prvič vstopil v to hišo, ki ti jo je dal Gospod, si gledal skozi dvanajst vrat in videl komaj dvanajst kapljic iz najneskončnejšega morja Gospodovih stvarstev. In skoraj groza te je bilo pred velikim sijajem in veličanstvom, ki si ga samo bežno opazil. Kaj bi šele rekel, če bi se pojavil pred tabo angel v vsej svoji nebeški gloriji? Resnično, ne bi mogel živeti in ga pri tem obenem tudi gledati - tako neizmerni so njegova lepota, glorija, sijaj in veličanstvo!
8 Iz povedanega in iz tisočerih stvari vidiš, da izvirata pravični sijaj in veličastvo, tako kot vse drugo, iz Gospodovega reda. In zato menim, da tudi zate ne bo narobe, če se v vsem podrediš Gospodovemu redu!
9 Ali veš, kaj je Gospod rekel Petru, ko ta iz same ponižnosti ni pustil, da bi mu Gospod umil noge? Glej, isto bi Gospod lahko rekel tudi tebi, če bi trmoglavo vztrajal pri svoji ponižni odločitvi! Zato le pojdi tja, kamor sem te poslal! Stori, kar sem ti iz Gospoda ukazal, potem bo tukaj v tvoji hiši vse dobilo takoj drugačen obraz. Toda preden oblečeš novo oblačilo, moraš odložiti staro do zadnje nitke in si iz umivalnika, ki ga boš tudi našel pripravljenega, vzeti vodo ter si z njo umiti noge! Šele potem, ko boš to storil, odpri zlati zaboj, vzemi iz njega oblačilo in ga obleci!"
10 Škof Martin govori: "Če je tako, moram seveda storiti, kar si mi ukazal v Gospodovem imenu! Veš, najljubši brat, tega še zmeraj ne storim rad, ker v tem vendarle - kljub vsej tvoji razsvetljeni razlagi - odkrivam neke vrste nečimrnost. Toda ker je že tako v Gospodovi ureditvi, se bom te zadeve v Gospodovem imenu vseeno lotil! Kam pa naj potem odložim to oblačilo, ki ga zdaj nosim? Ali v večni spomin v tisti zlati zaboj?"
11 Borem pravi: "Nič ne skrbi, za to bo že drug poskrbel!"
12 Škof Martin gre torej k zaboju in se nekajkrat ozre okrog sebe, ali ga nihče ne vidi. Ko pa pride za nekakšno nežno varovalno steno, ki ga zakriva pred številnimi gosti v njegovi hiši, se hitro sleče. Stara oblačila, ki jih odloži na kup pred seboj, takoj izginejo. Nato z roko zajame vodo iz omenjenega umivalnika in si umije noge. Ko so te umite, se zlati zaboj sam od sebe pri priči odpre in dobri Martin je že odet v škrlatno oblačilo, ki je po vseh robovih obrobljeno z najčudovitejšimi zvezdami. In na glavi ima klobuk, ki sije veliko bolj mogočno kot sonce!
13 V trenutku, ko je škof Martin tako preoblečen, se tudi notranjost njegove hiše tako zelo razširi, da se mu zazdi stokrat večja kot prej. Obenem se odprejo tudi dostopi na galerije, ki jih doslej ni mogel najti.
14 Ko škof Martin vse to naenkrat odkrije, ga objame občutek največjega ugodja in ganjen do solz Me začne glasno hvaliti in slaviti.
15 Ko pa se v svojem hvaljenju in slavljenju vedno bolj solzi, pride Borem, tudi v enaki obleki, in pravi: "No, brat, kako se ti zdi zdaj? Se počutiš zdaj bolj nečimrno?"
16 Škof Martin pravi: "O brat, šele zdaj čutim, kako majhen sem - in kako neskončno velik je Gospod!"
17 Borem pravi: 'Tak stopi že vendar, kajti vsi so že pripravljeni, da te pozdravijo kot lastnika te hiše! Veseli se, to bo veličasten pozdrav!"

88 Srečna družba pozdravi Martina Martinovo opozorilo na Gospoda kot edinega dobrotnika - Edino, kar še manjka.

1 Škof Martin pride zdaj z Boremom iz ozadja varovalne stene, ki je precej raztegnjena, in kakšnih tisoč pet sto mu jih vriskajoč pride naproti. Pozdravljajo ga in se mu zahvaljujejo za njegovo prvo oskrbo, ki jim jo je ponudil in za modre nauke, ki jim jih je dal na preteklo pot preskušenj.
2 Vsi mu izkazujejo veliko veselje in še večjo ljubezen in spoštovanje in tega je škof Martin zelo vesel. Toliko bolj zato, ker iz njihovih že zelo lepo izoblikovanih fiziognomij (Oblika obraza) vidi, da so notranje prečiščeni in vsi na najboljši poti.
3 Zelo zadovoljen nekaj časa opazuje veliko družbo in se ne more dovolj načuditi njihovemu dobremu videzu. Šele po daljšem času govori:
4 (Škof Martin:) "O vi, moji najljubši prijatelji, bratje in sestre, kako zelo vesel sem zaradi vas in tudi tega, da ste mi prišli vsi tako ljubeznivo naproti. Toda mene ni treba niti častiti, niti hvaliti, niti se mi zahvaljevati za to, da ste zdaj rešeni in ste vsi v najodličnejšem preddverju najresničnejšega nebeškega kraljestva - ampak vsa čast, vsa hvala in vsa zahvala gre Gospodu, čigar neskončna milost vas je edina tako čudovito preoblikovala! Mene pa ljubite kot svojega brata, ki ima z vami istega Boga in Gospoda za Očeta!
5 Tega edinega, najresničnejšega, najsvetejšega Očeta pa ljubimo večno brez konca in kraja. Kajti samo On dela vse in je edini vse z vsem! Edino Njemu bodi zato tudi vsa čast in slava, hvala in zahvala!
6 Jaz in ta moj ljubi prijatelj in brat sva bila priči, kako vas je Gospod sam vodil in iz vaših src odstranil vso nesnago ter za vas bojeval vroči boj proti peklu kakor stari Izraelov lev!
7 Zato na široko odprite srca, da se bo lahko Gospod vse časti in glorije naselil pri vas in potem na vekov veke ostal v nas in pri nas vseh!"
8 Ko je družba slišala ta lepi nagovor svojega hišnega gospodarja, je postala kot blažena in je hvalila Gospoda, ki je dal človeku tolikšno moč in modrost. In nato so šli k njemu vsi prvaki družbe in ga prosili, da bi smeli ostati pri njem kot njegovi najnižji služabniki.
9 Nato govori škof Martin: "O prijatelji, bratje in sestre, ne kot služabniki, temveč kot moji najljubši bratje in sestre z enako lastninsko pravico do vsega, kar mi je Gospod tako čezmerno bogato podaril! Kajti brez vas bi mi bila ta neskončni sijaj in veličastvo nadležna. Toda, ker ste ob meni, me vse to toliko bolj veseli, kolikor več priložnosti sem s tem dobil, da sem vas čim bolj razveselil!
10 Ostanite tu in se z menoj veselite Gospoda, ki nam je v Svojem kraljestvu pripravil tako čudovito prebivališče in ga, kot pravkar opažam, opremil tudi z mizo, ki je za vse nas za večno preobilje obložena z najčudovitejšim kruhom in vinom. In to vse, vse, vse, ne da bi si kateri izmed nas kdaj, vsaj malo zaslužil s pravičnim življenjem po Njegovi besedi! Zato Ga torej hvalimo, ljubimo in slavimo toliko bolj, ker nam je dal tolikšno veličastvo, ki ga nismo bili, nismo in ne bomo niti najmanj vredni!
11 Zdaj vidite, kako neizmerna je Njegova ljubezen do nas; zato pa naj bo tudi naša ljubezen na vekov veke neizmerna! Blaženi imamo zdaj vse; samo eno nam še manjka, in to eno, moji bratje in sestre, to eno je Gospod, viden med nami! Zato Ga prosimo v svojih srcih, naj nam izkaže tudi to največjo milost!"
12 Prvaki družbe pritrjujejo škofu Martinu, toda s pripombo: "Seveda, to je tudi naša največja želja; toda še vse preveč nevredni smo, da bi se nam uresničila. Zato se zahvaljujemo za to, kar nam je Gospod dal, čeprav tega nismo vredni. Želja videti Gospoda pa naj bo nenehno naš najvišji in večni smoter."
13 Škof Martin pravi: "Prav imate, ljubi bratje, tako nam zapoveduje prava modrost; toda ljubezen pogosto presega modrost in stori, kar hoče! In glede tega se jaz držim ljubezni. Storite tudi vi tako in prepričan sem, da ne bo nič narobe.

89 Martin in botanik v vrtu - Ubogi novi prišleci - Zažleno čudovito plačilo

1 Ko hoče škof Martin še naprej slaviti ljubezen, ga nekdo zunaj hiše pokliče po imenu: "Martin!"
2 Ko Martin zasliši ta klic, vpraša Borema, kdo ga kliče.
3 Borem pravi: "Brat, pojdi ven in boš videl. Včasih je tu tudi tako kot na svetu: razen Gospoda ne more nihče videti vsega naekrat. Kot si doslej že večkrat opazil, je treba včasih tudi na različne kraje, da bi videli in zaznali različne stvari!
4 Zato le hitro ven, pa se bo takoj pokazalo, kdo te je poklical! Kajti, veš, moj ljubi brat, vsega ti tudi jaz še ne znam zmeraj zanesljivo pojasniti. Spet slišim klice; pojdi, pojdi in poglej, kdo kliče!"
5 Škof Martin pravi: "Ja, ja, že grem; najbrž spet tisti, ki so zašli, iščejo pomoč!"
6 Škof Martin gre kar hitro k hišnim vratom, jih odpre in ostrmi nad neskončnim razkošjem svojega vrta. Odtlej, ko je škof Martin našel Borema, ki je sadil v njem, se je ta vrt razširil nad vse človeške predstave in se napolnil z najbolj razkošnimi čudežnimi dobrotami.
7 Tudi tokrat škof Martin ne opazi nikogar, ki bi čakal pri vhodu in se zato takoj napoti v vrt, da bi poiskal tistega, ki ga je prej klical. Stopa proti jutru do čudovite vrtne hišice, ki je videti kot velik, odprt tempelj. Sredi tega, tako rekoč živega templja, zagleda nekoga, ki prebira rastline, ki ležijo na prav tako živem oltarju.
8 Škof Martin kratek čas opazuje tega človeka, potem gre k njemu in ga nagovori: "Najljubši, najboljši prijatelj in brat, ali nisi bil ti tisti, ki si me prej po imenu poklical iz hiše, ki mi jo je dal Gospod? Če si bil ti, bodi tako dober in mi povej, s čim ti more in mora služiti moje srce!"
9 Botanik pravi: "Ljubi prijatelj in brat! Glej, tvoja hiša je postala nadvse prostorna in tak je tudi ta vrt. Res, da daješ zatočišče že več kot tisoč bratom in sestram, in to je nadvse plemenito od tebe. Mislim, da bi se tam, kjer je prostora za tisoč in več, lahko našel prostor še za nekatere?
10 Pojdi z menoj, tam proti večeru tega tvojega vrta je sto revežev, ki iščejo prenočišče; sprejmi še te - in mene povrhu, ker pravzaprav tudi jaz spadam k njim in to naj ne bo v tvojo škodo!"
11 Škof Martin pravi: "O najljubši prijatelj in brat - kaj sto! Povem ti, celo če bi vas bilo deset tisoč, ne bi pustil nobenega oditi naprej, temveč bi storil vse, da bi vsi ostali pri meni! Zato me le odpelji k njim, da jih bom lahko čimprej sprejel in z vsemi močmi, ki mi jih je dal Gospod, zanje poskrbel!"
12 Botanik pravi: "O prijatelj, o brat, ti si pravi balzam za moje srce. Zato le hitro z menoj, takoj bova pri njih!"
13 Hitro odideta proti večeru in prideta do skupine ljudi, moških in žensk, ki je videti prav uboga. Vsi so skoraj goli, shirani in polni turov in krast.
14 Ko škof Martin zagleda te reveže, se razjoka ter ganjen in poln iskrenega sočutja pravi: "O Bog, moj Bog, kakšni so videti ti reveži! Komaj še živijo! O pojdite, pojdite vsi z menoj v mojo hišo in ponudil vam bom vse, kar vas lahko ozdravi in okrepča! Gospod, nas vseh najsvetejši in najboljši Oče Jezus mi bo dal moči in možnosti za to!"
15 Reveži govorijo: "O ti vidni Gospodov angel - kakšen mora biti šele Gospod, ko si že ti tako neskončno dober! Saj vendar vidiš, kako nečisti smo. Kako bi si mogli drzniti stopiti v tvoje najčistejše prebivališče!?"
16 Škof Martin pravi: "Jaz sem bil še veliko bolj nečist kot ste vi, pa sem se očistil v tej hiši ljubezni. Tako verjamem v Boga, da boste takšni postali tudi vi vsi, zato le pojdite, ljubi prijatelji, bratje in sestre, brez strahu z menoj! Vi najslabotnejši pa se oprite name, da boste laže prišli v mojo hišo! Tudi ti, brat (botanik), pomagaj nekaterim najslabotnejšim!"
17 Botanik pravi: "O brat, ti moje srce, ti jedro moje ljubezni, kako sem te vesel! Resnično, to ti bo nekoč bogato poplačano! Pa saj ti je že poplačano, kajti glej Tisti, ki Ga tako zelo ljubiš, je zdaj pri tebi. Jaz sem vendar Gospod, tvoj brat, tvoj Oče!"
18 Škof Martin zdaj spozna Mene, Gospoda, pade na obraz pred menoj in govori: "O Gospod, o Bog, o sveti Oče! Kje naj Te začnem hvaliti in slaviti brez konca in kraja. in kje in kdaj naj neham?! O Ti najsvetejši Oče, kolikšna je Tvoja ljubezen in kako neizmerno usmiljen moraš biti, da si lahko tako neskončno milosten z grešnikom, kakršen sem bil in sem še zmeraj!
19 O Ti sveti, Ti dobri Oče, najraje bi se pogreznil od sramu, ker te nisem spoznal, ko sem s Petrom prebival v Tvoji večni očetovski hiši in bil tako malo pozoren na Tvoje besede, ki niso bile nič drugega kot čista ljubezen! Zdaj, ko Te je moje srce spoznalo, bi najraje preminil od ljubezni, pa tudi od sramu! O okrepi me, da bo moje grešno srce lahko preneslo Tvojo najsvetejšo bližino."

90 Jezus kot Gospod, Oče in Brat - Prilika o knezu in ministrih - Spoštovanje in Ljubezen

1 Jaz rečem: "Vstani, ljubi brat in ne misli nenehno na Moje veličastvo, temveč le na to, da si zdaj Moj brat v ljubezni in tako boš lahko prenesel Mojo bližino! Gospod sem samo tistim, ki odpadejo od Moje besede, pa si kljub temu domišljajo, da so veliki v svoji modrosti. Tistim, ki so svoje srce napolnili z ljubeznijo pa nisem Gospod, temveč le vsemogočni brat in njim kot najresničnejši oče dajem vse, kar imam! Zatorej, najljubši brat, dvigni se in odslej ne imej več tolikšnega brezmejnega strahu pred Menoj!
2 Glej, ko stopi na svetu mogočen knez k svojim modrim ministrom, mu padejo ti od samega spoštovanja k nogam. In prav je, da tako storijo svojemu knezu; kajti dokler so oni njegovi služabniki, je tudi on njihov gospod! Če pa takšni služabniki svojega kneza nadvse ljubijo in mu rečejo: 'Gospod, ti si predober knez! Ne zaslužiš samo našega najvišjega spoštovanja, temveč tudi vso našo ljubezen! Zato sprejmi odslej našo najzvestejšo službo brez vsakega plačila! Mi pa ti hočemo, ker te zdaj ljubimo bolj kot svoje življenje, tudi služiti z vsakim vlaknom svojega življenja! In če bi od nas zahteval sto življenj, ti jih hočemo dati, ker si postal pravi knez naših src?' - Kaj misliš, brat, le kaj bo storil knez takšnim služabnikom?
3 Glej, takšna prava ljubezen ga bo ganila v najglobjo kamrico njegovega življenja in jim bo rekel: 'O moji najljubši prijatelji, ker ste mi, ne le v vaših glavah, temveč tudi v svojih srcih, postavili tako čudovit prestol, ne vladam več nad vami s svojo močjo in oblastjo, temveč z vašo veliko ljubeznijo do mene v vas! Nosite me v svojih srcih, ki so tako posvečena z navzočnostjo moje visokosti v njih. Nosite torej v sebi tistega, ki ga nosim v sebi jaz sam. Zato pa ste zdaj tudi vi to, kar sem jaz sam, torej moji najbližji prijatelji. Zato morate tudi imeti vse, kar imam jaz.'
4 Glej, enako kot bi govoril kakšen modri knez svojim služabnikom in bi jih hotel povzdigniti v plemiški stan, ker so ga tako zelo sprejeli v svoja srca, tako govorim in pravim tudi Jaz vsem, ki so Me tako kot ti, sprejeli v svoja srca! Tistim torej, ki Me nadvse ljubijo in Me nosijo v svojih srcih, ki so zato posvečena po Meni samem v njih, nisem več Gospod, kakor tudi samemu sebi nisem Gospod, temveč večni najboljši brat! In kar imam Jaz, to imajo tudi oni, ker imajo po svoji veliki ljubezni v sebi Mene samega!
5 Ljubi brat, ali zdaj veš, kaj pomeni, če te imenujem brat, kot sem nekoč imenoval tudi svojih dvanajst apostolov bratje? Če to razumeš, se dvigni in povedi z Menoj te reveže v svojo hišo! Toda v svoji hiši Me ne izdaj prehitro svojih gostom! Teh sto tukaj tako in tako še zdaleč ne ve, da sem Jaz Gospod. To so namreč Kitajci, ki naj bi na svetu sprejeli moje pričevanje - seveda zelo popačeno - in so jih zato z misijonarjem vred usmrtili. Česar torej niso mogli doseči na svetu, tega naj bodo v polni meri deležni tu. Zdaj veš vse; zato hitro vstani in delaj z Menoj - kajti odslej bosta Moja in tvoja hiša združeni v eno!"

91 Martinova potreba po ljubezni pri Gospodu - Sprejem kitajskih mučencev in njihova poživitev

1 Po tern Mojem govoru se Martin hitro dvigne, Me objame in poljublja. Ko preneha tako, prav po otroško dokazovati ljubezen, pravi:
2 (Škof Martin:) "Tako, tako, tako, oh, zdaj mi je že veliko laže, ker sem končno dal malo duška svoji silni ljubezni do Tebe! Kar zadeva mene, bi Te lahko, o Ti moj najljubši, najsvetejši Oče, vso večnost tako objemal in poljubljal. Toda to mojemu srcu najprijetnejše opravilo si pridržim, storil bom, kar si rekel in odvedel te Kitajce v to hišo, seveda pod Tvojim vodstvom. Kajti brez Tebe, O Gospod, se ne da narediti nobenega koraka ne naprej ne nazaj! Zdaj pa na delo!"
3 Škof Martin se obrne k sto Kitajcem in pravi: "No, ljubi bratje in sestre, vstanite in pojdite z menoj v to hišo! Vi slabotnejši pa se me oprimite, da bomo lahko združeni odšli skupaj; v hiši boste dobili takoj vso nego in oskrbo. Najslabotnejše med vami bo prevzel moj vsemogočni prijatelj ter jih vodil pred menoj v hišo."
4 "Toda, prijatelj," govorijo zdaj nekateri iz družbe, "kako bi lahko vstopili v to najčistejšo hišo? Glej, saj smo vendar vsi kar najbolj nečisti! Ali ne veš, da obstaja pri nas zakon, po katerem noben gobavec ne sme stopiti v nobeno hišo? In to toliko bolj gotovo, ker bi tistega, ki bi to zapoved prekršil, neogibno doletela smrtna kazen. Le pomisli, če že svetni oblastniki tako zelo spoštujejo Božjo zapoved, koliko bolj bo spoštovana šele tukaj. Zato nas raje pusti v tem vrtu, dokler ne bomo čisti; šele potem nam dovoli vstopiti v tvojo hišo!"
5 Martin govori: "Ljubi prijatelji, bratje in sestre! Ne dajte se zmotiti z vašimi prastarimi tiranskimi zakoni, ki jih ne razumete niti vi niti vaši oblastniki. Kajti vsi zakoni sveta nam tukaj niso več mar, pomemben je samo Božji zakon, ki je večni zakon jubezni! Ta zakon pa vam bo pravkar naložen in zahteva od vas, da morate brezpogojno slediti ljubezni. Takoj torej storite to, kar zahteva od vseh vas moja ljubezen!"
6 Po teh besedah sto Kitajcev vstane in gre - seveda z zelo negotovimi koraki - z Menoj in Martinom v hišo. Ko so vsi v hiši in v ogromni, veličastni dvorani, glasno zakričijo od začudenja in strahu in pravijo:
7 (Sto Kitajcev:) "O Lama, Lama, Dalajlama! To je vendar prebivališče večnega Brahme! O mi ubogi, o mi ubogi! Tu smo izdani in za večno izgubljeni! Kajti v Zoroasteronu (kitajski sanskrt) je zapisano: 'Kdor bo kdaj nečist stopil v najsvetejše prebivališče večnega Brahme, tega bo zgrabil hudobni Ahriman in ga potem na vekov veke strahotno mučil!' 0 gorje nam, gorje!"
8 Martin pravi: "Ej, ej, ljubi bratje in sestre, kakšne prazne marnje pa so to! Po svoji vesti in z vso svojo ljubeznijo, ki vam jo hočem nuditi, vam povem: vaš Brahma, ki se ga tako bojite, je slepar, ki išče sebi podobne, in je umrljiv tako kot ste bili vi! Kajti Lame (Boga) ne pozna niti sleparski Brahma niti vaš cesar, pa tudi nobeden od vas.
9 Jaz pa, Martin po imenu, nekdanji škof krščanske religije na Zemlji, in sicer v Evropi, sem resnični posestnik in lastnik te hiše za večno. In noben Brahma nima tu kaj iskati, razen če bi prišel sem tako pomoči potreben kot vi. Zato se le pomirite in se ne bojte. Kajti v teh večno svetih dvoranah ne bo nikoli padel nihče, ki mu je bilo dovoljeno vstopiti!"
10 Po takšnem zagotovilu se vseh sto pomiri in se od samega sijaja, blišča in veličine ne morejo dovolj zbrati, da bi se Martinu zahvalili za njegove tolažilne besede.
11 Tedaj pride že tudi Borem s kruhom in vinom za nove goste, da bi se okrepčali. Jaz pa skrivaj blagoslovim oboje. Potem ko je oboje, kruh in vino, blagoslovljeno, spregovori Borem gostom:
12 (Borem:) "Ljubi prijatelji, bratje in sestre, sedite na klopi in vzemite tole okrepčilo; potrebno vam je po tako dolgem postu! Naš Gospod, Bog in Oče je nepopisno ljubeč, dober, krotak in potrpežljiv in vam odpušča vso krivdo, s katero ste si kakor koli obtežili svojo vest!
13 Zato bodite zdaj veseli in srečni in uživajte to, kar sem vam ponudil, brez strahu in skrbi. Vse, kar boste zaužili, vas bo okrepilo za večno življenje in služilo za resnično spoznanje Boga, ki je pravzaprav resnično, večno življenje. Kakor je učil tudi Bog in Gospod sam, ko je rekel: 'To pa je večno življenje, da (vsi učenci) spoznajo in so spoznali Njega, ki si Ga Ti, o najsvetejši Oče, poslal na svet za odpuščanje vseh grehov!'
14 Po tem nagovoru vseh sto novih gostov sede. Borem nato razdeli kruh in vino in vsi pridno sežejo po obojem, se zahvalijo in z velikim tekom zaužijejo. To je dobro znamenje: kajti s takšnim poželenjem kot zdaj uživajo ta kruh in vino, bodo potem tudi sprejeli še veliko bolj duhovno Božjo besedo.

92 Zdravilna kopel za sto gobavcev – Njihova oblačila in njihov zahvalni govor – O bistvu lam - Vprašanje o Jezusu in Gospodov odgovor

1 Ko se je po kratkem času teh sto najedlo in okrepčalo, jim pravim Jaz: "Moji ljubi prijatelji, zdaj pa vstanite in se slecite! Potem pojdite v tisto kopel, ki je med tem stebrom in tisto svetlo, in kljub temu neprozorno zaščitno steno! V tej kopeli bo izginila vaša gobavost in iz nje boste izstopili popolnoma čisti. Zgodi se!"
2 Vseh sto se hitro sleče in stopi v kopel. Kakor hitro so vsi skupaj v kopeli, glej, se takoj očistijo. Njihova prejšnja zoprno-rjava barva se spremeni v ljubko belo in oblike njihovih udov postajajo pri tem tudi vedno polnejše, okroglejše in mehkejše.
3 Ko gostje opazijo, kako so se spremenili, se nadvse razveselijo in začnejo nas tri na vso moč hvaliti: "Kdor koli ste pravzaprav vi trije, ali v službi Dalajlame ali v službi Ahrimana - kar mi nismo sposobni presoditi, toda gotovo je res, da ste nam izkazali popolno dobroto. Vaš Gospod vam na veke povrni!
4 Kako zelo bedni smo bili, in kako nepredstavljivo dolgo je trajala naša velika beda. Ves zemeljski krog smo podrobno preiskali in glejte, nikogar nismo našli, ki bi vsaj malo omilil našo bedo! Po gotovo več kot desettisočletnem iskanju, pa smo v bližini te vrtne palače našli tega prijatelja (mislijo Mene) in ga prosili, naj nam pomaga, če je to kakor koli v njegovi moči. In odvrnil je:
5 `Lahko vam pomagam in vam tudi hočem pomagati! Sledite mi v ta vrt. Tam bom poklical gospodarja te hiše in ta bo z velikim veseljem storil, kar mu bom glede vas ukazal!'
6 Kar je rekel, natanko tako je tudi storil, mi vsi pa smo priče vsega tega, kar nam je storil. Zato tudi velja naša glavna hvala samo Njemu. Vama obema drugima pa gre tudi velika zahvala, ker sta kar najbolj ustrežljivo storila to, kar je ta naš prvi glavni prijatelj zaradi nas zahteval od vaju. In tako bodi ti, naš prvi prijatelj, ki si nam izkazal toliko dobrot, hvaljen in slavljen nadvse! Tudi vidva bodita hvaljena, ker sta to tako rade volje storila!
7 In zdaj, Ljubi prijatelji, poglejte sami, da smo popolnoma goli. Ker ste že toliko storili za nas, storite še tudi eno: Dajte nam samo najnujnejša ogrinjala, da pokrijemo svojo goloto! Potem bomo tako srečni, kot je lahko kje v vsej neskončnosti srečno kakšno bitje!"
8 Jaz pravim Martinu in Boremu: "Brata, odprita tisti zlati zaboj, tam se bo našlo dovolj oblačil, da se bodo lahko naši varovanci za prvo silo dovolj dobro in primerno oblekli. Sčasoma pa bodo po stopnji izpolnitve svojega duha že prejeli oblačilo Božjega kraljestva. Zgodi se!"
9 Škof Martin in Borem pri priči skočita k zlatemu zaboju in izvlečeta iz njega sto modrih oblačil, prva deloma z veliko gubami in druga deloma z malo gubami. Oblačila z več gubami izročita moškim, tiste z manj gubami pa ženskam. V trenutku se vsi oblečejo in spet imajo še večje veselje, ko vidijo, da jim ta oblačila nadvse dobro pristajajo.
10 Vsi Me zdaj hvalijo in govorijo: "O prijatelj, ti si dober, nadvse dober si, in pri tem zelo moder in mogočen po meri svoje modrosti! Na svetu smo res slišali, da je veliki Lama tudi zelo dober in moder, če ne dobi Ahrimana pred oči. Pogled nanj pa ga tako zagreni, da potem tisoč let ne bruha drugega kot jezo nad svet, v katerem prebiva Ahriman. Potem pa še za tisoč let zakrije svoj obraz, samo da ne bi videl svojega najhujšega sovražnika. S tem pa potem tudi prezre ljudi in se celih dva tisoč let ne zmeni zanje.
11 Če je z Lamo v resnici tako, potem pravimo, da si ti veliko modrejši, mogočnejši in s tem tudi boljši kot ves Lama, ki neumno sovraži hudobnega Ahrimana! Tako je; to povemo tukaj vsi, Lami navkljub, in kot pričevanje za resnico!
12 Mi vsi pa smo že na Zemlji od poslancev iz nekega drugega sveta slišali o nekem Jezusu. Ta naj bi bil resnični, utelešeni Lama sam. Ahriman pa ga je umoril, ker je naščuval ljudi proti njemu. Če tudi vi kaj veste o tej zgodbi, nam pripovedujte o njej; mi vsi bi si o tem zelo radi prišli na jasno!
13 Na svetu smo zaradi tega izgubili življenje. Toda tu, verjamemo, ni več smrti! Zato bi bilo morda vendarle pametno kaj podrobnejšega zvedeti o tem Lami Jezusu? Vzemimo, da je kaj resnice na tem - zaradi česar smo izgubili življenje - če vam je ta stvar znana, bodite tako dobri in nam povejte kaj o tem.
14 Glejte, šlo nam je že kar dobro! Naučili srno se določenih molitev, ki so bile dobre. Toda tedaj se je zgodilo, da je šel eden od poslancev predaleč: ljubica je izdala njega in vse nas in še celo množico. Vsi smo morali s svojim življenjem plačati, ker smo odpadli od našega Lame in hoteli sprejeti drugega boga.
15 Verjetno pa nam je to zagodel le hudobni Ahriman. In tako upravičeno upamo, da nam Lama tega ne bo preveč zaračunal, posebno, če za tem Jezusom v resnici tiči sam Lama!"
16 Jaz pravim: "Moji ljubi prijatelji, potrpite samo še malo, pa boste tu v resnici izvedeli vse, kar bi radi izvedeli! Zdaj pa le pojdite z nami naprej. Tu boste srečali veliko družbo: tiste poslance, ki so takšne nauke prinesli k vam in tudi tisto dekle vaše dežele, ki vas je izdala skupaj s tistim poslancem, ki si je preveč upal. Toda ko se boste srečali z njimi, ne smete jeze niti pokazati niti se jeziti, temveč jim morate odpustiti vse, kar so vam storili; potem boste takoj spoznali Lamo Jezusa! Zdaj pridite izza varovalne ograje in nam sledite voljnega srca in dobre volje! Zgodi se!"

93 Neprijeten prizor ponovnega snidenja med Kitajci - Izdajalkina zgodba

1 Po teh besedah pride vseh sto z ljubkimi obrazi izza varovalne stene in ostrmijo nad velikim sijajem in prostornostjo dvorane. V njenem, proti poldnevu obrnjenem delu, je tisoč prejšnjih gostov, poleg še drugih več sto, ki so bili pri obdelavi notranjosti menihov in nun rešeni skupaj z njimi.
2 Ko teh sto zagleda številne goste, ki so večinoma še v naravnih oblačilih, se nadvse čudijo, tudi ko prepoznajo tiste poslance, ki so jih na svetu hoteli poučiti v krščanstvu. Ko pa med njimi zagledajo tudi Kitajko, ki je glavnega poslanca in z njim tudi vse njih izdala, se jim kmalu zmračijo obrazi in Mi pravijo:
3 (Sto Kitajcev:) "Poslušaj, najljubši prijatelj, ta pojava nam je sicer kar najbolj neprijetna, toda ker vam, kot se zdi, ni zoprna, tudi nam ne srne biti. Videti je, da se poslanec, ki ga je izdala, zdaj nenavadno dobro razume z njo, saj se zelo prijazno pogovarjata. Ona je sicer lepo in čedno bitje, zato je tudi bila na svetu ljubljenka tega poslanca. V velikem cesarskem mestu Peking so jo imenovali 'prava lepotica' in je bila zato ljubljenka vsega mesta. Toda zaradi svoje pohlepne, umazane izdaje nad vsemi nami, je izgubila vse spoštovanje velikega cesarskega mesta in kot smo slišali, kmalu nato od žalosti umrla.
4 Zato se čudimo, kako je prišla ta zanesljiva Ahrimanova služabnica, ki je prek nas izdala Lamo Jezusa, v te svete dvorane! Ali je morda Lami samemu všeč njena lepota?"
5 Jaz govorim: "Ljubi prijatelji, ali niste tudi vi imeli otrok, med katerimi so bili nekateri pridni, nekateri pa zelo hudobni? Vsi pravite: 'Ja!' Jaz pa vas vprašam: Ali ste hudobne zaradi tega vrgli hijenam in tigrom, ali se niste z vso svojo skrbjo in ljubeznijo obrnili k tem hudobnim in ste se na pridne veliko manj ozirali? Pravite: 'Ja, ja, tako je bilo!'
6 Glejte, če ste pa vi, ki v vsem svojem življenju nikoli niste bili dobri, vašim, celo najbolj hudobnim otrokom delali samo dobro - kako lahko mislite, da bo zmeraj najboljši Lama svojim otrokom dal kaj slabega, če ga skesano prosijo za kaj dobrega?
7 Ta deklica se je na svetu pregrešila zoper vas, toda pozneje je svoje domnevno hudobno dejanje obžalovala ravno tako močno, kakor močno vas je ljubila prej, preden je izdala glavnega poslanca in s tem nehote tudi vse ostale.
8 In tako ima dobri Lama vendar tudi prav, če enega Svojih otrok takoj ne zavrže, četudi je storil zlo, potem pa prišel k Njemu in Ga od vsega srca skesano prosil odpuščanja.
9 Glejte, dobremu Lami torej ni treba biti zaljubljen v lepo Pekinčanko, da bi ji naklonil blaženost, temveč je dovolj, da je dobri Oče vsem ljudem in da Ga kot takšnega spoznajo. Posebno, če je to zadnje res, potem z blaženstvom slabotne hčerke na Zemlji ni več težav.
10 Kaj mislite, ljubi prijatelji zdaj - ravna dobri Lama prav ali narobe?"
11 Eden od stotih pravi: "Tako kot ravna veliki, sveti Lama, je dobro in prav! Toda zdaj nas je lepa Čan-Ča zagledala in hiti k nam! Le kaj nam bo sporočila? Tiho, je že tu!"

94 Lepa, pristna sprava med Čan-Ča in stotimi Kitajci - Gospod in Čan-Ča

1 Čan-Ča pade pred stotimi na obraz in jih prosi odpuščanja za vse zlo, ki jim ga je - četudi nehote - prizadela.
2 Vseh sto pa enoglasno pravi: "Ljubka Čan-Ča, če ti je odpustil veliki sveti Lama, kako ti ne bi mi? Saj je vendar isti, vekomaj Sveti, odpustil tudi nam, ki smo tudi darovali mnoge in velike daritve Ahrimanu. Zato vstani in nas uščipni v ušesno mečico v zna menje, da smo za večno odpustili drug drugemu!"
3 Čan-Ča z ljubkim obrazom in vedenjem vstane in stori, kar teh sto želi od nje. Potem, ko je vseh sto nežno uščipnila v ušesno mečico, pravi:
4 (Čan-Ča) "Vaša srca naj bodo moj najlepši nakit, pogled na vas najlepša paša za moje oči. Moje srce pa naj vam bo najmehkejša blazina, na kateri bi se lahko odpočili, če bi vas ljubezen utrudila. Moje roke naj vam bodo nežna vez od srca do srca in iz mojih ust naj v vaše življenje neizčrpno teče najslajši balzam.
5 Na mojih prsih se zavihtite do zvezd in moje noge naj vas nosijo po trdih poteh. In ko sonce zaide in Luna ne osvetljuje več Zemlje, in sijaj zvezd zakrivajo goste megle, tedaj naj vam moje oči razsvetljujejo pot vašega hrepenenja, in moje srce in duša naj vas ogrejeta v hladni noči življenja.
6 Večno vam bom najmilejša služabnica v najnežnejših in v najtežjih potrebah vašega življenja, ker ste mi prisluhnili in mi odpustili moj hudi greh, ki sem vam ga storila."
7 Po tem govoru, ki ga je povedala ljubka Čan-Ča, stopi eden iz srede teh stotih k njej in dvigne obe roki nad njo in se je na glavi dotakne s konicami kazalcev in govori: "O Čan-Ča, kako lepa si! To ti povem na ves glas, tako kot buči silen vihar. In povem ti to tudi tako nežno, kot pihlja dehteča večerna sapica okrog najnežnejše gazeline volne: lepša si kot jutranja zarja nad modrimi gorami, ki krasijo veliko mesto središča kraljestva Zemlje in bolj čudovita kot čujuluk (ena najlepših rož, ki jo vzgajajo samo v cesarskem vrtu)!
8 Tvoja glava je bolj ljubka kot glava zlatega goloba in tvoj vrat bolj vitek in bel kot vrat bele gazele. Tvoje prsi so nežnejše in mehkejše kot tučaran (vrsta najmehkejše volne, ki raste na neki vrsti ločja) in tvoje noge so manjše kot noge antilope, ki skaklja in pleše po najvišjih vrhovih Himalaje. In kakor nam je sonce ljubo, tako ljuba si nam tudi ti. In kakor čudovito polna luna osvetluje valujočo gladino morij, tako čudovito tvoja ljubkost osvetljuje tudi naša srca.
9 Tako naj se odslej tudi tvoje želje prav tako ljubko lesketajo v naših dušah in poživljajo naša srca kot zvezde poživljajo srca izgubljenih mornarjev, ki na širnem oceanu dvigajo svoja jadra, ne da bi podnevi vedeli, kam naj usmerijo svoje ladje, da bi dospeli v srečno domovino."
10 Nato se spet obrne k Meni in govori: "O prijatelj, ali je prav, da smo to, ki je bila naša sovražnica, sprejeli tako kot eno srce v sto src?"
11 Jaz pravim: "Tako je prav, storili ste po svojem najboljšem običaju. Toda ker zdaj niste več na svetu, temveč v večnem kraljestvu duhov, kjer veljajo drugi običaji in navade, se jih boste postopno tudi držali in se predvsem po njih ravnali, tako kot boste videli nas, če hočete ostati tu! Če pa bi vam bila krepost vaše dežele ljubša od kreposti te hiše, potem bi seveda morali oditi k tistim, ki bodo imeli še zelo veliko opravka, preden bodo dosegli to hišo!"
12 Čan-Ča pravi: "O ti najljubši, najčudovitejši prijatelj ubogih - glej, tukaj hočemo biti tako kot najfinejši zemeljski porcelan, ki se pusti oblikovati v vse plemenite oblike. Tvoja volja naj bo naše življenje in tvoja beseda, sveta beseda Lame!"
13 Jaz pravim: "Pridi sem, ljubka Čan-Ča, Jaz ti bom dal novo obleko in ta naj te krasi bolj, kot najlepša jutranja zarja bele vrhove modrih gora!"
14 Čan-Ča skoči k Meni, Martin pa že prinese iz zlatega zaboja rdečo obleko, ki je obrobljena s številnimi zvezdami in lepo okrašena, ter Mi jo izroči z besedami:
15 (Škof Martin:) Ta se bo res čudoviti Čan-Ča nebeško podala; to je resnična obleka ljubezni! Odkrito moram priznati, Kitajka je zdaj tudi meni nadvse všeč; samo ob njenem pristno kitajskem načinu govorjenja se še ne morem prav znajti. V njem je še veliko zemeljskega, sicer pa je prav vzhodnjaško poetično. Nisem verjel, da premorejo Kitajci toliko liričnosti. Toda meni je to všeč! Teh ne bomo pustili oditi!
16 Jaz govorim: "Imaš prav - tudi Meni so všeč in srce Čan-Ča še prav posebno. Toda z njimi boš imel še precej opravka! Vendar zdaj k Čan-Ča!
17 Ljubka hči, sprejmi to obleko: to je obleka ljubezni in modre krotkosti v tebi! Res, da si izdajala te, ki so hoteli sprejeti pričevanje Lame Jezusa. Toda izdajalka si postala po kreposti tvojega cesarstva in si hotela samo rešiti cesarjevo življenje, pri tem pa ne žrtvovati življenja svojih bratov. To je potem storil cesar - tega pa ne bi storil, če bi imel Tvoje srce v svojih prsih. Ti si torej nedolžna in čista kot ta obleka, ki ti jo oblačim. Sprejmi jo, to je Moja velika ljubezen do tebe!"

95 Čan-Čaino hrepenenje, da bi raziskala Gospodovo bistvo - Gospodovo navodilo - Goreča ljubezen Čan-Ča do Gospoda

1 Čan-Ča spoštljivo vzame obleko in ta v trenutku, ko se je dotakne, vse njeno bitje nadvse čudovito polepša. Ko stoji tako nebeško oblečena, joka od veselja in pravi: "O prijatelj, le kako ti je ime? O povej mi svoje ime, da ga z gorečo pisavo za večno zapišem v svoje srce!"
2 Jaz pravim: "Najlepša Čan-Ča, za to je že poskrbljeno! Kar bi rada storila, se je že zgodilo. Le išči v svojem srcu, pa boš našla to, kar bi rada slišala od Mene! Povem ti: Tvoja ljubezen do Mene ti bo vse razkrila!"
3 Čan-Ča se ob Mojih besedah zelo začudi. Čez nekaj časa govori, zatopljena vase: `Tvoja ljubezen do Mene ti bo vse razkrila! Kar bi rada storila, se je že zgodilo. Le išči v svojem srcu, pa boš našla to, kar bi rada slišala od Mene!'
4 Čudno, nadvse čudno! Hm, hm, le kako more tako govoriti?! Toda zakaj moje srce tako zelo gori od ljubezni, ko on govori z menoj? V njegovem glasu je tako nerazumljiva čudežna moč, da bi zmogel - tako se mi zdi - že z močjo svojega govora ustvariti svetove in jih znova uničiti! Milina, nikoli znana, pri tem pa resnična Božja resnoba! Resnično, resnično, resnično, slutim nekaj velikega!
5 O ti sveta beseda, na Zemlji še nikoli slišana! Kako sveto zvenijo besede: `Tvoja ljubezen do Mene ti bo vse razkrila!' Jaz vendar hočem samo eno, samo njegovo ime hočem. In on pravi: `Vse! Vse!' Res, kako neskončno večje je vse, kot pa eno! Jaz sem vendar hotela smo eno, on pa pravi: vse!
6 O Lama! Lama! Ti veliki, sveti Lama, kako naj to razumem?! Ah, ah, kako čudovita je njegova postava in kako vzvišeno veličanstven pogled njegovih oči! Tudi druga dva sta vzvišenih postav in videti sta tudi zelo modra in mogočna. Toda če pogledam tega enega, mi zagori srce kot velika cesarska bakla, ki prižgana nad velikim stolpom cesarske palače, razsvetljuje vse mesto svetleje kot polna luna.
7 (Obrnjena k Meni:) Ah, ljubi prijatelj, ja ti božanski prijatelj! Kakšne besede si mi govoril! Kdo razen tebe lahko razloži njihov pomen? V meni so prebudile globoko slutnjo in ah - ne morem ti več prikrivati - ljubezen, da, tako čudovito, najmogočnejšo ljubezen do tebe, najčudovitejši! Prav imaš, resnično si govoril: `Tvoja ljubezen do Mene!' Da, ljubezen do Tebe, najčudovitejši!
8 Glej, ko sem se sprehajala na Zemlji po lepih in velikih vrtovih, s katerimi je mesto mojih bratov tako bogato, sem pogosto prisluškovala nežnim zvokom labodov, ki so ljubko plavali po gladini majhnega jezerca in tako pozdravljali zahajajoče sonce. To so bili čudoviti zvoki; toda bili so nič v primerjavi z najnežnejšo milino zvena tvojega govora!
9 Pogosto sem šla zgodaj zjutraj na sprehod in sem vzela s seboj svojo eolovo harfo. Ko je lahen jutranji vetrič pobožal njene strune, je zazvenela tako čudovito, da je moje srce zaradi tega zatrepetalo od veselja. Ja, takrat je res zatrepetalo moje srce - kajti takrat nisem slišala Tvojega glasu; odkar pa je zatrepetalo ob nebeškem zvenu Tvojega glasu, kalank ne bi več zganil Čan-Čainega srca!
10 Kako sladko so nekoč zvenele besede moje matere, ko me je klicala in govorila: `Čan-Ča, ti moje življenje, pridi na srce svoje mamice, ki te ljubi bolj kot svoje življenje!' - Ah, ljubi prijatelj, v tem klicu je bilo več harmonije, kot je lahko dojame svet. Kako zelo blažena je bila poskočna Čan-Ča ob tem klicu! Zemlja je postala lepša, bila je kot spremenjena, postala je nebeški vrt!
11 Toda, o prijatelj, najčudovitejši, takrat še nisem slišala zvena tvojega glasu! Kako globoko v prah se pogreza vse to, ko pogledam Tebe, in v svojem trepetajočem srcu zaslišim zven tvojega nebeškega govora, kot sveti odmev iz nebes! Ah najčudovitejši, kaj bom počela, ko se bo moje srce vedno bolj silovito vnemalo zate, večno samo zate?!
12 Lama, Lama, Ti si pač velik in čudovit, kjer koli si. Tebe je treba ljubiti nadvse. Toda kaj more uboga Čan-Ča za to, če je njeno srce tako zelo ganil ta, gotovo tudi Tvoj prijatelj!
13 Toda ti, o najčudovitejši, gotovo ne boš jezen name, ker si Te drznem tako zelo ljubiti? Saj vendar ne morem nič za to, če si postal mojemu srcu tako svet!
14 Na Zemlji so me res učili, da so za dobre ljudi nebesa, ki so še tisočkrat lepša kot Peking, veliko cesarsko mesto, in bolj vzvišena kot veličanstvo modrih gora. Meni pa se zdi zdaj ta nebeški sijaj čisto prazen in mislim, da nikoli ne more pomeniti nebes, temveč samo eno srce lahko drugemu srcu večno pomeni nebesa vseh nebes!
15 Jaz sem v Tebi našla svoja nebesa nebes! Ah, ko bi hotel tudi Ti v meni najti vsaj majhen vrtiček zadovoljstva!" - S temi besedami se milo dekle zgrudi k Mojim nogam.
16 Martin pravi: "O Gospod - 'brat' sem hotel reči - skoraj bi te izdal! - takšne deviške milobe še nisem doživel. To bom imenoval ljubezen! V primerjavi s to ljubeznijo smo mi drugi voli. Brat Borem, od te bi se morala midva še kar veliko naučiti. Kaj meniš?"
17 Borem pravi poln največjega spoštovanja: "Vsekakor, ljubi brat Martin, v najbolj osrečujoči družbi Mojstrov vseh Mojstrov pač nikdar ne bova končala z učenjem. Sicer pa, vse spoštovanje pred to milo Kitajko; z nežnostjo njenih čustev in s pravim vzhodnjaškim žarom njene ljubezni seveda še dolgo ne bova mogla meriti svoje. Izredno razveseljivo je poslušati kako govori in poleg tega opazovati, kako njena ljubezen narašča. Nadvse osrečujoče za naju pa je, da veva, kakšno pot ubira njena, zdaj še slepa ljubezen!"

96 Gospodovo opozorilo za'previdno ravnanje pri nezrelih - Čan-Čaina ljubezen do Gospoda v neskladju s Čan-Čaino ljubeznijo do Lame

1 Jaz govorim: "Nikar se preveč ne izdajta v svojih pogovorih! Mi trije vemo, kaj in kdo smo. Toda vsi ti so za zdaj še veliko preslabotni, da bi prenesli našo resničnost. Zato morata biti zelo previdna, kako govorita z Menoj. Razumita, ljuba brata, enaki smo! To sem vama povedal potihoma zato, da ne bi tile zaznali. Če pa mi trije govorimo glasno pred vsemi, smo vsi enaki in eno. Razumita vendar, saj vesta, zakaj!"
2 Martin pravi: "O brat, Ti - Ti, Ti nad vse ljubljeni brat, to že razumeva! jaz bom pazil kot mačka na miš, da se ja ne bi kje zagovoril. Malce potrpljenja pa le moraš še imeti z menoj, če bom včasih nevede izrekel kakšno neumnost. Včasih se zdim samemu sebi že kar moder. Toda, če si tukaj Ti, se mi zdi moja modrost prava neumnost, tako da bi se lahko samemu sebi na ves glas smejal. Toda kljub temu me veseli, da sem - seveda samo s Tvojo pomočjo - toliko napredoval, da vsaj včasih povem kaj pametnega."
3 Jaz govorim: "Zelo dobro, ljubi brat Martin, le ostani, kakršen si, kajti ravno tak si Mi najbolj všeč. Kajti glej, pravega srčnega humorja tudi v nebesih ne srne manjkati! Spet moramo nameniti pozornost naši Čan-Ča. Martin in Borem, dvignita jo od Mojih nog, kajti Jaz se je s Svojimi rokami še ne smem dotakniti!"
4 Oba urno storita, kar sem jima ukazal. Čan-Ča stoji še vsa omamljena od ljubezni sredi med nami in se trudi, da bi svoja čustva izrazila z besedami.
5 Martin govori: "Kako zelo lepa je v tej iskreni ljubezni! Res, saprament, če bi jo na Zemlji lahko videl takšno, sem prepričan, da bi ljudje kar ponoreli ob pogledu na njeno očarljivost!
6 Zelo pa se čudim samemu sebi, da lahko takšno izjemno lepoto, čeprav mi tako zelo ugaja, gledam brez vsakega čutnega poželenja, to se meni - kot se je pokazalo ob Merkurijanki in prejšnji ovčji čredi - prej ni dogajalo.
7 Sicer mi je nadvse dobro del dotik te mehke in lepe roke, nisem se pa ob tem čutno vznemiril. Za to se lahko večno zahvaljujem, Ti že veš komu, in Ga neskončno slavim.
8 (Potem se obrne k Čan-Ča:) Kako ti gre, ti najbolj ljubka prebivalka moje hiše, ki mi jo je za večno dal veliki, sveti, ljubeznivi Lama? O govori, govori! Glej, vsi te imamo nadvse radi in tvoje najlepše besede neznansko razveseljujejo srca nas vseh!"
9 Čan-Ča govori: "Ah, neskončno prijetno mi je! O ljubi nebeški prijatelji, služabniki svetega Lame! Le komu ne bi bilo med vami neskončno prijetno? Saj je vendar ljubezen najvišje dobro človeškega srca. Ko pa najde kakšno srce ljubezen, kot sem jo tukaj našla jaz, česa si sploh še lahko želi? Je kakšna večja blaženost kot ta, ki jo daje ljubezen? O prijatelj, meni je tu neizmerno lepo!
10 Kajne, ljubi prijatelji, da bom lahko za zmeraj ostala pri vas? Čutim sicer, da vas nisem vredna, ker odkrivam na sebi, kljub tej čudoviti obleki, še veliko pomankljivosti. Toda moje srce vas ljubi in še posebno - to rada priznam - tebe, ki mi nisi hotel povedati svojega imena. Saj ne boste zavrgli tega srca, ki vas, posebno pa tebe, Brezimni, tako neizmerno ljubi!"
11 Jaz govorim: "Nikoli več ne boš odšla od nas! Kajti glej, ljubezen je temelj vseh nebes in ljubezen so tudi sama nebesa vseh nebes. Kako bi bil lahko nekdo, ki jo ima toliko kot ti, iznan iz tega, kar je njegovo bistvo? Takšna ljubezen, kot je tvoja do nas, pa tudi v trenutku očisti vse pomankljivosti duše, in ta je potem tako čista, kot bi jo pravkar izdihnil sam Lama!
12 Zato v prihodnje ne skrbi več, ali boš smela ostati tukaj. Vedi, da te bomo za večno obdržali kot posebno ljubljenko naše ljubezni, kamor koli bi začasno odšli zaradi brez števila različnih potreb tega kraljestva. Ali pa borno na veke ostali tukaj v tej hiši, vendar to pa ni povsem zanesljivo. Kajti v kraljestvu velikega Lame je še zelo veliko bivališč! Toda kamor koli že bomo šli, boš - tako kot zdaj - zmeraj med nami!
13 Kajti glej, tudi mi te ljubimo tako močno, kot da bi bila v vsej neskončnosti edino bitje, ki lahko upravičeno najodločneje zahteva našo ljubezen. Ker te mi vsi - in saj razumeš, ljubka Čan-Ča, prav posebno Jaz! - tako zelo ljubimo, kako bi te mogli pustiti od nas? Ti si in boš Moja ljubljenka za večno; to ti zagotavljam."
14 Čan-Ča pravi: "O Lama, Lama, kako svet in dober moraš biti šele Ti, ko so že Tvoji služabniki tako neskončno dobri in ljubeznivi! Toda, ah, ljubi prijatelj, veš, ko te takole opazujem, tako - ah, ne vem, kako naj ti povem, se mi zdi, kot da Lama ne bi mogel biti boljši od Tebe! To bo najbrž edina napaka, ki jo ima ljubezen, da ima to, kar enkrat nadvse ljubi, tudi za najboljše in najpopolnejše. Tako se tudi Ti zdiš meni vsaj tako dober kot sam veliki Lama! Lama bo ubogi Čan-Ča pač odpustil, ker tako misli in čuti?! Saj vendar ne morem nič za to, da te tako brezmejno ljubim!"
15 Jaz pravim: "O Čan-Ča, Lama ti je že zdavnaj odpustil, o tem bodi prepričana. Kajti Lama ljubi tudi svoje služabnike tako brezmejno, da je tudi njemu samemu v največje veselje in blaženost, če se njegovi služabniki, med seboj brezmejno ljubijo. Zato se nikar ne boj, da bi se lahko s svojo ljubeznijo do Mene pregrešila proti Lami. Za to sem ti porok z vsemi nebeškimi zakladi!"

97 Čan-Ča zavzeto povprašuje po imenu svojega ljubljenega prijatelja – Gospodovo opozorilo na najboljši napotek – Razlika med gostiteljem in gostom

1 Ko Čan-Ča to sliši, v zadregi reče: "O najbolj čudoviti prijatelj mojega bitja! Gotovo si velikega, svetega, večnega Lamo že večkrat videl in morda si celo govoril z Njim, ker lahko govoriš o Njem s tolikšnim, meni nerazumljivim prepričanjem, kot da bi bil njegov prvi služabnik? Ja, ja, bo že tako, sicer ne bi mogel biti tako neizrečeno ljubezniv! Tvoje besede ne bi imele tolikšne moči kot jo imajo, če ne bi bile besede samega Lame!
2 Glej, prej sta govorila tudi oba Tvoja prijatelja, toda v njunih besedah sem opazila manj moči. Samo če sta govorila s Teboj, so imele njune besede nekaj moči. Ko pa je eden od njiju govoril z menoj, nisem občutila moči v njegovih besedah. Iz tega moje srce sklepa, da si Ti Lami bližji kot ta dva. Ali nisem prav presodila?"
3 Jaz pravim: "Povem ti, vprašaj samo svoje srce, svojo ljubezen do Mene; ta ti bo razkrila vse! Zdaj pa pojdimo tudi k drugim bratom, tudi ti potrebujejo našo skrb in ljubezen. Ti pojdi ob Moji strani, Moja ljuba Čan-Ca!"
4 Čan-Ča govori: "Kako zelo dobro, da ste se v svojih srcih spomnili tudi drugih mojih bratov in sester; kajti gostitelji so zmeraj na boljšem kot gostje. Gostitelji lahko dajo, kdaj hočejo, gostje pa smejo nekaj vzeti šele tedaj, ko se jim nekaj ponudi. In ko dano vzamejo, morajo vzeti zelo vljudno in gostitelju izkazati veliko čast ter mu nikoli ne odreči hvaležnosti.
5 Gostitelju pa ni treba nikogar nič prositi, če hoče iz svoje shrambe vzeti kaj zase. Kadar koli si lahko vzame kar hoče in kolikor hoče. Pri tem se mu ni treba ravnati po vseh pravilih vljudnosti, niti mu za to koga častiti niti se komu zahvaljevati. Zato je gospodo v bistvu treba blagrovati samo zato, ker kadar koli lahko da, kar hoče. Sprejemalci pa so, če že ne ravno nesrečni, pa zmeraj na slabšem, ker morajo vzeti, kar pač dobijo.
6 Tako se spomnim številnih gostov, h katerim spadam tudi sama. Vi trije ste seveda nadvse ljubi in dobri gostitelji in gospodje te nebeške hiše, pa ste kljub vaši brezmejni dobroti vendarle veliko na boljšem kot vsi ti gostje, pa če zanje še tako dobro skrbite. Kajti zmeraj ostanete vi gospodje, tile pa samo gostje, ki so povsem odvisni od vas. In kako zelo prav, da ste se v svoji dobroti spomnili tudi nanje.
7 Ljubi prijatelj, menda mi ne boš štel za napako, da tako govorim? Gotovo si ne bi bila drznila tako prosto govoriti, če Te ne bi imela tako neizmerno rada. Moja velika ljubezen do Tebe, moj nebeški prijatelj, mi razvezuje jezik; in ko je ta razvezan, se pač vrti po mili volji."
8 Jaz govorim: "O ti najnežnejša balzamova kapljica Mojega srca, le zmeraj govori tako kot ti narekuje srce. Nas pač nikdar ne moreš užaliti, posebno če govoriš tako modro, kot si govorila zdaj. Kajti povem ti, najmilejša, natanko tako je kot si povedala. Res je veliko laže dajati kot prejemati. Bedni dajalec je v bistvu še zmeraj veliko na boljšem kot najboljši prejemalec!
9 Toda te ureditve večno ni mogoče spremeniti, ker ne more vsakdo biti gospod. Četudi bi Lama vse ljudi naredil za gospode, tako da bi vsak imel svojo hišo in dober položaj, ter ne bi bilo treba nikomur drugega ničesar prositi, kaj bi bilo potem z ljubeznijo do bližnjega in do bratov in kaj z ljubeznijo do Lame? Glej, ta bi potem propadla in vendar bi moral na koncu biti Lama dajalec, vsi ljudje pa vezani prejemalci, tako kot so zdaj in bodo vekomaj!
10 Da pa lahko prejemalci kar se da brez zadrege dano sprejmejo, mi gostitelji tukaj neprestano dajemo, in sicer tako obilno, da si more in sme vsak prejemalec in jemalec vzeti od ponujenega neskončno veliko, kolikor mu poželi srce.
11 Povem ti, Moja nadvse ljuba Čan-Ča: z dajanjem gre tukaj celo tako daleč, da v vsej neskončnosti skoraj ni bitja, kateremu ne bi bilo zmeraj dano tisočkrat več, kot bi lahko večno zadostilo najbolj vročo željo njegovega srca! Kaj torej meniš, Moja ljuba Čan-Ča - so prejemalci ob takih možnostih dajanja še zmeraj obžalovanja vredni?"
12 Čan-Ča: "Ah, ja, to pomeni, da so prejemalci skoraj srečnejši od dajalca. Kajti dajalec - saj mi boš odpustil, če morda tukaj spet govorim preveč in neprimerno - ima zelo veliko skrbi. Neprenehoma mora misliti, kako bo svoje shrambe napolnil tako, da se zaradi obilnega dajanja ne bi izpraznile!
13 Na Zemlji sem pogosto mislila, kako mogoče je Lami skrbeti za tako neskončno veliko stvari: za travo, ki kar naprej raste, za grmovje in drevesa in neštete živali in ljudi. Toda tedaj mi je rekla mati:
14 Čan-Ča, kako lahko razmišljaš o Lami tako po človeško?! Mar ne veš, da je Lama vsemogočen in povsod pričujoč s Svojo močjo? On, neskončno modri, mora vendar samo hoteti in takoj se zgodi vse, tako kot hoče, kadar hoče in kakor hoče!
15 Ko mi je mati tako govorila, sem jo pozorno poslušala in bila z njenim odgovorom kmalu zadovoljna. Toda zdaj bi rada zvedela od Tebe, ki si služabnik Lame, ali je z Lamo res tako kot me je učila moja mati.
16 Ali je Lami lahko skrbeti za vse to neskončno ali pa je tudi zanj to težko? Če Mu je lahko, potem je kot darovalec prav tako na dobrem, kot so na dobrem vsi nešteti prejemalci. Če pa Mu takšna skrb za neskončne potrebe neštetih miriad včasih vendarle povzroča precejšnje težave, potem bi Ga bilo treba ob Njegovi neomejeni radodarnosti celo pomilovati! - Povem ti, Ti moj najljubši prijatelj, ali veš o tem kaj več."

98 Gospodove besede o bistvu in delovanju Lame - Čude z drevesom - Svarilo k previdnosti

1 Jaz pravim: "O Moja najljubša Čan-Ča! To ti lahko povem čisto na kratko, torej poslušaj! Glej, ker poznam Lamo tako dobro kot pozna On samega sebe, ti lahko povem: porajanje in ustvarjanje je velikemu Lami nekaj zate zares nedoumljivo lahkega. Kajti neki ideji, ki jo je domislil, mora iz Svoje volje reči samo 'Bodi!' In takoj že obstaja vse, kar hoče! Približno takole - zdaj pa le dobro pazi, kot si zdaj Jaz mislim, da stoji pred mano lepo drevo, polno najboljših sadežev! Ali pa si ti predstavljaj takšno drevo, npr. zelo lepo figovo drevo. Ga že imaš?"
2 Čan-Ča pravi: " ja, ja si že zamišljam eno, kakršno je stalo v vrtu mojih staršev!"
3 Jaz govorim: "No dobro, zdaj pa pazi! Tudi Jaz mislim na isto drevo in enako kot Lama rečem temu drevesu: 'Bodi!' Glej, figovo drevo že stoji pred nama z zrelim in užitnim sadjem vred!
4 Glej, prav tako lahko, kot sem Jaz pokazal živ zgled, lahko Lama ustvari tako posamezno stvar kot tudi vso neskončnost. Ni Mu pa tako lahko ustvariti ljudi, da bi bili prav tako svobodni in popolni kot je On sam. Za to je potrebno že nekaj več kot zgolj vsemogočnost; toda četudi je to težje, je Lami vendar vse mogoče!
5 No, Moja najljubša Čan-Ča, ali zdaj razumeš Mojo razlago? To figovo drevo pa ti podarim za zmeraj; nikoli se ti ne bo posušilo, temveč ti bo zmeraj rodilo najbogatejše in najboljše sadeže!"
6 Čan-Ča osupla strmi in ne more spregovoriti niti besede; nekaj časa opazuje Mene, nekaj časa figovo drevo. Ta čudež pritegne tudi pozornost gostov, tako da se nam ni treba odpraviti k njim; vsi so zelo začudeni.
7 Tudi škof Martin presenečen opazuje drevo in pravi: "O brat, dobro vem, da Ti lahko ustvariš takšno drevo. Toda kljub temu me je posebno presenetilo, da si ga tako nenadoma postavil tukaj!
8 Priznati moram, da je vsemogočnost nenavadno lepa stvar. Toda, kaj more kdo izmed nas za to, da je nima in je tudi ne more imeti, ker je še veliko preneumen za to! V bistvu pa je tudi dobro, da neumen duh, kakršen je na primer moj, nima vsemogočnosti. Kajti če bi jaz imel kaj takšnega, bi bilo z menoj konec! Ti, najbolj čudoviti brat, bi se še sam čudil najbolj neumnim tvorbam, s katerimi bi kmalu napolnil neznansko vesolje! O Gospod, to bi bile karikature, ki bi iskale sebi podobne!
9 Zato je prav, da najmodrejši Lama takšne vsemogočne sposobnosti podeli samo tistim, ki najbolj obvladajo nebeško modrost, tako kot Ti. Da pa mora biti Tebi potemtakem očitno laže dajati kot jemati, je menda vendar bolj jasno, kot najjasnejše opoldansko sonce? Kajti Ti bi - vsaj tako menim - zelo težko jemal, saj (čisto tiho) je tako in tako vse Tvoje!"
10 Jaz pravim: "Ne tako glasno, Moj ljubi brat Martin! Čedalje bolj doumevaš. Pomisli, da so navzoči še drugi, ki še niso na tvoji stopnji! Na začetku si že prav govoril, toda proti koncu si šel skoraj predaleč, to pa bi lahko tej družbi precej časa škodovalo! Zato se le dobro zberi, bodi zvit kot kača, pri tem pa blag kot golob! Zgleduj se po Boremu, ki ve, kje je njegovo mesto in natančno upošteva nebeško modrost. Stori tudi ti tako, pa bomo s temi gosti zlahka napredovali!"
11 Škof Martin: "Oh, hvala Ti za dobri nasvet, natančno se ga bom držal! Toda, zdaj pa poglej Čan-Ča, kako pozorno Te opazuje, prej česa podobnega sploh nisem opazil!"
12 Jaz pravim: "Dobro, to je dobro, le pustimo jo, naj opazuje; z opazovanjem se njen duh približuje Meni! Kmalu bo pripravila raznovrstna vprašanja, na katera ji bomo morali kar precej časa odgovarjati. Glej, že premika ustnice. Zato jo ti kot gospodar najprej vprašaj, kako je zadovoljna s tem pojasnilom; vse drugo se bo uredilo samo od sebe!"
13 Škof Martin takoj upošteva Moj nasvet in pravi Čan-Ča, ki od začudenja še zmeraj ne more spregovoriti: "Najmilejša Čan-Ča, povej nam vendar, kako si zadovoljna s tem pojasnilom; ali si ga dobro in jasno razumela v vseh podrobnostih! Temu čudežu pa se ne smeš tako zelo čuditi, kajti tukaj takšni pojavi niso redki. Sčasoma se boš na to že navadila.
14 Glej, tudi meni ni šlo na začetku niti za las boljše. Ko bi vedela, kakšne čudežne stvari sem jaz srečal med svojim tukajšnjim bivanjem, povem ti, da bi se od samega strmenja postavila na glavo!
15 Veš, moja ljuba Čan-Ča, to je samo majhen hišni čudež. Rabi ti samo kot nazorni pouk, kot odgovor na tvoja prejšnja vprašanja, ki si jih postavila mojemu bratu. Toda le potrpi, sčasoma bo postalo še veliko hujše!"
16 Čan-Ča govori: "Ah, ljubi prijatelj, ti lahko govoriš, ker si takšnih pojavov že vajen. Toda eden izmed nas je ob prvem pogledu na takšen izredni pojav popolnoma iz sebe - in tudi mora biti. Kajti kje na svetu je kdo že videl kaj takega?!
17 Če mi ne bi govoril tako pomirjevalno in me v marsičem prepričal, bi imela tvojega prijatelja in brata, ki se zdaj pogovarja z mojimi rojaki, kakor resnično živim, za samega Lamo! Toda ker, kot si rekel, takšni čudeži tukaj niso redki, sem spet nekoliko pomirjena in ljubim tega brata še bolj prisrčno kot pa prej.
18 Kajti čeprav je potemtakem samo tvoj brat, je vendar videti veliko bolj božanski kot ti in je s to majhno stvaritvijo to tudi dokazal. Tudi tebe zelo cenim, toda zelo dvomim, ali bi ti lahko naredil kaj takšnega. Kaj meniš o tem?"
19 Martin govori: "Ja - moja nadvse ljubljena Čan-Ča, veš, če bi že ravno moralo biti - kdo ve? Toda, če bi se hotel s takšnim čudežem samo postavljati, recimo zaradi slave, bi gotovo obsedel med dvema stoloma na tleh in bi se potem moral sramovati kot odrasel človek, ki moči v posteljo - če seveda sploh veš, kaj je pri nas človek, ki moči v posteljo?"
20 Čan-Ča pravi: "O le govori naprej, te že razumem! Pri nas se takšni naravni slabiči imenujejo 'vlažilci ležišča' (čimbunkša). Drugi dan morajo ves dan na javnem prostoru ležati na zmočenem ležišču in se tega po navadi tudi zelo sramujejo. Zdaj vidiš, da te razumem. Zato le govori nemoteno naprej in mi povej vse, kar mi imaš povedati!"
21 Martin pravi: "Hm, ja, hm, jaaa! - kaj sem pravzaprav hotel povedati? Res, tako je: govorilo se je o vplivu nekega čudeža! Dobro, že spet imam nit! Veš, najmilejša Čan-Ča, pravzprav lahko dela čudeže samo veliki Lama, kadar koli, kakor koli in kjer hoče. Mi, Njegovi služabniki, pa samo z Njegovim dovoljenjem, če je to potrebno. Tako je tudi moj brat storil tukaj to čudežno delce, ker je bilo potrebno za tvoj pouk, sicer ga sploh ne bi bil storil - in tudi pri Lami samem je tako. Tudi On skoraj nikoli ne dela čudežev pred našimi očrni, ker to ni potrebno, kajti tako in tako razumemo Njegove najmanjše namige! - Me razumeš, ljuba Čan-Ča!"

99 Martin v zadregi zaradi Čan-Čainih vprašanj

1 Čan-Ča pravi: "O ja, vse razumem, kar poveš! Toda, ker si ravno govoril o najmanjšem namigu velikega Lame, ki ga brez čudeža pri priči razumeš: povej mi potem, kako veliki Lama namiguje tebi in tvojemu bratu, da pri priči zaznata Njegov celo najmanjši namig in ga potem gotovo takoj izpolnita! Velikega Lamo morata torej videti, sicer varna ne bi mogel namigovati - ali Ga vsaj slišati in tako zaznati Njegove namige?! Če Ga pa vidita ali slišita, mi povej, kako Ga vidita ali slišita, da si Ga bom lahko kakor koli predstavljala!"
2 Martin pravi, nekoliko v zadregi: "O moja najljubša, najmilejša Čan-Ča, to je zelo kočljivo vprašanje! Tudi če ti nanj odgovorim, ga gotovo ne boš razumela. Zato bi bilo skoraj boljše, da bi mi odpustila odgovor na to vprašanje, ker v tem trenutku ne more koristiti niti meni niti tebi!"
3 Čan-Ča govori: "O prijatelj, barantanje za ceno neke dobrine je pač lahko domapri vas; nam Kitajcem pa je kaj takega tuje. Vsako blago, ki ga ponujamo, ima svojo trdno določeno ceno. Kdor ga ponuja, ga mora tudi prodati in od tega plačati cesarju davek od prodaje. Če prodajalec blaga ne proda, je to dokaz, da je postavil previsoko ceno in je hotel odirati, za to mu tudi kazen ne uide.
4 Ravno tako se mora vsakdo tudi pri govorjenju skrbno zbrati, da ne bi povedal svojih misli polovično, drugo polovico pa ostal dolžan - ali zaradi strahu ali zaradi neznanja. Kajti za oboje bo kaznovan, ker je nevredno človeka, če se boji, kjer strah ni potreben, ali pa se celo hoče delati nekaj več kot je.
5 Glej, jaz sem stroga Kitajka in ti ne odpustim ničesar, kar si mi s svojim govorom tako rekoč obljubil! Kajti kdor da pri nas s svojim govorom nekomu povod za kakšno vprašanje, mora na vprašanje tudi odgovoriti. Sicer je z vsem svojim govorom ali širokoustnež - toliko kot lažnivec - ali pa je nesposoben strahopetec in niti sam ne razume tega, o čemer je govoril. Če nočeš, da te bom imela ali za eno ali za drugo, mi v celoti odgovori na moje vprašanje, in to brez pridržkov!"
6 Škof Martin je zelo v zadregi in ne ve, kaj naj stori. Kajti če ji da pravi odgovori, Me mora predčasno izdati. Če pa ne odgovori, ga bo pred vsemi gosti razglasila za lažnivca, neumneža in strahopetca, to mu tudi ne bi bilo prijetno, ker si je tako čisto na skrivaj le malo domišljal kot hišni gospodar. Zato gre k Meni in Me vpraša, kaj naj v tem položaju stori.

100 Gospodova graja in napotki škofu Martinu za vedenje

1 Jaz rečem: "Ali ti nisem postavil Borema za zgled? Le zakaj moraš kar naprej klepetati in besedičiti v prazno! Zdaj, ko si se s svojim klepetanjem spravil v škripce, pa bi se rad spet častno izmazal. Toda glej, stvari ne bo tako zlahka opraviti, kot si misliš!
2 Kitajka je zaradi Mojega čudeža, ki sem ga moral narediti, in tvojega govora, zelo razburjena. Njeno srce sluti Mojo bližino in njen duh se bolj in bolj prebuja. Ko si ji opisoval, kako Lamove namige, celo najtišje vrste, takoj razumeš, si ji še bolj razvnel glavo in srce. Je mar čudno, da se te zdaj loteva na vso moč? Toda sam si si skuhal, sam prenašaj!
3 Enkrat sem te že opozoril, da bomo še imeli veliko opravka s temi Kitajci, ampak dotlej še nisi tega skusil. Ker pa si se delal pomembnega in si kritično stvar priklical pred časom, se zdaj bojuj kot mož. In glej, da boš zadevo s Čan-Ča spet uravnotežil, medtem ko Jaz obdelujem teh več kot sto Kitajcev; ko bodo ti v redu, potem bom že spravil v red tudi Čan-Ča! - Zdaj pojdi in stori tako!"
4 Martin se praska za ušesi in čez nekaj časa pravi: "O Ti moj G---, oha, skoraj bi se spet zagovoril! O Ti moj brat, če ti ni nič do tega in smem storiti, kar se mi zdi prav - seveda pod tvojim skrivnim vplivom - bom s to Kitajko kmalu in zlahka opravil!"
5 Jaz pravim: "Stori, kar in kakor hočeš; toda to zadevo s Kitajko moraš vsekakor spet urediti."
6 Škof Martin pravi: "Ja, če je tako, Ti moj G..., brat, sem hotel reči, bom to zadevo s Čan-Ča že speljal. Vesel sem samo, da sem dobil zdaj malo več poguma, brez njega pa bi mi lahko zares slaba predla!"
7 Borem govori: "Brat, le glej, da ti na koncu ne bo zmanjkalo poguma! Že vnaprej voham pečenko in samo želim, da se ti ne bi opekel! S Kitajci, v katerih vlada stoični duh, je zelo kočljivo občevati; kajti kjer ti poveš eno, imajo oni sto ugovorov! Razumeš to?
8 Ta Čan-Ča je sicer redko čisto bitje, polno pristne vzhodnjaško goreče, po ambrijskem etru dišeče miline. Toda pri vsem tem je vendar Kitajka, v najpopolnejšem pomenu besede. Zato bodi izjemno previden pri vsaki besedi, sicer ti bo postala neznosna uš v tvoji suknji in imel boš veliko opravka, da se je boš zlepa znebil!"
9 Škof Martin pravi: "Ja, kaj pa naj storim? Nekaj se vendar mora zgoditi? Toda kaj, to je seveda čisto druga stvar! Vseeno bom poskusil in videl, ali jo bom po (tiho) Gospodovi zahtevi lahko spravil v red!"

101 Čan-Čaino ponovno vprašanje o velikem Lami - Martinova zadrega in prazni izgovori - Čan-Čain odgovor: "O ti ubogi osel."

1 Pri teh besedah ga Čan-Ča že potreplja po rami in govori: "No, ti Lamov služabnik? Kako dolgo boš še pustil ubogo Čan-Ča čakati na pravi in določen odgovor, po katerem hrepeni njeno srce močneje, kot njena duša po tisoč življenjih!
2 O prijatelj, če bi imela tisoč src in bi bila najlepše bitje, ki se je kdaj sprehajalo pod sončnimi žarki: tvoja naj bodo vsa srca in najlepši par mojih oči naj se nikoli ne odvrne od tebe, če mi poveš resnico, odgovor na tisto, na kar si mi dolžan odgovoriti. Toda jaz imam samo eno srce; to eno srce pa te bo ljubilo kot tisoč src, če si mi pravi prijatelj in mi pokažeš velikega Lamo ali v besedah ali če je mogoče, v dejanju. Toda gorje ti, če si drzneš zapeljati moje srce, ki te tako neizmerno ljubi!
3 Res je, jaz ljubim tvojega najčudovitejšega brata s tebi nerazumljivim žarom. Toda ves ta žar naj se obrne k tebi, če mi postaneš pravi prijatelj! Na moji besedi lahko gradiš trdneje kot na diamantnih skalah!"
4 Martin je ob takšnem govoru čisto zaprepaden. Nepopisno lepo Kitajko gleda kot okamnel in misli in simulira, kaj naj stori ali govori. Čez dolgo časa ji reče:
5 (Škof Martin:) "O najmilejša in izredno lepa Čan-Ča! Če ne bi bila tako neznansko lepa, bi že marsikaj povedal. Toda ko te pogledam, sem čisto izgubljen od občudovanja in ljubezni do tebe in ne morem govoriti. Zato ti odkrito priznavam, da ti ne bom mogel povedati kaj pametnega vse dotlej, dokler se moje oči ne bodo navadile pogleda nate.
6 Tebi je seveda lahko govoriti in tudi groziti, kajti pogled name te gotovo ne bo zmedel. Moj jezik pa postane kar okorel, kadar hočem govoriti s teboj, tvoja prevelika lepota me uniči in ohromi. Zato moraš že imeti malo potrpljenja z menoj. Postopno se bo že vse uredilo, ko se bom navadil na tvojo lepoto."
7 Čan-Ča pravi: "Če je to vzrok, potem mi povej: le kako si mogel govoriti z menoj tako urejeno in mi razlagati ta za lase privlečen vzrok, zaradi katerega baje ne moreš govoriti z menoj o tem, kar sem te vprašala?
8 Glej, komur ljubezen zaveže jezik, ta govori kot pijanec in jeclja nesmiselne besede. Kajti jezik, ki je v zadregi, nima korenin in ne zajema iz modrosti. Korenine tvojega jezika pa so polne žive vlage. Zato se pred mojim srcem zagovarjaj kot mož, ne pa kot norčav pavliha! Kar ti govorim, je tako resnično kot moje najgloblje življenje. Le kako mi lahko govoriš tako iz svoje kože in nikoli resnično iz svojega srca?"
9 Škof Martin je še bolj v zadregi in ne najde niti besedice, da bi odgovoril svoji lepi nasprotnici. Zato začne jecljati vsakovrstne nesmiselne besede in zloge. Kolikor dalj tako jeclja, toliko bolj debelo gleda Čan-Ča in se sočutno nasmiha. Čez nekaj časa, ko ji je Martinovega jecljanja dovolj, pravi:
10 (Čan-Ča:) "Prijatelj, pomilujem te; kajti ti si ali zvit lisjak ali neumen osel - eno slabše od drugega! Vendar te imam jaz bolj za drugo kot za prvo. In to opravičuje tudi tvoje bogokletno bahanje, češ, da si tudi ti služabnik velikega Lame. Resnično, če bi imel Lama takšne služabnike, bi Ga bilo treba s služabniki vred zelo pomilovati!
11 Glej, prej sem slišala od tebe nekaj precej modrih besed in sem mislila, da si res nekaj višjega. V to me je prepričevalo tudi tvoje bahaško pokrivalo, pa tudi to, da si tistega resničnega modrijana imenoval svojega brata. Zdaj pa mi je o tebi vse jasno! Ti si tako imenovani pohlevni osel, ki biva tukaj v nebeškem kraljestvu samo zato, ker je bil na Zemlji preneumen, da bi kdaj storil kakšen greh. Dobrodušna oslovska duša torej, ki nikomur ne stori nič žalega, in kot Lamovo ustvarjeno bitje tudi zasluži vse spoštovanje. Toda od tebe ni mogoče pričakovati več od tega, kar je veliki Lama dal tvoji naravi. Ti pa mi boš tudi odpustil, da sem hotela imeti od tebe več, kot je mogoče dobiti! Tako ti odpuščam vsak odgovor, ki sem ga prej zahtevala od tebe!
12 O ti ubogi osel ti, kako žal mi je, da sem te tako prestrašila! Seveda imaš tukaj tudi ti človeško podobo, ki jo v svetu duhov menda dobijo vse živali, ker so samo začarani ljudje, seveda najneumnejše vrste. Toda zaradi tega si vendarle to, kar si gotovo bil tudi na Zemlji. Zato naj bo spet vse dobro, moj ubogi, neumni osel! Kako žal mi je, da sem prej tebi pripisovala človeško in celo nebeško modrost! Mar ne, moj ljubi osel, da mi tega ne zameriš?"
13 Škof Martin je zdaj zelen od jeze in bi Kitajki, kot se navadno reče, rad zavezal jezik. Toda, ker je s tem rešen nadležnega odgovarjanja, požre vse te "poklone", se ponižno oddalji od Čan-Ča, vendar ga ta kljub temu ne izpusti iz oči.

102 Boremovi dobri namigi o notranjem občevanju z Gospodom in o ravnanju s stoičnimi naravami

1 Borem stopi k njemu in pravi: "Brat Martin, kako je kaj s tvojim pogumom? Ti ga je že zmanjkalo ali ti ga šele bo zmanjkalo?"
2 Škof Martin govori: "Ah, pojdi, to je vendar noro! Zdi se, da je v teh Kitajcih ostalo še nekaj staroazijske poezije, to pa je tudi vse, kar imajo od duhovne izobrazbe. V vsem drugem pa so gotovo najbolj neumno ljudstvo na Zemlji. Zamorci, Hotentoti, Malgaši, Avstralci in Novozelandci so v primerjavi s temi gologlavci Platoni in Sokrati!
3 Predstavljaj si - kaj misliš, ljubi brat, za kaj me ima zdaj ta ljubka Pekinčanka? Ah, ampak, to je res noro! Poslušaj, za nič več in nič manj kot za čisto navadnega osla! Ne morda samo za alegoričnega, temveč čisto popolnoma navadnega osla! Dovoli mi brat, ta pa je vendar nekoliko prekrepka!"
4 Borem pravi: "Gotovo da je precej krepka, če ima kdo gospodarja hiše - in celo nebeškega hišnega gospodarja za resničnega osla! Toda nič ne maraj za to. Kajti samo tako, si se lahko znebil njenih zahtev. In za to se moraš zahvaliti samo Gospodu, ki je to stvar zasukal tako kot je zate in za ubogo Čan-Ča najboljše. Zato le bodi miren in potrpežljivo požri vse, česar si bil deležen; v pravem času se bo že vse spet izravnalo.
5 Veš, najljubši brat Martin, v prihodnje si nikar nič ne domišljaj zaradi tega, da si hišni gospodar, pa boš stokrat laže napredoval in vse laže prenašal. Tudi s to Čan-Ča boš bolje shajal."
6 Škof Martin govori: "Ja, prav imaš! Zdaj spoznavam, da ne morem biti hišni gospodar tam, kjer se je vselil Gospod. Toda včasih me še močno skomina po tem, da bi nekaj bil! Zdaj pa spoznavam, da je najboljše, da nisem sploh nič!
7 Kitajka me je sicer neumno zmerjala, vendar sem se zdaj že spet pomiril, to pomeni, da sem ji odpustil vso njeno neumnost. Toda bodi prepričan, da bom v prihodnje pametnejši in se ne bom veliko ubadal z njo. Kajti če me kdo enkrat razglasi za osla, gotovo kot takšen že ne bom šel drugič na led!"
8 Borem pravi: "Brat, saj imaš prav, toda nikar ne govori preglasno, kajti Čan-Ča pozorno spremlja vsak tvoj gib in izraz obraza. Veš, v njej ni nič zlega, zato pa je toliko večja želja, da bi si tukaj v kraljestvu duhov prišla na jasno glede številnih misterijev svoje dežele. Zato si tudi na vso moč prizadeva pojasniti si, vsaj najpomembnejšo točko svoje vere.
9 Tako kot ta Kitajka, se tukaj vedejo vsi tisti ljudje, v katerih deželah na Zemlji so doma najbolj nezaslišane skrivnosti glede tostranosti. Ta njihova lastnost je sama po sebi gotovo hvalevredna. Toda kljub temu je treba ravnati z njimi izredno previdno. Podobni so zelo sestradnim ljudem na Zemlji, tudi tem ne smeš takoj na začetku dovoliti, da se iz sklede do sitega najedo, temveč le postopno, saj bi to sicer zelo škodovalo njihovemu zdravju.
10 Vsekakor je res in pohvalno, da čutijo ti ljudje, ki so bili na Zemlji v globoki temi, zdaj neizmerno lakoto in žejo, da bi se razkrile njihove neštete skrivnosti. Toda vse skrivnosti, s katerimi sta se kar najbolj hranili domišljija in pesniška žilica teh ljudi, so pri njih obdane s takšnimi podobami in zamislimi, da so postale notranje stvarstvo in skoraj popolnoma obvladujejo njihovo bitje.
11 Če bi jih tukaj takoj razveselili z najčistejšo svetlobo, bi jih ta uničila, ker bi njihovo bitje razkrojila. Zato je treba z njimi ravnati skoraj tako kot s staro, poškodovano hišo, ki jo je treba popravljati postopno, če je nočemo z močnim posegom popolnoma uničiti. Ko pa je hiša uničena, se seveda lahko z novimi sestavnimi deli zgradi nova, po obliki popolnoma enaka. Toda s človekom ni mogoče tako ravnati: ohraniti je treba vse njegove sestavine, sicer preneha biti isti človek.
12 Upam, da si me razumel, zato bodi vnaprej zelo previden. Ne govori in ne stori, posebno s temi Kitajci, nič drugega kot to, kar bo Gospod ukazal meni in tebi, pa bo vse v najboljšem redu. Niti Gospoda niti mene ne smeš pred njimi ničesar vpraševati glasno, temveč samo v svojem srcu. Potem boš tako kot jaz - prejel odgovor v srcu. Tudi jaz nenehno sprašujem Gospoda, kaj je treba tu in tam storiti, in Gospod mi potem tudi v trenutku pokaže, kaj moram storiti in če je potrebno, tudi glasno povedati!
13 Zdaj pa le pazi, Kitajka se ti približuje. Ne misli, kaj boš govoril, temveč samo v srcu vprašaj Gospoda in On ti bo pri priči sporočil po srcu, kaj moraš govoriti! Zdaj veš vse; ravnaj se po tem, pa bo vse dobro. Ne smeš pa biti užaljen, ko te bo Čan-Ča še nekajkrat pozdravila kot pravega osla!"

103 Blagoslovljeni sad Martinovih ponižanj

1 Škof Martin govori v srcu: "Z vso ljubeznijo svojega srca se ti zahvaljujem, da si me v najpomembnejših rečeh poučil tako jasno, kot še nihče doslej! Šele zdaj spoznavam, kaj pomeni biti notranji človek in kot takšen govoriti in ravnati! Zdaj mi je tudi jasno, kaj mi je pri mojem prvem bivanju tukaj pod Gospodovim vodstvom rekel lunarni prebivalec, ko sem hotel trapasto prodati svojo največjo neumnost kot nebeško modrost.
2 Ja, brat, zdaj mi je zasvetila nova luč! Resničnost vidim povsod, kjer sem prej mislil, da se dogajajo čudeži, značilni samo za ta svet. Zahvaljujem se ti, ljubi brat, in prav posebno Tebi, moj Bog, Gospod in Oče; odslej bo vse dobro! V tem stanju lahko pride k meni tisoč Kitajk in jaz vse bom kar najbolje postregel!"
3 Borem govori skrivaj: "Ta, tako je; toda zelo se moraš zbrati! Kajti v začetku se je treba res močno premagovati, da molčiš tedaj, ko bi se ti od same privajene klepetavosti jezik najraje sprožil.
4 Včasih Gospod komu, seveda iz najbolj modrih razlogov, tudi ne položi odgovora trenutno v srce, kot bi si ga pogosto želel. Toda tedaj je treba, v vsej ljubezni in vdanosti, mirno in sproščeno počakati, dokler se Gospod ne odloči, da nam položi zaželeni odgovor v srce!
5 Upoštevaj poleg vsega še to pravilo obnašanja, najljubši brat, pa bo vse najboljše! Zdaj pa se pripravi; glej, čisto pri tebi je že tista, ki te je doslej kar najostreje opazovala!"
6 Škof Martin govori v srcu: "Gotovo prihaja z legijo oslov. Vse bom prenašal, enako kot širno vesolje prenaša neskončno vojsko zvezd, svetov in sonc, ne da bi se pri tem utrudilo. V Tvojem imenu, Gospod, naj pride, kar hoče! Na mojem najpotrpežljivejšem hrbtu naj najde udoben prostor marsikateri križ in križec, vse bom prenašal z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Zdaj pa le, v Gospodovem imenu!"

104 Pobotanje Kitajke in Martina - Razžalitev in odpuščanje pri Kitajcih

1 Čan-Ča stopi k škofu Martinu, se mu ljubeznivo nasmehne in z nadvse prijaznim in deviško nežnim, trepetajočim glasom reče: "Najljubši prijatelj, prej si se molče oddaljil od mene, ko sem ti povedala, kaj domnevam o tvojem bistvu, ker mi nisi odgovoril na moje vprašanje. Iz tega sklepam, da te je moja domneva najbrž zelo užalila? Če je tako, mi odpusti, potem, ko me boš po svoji mili volji dovolj kaznoval. Samo potem bodi spet dober z menoj, kajti najbolj sveto ti zagotavljam, da te potem ne bom nič več spraševala, še manj pa te s kakšnim pogledom ali besedo žalila.
2 Vera in navade moje dežele, za katere ne morem nič, so takšne, da imamo ljudi, ki so bolj preprostega razuma, za živali. Mislila sem, da sem nekaj takšnega odkrila pri tvojem razumu in sem te tako tudi imela za žival. Zdaj pa sem se prepričala o nasprotnem - da še zdaleč nisi to, za kar sem te po neumnem imela.
3 Takoj sem obžalovala svojo zmoto in sem ti hotela pasti k nogam. Ko pa sem videla, da se s svojim bratom pogovarjaš nekaj zelo pomembnega in te nisem hotela motiti, sem počakala, da si se sam oddaljil od brata. Ker pa je nastopil trenutek, ki sem si ga najbolj vroče želela, bom storila nekaj, kar bi morala storiti že zdavnaj: ob tvojih nebeških nogah te prosim za pravično kazen in nato za odpuščanje vsega, kar sem zakrivila do tebe, čudovitega velikega nebeščana!" S temi besedami pade Martinu k nogam.
4 Martin, ki ga je ljubka prosilka močno ganila, govori: "O nebeška Čan-Ča, prosim te, pri priči vstani! Le kaj ti pade na misel! Da bi jaz - tebe - nebeška - kaznoval? Jaz, ki te tako zelo ljubim, da bi te kar použil. Mar verjameš, da sem tudi jaz kakšen neusmiljen Kitajec? Oh, pred tem naj me obvaruje večni, veliki, sveti, resnični Lama! Le hitro vstani, kajti tako te ne morem gledati niti minute več, moja nebeška Čan-Ča!"
5 Čan-Ča hitro vstane in govori: "O ljubi prijatelj, v tvoji deželi morajo živeti veliko boljši ljudje kot v velikem cesarstvu, v katerem sem bila rojena na Zemlji. Kajti glej, pri nas se prizadejana žalitev ne odpusti tako zlahka.
6 Če pri nas kdo koga užali, se mora potem vreči pred njim na obraz in ga prositi odpuščanja za žalitev tako, da ga najprej prosi za pravično kazen, pri hudih žalitvah celo za smrt in šele nato za odpuščanje krivde. Kajti tam vsi govorijo in verjamejo: Žalitev se lahko popolnoma popravi samo z nasprotno telesno žalitvijo. Ko je žalitev tako poravnana, šele potem lahko žaljivec svojega žaljenega kaznovalca prosi, da mu tudi od srca odpusti.
7 Glej, tako je pri nas! Zato se ne smeš preveč čuditi, če boš morda pri meni odkril še marsikaj, kar ne bo v skladu z običaji tvoje dežele. Pri nas so zakoni zelo stari in neskončno strogi. Gorje tistemu, ki bi si drznil te prastare zakone razlagati vsaj malo bolj blago, saj naj bi bili to isti, popolnoma nespremenjeni zakoni, ki jih je dal prvemu človeškemu paru sam Lama iz nebes.
8 Toda veš, ljubi prijatelj, da so vaši zakoni blagi in prijazni. Verjetno ne bom nikdar več imela opravka z zakoni svoje dežele in se mi ne bo treba nikoli več ravnati po njih. Zato se bom ravnala po vaših zakonih in jih ne bom nikoli prekršila! Kaj meniš o tem?"

105 Nebeški zakon ljubezni in njegovo osrečujoče delovanje

1 Škof Martin govori: "O moja ljuba Čan-Ča, mislim, da imaš prav. Odkrito moram priznati, da mi, prebivalci nebes, pravzaprav nimamo zakonov, temveč živimo kar najsvobodnejše življenje v Bogu, našem Gospodu. Živeti v Gospodu Bogu pa pomeni - večno živeti v Ljubezni. Ljubezen vse osvobaja in razen same sebe ne pozna nobenega zakona. Zato tukaj tudi nimamo nobenega zakona, razen edine ljubezni, ki pa sploh ni zakon, temveč je samo večna in najpopolnejša svoboda vseh bitij. Razumeš to?"
2 Čan-Ča pravi: "Razumem in sem nadvse vesela, da razumem tako dober nauk. Če že ljubezen - tudi če jo je treba skrivati - tako neizmerno osreči ljubeče srce - kako srečni morajo biti šele tisti, ki stojijo pod edinim žezlom ljubezni in ne poznajo nobenega drugega. Ja, ja, ljubezen, ljubezen - kjer je ljubezen zakon, tam morajo biti vsi ljudje blaženi!
3 Kaj bi koristil človeku ves sončni sijaj, če ga ne bi ogrevala njegova toplota? Čemu vse zlato in dragi kamni, če bi v njihovih lastnikih utripala ledenomrzla, okamnela srca? 0 prijatelj, povedal si mi nekaj svetega. Že slutim, kaj mi je hotel namigniti tvoj prijatelj, ki mi je tako zelo drag, ko je rekel: 'Tvoja ljubezen do Mene ti bo vse razkrila!' Ja, ja, ta ljubezen mi je veliko razkrila že zdaj in moje srce mi pravi, da mi bo razkrila še veliko več!
4 Tudi jaz vas ljubim z vsem žarom opoldanskega sonca, posebno pa ljubim tistega, ki mi še dolguje svoje ime. Moraš mi odpustiti, da imam tvojega prijatelja in brata veliko raje kot tebe. Ne vem sicer zakaj, saj ni nič lepši kot ti in tvoj brat Borem in nima niti lepše obleke. Toda v njegovih velikih modrih očeh je nekaj tako nepopisno privlačnega in njegova usta imajo tako nenavadno božanske poteze in izraz, da to človeka zavede in bi utegnil imeti njegovo neskončno ljubeznivo postavo za zvesto podobo Lame!
5 Povem ti, če vprašam svoje srce v vsem njegovem ljubezenskem žaru o tem enem, mi pravi: 'O Čan-Ča, zame je to veliki, sveti Lama! Le kdo bi sicer mogel tako nebeško govoriti, kdo z eno besedo ustvariti figovo drevo z zrelimi sadeži vred, in ga potem, kot najbolj živo znamenje svoje ljubezni, podariti Čan-Ča, ki ga ljubi nadvse, nadvse, nadvse. Le kdo bi sicer mogel imeti tako ljube, čudovite oči in tako nebeško lepa usta - kot edino nadvse ljubljeni Lama mojega srca!'
6 Veš, najljubši prijatelj, tako govori moje srce, ne pa seveda tudi moj razum. Vendar bi tudi moj razum zelo rad sledil najlepšemu glasu mojega srca, če se mu ne bi bilo treba bati, da bo grešil. Kajti razum pri tistem, za kar se srce najbolj vnema, ni ravno prestrog sodnik in rad obožuje tisto, kar pripada srcu.
7 In prav tako je zdaj tudi z menoj; moje srce obožuje tistega Najčudovitejšega in razum bi še prerad storil isto, če bi lahko odločal sam brez pomislekov.
8 Toda jaz se za pomisleke kmalu ne bom več menila, temveč bom poslušala samo še svoje srce. Morda bom tako prej dosegla pravi cilj, kot pa sicer! Če tukaj tako in tako ne velja noben drugi zakon kot samo ljubezen, bom zgolj z razumom kmalu razčistila. Kaj praviš ti, najljubši prijatelj, k vsemu temu?"
9 Škof Martin govori: "Nad vse ljuba Čan-Ča, za zdaj lahko o vsem tem rečem zelo malo. Le poslušaj svoje srce, pa ne boš ubrala krive poti. Sčasoma bo tudi tvoj razum razsvetlila prava luč. Več ti za zdaj - kljub vsem tvojim lepim besedam - res ne morem povedati."

106 Martin v škripcih zaradi Čan-Čainih nadalnih vprašanj

1 Čan-Ča govori: "O najljubši prijatelj, veš, nadvse te imam rada, pa te vendar ne morem več veliko spraševati, ker sem se odločila, da te ne bom obremenjevala z nepremišljenimi vprašanji. Toda ne glede na to moraš spet prisluhniti tejle dobronamerni pripombi:
2 Glej, iz tvojega govora in iz izraza tvojega obraza razberem, da si posebno v zadregi vsakokrat, ko se začnem s teboj pogovarjati o tvojem nebeškem prijatelju in bratu. Le zakaj?
3 Ali si morda ljubosumen zato, ker daje moje srce njemu prednost daleč pred teboj? Ali pa nisi njegov pravi prijatelj in brat kot se delaš? Se morda skrivaj v srcu jeziš, ker te oni, doslej zame še brezimni Čudoviti, v vseh pogledih duhovne popolnosti neizmerno presega? Ali ti je morda napoti njegova moško-božanska lepota? Ali morda ne maraš njegovih oči ali njegovih ust, ki presegajo tvoja s tvojimi očmi vred tako kot vse njegovo najbolj vzvišeno bitje presega tvoje, čeprav si ti videti veliko sijajnejši od njega?
4 Glej, ljubi prijatelj, ta vprašanja so zame posebno pomembna. Po odgovoru nanje hrepenim prav tako močno kot popotnik v vroči peščeni puščavi, ki ga muči pekoča žeja po požirku sveže vode. Zato, če čutiš v svojem srcu ljubezen do mene, ne omahuj mi pošteno odgovoriti na ta pomembna vprašanja. Če tega ne boš storil, ti bo Čan-Ča obrnila hrbet in te ne bo nikoli več nič vprašala!"
5 Škof Martin ob teh vprašanjih spet osupne. Na zunaj je videti sicer, kot da bi razmišljal, kako naj bi kar najbolj vljudno odgovoril ljubki Čan-Ča, v sebi pa strahoma pričakuje, ali mu ne bom kmalu položil v srce kakšnega nadvse ustreznega odgovora. jaz pa pustim dobrega Martina iz modrih razlogov tudi tokrat nekoliko v negotovosti, kot imate navado reči.
6 Ko tako pusti Martin, ki vseskozi dela obetaven obraz, ljubko Čan-Ča precej časa čakati na zaželeni odgovor, postane ta že nekoliko nejevoljna. Najprej ga začne s svojimi velikimi očrni pomenljivo meriti od nog do glave; to Martina še bolj vznemirja in ga glede odgovora spravlja v še hujšo zadrego.
7 Ljubka Čan-Ča pusti dobrega Martina še kratek čas razmišljati, ker iz navidez modrega izraza njegovega obraza še vedno pričakuje kakršen koli odgovor. Toda, ker se pričakovani odgovor kljub izrazu na obrazu, ki daje slutiti, da se odgovor pripravlja, ne pojavi, jo mine potrpljenje. Takole pravi:
8 (Čan-Ča:) "Ljubi prijatelj in brat, vidim, da mi ne moreš, nočeš, ali najverjetneje ne smeš odgovoriti. Če mi ne moreš odgovoriti, si opravičen. Kajti najbolj nepravično bi bilo zahtevati od nekoga več, kot ta lahko da. Gotovo me razumeš, kaj hočem s tem povedati, vzemimo, da si toliko razumevajoč!
9 Če mi ne smeš odgovoriti, si tudi opravičen.Tedaj je jasno, da je tukaj nekdo, ki ti s svojo oblastjo natančno predpisuje, kaj smeš govoriti in česa ne. V tem primeru bi bilo potem tudi neumno, če bi od tebe zahtevala kaj protizakonitega; jaz kot Kitajka znam spoštovati zakone bolj kot kdor koli.
10 Če mi pa nočeš odgovoriti, čeprav bi morda smel in mogel, tedaj si ljubosumen in celo hudoben. In tvoje sijajno oblačilo je podobno kožuhu blage gazele, v katerem se skriva krvoločna hijena. V tem primeru ti ni mogoče oprostiti in ne zaslužiš nič drugega kot zaničevanje mojega srca.
11 In ker mi že na moja prejšnja pomembna vprašanja nisi odgovoril, mi odgovori vsaj na eno ali drugo od teh treh vprašanj, da se bom kot novinka v tem svetu in najprej v tvoji hiši znala vesti! Toda iz vsega srca te prosim: vsaj tu govori resnico in mi odgovori!"
12 Martin je zdaj v še desekrat hujši zadregi kot pri prejšnjih vprašanjih. Kajti če bo dejal: "Ne morem!" - bo lagal. Če pa bo rekel: "Nočem!" - bo tudi lagal in si bo povrh vsega nakopal še zaničevanje ljubljene Čan-Ča. Če bo rekel: "Ne smem!" se bo izpostavil nadaljnjemu spraševanju, kdo mu je to prepovedal in zakaj. Na obe vprašanji mora potem nujno odgovoriti, sicer bo prisiljen osramočen pobegniti pred Čan-Ča.
13 Ko je zašel Martin z zadnjimi tremi Čan-Čainimi vprašanji v največjo zadrego, sem se (jaz) ravno vrnil od družbe k Čan-Ča in sklenil sam pojasniti odgovore na prejšnja vprašanja in tako opravičiti prostodušnega Martina, ki je v hudi zadregi.

107 Gospodov pouk radovedne nove prebivalke nebes - Prilika o zavezani vreči - Martin se pomiri

1 Ko pridem od njenih rojakov nazaj k Čan-Ča, hoče ta takoj k Meni. Pritoži se nad Martinovim vedenjem in pove, da se ne znajde več, in ne ve, kaj se z Martinom dogaja.
2 Jaz ji rečem: "Poslušaj, Moja ljuba Čan-Ča, toda tudi ti si prestroga z Mojim bratom! Ali ne pomisliš, kakšna skrivna naročila bi mu v tvoj večni blagor lahko zavezala jezik? Zato moraš v prihodnje z njim, enim Mojih najplemenitejših prijateljev, ravnati nekoliko bolj prizanesljivo, sicer ga boš spravila v najhujšo zadrego in zelo razžalostila njegovo srce.
3 Glej, kar zadeva tvojih prvih šest morebitnih vprašanj, v tem prijatelju in bratu res ni najti nič od vsega tega, kar si o njem domnevala, le tedaj, kadar se hočeš z njim pogovoriti o Meni, se ga nujno poloti zadrega, in to iz nekega zelo modrega razloga. Toda njegova zadrega ima čisto drugačen vzrok od tistega, ki ga lahko slutiš. Zato ti tudi ni mogel odgovoriti na tvoja vprašanja, ker niso vsebovala resničnega vzroka njegove zadrege.
4 Kar pa zadeva tvoja zadnja tri vprašanja, ti nanje ni mogel odgovoriti zato, ker ti v svojih prvih vprašanjih nisi terjala pravega vzroka njegove zadrege, ker ga vendar tudi sama nisi mogla poznati. Če bi ti zaradi tega dal kakršen koli pritrdilni ali nikalni odgovor, bi ti moral povedati neresnico. To pa je v nebeškem kraljestvu popolnoma nemogoče, kajti tu ne more nihče govoriti neresnice, četudi bi hotel. Zaradi tega je ostal prijatelj Martin, ki te zelo ljubi, tudi nem in je raje prenesel vse tvoje očitke, kot da bi tebi, svoji ljubi Čan-Ča, izrekel eno samo lažnivo besedico! Mar ni to zelo pohvalno?"
5 Čan-Ča, tudi nekoliko v zadregi, govori: "Ah, čudoviti prijatelj, če je z našim hišnim gospodarjem tako, potem se seveda neskončno kesam, da sem povzročila marsikatero nemajhno bolečino njegovemu srcu. Oh, ko bi le lahko to spet popravila!
6 Ja, ja, to me izredno boli! Ne morem pa pomagati. Kajti ti, moj najčudovitejši, najmogočnejši prijatelj, vendar vidiš, da sem tukaj tujka in ne vem, kaj in kako se sme tukaj spraševati. Ker pa si mi namignil, kako je treba tukaj spraševati, se bom v prihodnje že ravnala po tem. Toda, povej mi samo to, zakaj pravzaprav tukaj na nerodno in neumno postavljeno vprašanje, v katerem ni pravega temelja za odgovor, ni mogoče dobiti odgovora?"
7 Jaz govorim: "Moja ljuba Čan-Ča, glej, to je čisto preprosto: tako kot če bi Mi dala vrečo, trdno zavezano, in me prosila: `Prijatelj, odveži mi vrečo in mi daj iz nje tisoč najlepših dragih kamnov!' Jaz pa bi te vprašal: `Ali zagotovo veš, da je v tej vreči tisoč dragih kamnov?' Ti bi odgovorila: `Ne, tega ne vem zanesljivo, temveč samo domnevam!'
8 Glej, če pa bi jaz mimo tega čisto zanesljivo vedel, da v vreči ne le da ni dragih kamnov, temveč da je v njej le strjena gnojnica, in bi na tvojo željo kljub temu odvezal vrečo in ti dal njeno sramotno vsebino namesto tisoč najlepših kamnov - le kaj bi si mislila o Meni, če bi potem vendarle zvedela, da sem te - čeprav dobro vedoč, kaj je v vreči - hotel osramotiti zaradi tvoje nevednosti? Ali ne bi potem dejala: `Prijatelj, če si vedel, kaj je v vreči, le zakaj si jo odvezal in mi nisi pred tem povedal resnice?'
9 Glej, enako je s tvojim negotovim vprašanjem. Tudi to je vreča, trdno zavezana, ki naj bi ti jo Martin odvezal in vzel iz nje, kar zahtevaš. Če pa v njej ni tistega, kar bi ti rada - povej, kaj naj stori? Naj vrečo odveže ali ne? Ali naj osramoti njo, ki jo tako globoko ljubi, ki je prevzela njegovo srce? Kaj meniš, najbolj ljubka Čan-Ča?"
10 Čan-Ča govori: "Ah, ja, ah, ja, moj najljubši prijatelj, če govoriš Ti, mi je seveda vse kristalno jasno in spoznam, kako zelo resnično je vse, kar govoriš. Ni pa tako, kadar govori prijatelj Martin! Čim dlje in čim več govori, toliko temnejše in nerazumljivejše mi postaja vse, o čemer pripoveduje. Tako sem potem prisiljena vedno dalj in vedno globlje siliti vanj z vsakovrstnimi vprašanji, vendar mi ni doslej na nobeno določno odgovoril.
11 Če bi mi na vsaj eno vprašanje odgovoril jasno, ga gotovo ne bi vprašala ničesar več. Ali če bi mi, tako kot zdaj Ti, vsaj pokazal, kako je treba tukaj vpraševati, da dobiš odgovor, ali je sploh treba vprašati, da dobiš odgovor in ali se tu sploh sme vpraševati! Toda glej, moj čudoviti prijatelj, o vsem tem ni bilo pri Martinu niti govora. Zaradi tega mi tudi Ti in Martin oprostita, če sem s svojimi vprašanji zašla predaleč in tako postala dobremu prijatelju Martinu nadležna.
12 Ah, prijatelj, je pa tu res marsikaj nenavadno. Kamor koli pogledaš, ne vidiš nič drugega kot čudež poleg čudeža. Ah, in to čudeže, o katerih na Zemlji nimajo niti pojma! Le kdo ne bi ob pojavih, ki jih ne razume, vprašal bolj posvečenih, kaj pomenijo? Kdo je tisti, ki jih dela? Če so tukaj nebesa, kje je Lama, ki jih je ustanovil? Povej mi, moj nadvse ljubljeni prijatelj, ali niso to čisto navadna vprašanja, ki so zaradi prečudežnih okoliščin tega bivanja nadvse opravičljiva?!"

108 Prilika o modri vzgoji otrok

1 Jaz govorim: "Seveda, povem ti Moja najbolj ljuba Čan-Ča, ta in še številna druga vprašanja so zelo opravičljiva. Toda veš, tako kot na Zemlji, se tudi tukaj zgodi vse ob svojem času.
2 Glej, na Zemlji so otroci najbolj sladkosnedni in tudi najbolj vedoželjni. Skoraj zmeraj so lačni, vse bi radi do potankosti vedeli; zato sprašujejo tiste, ki jim zaupajo, kar naprej najrazličnejše reči. Mar meniš, da bi bilo dobro želodce teh malčkov preobremeniti z vsem, česar si poželijo, njihovo radovednost pa potešiti z nenehnim odgovarjanjem na vse, o čemer sprašujejo?
3 Glej, modri starši nadenejo svojim otrokom pravcate brzde in jih tako naravno in nravno vodijo po pravi poti do lepega cilja - možatega razvoja! Nasprotno pa, neumni starši, ki svojim otrokom dajo vse, kar si zaželijo, naredijo iz njih opice namesto ljudi. Njihovo preveč obilno hranjeno meso postane polno čutnosti, njihov duh pa len in nazadnje čisto otopi za vse vzvišeno, dobro in resnično; to ti je na Zemlji posebno v tvoji deželi gotovo potrdilo na tisoče primerov.
4 In tako kot je na Zemlji, je tudi tukaj. Za nikogar ne bi bilo dobro, če bi takoj vse skusil in užil, temveč šele postopno, kakor terja sprejemljivost vsakega posameznika. Tako vodeni najmlajši otročiči postajajo potem tukaj čedalje močnejši in lahko sčasoma prenesejo vedno več, dokler ne postanejo dovolj močni in vredni za sprejem Najvišjega.
5 In ravno tako zdaj tebe skupaj z vsemi, ki jih vidiš tu, vzgajamo mi trije. Zato se le potrpežljivo ukloni vsemu, pa si boš zlahka in kmalu sama odgovorila na vsa svoja vprašanja! Si zdaj zadovoljna z odgovorom? "

109 Kitajkino osrednje vprašanje in Gospodovo kritično nasprotno vprašanje - Zgodba o jutranji in večerni cvetici

1 Martinu se ob tem Mojem pouku ljubke Kitajke obraz povsem razvedri in v srcu se mi nadvse iskreno zahvaljuje.
2 Čan-Ča pa pravi: "O ti čudoviti prijatelj mojega srca, mojega življenja! Kako prav imaš, kako resnična je vsaka beseda, ki prihaja iz tvojih ust. Vendar tudi Čan-Ča ne more nič za to, če je otrok tako vedoželjnega duha. Toda jaz, tvoja uboga Čan-Ča, bom odslej brzdala svoje srce in bom enaka cvetlici na polju, ki se razcveti v svetlobi in toploti Lamovega sonca in nahranjena z rosnimi kapljami Lamove jutranje ljubezni, končno tudi svoje sadove napolni z bogatim semenom življenja.
3 Ah, veliki, sveti Lama mora pač biti neskončno dober, moder in mogočen, ker je vse, kar je naredil, tako zelo dobro in modro urejeno! Ah, ah, ko bi le smela nekoč uživati neskončno srečo, da bi ga zagledala samo od daleč in samo za nekaj trenutkov! Povej mi, najčudovitejši, ali bom kdaj vendarle postala vredna te največje sreče? Ko bi se le enkrat zgodilo - vseeno kdaj - bom za zmeraj zadovoljna in bom voljno ubogala in naredila vse, kar mi boste predpisali. Toda zagotovite mi vsaj to, da ne bom upala zaman."
4 Jaz pravim: "O ti ljubo detece, ti! Vidim, da ti je tvoj Lama najbolj pri srcu. In to je nadvse pohvalno. Toda ti vedno govoriš tudi Meni - in iz tvojih oči in govorjenja spoznavam, da tudi Mene brezmejno ljubiš. Rad bi pa zvedel, ali ljubiš bolj Mene ali svojega Lama? Vprašaj o tem svoje srce in Mi potem odgovori!"
5 Čan-Ča postane zelo nerodno in povesi oči. Njeno srce pa se čedalje bolj vnema v ljubezni do Mene, kar mogočno čuti. Zato tokrat, čeprav sicer še preveč zgovorna, molči. Čez nekaj časa jo spet vprašam, ali Mi ne bi mogla tega razodeti. Tedaj spregovori s težkim srcem:
6 (Čan-Ča:) "O ti punčica mojega očesa, o ti ognjeni oltar mojega srca! Glej, ko sem bila še na Zemlji, doma ob svoji materi, sem jo, trinajstletna deklica, vprašala, kaj je pravzaprav treba storiti, da bi svetega Lamo nadvse ljubili.
7 Modra mati mi je dejala: `Poslušaj, moja ljubljena hči, posadi v vrtu dve enaki cvetlici, eno proti jutru - to posveti Lami - drugo pa proti večeru, to pa posveti ljudem. Obe neguj enako in glej, kako bosta rasli in se razvijali. Če bo večerna cvetlica uspevala bolje kot jutranja, bo to znamenje, da ljubiš svet bolj kot svetega Lamo. Če pa boš opazila nasprotno, tedaj je tvoja ljubezen do Lame močnejša od tiste, ki jo gojiš do ljudi.'
8 Pri priči sem storila, kar mi je svetovala moja modra mati. Ker pa sem se bala, da bi Lamova cvetlica morda zaostala za tisto, ki je namenjena ljudem, sem jo skrivaj negovala dvakrat bolj kot človeško. Toda glej, kljub moji veliki vnemi pri negovanju Lamove cvetlice, je ta vendarle zaostala v razvoju!
9 Vse to sem povedala materi. Ta me je pomirila s svojim modrim naukom, ko mi je rekla: `Glej, moja najljubša hčerkica; Lama ti je hotel s tem pokazati, da lahko Njega, ki prebiva v večno nedostopni svetlobi, nadvse ljubiš lahko samo tedaj, če ljubiš ljudi tako kot samo sebe. Kajti, kdor ne ljubi tistih, ki jih vidi, kako more ljubiti Lamo, ki ga ne vidi?'
10 Nato sem večerno cvetlico zalivala pogosteje kot jutranjo, in glej, tedaj se je jutranja cvetlica silno razbohotila pred večerno cvetlico!
11 In ravno tako ravnam zdaj! Ti si zdaj moja večerna cvetlica, moje srce za Lamo pa je jutranja cvetlica. Tebe zalivam z vso močjo, ker odkrivam v tebi najpopolnejšega človeškega duha, in moje srce se silno bohoti - toda na žalost ne v ljubezni do Lame, temveč do tebe!
12 Postal si resnični Lama mojega srca! Kaj pa bo k temu ob svojem času rekel veliki Lama, bo že sam najbolje vedel! Povrhu ti moram še priznati, da mi zaradi tega moja nadvse občutljiva vest sploh ničesar ne očita! Kaj pa praviš ti, Najčudovitejši?"
13 Jaz pravim: "Moja ljubljena Čan-Ča, kar nekaj časa sem moral čakati na tvoj odgovor, ki je nadvse razveselil Moje srce. Tako moraš zdaj tudi ti nekoliko čakati na lep in dober odgovor. Toda veseli se tega, kar ti bom kmalu kar najlepše odgovoril tudi Jaz."

110 Priprave za nebeško praznovanje - Martinovo prvo potovanje z nebeško pošto

1 Medtem se obrnem k Martinu in Boremu in jima skrivaj pravim: "Prijatelja in brata, zdaj imata množico pomočnikov in pomočnic. Zato pojdita tja, postavita veliko mizo na sredo dvorane in jo dobro obložita s kruhom in z vinom. Vzemita tudi povsem zrele sadeže s tega figovega drevesa in jih obilo položita poleg kruha in vina na mizo! Kajti potem, ko bom izmenjal z Mojo nadvse ljubo Čan-Ča še nekaj besed, se borno vsi skupaj dobro osvežili, okrepčali in nahranili! Pojdita in izpolnita to Mojo željo in voljo!"
2 Oba se Mi v srcih zahvaljujeta za to nalogo in potem odideta, da bi opravila naročeno, Martin skliče očiščene patre iz omenjenih redov. Tudi nune zaposli s prinašanjem jedi, to je kruha in vina, in gospem Srca Jezusovega naroči, naj prinesejo predvsem fige; patri pa po naročilu prej pripravijo veliko mizo, ki je tukaj tudi nastala brez mizarja.
3 Sto Kitajcev zelo pozorno opazuje to dogajanje, saj še ne vedo, kaj bo nastalo iz tega. Posebno se čudijo, od kod so nenadoma prinesli veliko mizo, o kateri prej ni bilo niti sledu. Toda nenaden nastanek figovega drevesa jih ne začudi več tako močno, ker so se ob daljšem opazovanju na to bolj in bolj navadili.
4 Tudi mnogi zemeljski starši strmijo, posebno tisti od gospa Srca Jezusovega, nad dejavnostjo, ki je nenadoma nastala v tej dvorani. Nekoliko so preplašeni, ker ne morejo razumeti, kaj bo iz vsega tega nastalo. Kajti zaradi množice, ki se trudi okrog mize, ne morejo videti, kako bogato oblagajo mizo s kruhom, z vinom in s figami.
5 Ko je miza pripravljena, se vsi, ki so jo pripravili, vrnejo na svoja mehka počivališča. Martin in Borem v spremstvu ene od gospa Srca Jezusovega - namreč tiste, ki je v svoji notranjosti najprej kot žaba planila v morje - prideta spet k Meni in Mi sporočita, da je vse nared.
6 Jaz pa pravim: "Vse je dobro. Stopita ven k vrtni ograji in poglejta, ali ni tam še kdo, ki bi se rad udeležil tega obreda! Gella (gospa Srca Jezusovega) naj ostane medtem pri Meni in posluša, kakšne lepe reči bom povedal Svoji najbolj ljubi Čan-Ča. Tako naj se zgodi, Moja brata!"
7 Oba gresta takoj ven in se nemalo začudita, ko najdeta vrt nebeško bujen in hkrati tolikšen, da skoraj oslepita in oglušita. Martin, ki vse to zelo občuduje, govori:
8 (Škof Martin:) "O brat, kar pošteno se bova nahodila, preden bova obšla vse ograje, ki obdajajo ta neznanski vrt! Resnično, ta vrt je gotovo obsežnejši kot največje kraljestvo na Zemlji! 0 Gospod, o Gospod, to je neskončno, to je nerazumljivo; da, kaj takega se lahko zgodi samo v nebesih!
9 O Bog, o Bog, poglej tja proti jutru, kakšna aleja! Kakšne čudovite vrste dreves! In, brat, ali vidiš kje je konec tega drevoreda? Jaz ga ne vidim, o kakšni ograji ni niti sledu! No, brat Borem, z najino običajno hojo bova morala kar veliko pešačiti, preden bova prišla vsaj enkrat do kakšne ograje. In potem obhoditi vso ograjo - o Gospod, to bo premikanje, da mu ni para.
10 Toda nič za to; izpolnjevanje Gospodove volje je vendar vsak čas največja in najbolj blažena sreča in veselje, in tako se veselim tudi popotovanja po tem vrtu! Pa planinarila bova tudi: tam proti poldnevu vidim tudi precej visoke gore. In, o saprament, glej tu proti večeru in polnoči, to je vendar gorovje, o kakršnem se jim na Zemlji niti ne sanja. Ah, ah, ti vrhovi, ti neznansko lepi vrhovi! Brat, ali je vse to še zmeraj znotraj ograje našega vrta?"
11 Borem govori: "Seveda, kajti vrt se vendar razširja tako kot naša ljubezen do Gospoda ter naših bratov in sester. Toda veš brat, v razmerju z nebeško razsežnostjo tega našega Gospodovega vrta, ki nam ga je Gospod tako čudovito pripravil, pa je tudi neke vrste nebeško gibanje, ki je trojno: prvič naravno z nogami, tako kot na svetu; drugič plavajoče po zraku, to je duševno, ki ima hitrost vetra. In končno tretje, nenadno, to je duhovno, ki je enako blisku in enako letu misli.
12 Ta tretji način gibanja se uporablja le v izredno nujnih primerih. Zato ga tudi tukaj ne bova uporabila, saj nama bo gibanje druge vrste povsem zadoščalo. Sredstvo za to gibanje pa je najina trdna volja. Zato morava samo hoteti v Gospodovem imenu, in takoj bova prosto plavala v tem nebeškem zraku. Kamor se bova potem namenila, tja bo tudi šlo s hitrostjo vetra. Torej hoteti moraš, pa bo šlo!"
13 In Martin zdaj hoče, kar mu je Borem pokazal, in takoj plavata po najbolj svobodnem nebeškem zraku in se najprej usmerita proti jutru; tega je Martin tako zelo vesel, da je ves iz sebe.

111 Gospodova nasprotna prilika: dve človeški rastlini v vrtu Božje ljubezni - Božje učlovečenje

1 Jaz pa medtem govorim Čan-Ča in tudi Gelli takole: "Moja najbolj prisrčna, najljubša Čan-Ča, prej si Mi povedala čudovito besedo, ki je bila toliko bolj čudovita zato, ker je prišla iz globine tvojega srca. Jaz pa sem ti obljubil povrniti še čudovitejšo in glej, zato sem tu, in hočem izpolniti Svojo obljubo. Poslušaj Me torej zelo potrpežljivo! Ne pričakuj pa kakšnega dolgega govora; kajti glej, Jaz govorim vedno le kratko in po navadi z malo besedami veliko povem.
2 Opisala si mi, kako si negovala svojo jutranjo in večerno cvetlico, in to je bilo zelo ljubko, Jaz pa ti bom opisal drugo jutranjo in večerno podobo in ta je takšna:
3 Glej, enako kot ti svoje cvetlice, je tudi veliki dobri Lama v neskončnem vrtu svoje ljubezni zasadil dva človeka: enega proti jutru za svoje srce - in drugega proti večeru za svojo modrost! Prvega je hranil z vsem svojim božanstvom, da bi postal tako čudovit kot on sam in da bi mu kar najbolj ugajal! Toda glej, prvi je zaradi tega postal objesten, ni hotel uspevati, temveč je odpadel od Lame in Ga vse doslej brezmejno zaničuje, čeprav bi ga Lama še zmeraj rad sprejel z odprtimi rokami in srcem!
4 Ker torej ta prvi človek ni hotel uspevati, je veliki Lama kmalu nato postavil drugega človeka proti večeru, to pomeni na svet, in ga je negoval nič manj skrbno. Toda tudi ta je samovoljno zakrnel. Tedaj je Lama obžaloval, da je ustvaril človeka; zato je hotel spet uničiti to svoje delo, tako kot lončar posodo, ki se mu noče posrečiti.
5 Tedaj je Lama vprašal svojo ljubezen, in ta se je zavzela za izjalovljenega: On sam je postal človek, da bi bil človeku pravi zgled.
6 Pokvarjeni ljudje pa so Ga zgrabili, in ubili Bogočloveka, čeprav Boga v Njem niso mogli ubiti. Samo redki so Ga spoznali in sprejeli Njegov nauk v svoje srce. Nešteti pa, čeprav o Njem slišijo, vendar ne verujejo in ne sprejmejo Njegovega nauka, da bi lahko postali Njegovi otroci, in bili potem takšni kot njihov večni Oče!
7 Kaj meniš, kaj naj Lama stori s takšnimi ljudmi? Naj jih še naprej trpi in prenaša?
8 Glej, Njegova ljubezen do teh ljudi je tolikšna, da bi še tisočkrat umrl zanje, če bi bilo to mogoče in koristno! In vendar ga nočejo ljubiti bol kot nični svet, temveč ga raje povsem pozabijo, da bi se lahko toliko bolj brezvestno oklepali sveta.
9 O Čan-Ča, povej, le kaj zaslužijo takšni ljudje? Naj mar Lama še naprej prenaša njihovo trdovratno kljubovanje ali naj jih uniči?"
10 Čan-Ča pravi: "O prijatelj, ti moja ljubezen, to so res hudobne Lamove rastline in bi zaslužile nadvse hudo kazen! Toda če je Lama tako zelo dober, ali bi potem lahko te rastline požel in jih izročil ognju, ker je zagrozil pradedom? Mislim, da je neskončnost, kot jo začenjam spoznavati, vendar dovolj velika, da se takšen plevel lahko ohrani, kakršen je. Toda na Lamovem mestu ne bi uničila ničesar, kar ima enkrat življenje! Ali ne misliš tako tudi ti, moj najljubši prijatelj?"
11 Jaz pravim: "Ja, ja, ti najljubša, seveda enako mislim in tako tudi delam! Toda samo malo počakaj: kmalu bosta oba brata pripeljala nenavadne goste, in videl bom, kaj boš rekla o njih. Zato se zberi; kajti videla in spoznala boš nekaj izredno čudnega!"

112 Satan kot pošast v dvorani - Krepilni obed - Gella spozna Gospoda

1 Po kratkem času se vrata dvorane odpro. Tako Martin kot Borem imata vsak močno verigo v roki in vlečeta noter, na ti dve verigi trdno priklenjeno pošast, ki je videti tako strahotna, da se ne da opisati. Sledi ji množica manjših pošasti, toda nič manj grozljivih od glavne pošasti.
2 Ko Čan-Ča in Gella zagledata goste strahotnega videza, se tako zelo prestrašita, da sunkovito odskočita. Čan-Ča kriči - kot v omamljajoči nezavesti:
3 (Čan-Ča:) "O Lama, Lama, za voljo Tvojega najsvetejšega imena, le kaj smo Ti mi uboge sirote storile, da nas hočeš tako strahotno uničiti po najzlobnejšem Ahrimanu in njegovi najhujši drhali?! O ti, moj najčudovitejši prijatelj, če ti je kakor koli mogoče, reši nas in sebe, in če se da, ga uniči! O grozno, grozno, kako strašne, od besa žareče prikazni so to!"
4 Jaz govorim: "Ne boj se Čan-Ča! Pošasti, ki jih vidiš tukaj, so v naši oblasti - in ne mi v njihovi! To vendar zlahka spoznaš že iz tega, ker sta jih kljub njihovi neznanski strahoti oba brata vendarle ukrotila.
5 Torej se ne bojte, temveč pojdite z Menoj naproti obema in poslušajte, kako strašansko bodo začele te zverine rjoveti, ko se jim bom približeval. Glejte, kako strahotno se bodo zvijale in napenjale. Toda vsega tega se ne ustrašite! Kajti Jaz sam sem dovolj mogočen, da z enim samim pogledom uničim nešteto takšnih pošasti, tako kot sem pred tem v trenutku ustvaril tukaj to figovo drevo. Zato Mi le pogumno sledite! Na Moji strani ste zmeraj varni, kajti Meni ne more kljubovati nobena sila!"
6 Zdaj grem naproti Martinu in Boremu, ker se morata na vso moč bojevati s pošastjo, da bi jo ukrotila.
7 Martin govori: "O Gospod, to so pa res lepi gostje; teh si lahko prav posebno vesel! Tej hiši se bodo prilegali kot svinji sedlo! Na žalost nisva naletela na nič drugega, zato sva vzela s seboj to, kar sva našla. Odkrito pa moram priznati: če to ni sam utelešeni Satan s svojim lepim spremstvom, potem naj bom kar koli in se imenujem, kar želiš."
8 Jaz govorim: "Le miren bodi, to sem že predvidel! Tako mora biti za najgloblji pouk in mir vas vseh. Kdor hoče spoznati Najvišje, ne srne ostati nepoučen o najnižjem. Spravite Mi zmaja bliže!"
9 Oba kar se da močno vlečeta za verigi, toda pošast se noče premakniti naprej.
10 Martin pravi: "Gospod, te grdobe ni mogoče spraviti niti za las naprej!"
11 Jaz pravim: "Torej jo pustita pri miru; pritrdita pa verige na stebre te dvorane, in pustimo jo, naj nekaj časa zaman divja! Mi pa medtem pojdimo k pripravljenem obedu, da se bomo okrepili za ta boj."
12 Martin pravi: "Ah, ja, po tem najinem izletu se nama bo res prilegel obed, ki ga boš Ti blagoslovil! Dobro je le, da so ti zverinski gostje privezani v ozadju naše dvorane, sicer bi se nam ob pogledu nanje jed ustavila. Tudi zrak, ki jih obdaja, ne diši ravno tako kot nebeške vrtnice, temveč kot žveplo, smola in blato, zmešano skupaj. Dobro, da so v ozadju!"
13 Jaz govorim: "Dobro, dobro, Moj brat, pojdi naprej in jih pokliči k temu obedu, ki sem ga pripravil za vas vse. Vsi naj se z njim okrepčajo za večno življenje svojega duha!"
14 Martin gre hitro naprej in pokliče vse k mizi, kjer jih čakajo kruh, vino in obilo najčudovitejših fig.
15 Na Martinov klic se vsi dvignejo in gredo zelo skromno in sproščeno k veliki mizi.
16 Ko so zdaj vsi številni gostje zbrani ob mizi, uprejo svoje oči Vame. Kajti vsi - razen Martina in Borema - Me še imajo za Božjega poslanca in ne vedo, da sem kot Gospod med njimi. Zato tudi mislijo, da jim bom kot Gospodov poslanec oznanil velike in pomembne reči.
17 Toda Jaz ne rečem ničesar drugega kot: "Otročiči, jejte in pijte vsak po svoji potrebi. Že dolgo je vse blagoslovljeno za vse, ki nadvse ljubijo Boga, svoje brate in sestre pa kakor samega sebe!"
18 Po teh besedah vsi zakličejo: "Zahvaljen bodi naš veliki Bog v Očetu, Sinu in Duhu; samo Njemu vsa čast, hvala in slava vekomaj!"
19 Nato vsi sežejo po kruhu in vinu, Kitajci pa po figah; nekateri poskusijo tudi kruh, ki jim tekne bolj kot fige.
20 Čan-Ča in Gella, ki stojita pri Meni, pa ne vesta, ali naj zaužijeta kruh in vino ali samo fige.
21 Zato jima Jaz rečem: "Otroka Moja, jejta, kar vama najbolj tekne; vse vaju bo okrepčalo za večno življenje!" Zdaj obe sežeta po kruhu in Čan-Ča se zdi neskončno okusen. Nič manj tudi Gelli, ki vendarle pripomni:
22 (Gella:) "Mislila sem, da bo nebeški kruh takšnega okusa kot hostije."
23 Jaz pa ji pravim: "Gella, zdaj si v nebesih za Gospodovo mizo in ne na Zemlji za babilonsko! Zato tudi misli na to, kar je nebeško in ne na to, kar je zemeljskega Babilona, katerega gospodar je tam v ozadju!"
24 Gella se prestraši teh besed in zdi se ji, kot da bi bil navsezadnje Jaz sam Gospod.
25 Jaz pa jo potolažim in pomirim z besedami: "Gella, tudi če bi bilo tako kot slutiš, bodi vendarle mirna zaradi drugih in si misli: Bog, tvoj kot tudi vseh Gospod, ni nedostopen, temveč najbolj ljubeči Oče vseh Svojih otrok, ki se spušča najgloblje k njim, in je sredi med njimi kot najbolj skromen brat! Razumeš to, ljuba hčerkica?"
26 Gella pravi: "O moj, moj Gospod - moj Bog - moj Oče!"
27 Čan-Ča to opazi in takoj vpraša Gello: "Sestra, le komu so veljale tvoje najpomembnejše besede? Ali je morda Lama celo med nami?! O govori, da pohitim k Njemu in tam preminem od spoštovanja in ljubezni!"
28 jaz pa takoj pomirim Čan-Ča s tem, da ji obljubim, da bo tudi ona kmalu spoznala in zagledala Lamo in s tem je tudi zadovoljna.

113 Jezikavi Martin v pranju - "Kdor hoče biti prvi, naj bo služabnik vseh!"

1 Tudi nekateri drugi nekaj zaslutijo ob Gellinem vedenju, kakor nazadnje tudi ČanČa. Drug drugega sprašujejo, kdo pravzaprav sem, kajti četudi nisem domnevni hišni gospodar - to naj bi bil pravzaprav Martin - vendar ravnam, kot da bi bil pravi, Martin in Borem pa samo Moja najbolj vdana služabnika.
2 Ko Martin opazi takšno vpraševanje med mnogimi navzočimi gosti, gre takoj k njim in jim pravi: "Poslušajte me, ljubi bratje in sestre! Ali ne veste, kako se glasi Božja beseda? Ali ni sam Gospod govoril in povedal takole: 'Kdor izmed vas hoče biti prvi, naj bo najmanjši med vami in vsem služabnik?' Mar mislite, da obstaja v nebesih drugačen red od tistega, ki ga je Gospod sam pokazal, učil in razodel na Zemlji?
3 O, povem vam, tu je pravzaprav šele tisti prostor, kjer se od pike do pike najbolj živo uresničuje tisti red, ki ga je na svetu učil in razodel sam Gospod! Zato ne sprašujte toliko: 'Kdo to? Zakaj tako?', temveč jejte in pijte, kolikor potrebujete. In potem se zahvaljujte edino Jezusu, Gospodu, za to, vse drugo boste že zvedeli ob pravem času!"
4 Nagovorjeni pravijo: "Prijatelj, kar si nam povedal, je bilo resnično modro. Toda glej, to dobro verno - hvala Bogu - tudi mi! Zato nam s svojim poukom resnično nisi izkazal kakšne bistvene usluge. Vemo tudi, da smemo od tega blagoslovljenega obeda zaužiti toliko, kolikor nam tekne. Zato bi si, ljubi prijatelj, lahko tudi prihranil trud, da bi nas še naprej spodbujal k jedi! Kajti prepričani smo, da ima tudi tukaj v Božjem kraljestvu vsak duhovni človek ali človeški duh svoj želodec. Ta gotovo sam najbolje ve, kje in kako ga čevelj žuli, in koliko lahko sprejme vase. Iz tega spoznaš, da bi si zlahka prihranil to odvečno neutrudno prizadevnost!
5 Dobro tudi vemo, da je v Božjem kraljestvu največji samo služabnik vseh. Pod 'biti služabnik in hlapec vseh' pa razumemo v nasprotnem primeru tudi najvišje, to je v ljubezni, v modrosti, kot tudi v moči. Kajti kjer je premalo ljubezni, je tudi premalo volje do dela, ki bo vendar ena poglavitnih lastnosti služabnika vseh! Tako mora biti služabnik vseh poln najvišje modrosti; s pomanjkljivo modrostjo mu tudi tukaj vsestransko služenje vsem ljudem ne bo šlo najbolje od rok. In tretjič smo vsi trdno prepričani, da bi moral biti služabnik vseh ljudi tudi najmočnejši in najvsemogočnejši, da bi lahko bil služabnik vseh ljudi.
6 Prijatelj, ali se imaš morda zares za takšnega poslednjega, najmanjšega služabnika in hlapca vseh? Resnično, če bi bilo pri tebi tako, bi te vsi zelo pomilovali. Glede tega menimo vsi enako, namreč: da lahko takšno mesto služabnika vseh ljudi zavzema edinole Gospod sam! Kaj misliš o tem ti?"
7 Martin ob tem odgovoru otrpne, kot da bi ga zadela strela. Ne ve, kaj naj odvrne modrim govornikom, in strmeč stoji pred njimi. Eden od njih vidi njegovo zadrego in mu pravi:
8 (Eden odgovornikov:) "Brat, miren in potolažen se vrni na svoje prejšnje, gotovo najboljše mesto! Le drži se natančno tistega, ki se nam vsem zelo močno zdi nedvomno služabnik vseh, pa ne boš nikoli prišel v zadrego! Toda če boš včasih naredil kaj po svoje, se ti lahko pogosto zgodi tako kot tisti nori muhi, ki je sedeč na hrbtu močnega konja, ki je vlekel težak, tovorni voz, srkala njegov znoj - in je na koncu začela verjeti, da vleče voz ona sama. Ko pa je potem konj počival, je morala muha z veliko sramoto spoznati, kako nična je njena domnevna moč proti velikanski konjevi moči. Zato se le vrni k tistemu Najmočnejšemu: z Njim že lahko vlečeš, toda brez Njega, prijateljček, nikakor ne gre!"
9 Martin se bliskovito vrne k Meni in govori: "Toda Gospod, ti so me pa pošteno oprali! Ne, tako mi pa ni še nikoli nihče zaprl ust. Toda ne da se ugovarjati; na žalost imajo prav!"
10 Jaz govorim: "Poglej si Borema! Glej, nikoli ne naredi ničesar brez Mojega naročila in se zato ne zaletava. Ti pa bi rad včasih nekoliko zbujal pozornost in tedaj se zaletiš! Moj ljubi Martin, tu je treba z gosti ravnati čisto drugače kot na Zemlji. Sicer zlahka naletiš na koga, ki bi ga rad poučil, na koncu pa moraš priznati, da mu ne moreš odvezati niti jermena na obuvalu! Le kolikokrat se boš moral še zaleteti, da boš postal pameten?"
11 Martin pravi: "O Gospod, pravijo, da gre osel samo enkrat na led, potem ima dovolj. Najbrž so v meni združene duše vseh oslov, in vsaka od njih hoče enkrat na spolzko preskušnjo - sicer bi že vendar zavoljo Tvojega najsvetejšega imena moral postati pametnejši."
12 Jaz pravim: "Je že dobro. Le dobro pazi, kaj hočem Jaz, pa se ne boš nikoli več zaletel! Zdaj pa se le spet okrepi s kruhom in vinom, da boš dovolj močan, da bosta z Boremom privlekla sem onega gosta!"

114 O obliko spreminjajočem bistvu Satana - Namig o Martinovem značaju – Novinci slugo Gospodovo - Gan-Gaino poniino priznanje krivde

1 Zdaj govori Čan-Ča zelo prizadeto: "Ah, ti moja ljubezen - ali bodo vsi ti gostje sploh prenesli strahotni pogled na tisto pošast? In ali nam res ne bo mogla storiti nič zlega? O Lama, Lama, to bo najgrozovitejša predstava! Glej, kako grozljivo se pošast že zvija in vzpenja! Ah Lama, kakšen grozovit pogled! Kakšen bes, kako strašna togota bliska iz njenih groznih ognjenih oči! O prijatelj, ko bo ta pošast tu pred nami, le kdo si jo bo upal pogledati?"
2 Jaz pravim: "Le mirna bodi: ta gost lahko prevzame vse oblike, za katere domneva, da mu koristijo. Toda mi mu bomo tukaj že izbili grobost, vsaj za nekaj časa! Zato se ne boj, saj bo šlo vse po sreči."
3 Čan-Ča pravi: "O najljubši prijatelj, o ljubezen moja, vate pač - kot v Lamo - najbolj zaupam; toda na brata Martina kljub temu ne dam prav veliko! Kajti on je tako jezikav. Če pa gre potem vendarle zares, se kmalu umakne tako kot da še zdaleč ne bi bil dorasel temu, kar je hotel ali moral narediti. Zaradi tega mislim, da bo pri vlečenju tiste najstrašnejše pošasti zlahka povzročil več škode kot koristi. Borem že, to je mož, poln modrosti in pravične moči, na katerega se lahko zanesem! Martin pa je in ostane skonfuzlan mož, ki se junači, ko gre zares, pa odpove.
4 Jaz pravim: "Moja ljuba, seveda imaš deloma prav; toda svojemu zdajšnjemu položaju vendarle popolnoma ustreza. V velikem Lamovem redu so potrebna tudi takšna bitja, ki se brez posebnega razmišljanja takoj lotijo kake stvari, pa če so ji dorasla ali ne. To spodbudi tudi druge, da kaj storijo, in to pogosto veliko pametnejše od tistega, ki je brez veliko razmišljanja začel! Preveč modri so neredko pikolovski. Pogosto si iz same globokoumnosti ne upajo lotiti stvari, dokler se vsi njihovi razumski razlogi za neko stvar ne ujamejo na las natančno. In tako morajo biti tudi Martini, ki imajo v sebi malo manj modrosti, zato pa veliko delovno vnemo, ki je pogosto boljša kot preveč modrosti. Zato le bodi zaradi Martina čisto mirna; svojo stvar bo že prav opravil, ker se je loteva in jo opravlja po Mojem naročilu."
5 Čan-Ča pravi: "Ah, da, gotovo! Da si tukaj ti najmodrejši, je še preveč jasno mojemu srcu. Le to mi ni všeč, da še zmeraj ne vem, kdo pravzaprav si! Glej, v zadnjem času si mi rekel, ko sem te vprašala samo po imenu, da mi bo že moja ljubezen do tebe vse razkrila. Toda kakor neznansko te ljubim, pa vendar ne morem zvedeti od nikoder in še manj iz same sebe, kako se imenuješ in kdo pravzaprav si. O ti moj nadvse ljubljeni prijatelj, o povej mi vendar svoje ime!"
6 Jaz govorim: "Najljubša, najbolj ljubka Čan-Ča! Glej, samo ime za zdaj tako in tako ne pomeni nič, ker še ne moreš spoznati, kaj vse je povezano z njim. Če pa bi dobro pazila na vse, kar Jaz govorim, bi si bila glede Mene že precej na jasnem! Odslej pa pazi na vse, kaj in kako bom govoril, in kako bodo drugi govorili z Menoj ali Meni, in kaj vse se bo zgodilo na Mojo besedo. Če Jaz nekaj ukažem, potem se bova midva kmalu laže in pobliže spoznala. Toda zdaj bodi stanovitna in neustrašna. Kajti Martin in Borem sta od Mene že dobila namig, naj pošast pripeljeta semkaj. Glej, pobesneli pošasti ravnokar odvezujeta verige!"
7 Čan-Ča utihne. Toda Gella pogumno stopi k njej in govori: "Čan-Ča, če bi ti bila tako kot Meni znana neskončna moč in oblast tega prijatelja, bi se na Njegovi strani tisoč takih pošasti bala manj kot najmanjše mušice!"
8 Čan-Ča se zgrozi in naglo reče: "Sestra, kaj govoriš! Ah, govori dalje, govori o njem, ki ga tako neskončno ljubim! Ali ga poznaš? Alii poznaš tega Najčudovitejšega - o tak govori, hitro govori! Mar je to res, kar skrivaj slutim o njem?! O Lama, potem je Čan-Ča ali najsrečnejše bitje v nebesih ali pa najsrečnejše v vsej neskončnosti!
9 Kajti glej, sem zelo velika grešnica pred Lamo, ker sem nekoč v svoji deželi izdala Njegove domnevne poslance, in te so potem mučili in ubili. Če so bili resnično Lamovi poslanci, potem gorje mi, če se moja velika slutnja tukaj uresniči! Kajti biti za večno zavržen od Njega, ki Ga tako neskončno ljubiš - o sestra, ali poznaš še hujše trpljenje? Samo tedaj, če so bili tisti, ki sem jih izdala, zločinci in sleparji in tako nobeni Lamovi poslanci - tega seveda ne morem odločiti jaz - bi mi bilo obličje Najpravičnejšega gotovo znosnejše! Zato govori, govori; vendar, ah, sestra, ne govori - kajti tvoje prezgodnje razodetje bi lahko preveč neznosno prebodlo moje srce! Oh, pusti me še nekaj časa uživati v sladki negotovosti!"
10 S temi besedami se zgrudi kot nezavestna k Mojim nogam. Jaz pa jo okrepim in spet postavim pokonci.

115 Ganljiva sprava med jezuitom Korelom in Gan-Ga - Gospodovo vesele nad Čan-Čaino ljubeznijo

1 V istem trenutku pride prav tisti jezuit, ki ga je Čan-Ča izdala, s še nekaterimi svojimi kolegi, pade pred Menoj na kolena in govori:
2 (Jezuit:) "O Gospod, o Oče, šele zdaj so Te naša srca spoznala! O odpusti nam našo dolgotrajno slepoto, ki ni dopustila, da bi Te spoznali takšnega, kakršen si - tako dober, tako mil, tako nežen, tako neskončno milosten!"
3 Jaz govorim: "Vstanite otročiči in ne zbujajte pozornosti; kajti tu so še nekateri, ki Me še ne smejo popolnoma spoznati zaradi svoje svobode. Vi veste, da lončar najbolje ve, kdaj je čas, da vzame lonec s kolovrata. Ostanite tukaj in pričajte, kaj vam je hudega prizadejal tisti zmaj, ki ga Martin in Borem ravnokar vlečeta semkaj. Ti, Korel, pa se tukaj pokaži tudi tej Čan-Ča, ki te je nekoč na Kitajskem izdala cesarju, in ki je zdaj zaradi svoje čezmerne ljubezni v Moji bližini."
4 Korel takoj izpolni Moje naročilo in se prijazno predstavi Čan-Ča. Ta ga takoj spozna in se prestraši svojega domnevnega tožitelja.
5 Korel pa jo vpraša: "Čan-Ča, zakaj se me bojiš? Ali nisi storila, kar ti je zapovedovala tvoja vest? Jaz sam sem te vendar učil, da je greh samo tisto, kar stori človek proti glasu svoje vesti; kajti glas vesti je Božji ali Lamov glas v nas. Ti si me od začetka vendar zelo spoštovala, ker si v meni in mojih tovariših videla resnične Božje poslance. Pozneje pa si s svojo žensko bistroumnostjo v nas odkrila veleizdajo, s svojo zvitostjo pa si končno dosegla, da smo ti zaupali svoje načrte. Tako je bila potem celo tvoja dolžnost kot Kitajke, da si z vso vnemo naznanila naš hudobni naklep in s tem od svoje domovine odvrnila hudo nesrečo.
6 Čeprav smo bili takrat strašno kaznovani, vendarle nisi niti najmanj kriva za to, temveč smo krivi edino Mi sami zato, ker smo sveti namen našega poslanstva sprevrgli v tako sramoten prekršek! Kajti če bi mi, posebno pa jaz, ostali zvesti namenu našega poslanstva, bi ti postala ena najbolj gorečih kristjank, skupaj z množico tvojih rojakov. Ker pa smo se prehitro - zaslepljeni od velikih zakladov tvoje dežele - odvrnili od našega svetega namena, smo izgubili vse, z našim malovrednim življenjem vred.
7 To ti pove, da te nebi mogli tožiti, temveč bi se morali bati nasprotnega. Tako torej nimaš ti, najljubkejša, najzvestejša Čan-Ča niti najmanjšega vzroka za bojazen, saj se utemeljeno ne bojimo tebe, ki bi nas pač lahko obtožila! Toda odpusti nam, ti ljubljenka Najvišjega, da se bomo končno prosti vsake krivde smeli približati Njemu, katrega ime naši jeziki nikdar niso vredni izgovoriti! "
8 Čan-Ča, ki jo Korelovo priznanje močno gane, pravi: "O ljubi prijatelj, tukaj, v teh dvoranah, ni nobene krivde več; in če bi še bila kakšna, naj jo za večno poravna moja ljubezen do Lame! Kajti moje srce mi govori: `Tvoja ljubezen do Lame - je Lama sam v tebi!' Prijatelji, ta sveta ljubezen ne pozna krivde, temveč povsod samo ljubljene brate in sestre, in to tudi tedaj, če ti še vedno blodijo v svojih zmotah! Moja obtožba proti vam pa naj bo: da vas jaz vse ljubim in spoštujem kot svoje življenje! Bi rad kdo temu oporekal?"
9 Korel in njegovi kolegi jokajo od veselja nad temi čudovitimi Čan-Čainimi besedami in Čan-Ča joka z njimi.
10 Jaz pa se obrnem k Čan-Ča in govorim: "Ti najčudovitejša cvetlica Mojega srca, pridi sem, da te objamem! Resnično, takšna ljubezen je nadvse redka in le malokatera tako čista!
11 O ti najljubeznivejša, zdaj si neskončno srečna, ker si Me tako zelo pridobila. Toda tudi Jaz sem kot tvoj ljubljenec presrečen, ker sem v tebi, poganki, našel tolikšno ljubezen, kakršni v krščanstvu ni para - razen Magdalene in matere Mojega mesa ni najti tretjega primera!
12 O Čan-Ča, Čan-Ča, daleč si prišla, niti ne zavedaš se ne, kako daleč! V kratkem se ti bo odprla globina, katero še ne slutiš! Tvoje oči naj bodo še kratek čas zastrte, da boš potem toliko bolj blažena. Zato še malo potrpi! Zdaj pa se vsi zberite. Borem in Martin že vlečeta zmaja čez sredino dvorane in takoj bosta z njim tukaj!"

116 Prizor s Satanom za poduk Božjih otrok - Martinov besedni spopad s Satanom - Martin v zadregi - Gospodov nasvet

1 Martin kriči že od daleč: "Gospod, pomagaj nama, pomagaj nama, sicer nama bo zverina prizadejala zlo; z vsemi močmi jo še komaj obvladujeva!"
2 Jaz govorim: "Satan, ubogaj svojega Gospoda!"
3 Zmaj zarjove: "Tebe ne bom nikdar ubogal! Nobenega Gospoda ne priznavam nad sabo!"
4 Jaz zakličem: "Če že nočeš ubogati Moje očetovske besede, pa vendar ne boš mogel kljubovati Moji vsemogočnosti - to si že tako pogosto skusil! Zato ti še enkrat kličem kot Oče in Gospod in pravim: Pridi semkaj in se zagovarjaj!"
5 Zmaj zarjove: "Ne, ne, ne! Tebe ne bom nikdar ubogal; kajti edino jaz sem Gospod neskončnosti, in ti si, kar si, samo po meni!"
6 Jaz zakličem: "Satan, ne kljubuj še naprej Bogu, svojemu večnemu Stvarniku, sicer te bo zadela večna in najbolj neizprosna obsodba!"
7 Zmaj znova zarjove: "Jaz, tvoj gospod, bom tebi in tvoji najbednejši obsodbi večno kljuboval! Spravi me s tega kraja, če moreš!"
8 Zdaj ga zgrabim z močjo Svoje volje, ga z njegovo drhaljo vred zaženem predse in držim tako, da obleži kot mrtev.
9 Martin ga hitro vpraša, zakaj (zmaj) zdaj ni kljuboval.
10 Jaz pa pravim: "Pustite ga, dokler ne pride k sebi; tedaj se bo pokazalo, kaj zmore!"
11 Martin govori: "O Gospod, samo za kratek čas bi rad sprostil svoj jezik, da bi temu, nad vse človeške pojme neumnemu bitju, zabrusil nekaj krepkih resnic! Sploh ne morem povedati, kako se želim spoprijeti s tem neznansko neumnim trmoglavcem! Ne bojim se njegove smešne, grozovito neumne podobe, temveč se mu moram - seveda jezen - samo smejati!"
12 Jaz pravim: "Če si že tako zelo želiš spopasti se z Mojim zakletim sovražnikom, pa le poskusi svojo srečo; toda glej, da ne boš potegnil krajšega konca! V ta namen naj mu bo odvezan samo jezik. Če bi ga popolnoma osvobodil, bi se on igral s teboj kot lev z mušico! Ja, povem ti, brez Mene njegovi moči, ki jo še ima, ne bi moglo kljubovati vse stvarstvo! Toda samo z njegovim jezikom, ki je zdaj odvezan, pa že lahko brez škode poskusiš, ali ga boš ugnal. Tako le začni zabadati svoje ostre besedne puščice v njegova ušesa!"
13 Martin stopi pogumno, tesno pred zmajeve čeljusti in mu začne postavljati tale izzivalna vprašanja: "Poslušaj, ti najneumnejša žival vse neskončnosti! Le kaj hočeš s svojim starim, smešnim kljubovanjem doseči pri Bogu? Ali nekaj večnosti ni zadostovalo, da bi dojel, da si najbolj neumna mrha v vsej neskončnosti?! Glej, o oslu vendar pravijo, da gre samo enkrat na led. Kaj pa naj rečejo o tebi, ti prastara mrha, ki varaš vse svetove, živali in Ljudi! Ali tvoji svinjski možgani še niso bili dovolj pečeni v peklenskem ognju v nekaj ducatih decilijonov let ali večnosti - če tvoja neskončna neumnost sploh ve, kaj je to decilijon? Odgovori, ti najbolj neumna mrha, če lahko kaj odgovoriš!"
14 Zmaj govori: "Poslušaj, ti jezikavi slepec! Lev ni muholovec. In jaz kot prapostavljeni duh sem v svoji največji bedi preveč širokosrčen, da bi se ubadal s kakim nomadskim duhom! Tebi rad odpustim že zaradi tega, ker si na Zemlji res veliko storil za moje kraljestvo. Torej brez zamere, moj dobri Martin!"
15 Ta odgovor spravi Martina iz ravnotežja. Komaj se še toliko obvladuje, da lahko prenese tolikšno omalovaževanje svoje osebe in da bi poslušal dokončno obtožbo. Zato zelo globoko zajame sapo in govori:
16 (Martin:) "O ti najbednejši lopov, kako si lahko drzneš mene, nebeškega državljana, tukaj v polni Božji navzočnosti tako najsramotnejše ponižati! Ali ne veš, kako je zapisano? Glej, tako je zapisano: 'Gorje tistemu, kdor bi se spozabil nad katerim mojih maziljencev!' jaz, kot Božji nebeščan, sem menda tudi Gospodov maziljenec? Mar res misliš, da bo Gospod pustil takšno skrunitev nemaščevano, ti najbednejši?!"
17 Zmaj govori: "Poslušaj, Martin: jaz, ki si me venomer zmerjal s 'knezom laži', medtem ko si mi na Zemlji služil, sem ti na tvoje pobalinsko zmerjanje mojega najklavrnejšega bitja z vso hladnokrvnostjo odvrnil le z golo resnico. In glej, tebe kot od Boga maziljenega nebeščana razganja huje kot vnet sod smodnika na Zemlji; svariš me, groziš z Božjim maščevanjem, naj se ne dotaknem tvoje maziljene glave!
18 Povej mi pa, od kod imaš pravico, da me tako zmerjaš pred Bogom?! Ali nisem tudi jaz tako kot ti iz Boga, samo s to razliko, da sem jaz neskončni del iz Boga! Ti pa si samo prahec prahu na prahu iz mene, ki ga je Gospod znova pobral iz plev popolne ničnosti in ga spremenil v drobcenega človeškega duha!
19 Če pa imaš kakršno koli spoštovanje do Boga, potem spoštuj vse, kar je iz Njega in ne samo svoje maziljene glave, do katere ti je, kakor se zdi, več kot do Gospoda! Ali si s svojo maziljeno glavo tako na las izmeril tiste neskončne praglobine božanstva, da bi mi potem lahko stopil naproti z večnim temeljem modrosti in rekel: 'Zakaj si takšen, kot ne bi smel biti?'
20 Ali mi lahko dokažeš, da nisem takšen, kot bi moral biti iz tebi nikdar nedoumljivih Stvarnikovih razlogov, da si lahko ti tista malenkost, kar si? Ali je kje lončar, ki brez lončarskega kolovrata naredi lonec? Kar pa je lončarju lončarski kolovrat, to je Stvarniku ves svet. Jaz pa sem materija vsega sveta, in s tem tudi temelj. Torej sem jaz strjeno nasprotje, ki je šele pogoj za vse posebno nastajanje in bivanje, da se lahko kot takšno manifestira v neskončnost!
21 Iz tega lahko s svojo maziljeno glavo spoznaš, da sem tudi jaz potreben v velikem Božjem redu. In da Bog z mojim prastvarjenjem gotovo ni postavil neumnosti za temelj vse biti in vsega nastajanja. Povej, da je tako - če to spoznaš in hočeš izkazati Bogu najpopolnejše spoštovanje! Le kako s svojo maziljeno glavo ne spregledaš, da, če sramotiš Božja dela, sramotiš tudi Boga samega in ga - seveda v svoji odpustljivi veliki neumnosti - imenuješ najnavadnejšega šušmarja?!
22 Zato, moj ljubi Martin, bodi miren! Kajti gotovo bo preteklo veliko večnosti, preden boš razumel samo decilijonti del atoma tistih neskončnih, najglobljih odnosov med menoj in Bogom! Sicer pa: ali se ti kot maziljenemu miroljubnemu nebeščanu ne zdi nenavadno, da se moraš od mene, Satana, učiti krotkosti?
23 Martin, če mi imaš morda vendarle kaj povedati, tedaj govori! Toda govori kot modrijan in ne kot najbolj neumen, razposajen pobalin na svetu. Zavedaj se, da stojiš tukaj pred Bogom in pred Njegovim največjim praustvarjenim duhom, ki ti vzbuja pozornost kvečjemu s svojo postavo in svojo, tebi zavoljo tvoje nespameti, za večno nedoumljivo trmo!"
24 Martin je silno osupel in ne ve, kaj naj reče. Pogleda Mene, pa spet zmaja in Me skrivaj vpraša: "Gospod, kaj je to? Kaj naj odvrnem zmaju na to? Na koncu se mi zdi povsem nerazumljivo, da ima v globini vseh globin navsezadnje vendarle prav!?
25 Da bi imel hudič prav - to je tako kot pest v oko! Toda, kaj naj rečem, če ima navsezadnje prav? Ne, če to ni prekl... - skoraj bi rekel - naj bom vse, kar hočeš! Hudič - da bi imel prav?!"
26 Jaz govorim: "Saj si se vendar sam hotel spustiti v besedni dvoboj z njim, torej bori se naprej; kajti ne smeš dovoliti, da bi te hudič premagal! Zato ga skušaj premagati po svoji želji. Nadaljuj pogovor z njim in mu spodbij tisto, kar ti je povedal!"
27 Martin pravi: "Oh, to bo lepo spodbijanje! O joj, o joj! Jaz - in ta?!"

117 Satan skuša Martina v zapeljivi podobi Satane

1 Čez nekaj časa se Martin vendar spet obrne k zmaju in govori: "Poslušaj, ti nepopravljivi uničevalec vsega življenja, ti grdoba, ti stari junak duhovne noči in najbolj neusmiljeni prinašalec smrti vsem ubogim dušam! Govoriš seveda kot prvi modrijan. Toda tako kot govoriš zdaj, ne govoriš po svoji volji, temveč samo zaradi nemoči, ki jo globoko občutiš, v kateri pa tičiš ves čas zaradi Gospodove neskončne moči! Če bi bil svoboden - tisoč življenj stavim proti enemu - da bi govoril popolnoma drugače!
2 Seveda vem, da si kot prvi, največji duh, poln svetlobe in jasnosti, izšel iz Boga. Tvoja moč je bila tolikšna, da je prešinjala vse prostore, tvoja svetloba pa je sijala kot Božje oko! Vem pa tudi, da te Bog ni priklical iz Sebe za ta padec, v katerem že nekaj večnosti tako trdovratno vztrajaš, temveč samo za najvišje vstajenje najsvobodnejšega in najbolj blaženega življenja!
3 Povej - le zakaj nisi na takšni stopnji, na kateri bi po Božji volji moral biti? Zakaj nenehno najostreje nasprotuješ Božji volji? Zakaj raje večno vztrajaš v najhujšem trpljenju, kot da bi se obrnil h Gospodu, svojemu Bogu in Očetu, in kot takšen vrnjeni izgubljeni sin v vsej svobodi in kar najbolj popolni moči užival neskončno obilje večne Očetove ljubezni? Govori, če imaš za to dovolj modrosti!"
4 Zmaj govori: "Glej, Martin, to vprašanje je že veliko bolj razumljivo kot tvoj prejšnji govor, in dela čast tvojemu duhu. Tu se res pojavijo stvari, ki so vredne boljšega odgovora! Toda veš, preden jaz nekomu iz globine globin odgovorim na te točke, ga najprej preskusim, ali je sposoben dojeti to, kar naj bi mu odgovoril!
5 Zato prosim Gospoda - če hoče da naj ti na to odgovorim -, naj mi samo za kratek čas da popolno svobodo. In sicer pod svetim zagotovilom, da nočem niti tebi niti komu drugemu skriviti niti lasu! Če boš prestal moj preskus, ti bom odgovoril na vsa tvoja vprašanja. Če pa ne, bo to znamenje, da za tako globoko modrost še zdaleč nisi zrel. Dodam naj še, da te bom preskusil samo tedaj, če vztrajaš pri odgovoru na svoja vprašanja in tako hočeš! Zdaj se pa odloči!"
6 Martin se spet obrne k Meni in Me vpraša, kaj naj stori.
7 Jaz pravim: "Kdor neko delo začne, ga mora tudi dokončati: to je prvo pravilo ureditve vsega pravega življenja. Že zaradi tega moraš storiti, kar ti nasprotnik postavlja kot pogoj. Povem ti pa, bodi trden! Kajti ta duh je najbolj prebrisan duh in njegove preskušnje so nadvse premeteno položene zanke!"
8 Nato se Jaz obrnem k zmaju in rečem: "Za nekaj trenutkov si svoboden; ne zlorabi te milosti!"
9 V tem trenutku izgine najgrozljivejši zrnajevski oklep. Iz prahu oklepa se dvigne neskončno lepa ženska postava, pred katero se lahko skrijejo vse ženske lepotice sonca! Mehkoba, ki ji ni podobne, oblina, plemenitost v vseh udih in sklepih, nedojemljiva nežnost in belina kože, da ji v vsem neskončnem prostoru ni para. Na neskončno lepem telesu je glava, katere veličastne lepote si ni mogoče niti zamisliti!
10 Ko Martin zagleda to lepo postavo, o kakršni ni niti slutil, ki ga poleg tega še nadvse prijazno gleda in z neskončno nežnim, blagozvenečim glasom vpraša:
11 (Satana:) "No ljubi Martin, če hočeš, ti odgovorim na tvoja vprašanja. Toda prej mi povej, ali bi me mogel ljubiti tako kot bi te rada ljubila jaz, bolj kot svoje življenje! Ali bi me mogel ljubiti in me s takšno ljubeznijo odrešiti mojega, tebi dobro znanega neskončno velikega trpljenja? O Martin, govori, govori!"
12 Martin je popolnoma iz sebe. Strmi in strmi in ne pride do sape. Neznanski čari tega bitja vplivajo nanj tako, da postane ves vročičen! Niti govoriti ne more. Izjeclja samo nekaj zmedenih glasov ter čedalje bolj na široko odpira usta in oči. Vsako vlakno njegovega bitja postane najbolj goreča ljubezen do te zanj nevzdržne ženske lepote.
13 Čez dolgo časa tega vedno-bolj-goreč-postajanja zakriči (Martin) na vso moč: "O nebesa, nebesa, nebesa vseh nebes! Kdo bi te mogel gledati in ne ljubiti! Jaz te ljubim, ljubim, neskončno ljubim! Če si nesrečno ti, najlepše, najočarljivejše bitje vseh bitij, če moraš trpeti: le kdo, ki te je videl in ve, da trpiš, bi mogel biti srečen?
14 Če te ne morem rešiti, oh, potem raje večno trpim s teboj, kot da bi bil brez tebe najsrečnejši blaženi v vseh nebesih! Če bi imel neskončnost, bi jo ponudil zate. Tisoč življenj bi dal za atom tvojega bitja! O ti neskončno najbolj očarljivo bitje! - O govori, govori, kaj naj storim, da bi te rešil in večno pridobil zase?!"
15 Spremenjeni zmaj pravi: "O čudoviti Martin, če me res ljubiš tako kot zagotavljaš, me najbolj vroče poljubi! Ta poljub me bo za večno rešil in spremenil v najslajšo spremljevalko tvojega večnega življenja!"
16 Martin, ves očaran pravi: "O ti nebesa nebes! Ne samo enega, temveč trilijon poljubov boš dobila!"
17 Hitro hoče opraviti svojo nalogo in skoči tja. Toda kakšen obraz naredi, ko ga to bitje z najbolj zaničljivim izrazom sune nazaj in zakliče:
18 (Satana:) "Nazaj, bedni, pohotni kozel, slabo si prestal svoj preskus; odslej nisi vreden nobenega mojega odgovora več! Ničvrednež, kako si mogel pozabiti Boga in se vreči v objem meni - sovražniku vsega življenja, ki ni podobno mojemu! O ti slabotna pokveka, ti izvržek vse ostudnosti!"
19 Martin nezavesten omahne nazaj in zmaj spet prevzame svojo prejšnjo podobo.

118 Borem dvigne padlega Martina in ga pouči - Gospodova svarila Martinu - Nelodjivost posesti in posestnika v nebesih

1 Borem stopi k Martinu, ga dvigne in pravi: "Ljubi brat, glej, preveč si zavzet! V prihodnje pusti delovati samo Gospoda! Midva bova storila samo tisto, kar nama bo ukazal Gospod, pa se bova vedno najbolje znašla.
2 Da se lahko spoprimeš s takšnimi bitji, kot je tole tu, je potrebno veliko več, kot sva sposobna dojeti! Temu bitju ni kos niti angel, če je sam, temveč le z Gospodovo pomočjo. Kajti ta prazmaj ima vendar na voljo tisoče in tisoče najbolj premetenih slepil iz sebe samega in z njimi bi lahko zapeljal vsa nebesa, le če bi mu Gospod dopustil! Če pa že ne bi bili varni pred njim nebeščani brez Gospodovega posredovanja, le kako bi zmogla opraviti z njim midva, ki sva komaj novinca v tem kraljestvu!
3 Glej, ko se je Mihael, najmogočnejši angel vseh nebes, bojeval s tem zmajem za Mojzesovo telo, je bil premagan. In kot premaganec ni mogel storiti nič drugega, kot nad to najhudobnejše bitje priklicati Božjo sodbo, ki je bila edina sposobna temu zmaju iztrgati plen!
4 Če pa je Mihael moral tako rekoč potegniti kratko, kako bi mogla potem z njim opraviti midva? Zato bodi v prihodnosti nadvse previden pri kakršnem koli od Gospoda določenem nujnem spopadu s takšnimi bitji; kajti njihovo bistvo je temeljno zlo in slepilo!
5 Zdaj pa se znova dvigni in zahvali Gospodu, ki te je čisto sam osvobodil velikega zla! Če bi bilo odvisno od Satana, bi ta gotovo sprejel tvoj poljub. Toda s tem bi potem tudi vso tvojo nebeško ljubezen spremenil v peklensko in bi te s svojo žensko podobo, ki je pred teboj ne bi zlahka več odložil, priklenil nase z več kot železnimi vezmi.
6 Toda v trenutku, ko si ga hotel poljubiti, ga je Gospod obsodil nazaj v njegovo najbolj zlobno naravo. Na površje se je prikazal njegov neskončni napuh, tebe je najbolj bedno zavrnil, takoj nato pa je moral spet sprejeti svojo zmajevsko podobo. Gospod te je torej rešil! Zato se pri priči dvigni in se Gospodu zahvali za rešitev vsega tvojega slabotnega bitja!"
7 Martin se na to Boremovo dobro opozorilo hitro dvigne in plane k Meni. Prosi Me za odpuščanje svoje norosti in se Mi iz dna srca zahvaljuje za podeljeno rešitev in svarilo po Boremovih ustih.
8 Jaz pa mu pravim: "Martin, kako dolgo te bom še moral prenašati v tvoji prepogosto ponavljajoči se norosti? Le kdaj boš končno začel ravnati po svojih tako pogostih najboljših sklepih? Le kolikokrat se boš še moral spotakniti, preden se boš zmodril? O ti spreobrnjena vrsta - koliko potrpljenja je vendar potrebno, da bi te spravil na pravo pot!
9 Dvigni se! Toda bodi vendar že enkrat pametnejši! Dovolj je že to, da se ob kakršnem koli dogodku tako spozabiš. Povej, koliko slabosti je potrebno, da se pustiš praznoglavemu slepilu premagati do zadnjega življenjskega vlakna!"
10 Martin hlipa od kesanja in me neprenehoma prosi odpuščanja.
11 Jaz pa se hitro sklonim, ga dvignem in pravim: "Glej, zdaj si spet svoboden pred Menoj, ker sem te dvignil; toda le kako dolgo se boš obdržal pokonci?!
12 Glej, vsak pravi nebeščan mora na koncu brezpogojno postati svoboden sam od sebe in ne sme pasti, pa če bi moral nekaj časa stopati po še tako spolzki poti! Kaj pa bi bilo s teboj, če bi te pustil svobodnega? Boš ohranil ravnotežje, da ne boš padel, če boš moral kdaj hoditi sam po spolzki poti?"
13 Martin govori ves skesan: "O Gospod, nikdar več me ne izpusti. O ne pusti me nikoli popolnoma svobodnega, sicer bom izgubljen! Oh, nikdar več nočem popolne svobode! Če le smem biti poslednji pri Tebi, pa bom zmeraj zadovoljen! Tudi to hišo daj ljubemu bratu Boremu, kajti jaz za takšno čudovito imetje še zdaleč nisem primeren."
14 Jaz govorim: "Le pomiri se in Mi bodi v svojem srcu zvest, pa bo vse dobro. Toda tega imetja ti ne morem odvzeti in ga zaupati Boremu. Vzeti ti to imetje bi pomenilo, vzeti tvoje življenje in ga dati komu drugemu. Kajti tu ne more nihče imeti nič drugega kot samo to, kar izhaja iz njega.

119 Gospodov dvogovor s Satanom - Satanovo zlobno kljubovanje – Gospodova prilika o livarju - Rešeni Satanovi privrženci

1 Jaz se obrnem k zmaju in mu rečem: "Satan, kako dolgo boš še skušal Boga, svojega večnega Gospoda? Kako dolgo bo še trajal tvoj brezmejni napuh? Kaj hočeš doseči proti Moji neskončni moči, ki te lahko vsak čas popolnoma razblini in uniči! In če že tega noče, te vendar lahko zmeraj kar najostreje kaznuje!
2 Ti veš, da je ta čas tvoj poslednji; v tem še lahko vstaneš - ali padeš za večno! Kaj boš storil?! Mojo voljo še predobro poznaš, in če je ne bi, ne bi nikdar imel niti greha. Ker pa poznaš Mojo voljo, in tudi svoje plačilo in kazen, odgovori: Kaj boš storil?
3 Glej, vse se dviga proti tebi! Gore se bodo znižale in doline napolnile. Vse krone in prestoli Zemlje, ki si jih postavil, bodo vrženi v mlakužo! Kaj boš storil? Moji moči ne boš mogel večno kljubovati; nič več ti ne bo dovoljeno! Torej govori, kaj boš storil? Se boš vzdignil ali hočeš pasti?
4 Glej, pod teboj je brezdanje brezno - in glej, tukaj sem jaz, Oče vseh, ki Me ljubijo, in tukaj je Moja miza! Izberi in se hitro odloči! Zgodi se!"
5 Satan govori: "Gospod, poznam Tebe, poznam Tvojo moč in svojo strašno nemoč poleg Tvoje neskončne, večne moči. Toda ravno zato, ker vse to v vsej globini globin še preveč uvidim in najgloblje občutim svojo nemoč, spoznavam tudi zmagoslavje svojega ponosa, da Ti lahko kljubujem, da Ti lahko večno kljubujem! In spoznavam tudi, da vsej Tvoji moči ne preostane nobeno sredstvo, s katerim bi uklonil mojo zavest in zmagal nad mojo voljo - razen če bi me povsem uničil, tega pa nikoli ne boš mogel šteti za zmago nad menoj! Kajti duhovna življenjska zmaga nikoli ne temelji na popolnem uničenju neskončno slabotnejšega nasprotnega dela, temveč v najmodrejšem prepričanju tistega, kar je nujni pogoj za najpopolnejšo svobodo obeh strani.
6 To prepričanje pa vselej temelji na svobodnem prostovoljnem sprejetju nasprotnega dela. Ta nasprotni del pa sem jaz, ki nikoli nočem sprevideti, kar Ti, čeprav upravičeno, hočeš. In če to tudi sprevidim, pa vendarle tega nočem storiti, da bi Ti pokazal, da poleg Tvoje volje obstaja še druga, ki je vsa Tvoja vsemogočnost ne bo nikdar upognila, dokler dopustiš, da obstajam.
7 Kajti glej, lahko je biti svoboden po Tvoji volji. Toda poznati Tvojo večno vsemogočnost in Tvojo jezo, in v lastni nemoči, v večnem odpovedovanju vsaki blaženosti, v največjem trpljenju vendar kljubovati Tebi, najvsemogočnejšemu duhu - glej, to je večje od vseh veličin, ki bi jih Tvoje vsemogočno oko kjer koli in kdaj koli lahko ugledalo!
8 In glej, to je tudi razlog, da ti nikdar nisem pokoren. In ta nepokorščina je največje zmagoslavje moje nemoči proti Tvoji vsemogočnosti zato, ker v takšni nemoči vedno ostajam prostovoljni zmagovalec nad vso Tvojo vsemogočnostjo, modrostjo in ljubeznijo, pa tudi nad Tvojo jezo in Ti me ne moreš ukloniti z vso Svojo oblastjo, močjo, ljubeznijo, modrostjo, sodbo in jezo!
9 Ni umetnost biti Mihael, ni težko biti Gabriel, lahko je biti Uriel, in seraf, pa kerub - nebeško igračkanje. Toda biti Lucifer, prvi, največji duh za Teboj, dobro vedoč, kakšno neskončno blaženost daje Tvoja neskončna ljubezen, poleg tega pa tudi kakšne nenehno naraščajoče muke sodba Tvoje jeze! Pri tem pa Ti vendarle, zaničujoč vso blaženost, kot tudi vse večje muke, iz svoje dobro poznane nemoči neomajno večno kljubovati, in ne imeti niti najmanjše možnosti, da bi pri tem kdaj koli kaj pridobil, temveč večno samo neskončno izgubljati! Glej, ta nemočna veličina volje nekega ustvarjenega bitja je neskončno večja, kot vsa veličina Tvojega božanstva! In ta zavest me v mojih največjih mukah dela bolj blaženega, kot si bil Ti kdaj koli z vsemi svojimi duhovi in angeli vred! Zato me nikoli več ne vprašaj, kako dolgo Ti bom še kljuboval. Moj odgovor bo vedno enak: Večno, večno, večno! Bog me ne bo nikoli uklonil!"
10 Jaz govorim: "O ti slepi, mračni duh, kako velika je vendar tvoja smrt, v kateri si domišljaš, da Mi lahko kljubuješ! V svoji utvari se veseliš in ne pomisliš, da se mora na koncu vendarle vsaka prava in tako tudi tvoja lažna svoboda, za katero misliš, da je samo tvoja, podrediti Moji volji. Kdo se je kdaj z Menoj posvetoval in kdo doumel Moja pota? Ali morda res veš, ali ni to Moja skrivna volja, da moraš biti ravno takšen, kakršen si?! Kako veš, da te nisem že od prazačetka določil za padec?! Ali lahko izdelek predpiše mojstru, kako in za kaj ga mora narediti?
11 Livar izdeluje iz nepregorne snovi svoje velike talilne lonce. Ti pridejo v mogočen ogenj in v njih se potem kuha trda ruda. In ko je dovolj razkuhana, teče kot voda in mojster jo vliva v različne uporabne oblike. Ko je ruda vlita v modele in se ti potem ohladijo, ne trpijo nobene vročine več. Talilni lonec pa ostane v žerjavici, da se bo v njem talila druga ruda. Ne bo se ohladil prej, dokler ne bo postal neuporaben, in bo za zmeraj zavržen, kot neuporabna zgorela materija.
12 Mar nisem jaz mojster vseh izdelkov izdelkov? Če pa to sem in si ustvarjam orodje, kakršno potrebujem in ga hočem imeti - povej, ali Mi potem lahko kljubuješ? Ali lahko imenuješ kljubovanje to, če si, kakršen si, in ne moreš biti drugačen, kot samo takšen, kakršnega te navsezadnje hočem Jaz?!
13 Jaz pa nisem trdi livar, temveč mojster, poln ljubezni, tako da hočem celo Svoje talilne lonce potegniti iz dolgotrajne vročine, če to želijo, in hočejo preiti v red Mojih svobodnih del. In če tega nočejo in raje za večno ostanejo Moji talilni lonci, Mi je tudi prav, kajti tako Mi ni treba ustvarjati novih. Če pa ostanejo talilni lonci, so takšni, kakršni morajo biti, in ne kakršni sami hočejo. Kajti orodje ne more biti drugačno, kot ga Jaz oblikujem in hočem imeti.
14 Zato tvoje domnevno kljubovanje, nad katerim imaš veselje, ni nič drugega kot himera, ki izvira iz tvoje velike slepote. Tako kot lonec ne more reči lončarju: `Takšen sem, kakršen jaz hočem biti!' lončar pa ga vrti in oblikuje po svoje, ravno tako malo mi lahko ti dopoveduješ, da si takšen, kakršen hočeš biti, v resnici pa moraš vendarle biti samo to, kar hočem in kot hočem Jaz! Samo Jaz kot večna ljubezen sama, ti poleg tvoje določitve dajem tudi toliko življenjske svobode, zaradi katere lahko svoje mučno stanje občutiš, razumeš in spremeniš, če hočeš. Če pa nočeš, ostani, kakor in kar si - toda ne, ker tako hočeš ti, temveč, ker tako hočem Jaz!
15 Če pa hočeš svojo usodo izboljšati, bom na tvoje mesto postavil drugo orodje, ki Mi bo rabilo na tvoj način! Govori zdaj kar hočeš! Meni je popolnoma vseeno, če ostaneš kakor in kar si - ali če, kot rečeno, na tvoje mesto postavim drugo orodje!"
16 Ob tem Satan osupne in ne ve, kaj naj reče.
17 Njegovi številni privrženci pa kričijo: "O Gospod, če je tako, oh, tedaj nas reši iz naše stare muke in postavi na naše mesto novo uporabno orodje! Dovolj bede smo užili in smo že čisto prepereli od ognja. Zato se nas usmili in nas preoblikuj, o Gospod, po Svoji dobroti, po Svoji ljubezni!"
18 Ko Satan od svojih privržencev to sliši, pobesni, rjove in tuli: "Ali nočete biti deležni moje veličine?! Jaz ne bom ostal to, kar hoče Bog, temveč kar bom hotel jaz! Pritrdite mi!"
19 Njegovi privrženci kričijo: "Norec, kako moreš hoteti nekaj, česar Bog ni hotel! Ali morda tvoja najsvobodnejša volja ni Božja volja? Hoti, kar hočeš, pa vendar ne moreš hoteti ničesar sam od sebe, temveč samo Božjo voljo v sebi, ki bo edina vsak čas in vekomaj ostala tvoj nepremagljivi sodnik! Stori, kar ti je sojeno, nas pa je zdaj prevzelo Božje usmiljenje in nas nikdar več ne izpusti! Zato borno tudi izbrali sodbo, ki je za nas boljša!"
20 Jaz govorim: "Vstanite, vi bedni, in bodite svobodni!" Ti eden pa ostani, če tako hočeš, kar si! Kar koli boš hotel kdaj storiti, ne bo tvoja, temveč Moja Božja volja - in tvoja volja v tebi naj bo večno sodba iz Mene v tebi!
21 Za ta končni, največji in najgloblji pouk, ti dajem kratek rok, v tem lahko premisliš, kaj in kakšen si! Če hočeš svojo usodo izboljšati, se bo to zgodilo. Če pa tega nočeš, boš tako dolgo ostal kar si, dokler ne bo poslednji ujetnik po poti mesa vzkalil iz zdajšnjega stvarstva! Kaj pa bo potem s teboj, vem edino Jaz in razen Mene nihče v vsej neskončnosti!"
22 Ob teh besedah Satan strašansko zakriči in zdrvi skozi vrata. Njegovi privrženci pa odvržejo svoje zmajevske oklepe in zdaj stoji tu tisoč golih duš, ki so videti zelo bedne in prosijo za ozdravljenje in olajšanje svojih hudih bolečin.
23 Jaz pa spet pokličem našega Martina, Borema in tudi Korela in jim ukažem, naj odpeljejo te reveže v hladilno kopel. Vsi trije pri priči storijo, kar sem jim zapovedal, in tisoč revežev najde olajšanje v kopeli.

120 Čan-Čaino prebujenje iz njenega sanjam podobnega stanja - Gospodova pojasnila o velikih dogodkih in o samem sebi
1 Medtem se tudi Čan-Ča prebudi kot iz spanja na Moji strani in se spomni vsega, kar se je zgodilo pred njenimi očmi kot živih sanj. Takoj Mi začne, od točke do točke, pripovedovati, kaj se ji je sanjalo. Ko svojo pripoved konča, Me vpraša, ali ta njen privid kaj pomeni.
2 Jaz pa ji pravim: "Čan-Ča, mar nisi videla, kako sta Borem in Martin morala z verigami privleči semkaj grozotnega zmaja, in kako se je ta upiral njuni moči? In kako sem potem, ko Me je Martin z Boremovim privoljenjem prosil za pomoč, z močjo Svoje volje zmaja v trenutku zagnal semkaj k najinim nogam? To si še vendar videla z odprtimi očmi!"
3 Čan-Ča govori: "Ja, Najčudovitejši, to sem še videla. Ko pa je zmaj ležal tik pred nama, se me je lotila takšna groza, da sem od strahu zapadla v nekakšno spanje in videla kasnejše dogajanje s to pošastjo samo kot v sanjah. Bila sem približno v takem stanju, kot kmalu po prihodu v ta svet, tedaj ko sem se srečala s Korelom in morala z njim prestati strašen boj. In ko sem se nato prebudila, se mi je tako tedaj, kot tudi zdaj, zdelo vse kot hude sanje.
4 Kar vidim pri popolni, budni zavesti, to seveda lahko razumem, kolikor mi dopušča moja majhna spoznavna moč. Kar pa zadeva te sanjam podobne prikazni, pa so predaleč nad spoznavnim krogom moje duše. Nič drugega ne morem storiti, kot obrniti se nate, ker sem le o Tebi povsem prepričana, da si najmodrejši in najmočnejši v vsej tej veliki hiši! O pojasni mi, kaj pomeni ta moja prikazen!
5 V tej prikazni si deloval in govoril kot sam najsvetejši Lama. Zdaj, ko sem spet budna, pa ne opazim na tebi niti najmanjše spremembe tvojega, meni znanega videza. Zato si lahko ravno tako z vso oblastjo opremljen Lamov poslanec, kot tudi dobro zamaskiran Lama sam! Toliko in nič več lahko presojam svoj privid; več in bolj pravilno presojo pa pričakujem od Tebe, ti moja edina ljubezen! Ne odlašaj in napoji moje srce z obiljem svoje modrosti!"
6 Jaz govorim: "Čan-Ča, kje je zmaj in kje njegovo spremstvo? Glej, zdaj naenkrat strmiš in govoriš v svojem srcu: 'Pri Lami, Najsvetejšem! Nikjer ni več videti pošasti! In njeni privrženci - in Borem, Martin in Korel - kje so?'
7 Jaz pa ti povem: "Glej, Moja moč je pognala enega skozi vrata tako naglo, kot beži najhitrejša misel. In pognala ga je med zemeljske svinje, da bi pobesnele in v takšnem vladoželjnem besu planile po predgorju popolne sebičnosti, od tam pa nazadnje zgrmele v morje najmračnejše blodnje in se v njem utopile!'
8 Njegove stare privržence sem mu odvzel z močjo besede in jih po onih treh odsotnih, poslal v kopel samospoznanja, ponižnosti in iz tega izvirajočega mogočega poboljšanja.
9 Vse, kar pa počnem tukaj in vsepovsod, počnem samo s Svojo močjo. Nobene moči ni niti nad Menoj niti pod Menoj, ki bi Mi lahko ukazovala in rekla: `Stori to in ono!' Kar storim, storim Jaz sam - ne da bi mi kdo ukazal. Ko pa nekomu rečem: `Stori to in ti ono,' se nihče ne more upirati moči Moje volje!
10 O Čan-Ča, ko vse to zlahka spoznaš iz Mojih dejanj in bi že zdavnaj lahko spoznala, kako moreš še vprašati, ali sem Lamov poslanec ali pa končno sam Lama!
11 Moja preprosta zunanjost te ne sme premotiti, kajti glej, Lami ni treba tako kot zemeljskim knezom blesteti na zunaj, temveč blestijo že s Svojo očetovsko ljubeznijo, modrostjo in močjo v srcih Svojih otročičev! Jaz pa že dolgo nadvse močno blestim v tvojem srcu; le kako da Me nisi mogla prepoznati?
12 Glej ti Moja Čan-Ča, ti Moja hčerka, Jaz sem vendar tvoj Oče, tvoj Lama, in razen Mene večno ni in ne bo nikogar drugega! Toda tega se ti ni treba ustrašiti; kajti glej, kakor sem, tako sem večno nespremenljivo zmeraj Isti. In vsi Moji otročiči Me morajo spoznati, gledati, ljubiti in moliti - ne kot svojega Boga, temveč vedno samo kot svojega najbolj ljubečega Očeta!
13 Ne boj se Me, ker Me zdaj poznaš! Kajti na Meni ne boš nikdar zaznala spremembe, razen da boš odslej v večno naraščajočem obilju brez konca in kraja uživala vse neskončne zaklade Moje očetovske ljubezni in modrosti. Ali si zadovoljna s to razlago Mojega bistva!"

121 Čan-Čaina velika blaženost in ljubezen do spoznanega Lame - Ljubezen in modrost - Gospod kot Oče in Brat

1 Čan-Ča se zgrudi k Mojim nogam in joče in hlipa od velikega veselja in blaženosti. Jaz pa jo okrepim, in ona se dvigne, ter Me z velikimi, presrečnimi očmi ogleduje od glave do pet in se Me ne more do sitega nagledati. Samo njeno srce govori:
2 (Čan-Ča:) "Ti, Ti, o Ti si torej! Ti si vsemogočni, sveti Lama! Ti večni! - Ti si ustvaril Zemljo, Luno, Sonce, vse neštete zvezde, silno morje, brezštevilno vojsko vsakovrstnih živali v vodi, na Zemlji in v zraku, Ti si ustvaril nas ljudi?! O Lama, Lama, Ti veliki, sveti Lama! Le kdo Te lahko dovolj slavi, časti in moli! Katero srce je vredno, da sme ljubiti Tebe, Ti Najsvetejši?!
3 Toda, o Lama, vredno ali nevredno, katero srce Te ne bi ljubilo, če Te njegovo oko uzre in njegov duh spozna! Zato odpusti meni, najnevrednejši, da sem si drznila ljubiti Tebe, o Ti Presveti! Toda, kaj more uboga Čan-Ča za to, če je njeno srce močnejše od razuma?
4 O Lama, Lama! Glej, zdaj spoznavam svojo ničevost nasproti Tvojemu neskončnemu Vsemu. Toda moje srce te zdaj še močneje ljubi! Saj mi ne zameriš, da Te moram le še močneje ljubiti! O Lama, okrepi moje srce, sicer ne bo preneslo te silne ljubezni do Tebe! O Lama, Lama, ginevam od ljubezni!"
5 S temi besedami se Čan-Ča spet zgrudi pred Menoj ter joka in hlipa od ljubezni.
6 Jaz govorim: "O Čan-Ča, velika je tvoja ljubezen in tvoje srce nadvse dragocen biser. Toda glej, ojunačiti se moraš in se ne prek svojih moči razvnemati v najsilnejši žar, sicer ne boš mogla prenašati Moje navzočnosti - to pa bi nemalo motilo tvojo blaženost!
7 Poglej tu poleg sebe Gello in opazuj Martina, Borema, pa tudi Korela: ti Me že precej časa poznajo in so ravno tako polni ljubezni do Mene. Toda oni Me prenašajo in zato lahko storijo in uživajo vse, kar jim ukažem in dajem. Če bi bili v takšnem stanju kot ti, ne bi mogli storiti in uživati ničesar, tako kot zdaj tudi ti ne bi mogla ničesar storiti in nič višjega uživati, ker tvoja presilna ljubezen preveč izčrpava tvoje moči!
8 Jaz pa ti tega, Moja ljubljena Čan-Ča, ne govorim zato, ker Mi tvoja prevelika ljubezen ne bi bila ljuba. Saj sem ti vendar že pogosto povedal, kako nadvse ljuba si Mi, in povem ti še tole: Mene ne more nihče dovolj ljubiti! Pri največji mogoči ljubezni pa se je treba vendar zavedati, da ljubezen ne sme biti brez modrosti, če hoče doseči blaženost vseh blaženosti!
9 Kajti čista ljubezen je použivajoč ogenj! Ker je to temeljni ogenj, ga ne more z nobene strani usmerjati nič drugega, kot edino ustrezna modrost. Zato moraš tudi ti krotiti svojo ljubezen do Mene s pravo mero modrosti, če hočeš uživati pravo blaženost prave ljubezni!
10 Ne glej Me neprestano kot najvišje, najvsemogočnejše božansko bitje, kateremu se nihče ne more približati in preživeti, temveč Me glej, kot svojega najboljšega in edino najresničnejšega Očeta, ter celo v Moji človeškosti kot svojega brata! Potem Me boš lahko prenašala tako kot drugi blaženi. Nenehno boš lahko pri Meni in boš delila vse blaženosti z najbolj blaženimi, ki so tudi stalno pri Meni tako kot si zdaj ti. Samo da jim nalagam neprestano polne roke dela v vseh brezštevilnih prostorih Mojega neskončnega stvarstva, pri tem pa so Mi vendar stalno tako blizu, kot si zdaj in boš večno ti! Ali razumeš, Moja najljubša hčerka, kar sem ti povedal?"

122 Nebeška izjava ljubezni - Zmaga ljubezni Gellino veselje nad Čan-Ča

1 Čan-Ča govori: "O Lama, o Lama! Kje je srce, ki Te pozna in še lahko odmeri svoj ljubezenski žar do Tebe, Ti Najsvetejši na veke! Glej, ko bi imela toliko src, kolikor je zvezd na nebu, peska v morju in trave na Zemlji, in bi bilo vsako srce sonce, polno največjega žara do Tebe, bi bil ljubezenski žar vseh teh brezštevilnih src do Tebe, o Ti moj najsvetejši Lama, vendarle samo kot najhladnejša kaplja rose v primerjavi s kipečim morjem! Kajti Ti nikdar ne moreš biti preveč ljubljen, ker si največja in najmogočnejša ljubezen sama!
2 Seveda vem, da si Ti, o Lama, Oče in celo brat svojim ustvarjenim bitjem, ker to hočeš biti. Toda, le katero srce lahko misli Nate, kot na očeta in brata, ne da bi se pri tem stalno spominjalo, da je oče, brat, tudi - ah, večno najsvetejši, veliki, vsemogočni Lama (Bog)?! Zato Te vendar moram ljubiti, ker ne morem drugače, kot samo Tebe edinega večno neskončno nad vse ljubiti! In nobena modrost ne more krotiti ljubezni mojega srca!
3 Oh, ko bi imela tisoč življenj in bi mi modrost rekla: 'Čan-Ča, vseh teh tisoč življenj boš izgubila, če ne boš modro krotila svoje ljubezni do Lame!' - bi moje srce odvrnilo modrosti: `Oh, katera blaženost se lahko primerja s to, da izgubim tisoč življenj v ljubezni do Tebe, o Lama!' to pa je gotovo nemogoče. Le kako bi mogel izgubiti življenje nekdo, ki nadvse ljubi Tebe, kot najvišje življenje vsega življenja!
4 Zato Te bom samo še bolj ljubila in nikoli ne bo mogla nobena modrost krotiti mojega srca v ljubezni do Tebe, Ti moj Lama! Samo, če ga boš Ti, o Najsvetejši, hotel zavreči in uničiti, tedaj te uboga Čan-Ča seveda ne bo mogla več ljubiti. Toda, o Lama, o Oče, tega vendar ne boš storil Čan-Ča!?"
5 Jaz govorim: "Moja ljuba hči! Resnično, povem ti: Kdor Me ljubi tako kot ti, je eno z Menoj in nima v sebi enega samega življenja, temveč ima nešteto življenj! Kako bi moglo to propasti? Zato Me le ljubi z vsemi svojimi močmi in se ničesar ne boj. Tvoja ljubezen do Mene ti bo dala tudi modrost, ta pa bo razširila tvoje srce, da Me boš lahko ljubila čedalje močneje. Zdaj pa se nasloni na Moje prsi in daj duška svoji ljubezni!"
6 Pri teh besedah Čan-Ča zakriči od veselja in se Mi skoraj brez zavesti vrže na prsi.
7 Gella joče od veselja, da Me je Čan-Ča spoznala in hlipajoč govori: "O ti najsrečnejša! Kako blaženo mora biti na teh prsih vdihovati neskončne tokove večne Božje ljubezni! Ah, kakšen zrak mora veti tu - ob praizviru, iz katerega zajemajo svoj obstoj, svoje življenje, svoje vse, vsa brezštevilna bitja, angeli, sonca, svetovi, ljudje, živali in rastline! O najvišja radost, veselje in blaženost!
8 O Čan-Ča, kako veliko mora biti ugodje, ki ga tako popolnoma uživaš! Le kateri angel ima merilo, s katerim bi ga izmeril!
9 Toda, le kaj misliš ti, moje srce - saj si vendar tudi v največji vidni bližini Njega, ki je svet, presvet! Zato molči, moje srce; Gospod res daje vsakemu po najpravičnejši meri svojo ljubezen in modrost! Zato ne misli na najvišjo mero blaženosti, ki je je zdaj deležna ta plemenita Kitajka, temveč misli, kako neskončno srečno si zdaj ti samo!"

123 Duhovno prebujenje drugih Kitajcev in menihov - Ljubosumne nune in njihovo ponižanje

1 Medtem ko Gella sama pri sebi tako pohvalno razmišlja, pristopijo še vsi drugi Kitajci. Eden od njih govori:
2 (Eden od Kitajcev:) "Ti nesporni Božji pooblaščenec, povej nam vendar, iz svoje velike modrosti - ki se je dobro zavedamo - kaj je pravzaprav razlog za to, da naša Čan-Ča tako zelo visi na tebi? Saj te vendar tako zelo ljubi, da gotovo noben človek ne bi mogel bolj ljubiti samega Lame, četudi bi ta - ko bi bilo mogoče - stal viden pred njim!"
3 Jaz govorim: "Le potrpljenje, Čan-Ča vam bo kmalu povedala vse, kar je treba vedeti! Zdaj pa ne raziskujte naprej, temveč dajte srcu prednost pred razumom, pa bo pot, ki jo morate prehoditi, kar najvarnejša in najkrajša."
4 Nato spet govori eden od njih: "To bo go tovo zelo dobro in pošteno, in to tudi pričakujemo od nje. Toda, ali nam bo lahko povedala tudi to, kaj pomeni pošast, ki si jo prej tako bliskovito pognal skozi vrata, potem ko je dobremu Martinu pokazala vsakovrstne privide in se celo spremenila v najočarljivejše žensko bitje, da bi ujela ubogega Martina? Ali ni bil to morda kakšen ahrimanski poslanec ali celo Ahriman sam?"
5 Jaz govorim: "Tudi to vam bo Čan-Ča pojasnila. Zato se le vrnite na svoja mesta in tam veselo čakajte na takšno rešitev. Zgodi se!"
6 Po teh besedah se Kitajci spet vrnejo in storijo, kar sem jim ukazal.
7 Toda tudi več menihov stopi naprej in Me sprašuje o podobnih rečeh. Tudi oni dobijo enak nasvet, naj samo še malo počivajo, da bodo dovolj okrepljeni za naslednjo rešitev. Nato stopijo nazaj, in to potrpežljivo in z veseljem pričakujejo.
8 Toda nekatere nunice ustanovijo klub in druga drugi prišepetavajo: "Zaradi nekaterih namigov naše sestre, ki se zdaj imenuje Gella, smo že skoraj verjele, da je ta prijatelj Kitajcev, ki je tako zlahka opravil z zmajem in njegovo drhaljo, ali nadangel Mihael, ali pa celo sam Gospod Jezus. Toda, če presojamo po tem, kaj počne s Kitajko, ki je seveda veliko lepša od nas, kako jo objema in ljubkuje, da je že vsa iz sebe, pa vendar ne more biti Mihael in še veliko manj Gospod Jezus!
9 Zdelo bi se mi celo zelo pregrešno, če bi o Mihaelu in celo o Gospodu Jezusu samo bežno pomislile, da bi se lahko On - in poleg tega še s poganko! - šel takšno zaljubljeno igro. Tej neumni Meti pa ni pred nami niti malo nerodno! Kako rije po njegovih prsih! Mora biti pa res zelo zaljubljena mačka!
10 Če bi bil on Mihael ali celo Gospod Jezus, bi vendar prišel tudi k nam kristjankam, ki imamo pred pogani vendar nesporno prednostno pravico do njega. Ker pa stalno streže samo tej Kitajki, nas pa skoraj zapostavlja, je težko pomisliti, da bi bil lahko Jezus! - Neumno pa je, da naša sestra Gella stoji tam tako kot da bi se hotela tudi ona vreči na njegove prsi. Vsaj izraz obraza že ima takšen!"
11 Jaz pravim Gelli: "Hčerkica Moja, glej, tukaj poleg Čan-Ča je prostorček tudi zate! Pridi tudi ti semkaj in daj duška svoji ljubezni!"
12 Gella se pri priči nasloni na Moje prsi in je vsa blažena.
13 Toda klubovke pravijo: "Zdaj pa imamo! Smo si kar mislile. Brez besed! Ko bi se le hišni gospodar Martin kmalu vrnil, da bi se mu lahko pritožile! Aha, že prihaja, skupaj z Boremom in Korelom! Le hitro mu pojdimo naproti!"
14 Ko Martin vidi, da mu prihaja nasproti celotna številna truma žensk, takoj spozna, kje jih čevelj žuli. Prijazno jim gre naproti in pravi:
15 (Škof Martin:) "Že vem, že vem, kaj vas teži! Le mirno se vrnite na svoja mesta, kajti za takšne pritožbe nimam razumevanja! Tole pa si le dobro zapomnite: kdor hoče ljubezen, mora najprej ljubiti; kajti ljubezni se ne da pridobiti z ničemer drugim, kot samo z ljubeznijo! Zato ljubite tudi ve Gospoda tako, ko tisti dve, pa bo tudi za vas prostor na njegovih prsih! Ali razumete?"
16 Mnoge samostanske ženske pravijo: "Ah, ljubi gospodar te hiše, kako bi mogle storiti kaj takšnega? Mar res ne uvidiš, da smo me najtrdnejše kristjanke? Tista favoritka (ljubica) pa je poganka. Gella pa je tako in tako že od nekdaj bila lahkoživka, zato je bila tudi na Zemlji polna vsakovrstnih hudičevih skušnjav. Zato tudi ne bo zamudila, kakor in kjer se le da, tukaj, v tvoji nebeški hiši, imeti voljno uho in srce za takšne skušnjave.
17 Tisti mož, ki smo ga vse že skoraj imele za Gospoda Jezusa ali vsaj za Mihaela, bo gotovo tudi veliko nižji duh. Sicer se ne bi tako intimno vedel do teh dveh lahkih oseb! Zato..."
18 Martin jih ustavi in reče: "Že dobro, moje ljube! Verjel sem, da ste vse že čiste, ko ste bile vendar že pošteno prekuhane in nato oprane. Zdaj pa iz vas prihajata prikrita rja in umazanija! Zato boste morale znova v zelo ostro kopel, preden boste postale vredne, da bi se približale onemu svetniku!"
19 Redovnice kričijo: "Kaj praviš, me - kopati?! Tudi ti si eden nečistih, zato hudič zahaja tudi k tebi! Mar nismo v svojo največjo grozo videle, kako si hotel poljubiti lepo hudičevko, če te ne bi sunila nazaj! Če se bo tako nadaljevalo, bo kmalu jasno, v čigavih rokah smo v tej hiši!"
20 Martin govori čisto mirno: "Ta, ja - le v kopel! Le kopajte se, samo kopajte se! Tam za tisto belo steno plava sem ter tja tisoč redkih ribic in se kopa; tam je prostor tudi za vas! Zato le pojdite lepo dobrodušno tja in delajte družbo tistim kopalcem, sicer...!"
21 Redovnice kričijo od jeze in se vrnejo na stara mesta.

124 Namig o zdravljenju duš - Duhovna metoda naravnega zdravljenja - Krize kitajskih duhov - O bistvu ljubosumnosti

1 Martin se z Boremom in Korelom odpravi h Gospodu, to je k Meni. Sporočiti mi hoče, da tisočerica kopalcev od zmajevega spremstva, ker jim gre zdaj bolje, privzema vsakovrstne oblike in postaja zelo neubogljiva, tako da tudi Borem ne ve več, kaj naj z njimi.
2 Jaz govorim tem trem: "Tisočerica je v kopeli, tam je na varnem. Kajti oni ne vidijo tega stanovanja, temveč samo svet svoje notranje hudobije. Ta postaja v njih čedalje živahnejša in zato vidna na njihovi zunanjosti. To je že dobro znamenje! Zato pustite to tisočerico, bo že pripeljana na pravo pot!
3 Ampak, tam stoji več kot tristo žensk. Zelo ljubosumne so in hudo trpijo v svojih srcih, tako da se Mi smilijo. Pojdite tja in jih prav poučite; toda s kopeljo jim ti, brat Martin, ne smeš več groziti, če hočeš te reve pripeljati k Meni!
4 Glej, ljubosumnost je zajedavka ljubezni in le-to izpodkopava! Če pa postane zajedavka na drevesu življenja in ljubezni premočna, uniči vse drevo. Če pa hočemo drevo ohraniti in okrepiti, ga moramo s pravimi sredstvi očistiti takšnih tujih izrodkov.
5 Če pa ljubosumna čustva z grožnjami še bolj razburiš, sam cepiš zajedavko na drevo življenja; potem se razbohoti in popolnoma uniči drevo.
6 Zaradi tega moraš ravnati takole, če imaš opravka z ljubosumnimi duhovi: Ljubosumnost glej vedno kot izrodek ljubezni in misli - kjer je ljubosumnost, tam je tudi ljubezen! Pomiri ljubosumnost z ljubeznijo, pa jo boš kmalu spremenil v najbolj gorečo ljubezen!
7 Povem vam, kjer ni ljubosumnosti, tam tudi ni ljubezni! Ali ste na svetu kdaj videli, da bi bile nerodovitne vrbe, smreke in jelke, bori in tisoč drugih nerodovitnih dreves obraščene z zajedavkami? Gotovo ne, pač pa ste videli takšno sprevrženost zelo pogosto na plemenitem sadnem drevju.
8 Takšen primer je tudi tukaj in prav posebno s tistimi ženskami. Zelo veliko ljubezni imajo, kot ima plemenito sadno drevo veliko plemenitega soka. Poskusite pa odstraniti iz njihovih src slabe izrastke z ljubeznijo, pa boste na njih ubrali čudeže najrodovitnejše ljubezni! Zato pojdite zdaj tja in storite, kot sem vam ukazal, tako boste prispevali dobro delo za Moje srce!"

125 Nune bolne na srcu in Borem

1 Vsi trije gredo prijaznega obraza k ubogim ženskam. Ko prispejo k njim, prevzame besedo Borem in govori:
2 (Borem:) "Ljube sestre, potrpežljivo mi prisluhnite! Priskrbeti vam hočem pravico, kajti vem, da vaša srca trpijo. Vem tudi, da vas je brat, pri katerem ste iskale pravico, trdo zavrnil. Takrat nisem mogel, tudi jaz le kot gost te hiše, segati v besedo hišnemu lastniku, kajti vsak gospodar ima v svoji hiši prvo pravico.
3 Zdaj pa mi je najvišji Gospod vseh hišnih gospodarjev dal pravico, da tudi kot gost uresničujem pravico ljubezni. Zato vam bom po svojih močeh in z vsemi sredstvi priskrbel vašo pravico, in v Gospodovem imenu popravil vse, kar vas teži, in je užalilo vaša srca. Ali ste vse, moje ljube sestre, s tem zadovoljne?"
4 Ženske kot iz enega grla pravijo: "O ja, ljubi dobri prijatelj! Res, gotovo si že pravi Božji prijatelj; od tebe bomo rade sprejele vse! Z nami imaš dobre in poštene namene in poznaš trpljenje naših src. Toda s tem Martinom nočemo imeti nobenega opravka več. Namesto da bi spoznal našo stisko, nas tolažil, poučil in pokazal resnico, če smo morda vendarle bile na napačni poti, nas je podil v pekel, v hudičevo kopel. To je bilo zelo nenebeško od njega, ki je, ali vsaj hoče biti, glavni nebeščan. Zaradi tega bi nam bilo ljubše, če bi se umaknil, da se ne bi jezile že ob pogledu nanj."
5 Borem govori: "Ljube sestre, je že dobro, le Meni prepustite vse to. Bom že uredil! Glejte, naš brat Martin ni hudoben duh, temveč, tako kot jaz, po Gospodovi volji samo dober.
6 Imela sva zelo veliko opravka s tistimi še zelo hudimi duhovi, ki so zdaj v kopeli, in ob tem veliko obžalovanja vrednih težav. Ko sva se zaradi za naju prevelikega truda skoraj vsega naveličala in sva šla k tistemu nadvse mogočnemu prijatelju, da bi dobila nasvet, ste nama prišle naproti v najbolj neprimernem trenutku. In Martin, ki se naglo razburi, vas je potem res sprejel nekoliko pretrdo in grobo, to pa je, kot rečeno, nam vsem treba odpustiti.
7 Zato menim, da mu boste to zlahka odpustile, saj vas sicer zelo ljubi in je vesel, da vas lahko pozdravi kot svoje ljube sostanovalke. Verjamem, da boste to storile, gotovo bi tako ravnal tudi jaz, če bi me užalile."
8 Ženske odvrnejo: "Ljubi prijatelj, od srca rade storimo, kar nam veliš. Toda, naj se Martin sramuje: samo tebi na ljubo bomo storile to in spregledale njegovo hudo nevzgojenost. Težko pa bi odpustile, če bi se nas še kdaj tako grobo lotil.
9 Je sicer zelo prijazen mož, in pravo veselje je videti njegovo lepo postavo. Toda, kaj koristi postava, če je v srcu bolj surov, kot jabolko osem tednov po cvetenju? Če se nam bo Martin približal tako kot ti, bo tudi v nas našel srca, ki gotovo niso brez ljubezni. S svojo gospodovalno željo po tiraniziranju pa bo našel vse kaj drugega kot ljubezen.
10 Me smo zdaj, Bog bodi zahvaljen, gotovo tudi prav nebeško lepe. Vsi moški, ki so tukaj, in teh je veliko, so nas ie opazovali z velikim dopadanjem, čeprav nam to nič ne pomeni, saj vendar vemo, da je vsa zunanja lepota Gospodov dar. Toda to, da ravno Martin in tisti vajin mogočni prijatelj ne najdeta na nas ničesar, kar bi jima bilo vsaj malo všeč, je za nas vendarle zelo žaljivo.
11 Tisti dve sestri pravzaprav nista lepši od nas, toda tisti prijatelj ju ljubi nadvse in se ukvarja skoraj samo z njima. Me pa stojimo tu kot uboge grešnice in nihče nas niti ne opazi, vsi strmijo v one tri. je torej čudno, da srno užaljene? In četudi srno o tistem prijatelju nekaj časa v svojih srcih že domnevale najbolj vzvišene stvari, lahko te domneve spet uvenejo kot zemeljske cvetlice, če jim je odvzeta potrebna hrana.
12 Glej, tudi srce potrebuje hrano, da lahko postane močno v ljubezni. Kako pa naj se okrepijo naša srca v ljubezni, če so namesto hrane deležna samo posta za postom?"

13 Borem govori: "Ja, moje ljubeznive sestre, vaša zahteva je upravičena. Le malo potrpite in vaša srca bodo kmalu obilno nasičena! - Saj vendar veste, da dober zdravnik ozdravi najprej bolne in šele potem obišče zdrave.
14 Ravno tako se godi tudi tukaj. Šele ko bosta tisti dve bolnici popolnoma ozdravljeni, bo zdravnik prišel tudi k vam. Zato le še malo potrpite in mi sledite, pokazal vam bom nekaj posebno čudovitega!"
15 Ženske govorijo: "Ljubi prijatelj, to tukaj res ni potrebno. V tej neznanski dvorani je že tako in tako toliko čudovitih znamenitosti, da se jih ni mogoče do sitega nagledati!

16 Ta čudovita tla, ki so vendar videti ravno takšna, kot da bi bila v najlepših girlandah sestavljena iz samih najbolj žlahtnih draguljev najrazličnejših in najbolj svežih živih barv!
17 Veliki, čudoviti stebri, ki nosijo nepopisno lepe galerije! Kako se bleščijo, kot da bi bili izdelani iz najsijajnejših rubinov, v katerih notranjosti plava sem ter tja tisoč zvezd kot zlate ribice v vodi, in s tem ustvarjajo vedno nove, čudovito lepe svetlobne vzorce!
18 Še na tisoče čudovitih reči je, za katere nimamo niti imena. In ker je tu mogoče opazovati tolikšno množico prečudovitih reči, se nam ne zdi niti najmanj potrebno, da bi videle še kaj bolj čudovitega in bolj čudežnega.
19 Našim očem je več kot zadoščeno, niče sar več ne potrebujejo. Popolnoma drugače pa je z našimi srci! Glej, ta so še zelo nepreskrbljena! Kaj koristi poživiti oko, če pri tem trpi srce? Zato poskrbi najprej za naša srca, potem bodo naše oči z malim zadovoljne!"
20 Borem govori: "Ljube sestre, prav imate, vaša zahteva je upravičena. Toda razodele ste mi jo, še preden ste zvedele, kaj vam hočem pokazati! Ali morda veste, ali ni ravno to namenjeno predvsem vašim srcem? Mar že vnaprej veste, v čem je čudežnost tega, kar vam hočem pokazati? Je morda čudovitost samo za oči? Mar ni mogoče, da bi bilo kaj nadvse čudovitega tudi samo za srce?!
21 Kaj je več: oko ali srce? Ali ne more biti oko slepo in srce kljub temu uživati v vsej polnosti ljubezenskega življenja? Katero zemeljsko človeško oko lahko gleda Boga? Vidite, za to je vsako meseno oko slepo; toda srce si lahko Boga misli in ga lahko ljubi. Lahko postane celo Njemu, Gospodu, živi tempelj, da v njem prebiva! Kaj je torej več: oko ali srce?!"
22 Če pa je tako, kako si lahko ve, ljube sestre mislite, da bi vas rad jaz tu, v kraljestvu Božjega srca, pripeljal kamor koli, kjer bi bile čudovite stvari samo na pogled?
23 Povem vam: tukaj velja popolnoma vse samo srcu! Oko je le svetlobna priča vsega, kar se v srcu dogaja, in kar daruje srce srcu. Tako je tudi čudovitost, ki vam jo hočem pokazati, pripravljena zgolj za vaša srca, ne pa za vaše oči.
24 Ker pa v Božjem kraljestvu ni nobeno bitje slepo, temveč ima vsako svoj vid - enako močan kot srce, je oko seveda zmeraj tudi priča tega, kar je namenjeno srcu in prihaja iz srca. In tako boste tudi ve to, kar se bo dogajalo za vaše srce, videle s svojimi očmi. Zato mi sledite!"
25 Po teh Boremovih besedah sledijo vse ženske trojici, in sicer k vratom, ki vodijo na sončne poljane.

126 Bogokletje kopajočih se zmajevih privržencev - Gospodove pomirjevalne in poučne beside

1 Medtem ko gredo Borem, Martin in Korel s številnimi ženskami k sončnim vratom, se tisoč gostov kopalcev izredno vznemiri v svoji zavestni kopeli. Zelo nasilno začno bogokletno govoriti, tako da jih slišijo vsi očiščeni navzoči menihi, ter celo Čan-Ča in Gella.
2 Obe se kmalu prebudita iz blažene omame ljubezni in pazljivo prisluhneta. Čan-Ča Me hoče ravno vprašati, kaj to pomeni, ko prihiti k Meni sto meniških bratov in Me na vso moč rotijo, naj utišam goste v kopeli, ker se utegnejo sicer slabotnejši med njimi tudi sami razjeziti.
3 Komaj Mi ti menihi sporočijo svojo prošnjo, že pridejo tudi Kitajci s svojimi številnimi ženami in starši redovnic in pravijo: "Mogočni Božji poslanec, ali ne slišiš, kako se hoče vsak zmajev privrženec v kopeli lotiti Boga, tebe in vas vseh ter nas podlo pokončati? Če se početje te hudobne peklenske sodrge ne ustavi, bo tu komaj še mogoče vzdržati.
4 Poslušaj, kakšno grozljivo bogokletje! Te zverine so še veliko hujše od samega zmaja, ki je bil videti prej, ko je govoril z Martinom in s teboj, prav razumen. Zato naredi konec temu početju ali nas pusti oditi, da nam ne bo treba več poslušati takšnih žalitev Najsvetejšega!"
5 Jaz govorim: "Res je zelo prav, da se vašim srcem takšno besno divjanje gnusi. Toda pri tem morate vendarle upoštevati samo Mene in ne le sebe, sicer si boste postali sodniki sami. To bi bilo potem hujše, kot vse prazno preklinjanje teh kopalcev, ki so seveda še zelo zlobni!
6 Kdor le preklinja, ne izpoveduje s tem nič drugega, kot zgolj svojo nemoč. Če bi imel moč, bi ukrepal in ne bi nikoli uporabljal neuspešnih, praznih besed, ki niso nič drugega kot zvok. Kdor je nemočen, pa hoče ustvarjati videz moči, se tako povzdigne do napačnega sodnika in s tem samovoljno in zlovoljno posega v izključne Božje pravice. Te s svojo nemočjo sramoti, oblast in moč pa. sta združeni edino v Bogu in zato ima ta tudi izključno pravico soditi in tako tudi mora biti, če se želi za večno ohraniti najnujnejši red.
7 Glejte, ljubi prijatelji in bratje, predrzno sramotenje in bogokletje teh kopalcev vas jezijo. In prav je, da občutite ob tem v svojih srcih veliko nezadovoljstvo! Jaz pa poleg tega v vseh vas vidim tudi žar, ki bi, če bi bil dovolj močan, te kopalce za večno uničil. Vidite, ta žar je hujši, kot tisto nesmiselno nemočno sramotenje.
8 Ti gostje nas samo zmerjajo, ker dobro vedo, da nam v resnici nič ne morejo. Vedo tudi, kako potrpežljiv in prizanesljiv je Bog. Mi pa bi jih za to (kar počenjajo) uničili, ker imamo moč za to, ali jih vsaj za večno zapustili. Mar bi bilo to modro? Bi bilo to v skladu z Božjim redom, ki noče ničesar uničiti, temveč hoče in celo mora večno samo vse ohranjevati, ker bi celo božanstvo samo trpelo, če bi se uničilo tudi najmanjše, kar je iz njega izšlo.
9 Zato se opogumite in jih pustite, naj zmerjajo in preklinjajo. Sčasoma se bo njihovo preklinjanje ugnalo in začeli se bodo hudo kesati. Potem nam bodo postali še prav ljubi in dragi bratje in posebno sestre, kajti velika večina je žensk!
10 Da pa so povsem brez moči, zlahka spoznate iz tega, da se ne morejo niti za las premakniti iz kopeli. Le kakšna slava pa bi bila za nas, če bi se jim hoteli maščevati zdaj, ko smo mi močni, oni pa popolnoma nemočni? Menim, da bi bila ta slava podobna slavi leva, če bi se hotel ponižati v lovca mušic.
11 Opozarjam pa vas, da ves čas opazujte, kaj počnem, saj potem v svojih srcih ne boste zasledili ne jeze ne želje po obsojanju! Vse to najbolj zadeva Mene, pa sem vendarle miren. Zato bodite toliko bolj mirni, saj vas te žalitve niti najmanj ne zadevajo!
12 Oni preklinjajo samo Božjo pravičnost, ki jih pusti v tej kopeli - tako kopanje pa seveda ne more biti neboleče, sicer jim ne bi pomagalo. Kajti vsaka sprememba je boleča toliko časa, dokler celotno bitje ne preide v drugi red. Bolečina sama pa je nujna. Če ne bi bilo bolečine, tudi ne bi bilo ugodja. Bitje, ki ne bi občutilo bolečine, bi bilo omrtvičeno tudi za ugodje.
13 Ti kopalci so vsi v težavnem prehodnem procesu in morajo pri tem pretrpeti marsikatero bolečino, in ta tudi narekuje njihovim jezikom takšne žalitve. Ko se bodo sčasoma približali novemu, trdnemu redu, se bodo tudi njihove bolečine zelo ublažile. Njihovi jeziki bodo takrat prenehali govoriti bogokletno in bodo začeli oblikovati vzvišene besede kesanja, te pa so most do ljubezni in življenja.
14 Da pa se ne boste več jezili nad tem praznim sramotenjem, pojdite z Menoj k vratom, pri katerih stojijo Borem, Martin in Korel z mnogimi ženskami. Ta vrata, ki so vašim očem še zaprta, bom odprl. Tu boste dobili veliko priložnost, da se boste v vsem svojem bitju lahko ponižali prav do najglobljega vlakna svojih src, v katerih je še zmeraj precej napuha, in prav to ponižnost nujno potrebujete! Zato Mi sledite; zgodi se!"

127 Pri zaprtih sončnih vratih - Razmerje med svetlobo in dejavnostjo - Napotki za vedenje v sferi modrosti

1 Vsa velika družba Mi sledi k omenjenim vratom, pri katerih škof Martin in Korel z ženskami čakajo, da pridem in jim odprem vrata svetlobe. Že skoraj tri tisoč jih je tu, torej že kar precejšnja gneča. Ker pa so vrata zelo široka, imajo raznovrstni gostje dovolj prostora, da lahko neovirano pridejo na sončna tla in tam gledajo čudeže ljubezni, čudeže svetlobe.
2 Pri vratih Mi takoj pride naproti Martin, da bi Me vprašal, zakaj so ta vrata zaprta, vsa druga pa odprta.
3 Jaz pa mu pravim: "Prijatelj, brat, ali nisi na Zemlji še nikoli slišal ali bral o raznovrstnih rojstvih ljudi in živali? Glej, vsako bitje ima že v materinem telesu vsa svoja čutila razen vida. Čuti, okuša, voha, tudi uho ni zaprto; toda oko se odpre šele po rojstvu. Zato se tudi pri duhovnem prerojenju šele nazadnje odpro vrata k svetlobi ali duhovno oko. Kajti preden hoče kdo videti, mora biti za to dobro pripravljen.
4 Če pa hoče kdo v svoji hiši ponoči prižgati luč, mora prej pripraviti potrebno za prižiganje. Mar mu nista potrebna z oljem napolnjena svetilka in dober, zanesljiv vžigalnik? Kaj mora storiti z vžigalnikom in kako dolgo bo imel opravka, da bo iz njega dobil zaželeno svetlobo? Glej, preden bo svetlo bo minilo kar nekaj časa. In marsikaj bo treba prej narediti, cilj vseh prejšnjih dejanj pa bo na koncu svetloba! Sele potem ko svetloba zasveti, se lahko začne drugo spodbudno delo v svetlobi; pred tem pa si česa pametnega ni mogoče zamišljati.
5 Če to premisliš, zlahka spoznaš, zakaj so bila v tej hiši tem gostom odprta vsa druga vrata, razen teh sončnih.
6 Vidim, da bi Me spet rad vprašal: Če je tako, zakaj pa so bila potem ta vrata tebi že nekajkrat odprta? In zakaj, ko si skoznje prvič in drugič vstopil, niso bila poslednja? Toda povem ti: prvič, ti ne spadaš več k tem gostom, ki se morajo šele preroditi. Drugič, kar zadeva druga vrata, skozi katera si vstopil po sončnih vratih, bo menda le vsak duh po svojem prerojenju blagovolil nekaj delati v svetlobi ali v jasnem uvidu in spoznanju?
7 Ali pa morda meniš, da nastopi potem, ko je svetloba sprejeta večno, vsekakor nasladno lenarjenje? O ne, ti rečem, prava dejavnost se začne šele v svetlobi. Preden je svetloba sprejeta, je vsa dejavnost usmerjena samo na to, da bi svetlobo dosegli. Ko pa je svetloba tu, ko je sončni tempelj odprt, šele potem se začne velika dejavnost prerojenja duha!
8 Si na Zemlji kdaj videl, da bi šolarji dobivali službe? Najprej mora šolar po študiju priti do svetlobe zahtevanega popolnega spoznanja, šele potem se mu podeli služba, primerna njegovi svetlobi. In potem, ko bo prehodil svojo znanstveno kariero in dosegel pravo svetlobo spoznanja, se bo morda vrgel na posteljo in na njej začel udobno spati, namesto da bi delal v svetlobi, ki si jo je pridobil. Ja, šele tedaj bo začel prav delati, kajti vse njegovo prejšnje študijsko delo je bilo samo priprava svetlobe v noči njegovega bitja.
9 In glej, tu imaš spet močan razlog več, zakaj so po sončnih vratih še druga vrata, posebno tista, ki vodijo k celotnemu neskončnemu univerzumu! Imaš morda še kakšno vprašanje?"
10 Martin govori: "O Gospod, Ti spregledaš moje srce kot kapljico vode. V sebi ne čutim nič drugega, kot samo najbolj vročo ljubezen do Tebe, Ti neskončno dobri, sveti Oče! Ti veš, da kako zelo ustreza mojim močem primerna dejavnost, zato bo tudi meni še višja stopnja svetlobe gotovo koristila. Kajti Ti veš, da mi še nikoli ni manjkalo volje za dobrodelnost, še zmeraj pa mi manjka svetlobe, to je prave modrosti za to. Zato menim, da bo ponovno odprtje tega templja predvsem meni zelo koristilo! Ker vidim in zdaj tudi imam v Tebi resnično sonce vseh sonc in svetlobo vse svetlobe, se lahko tudi za večno odpovem vsaki drugi svetlobi!"
11 Jaz govorim: "Tako, tako, Moj ljubi brat Martin; ta govor Mi je že veliko bolj všeč kot tvoja prejšnja vprašanja.
12 Resnica je, da sem Jaz sonce vseh sonc, svetloba vse svetlobe. Kdor ima Mene, hodi in deluje v najsvetlejšem dnevu. Toda, ker je vsak človek iz Mene samosvoje in svobodno bitje, ima tudi svojo svetlobo. Ta mora v njem svetiti prav tako svobodno, kot sveti sonce v velikem vesoljskem prostoru svojih planetov, kakor svobodno svetijo vsakemu človeku njegove oči in kakor svobodno vsako človeško srce utripa vedno nove misli. Iz njih potem izvirajo svobodne zamisli, iz njih spoznanje samega sebe in iz tega, veliko spoznanje Mojega Božjega bitja, Moje ljubezni in modrosti. Zato se bodo tem gostom zdaj odprla tudi ta vrata, da bodo spoznali sami sebe in šele nato Mene v vsej resničnosti. Zdaj pa začnimo odpirati tudi ta vrata!"
13 Martin govori: "O Gospod, Ti najsvetejši Oče, vse to bi že bilo preresnično, dobro in prav. Toda zagotovi mi, da se potem, ko bodo ti gostje spoznali popolno resnico o Tebi, ne boš morda spet nekje skril, mi pa Te bomo spet iskali in klicali, Ti pa se zlepa ne boš tako kmalu več prikazal! O Gospod, o Ti ljubi Oče, samo tega nam ne prizadeni nikoli več!"
14 Jaz govorim: "Moj ljubljeni sin, povem ti: Skrbi za vse, samo za to ne skrbi nikoli! Kjer so otročički, tam je tudi oče - in kjer je oče, tam so tudi otročički! Toda ti vendar veš, da je Moja družina velika in čreda vseh Mojih ovac neznanska. Vse te borno spravili v eno hišo, in potem bo ena čreda in en pastir! Toda pri tem bo še zelo veliko dela.
15 Zapomni si: na Zemlji je zaposlenih veliko žanjcev; tam bo veliko prebiranja! Potreboval bom veliko mesa, zato bo teklo veliko krvi, da se bo nečistovanje izkoreninilo. Na Zemlji sem obudil pričo, in kar zdaj govorim s teboj, kar sem govoril in bom še govoril in delal, glej, vse to bo sočasno na Zemlji zapisano in razodeto mesu! Zato ne skrbi, da bi vas po odprtju teh vrat kakor koli zapustil, temveč vedi, šele zdaj bom večno nespremenjen stalno ostal pri vas!
16 Zdaj pa še nekaj, Moj ljubljeni Martin! Glej, tokrat bomo prodrli na prostrane sončne poljane veliko globlje in dlje kot prvič. Tam ti bodo prišla naproti ženska bitja nikoli slutene lepote, kar najbolj ljubka, polna ljubezni in nepopisno nežna, in prav taki moški. Ti pa boš moral ravnati z njimi vedno s pravo nebeško resnostjo. Če pa govoriš, govori malo in modro; tako jih boš najbolj pridobil! Ljubiti jih rnoraš samo čisto skrivaj, tako da tega ne opazijo, potem boš hodil med njimi varno!
17 Kajti na tem velikem svetu svetlobe je modrost na prvem mestu. Šele v njej se skriva ljubezen, ravno tako kot je v sončni svetlobi nevidno pričujoča tudi toplota in se razodeva samo v najrazličnejšem produktivnem delovanju. V soncu moraš zato samo svetiti, kot boš tudi Mene videl svetiti! Če boš to pravilo dosledno upošteval, boš pri tej prvi veliki odpravi deležen velike blaženosti. Zdaj pa pojdi tja in odpri vrata v Mojem imenu! Zgodi se!"

128 Na soncu, izviru svetlobe - Gospod kot zadnji - Martin kot vodja poti

1 Martin se Mi iz vsega srca zahvali za to nalogo, potem stopi k vratom in jih zlahka odpre, čeprav merijo dvanajst moških dolžin v višino in šest takšnih dolžin v širino.
2 Ko so vrata odprta, se iz več tisoč grl oglasi krik, poln očarane groze. Vsi si bliskovito z rokami zakrijejo oči, ker prihaja svetloba vsem tem gostom naproti z izredno močjo. Nihče si ne upa narediti niti koraka ne naprej ne nazaj. Kajti večina meni, da v tej neznansko mogočni svetlobi nedvomno prebiva pravo božanstvo v vsej popolnosti svoje moči, sile in modrosti.
3 Celo Martin se tokrat zdrzne, kajti tudi njemu se zdi ta svetlobni blesk daleč silnejši, kot v obeh prejšnjih primerih. Toda to ga prav malo moti, zato takoj povzame besedo in govori:
4 ( Martin:) "Bratje in sestre, ne bojte se tega, kar nam je Gospod pripravil samo zato, da bi nas kar najbolj osrečil! Pridite vsi ven k meni, kajti ta svetloba so trdna tla in po njej se lahko hodi kot po kovini!"
5 Borem in Korel privedeta ven svoje ženske. Zelo boječe so, nazadnje pa njihova velika radovednost le premaga strah in vendarle začno stopati čez prag. Ženskam sledijo menihi in drugi gostje, kot so starši redovnic in tudi marsikaterih menihov. Tem se nazadnje pridružijo Kitajci in jim sledijo z zelo previdnimi koraki.
6 Ko so vsi zunaj, jim sledim tudi jaz s Čan-Ča in Gello, ki se sprva tudi zelo bojita te najbolj slepeče svetlobe. Toda ob Moji strani izgine njun strah in čisto sproščeno stopita na te nove svetlobne poljane.
7 Zdaj smo vsi na bleščečih sončnih tleh, ne morda samo duhovno, temveč tudi telesno. Kajti vsi duhovi iz Mojih najvišjih nebes vidijo do obisti tudi vsako naravno telo, kakršno je. Ker so pri Meni, vidijo skozme, kar je v svetu duhov in v telesnem svetu, natančno tako kot vidim Jaz.
8 V začetku seveda ne vidijo ravno najbolje, ker so njihove oči od premočne svetlobe preveč zaslepljene. Toda postopno se prilagajajo, in to se vidi tudi zdaj, ko nekateri gostje že začenjajo razlikovati različne predmete na tleh in tudi različne barve.
9 Ženske odkrijejo celo nekaj prečudovitih cvetlic in bi si rade nekatere utrgale. Toda Borem in Korel jim odsvetujeta, ker bi to na soncu veljalo za slabo znamenje, če bi se na kakšni rastlini kaj poškodovalo ob nepravem času; kajti tu mora vse potekati po najstrožjem redu.
10 Potem ko je ta velika družba pod Martinovim vodstvom že prehodila precejšen kos poti po sončnih tleh in ko se že tudi Martin začenja nekoliko bati, določi kratek počitek, se napoti k Meni in pravi:
11 (Martin:) "O Gospod, o Oče, zdi se mi, da smo se po zemeljskih merilih oddaljili od moje hiše že več kot tisoč milj, toda razen nekaj cvetličnih grmov nismo videli še ničesar. Le kako daleč in kako dolgo bomo še morali potovati, da bomo dosegli kakšen določen cilj?
12 Odkrito moram priznati: na tem presvetlem mestu ne bi rad ostal ravno predolgo, če na njem ni videti nič drugega kot svetlobo in nekaj cvetličnih grmov! Dobro je samo to, da svetlobni žar ne gori in se naše duhovne oči ne morejo več vneti tako kot telesne, sicer bi bilo konec z njimi! Jaz sicer hodim naprej; toda kaj koristi ta moja hoja spredaj, če ne vem, kam? Zato pojdi, o Gospod, raje Ti naprej, pa bomo še najlaže prispeli do pravega cilja!"
13 Jaz pravim: "Sin Martin, le pojdi naprej po svetlobnih tleh, potrpežljivo in ne zlo voljno; bomo že prišli do cilja našega romanja! Mar ne veš, da je sonce milijonkrat večje od Zemlje? Če pa je za dolga potovanja že na Zemlji potrebna velika potrpežljivost in veliko zatajevanja samega sebe, pa je treba tukaj na soncu, katerega površina je še veliko večja, gotovo še neprimerno več potrpežljivosti za to, da prepotuješ tako prostrane poljane. Zato le pojdi spet kot vodnik naprej; mi pa ti bomo že sledili z enakim korakom!
14 Jaz pa tukaj ne morem hoditi spredaj zato, da prvič, ne bi koga od vas zmotil v njegovi svobodi, in drugič, če bi šel spredaj in bi nam prišli naproti prebivalci tega svetlobnega sveta, bi s svojim zelo jasnim duhom še prehitro spoznali Moje bistvo, pri tem pa obenem ginevali od velikega spoštovanja do Mene! Če pa grem čisto zadaj za vami, to ne škoduje. Kajti pri teh sončnih prebivalcih je prvo vedno najodličnejše. Kar pa je zadaj, to le malo upoštevajo, ali pa sploh nič. In glej, tako je prav, da sem čisto zadaj!
15 Še zmeraj smo na nekem zelo visokem gorovju. Kmalu pa bomo prišli v neko dolino in tedaj bo svetloba že blažja. Tam boš za gledal množice ljudi in dobil več kot preveč dela, tako kot tudi vsi ti, ki potujejo z nama. Šele iz tega boš potem spoznal pravi namen našega potovanja. Zdaj pa le pojdi spet na svoj položaj in opravljaj svojo službo vodnika!"
16 Martin se Mi zahvali za to nalogo, gre takoj spet pred družbo in ji da znamenje, naj mu sledi. Vsi se dvignejo in mu sledijo.

129 Martinovo srečanje s Petrom in Janezom - bistvu ljubezni in modrosti pri sončnih ljudeh

1 Ko Martin spet že zelo dolgo hodi in se skrivaj sprašuje, kdaj se bo prikazala dolina, mu prideta naproti Peter in evangelist Janez ter ga nadvse prisrčno pozdravita. Takoj ju spozna, posebno Petra, ki je bil njegov prvi vodnik v duhovnem svetu in od veselja ko maj lahko govori, da spet enkrat vidi svojega Petra, ki ga je že tako dolgo pogrešal. Čez nekaj časa, ko se veselita ponovnega snidenja, reče Martin:
2 (Škof Martin:) "Toda prijatelj, brat, skala Božje besede, le kje si bil tako dolgo?! Zakaj nisi prišel k meni v hišo, ki mi jo je dal Gospod? O ko bi bil navzoč, to bi se čudil in strmel, kakšne za vse nas nedoumljive čudeže je storil Gospod! Zelo sem vesel, da si spet pri meni! Saj boš ostal dalj časa pri meni, mar ne?"
3 Peter govori: "Ljubi brat, ti veš, da imamo vsi samo eno voljo, in to je volja Gospodova. Kar On hoče in ukaže, to je prav! Neskončnost je velika in polna Njegovih del; mi pa smo Njegovi otroci in smo kot Njegova roka. Zato smo včasih tu, včasih tam. Kakor in kjer nas Gospod potrebuje, tam smo tudi v trenutku, naj si bo milijarde sončnih oddaljenosti globlje spodaj ali više zgoraj, to je vseeno, kajti za nas v vesolju ni več oddaljenosti.
4 In glej, tako sem imel (po odhodu od tebe) veliko opraviti in nisem mogel vidno priti k tebi. Zdaj pa imava z našim najljubšim bratom Janezom spet nekoliko več prostega časa in se bom malo dlje zadržal v tvoji družbi! Poglavitni razlog pa je zmeraj Gospod Oče Jezus. Brez Njegove vidne navzočnosti nikoli ne moremo dolgo vzdržati, sploh pa ne v takšnih trenutkih, v katerih postane On sam spet zelo dejaven in izstopi iz Svoje potrpežljivosti.
5 O prijatelj, na planetih, posebno na ljubi Zemlji, je tako, da si sploh ne moreš predstavljati. Zato bo tudi Gospod postal dejaven, mi pa bomo kmalu videli stvari, o katerih doslej nisi imel niti pojma. Ko pa se bomo spustili v velike sončeve doline, se boš sam prepričal, da postaja tukaj v velikih deželah svetlobnega sveta prav imenitno. Še precej časa bomo potrebovali, da bomo s takšnim naravnim premikanjem prišli v prvo dolino. Toda videl boš čudeže, ki jih doslej nisi niti slutil, čeprav si zdaj z menoj vred prebivalec tretjih nebes!
6 Nikoli pa ne smeš pozabiti na pojem `resnost', kajti sončni ljudje so zelo nenavadni! Po svoji zunanjosti so odsev nebes, po svoji notranjosti pa so bolj zviti kot lisice. Nas čiste Božje otroke najbolj spoštujejo. Toda, če jim pokažeš kakršno koli čutnost, se jih ne boš tako zlahka znebil. Proti tebi bodo nastopili s tolikšno modrostjo, o kakršni se ti ni doslej niti sanjalo. Več o tem ti bo lahko povedal naš brat tukaj, ker ima po večini opravka s sončnimi prebivalci."
7 Martin govori: "Slišiš, moj ljubljeni brat, tvoja pripoved je sicer zelo privlačna; toda mene ne mika preveč, da bi se kaj kmalu srečal s temi svetlobnimi prebivalci, če so ta bitja tako čudna! To že vem, da so neskončno lepa, ker sem enkrat že imel srečo, da sem iz svoje hiše uzrl nekatera. Toda, da naj bi za njihovo lepoto tičale modrijanske zvijače, tega nisem vedel.
8 Gospod mi je res nakazal, kako naj se vedem - in to se ujema s tvojimi pripombami. Toda o neki zahrbtni zvitosti mi ni bilo povedano še nič jasnega. Gospod naj okrepi mene in vaju, moja ljubljena brata: jaz jim bom z vajino pomočjo že izgnal njihovo zvijačnost! Oh, ta bi bila pa dobra, če bi se zapletli s temi svetlobno gladkimi sončnimi lepoticami!"
9 Janez govori: "Brat, ljubezen je popolna in povsem sprejemljiva za ljubezen! Ljubezen kmalu prepozna ljubezen! Toda pota modrosti so neskončna; razen Gospoda jih nikdar ne borno povsem razumeli. Zato ne smerno nikdar na lastno pest po svoji volji začeti prepira z modrostjo, temveč edino po Gospodu. Edino Njemu so vsa njena pota kar najbolj znana, ker je vsa neskončna modrost iz Njega, zato je tudi edino On pot, resnica in življenje!
10 Ti veš, da mi je Gospod podaril velik dar najgloblje modrosti. Dal mi je najgloblje razodetje in zato zdaj tudi ljudstva vseh sonc, in mi podredil eone zelo modrih duhov, ki pa vendar vsi zajemajo iz svojega preobilja. In glej, celo mene so prebivalci, posebno tega sonca, spravili že v hudo zadrego! Če mi v takšnih trenutkih ne bi prišel pomagat Gospod, bi se lahko osramotil!
11 Če pa je včasih težko še meni, ki imam vendar že skoraj dva tisoč zemeljskih let opravka s sončnimi ljudstvi, kaj bi potem opravil ti, ki prihajaš zdaj prvič v stik z njimi?!
12 Glej, kako čudovita je ta gorska pokrajina, kako veličastno se dvigajo v svetlobni eter te steklene skale, podobne velikim diamantnim kristalom, in kako je tudi ta planota okrašena z najčudovitejšimi cvetlicami, zato gotovo nepopisno lepimi, in kako položno se vije tudi ta pot kot najčudovitejša mavrica; in vendar je ves ta sijaj zgolj revščina v primerjavi s tisto harmonijo, ki ti bo zazvenela spodaj v dolini ob enem samem pogledu sončnega človeka!
13 Potem moraš upoštevati tudi harmonijo besed, ki izhaja iz najčistejših grl veličastnih govornikov in pevcev tega svetlobnega sveta! Povem ti, da boš onemel od občudovanja in navdušenja in si boš komaj upal misliti, kaj šele govoriti ali celo poučevati tiste, ki ti bodo z enim samim pogledom zamašili usta vse do želodca!
14 Če hočeš s temi neizrečeno lepimi in trezno modrimi sončnimi ljudmi obeh spolov dobro shajati, moraš biti na zunaj popolnoma ravnodušen. Toda v svoji notranjosti jim moraš biti nadvse naklonjen, potem bodo v tebi kmalu prepoznali prebivalca velikih nebes, kateremu je podeljena velika oblast, in te bodo spoštovali in ljubili!
15 Toda tudi ljubezen je pri njih čisto drugačna, kot pri nas, Gospodovih otrocih. Sicer je tudi neke vrste srčno nagnjenje, toda samo toliko, kolikor ga modrost ne uniči. Kajti takoj ko postane ljubezen samo malce močnejša od njihove svetlobe, preide večina ljubezni takoj v trenutni najmočnejši plamen. Ta vzplamenela goreča ljubezen se potem takoj združi z notranjo svetlobo modrosti, in tam se potem spet pojavi namesto ljubezni samo stopnjevana modrost, ta pa je pogosto bolj ledena kot Zemljin južni tečaj!
16 Zato ženska ljubezen, ki ti je tako veliko pomenila, pri teh sončnih ženskah ne pomeni nič. Posebno ženske so za to še najmanj sprejemljive.
17 Glej, brat, če boš ta pravila natančno upošteval, boš pri sončnih ljudstvih našel veliko blaženosti, sicer pa zelo hudo zadrego, podobno tisti, ki ti jo je pripravila Satana, ko si jo hotel v njenem prenarejanju poljubiti pred Gospodovim obličjem!"
18 Martin govori: "Toda, za Gospodovo voljo, povej mi, si bil mar tudi ti tedaj zraven?"
19 Janez govori: "Prav gotovo! Glej, tvoja hiša ima tudi velike galerije, ki jih še ne poznaš. Povem ti, te so dovolj prostorne za zelo veliko gledalcev tam, kjer je Gospod navzoč s tako silnim delovanjem! Ne samo jaz, temveč vsi nešteti prebivalci nebes so bili navzoči ob tem prizoru! Celo med sončnimi prebivalci boš naletel na mnoge, ki ti bodo to takoj očitali, če se boš kakor koli spozabil!"
20 Martin nad tem zelo osupne in čez nekaj časa pravi: "O groza! Oh, ta je pa dobra! Torej ste to videli tudi vi in ti najodličnejši sončni prebivalci! Oh, to pa ni slabo! Toda zdaj je že vseeno. Če mi je sonce že na Zemlji povzročalo veliko znojenja, bo s tem še toliko manj varčevalo zdaj, ko imam srečo, da se povzpenjam po njegovih tleh in corpore spirituoso (v duhovnem telesu)! Zato le naprej, že vnaprej čutim: zadeva se bo uredila!"

130 Nekaj Janezovih preskusnih vprašanj Martinu - 0 priprošnji svetnikov in skrbi za sorodnike

1 Janez govori: "Poslušaj, prijatelj in brat Martin, kolikor vem, si na Zemlji častil Marijo in tudi Jožefa in druge svetnike. Kako to, da se tukaj, kot je videti, ne zanimaš zanje? Tudi za očeta, mater, brate in sestre, ki so prišli semkaj pred teboj, in še za množico drugih sorodnikov in prijateljev ti ni mar! Povej mi vendar, kako to?
2 Kaj pa, če so nesrečni? Ti si zdaj velik Gospodov prijatelj. Jim ne bi mogel ali hotel pomagati, če bi vedel, da so kje nesrečni? Na Zemlji si vendar tudi ti veliko dal na priprošnje svetnikov, tukaj pa, ko si sam svetnik, sam Gospodov prijatelj, pa na to niti ne pomisliš! Povej mi, kako to?"
3 Martin govori: "Najljubši prijatelj in brat, vol žre seno in slamo in osel je zadovoljen že z najslabšo krmo; jaz pa sem bil na Zemlji najprej osel in nato vol! Kaj je bila torej moja krma? Glej, najprej umazano seno in trava, nato pa nekoliko boljša slama in seno! Zato sprašujem: ali bi se pri takšni duhovni hrani lahko tudi duhovno opomogel?
4 Po edini Gospodovi ljubezni, usmiljenju in milosti sem postal resnični človek in sem že večkrat jedel Njegov kruh življenja in pil Njegovo pristno vino čistega spoznanja. Ali bi bilo pohvalno, če bi me skominalo po dobri zemeljski oslovski in volovski hrani? Mar naj bi tudi tukaj kot na Zemlji zgrešeno mislil, da bi bili lahko blaženi prebivalci tega neskončno velikega nebeškega duhovnega kraljestva bolj usmiljeni, bolj ljubeči in bolj milostni kot Gospod sam, in bi Ga morda morali šele oni pridobiti za ljubezen, usmiljenje in milost? O prijatelj, tako neumen kot sem bil, pač hvala Bogu - nisem več.
5 Kaj sta Marija in Jožef, kaj vsi tako imenovani svetniki, kaj moji zemeljski starši, bratje in sestre in vsi drugi prijatelji v primerjavi z Gospodom! Če imam Njega, kaj bi potem spraševal po tisoč Marijah in Jožefih, po tisoč starših, po deset tisoč bratih in sestrah in po nešteti množici najrazličnejših prijateljev? Gospod skrbi zanje, tako kot je skrbel zame; mar ni to dovolj? Menim, da bo vsak pravi nebeščan mislil tako kot jaz. Če pa misli drugače, mora biti nujno še popolnejši kot Gospod sam!
6 Saj je vendar nekoč sam Gospod rekel, kdo so pravzaprav Njegova mati, bratje in sestre, ko so Mu sporočili, da Ga zunaj čakajo Marija, Njegova mati, in Njegovi bratje in sestre.
7 Če pa nam je On, ki je bil in večno bo učitelj in Mojster nam vsem, odgovarjal s takšnim naukom, ki ga na svetu na žalost seveda nismo razumeli, ali naj tukaj v nebesih najdemo boljšo rešitev v nas samih? Menim, da bi bilo to še hujše kot moja zemeljska oslovska in volovska krma! Mar ni tako, ljubi brat?"
8 Janez govori: "Vsekakor, govoriš prav iz središča mojega srca. Tako je, tako mora biti in nikdar ne more biti drugače! Toda, če bi prišli k tebi Marija in Jožef in druge pomembne osebnosti, ali ne bi bil tega prav posebno vesel?"
9 Martin govori: "Res, gotovo bi jih bil vesel, toda bolj pa ne, kot če bi prišel k meni Gospod. Kajti edino v Njem imam vse in zato mi edino On pomeni več kot vsi drugi! Glej, ti in brat Peter, gotovo spadata med prve osebe, ki jih je nosila Zemlja, ali vaju zato - kot se pravi na Zemlji - kaj drugače obravnavam? Zelo rad vaju imam, tako kot vaju spoštujem tudi vsakega dobrega in modrega nebeščana. Kajti mi vsi smo vendar samo bratje, in samo eden je Gospod! Ali ni tako?"
10 Janez govori: "Brat, s takšno modrostjo se boš tudi na Soncu dobro odrezal. Vidim, da imaš pravo modrost! In glej, pot se že obrača navzdol v dolino; zdaj bomo imeli opravka s sončnimi modrijani!"

Prijava na prejemanje novic