Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Skala pri Schlosbergu
26. Julij 1840, 9.30 dopoldan.

Omenjena skala se nahaja na grajskem griču Schloßberg pri Gradcu, desno od gotske stanovanjske stavbe v nekdanjem vrtu dr. Gödla; do njega se pride skozi zadnja vrata blizu stožčastega stolpa. S te skale je pogled za zahodne območje Gradca. – pet ljudi je istočasno pisalo, kaj je govorila skala po Jakobu Lorberju: C. L., S., And.h., D., Ans. H.

1 Po človeškem štetju je Zemlja nastala pred sedmimi milijoni let pred nastankom človeka in je zmedeno krožila v vesolju okoli rahlo lesketajočega sonca. Bila je vodna krogla, sredi katere se je po volji stvarnika postopoma začela tvoriti trdna masa. Ta trdna masa pa se je s privlačnostjo vedno bolj povečevala, tako da so postopni in nenadni nerazdeljeni kristalom podobni vrhovi začeli štrleti nad površino vode. Zaradi tega je bila  Zemlja vedno težja in težja zaradi hrane, ki jo je črpala iz Božje usmiljenosti (iz česa pa je bila sestavljena ta hrana, pa še ni čas, da se pove).
2 Ko se je začela zemlja na mnogih krajih v trdni obliki dvigovati nad površino voda, so nad njo začeli pihati vetrovi in voda je začela oblivati in močiti trdne sklale in s tem vedno znova lomila mehke dele teh skal in jih odlagala v razpoke teh velikih kristalov. Šele zdaj je zemlja lahko postopoma sprejela rastlinstvo trav, zelišč, grmovja in dreves, najprej tistih pod vodo in šele nato tistih na zemeljskih tleh. Takšno samostalno stanje rasti rastlin je trajalo več ko 70.000 tisoč let. Šele takrat se je začelo ustvarjanje najnižjih živalskih razredov in nato vedno po 2000 do 2000 let eno stopnjo višje, dokler ni končno prišel pravi čas, za ustvarjanje človeka, ki je v veliki meri  nastal iz te iste snovi.
3 Vendar pa je po nekaj letih postal človek neposlušen Božjim zapovedim, zaradi česar je božanstvo v jezi skoraj popolnoma raztopilo v božjem ognju in neurjih vso vidno stvarstvo, razen majhnih kosov zemlje, tako da od njenega središča do njene površine ni ostal skupaj niti kamen, ampak se je vse zdrobilo na majhne koščke. In tudi ti koščki bi bili uničeni, če jih ne bi skupaj držala ljubezen.
4 Ker je usmiljena ljubezen zopet postala eno z božanstvom s posredovanim prikazom njegovega najglobljega bistva, je božanstvu ugajalo, da je zopet oblikovalo svetove in zemlje ter sonca iz neskončnega svetovnega kaosa. Toda celotno stvarstvo je ohranilo  jasno čitljive sledi in poteze tistega uničenja in jaz sam vam to kažem v obraz. Toda 1840 let po stvarjenju človeka (enako let je od inkarnacije velikega Boga do vašega sedanjega časa) je ta dežela, kot tudi večji del celine, ki ji pravite Evropa, bila še vedno večinoma prekrita pod nevihtnimi morskimi valovi. Toda Božja ljubezen je z veliko jasnostjo videla prihodnost, zato je dobro vedela, da se bodo ljudje od tistega časa naprej zelo razmnožili. Zato je ponekod več milj globoko pod zemljo z ognjem svoje ljubezni prižgala večje in manjše dele trdne plasti in močan ogenj jih je raztrgal in dvignil v višine. Ker je ogenj z božjo močjo ustvarjal vedno večji in večji prostor pod zemeljskimi plastmi, se je ogenj marsikje z strašno silo dvignil na površje in metal velike količine mase čez nivo vode v vseh možnih smereh.
5 In glejte, kot vidite sedaj smeri gora v tej trdni celini, si lahko tudi predstavljate različne tokove podzemnega ognja. Kajti velika Gospodova ljubezen je potovala v različnih smereh v globinah zemlje, da je pripravila plodno bivališče za prihodnje ljudi. Vendar svojega izvora nimam v tistem času, ko so se vse te velike vzpetine začele dvigovale nad ravnicami, ampak skoraj tisoč let kasneje, ko se je preobilje voda postopoma spuščalo v zemljine odprtine. Od tega kraja, kjer se dvigam, je bila ta ravnina še pokrita z vodo.
6 Na globini 3800 m globoko pod zemljo je še vedno trdno skalovje in Gospodova ljubezen je potonila tudi sredi nje. Potrebna je bila le iskra tega božanskega ognja, ki pa je bila dovolj močna, da je količino meni podobnih skal dvignila nad vode v sedanji višini. Vendar nisem nastal tak naenkrat, ampak sem nastal tak šele po takšnih večkratnih ponavljajočih  močnih božanskih izbruhih. Seveda sem v manjšem obsegu nastal in obstal na mestu, kjer me vidite sedaj, pa tudi cel hrib, katerega sem le majhen del. Ta hrib pa so ljudje ne dolgo časa nazaj znižali za nekaj metrov, ker so se na njegovi najvišji točki skoraj v krogu dvigovale zelo ostre in strme skale. Te so ljudje uničili, da so lahko na tem najvišjem hribu naredili bolj ravno površino. Tudi jaz in spodnji del hriba, čeprav obstajam tu že od prazgodovine, sem od svoje nekdanje oblike, skozi čas in skozi roke ljudi že marsikaj pretrpel. Pred nekaj tisoč leti so mi morski valovi še umivali čelo, ja, v mojem naročju je bilo celo veliko morskih pošasti.
7 Samo po volji stvarnika se je zgodilo, da se je v globinah srednjih predelov Zemlje zgodilo na isti način veliko dvigovanje celin skozi ogenj božanske ljubezni iz zemeljskih globin. Glejte, morje se je potem v tej deželi postopoma znižalo, tako da so tukaj ostala le velika jezera, ki jih imenujete sredozemska morja. Ko so ta sredozemska morja obstajala nekaj sto let, je Gospod iz svoje usmiljene skrbi, cel opoldanski del, ki mu pravite Amerika, dvignil na isti način čez gladino voda in ta sredozemska morja so takrat tako narasla čez svojo gladino, da si je teža vode, ki jo je vleklo k njenemu izvoru, začela odpirati pot skozi mehkejše dele gora.
8 In glejte, ko so vode raztrgale potek gora, so 500 let mimo mene divjale mogočne nevihtne poplave, kajti to kar vi sedaj imenujete zgornja dežela, je na kraju kjer ste naredili most čez reko (Weinzerlbrucke) in na gori stoji stari grad (Ruine Gösting), ki je bil višji za 190 m, je prebila velika vodna masa. Poplave zgornje dežele so se nato izlile v veliko jezero, katerega poplave so mi oprale noge in voda se je potem povečala do mojega čela in še čezenj, da je hrib nekaj ur daleč od tod v spodnji deželi in na katerem je pozneje bil zgrajen grad Wildon in ima trg, bil raztrgan po levi in desni strani. Te poplave so se na enak način prebijale vedno naprej in so povsod, kjer so naletele na odpor,  prebile ovire in s istimi napolnili kotanje, ki so bila prej pod morjem.
9 Kako visoke so bile te poplave, vam povsod kažejo sledovi zrahljanega kamenja, ki je spodaj zaradi valjanja dobil zaobljeno obliko. Prva poplava je šla visoko nad mojo glavo in šele čez stoletje se je njen nivo spustil do moje višine. In spet je po stoletju njen nivo padel tako nizko, da je njena višina pokrivala celotno ravnino od ene gore do druge le nekaj par metrov. In spet se je po stoletju njen tok toliko izgubil, da je bila le tridesetkrat večja od sedanje reke Mure.
10 Ko pa so bile gore popolnoma poraščene s travo in drevesi se je v tej deželi izgubil preganjan ljudski rod in se naselil na višinah, ki jim pa še niso rekli gore ampak »Tauren«. Ko so to ljudstvo kasnejši prišleki odkrili, so jih poimenovali gorski prebivalci. Te pa je iz svojih bivališč pregnalo drugo močnejšo ljudstvo. ki je prišlo iz večera. Le redki so še ostali do danes na teh nedostopnih višinah. Tako je danes v tej deželi že tretje ljudstvo v nekaj več kot tisoč letih .
11 Vendar sem bil, na mestu kjer zdaj stojim, zelo dolgo časa strah vzbujajoča in nevarna točka tega velikega veletoka in vsi, ki so me od daleč videli v valovih, sem se jim zdel grozen in nevaren. Ko so kasneje gorski prebivalci naredili nekakšno ladjo, ki jo je sestavljalo nekaj dreves, pritrjenih drug ob drugem, so imeli le maloštevilni srečo, da niso našli pogubo v mojem čelu. Čeprav mi je površje veletoka preplavilo noge, pa so njegovi valovi, ki so smrtnim ljudem zbujali grozo, segali in udarjali vse do mojega čela. In to področje, ki se vam sedaj zdi tako očarljivo in lepo, je bilo takratnim ljudem groza.
12 Šele v času, ko so gradili veliko mesto Rim, so se začele poplave veletoka zmanjševati in bučanje valov je na tej majhni gori postajalo čedalje manjše, dokler ni na koncu voda na moji jutranji strani popolnoma izginila in le redko se je plima dvignila do višine, kar vi danes imenujete »Glacis! Tako sem postal dostopen ljudem, ko je prenehal goreti ogenj iz moje notranjosti vse do današnjih dni.
13 Sedaj je bil moj vrh brez grmovja in dreves in so me Rimljani, ki so takrat napadli to deželo, uporabili za opazovalno točko, od koder so imeli pregled nad celotnim območjem. Iskali so tudi načine, kako priti na gorske višine, ki se tudi niso več imenovale po gorskih prebivalcih ampak so to deželo imenovali Norea ali Norik. Torej ljudje so takrat že naselili ravnine in se nastanili k vznožju gora, saj so njihovi vrhovi postali negostoljubni, ker so takratne poplave odnesle vso zemljo v doline in k vznožja gora.
14 Glejte, bil sem priča, ko je predrzno rimsko ljudstvo kruto premagalo te zgornje in spodnje prebivalce te dežele. Na mojem čelu je našlo smrt več kot sto otrok, ki so jih name zmetale lastne matere. Kar pa se je pri meni zgodilo le v manjšem obsegu, spričujejo še bolj grozne in večje skale v zgornji deželi in v spodnji deželi. Toda jaz kot neroden kamen nisem določen in poklican, da vas naredil za zgodovinarje in bi vam rajši približal in osvetlil svojo okolico, do koder seže moj pogled.
15 Lahko ste prepričani, da je sedaj to, tako imenovano dno reke Mure le naplavina in, če bi kopali 200, ponekod tudi 2000 tisoč metrov globoko, bi našli več mojih tovarišev, ki so bili zaradi ognja vrženi v poplave. Tudi, če bi odstranili vso to naplavino, ne bi našli ničesar drugega kot grape in skale, v katerih bi našli tudi številne okamnele morske pošasti.
16 Vendar bi po smeri zgornjih krajev, kjer stoji stari grad in njegov nasprotni hrib, takoj prišli do kamnov, saj je bil ta gorski greben prej pod poplavami. Tam spodaj, kjer ste nekaj časa lomili kamenje (Steinbruch am oberen Graben), je v liniji majhen hrib (Kalvarienberg) na katerem ste postavili križevo znamenje in v tej liniji nadaljujete do hriba, ki ga imenujete ,Plabutsch`, kjer vam tudi ne bi bilo potrebno kopati globoko, da bi prišli do kamnov. Tudi nekaj ur nižje proti trgu in ga vi imenujete Wildon, bi tudi po njegovi desni in levi strani našli takšno kamenje. Tudi v tistem delu Murinega dna, kjer postane dolina blatna, bi še lahko naleteli na skale, ki so tu in tam označeni z istimi znamenji morja, ki sem jih že prej omenil. In takih krajev je je po vsej dolžini reke Mure še več sto.
17 Tudi na moje manjše in večje sosednje gore bi se morali ozreti in bi videli, da ni minilo več kot 2000 let, ko so bili ti moji manjši in večji bratje še vedno v polnem ognju in v tej deželi ni gore, ki prvotno ni nastala na tak način.
18 Samo v vaši zibelki, ki ji pravite Azija, še obstajajo pragorovja, ki so bila takoj po glavnem uničenju dodeljena pomiloščenim ljudem kot stanovanja. Če bi si v tej vaši deželi vzeli čas in trud, bi na visokih Alpah (Choralpe pri Schwammbergu) našli kamne, ki so tja padli ob velikem uničenju, ki se je zgodilo po napačnem koraku prvega človeškega para in tudi veliko kamnov drugih planetov, ki so popolnoma drugačne vrste kot sem jaz.
19 To je vse, kar vam lahko povem iz svoje naravne sfere. Za nadaljnjo, globljo skrivnost bitja pa ne skrbite preveč, ker te skrivnosti ležijo v globinah Božje usmiljenosti in vas malo zadevajo ali pa nič. Koliko potrebujete, toliko lahko tudi pričakujete od Gospodove milosti, za oplemenitenje in ovekovečenje vašega osvobojenega bitje. Amen.

(Govor se je končal 15 minut po enajsti uri dopoldan )

Jakob Lorber
Nebeški darovi