Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Pred Noetova oblika Zemlje
30. marec 1864. 

1. Da bi lažje razumeli obliko in sestavo Zemlje ter jo približali svojemu razumevanju, si je treba kot na sliki predstavljati glavne gorske verige Azije, Evrope in Afrike, saj za mnoge, ki so obstajale takrat, danes ni več niti sledu. Nekatere od njih je odplaknilo in raztrgalo morje, njihovi stari povezovalni grebeni pa so zdaj pokopani globoko pod meliščem dolin, sedanji potoki in reke pa si morajo tu in tam utirati pot skozi gorske prelaze, ki so jih izklesali. Kar zadeva visoke gore, pa so se, z izjemo nekaterih, zaradi različnih vremenskih vplivov tako spremenile, da jih človek, ki je živel pred tisoč leti, ne bi zlahka prepoznal kot iste, če bi se s svojo nekdanjo zavestjo preselil na območje, ki ga je kot človek naseljeval pred tisoč leti. Samo pogledati moramo kamnito ruševino rečne doline, ki je široka le nekaj ur in opazovati maso, ki se nahaja v takšni dolini do globine štiristo klafter, ki jo je voda odtrgala z območja visokih gora, od nastanka reke do njenega izliva v neko morje in zlahka boste razumeli, da so imele gore pred komaj dvema do tremi tisočletji povsem drugačno obliko kot danes. 
2. To je bilo potrebno povedati najprej, da bi lažje razumeli pred Noetov položaj gora.
3. Pričeli bomo s severom Evrope, se pomaknili delno čez Azijo, nato v južne dele Evrope in nazadnje v Afriko. 
4. Od gorovja, ki potekajo skoraj skozi središče Švedske in Norveške, je močno gorsko območje na skrajnem severu segalo vse do Urala in se z njim povezovalo v vedno večji smeri ter bilo široko do sto, celo dvesto nemških milj. To gorovje pa se je povezalo tudi z današnjim danskim gorovjem in od tam naprej z gorovjem, ki še danes bolj ali manj ločuje zahodno ravninsko Evropo od današnje gorate nemške Evrope vse do Švice. Tako je bilo švicarsko gorovje povezano z Uralom, ta pa prek Srednje Azije z visokim Tibetom. Šlo je torej za neprekinjen obroč gora, katerih spodnji deli so bili še vedno od pet do šest tisoč čevljev nad morsko gladino, le da niso bili povsod enako trdni, zato so jih poplave prelomile in odplaknile v različne smeri med padcem Sredozemskega morja, ki takrat ni imelo povezave z glavnim morjem. 
5. Takrat sta obstajali dve glavni Sredozemski morji. 
6. Severni del je sestavljala velika kotlina, ki je od današnjega Črnega morja delno povezovala celotno evropsko Rusijo in vse omejene ravninske države z današnjim Baltskim morjem, delno pa z visokimi gorskimi valovi ob velikih nevihtah tudi ravnine od današnje evropske Turčije do današnjih tako imenovanih Železnih vrat ( Džerdap; soteska Donave; Donaueinzugsgebiet ) ter ozka grla do Beograda in Zemuna. To je bilo torej severno Sredozemlje. 
7. Drugo Sredozemsko morje, ki ni imelo nobene povezave s prvim in še danes nosi ime "Sredozemsko morje", je bilo prav tako malo povezano z drugimi oceani kot "Črno morje", vendar njegova površina v celoti ni bila nič manjša od površine prej omenjenega "Črnega morja" ali "Severnega morja". Na območju današnje Reke se razteza široka in dolga dolina na Hrvaško, od tam pa v različnih rokavih ob strugi Save do Kranjske in tam do območij, kjer se začenjajo visoke gore. Po drugi strani pa je pokrivalo današnje Beneško kraljestvo, Lombardijo in tudi nekatere vzhodne dele Francije, v Afriki se je raztezalo po dolini Nila do slapov in je pokrivalo tudi današnjo veliko peščeno puščavo. 
8. Iz Azije je potekalo precej visoko gorovje, katerega pomembne sledi obstajajo še danes. To gorovje se je raztezalo od severovzhodnega dela Afrike do visokih slapov, ki so še naprej povezani z današnjimi visokimi gorami v Afriki. Gibraltarska ožina je bila preko dokaj visokega gorovja povezana tudi z današnjo Španijo in je tako tvorila drugo Sredozemsko morje, ki po površini v ničemer ni zaostajalo za Severnim Sredozemskim morjem; le da je bilo na splošno mnogo klafter nižje od severnega Sredozemlja, katerega ostanek je še danes Črno morje. 
9. Bilo pa je tudi tretje sredozemsko morje. Če želite izvedeti, kje je bilo, morate samo pogledati ravnine in doline, po katerih danes tečejo Donava, Drava in Mura s pritoki. Tega manjšega Sredozemskega morja takrat verjetno še ni poznal nihče, saj v tako davnih časih današnja Evropa še ni bila poseljena s človekom; Tam je bila res množica najrazličnejših živali, navadno velikanske rasti, katerih ostanke (v okamenelem stanju) še danes najdemo v nekaterih gorskih jamah in v gorskih naplavinah peska in proda. 
10. Vendar pa to majhno Sredozemsko morje ni obstajalo sam zase, saj je za njim obstajalo še veliko jezer, predvsem v Evropi, ki so bila s tem tretjim Sredozemljem povezana šele preko že takrat obstoječih odtokov. Kranjska, oziroma njene ravnine, ki segajo v globoko Gorenjsko, je bilo samostojno jezero, katerega ostanek je današnje tako imenovano Ljubljansko barje, ki pa je bilo z močnim odtokom povezano z drugim Sredozemskim morjem vse do območja današnjih Brežic in je pokrivalo širne ravnice Hrvaške. 
11. Glavni del, povezan s tretjim Sredozemljem, se je raztezal čez današnjo Dravsko dolino v območje gospostva Fale pri Rušah in tja gor, kjer se je morala Drava prebiti skozi dolg niz gora do območja današnjega ledu. Tam se je začelo drugo precej pomembno jezero, katerega ostanek je današnje tako imenovano Vrbsko jezero. Del tega jezera pa je segal v Dravsko dolino daleč onkraj Beljaka, s katerim so bila povezana številna manjša jezera. Današnji Ennstal je bil prav tako samostojno jezero, ki se je prebijalo skozi to, kar se danes imenuje Gesause in od tam naprej, dokler ni povezalo veliko večjega jezera, ki je šlo po dolini Donave navzgor do vseh območij Bavarske in je deloma zajelo tudi široko dolino Inn na Tirolskem. Tako kot Donava je bila tudi današnja Mura plitvo povezana s tretjim Sredozemljem. Na območju današnjega Wildona do današnjega Gostinga je bilo manjše jezero, za Gostingom pa še drugo jezero Mure, ki je potekalo vzdolž celotne doline Mure in njegovih sploščenih stranskih dolin, ki so imele v ozadju prav tako manjša jezera in so bile z glavnim jezerom povezane z majhnimi odtoki. V današnji Švici je bilo veliko takšnih majhnih jezer, katerih ostanki obstajajo še danes. 
12. To vam daje zadostno sliko o predpotopnem stanju gora tega majhnega dela sveta. Zdaj si oglejmo zlasti Srednjo Azijo in upoštevajmo glavno gorsko verigo, ki ločuje Srednjo Azijo od Južne Azije in je dejanska zibelka Adamove človeške rase! 
13. Kot smo že videli, se je gorski masiv raztezal od Urala do visokega Tibeta, vendar je bil že takrat prepreden s številnimi najbolj rodovitnimi dolinami, skozi katere so tekle reke, ki so prihajale z gora in so večinoma tekle proti severu. 
14. Te gore so pozneje v Hanohovem času naseljevali predvsem Setovi potomci, medtem ko so se Hanohiti na ravninah razširili tudi daleč onkraj tega gorovja. Ker pa so videli, da so prebivalci gora v veliko boljšem položaju kot oni na svojih rodovitnih in obsežnih ravnicah, so začeli vse bolj dražiti in preganjati gorske prebivalce in kljub pogostim opozorilom, ki so jih prejemali, niso prenehali s tem preganjanjem, ampak so začeli dobesedno razstreljevati in uničevati te gore, v katere so izvrtali globoke luknje, s pomočjo svojih eksplozivnih zrn, katerih potomec je še danes kitajski smodnik. Tako so v svoji najgloblji slepoti omogočili izhod ne le velikim vodam, nad katerih porečji so stale te gore, temveč tudi velikim prostranstvom, ki pokrivajo Tibet in Taurus, na severu pa Ural. To je povzročilo največjo potopitev, zlasti na območju današnjega Kaspijskega morja, kjer je nekoč stal Hanoh, in preboj voda je bil tako močan, da je dosegel višino med sedem in osem tisoč čevlji ( 2100 do 2400 m) nad drugimi morji, dodatno pa ga je povečalo in podprlo dolgotrajno deževje po vsej Srednji Aziji. 
15. Ta izredno visoka gladina vode v celotni Srednji Aziji je nato močno odtekla skozi današnjo dolino Volge in dvignila Sredozemlje za več klafter; ta preliv je bil še toliko manjša ovira za njegov preboj pri ožini današnjega Konstantinopla, saj so ob tej priložnosti nastali tudi izredni izbruhi ognja, ki so neizogibno uničili vse na širšem območju. 
16. Kako visoko so se vode Srednje Azije dvignile same od sebe, dokazuje dejstvo, da sta Noe in njegova barka pristala na planoti na Araratu. Večina vode v tej srednji Aziji je nato našla svoj glavni iztok proti severu in vzhodu; izjemno pomemben del pa tudi proti jugu in zahodu. Posledično je bilo drugo veliko Sredozemsko morje tako prenapolnjeno, zato si je zaradi svoje težnosti in v veliki meri zaradi podzemnih ognjenih izbruhov, utrlo pot v Atlantski ocean. V nekaj sto letih se je tako razlilo, da so se vse tiste rodovitne ravnice, ki so bile neposredno povezane z njim v veliki meri izsušile, zato so se lahko iz Azije postopoma poseljevale zlasti obalne pokrajine. 
17. To so v veliki meri storila preživela ljudstva v visokih osrednjih gorah Azije in tudi na Uralu, ki je bil v tistem času rodovitno in široko območje vse do Severnega morja, od koder je bila poseljena preostala severna Evropa, zlasti v gorah. Iz teh ljudstev so izhajali tudi Tauri, ki so se naselili na gorah Štajerske in številnih drugih deželah, ter dolgo časa mirno živeli med seboj, dokler jih zaradi pohlepa in želje po dobičku niso odkrili Rimljani in Grki. 
18. Ožina, ki je v času Hanohitskega potopa povezovala Evropo in Azijo, se je imenovala tudi Deukalonov prelaz; po tamkajšnjem praočetu, ki je prav tako pripadal gorskim prebivalcem in je bil nekakšen prerok daleč po zahodni Aziji ter se je imenoval Deukalon - kar pomeni "poslan od Boga" ali "od Boga prihajam". Zato so ljudstva, ki so naseljevala južnoazijski del, potop greha dolgo imenovala tudi Deukalonov potop, dokler Noetovi potomci šele po nekaj stoletjih niso odkrili glavnega vzroka in poteka tega potopa z vsemi stranskimi okoliščinami. Srednja Azija je v dolgih letih po izginotju ostankov velikih jezer postala suha, a žal še vedno pusta in nenaseljena dežela; le proti Kitajski in ob severnem vznožju tibetanskega visokogorja je rodovitna in primerna za bivanje. 
19. Mongoli, Huni, Tatari in Turkomani, ki jih poznate, prihajajo iz teh delov sveta in so se zaradi prenaseljenosti svojih dežel morali prisilno izseliti. Odšli so proti vzhodu in deloma proti zahodu, kjer so povzročili veliko stisko in težavo prvim prebivalcem, ki so tam živeli. 
20. Na Vzhodu so starodavni Sihiniti in na Japonskem Meduhediti občutili moč in težo Mongolov, na Zahodu pa so se zlasti Huni v povezavi s Tatari in pozneje Turki močno uveljavili in povzročili velike selitve ljudstev, ki jih v tistih časih dobro poznate.
21. V sodobnem času so v puščavskih predelih Srednje Azije pogosto poskušali narediti oaze rodovitne; toda razum, da bi tako opustošene dežele naredili rodovitne, je še vedno pregloboko zakopan v noč njihovega poganskega vraževerja, zato bo moralo to veliko ozemlje čakati zelo dolgo, dokler ne doseže svojo nekdanjo rodovitnost iz časov pred Noahom.
22. Kako rodovitna je bila takrat dežela, vključno z velikim delom Sibirije, dokazujejo mamuti, ki še danes pogosto počivajo pod večnim snegom in ledom, ter številne druge živali, ki se prehranjujejo s travo in listjem in ki se po uničenju te izjemno rodovitne dežele niso mogle več prehranjevati, zato so že zdavnaj popolnoma izumrle. Poleg velikega mamuta so to še velikanski jelen, velikanska ovca, velikanski rogati konj in podobni, katerih fosilne ostanke je še vedno mogoče najti v gorovju Urala in v veliki meri v jamah severnega Tibeta ter pod snegom in ledom Sibirije. 
23. Nekdo bi se lahko vprašal, zakaj človeških ostankov ne najdejo zlasti v Sibiriji. In odgovor je: ker je človeško telo ustvarjeno veliko bolj eterično v vseh svojih delih in zato tudi bolj razgradljivo od samega začetka - to je, kar zadeva Adamove potomce! 
24. Kar zadeva predadamite, tako imenovane živalske ljudi, imenovane Kefonazimi (opazovalci neba), pa lahko tu in tam še vedno najdemo njihove fosilne ostanke, tako kot lahko tu in tam še vedno najdemo potomce te vrste živalskih ljudi, ki zasedajo položaj med Kajnovimi potomci in današnjimi opicami, kot so šimpanzi in orangutani. 
25. Vendar so imeli med vsemi živalskimi vrstami največjo instinktivno inteligenco in so si tu in tam zgradili bivališča, ki so bila seveda zelo monotona, prav tako so s kamni obložili ne preveč široke dele potokov in rek ter tako zgradili nekakšen most čez taka mesta; in ko je voda začela teči čez take mostove - kar se je običajno zgodilo - so kmalu postavili drugega in višjega za starim mestom, od koder je pritekel tok, in to delo pogosto nadaljevali, dokler niso v nerodni terasasti smeri zgradili deset ali več takih mostov, vendar so jim bili na koncu malo koristni, saj je voda za njimi vedno začela naraščati in spet preplavila vse te mostove.
26. Ti ljudje, ki so imeli kratko dlako, a močni čop las, so bili tisti, ki so zgradili zidove, katerih sledove je še danes mogoče najti in se jim pripisuje velika starost, kar je včasih res, saj nekateri najdeni zidovi, zlasti na gorskih območjih, daleč presegajo Adamovo starost; Niso pa delo svobodnega človeškega uma, ampak so instinktivno zgrajeni kot bobrove hišice na vodah, v katerih te živali najdejo svojo obilno hrano. 
27. Na Zemlji obstajajo tudi druge vrste živali, ki gradijo in opremljajo svoja bivališča tako, da se ljudje, ko jih najdejo, nad njimi zelo začudijo; vendar ta bivališča kljub temu zlahka prepoznamo kot dela živali, saj jih vedno najdemo v enaki vrsti in obliki. Izkušeni kemik lahko analizira material, iz katerega so zgrajena in ugotovi njegovo sestavo, vendar gradbenega materiala, iz katerega pajek prede svojo nit, čebela svoje celice in polž svojo lupino ni mogoče pridobiti iz narave. In tako kot je s takšnimi živalmi, tako je tudi s pravimi predadamiti, ki jih najdemo v afriških gozdovih in tu in tam v Ameriki. 
28. Mislim, da sem vam adamsko obliko zemlje več kot dovolj nazorno prikazal na najkrajšem možnem času in o tem ne boste imeli kaj več spraševati. 
29. Podal bi le dve zadnji pripombi: 
30. Prva je ta, da si je današnja Donava svojo sedanjo pot skozi Železna vrata utrla šele nekaj sto let pozneje, čeprav so morale človeške roke strugo reke skozi Železna vrata še vedno urejati tako, da je bila zdaj plovna tudi za večja plovila. Tam, kjer so si omenjena jezera ob Muri našla okoliške ovire, je treba pogledati le hribe, ki obdajajo dno Mure in njihova melišča vam bodo takoj povedala, kako so nastali ti hribi, pa tudi sedanji tretji breg, ki ga je oblikovala Mura; tam boste zlahka našli ostanke postopoma uničenih nasipov. 
31. Na tleh okoli Gradca boste na ne pregloboki globini zlahka našli valjaste kamne, ki tehtajo več sto funtov in so večinoma zelo trde sestave. Za Wildonom je Mura že plitvejša, a na precejšnji globini lahko najdete še težje razvaljane apnence. Od Radgone naprej pa do izliva v Dravo pa najdete več peska kot razvaljanega kamenja in to zato, ker je Mura že tam imela zelo široko strugo in zaradi premajhnega padca ni imela velikega pritiska. 
32. Pojdite v Egipt in našli boste zelo malo kamnitih ruševin do same bližine slapov, a še večjo količino rdeče-rjavega in včasih belkastega peska! Razlog za to je, da je ta tok do območja slapov še vedno v nekoliko drugačni liniji padca s sedanjim Sredozemskim morjem - kar zadeva višino - medtem ko imajo drugi tokovi proti morju močnejši padec, razen Donave v Črno morje, Volge v Kaspijsko morje in reke Amazonke v Ameriki v Atlantsko morje. 
33. Drugič, kar zadeva domnevo o poplavi Amerike, o kateri med domačini tega dela sveta krožijo mračne legende, to prav tako kot nič ne dokazuje splošne poplave v tem delu sveta! V tistem času so bile nižine na tem delu sveta še vedno pod vodo. Sčasoma se je ta del sveta, ki se je raztezal od severa proti jugu, vedno bolj dvigal nad morsko gladino, predvsem zaradi izbruhov notranjih ognjev, in morje se je moralo vedno bolj izsuševati. 
34. Poleg tega se je zgodil še en velik naravni dogodek za to zemljo: 
35. V tistih pradavnih časih na Zemlji, v katerem se je po zakonu selitve morja večji del tega nahajal bolj proti severu, je potekala neprekinjena vrsta otokov od skrajne zahodne obale Afrike do vzhodnega vogala današnja Brazilija. Tako se je delil severni Arktični ocean od južnega Atlantskega oceana; ti dve morji sta bili povezani le s številnimi ožinami, od katerih je bila največja komaj tako široka kot Rdeče morje. 
36. Šele takrat, ko so vsi deli takratnega sveta, zlasti pa morsko dno, utrpeli številne spremembe zaradi podzemne sile ognja, se je največji del zgoraj omenjene vrste otokov ter na tisoče večjih in manjših otokov velikega oceana potopilo v globino in Severno morje se je lahko skozi ta široka vrata svobodneje stekalo v Južno morje, nato pa so se pokazali številni otoki in druge nižine v severnem delu zemlje in tako tudi dežele Amerike. 
37. Po drugi strani pa je konica Afrike, ki je nekoč segala daleč navzdol proti južnemu polu, še vedno pod vodo, zato morje daleč pod rtom Dobrega upanja tvori nekakšno goro, čez katero se ladje težko prebijejo, zlasti ob slabem vetru, in so morale pogosto na dolg ovinek, da bi dosegle plitev del Vzhodnega morja. Seveda je zdaj parnikom lažje. -
38. Zdaj veste tudi kako je poplava vplivala na Ameriški kontinent in na številne večje in manjše otoke in ne sprašujte več o teh podatkih, sicer bi vas moral popeljati nazaj v obdobje prastvarjenja in številnih morskih selitev. S tem ne bi izvedeli več koristnejših informacij kot tista stara ženska, ki ni mogla razumeti, kako je prišla do toliko gub in peg, čeprav je vedno živela lepo in čedno, saj pri njenih dvajsetih letih, na njenem celotnem telesu ni bilo mogoče odkriti nobene gube, tudi za ceno sveta.
39. Ja, potem ne moreš reči drugega kot: “Gospod Bog je vse to uredil tako, da se časi spreminjajo in da se s časom spreminjamo tudi mi ljudje in vse, kar nas obdaja!”
40. Pustimo torej zdaj Zemljo počivati; Čez tisoč let bo tako ali tako videti popolnoma drugače! In s tem je konec te razlage, ki sem ti jo dal, da boš lažje razumel še marsikaj drugega iz evangelijev in Mojzesovih spisov! Amen. 

Jakob Lorber
Božje gospodarjenje 3