O veličastvu večne ljubezni
14. Marec 1842
1 Ja, ja, ja, piši, piši, piši! – Da je ljubezen, razumi Me, čista ljubezen, ki ni omadeževana z ničemer posvetnim, najprijetnejša zahvala in, če se mi res zahvaljuješ v svojem srcu, od tebe ne zahtevam nič več in tega Mi ni treba tebi znova ponavljati.
2 Potrebno in dobro pa je to zate, da enkrat v sebi spoznaš, da je to, kar ti dajem, neizrekljivo več, kot, če bi te ponižal z močjo, s katero bi lahko priklical v obstoj sonca in svetove ter uničil obstoječe po svoji volji. - Katere druge znamenite čudeže je storil moj največji in zato tudi najbolj živeči govornik Janez - čeprav bi on najraje videl, da bi z neba nad znanim mestom padel ogenj!
3 Ja, od prevelike jeze bi najraje zažgal vso zemljo! - Ker pa je skrivaj imel največjo ljubezen do Mene, mu je bilo zato dano tudi najvišje, namreč: najbolj notranja, živa beseda ljubezni in večnega življenja iz njega!
4 Poglej in premisli, kaj prejemaš od Mene! - Kakšna je vsebina? - Ali ni to moja najgloblja, najvišja, najsvetejša in najbolj živa ljubezen? - Kako bi ti lahko dal še več, ko sem ti dal tisto, kar je že najvišje?
5 Kateri norec bi hotel ali mogel zahtevati nepomemben čudež kot dokaz za ta najvišji čudež vseh čudežev! Ali zahtevati, da uničim komarja, da bi verjel, da je živo sonce z vsemi svojimi neštetimi bitji, ki sem ga pred njegovimi očmi nenadoma priklical v življenje, resnično in zares od Mene?! - Najbolj sramotna neumnost in najbolj slepe želje!
6 Če bi ti nevesta v potrditev svoje goreče ljubezni do tvojega srca namenila najtoplejše poljube, komu bi bil podoben, če bi od nje še vedno želel zahtevati nekaj nepomembnega kot dokaz njene ljubezni? - Glej, tukaj je ravno tako!
7 Ali, če bi nekdo na kupčiji dobil sto tisoč funtov najčistejšega zlata, potem pa bi od tistega, ki mu je dal denar, zahteval tako nezaslišano vsoto, da bi mu dodal nekaj slabih bakrenih centov v dokaz težkega zlata! - Kaj bi si mislil o takšnem nezaslišanem norcu?!
8 Zato ste lahko vi vsi popolnoma zadovoljni, če vam zdaj v izobilju dajem zaklade najvišjih nebes, zaklade najčistejše, najsvetejše Očetove ljubezni, zaklade pravega in živega Jeruzalema! - Kdo želi še več? Kdo je nezadovoljen s tem darilom? Kdo ni zadovoljen samo z njim?!
9 Če bi bil kdo tako slep, ti bom zanj dal ključ, narejen iz starih odpadkov pobitih. S tem lahko, če hočeš odpreš vrata zemlje in iskalci čudežev, bodo vsi utonili v najbolj kalnih vodah!
10 Kaj pa vsebuje ta ključ, ne sme vedeti nihče razen tebe. – Če pa bo koga prehitela noč smrti, se bo spomnil, kakšen ključ sem ti dal!
11 Zakaj je torej eden od vas dopustil, da mu je želodec pokvarila umazanija sveta, da mu sedaj ta kruh najčistejše in večne ljubezni Svetega Očeta ne bo nikoli okusen? - Pazi naj, da ga ne bi šteli med "poti", na katere je padel del semena! - Nekdo pa pusti, da na njegovem dobrem polju zraste trnje in osat; pomisli naj kolikšne neskončnost so v pričakovanju živega semena! Kajti Jaz in svet ne bova nikoli pod isto streho!
12 Ti Ans. H. -W. si sebi pripravili ravno pot. Bodi prepričan v Moj blagoslov! Glej, že bivam pod tvojo streho! - Tega si lahko vesel, zato ti bom zdaj sam pomagal očistiti tvojo hišo. Saj mi gotovo ne boš nikoli pokazali vrat, če ti dam v shrambo tudi svoj križ.
13 Ko pridejo popotniki, prinesejo s seboj različno prtljago in jo dajo v shrambo gospodarju. Tudi sam sem popotnik in vsa Moja prtljaga je sestavljena iz križa. Zdaj sem se nastanil pri tebi! In verjetno me boš tudi obdržal.
14 Kajti glej, kamor ne pridem s svojim križem, tam nočem ostati. Ko pa pridem s svojo sveto prtljago, s križem, sem tudi Jaz tam "s torbo in prtljago" in, verjel ali ne, iz tiste hiše Me ni tako lahko spet odstraniti!
15 Veseli se torej in se ne boj več sveta Kajti ne zmore več ničesar in si domišlja, da je srečen v temni omami svojega dolgoletnega nečistovanja!
Ti, K. G. L. , pa ostani, kar si! Saj poznaš svet in vse, kar je v njem! Če pa imaš čas in priložnost, se včasih usedi za pisalno mizo in v svojem srcu boš vedno našel dokončano pesmico, ki jo boš lahko prenesel na papir. Toda o tem ne smeš razmišljati; kar ti bo najprej dalo tvoje srce, je že takrat prava, dobra in resnična stvar od Mene!
16 Glej, všeč mi je pri tebi! Zato mi dovoli, da vstopim v tvojo hišo "s torbo in prtljago".
17 Enemu Mojemu ljubemu pa pravim: Strah pred Bogom in najgloblja ponižnost lastnega srca sta najnujnejši dolžnosti vsakega, ki je krščen iz vode in ognja, brez katerih ni mogoče misliti na večno življenje! Glej, imaš pravi strah pred Bogom in hvalevredno ponižnost - toda verjemi mi, da tisti otroci, ki se preveč bojijo svojih staršev in se pred njimi vedno mečejo v prah, morda ne bodo nikoli dvignili svojega srca do tistim, ki se jih preveč bojijo!
18 Če me iščeš s strahom in trepetom, kakšna bo tvoja usoda, ko pridem k tebi?! - Ali ne boš najprej zavpil kot tisti storilci zla: "Gore, padite na nas! - Iz velikega usmiljenja se ti še dolgo ne bom mogel približati, dokler se tvoj strah ne bo spremenil v najbolj zaupljivo ljubezen do Mene!
19 Ljubezen in strah ne držita enakega koraka! Kjer je več strahu, je manj ljubezni. Kjer je manj strahu, je več ljubezni, zaupanja, moči in poguma ter s tem več resničnega življenja!
20 Swedenborg je resničen in dober, to lahko verjameš. - Toda verjemi: Ljubezen je nad vsem in je sveta! Kdor jo ima, ima torej vse, saj ima resnično Mene samega. Glej, to je več kot vsi preroki, vsi apostoli skupaj s Petrom, Pavlom in Janezom, torej je tudi več kot Swedenborg!
21 Toda tu je še nekdo drug; njemu bi rad povedal, da je svet prazno početje, slabše od najbolj zatohlih sanj. Toda spoznal me bo, da sem jaz tisti, ki mu to govorim! Kajti dnevi sveta so bolj kratki od nevihtnega vetra in leta minevajo kot posamezni trenutki, nanizani drug za drugim!
22 Blagor tistemu, ki mu večnost na tej strani niso sanje!
23 Zdaj pa vam vsem povem: Bodite vedri in veseli med seboj v Mojem živem imenu! Kajti resnično sem med vami! - Kdorkoli je tam zadaj, naj pohiti! – Vsi pa si dobro zapomnite: čas je kratek in izpolnitev je pred vrati! Amen
Jakob Lorber
Nebeški darovi 2