Služenje angelov
Joy Snell
Celotna knjiga v slovenščini tukaj
Joy Snell Služenje angelov PDF
Celotna knjiga v angleškem jeziku tukaj
The ministry of the angels by Joy Snell PDF
Doživetja bolniške sestre ob bolnikih in umirajočih 1918
Uvodna beseda
Vsak, ki verjame v Sveto pismo in v nauke našega gospoda Jezusa Kristusa, je primoran spoznati resnico, da obstajajo angeli. Angelska umestitev v različne razmere človeštva in zlasti v okoliščine Kristusovega življenja na Zemlji je del krščanske religije in je od nje neločljiva. Toda med kristjani je tudi veliko takih, ki jim je ta navdihujoča resnica še nejasna. Verjamejo in zelo bi se razburili, če bi rekel, da hkrati ne verjamejo, da so se angeli prikazovali ob Jezusovem rojstvu, njegovi skušnjavi, preobrazbi, agoniji in vstajenju. Da sta bila Mojzes in Elija vidna in slišna na gori Tabor v Galileji dolgo po tem, ko sta prešla v vstalo življenje. In da se je ostarelemu apostolu Janezu prikazal iz drugega življenja njegov družabnik. (Raz: 22,8 in 9).
Toda vse to se je dogajalo že pred mnogimi leti, zato je to izpovedano prepričanje o angelskem služenju vredno malo ali pa nič, vsaj kar zadeva izkušnje človeštva, živečega v dvajsetem stoletju. Povprečni kristjan, ki poje Angel Gospodov, ali Angeli svetlobe pojejo, da sprejmejo romarje v noči; gleda na vsakogar zelo nezaupljivo, ki priča, da je videl glasnika iz duhovnega sveta.
Mislim, da bo to delo koristilo vsem takšnim in drugačnim ljudem, ki si o angelih še niso čisto na jasnem. Nekateri si bodo pač mislili, da obstaja tako na nebu kot na Zemlji še veliko stvari, ki jih v svoji filozofiji še niso sanjali in da v zvezi z duhovnostjo obstajajo resnične besede: Tako, kot je bilo na začetku, je tudi sedaj in še kdaj v prihodnosti bo. Te besede imajo velik pomen, saj je služenje angelov dejstvo tudi danes, prav tako, kot je bilo to v času, ko so živeli pisci Biblije.
Mislim, da bo skrben in odprt bralec, ki bo prebral to preprosto in impresivno pripoved, dobil popolnejšo predstavo o tem, kako Bog skrbi za svoja ljubljena bitja na Zemlji. S tem bo bralec dobil razširjen pogled na različne možnosti obstoja človeštva, ter tolažbo in navdih, da na svoji šoli skozi omejeno fizično življenje, pa vse tja do popolnejšega duhovnega življenja nismo nikoli brez varstva in pomoči.
Ne glede na to, ali jih vidimo ali ne; so z nami vedno tisti božji služabniki, ki služijo ljudem in Bogu v veselje.
Arthur Chambers, (Vikar Brockenhurst, Hants).
Author knjig “Our Life after Death”, “Man and the Spiritual World”, “Thoughts of the Spiritual”, “Problems of the Spiritual”, “Our Self after Death”.
Posvečeno vsem tistim, ki žalujejo za svojimi preminulimi
Predgovor
V tej majhni knjigi so zapisi bolniške sestre, kako je doživljala služenje angelov na Zemlji in tudi njihovo služenje še v drugih sferah onkraj tega sveta. Zaradi njene močne psihične moči, ji je bilo v spremstvu angelov dovoljeno videti tisto, kar je večini človeštva do smrti zakrito.
Angeli so jo zaradi tega opogumili in vzpodbudili naj pričuje o svojih doživetjih tudi na papirju, da bi milijoni tistih, ki žalujejo za svojimi bližnjimi, našli upanje in tolažbo.
Služenje angelov
1.
Pri mojih dvanajstih letih sem iz svojih čudnih doživetij prvič spoznala, da vidim in slišim stvari, ki jih običajni ljudje ne. Z dve leti starejšim bratom sem takrat živela s teto na severu Irske. Moj oče je bil takrat stotnik britanske vojske in je bil nameščen v Indiji. Neke noči sem se zbudila in videla, da je soba vsa osvetljena, kot bi bila obsijana z sončno svetlobo. Tudi zrak je bil prežet z dišečim vonjem najboljših cvetlic, pa vseeno je bil ta vonj nekaj posebnega, saj takega prijetnega vonja ne vsebuje noben parfum s katerimi sem bila seznanjena. Kar naenkrat sem zaslišala, kot bi nekdo zakrilil z krili in v trenutku sta v sredini sobe stali dve sijoči postavi. Ena postava je bila moška in druga ženska. Oblečena sta bila v sijoče bele halje in okoli glave sta imela svetlobni sij. Moški je iztegnil roko in rekel: »Ne bodi prestrašena, blagoslovljena bodi« Tedaj je ženska spregovorila in rekla: »Tu je Odrešenik, jaz pa sem njegova mati!«
Moški je imel brado in dolge lase čez ramena in oboji so imeli rdečkast odtenek. Ta njegova podoba me je zelo spominjala na značilno odrešenikovo sliko. Toda na slikah je vedno prevladoval žalosten obraz, tukaj pa sem videla obraz, ki je izražal veselje in neskončno sočutje. Kaj takega nisem opazila na nobenem človeškem obrazu. Obraz ženske je bil ovalnega tipa, toda zelo lep in obžarjen z ljubeznijo in nežnostjo. Ta njena ljubezen in nežnost me je bolj navdušila kot njena lepota.
Podobi sta počasi zbledeli in soba je postala zopet temna. Ko sem bila zopet v temi me je prevzel občutek, da ta vizija napoveduje mojo skorajšnjo smrt. Uro ali več sem z utripajočim srcem hodila po sobi in se skušala prepustiti tistemu, za kar sem verjela, da je neizogibno. Ko sem se le nekoliko pomirila, sem se vrnila v posteljo, toda nisem mogla zaspati, saj sem se bala, da ne bom dočakal svetlobe naslednjega dne. Ta smrtni strah me je motil še naslednje tri ali štiri dni.
Zelo draga prijateljica, stara in simpatična gospa iz Škotske, ki smo jo vsi imeli zelo radi in ji zaupali, je opazila moj zbegan obraz in me vprašala, kaj me teži. Povedala sem ji o svojem videnju in strahu, da to pomeni mojo smrt.
»Naj te ne bo strah gospodična«, je rekla, »ta vizija ne pomeni tvoje smrti. Ti imaš, kar ljudje imenujejo psihični dar, ali dar jasnovidnosti in boš videla veliko stvari, ki jih drugi ljudje ne morejo videti. Povedala je, da je tudi ona imela veliko videnj in, da se je tudi njej prikazal odrešenik.
Rekla je: »Kogar Bog vodi, se nima česa bati, toda svetujem ti, da te stvari obdržiš zase. Hrani jih kot zaklad v svojem srcu, saj je malo ljudi, ki bi te razumelo.«
Od takrat naprej sem imela občutek, da nisem nikoli sama, saj sem vedela, da je z menoj vedno nekdo ljubeč in dober, ki si prizadeva, da hodim po pravi poti.
Začela sem slišati melodije, ki niso bile zemeljske, temveč so prihajale iz vzvišenih daljav. Pogosto sem lahko slišala na tisoče glasov, ki so v mogočnem nebeškem zboru ob spremljavi orgel peli hvalnice. Na trenutke je bilo slišano jasno in glasno, kot čisto pri meni, nato se je glasnost postopno zmanjševala do komaj slišanega. In potem je spet zadonela veselo in zmagoslavno. To nebeško glasbo sem slišala na najrazličnejših krajih, podnevi in ponoči, kadar sem bila sama ali pa med ljudmi, pa tudi doma ali pa, če sem bila kje zunaj. To glasbo slišim že od nekdaj. Svojemu bratu in prijateljem, ki sem jim lahko zaupala, sem povedala o čudoviti glasbi, ki jo slišim, toda, če je ta glasba bila mojim ušem še tako glasna, je nihče od njih ni mogel slišati. V njej se izraža radost in se zato precej loči od zemeljske glasbe. Nobena zemeljska glasba, ki sem jo slišala ji ni podobna. Ob poslušanju te glasbe človek občuti srečo in vero v božjo ljubezen, kar pa je tukaj le redko komu dano. In vedno, ko slišim to glasbo, me spremlja tisti navdihujoči vonj, ki je preplavil mojo sobo, v kateri sem imela svoje prvo videnje. Potem do svojega osemnajstega leta nisem imela več videnj. Slišala pa sem glasbo nevidnih glasov in inštrumente, ter imela občutek, da me vedno nekdo varuje.
Drugače pa sem živela v dobrih razmerah, bila sem zdravo, živahno in veselo dekle, zato so mi prijatelji dali vzdevek Cheery. (navdušena).
Neke noči sem se zbudila iz globokega spanja in čeprav ni gorela luč je bila soba polna svetlobe. Ob moji postelji sem zagledala stati mojo drago prijateljico Maggie, ki me je nagovorila: »Nekaj bi ti rada povedala. Vem, da bom kmalu odšla na drugi svet, zato bi rada, da bi bila ti ob meni in, da bi tudi potolažila mamo, ko mene več ne bo.« Predem sem prišla k sebi od strahu in začudenja, da bi ji kaj odgovorila, je prikazen že izginila in tudi svetlobe ni bilo več v sobi.
Svoje videnje sem povedali svoji dragi in stari škotski gospe. Rekla mi je: »Zaupaj videnju, če bi naj Maggie umrla v tvojih rokah, brez da bi jo ti iskala, se bodo že okoliščine tako uredile, da boš ti zadnjič z njo.
Teden dni kasneje so me poklicali k moji prijateljici na dom. Našla sem jo, da trpi zaradi vročinskega prehlada, toda njeno stanje mi ni delovalo zaskrbljujoče. Na njej tudi ni bilo opaziti nobene slutnje o morebitni smrti in tudi zdelo se mi je, da se ne spominja svojega obiska pri meni v svoji duhovni obliki. Ta njen obisk mi je ostal skrivnost, za katero nimam nobene razlage. V svojem življenju sem videla veliko prikazovanj ljudi, ki so še živeli na zemlji. Nekatere sem nagovorila, drugi so nagovorili mene, toda pozneje sem vedno ugotovila, da sami v telesu niso ničesar vedeli ali se spomnili o kakšni komunikaciji z mano.
Maggiejevo mamo so ta čas poklicali k težko bolni sestri, ki je živela nekje drugje in je mene prosila, naj ostanem pri njeni hčerki, ko nje ne bo. Z Maggie sem bila samo tri ali štiri dni, ko je nekega večera nenadoma hudo zbolela. Umrla mi je v naročju, še preden je prispel poklicani zdravnik. To je bil moj prvi smrtni primer, ki sem ga doživela. Takoj po tem, ko ji je srce prenehalo biti, sem razločno videla, kako se iz njenega telesa dviga nekakšen dim ali para. Ta para se je dvignila do določene višine in se tam po kratkem času izoblikovala v isto podobo, kot jo je imela moja umrla prijateljica. Ta njena oblika, ki je bila sprva meglena, se je kmalu pokazala oblečena v belo biserno oblačilo, v kateri sem lahko prepoznala obraz moje prijateljice. V njem sem lahko opazila izraz blaženosti, brez sledi bolečin, ki jih je doživela pred smrtjo.
Potem sem postala medicinska sestra in sem v temu poklicu ostala približno dvajset let. V teh letih sem bila priča številnim smrtnim primerov in sem vedno lahko videla, da se je duhovna oblika ali njegov eterični dvojnik, oblikoval nad telesom iz katerega se je osvobodil in potem kmalu izginil iz mojega pogleda.
2.
Ko sem bila stara dvajset let, se je oče vrnil iz Indije in kupil na Irskem lepo majhno posestvo in se tam naselil. Kot triletni otrok sem ga v Indiji zapustila, ko mi je tam umrla mama. A čeprav je minilo sedemnajst let od takrat, si nismo postali neznanci. V mojih dekliških sanjah je že dolgo bil moj junak in v njem so se te moje sanje uresničile. Resnično sem ga imela rada in to ljubezen mi je v polni meri tudi vračal. Nenehno smo bili skupaj in si bili resnični prijatelji in kolegi. Moj brat je bil ravno to, kar se je lahko od brata pričakovalo. Tako smo preživeli dve srečni leti.
Medtem je v meni rasel vedno močnejši občutek, da je ob meni nekaj nevidnega in ljubečega, ki me varuje. Ta občutek je bil tako resničen, da sem slišala dih ali šepet v ušesu in sem se pogosto obrnila v pričakovanju, da bom koga zagledala. Potem pa je prišla sprememba. Prevzel me je občutek, da se bo z očetom zgodilo nekaj groznega. Ta slabi občutek bližajoče nesreče je bil še močnejši, ko sem se zavedala prisotnosti mojega nevidnega mentorja. Takrat se mi je zdelo, da me želi nekdo pripraviti na dogodek, ki ga ni mogoče preprečiti. Toda moj oče se mi je zdel tako telesno kot duševno zdrav in na njem ni bilo opaziti kakšnih bolezenskih znakov, ki bi opravičevali mojo tesnobo glede njega.
Približni tri ali štiri tedne po tem slabem občutku glede očeta, sem sedela ponoči pri odprtem oknu moje sobe in uživala v hladni a osvežujoči oktobrski noči. Nenadoma sem zaslišala očetov glas, ki me kliče in prosi naj pridem k njemu. Takrat sem izgubila zavest za okolico in pojavila se mi je vizija. Videla sem očeta, ki je oblečen ležal na vrtu, kot bi spal. Bilo je sredi dneva in po cesti sta se hiši bližala hiši dva prijatelja. Bil je naš hišni zdravnik in njegov prijatelj. Oblečena sta bila v navadna oblačila. Videla sem, kako vstopata skozi vrtna vrata in hitita k očetu. Eden mu je dvignil glavo, drugi pa mu je razvezal kravato in prislonil roko na njegova prsa. »Odšel je«, sem slišala zdravnika, »gotovo je preminul brez bolečin. Toda kdo bo to povedal njegovi hčerki. Jaz ne morem!«
Vizija je izginila in jaz sem bila še vedno pri odprtem oknu moje sobe. Prižgala sem svetilko in odšla v očetovo spalnico, nežno odprla vrata in poslušala. Slišala sem očetovo globoko in redno dihanje, ki označuje globok spanec. Tiho sem vstopila v sobo, ob njegovi postelji pokleknila in goreče molila, da bi bilo mojemu očetu prizaneseno. S prav tako težkim srcem, kot sem vstopila v sobo, sem jo tudi zapustila in moj občutek je bil, da se bo tisto, kar sem videla v viziji tudi uresničilo. Tiste noči nisem več šla v posteljo, ker mi je grozen strah pregnal vse možnosti za spanje. Toda naslednje jutro sem vseeno z nasmehom pozdravila očeta pri zajtrku, saj nisem želela da bi oče opazil moj strah in tesnobo. On pa je bil vesel, ljubeč in dobre volje kot vedno.
Tistega popoldneva je ob dveh popoldan odšel iz hiše na sprehod in mi rekel, da se vrne ob štirih ter, da je vzel čaj s seboj. Pred odhodom me je ljubeče poljubil, tako kot vedno, ko me je zapustil. V sebi pa sem čutila, da na Zemlji ne bom več prejela poljuba od teh dragih ustnic. Odšla sem v svojo sob in čakal na udarec, za katerega sem vedela da me bo udaril. Okrog pol treh je prišel služabnik in me vprašal, če vem kje je gospodar. Kmalu kasneje je še prišel drugi služabnik in mi zastavil isto vprašanje. Potem pa je prišel služabnik očetovega vojaškega prijatelja in vprašal kje je gospodar, saj ga želi videti njegov kapetan.
Prepričana sem bila, da se je moja vizija uresničila, da je oče že mrtev, le da mi ti moški tega nočejo povedati.
»Moj oče se še ni vrnil,« sem odgovorila, »toda zakaj si tako zaskrbljen? Imate kakšno slabo novico zame?«
»Ne gospodična,« je odvrnil z zaprtimi očmi in odhitel. Komaj je odšel, je za njim že prišel naš hišni zdravnik in, ko sem zagledala njegov obraz, sem vedela, da je s seboj prinesel novico o očetovi smrti. Ker se je obotavljal, da bi mi povedal, sem ga vprašala: »Prišli ste, da bi mi povedali, da je moj oče doživel nesrečo, ali kar je še huje, da je mrtev!«
»Hudo ga je zadelo,« je odgovoril, »in kmalu ga bodo pripeljali sem.«
»Zakaj mi zdaj ne poveste resnice doktor,« sem rekla, »Vem, da je moj oče umrl.«
»Tega pa na morem zanikati,« je odgovoril skrušeno. »Res je mrtev.« In kmalu zatem so pripeljali mrtvo telo mojega očeta.
Kmalu po pogrebu me je zdravnik vprašal, kako sem lahko bila tako prepričana, da je moj oče mrtev in to še preden mi je on to povedal. Nato sem mu povedal o svoji viziji. Takrat sem od njega izvedel, da se je dejansko zgodilo vse tako, kot mi je bilo prikazano v viziji. Da sta z njegovim bratom storila vse prav tako, kot sem jaz to videla. Tudi besede, ki sta jih govorila, so bile iste.
Moj oče je umrl zaradi bolezni srca. Šele po njegovi smrti sem izvedela, da je že dve leti vedel za svojo bolezen in da lahko vsak trenutek umrje. Toda on, kot pogumen vojak, ki je z umirjenim pogumom prenašal grozote indijske vstaje, je tudi svojo smrtno obsodbo in vse svoje znanje skrival pred svojimi otroki, da nebi bila motena njihova sreča.
3.
Po izgubi očeta se je v mojo dušo naselil črn obup. Moji občutki so bili kot okamneli. Celo jokati nisem mogla. Moje srce je otrdelo proti Bogu, zato sem mu očitala: »Bog ne bi smel biti nikoli tako krut, da mi vzame očeta, zato Boga sploh ni!«
Več nisem hodila v cerkev in obšle so me mračne misli, ki so postajale še hujše, ko so prišle še druge težave. Po očetovi smrti je bilo ugotovljeno, da si je domnevni prijatelj, ki mu je oče zaupal denar za naložbo, le tega prisvojil, tako da sedaj otrokom ni ostalo ničesar. Moj brat, ki je bil prepričan, da lahko oba preživi, je odšel v Britansko kolonijo in tam utonil. Tudi moja najljubša teta je umrla. Vsi ti dogodki so bili vzrok, da sem dobil živčni zlom, ki mu je sledila še dolga bolezen. Prepričana sem bila, da v življenju zame ni več ničesar, za kar bi se mi splačalo živeti. Tudi vsa prizadevanja za tolažbo in pomoč sem zavrnila.
Približno dve leti po očetovi smrti me je stric, s katerim sem takrat živela, prepričal, da sem šla z njim na obisk k znanki, ki je bila upraviteljica velike bolnišnice. Upal je, da bodo stvari šle v to smer, da bi sprejela poklic medicinske sestre. S tem bi moje misli dobile drugačno smer in moje zdravje bi se mi lahko povrnilo.
Upraviteljica mi je dovolila, da sem vsak dan nekaj časa preživela na oddelkih. Nato sem začela opazovati delo medicinskih sester, s kolikšno predanostjo, nežnostjo in potrpežljivostjo so pomagali bolnikom in jim lajšali trpljenje. Začela sem primerjati svoje obremenjujoče življenje, ki ne prispeva nič za srečo drugih in življenje teh medicinskih sester. Takrat sem si zaželela, da bi tudi jaz delala takšno delo, vendar sem se počutila skrajno neprimerna in nevredna, saj se nisem mogla znebiti mračnih misli, ki so bile še vedno prisotne v meni.
Nekaj tednov po mojem prvem obisku v bolnišnici sem jo eno jutro zapustila z občutkom, da takšnega nekoristnega in nesrečnega življenja, kot je moje, ne morem več živeti. Odločila sem se najti način, kako končati svoje življenje. Nekaj ur sem se brezciljno sprehajala, nekaj časa sedela na klopi in znova hodila in v sebi premišljevala o upravičenosti samomora. V meni so se vedno bolj krepile misli za samomor, saj sem bila prepričana, da je najboljše zame in tudi za tiste, ki so bili kakor koli vezani name, da se ubijem. Preostalo mi je le, da se odločim na kašen način naj to storim.
Medtem, ko sem premišljevala različne načine, s katerimi bi lahko končala svoje življenje, sem zaslišala refren stare cerkvene hvalnice. Opazila sem, da stojim pred cerkvijo. Nekaj, čemur se nisem mogla upirat, me je prisililo, da sem vstopila v njo. To je bilo prvič po očetovi smrti, da sem vstopila v cerkev.
Hvalnica, ki so jo tam prepevali je bila: »Jezus, ljubitelj moje duše«. To je bila najljubša hvalnica mojega očeta in pogosto sem jo z njim pela v veselih dneh, ko sva bila skupaj. Toda ti veseli trenutki so se mi zdeli, kot da so dolga leta za mano. Besede in glasba so se dotaknile mojih mladostnih čustev, za katere sem mislila, da so v meni že mrtvi. Sedla sem v najbližji sedež in si z rokami prekrila obraz, saj so mi po licu tekle poplave solz. Čez čas sem se spoznala, da je maša končana in da sama klečim v cerkvi, ki je bila slabo osvetljena s plinskimi lučkami. Na mojo dušo je padel mir, ki je uspel umiriti moje neurje v meni. Dvignila sem glavo in se zazrla že drugič v belo podobo Odrešenika, ki je bil obkrožen z svetlo lučjo, kot bi izhajala iz njega. Nekaj časa sem zrla v ta nepopisno ljub obraz in rekla: »Oh, pomagaj mi, ker se bojim živeti in kljub temu ne upam umreti«! Odrešenik je ljubeče iztegnil svoje roke proti meni in v tonu, ki ga ne more izgovoriti noben človeški glas, prav nežno in poln sočutja dejal: »Pridi k meni ti, ki si obremenjena in ujeta v obupu, saj te bom potolažil in ti dal delo, ki ga boš opravila zame. Pojdi zdaj v miru«.
Vizija je zbledela in izginila izpred mojih oči. Zdelo se mi je, da je mojo dušo obtežilo veliko breme in ko sem zapustila cerkev, sem bila odločena, da bom začela novo življenje, ki bo namenjeno pomoči drugim. Svoje poti do doma se ne spomnim več, toda, ko sem pozno zvečer prišla k sebi, sem videla svojo predstojnico, ki se je naslanjala nad menoj, saj sem jaz še vedno ležala oblečena v postelji. Zaradi mojega stanja je bila vznemirjena, zato je poklicala mojega strica na razgovor. Povedala sem mu, kaj sem videla in ta je goreče vzkliknil: »Hvala Bogu! To bo prelomnica v tvojem življenju.«
4.
To moje nesrečno življenje, tako se mi je vsaj zdelo, je trajalo dobri dve leti in je sedaj nekako odpadlo od mene. Moje misli, ki so bile do sedaj osredotočene le na žalost in trpljenje, so zažele pretakati v nova smeri. Pred menoj se je odprl pogled na drugačno življenje, življenje, ki naj bo v korist drugim. Zopet sem lahko molila in spet sem zaznala nežen vpliv mojega nevidnega mentorja. In znova in znova se slišala ponavljajočo melodijo, v kateri sem prepoznale besede: »Potolažil te bom in ti dal delo, ki ga boš opravljala zame.«
To delo mi je bilo na dosegu roke. V bolnišnico so me sprejeli kot pripravnico. Z navdušenjem sem se lotila nalog, ki so mi bile dodeljene in v prizadevanju za lajšanje trpljenja drugih, sem bila deležna blagodejnega občutka, da sem pozabila nase. Prisotnost nevidnega varuha mi je zopet postala resnična in moja dovzetnost za njegovo nežno vodstvo vedno večja. Pogosto sem se zavedala, da mi pomaga pri opravljanju nalog, za katere se je zdelo, da presegajo mojo telesno moč. Včasih mi je preprečil napake, ki sem jih naredila v svoji vnemi, da bi pomagala kakšnemu ubogemu trpečemu. Večkrat sem tudi imela občutek, da je moje naglo gibanje ustavila roka, ki je bila položena na mojo. Spet drugič se je zdelo, da mi na uho šepeta glas: »Ne, ne delaj tega, naredi to« in takoj sem se zavedla, kaj je prav in kaj je treba storiti.