4175 JEZUS OTROK, BOG IN ČLOVEK
25. november 1947: knjiga 50 Bertha Dudde
Prosite za razsvetljenje in prejeli ga boste.
Na kogar se spusti Božji duh je v duhovnem smislu sposoben dati prave odgovore na vprašanja, ki so mu bila postavljena. Skrivnost Božjega utelešenja je za zemeljske ljudi tako težak problem, da jih nikoli ne bo mogoče v celoti poučiti, če ne sprejmejo Božjega duha, če sami ne prejmejo razlage od Božjega duha, tako da jo prejemnik duhovnih sporočil vsekakor lahko razume, ne more pa je na razumljiv način posredovati sočloveku.... Človek Jezus se je res rodil na čudežen način in njegovo rojstvo so spremljala nadnaravna pojavljanja vseh vrst. Kljun temu pa je telo bilo in tudi ostalo predvsem zemeljska stvar. Duša je izvirala iz kraljestva svetlobe in je glede na to, brez greha prišla na svet, zato se je Bog lahko razodeval po tej duši, lahko je deloval, saj ni obstajalo nič, kot ovira nasprotovalo njegovemu delovanju.Tako sta bila hkrati Bog in človek v dojenčku Jezusu.... vse, kar je bilo vidno človeškemu očesu, je bilo človeško, toda tisti, ki je dal otroku življenje, ki je pritegnil ljudi in jih s svojo bližino povzročil, da so ga častili, je bil Bog.
Večno Božanstvo se je razodelo in spoznali so ga tudi tisti, ki so bili dobre volje, katerih srca so bila sposobna in voljna ljubiti in ki so se zato odprli Božjemu duhu, da bi deloval v njih. Ob Jezusovem rojstvu so se mu približali le tisti ljudje, ki jih je tja vodil Božji duh in jih je Bog sam dostojanstveno usposobil, da so gledali otroka, ki se jim je približal prek otroka in v katerih je tudi prebudil zavest, da so blizu Bogu. Nekomu drugemu, ki ni bil tak človek, pa bi se otrok zdel le čisto človeški, nič drugačen od drugih otrok, saj je bilo to tudi Njegovo zemeljsko telo. Tako so ga ljudje videli tudi v njegovi mladosti in poznejših letih, saj se očitno ni pojavil s svojo Božanskostjo, s tem, da bi ga napolnil Božji duh, čeprav se je vedno bolj združeval z Bogom v svojem zglednem življenju ljubezni, ki je poduhovilo tudi njegovo telo in ga naredilo za posodo za Božanskega duha.
Toda človek Jezus je bil tisti, ki je moral sam z dejavnostjo ljubezni narediti tempelj (Jn 2,19) vreden Božjega duha, da je ta lahko prikrit v Njem bival v vsej polnosti in je lahko po njem neskončno deloval. To, kar je govorilo iz Njega, delalo čudeže in ukazovalo celo smrti, je bil Bog sam, to, kar je bilo vidno ljudem, pa je bil človek..... Vera v božansko poslanstvo človeka Jezusa je ljudem omogočila, da so v Njem prepoznali tudi Boga, tako v otroštvu kot v letih njegovega poučevanja, ko so ga ponovno prepoznali tudi tisti, ki so bili istega duha, ker je živel po Božji volji in se zato tudi odprl svojemu Božanskemu bistvu. Zanje je bilo nedvoumno, da je bil v njem Bog Sam in, da je deloval po Njem. Včasih pa je človeška zunanja oblika v njih celo vzbudila dvome, ker niso mogli razumeti skrivnosti Božjega učlovečenja in skrivnosti popolne enosti Boga in človeka, saj jo tudi ljudem, ki niso duhovno prebujeni, ni mogoče v celoti razjasniti. Verjetno bi lahko razumeli s svojo dušo, vendar te skrivnosti nikoli ni mogoče čisto razumsko prikazati, kar bi bilo potrebno za popolno razumevanje. Vendar božanskosti dojenčka Jezusa ne moremo in ne smemo nikoli zanikati, saj je bil vreden najvišje milosti, da se je Bog v njem skril, da se je razodel tistim, ki so ga ljubili in živeli po njegovi volji. Amen.
Bertha Dudde
Jezusovo rojstvo
Jakob Lorber Jezusova mladost
14. Marijina prikazen o dveh ljudstvih. Začetek popadkov. Z Marijo so se zatekli v bližnjo votlino.
1 Tako se je ta naša najpobožnejša družba približala Betlehemu na kakih šest ur in tam počivala na prostem.
2 Jožef pa je pogledal Marijo in opazil, da je trpela močne bolečine; zato je čisto zmeden razmišljal sam pri sebi:
3 »Kaj naj bi to bilo? Marijino obličje je polno bolečine in njene oči so polne solza! Morda jo že stiska njen čas?«
4 Zato je Jožef pogledal Marijo še enkrat bolj natančno; in glej, na svoje veliko začudenje jo je našel nasmejano!
5 Zato jo je tudi takoj nato vprašal: »Marija, povej mi, kaj se vendar dogaja s teboj. Kajti jaz vidim tvoje obličje zdaj polno bolečine, zdaj pa spet nasmejano in sijoče od velikega veselja!«
6 Marija pa je nato rekla Jožefu: »Glej, videla sem pred seboj dve ljudstvi! Eno je jokalo in zato sem morala jokati tudi jaz.
7 Drugo pa se je nasmejano sprehajalo pred mano in bila sem polna veselja in radosti in sem se morala z njimi vred smejati in se veseliti! - To je vse, kar je izvabilo mojemu obličju bolečino in veselje.«
8 Ko je Jožef to slišal, je bil spet pomirjen, ker je vedel, da je imela Marija večkrat prikazovanja; zato je tudi dovolil, da so spet nadaljevali potovanje, navzgor proti Betlehemu.
9 Ko pa so prišli v bližino Betlehema, je Marija naenkrat rekla Jožefu:
10 »Poslušaj me, Jožef! - To, kar je v meni, me začenja silno priganjati, zato dovoli postanek!«
11 Ob tem Marijinem nenadnem vzkliku se je Jožef na vso moč prestrašil; kajti zdaj je spoznal, da je prišlo tisto, česar se je najbolj bal.
12 Zato je tudi dal pri priči ustaviti karavanico. Marija pa je takoj spet rekla Jožefu:
13 »Vzdigni me dol z oslice; kajti to, kar je v meni, me močno priganja in hoče iz mene! Temu pritisku se ne morem več upirati!«
14 Jožef pa je dejal: »Ampak, za Gospodovo voljo! Saj vendar vidiš, da tu ni nikjer prenočišča; le kam naj te spravim?«
15 Marija pa je rekla: »Glej, tam v hribu je votlina; komaj sto korakov bo do tja! Tja me spravite; priti naprej mi je nemogoče!«
16 Jožef pa je takoj usmeril svojo vozno in popotno opremo tja in z največjo srečo našel v tej votlini, ki je služila pastirjem za zasilni hlev, nekaj sena in slame, iz česar je dal v naglici pripraviti zasilno ležišče za Marijo.
15. Marija v votlini. Jožefovo iskanje babice v Betlehemu. Jožefovi čudežni dogodki.Pričevanje narave. Jožefovo srečanje z babico.
1 Ko pa je bilo ležišče pripravljeno, je Jožef takoj spravil Marijo v votlino in ona je legla na ležišče in v tej legi našla olajšanje.
2 Ko je bila torej Marija tako olajšana na ležišču, je rekel Jožef svojim sinovom:
3 »Vidva najstarejša, varujta Marijo in ji v primeru zgodnje sile nudita ustrezno pomoč, posebej ti Joel, ki si si pridobil nekaj znanja v tej stroki pri druženju z mojim prijateljem v Nazaretu!«
4 Ostalim trem pa je ukazal, naj poskrbijo za osla in vola, pa tudi cizo naj nekako spravijo v votlino, ki je bila kar precej prostorna.
5 Ko pa je Jožef vse tako dobro uredil, je rekel Mariji: »Jaz se bom zdaj povzpel na hrib in bom v mestu svojega očeta na hitro poiskal babico, da bi jo pripeljal sem, tebi za potrebno pomoč!«
6 Po teh besedah je Jožef naglo stopil iz votline, in ker je bilo že precej pozno zvečer, so se zvezde na nebu že razločno videle.
7 Kakšne čudežne doživljaje pa je imel Jožef, ko je izstopil iz votline, povejmo z njegovimi lastnimi besedami, ki jih je govoril svojim sinovom, ko se je vrnil z babico, ki jo je našel, nazaj v votlino in je Marija že rodila.
8 Jožefove besede se torej glasijo: »Otroci, mi stojimo ob robu velikih stvari! Nejasno zdaj razumem, kaj mi je rekel glas na predvečer, preden smo odpotovali semkaj; resnično, če ne bi bil Gospod med nami navzoč - četudi neviden -, se nikakor ne bi mogle zgoditi takšne čudovite stvari, kakršne sem sedaj videl!
9 Poslušajte me! - Ko sem stopil ven in odšel, mi je bilo, kot da hodim in kot da ne bi hodil! In videl sem vzhajajočo polno luno in zvezde na vzhodu in zahodu, in glej, vse je stalo mirno, in luna ni zapustila obzorja Zemlje, in zvezde na večernem nebu niso hotele več zatoniti.
10 Potem sem videl jate in jate ptic sedeti na vejah dreves; vse so bile s svojimi obrazi obrnjene semkaj in so trepetale kot ob času velikih, bližajočih se potresov in s svojih mest se niso dale odpoditi niti s kričanjem niti z metanjem kamenja.
11 In spet sem pogledal po tleh naokoli in nedaleč od sebe opazil skupino delavcev, ki so sedeli okrog sklede napolnjene z jedjo. Nekateri so držali svoje roke negibno v skledi in niso mogli iz sklede zajeti nobene hrane.
12 Tisti pa, ki so že pred tem zajeli kakšen zalogaj iz sklede, so ga držali na ustih, in niso mogli odpreti ust, da bi zalogaj pojedli; obrazi vseh pa so bili obrnjeni kvišku, kot da bi gledali velike stvari na nebu.
13 Nato sem videl ovce, ki so jih gnali pastirji; toda ovce so stale tam negibno in pastirjeva roka, ki jo je dvignil, da bi tepel mirujoče ovce, je obstala kot odrevenela v zraku, da je ni mogel premakniti.
14 Spet sem videl celo čredo kozlov, ki so držali svoje gobce nad vodo, pa kljub temu niso mogli piti, ker so bili vsi kot popolnoma ohromljeni.
15 Tako sem videl tudi potoček, ki je imel močan padec z gore navzdol, in glej, voda je stala mirno in ni tekla v dolino! - In tako je bilo vse na zemlji videti, kot brez življenja in kot ohromelo.
16 Ko sem pa tako stal ali hodil in sploh nisem vedel ali stojim ali grem, glej, tedaj sem spet končno zagledal življenje!
17 Vzdolž hriba je namreč sestopala neka žena ravno proti meni in ko je bila prav ob meni, me je vprašala: »Mož, kam hočeš tako pozno?«
18 In jaz sem ji dejal: »Babico iščem, kajti tam v votlini je ženska, ki bo rodila!«
19 Žena pa je vprašala: »Ali je iz Izraela?« Jaz pa sem ji odgovoril: »Da, gospa, ona in jaz sva iz Izraela; David je najin oče!«
20 Žena pa je govorila naprej in vprašala: »Kdo je ona, ki hoče roditi tam v votlini? Je tvoja žena, ali sorodnica, ali dekla?«
21 In odgovoril sem ji: »Od pred kratkim samo pred Bogom in velikim duhovnikom moja žena; takrat, ko je zanosila, pa še ni bila moja žena; temveč mi je bila po Božjem pričevanju zaupana v varstvo v mojo hišo iz templja, kjer so jo pred tem vzgajali v najsvetejšem!
22 Ne čudi pa se nad njeno nosečnostjo; kajti to, kar je v njej, je čudežno spočeto od Svetega Božjega Duha!« Žena pa je ostrmela nad tem in mi rekla: »Mož, povej mi resnico!« Jaz pa sem ji rekel: »Pridi in poglej in se prepričaj na svoje oči!«
16. Prikazovanja pri votlini. Sanjska prikazen in njene preroške besede babici. Babica pri Mariji in Otroku. Dvom Salome, babičine sestre o Marijinem devištvu.
1 In žena je privolila in sledila Jožefu do votline; ko pa sta prišla tja k votlini, se je ta naenkrat zakrila z gostim belim oblakom, tako da nista mogla najti vhoda.
2 Tej prikazni se je začela babica zelo čuditi in je rekla Jožefu:
3 »Velike stvari so se na današnji dan pripetile v moji duši! Danes zjutraj sem imela veliko najčudovitejšo prikazen, v kateri se je prav vse dogajalo tako, kot sem zdaj resnično videla, še vidim in bom še več videla!
4 Ti si taisti mož, ki mi je prišel nasproti v prikazni; prav tako sem namreč najprej videla ves svet mirovati sredi njegovega opravila in videla votlino, kako jo je zakril oblak in sem govorila s teboj, tako kot sem zdaj govorila.
5 In še mnogo več najbolj čudežnega sem videla v votlini, ko je prišla za mano moja sestra Saloma, kateri sem edini zjutraj zaupala svojo prikazen v sanjah!
6 Zato tudi pravim zdaj tu pred teboj in pred Bogom, mojim Gospodom: Veliko zveličanje se je zgodilo v Izraelu! Rešenik je prišel, poslan od zgoraj, v času naše največje stiske!«
7 Takoj po teh babičinih besedah se je oblak odmaknil od votline in iz votline je naproti babici in Jožefu prodirala tako silna svetloba, da je oči niso mogle prenašati in babica je rekla: »Torej je čisto res vse, kar sem videla v prikazni! O, mož, ti srečnež, tukaj je več kot Abraham, Izak, Jakob in Elija!«
8 Po teh besedah pa je premočna svetloba postajala vedno bolj znosna in Dete je bilo vidno, ko je ravno prvikrat vzelo prsi svoje matere. 9 Babica z Jožefom pa je zdaj stopila v votlino, si ogledala Dete in Njegovo mater, in ko je našla vse najlepše razrešeno, je dejala:
10 »Resnično, resnično, to je Odrešenik, ki so Ga opevali vsi preroki, ki bo brez vezi prost, že v materinem telesu, v dokaz, da bo On razvezal vse trdne vezi postave!
11 Kdaj pa je že kdo videl, da bi komaj rojeni otrok segel po prsih svoje matere!
12 To najočitneje priča, da bo Ta Otrok nekoč kot mož sodil svet po ljubezni in ne po postavi!
13 Poslušaj, ti najsrečnejši mož te device! Vse je v najlepšem redu, zato mi dovoli, da stopim iz votline, kajti težko mi stiska prsi, ko čutim, da nisem dovolj čista, da bi prenašala sveto bližino mojega in tvojega Boga in Gospoda!«
14 Jožef se je popolnoma prestrašil pri teh babičinih besedah; ona pa je hitela iz votline na prosto.
15 Ko pa je stopila iz votline, je zunaj srečala svojo sestro Salomo, ki ji je sledila zaradi znanega ji prikazovanja, in ji hitro rekla: 16 (Babica) »Saloma, Saloma, pridi in poglej moje jutranje videnje resnično potrjeno! Povsem resnično je rodila devica, kar človeška narava in modrost ne moreta nikoli dojeti!«
17 Saloma pa je rekla: »Kakor resnično živi Bog, ne morem prej verjeti, da je devica rodila, dokler je ne bom preiskala s svojo roko!«
17. Prošnja nejeverne Salome Mariji. Salomino pričevanje o Marijinem nepoškodovanem devištvu. Božja kazen. Angelovo navodilo Salomi. Salomino ozdravljenje.
1 Ko pa je Saloma to govorila, je na hitro stopila v votlino in rekla:
2 »Marija, v moji duši bije nemajhen boj; zato te prosim, pripravi se, da te preiščem z mojo izkušeno roko in ugotovim, kako je s tvojim devištvom!«
3 Marija pa se je voljno vdala v željo nejeverne Salome, se pripravila in se dala preiskati.
4 Ko pa se je Saloma dotaknila Marijinega telesa s svojo izkušeno roko, je takoj močno zajokala in na ves glas zakričala:
5 »Gorje, gorje meni zaradi moje brezbožnosti in zavoljo moje velike nejevere, ker sem hotela skušati večno živega Boga! Kajti poglejte, poglejte semkaj, - moja roka gori v ognju Božje jeze nad menoj, bednico!«
6 Po teh besedah pa je hitro padla na kolena pred Detetom in rekla:
7 »O, Bog mojih očetov! Ti vsemogočni Gospod vsega veličastva Spomni se me, da sem tudi jaz seme iz Abrahama, Izaka in Jakoba!
8 Nikar me vendar ne naredi v posmeh Izraelovim sinovom" temveč mi podari spet moje zdrave ude!« 9 In glej, takoj je stal Gospodov angel poleg Salome in ji govoril: »Gospod je uslišal tvoje moledovanje; stopi k Detetu in Ga vzemi v naročje, in ob tem te bo doletela velika sreča!« 10 In ko je Saloma to slišala, je šla po kolenih pred Marijo in jo prosila za Dete.
11 Marija pa ji je voljno dala Dete in ji dejala: »Naj ti bo v ozdravljenje po izreku Gospodovega angela; Gospod se te usmili.«
12 In Saloma je vzela Dete v naročje, Ga kleče nosila in govorila takoj, ko je imela Dete na rokah:
13 »O Bog, ti vsemogočni Gospod Izraelov, ki kraljuješ in gospoduješ od vekomaj! V vsej, v vsej popolni resnici je tukaj Izraelu rojen kralj kraljev, ki bo mogočnejši, kot je bil David, mož po Božjem srcu! Naj te večno slavim in hvalim!«
14 Po teh besedah je bila Saloma kmalu popolnoma ozdravljena, nato je z najhvaležnejšo skesanostjo svojega srca vrnila Dete Mariji in tako upravičena spet odšla iz votline.
15 Ko pa je bila zunaj, je hotela takoj začeti glasno vpiti nad velikim čudežem vseh čudežev in je tudi hitro pripovedovala svoji sestri, kaj se ji je zgodilo.
16 Toda pri tem se je oglasil nek glas od zgoraj, ki je rekel Salomi: »Saloma, Saloma, nikar nikomur ne povej o tem, kaj izjemnega se ti je zgodilo! Kajti tisti čas, ko bo Gospod Sam o Sebi pričal z besedami in dejanji mora šele priti!«