Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

ZDRAVLJENJE IN NEGOVANJE ZDRAVJA Z DUHOVNEGA STALIŠČA
Izbor tekstov iz del Novega Razodetja po Jakobu Lorberju

Cela knjiga PDF tukaj

VI. DEL 
Obleka, počitek in spanje, starost, umiranje, smrt

Vsebina

VI. DEL A - Obleka, počitek in spanje
1. Obleka
    
D) Povezanost z naravo - nobene pomehkuženosti!
2. Počitek    

  A) Časi počitka v duhovnem svetu      
  B) Gospod kot zgled      
  C) Zaslužena mir in brezdelje   
  D) Pohvala dejavnosti    
  E) Poglabljanje in notranje ogledovanje
  F) Pravo praznovanje Sabata    
3. Spanje     
  A) Nočni počitek na ležalnikih   
  B) O sanjskem svetu      
  C) Sanje in njihova razlaga      
  D) O somnambulizmu     

VI. DEL B - Starost, umiranje, smrt
1. Starostne težave
2. O strahu pred smrtjo    
3. O samomoru      
4. O umiranju in smrti      
  A) O zgodnji smrti

Razlaga okrajšav naslovov

ŠM = Škof Martin (pogl. in odst.)  
Ze = Zemlja in Luna (pogl.)  
Mu = Muha (pogl.)  
G.M. = Gottfried Mayerhofer (dat.)  
VEv = Veliki Janezov Evangelij (11 zv. [zv., pogl. in odst.])  
Osv = Osnovna vprašanja življenja (stran) (izdal dr.Walter Lutz) 
DS = Duhovno sonce (2 zv. [zv., pogl. in odst.]) 
B = Božje gospodarjenje (3 zv. [zv., pogl. in odst.])
ZSS = Zdravljenje s sončno svetlobo
Nd = Nebeški darovi (2 zv.[zv. in dat.])
I.K.L. = Ida Kling (dat.)
JM = Jezusova mladost (pogl.)
J.L. = Jakob Lorber (dat.)
Lao = Pavlovo pismo skupnosti v Ladiokeji
SkŽ = Skrivnosti življenja (po G.Mayerhofer-ju) (stran)
NR = Novo Razodetje (priročnik, izdal dr.Walter Lutz)
NS = Naravno sonce (pogl.)
PN = Pričevanja narave
RB1 = Robert Blum (2 zv.; novi naslov »Od pekla do nebes«) (zv., pogl. in odst.)
SkS = Skrivnosti stvarstva (po G. Mayerhofer ju) (stran)
PpS = Posvetna podoba sveta (izdal Viktor Mohr)

 

VI. DEL A
Obleka, počitek in spanje

1. Obleka
                                                                                                                                                    VEv VI//123 (17)
  A) Bog je človeka ustvaril brez obleke in ustvaril ga je po svoji podobi in Bogu je bila všeč podoba človeka, ker je bila Njegov odtis. Bog je človeku tudi pokazal, kako naj si naredi oblačilo, da bi svojo kožo lahko zaščitil pred mrazom. Toda Bog prvih ljudi ni učil delati oblek zato, da bi jih nosili kot gizdav okras svojih udov. In še manj je Bog človeka učil, naj si okrasi obleko z obšitki, da bi le v njej lahko dostojno častil Boga. - Zato se ob­lačite sicer glede na svoj stan, toda preprosto in krilu in plašču ne pripisujte nobene druge vrednosti kot samo to, da pokriva telo. Kar je več kot to, je slabo in ne rodi dobrih sadov.

                                                                                                                                                     VEv VI/128 (15)
  B) Nekateri reveži pravijo: »Gospod, nismo vredni, da bi sedeli za vašo mizo in naša oblačila so preveč borna in umazana za vas, ki ste gospodje in lepo oblečeni!«
Gospod odvrne: »Delajte to, kar vas učim, potem bo tudi vaša obleka kmalu postala boljša! Človek je in ostane človek tudi v najbornejši obleki, če je njegova notranjost v redu.«

                                                                                                                                                     VEv 1/52
  C) Gospod: »Poglej Marijo, mater Mojega mesa! Oblečena je čisto v belo perilo in preko tega nosi čisto navaden moder predpasnik [haljo] in s tem je dovolj dobro oblečena! Na gla­vi običajno nosi štirikotni sončnik [klobuk], tako kot vse druge ženske, ki so mi sledile iz Galileje in Judeje. In take so prav naj­boljše za našo družbo.

  D) Povezanost z naravo - nobene pomehkuženosti!
                                                                                                                                                       VEv 111/211 (3-9)
  Gospod: »Prijatelj, Adam in njegovi prvi potomci niso imeli niti šotorov niti koč ali celo za vse zelo udobno urejenih hiš. Ze­meljska tla in senčno drevo sta jim bila vse in prav veliko noči so počivali pod milim nebom in so bili zdravi in močni. Niti odeje za telo si niso znali narediti; venec figovega listja za pokritje sramnih delov je bilo edino njihovo oblačilo za telo in dosegli so starost več sto let!
  Sedaj pa so ljudje iznašli razne življenjske udobnosti in si za izgubljeni zemeljski raj sami ustvarili sto tisoč drugih, in glej, sedaj je stoletna starost postala čudež! Glej, tega je kriva po­mehkuženost ljudi, ki se na ta način sami odtujujejo naravi tega nebesnega telesa, ki ima v vsem namen, da nosi ljudi, jih pre­hranjuje in jih ohranja močne in zdrave!
  Zato naj te, prijatelj moj, ne skrbi prenočišče! Dobra in zdrava tla vas bodo vse čisto lepo prenočila! (*Govor je o južnem pod­nebju.) Kogar enkrat premaga spanec, ta se čisto dobro spočije na blazini iz kamna; če ga moti kamen pod glavo, potem člo­vek ni več utrujen in potreben počitka in se že spet lahko spravi pokonci in gre na delo!
  Mehke postelje ljudi pomehkužijo in njihovim udom vzamejo potrebno moč. In predolg spanec oslabi dušo in telesne mišice. Človeška narava je kot dojenček, ki ga nič ne hrani tako dobro kot materine prsi. In tisti otroci, ki so dolgo dobivali hrano od prsi krepkih mater - ob predpostavki, da je mati tako naravno zdrava in nepokvarjena kot je bila Eva -, postanejo močni in jih boj z levom ne bo utrudil.
  V enaki meri tudi narava te Zemlje predstavlja prave materine prsi za ljudi, če se od nje ne oddaljijo zaradi različnih nepotreb­nih mehkužnosti.
  Mojzes je rekel: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!« (Peta Mojzesova knjiga, 5.,6.-21, op.prev.) S tem Mojzes ni označil le očeta in matere, ki sta te spočela, temveč prav tako tudi Zemljo in njeno vedno novo živ­ljenje porajajočo silo. Tej naj človek ne obrne hrbta, temveč naj jo ima v veliki časti in zato bo deležen tistega blagoslova, ki ga je Mojzes obljubil telesno.«

2. Počitek

  A) Časi počitka v duhovnem svetu
                                                                                                                                                       DS 11/72 in 6
  V skladu z redom tudi duh potrebuje počitek za svojo krepitev - kar je Gospod že v prvi zgodovini stvarjenja pokazal s tem, da je po znanih šestih delovnih dneh stvarjenja določil sedmi dan počitka.
  In v Kristusovih časih je Gospod Sam pokazal, da je po oprav­ljenem delu počival tako kot vsak drug človek. Tako morajo tudi duhovi tu [v duhovnem svetu] imeti čase počitka, v katerih se spet okrepijo za novo delovanje.
  Tudi tu (v nebesih) niso blaženi duhovi vedno na enako visoki stopnji notranje modrosti iz Gospoda, temveč tudi tu prihaja do spremembe stanja, ki ga lahko primerjamo s stanjem delo­vanja in stanjem počitka, ki temu sledi. - V stanju delovanja je vsakdo po potrebi opremljen z Gospodovo najglobljo mod­rostjo; v stanju počitka pa nihče ne potrebuje takšne globine, temveč potrebuje tudi tu sabatni počitek v tihi, skrivni ljubezni do Boga.

  B) Gospod kot zgled
                                                                                                                                                       VEv IX/152
  Nekateri apostoli so Me spraševali: »Gospod in Mojster, opa­žamo, odkar smo okrog Tebe, da Ti dobro uro pred sončnim vzhodom, tudi v zimskem času, greš na prosto in se tako kot mi ljudje veseliš pojavov naravnega sveta, in večkrat smo že razmišljali o tem, kako se še vedno veseliš stvari in pojavov na majhnem koščku te Zemlje!«
  Jaz sem rekel: »Saj je vendar vse, kar je tu, Moja večna ljube­zen, utelešena pred vašimi očmi! Kako naj se potem ne bi veselil Svoje ljubezni, ki je vendar od večnosti dalje vse v vsem?! - Da sem pa vedno rad na prostem že zgodaj zjutraj, pogosto tudi do poznega večera, ima dvojni vzrok: Najprej se morate iz tega naučiti, kako se mora tudi duhovno jutro v človekovi duši, po­dobno jutru na Zemlji, prebuditi zgodaj in nato, [da] Se bom ob takem ranem jutru v človeku ravno tako razveselil, kot sem Se vidno pred vami veselil vsakega jutra v naravi.
  Drugič pa morate iz Mojega stalnega in zgodnjega jutranjega obiska spoznati dejavnost in pravo vnemo in Mi morate biti v tem enaki in na to spominjati ljudi, katerim boste pridigali Moj Evangelij. Zakaj le s pravo vnemo in z zgodnjo dejavnostjo člo­vek lahko v sebi pride do pravega Božjega kraljestva in ga po­tem tudi za večno obdrži. Da pa Jaz tudi večere rad preživim na prostem, vam s tem kažem, da mora biti človek aktiven tudi ob večeru svojega zemeljskega življenja, da okrepi notranjo živ­ljenjsko luč. Iz tega boste spoznali, da sproščeni večerni mir šele potem lahko doseže pravo blaženost, če ste bili že od ranega jutra do večera nadvse aktivni.

  C) Zaslužena mir in brezdelje
                                                                                                                                                      VEv 1/220
  Gospod: »Česar si človek ne pridobi samodejno s sposobnost­mi, ki mu jih je dal Bog, tega mu tudi Bog ne more in ne sme pri­skrbeti, ne da bi ga sodil! Zato ne bodite zgolj prazni poslušalci Moje besede, temveč njeni vneti izvajalci, tako boste v sebi zaznali njene blagoslove!
  Kajti življenje je delovanje in ne brezdelno mirovanje sil. In tako se mora z nenehno dejavnostjo vseh sil življenje ohraniti za večno. Ker leganje k počitku ne prinaša trajnega življenja.
  Prijetni občutek, ki vam ga daje brezdelje, ni nič drugega kot delna smrt za življenje potrebnih moči. Kdor pa vedno bolj uži­va v brezdelnem miru, posebno še duhovnih življenjskih moči, se zaradi tega vedno bolj in bolj potiska v objem resnične smrti, iz katerega ga tudi Bog ne more več prav lahko osvoboditi!
  Da, obstaja pa tudi resničen mir, ki je poln življenja. Ampak ta je v Bogu in je za vsakega človeka neizrekljivo blažen ob­čutek zadovoljstva, da je [bil] aktiven po Božji volji. Ta blaženi občutek zadovoljstva in jasno spoznanje, da si zares ravnal v skladu z Božjim redom, je zavestno pravi »mir v Bogu«, ki je edini poln življenja, ker je poln dejavne moči in delovanja. - Vsak drugačen mir, ki obstaja v prenehanju življenjskih moči, pa je, kot je bilo že povedano, prava smrt v toliko, v kolikor so se različne življenjske sile odtegnile delovanju.
  Kot pa telo postaja zaradi preveč spanja vedno bolj in bolj mrt­vo, enako in še veliko bolj to postaja duša, če bolj in bolj po­pušča v svojem delovanju po Moji besedi in volji. Kjer pa se je brezdelje enkrat vgnezdilo v dušo, tam se kmalu vgnezdi tudi pregreha. Zakaj brezdelje ni nič drugega kot ljubezen, ki prija sama sebi, ki se izogiba vsaki dejavnosti za koga drugega, ker pravzaprav edino hoče, da bi drugi delali njej v prid in korist! Zato se še posebno varujte brezdelja! Ker to je pravo semensko zrno za vse mogoče pregrehe! ...
  Zmeren počitek po opravljenem delu dobro dene telesnim udom, prekomeren pa je slabši kot sploh nobeden.«

  D) Pohvala dejavnosti
                                                                                                                                                       VEv 1/221
  Gospod: »Samo dejavnost na dejavnost je za splošno dobro ljudi! Kajti vse življenje je sad stalne dejavnosti Boga, ki se ni­kdar ne utrudi in se lahko ohranja edino s pravo dejavnostjo in za večno trajanje - medtem ko iz nedejavnosti ne pride in ne more priti na dan nič drugega kot smrt.
  Položite roke na svoje srce in opazujte, kako sta noč in dan dejavna v vas! Od take dejavnosti pa je vendar odvisno življenje telesa. Kot pa je počitek telesnega srca očitno popolna smrt tele­sa, tako je tudi počitek srca duše smrt duše!
  Srce duše pa se imenuje ljubezen in njegovo utripanje se izraža v pravi in popolni dejavnosti ljubezni. Neprestana dejavnost ljubezni je torej utrip srca duše, ki se nikdar ne utrudi. Čim bolj marljivo utripa srce duše, toliko več življenja se ustvari v duši. In če se je zaradi tega v duši ustvarila dovolj visoka stopnja živ­ljenja, tako daje enaka Božji, najvišji, potem takšna stopnja živ­ljenja duše prebudi življenje Božjega duha v njej. Ta - kot čisto življenje, ker je sam neutrudna, najvišja dejavnost - se potem iz­lije v dušo, ki mu je zaradi ljubezenske dejavnosti postala enaka, in v duši se v polnosti prične večno neuničljivo življenje!
  In glejte, vse to prihaja od dejavnosti, nikoli od lenega počitka! Zato se izogibajte počitku in iščite polno dejavnost in vaše pla­čilo bo večno življenje!«

  E) Poglabljanje in notranje ogledovanje
                                                                                                                                                         VEv 1/224
  Gospod: »Resnično, rečem vam: Nič ni zdravilnejšega za človeka, kot da se občasno pogrezne vase, da bi se notranje raz­iskoval in ogledoval! Kdor hoče raziskati sebe in svoje moči, ta mora večkrat raziskati sebe in se notranje ogledovati... Nekateri pa ne vedo, kako naj začnejo z notranjim ogledovanjem. Poslu­šajte torej!
  Mirujte in tiho živo razmišljajte o svojem delovanju in nedelovanju, o vam dobro poznani Božji volji, in o tem, ali ste jo izpolnjevali v različnih časih svoje­ga življenja - tako ste notranje sami sebe ogledovali in s tem Satanu vedno bolj in bolj otežili pot v vas. Ta se za nič drugega ne trudi bolj marljivo kot za to, da bi člo­veku z raznimi zunanjimi, nepomembnimi sleparijami preprečil notranje ogledovanje. Kajti, ko je človek enkrat z vajo dosegel sposobnost ogledovanja svoje notranjosti, potem tudi zlahka in hitro odkrije, katere zanke mu je Satan nastavil in te potem lahko dodobra razdere in uniči in se ubrani vse prihodnje sovražnikove zvijačnosti...
  Zdaj veste, kaj je notranje samoogledovanje, zato odslej več­krat na tihem delajte takšno vajo in ne dajte se motiti od nobene­ga zunanjega pojava!«

  F) Pravo praznovanje Sabata
                                                                                                                                                      DS 11/76
  »Posvečuj Sabat.« - Kaj to pomeni? - Kdaj pa je Sabat?
  Na Zemlji pomeni, da na zapovedani praznični dan Sabata ne opravljaš nikakršnega hlapčevskega dela, pri čemer je treba to razumeti kot vsako pridobitniško dejavnost. Dovoljeno pa je predvajati predstave, se igrati in plesati, kot to delajo pogani.
  - Zapovedano je postenje en dan pred Sabatom, da je na Sabat toliko bolj mogoče uživati. - Tako je tudi gostilničarjem dovolje­no prodajati jedi. To torej pomeni pravilno posvečevanje Sabata.
  - Samo nobenega bolj blagoslovljenega dela na polju in na njivi se ne sme opravljati, vse drugo pa je za Sabat primerno.
  Gospod pa je pokazal, da tudi na Sabat lahko čisto zlagoma delaš in opravljaš dobro. Če pa je Gospod Sam delal na Sabat, tedaj menim, naj bi bilo za vsakega človeka dovolj dokaza, daje pod »posvečevanjem Sabata« treba razumeti nekaj čisto druge­ga, kot da se nič ne dela, niti ne vzame v roke to, kar je koristno in ugodno.
  Kaj pa se potem razume pod posvečevanjem Sabata? Kaj je Sabat? Čisto na kratko vam bom povedal:
  Sabat ni niti sobota, niti nedelja, niti kakšen drugi dan v tednu ali v letu, ampak ni nič drugega kot dan duha v človeku, Božja luč v človeškem duhu, vzhajajoče sonce življenja v človekovi duši. (Edini) živi »Gospodov dam( v človeku, katerega mora kar naprej vedno bolj in bolj spoznavati in po­svečevati z vsemi svojilni dejanji, ki jih opravlja iz ljubezni do Boga in zaradi tega iz ljubezni do svojega bližnjega.
  Ker pa človek tega Gospodovega svetega dneva počitka nikoli več ne more in ne mara najti, zato naj se pač umakne iz sveta in v sebi poišče ta dan življenja svetega Božjega miru.
  Zato je bilo izraelskemu ljudstvu tudi ukazano, da določi vsaj en dan v tednu, ko se bodo odtegnili od posvetnih poslov in v sebi iskali samo ta dan življenja. Toda zakon so upoštevali le na zunaj, materialno, in so se na ta način pripeljali tako daleč, da niso spoznali niti Gospoda Sabata, Njega, svetega Očeta, ko je, gnan od neskončne ljubezni, prišel na Zemljo k Svojim otro­kom!
  Mislim, da bi vam iz teh besed moralo biti popolnoma jasno, kaj morate razumeti pod »posvečevanjem Sabata« in kako ga je treba izvajati.
  In istočasno vam bo verjetno tudi jasno, ali je vaše nedeljsko posvečevanje v resnici posvečevanje Sabata, ali je z eno uro cer­kvene pobožnosti, nato pa z zgolj posvetno zabavo, mogoče priti do notranjega, večno živega Gospodovega dneva počitka?

3. Spanje

A) Nočni počitek na ležalnikih
                                                                                                                                                  VEv V/169
  Gospod: »Pravim vam v telesno-zdravniškem odnosu, da bi ljudje svoje telesno življenje podaljšali za dobro tretjino, če bi namesto svojih ravnih ležišč pripravili dobre ležalnike, to je po­čivalne klopi in počivalne stole na takšen način, kot jih vidiš tu­kaj! Zakaj z ravnimi ležišči krvni obtok zaradi svojega kroženja podnevi in mirovanja ponoči utrpi preveliko spremembo, zaradi katere že zelo zgodaj nastopijo različne ovire in spremembe v prebavnih organih. Toda pri tem načinu nočnega počitka [na po­čivalnikih] bo veliko let vse ostalo v največjem redu.
  Abraham, Izak in Jakob so vsi spali samo na počivalnikih, niso poznali ravnih ležišč in so zato ob siceršnji treznosti življenja dosegli zelo visoko starost ob polni moči duše. Ko pa ljudje kas­neje tega niso več upoštevali, se je njihova življenjska doba zni­žala za več kot polovico let.
  Najbolj škodljivo pa je ležanje v vodoravnem položaju za no­seče ženske; kajti prvič se otroci pohabijo in oslabijo že v mate­rinem telesu, drugič pa so taka vodoravna ležišča pogosto raz­log za njihove pogosto narobne porode. - To vam povem glede telesno-zdravstvenih okoliščin! Kdor se bo ravnal po tem, bo občutil telesno pozitivne posledice takega ravnanja.
  Poleti pa imejte nočni počitek, če je le mogoče, tudi večkrat na prostem kot pa v sobah in zatohlih kočah - kmalu boste začutili dobre posledice tega! Samo pozimi lahko uporabljate zmerno ogrete, toda vedno čiste in suhe sobe. Kdor tako živi v skladu s prvotnim redom in sicer trezno živi glede hrane in pijače, ta bo imel malo opravka z zdravniki in lekarnami.«

B) O sanjskem svetu
                                                                                                                                                      VEv 111/135 (3-5)
  Duša kot svet v malem nosi v sebi vse, kar Zemlja v velikem merilu vsebuje in obsega v sebi in nad seboj. Če telesni čuti v spanju počivajo kot mrtvi in nedejavni, tedaj duša, ki ne more spati in umreti, v sebi ogleduje eno za drugo materialno tvorbo, jih na trenutke oživlja in se razveseli, če naleti na kaj lepega in prijetnega. Če pa naleti na kaj slabega in nelepega, se tudi v sanjah preplaši in se trudi, da bi se bremenečega pojava rešila s popolno vrnitvijo v meso svojega telesa.
  Kar duša na takšni prvi stopnji ogleda v sanjah zagleda, seve­da ni objektivna, temveč le pasivna, subjektivna in nepovezana resničnost. Kajti pri tem opazuje samo na [njej lastni] materialen način svoj lastni posvetni konglomerat in je pri tem delno aktiv­na delno pasivna.
                                                                                                                                                      VEv 1/37
  Gospod : »Kar duša gleda v snu, to je vse na njen način. Če je duša v resničnem in dobrem iz tega, kar vas Jaz učim, da verujte in delajte, tedaj tudi v snu vidi resnično in si iz tega lahko vzpo­stavi dobro za življenje. Če pa je duša v napačnem in slabem, bo tudi v sanjah videla napačno in iz tega oblikovala slabo...
  Če pa duša tudi razume, kar v sanjah gleda, je seveda popolno­ma druga stvar. Kajti, enako kot vi ne razumete in dojamete vse, kar gledate v zunanjem svetu, v katerem živite podnevi, tako tudi duša ne razume, kar gleda v svojem svetu.
  Ko pa bo v vas duh prerojen..., potem boste vse razumeli in dojeli in v celoti uvideli.«

  C) Sanje in njihova razlaga
                                                                                                                                                      Ze 67.pogl.
  Najobičajnejša in vsakomur dobro poznana vrsta vizij so noč­ne sanje. Tu bi lahko vprašali: »Kdo pravzaprav sanja in kaj so podobe iz sanj?
  V običajnem spanju sanja edino duša in to sanjanje ni nič dru­gega kot zmedeno gledanje duše v njene lastne razmere, ki pa nimajo povezave, temveč so približno takšne kot slike v tako imenovanem kalejdoskopu, ki se z vsakim premikom spreminja­jo in se nikdar več ne pojavijo popolnoma enake kot prej.
  To nepovezano gledanje razmer in podob stanja ima svoj vzrok v tem, ker duša sama ni povezana z zunanjim svetom, še poseb­no pa tudi s svojim duhom ne. Ta vrsta vizij nima za dušo nobene druge koristi kot to, da naj bi se po takem snu spomnila, kako je še sicer z njo v absolutnem stanju. Če sanje poveže, da, kjer je to mogoče, celo zapiše, lahko duša z njimi dobi dober portret same sebe; kajti pokažejo ji, kakšna je sama v sebi, kakšne so njene poglavitne strasti, za čem stremi in kakšno sploh je in kakšno bo njeno celotno stanje, ko se bo docela nahajala izven mesa.
  Te vrste sanj ne prikličejo v dušo niti peklenski, še manj pa nebeški duhovi, temveč so popolnoma lastni proizvodi duše, ka­terih se spominja včasih bolj, včasih manj, včasih pa se jih sploh ne spominja, kar je pri še povsem naravnem človeku v glavnem odvisno od tega, kakšno je njegovo nagnjenje živcev. Če se na­giba bolj k duši, se bo človek točno spomnil skoraj vsakih sanj; če pa se bolj nagiba k mesu in običajno z njim spi, se bo človek tudi malo spomnil sanj ali pa sploh ne - kar je običajno primer pri ljudeh, ki so zelo čutni in grobo materialni.
  Čisto drugače pa je z določenimi jasnimi sanjami, v katerih se sanjajočemu zdi, kot bi pojav bil resničnost, tako da ob pre­bujenju sam komaj lahko reče, ali je bil sen ali resničnost. To­vrstne vizije ali sanje ne pripadajo duši, temveč duhovom, ki jo obdajajo, pa če so dobri ali hudobni. Če so hudobni, se bo duša, in preko nje tudi njeno telo, iz takega sna zbudila vsa utrujena; če pa so te vizije delo dobrih duhov, bo stanje duše in telesa ob prebujenju okrepljeno. Obe vrsti teh vizij sta dopuščeni samo v korist, ne v škodo duše; v slabih vizijah naj najde svarilo, v do­brih okrepitev.
  Te vizije postanejo tako živahne zaradi tega, ker pri tem duho­vi, ki jih povzročajo, najprej odrešijo duha živcev od njegovega materialnega delovanja in ga povežejo z dušo. V takšnem stanju ima duša občutek naravnosti, ker je v povezavi s svojim duhom živcev in je zato močnejša, da v sebe sprejme in zadrži močnejše in pomembnejše slike.
  V ta razred notranjih vizij spada tudi gledanje mesečnikov kot tudi gledanje v tako imenovani žvepleno etrski narkozi. Te vizije imajo zato že same v sebi določeno povezavo in določen red, ker tu duhovi, ki obdajajo dušo, le-tej že nalivajo bolj »čistega vina«. V takšnih vizijah duhovi duši neredko prikazujejo prihod­nje dogodke, kar za duhove ni prav nič težko, ker poznajo red stvari, v katerem si le-te brez spremembe morajo slediti in ker so sami izdelali ta red.
  Tej [vrsti] vizije je potemtakem že treba nekaj verjeti. Vendar naj jih nihče nima, kot nekoč pogani, za fatum, to je za tako ime­novano nespremenljivo usodo; saj to naj pri nikomer ne vpliva na njegovo svobodno voljo. Če kdo resno želi kaj drugega, kot pa so mu duhovi pokazali v viziji, se sme le obrniti na Mene, naj bi bila stvar drugačna, in bo drugačna, če tisti verjame in zaupa, zato se je tudi obrnil na Mene; kajti Jaz Edini v vsakem trenutku lahko spremenim stvari. Zato naj se nihče preveč ne prestraši zaradi takšnih vizij, do katerih ne pride prav redko; če so dobre, se nikomur ni treba prestrašiti zaradi njih, če pa so hude, jih je pač mogoče spremeniti. Seveda kdor preveč trdno verjame vanje in Mi ne prisoja več moči kot svoji viziji, tedaj pa to seveda pač pomeni »Fiat!« (»Zgodi se! «). Človekova narava pa je seveda tako šibka, ker že iz čisto preprostih sanj rada in pogosto z ve­liko vero sklepa na razne prihodnje dogodke in ljudje so si že ustvarili nekakšno pravilo, po katerem se po določenih sanjah morajo zgoditi določene stvari. Tako razvrščanje sanj in njiho­vih določenih posledic je popolnoma jasno prav tako izredno neumno, kot je neumen tisti, ki jih je razvrstil.
  Te slike, ki se v snu predstavijo duši, [vendar] ustrezajo stanju duše, nikakor pa ne napovedi prihodnjih dogodkov.
  Glejte, tovrstna vera je potem nekaj slabega, ki duši lahko zelo škoduje, ker se duša tako navadi, da zaradi takih stvari čisto opu­sti zaupanje v Mene!
  Četudi tovrstne preproste sanje pripadajo samo duši, pa ne­umne razlage potem pripadajo hudobni duhovni sodrgi. Ta ob takšnih priložnostih obleze meso kot mesarske muhe kup iztreb­kov, izsesa iz njega tovrstne sanjske vizije duše in potem preten­ta dušo s tako bedastimi prerokovanji, ki sama po sebi niso nič drugega kot nesnaga takšnih zvitih duhovnih mesarskih muh.

  G) O somnambulizmu
                                                                                                                                                    Ze str 244
  Vzrok za somnambulizem ali mesečnost je ta, da magnetni flu­id Zemlje ob času polne lune postane močnejši. Kadar je Luna v polni svetlobi Sonca, svetloba [ki odseva od Lune] magnetni fluid tako rekoč žene spet nazaj k Zemlji in na ta način je Zemlja potem [s tem] nabito polna.
  In ljudje, ki imajo v svoji krvi več kovine zaradi raznih vplivov vode ali zraka ali zaradi hrane, imajo potem v sebi naravno spo­sobnost, da kot prevodniki sprejmejo prav ta nazaj tekoči fluid.
  Ko so njihovi živci zaradi tega potem napolnjeni in začno na­dležno pritiskati dušo, se le-ta tedaj prebudi ali se bolj osvobodi svojih telesnih vezi in hoče ubežati pritiskajočemu telesu. Telo pa poseduje še enega čisto svojstvenega duha živcev, ki je prvič v tesnem sorodstvu z magnetnim fluidom, drugič pa v najtesnej­šem z dušo, ki je prav s tem duhom živcev povezana s telesom in se z njim ujema. Če bi jo duša sedaj rada popihala, prebudi tudi z njo najtesneje povezanega duha živcev, ta pa seveda telo in zato pride do tako imenovanega somnambulizma, kakor da bi trije ljudje, ki bi bili navezani eden na drugega, hodili eden za drugim. Duh pa ostane v duši, zato je tudi živa. Če tak mesečnik potem obrne svoj obraz proti Luni in pogosto spleza na strehe in cerkvene zvonike, se to zgodi zato, da bi se dvignil iz magnetno prenapolnjene globine Zemlje in s tem zmanjšal svojo preveliko napolnjenost s tem fluidom, ki pritiska nanj, da bi telo potem bilo spet sposobno preko duha živcev sprejeti svojo dušo skupaj z duhom in jo shraniti pod svojo streho. Tedaj, ko je telo sedaj spet osvobojeno, ga duša preko duha živcev znova vodi nazaj na prejšnje mesto in šele tu se docela združi s telesom.

VI. DEL B
Starost, umiranje, smrt

1. Starostne težave
                                                                                                                                                     VEv VIII/16 (11-13)
  Gospod: »Hodite še naprej po poteh, ki sem vam jih zvesto pokazal, tako boste manj trpeli in vaš odhod s tega sveta bo la­hak! Samo tiste, ki so zaradi različnih posvetnih stvari svojo dušo preveč zakopali v meso, na koncu večinoma doleti grenko trpljenje; zakaj takšna duša se mora, da se ne bi docela pokvarila v svojem mesu, z veliko silo ločiti od njega in to mora potem tudi povzročiti telesu velike bolečine. In to je za dušo še dobro, ker se zaradi bolečin in trpljenja očisti svojih mesenih poželenj in zato v onostranstvu lažje napreduje in zanesljiveje koraka po poti duhovnega življenja.
  Čisto posvetni ljudje pa, ki ne verujejo v Boga in pri tem ven­darle do visoke starosti uživajo zdravo življenje in na koncu tudi hitro in brez bolečin umrejo, so svoje življenjsko plačilo prejeli že na tem svetu in bodo v onostranstvu zelo težko še kdaj lahko pričakovali kakšno plačilo.«

2. O strahu pred smrtjo
                                                                                                                                                      VEv IV/127 (1, 3, 6-8)
  A) Gospod: »Nastajanje stvari, bitja ali celo človeka ima v sebi zagotovo vedno nekaj razveseljujočega, toda vidno mine­vanje in razkrajanje, posebno človeka, pa ima v sebi spet le ne­kaj žalostnega, kar vsakega človeka vedno napolni z občutkom otožnosti. Jaz pa sprašujem: Da, zakaj pa to, če ljudje še vsaj ne­koliko verjamejo v nesmrtnost človeške duše?! Ta žalost izhaja predvsem iz strahu pred smrtjo.
  Ko je duša enkrat popolnoma na novo rojena ali prerojena in je prešla v vso pravo življenjsko dejavnost, potem je vendarle naravno, da je prešla vsa žalost in ves prazen strah pred smrtjo ali minevanjem; toda pri dušah, ki še niso dosegle prave stopnje notranje življenjske popolnosti, še vedno preostane nekaj žalo­sti zaradi umrlih bližnjih in v njih samih tudi nekaj strahu pred smrtjo, katerega se na tem svetu lahko povsem rešijo le tedaj, če njihova duša zraste v svojem duhu in duh v njej.
  Kakor pa v leni duši vedno domuje velik strah pred vsako resno in trajnejšo dejavnostjo, tako v duši obstaja tudi iz istega vira izhajajoči strah pred smrtjo, da, celo pred kakšno nekoliko nevarnejšo boleznijo.
  Najbrž ste imeli tudi že večkrat priložnost doživeti, da je zelo marljive in delovne ljudi daleč manj strah umreti, kot tiste delo­mrzne, ki pa hlepijo po udobnem življenju; in ta strah se ne iz­gubi, dokler takšne duše ne začnejo delovati na pravi način.
  Vi seveda mislite, da je ta strah samo posledica negotovosti glede vedenja in spoznanja onostranstva. Jaz pa pravim vsem vam: To je le posledica globoko zakoreninjenega odpora duše proti dejavnosti, in ker duša skrivaj sluti, da bo po odvzemu tele­sa njena nadaljnja eksistenca postala izredno dejavna, je zaradi tega neutolažljiva in zaide v nekakšno vročično stanje, v kate­rem se potem pokaže tudi neke vrste negotovost o nekdanjem obstoju.«
                                                                                                                                                    VEv VI/133 (6-7)

  B) Gospod: »Ko duša prične prepoznavati pravega Boga, kot da je izven nje in Ga z občutkom svoje ljubezni do Njega redno dejansko zaznavati, takrat je že prosta vezi Božje vsernogočno­sti in potem vedno bolj in bolj pripada sama sebi in je torej samoustvarjalka svojega lastnega obstajanja in življenja in s tem samostojna prijateljica Boga vseh vekov veke. Če pa je tako, tedaj bitje pravzaprav ničesar ne izgubi, če se mu v prihodnje neuporabno telo odvzame, da potem lahko hitreje doseže svoj končni namen.«

                                                                                                                                                   VEV V/133 (7-8)
  C) Gospod: »Kako naj bi se pa bal smrti tisti, ki v sebi v naj­večji jasnosti nosi večno življenje in je v sebi postal popoln go­spodar življenja in mora dobro vedeti, da tisti, ki sicer lahko ubijejo telo, nikakor ne morejo več prizadeti škode duši in nje­nemu večnemu duhu življenja, in da duša za večno, neizrekljivo veliko pridobi z odpadom težkega telesa in da tega nikoli ne bi mogli odtehtati vsi zakladi te Zemlje! - Kdor pa to v najvišji in najgloblji življenjski jasnosti zagleda v samem sebi, tega potem vendar ne bo strah pred telesno smrtjo?!«

                                                                                                                                                   VEv VI/68 (1-4)
  D) Gospod: »Strah pred smrtjo telesa pravzaprav ne tiči v ne­določeni zavesti življenja duše po odpadu telesa, temveč mnogo bolj v ljubezni do sveta in v samoljubju. S tema dvema vrstama ljubezni se duša vedno bolj pomeša s svojim mesom in posledica tega je, da prav zato občutek umiranja, minevanja in prenehanja vse bolj postaja njej lasten in mora preiti v raznovrstne bojazni in strah.
  Glej, praočetje ljudi te Zemlje se niso bali smrti telesa, temveč so pogosto celo hrepeneli po tem, da bi bili osvobojeni teles, ki so postala betežna! Zaradi svojega Bogu všečnega življenja so od časa do časa imeli trenutke jasnovidnosti in vpogleda v onostranstvo in so tako pridobili jasno in pravo zavest o življenju duše po odpadu telesa.
  Toda v tem času je pri ljudeh ugasnila skoraj vsa vera v Boga! Od kod naj še potem pri ljudeh pride do jasne zavesti o življenju duše po telesni smrti?! - Kjer ljudje o smislu življenja že skoraj na splošno dvomijo, tedaj ni nič čudnega, če močno dvomijo o obstoju lastne duše po smrti telesa.«
                                                                                                                                                    VEv XI/30 (9-18)

  E) Gospod: ... Ko sva bila sama, Mije Rael rekel: »Gospod in Mojster, jaz sem grešen človek, ki ni vreden, da Ti s Svojo nogo posvetiš to hišo; vem pa tudi, da si neizmerno usmiljen in mi boš zato prav gotovo odpustil vse neumnosti mojega preteklega življenja, če Te zares od srca prosim za to. In tako Te, Gospod in moj Bog, prosim najprej za to: Ne glej mojih dosedanjih slabosti in mi oprosti, kar sem kadarkoli vede ali nevede zagrešil! «
  Rekel sem Jaz: »Rael, vsi tvoji grehi so ti že zdavnaj odpušče­ni; kajti Jaz nisem Bog kaznovanja, temveč ljubezni. Kako bi to­rej mogel ali hotel nekaj kaznovati, če kakšen človek misli tako resno s svojo prošnjo, kakršno si ti izrekel?! Jaz pa sem prišel na svet, da bi uničil veliko breme grehov, ki so si ga ljudje v svoji goli slepoti naložili in jim sprostil poti k največji blaženosti. Ne delaj si torej več skrbi zaradi svojih grehov, večinoma iz prejš­njega časa, ki ti kot slaba dela po tvoji smrti na Zemlji sledijo tako kot dobra! Použila jih je Moja ljubezen. - Zdaj pa povej, kaj te še teži; saj imaš posebno skrb, zaradi katere si hotel skrivaj govoriti z Menoj! «
   Rael je rekel: »Gospod in Oče, iz vsega srca se Ti zahvaljujem za Tvoje besede! Zdaj me toliko bolj napolnjuje želja, ki me navdihuje, odkar sem Te videl. Glej, star sem, moje telo je trhlo in ni več sposobno, da bi bilo bivališče te duše! Edino upanje, da bom še lahko videl Božjega Izvoljenega, je doslej držalo po­konci ta utrujeni prah, in sedaj, ko je to upanje izpolnjeno, Te prosim, Gospod in Oče: Dovoli Tvojemu hlapcu v miru oditi v grob, da bo za Tvoje kraljestvo, ki ga je smel videti s telesnimi očmi, postal boljše orodje, kot to še more biti v mesenem živ­ljenju! Če bi lahko umrl pred Tvojimi očmi, zagotovo ne bom okusil smrti in bom varno in mirno prešel v kraljestvo, ki si nam ga Ti obljubil! «
  Rekel sem Jaz: »Rael, to željo imaš že dolgo v svojem srcu in zato jo moraš izraziti, da se bo tvoja duša osvobodila tudi tega poslednjega pritiska. Glej, kaj pa je človekova smrt?! Nič dru­gega kot odpad zrelega sadeža z drevesa, kar se tudi zgodi samo od sebe, brez posebne pomoči sadeža. Če je človek v svojem najglobljem bitju toliko prečiščen, da lahko velja za zrel sad, se bo ločitev zrele duše od debla, telesa, tudi zgodila popolno­ma neprisiljeno. Ta trenutek pa nastopi pri človeku, ki je živel v skladu z Mojo voljo, tako da je tudi brez Moje prisotnosti pov­sem neboleče, da, celo z najbolj veselimi občutki, prepeljan iz zemeljskega v duhovno življenje.
  Ti si pa, četudi ravno ne visiš na življenju, vendar nekako za­skrbljen zaradi tega trenutka in misliš, da boš okrepljen z Mojo prisotnostjo najlažje prešel preko te, tebi neprijetne preokret­nice. Sedaj pa ti povem, da moraš odložiti tudi to opravičljivo človeško slabost, da se bo tvoja vera, ki te je doslej ohranila in ti omogočila doseči to visoko starost, docela okrepila; zakaj vera v Mene mora vendar biti prav najboljše in edino sredstvo, s kate­rim premagaš vse grozeče strahote smrti.
  Če je človek postal povsem veren in sem mu Jaz položil v srce, da je zanj čas, da razveže vezi mesa, ker je njegovo zemeljsko delo dopolnjeno, mu bom dal celo moč, da bo sam razbil spone in sladko in v miru zaspal pred očmi svojih bližnjih. To je smrt, kakršna naj bi bila, ki pa vendarle lahko nastopi le v zelo redkih primerih, ker se ljudje trenutka odpoklica bojijo bolj kot vse­ga drugega in prehoda ne povzročijo s pravilno obrabo, temveč z nasilnim uničenjem telesne mašinerije. Napačno življenje je zato ustvarilo tudi številne bolezni, ki z dejansko smrtjo ne bi smele imeti nobenega opravka, ker prehoda ne bi smele pogo­jevati le-te, temveč popolna duhovna zrelost. Ti, Moj Rael, zato ne glej tako, kot da ti hočem odreči željo, če ti pravim: Živi še kratek čas! Ne razumi tega kot kazen, temveč se nauči poravnati tudi še ta zadnji ostanek zemeljskega poglavja, da boš potem združen z Menoj prešel v Moje kraljestvo!«

3. O samomoru
                                                                                                
                                                     VEv VI/162 (11)-163 (2)
  A) Gospod: »Kaj bi koristilo človeku, če bi s tem zemeljskim življenjem pridobil ves svet, na svoji duši pa bi utrpel škodo?!
  Kaj lahko tak človek potem da, da razreši svojo dušo?! Zato mora človek to telesno življenje vendar uporabljati samo za to, da si z njim pridobi večno življenje duše. Če človek svojega telesnega življenja ne uporablja predvsem za to, je sam kriv, če zapravi življenje svoje duše ali jo vsaj toliko oslabi, da ima le-ta poslej onstran pogosto predolgo časa opraviti s tem, da se toliko zbere, da je potem sposobna preiti v nekoliko svetlejše in boljše življenje duha.«
  Eden od starešin: »Gospod, mnogo sem razmišljal o tem, kako naj sploh ne bi ljubil življenja telesa, temveč bi ga bolj zaničeval in se mu umikal, da bi s tem pridobil in ohranil življenje duše. To mi je zdaj postalo precej jasno. Vendarle pa je tu še točka, ki mi še vedno ni prav jasna. Med ljudmi so tudi takšni, ki so pravi smrtni sovražniki svojega lastnega življenja in če se tega iz kakršnegakoli razloga že naveličajo, naredijo samomor. Ti bi morali vendar predvsem pridobiti življenje duše!- Kakšno je tu Tvoje mnenje?
  Gospod: »Ali vam je Bog dal življenje zato, da bi ga uničili?! Telesno življenje je človeku od Boga dano sredstvo, s katerim more in bi moral za večno ohraniti in pridobiti življenje duše?! Pravim ti: Samomorilci - če niso umobolni - bodo le težko kdaj ali tudi sploh nikoli posedovali kraljestva večnega življenja!
  Zakaj, kdor je enkrat takšen sovražnik svojega življenja, v tem ni ljubezni do življenja; življenje brez ljubezni pa ni življenje, temveč smrt.«

                                                                                                                                                     VEv IV/152 (1,6-8, 10-12)
  B) Gospod: »Če si kdo vzame življenje zaradi tega, ker je nekdo drug preveč ponižal njegov ponos, nima pa na voljo mož­nosti, da bi se maščeval, je to najhujša vrsta premišljenega sa­momora. Takšne vrste samomora na duši nikdar ni mogoče po­polnoma popraviti. Potrebno je tisočkrat tisoče let, da bi duša prišla do tega, da bi se njene suhe, prosojne kosti brez kančka ljubezni, vsaj pregrnile s kožo, kaj šele, da bi prišlo do inkarni­ranja* vsega njenega bitja (*tu v pomenu: da bi skelet duše dobil plašč iz duhovnega »mesa«). Ker je inkarniranje ravno proizvod ljubezni in spet obuja edino tudi ljubezen.
  Razen teh so tudi samomorilci zaradi dekleta; tudi takšni samo­morilci bodo nekoč izredno težko dosegli popolnost življenja.
  Potem so samomorilci, ki so skrivaj zagrešili velik zločin, za katerega je po njihovi vednosti določena najsramotnejša in naj­bolj boleča smrtna kazen. Vedo, da bo njihov zločin moral priti na dan. Kaj se takrat ponavadi zgodi? Takšen skrivni zločinec zaradi najhujšega strahu in ker ga upravičeno muči lastna vest, zapade v popoln in najtemnejši obup in se sam zadavi. Takšna duša se onstran pojavi v skeletu svojih predhodnikov. Skratka, če duša, večinoma zaradi slabe vzgoje, izgubi vso ljubezen, tudi do same sebe, potem je celotna duša docela prežeta tudi s celo­tnim peklom kot najhujšim sovražnikom življenja, in zato sama v sebi postane sovražnik lastnega življenja in obstoja in vedno stremi za tem, da bi ga uničila na nekakšen neboleč način! Pri takšni totalni sovražnosti do življenja mora na koncu prenehati vendar vsa življenjska funkcija in takšna duša se potem onstran ne more pojaviti drugače kot razkrojena v svoje posebne praživ­ljenjske oblike in to zgolj v njihovih brezmesnih skeletih, ki v sebi nosijo le golo potrebno sodbo.
  Če se potem v onostranstvu pojavi tak samomorilec, kot je bil opisan, si zdaj lahko že predstavljate, kako težko bo šlo in kako dolgo bo trajalo, da bo takšna duša končno enkrat prišla do toč­ke, ko bo prešla v človeški okostnjak in potem sama iz sebe do­bila kožo in celo meso.
  Zdaj pa se v vas poraja vprašanje, ali takšna duša tudi trpi kakš­ne bolečine. In Jaz vam pravim to: včasih največje in najbolj žgoče, včasih spet sploh nobenih! Če pa se ji zaradi še vedno možne oživitve, v ta namen približajo duhovi, da jo tako rekoč zganejo, potem v vseh svojih delih občuti nadvse žgočo boleči­no; ko se pa potem spet pomiri, tedaj nima niti občutka niti za­vesti niti kakršnekoli bolečine.
  Obstaja pa še mnogo drugih vrst samomorov, ki pa v svojih posledicah ne vplivajo tako hudo na dušo kot ti dve vrsti, ki sta bili tu opisani; vendar ni samomora, ki bi za dušo imel dobre posledice.«

4. O umiranju in smrti
                                                                                                                                                     VEv V/75 (2-3, 5-6)
  Gospod: »Kdor je oblekel meso, ga bo moral spet sleči, ali z bolečino ali brez nje, to je popolnoma vseeno; saj bo po ločitvi prenehala vsa bolečina tega sveta. Kajti zrak, ki ga bo človekova duša dihala v drugem svetu, bo popolnoma drugačen kot zrak tega materialnega sveta tukaj. Kjer ni več smrti, tam pravzaprav tudi ni bolečine, ker je bolečina mesa vselej le posledica delnega ločenja duše od mesa.
  S tem pa sploh ni rečeno, da bi bila duša v svojem čistem sta­nju morda brez občutka in zaznavanja - kajti brez tega bi bila vendar očitno mrtva; toda v svetu, ki ustreza njenemu bistvu, ne bo našla ničesar, kar bi jo stiskalo, tlačilo, ščipalo in tiščalo in ji zaradi tega povzročalo boleč občutek; in tako tudi nikdar več ne bo zaznala bolečine.
  Glavni vzrok za bolečino, ki jo vedno občuti samo duša, nikoli pa meso, je torej v pritisku, ki ga preveč leno in zaradi tega pre­težko meso izvaja na kakšen življenjski del duše. Zato je začas­no mogoče ozdraviti vsako bolezen, če znaš preobilnemu mesu zmanjšati težo; toda za starost mesa ni več olajšanja, čeprav bo človek, ki živi v dobrem redu, še v pozni starosti vedel malo povedati o bolečini. Njegovo meso bo do zadnje ure ostalo še docela poslušno in prožno in duša se bo lahko postopno, komaj opazno izvila svojemu mesu, na pravi, najboljši način. Sicer si tudi v najvišji zemeljski starosti ne bo prav želela ločiti se od mesa; če pa bo do nje prišel blaženi klic iz nebes, ki ga bo dobro slišala: »Pridi, ti, iz svoje ječe v najsvobodnejše, večno, pravo življenje!« pa ne bo izgubila niti sekunde, da bi zapustila svojo trhlo zemeljsko hišo in stopila na svetle poljane pravega, več­nega življenja.«

  A) O zgodnji smrti
                                                                                                                                                   VEv VI/55 (3-7)
  Gospod: »Ko je med ljudi prišel raznovrsten napuh in z njim cela vojska najhujših grehov proti Božjim zapovedim in proti naravnim zakonom, takrat šele so ljudi po njihovi lastni krivdi napadle najrazličnejše hude bolezni. Ti, na ta način oslabljeni ljudje, potem tudi niso mogli zaploditi zdravih otrok. Takšni, že v materinem telesu zakrneli otroci, so postajali polagoma in ved­no bolj podvrženi raznim boleznim in so umirali v vseh stopnjah starosti.
  Da se torej kaj takega dogaja, ne smete misliti, kot bi Bog kaj takega za ljudi zaukazal s kakšnim nedoumljivo skrivnim name­nom; toda to je dopustil, da bi ljudi, prvič, z boleznimi odvračal od prehude grešnosti, in drugič, da bi jih zaradi grenko bolečih bolezni bolj odmaknilo od sveta, da bi šli vase, spoznali svoje grehe, jih zasovražili in se potrpežljivo in vdani v Božjo voljo lahko zveličali oziroma odrešili.
  Tako je torej tudi pri otrocih. Kaj naj na tej Zemlji postane iz telesno zakrnelega otroka, posebno pri starših, ki so bili sami rojeni v vseh grehih?! Kdo jih bo vzgajal in kdo bo zdravil nji­hove bolezni?! Ali ni bolje, da bodo vzeti nazaj s tega sveta in jih potem tam angeli vzgajajo v prav njim namenjenem otroškem kraljestvu?!
  Pravim vam: Bog ve za vse in tudi skrbi za vse! Toda ker več­ina ljudi v tem času Boga sploh ne pozna več in noče nič vedeti o Njem, kako naj bi potem vedeli o tem, kaj Bog dela in kaj je zaukazal za njihovo možno zveličanje?!
  Če Bog zaradi grehov ljudi ne bi dopustil ustreznih bolezni, bi popolnoma propadla več kot polovica človeštva in vsa Zemlja bi postala pekel in bi morala uničena v mrtvih razvalinah bloditi v neskončnem vesolju, kot so v tem vidnem prostoru zvezd in svetov že izkazani podobni primeri, o čemer vam nekoliko po­drobneje lahko povedo Moji apostoli.«

                                                                                                                                                    VEv VIII/81 (2,3,5)
  Eden od pismoukov: »Vsi praočetje in preroki, ki so tudi živeli in ravnali strogo v skladu s Tvojo izraženo voljo, so na koncu vendarle umrli, in tudi mi vsi bomo zagotovo morali umreti, ker si nas Ti Sam ob različnih priložnostih zelo razločno in jasno opozoril na odpad mesa od duše; zdaj si pa rekel, da za tistega, ki bo sprejel Tvoj nauk in se aktivno ravnal po njem, ne bo smrti. Kako naj to razumemo?«
  Gospod: »Sem mar menil, da bo človek, ki bo živel po Moji besedi, tudi telesno še naprej živel na tej Zemlji?! Telesno bo seveda umrl vsak človek in njegovo telo smrti zagotovo ne bo videlo, čutilo in okusilo, - toliko bolj pa duša grešnika, če se ta ne bo poboljšal po Mojem nauku in se na pravi način resnično spokoril! Kajti pri komer je duša še zelo pomešana in zarasla z mesom in njegovim čutnim nasladam, pri tem bo prav duša tudi videla, čutila in okusila smrt, ko bo prišla ura odpada telesa.
  Duša pa, ki se po Mojem nauku v svojem duhu iz Mene do­cela prerodi že na tej Zemlji, takšne smrti zagotovo nikdar ne bo videla, čutila in okusila, ker se bo iz telesa ločila s popolno in najsvetlejšo življenjsko zavestjo, osvobojena vsega trpljenja, če jo bom Jaz za večno poklical k Sebi. In če bodo tega ali drugega od vas pogani zaradi Mojega imena odpeljali v smrt, se bo ta smejal in veselil, da bo kot mučenec rešen svojega telesa, in bo celo v bolečinah mesa občutil blaženost in radost.«

                                                                                                                                                    VEv 11/232 (6-7)
  Gospod: »Čeprav imajo bitja po svoji duhovni popolnosti po­polnoma svobodno bit, ki obstaja, kot bi bila neodvisna od Boga, pa takšna samostojna neodvisnost ne bi mogla dolgo trajati, če ta ne bi bila že od večnosti dalje vnaprej določena od Boga po   
  Njegovem redu in bi bila eno z njim. Ta določitev od večnosti dalje pa je pravzaprav za vsa ustvarjena bitja že to, s čimer se vsakemu ustvarjenemu bitju nenehno zagotavlja in ohranja več­no trajanje.
  Iz tega pa tudi kot samo po sebi izhaja, da nobena stvar, ki jo je Bog enkrat poklical v kakorkoli že oblikovano življenje, nikdar ne more preminiti in se uničiti. Lahko pač spremeni obliko in iz manj plemenite prehaja v vedno bolj plemenito, pa tudi obratno, kot smo to videli pri odpadlih prvo ustvarjenih duhovih; toda uničiti ni mogoče ničesar več, kar je Bog enkrat poklical v ka­kršnokoli bivanje.«

Konec šestega dela