ZDRAVLJENJE IN NEGOVANJE ZDRAVJA Z DUHOVNEGA STALIŠČA
Izbor tekstov iz del Novega Razodetja po Jakobu Lorberju.
IV. DEL
Negovanje zdravja
Vsebina
1. O duhovni osnovi zdravja
A) Osnovni nauki za nego telesa in duše
B) Ponižnost, osnovni pogoj vsega blagra
C) Zemeljsko in nebeško stremljenje
D) Blagoslov preprostosti
E) Duhovna korist naravnega načina življenja
F) Kar človek potrebuje - in Zemlja nudi
G) Lažna svetost
H) Brez ozkosrčnosti proti tujim navadam
I) Ne bežite pred svetom
J) Brez slepega podrejanja zakonitosti
2. Zdrav zakon
A) Svarilo pred nečistostjo
B) Blagoslov nedolžnosti
C) O zmožnosti spočetja in njeni pravilni uporabi
D) Evangelij zakona
E) Očetove besede za zakonsko pot
F) Božja volja za moža in ženo
G) Slabi zakoni in njihovi sadovi
H) Moški in ženska
3. Vzgoja otrok
A) O duši otrok
B) O resnosti vzgoje otrok
C) Najvažnejša pravila blagoslovljene vzgoje otrok
D) Nadaljnja navodila o vzgoji otrok
E) Nasveti za prehrano dojenčkov
F) Dober nasvet za doječe matere
G) Vzgoja vročekrvnežev 169
H) Nasvet za dozorevajoče deklice
I) Sadovi slabe in dobre vzgoje
Razlaga okrajšav naslovov
ŠM = Škof Martin (pogl. in odst.)
Ze = Zemlja in Luna (pogl.)
Mu = Muha (pogl.)
G.M. = Gottfried Mayerhofer (dat.)
VEv = Veliki Janezov Evangelij (11 zv. [zv., pogl. in odst.])
Osv = Osnovna vprašanja življenja (stran) (izdal dr.Walter Lutz)
DS = Duhovno sonce (2 zv. [zv., pogl. in odst.])
B = Božje gospodarjenje (3 zv. [zv., pogl. in odst.])
ZSS = Zdravljenje s sončno svetlobo
Nd = Nebeški darovi (2 zv.[zv. in dat.])
I.K.L. = Ida Kling (dat.)
JM = Jezusova mladost (pogl.)
J.L. = Jakob Lorber (dat.)
Lao = Pavlovo pismo skupnosti v Ladiokeji
SkŽ = Skrivnosti življenja (po G.Mayerhofer-ju) (stran)
NR = Novo Razodetje (priročnik, izdal dr.Walter Lutz)
NS = Naravno sonce (pogl.)
PN = Pričevanja narave
RB1 = Robert Blum (2 zv.; novi naslov »Od pekla do nebes«) (zv., pogl. in odst.)
SkS = Skrivnosti stvarstva (po G. Mayerhofer ju) (stran)
PpS = Posvetna podoba sveta (izdal Viktor Mohr)
1. O duhovni osnovi zdravja
A) Osnovni nauki za nego telesa in duše
VEv II/210 (1-16)
Gospod: »Glejte, telo je materija in je sestavljeno iz najbolj grobih pradušinih substanc, ki so z močjo in modrostjo Božjega in večnega duha stisnjene v takšno organsko obliko, ki pač v vsem potrebnem ustreza duši, ki domuje v tako oblikovanem telesu.
Duša, ki domuje v telesu, pa na začetku ni dosti bolj čista kot njeno telo, ker tudi ona izvira iz nečiste praduše padlega Satana. Za še nečisto dušo telo pravzaprav ni nič drugega kot najbolj modro in urejeno opremljen čistilni stroj.
V duši pa že biva čista iskra Božjega duha, iz katerega v glasu vesti prejme pravo zavest same sebe in Božjega reda.
Razen tega je telo za navzven opremljeno z raznimi čutili in lahko sliši, vidi, čuti, voha in okuša. Na ta način duša dobiva raznovrstna sporočila o zunanjem svetu, dobra in prava, slaba in napačna. Iz presoje duha, ki biva v njej, v sebi kmalu začuti, kaj je tu dobro in kaj slabo. Po drugi strani pa tudi z zunanjimi čuti svojega telesa spoznava dobre in slabe, dobrodejne in boleče in druge vtise, in vrhu tega Bog duši s pomočjo izrednega razodetja od znotraj in od zunaj z besedo pokaže pota Božjega reda.
Tako opremljena duša potem zmore v skladu z zlahka prepoznanim Božjim redom svobodno voditi samo sebe, kar seveda ne more biti drugače, ker duša sicer ne bi mogla doseči večno trajajočega, v sebi zaključenega, toda vendar svobodnega obstoja. Vsaka duša, ki hoče nadaljevati obstoj, mora s sredstvi, ki so ji dana na razpolago, sama sebe oblikovati kot sposobno za nadaljnji obstoj in se tako rekoč izgraditi, sicer na koncu lahko ali deli usodo telesa ali še v treh četrtinah neizoblikovana stopi iz telesa, ki kot popolnoma pokvarjeno ni več sposobno za nadaljnje in popolno izoblikovanje duše - in v tem primeru bo potem duša prisiljena s svojim ponovnim izpopolnjevanjem nadaljevati v mnogo neudobnejšem stroju, navadno na zelo žalosten in boleč način.
Telo je za vsakega človeka pekel v najožjem smislu, ker sestoji samo iz delov, ki so še najgloblje praobsojeni in zato morajo umreti. Materija vseh svetov pa, v katere je človek postavljen s svojim telesom, je pekel v najširšem smislu. Kdor torej veliko skrbi za svoje telo, ta očitno skrbi za svoj lastni pekel in hrani in pita svoje sodišče in svojo smrt za svoj lastni propad. Telo sicer mora dobiti določeno hrano, da je vedno sposobno duši ustrezno pomagati pri visokih življenjskih namenih. Kdor pa preboječe skrbi za telo in se skoraj noč in dan prepira, gara in kupčuje, ta očitno skrbi za svoj pekel in za svojo smrt.
Če telo dušo draži, da se za njegovo čutno zadovoljitev vrže v veliko dejavnost, to vedno izvira iz številnih nečistih v materiji naravnih ali obsojenih duhov, ki pravzaprav tvorijo bistvo telesa. Če duša preveč posluša zahteve telesa in ravna v skladu z njimi, tedaj naveže z njimi stik in na ta način stopi v svoj lastni pekel in v svojo lastno smrt. In če duša stori kaj takega, greši proti Božjemu redu v sebi.
Če duša v tem vztraja z ljubeznijo in velikim ugodjem, je prav tako nečista kot najbolj nečisti in sojeni duhovi njenega telesa, in tako ostane v grehu in s tem v peklu in smrti. Tudi če tako kot njeno telo še naprej živi na svetu, je vendarle toliko kot mrtva, čuti tudi smrt v sebi in seje zelo boji. Kajti duša v takem svojem grehu in peklu lahko dela, kar hoče, vendar pa ne more najti življenja, čeravno le-tega prekomerno ljubi.
Glejte, tuje tudi vzrok, zaradi katerega ogromno število ljudi o življenju duše po smrti svojega telesa ve ravno toliko kot kamen, ki leži ob poti. In če jim kdo o tem kaj pove, se kvečjemu posmehujejo ali se celo razjezijo in modreca vržejo skozi vrata. In vendar mora vsak človek najkasneje do svojega tridesetega leta zaključiti z oblikovanjem svojega jaza, da se gotovosti najsvobodnejšega, najbolj blaženega življenja, ki sledi telesni smrti, zaveda v taki polnosti, kot se orel zaveda leta visoko v svobodnem zraku!
Toda kako daleč so od tega oddaljeni ljudje, ki se o tem šele začenjajo spraševati! In glede na to, kako daleč pa so šele tisti, ki o tem sploh nočejo ničesar slišati in imajo tako verovanje celo za neumnost, kije komaj vredna zabavnega smeha! - Taki ljudje se potemtakem vse svoje zemeljsko življenje nahajajo v najpopolnejšem peklu in popolni smrti.
Kakšna duša se je lahko že popolnoma očistila, dano pa ji je vendarle precej časa, da istočasno očisti tudi svoje, samo po sebi še vedno nečisto telo in njegove duhove. Na ta način plemenitejši del telesa končno iz duše tudi lahko pritegne nesmrtnost in se po smrti najbolj grobega dela svojega bistva z dušo prebudi v njeni popolni okrepljenosti.
B) Ponižnost, osnovni pogoj vsega blagra
VEv IX/159
Gospod: »Brez Mene nihče ne more ničesar storiti za blagor svoje duše. In čeprav je naredil vse po zakonih, ki so mu bili razodeti, kot iz svoje lastne moči volje, pa mora vendarle v sebi priznati, da je bil samo len in počasen služabnik in mora za vse dobro, ki ga je storil, častiti edino Boga. In Bog ga bo potem tudi vedno krepil in mu dajal moči.
Kdor v vsem dobrem časti Boga, ta je Bogu zelo všeč in je pravi hlapec in služabnik po Njegovem srcu. Tega Bog ne bo zapustil, temveč ga bo ščitil s Svojo roko. Kdor pa v svojem srcu zapusti Boga in Ga zelo malo ali pogosto sploh ne spoštuje, si domišlja, da je gospod in ravna po svojem posvetnem razumu in se da častiti, če se mu je kaj posrečilo in govori o svoji modrosti in svojih plemenitih dejanjih, ta samega sebe poplača in od Boga ne more pričakovati plačila. Karkoli že delate, kar je dobro in pravo, to delajte v Mojem imenu in Jaz bom z vami in vas bom krepil in vam dajal moči!«
C) Zemeljsko in nebeško stremljenje
VEv VII/222 (9 in nasl.)
Rimski prijatelj kulturnega napredka je želel izboljšanje plovbe z ladjo po morju.
Gospod mu je odvrnil: »Kasnejši rodovi bodo gradili čudovite umetniško oblikovane ladje, s katerimi se bodo hitro kot ptiči lahko vozili po vseh morjih v vseh smereh. Toda to človeške sreče ne bo povečalo niti telesno in še manj duhovno, temveč jo bo celo zelo zmanjšalo.
Zato le prav dolgo ostanite pri tem, kar imate! Zakaj preveliko izboljšanje zemeljskih stvari je vedno resnično in dolgotrajno poslabšanje duhovnega, ki ga mora človek vendarle sam kultivirati z vsemi močmi svojega življenja.
Kaj koristi človeku, če bi si lahko pridobil vse zaklade sveta, bi pa zaradi tega utrpel največjo škodo na svoji duši?! Ali še vedno ne poznate kratkotrajnega življenja vsega mesa na tej Zemlji in končne usode mesa?! Če torej umreš kot cesar ali kot berač, je to za onostranstvo vseeno!
Kdor je tostran veliko imel, ta bo onstran moral veliko pogrešati, kdor je pa tukaj imel malo ali sploh nič, ta bo tudi onstran pogrešal malo ali sploh ničesar in bo toliko lažje in prej prišel do notranjih in edino pravih, živih duhovnih zakladov.
Zato so bili praočetje te Zemlje tako srečni ljudje, ker so svoje zemeljske potrebe zadovoljevali tako preprosto, kot je to bilo mogoče. Ko pa so potem posebno tisti ljudje, ki so se zadrževali v globlje ležečih dolinah, začeli graditi mesta, se jih je ob tem polastil tudi napuh. Pomehkužili so se, postali so leni in so kmalu zabredli v razne pregrehe in s tem v vsakovrstno bedo. Kaj dobrega so imeli od tega? Izgubili so Boga iz oči svojih duš in zapustila jih je vsa notranja življenjska sila duha, tako da, enako kot mnogi od vas, niso mogli več verjeti v življenje po smrti telesa.
Ali ni bila to prav grozljiva zamenjava, ko so za večjo udobnost materialnega življenja tako rekoč skoraj v celoti izgubili duhovno?!
Kdor je torej pameten med varni, ta naj vedno znova skuša po nepotrebnem predobro in udobno materialno življenje zamenjati za čisto, pravo, duhovno, in tako bo več storil za nekaj neskončno velikega, kot če bi iznašel največje stvari, kot na primer, kako se popolnoma varno in hitro kot ptič lahko voziš po vseh morjih?! Nekoč pa bo moral vendarle umreti. Kaj bodo tedaj koristile njegove največje iznajdbe njegovi duši?!
Zato ostanite pri tem, kar imate! Iščite predvsem, kako bi lahko vedno bolj in bolj hodili po duhovni poti, na ta način boste iznašli največjo in najboljšo stvar za veliko plovbo z ladjo iz tega zemeljskega v drugo, onstransko duhovno (življenje).
Zastavite vse svoje sile in sredstva, da bi dosegli to, kar zagotovo večno traja. Za zemeljsko telo pa skrbite samo toliko, kot je v razumni meri potrebno!
Da človek mora jesti in piti in svoje telo ščititi proti mrazu in veliki vročini, je popolnoma naravna stvar; toda kdor pa za telo stori več kot za dušo in končno skrbi edino le za telo, nasprotno pa ničesar ne stori za blagor duše, ki vendar večno živi, ta je zares slep in nadvse neumen bedak...
Če ste to zdaj dobro razumeli, Me ne vprašujte več, kako bi prazne zemeljske stvari lahko kar najbolj izboljšali. Kajti Jaz sem na ta svet prišel samo zato, da bi vam pokazal in utrl poti do večnega življenja, da bi mogli po njih varno in lahko napredovati ! «
D) Blagoslov preprostosti
VEv IV/183 (7)
Gospod: »Če vi ljudje hočete zares srečno živeti na tej Zemlji, ostanite pri svoji stari preprostosti! - Prvič vas to stane manj napora in dela in drugič imate le čisto majhne naravne potrebe, ki jih lahko pokrivate... Zato vam za svoje naravne potrebe ni treba porabiti veliko časa in se zato več in izključno lahko ukvarjate z duhovnim razmišljanjem! In glej, to je več vredno, kot s krvavim znojem graditi palače na račun sto tisočih človeških življenj.«
E) Duhovna korist naravnega načina življenja
VEv VI/140
Gospod trem modrecem iz Perzije: »Vse po naravi boljše ljudi bodo duhovi na bolj ali manj zaznaven način poučevali v raznovrstni duhovni in naravni znanosti. In čim bolj naravno, preprosto in vase poglobljeno živijo ljudje na svetu, toliko bolj in živahneje so povezani z boljšimi in dobrimi duhovi iz onostranstva. - To je bil primer tudi pri vas. Ko ste pa potem zaradi svojih številnih potovanj pričeli vedno bolj tekati po svetu, so vas zapustili tudi vaši svetlobni duhovi, ki so vas poučevali ter vas prepustili vašim lastnim spoznanjem.«
F) Kar človek potrebuje - in Zemlja nudi
DS II/90
Recimo, da zmeren jedec dnevno potrebuje tri funte (okoli 1,5 kg) jedi; to je prav lahko izračunati za tristo petinšestdeset dni. To je torej tudi naravna človekova potreba. Vsako leto si lahko zbere tako količino. Če ima ženo in otroke, lahko za vsako osebo zbere enako količino in pri tem ravna popolnoma v skladu s svojo naravno pravico. - Velikemu jedcu, ki mora opravljati posebno težka dela, je popolnoma prosto dovoljeno, da si zbere dvojno količino.
Če bo to na splošno upoštevano, na Zemlji nikdar ne bo hude stiske. Kajti Gospod je njeno rodovitno površino uredil tako, da ob pravilnem obdelovanju in razdelitvi zemljišč v popolnoma zadostni meri lahko preživi dvanajst tisoč milijonov ljudi. V sedanjem času pa živi komaj nekaj več kot tisoč milijonov ljudi na Zemlji, in med njimi je skoraj sedemsto milijonov revnih, ki trpijo pomanjkanje.
V čem je razlog za to? Prav v tem, da pogojev tega Božjega zakona, ki je utemeljen v naravi vsakega človeka, dejansko ne uresničujejo v praksi.
Toda pojdimo dalje! Kako velik je kakšen človek in koliko potrebuje za pokritje svoje kože, je ravno tako nadvse lahko izmeriti. Vsakemu človeku pa naj bo dovoljeno, da si glede na vrsto letnega časa priskrbi štiri vrste oblačil. To je naravi ustrezno merilo za zbiranje blaga za obleke in same priprave. Dodal pa bom še enkrat toliko, kar se tiče gornje obleke in štirikrat toliko za spodnja oblačila, in sicer zaradi menjanja oblačil s čistimi. Če bo upoštevano to merilo, potem na celi zemeljski površini ne bo nobenega nagega človeka. Ker pa na Zemlji ustanavljajo ogromne tovarne blaga za obleke, ki po izsiljenih sramotnih cenah odkupujejo vse osnovne oblačilne materiale in iz teh potem proizvajajo neskončno količino oblačil, in sicer takšnih, ki so daleč bolj razkošna kot koristna, in jih potem po v nebo vpijočih cenah prodajajo ubožnemu človeštvu, vrhu tega pa se tudi mnogi premožni ljudje, posebno še ženske, v teku let oskrbijo z oblačili za več kot stokratno menjanje, je s tem naravi ustrezno razmerje silovito moteno in mora od tisoč milijonov ljudi najmanj šeststo milijonov hoditi naokrog v pomanjkljivih oblačilih.
Kako velika pa mora biti hiša, da bi pod njeno streho pošteno in udobno bival par ljudi z družino in potrebno služinčadjo? Pojdite na deželo in se prepričajte in glede tega vam bo zagotovo postalo jasno, da za pravično in udobno bivanje niso potrebni gradovi in palače s sto sobanami.
Kar je nad takim [pravičnim] razmerjem, je proti Božjemu redu in s tem proti Njegovi zapovedi.
Kako veliko mora torej biti zemljišče? Vzemimo srednje donosno zemljo! Na tej je mogoče ob zmernem obdelovanju, in sicer na površini tisoč kvadratnih klafter (1,9 ha) za človeka celo v srednjih letih pridelati popolnoma zadosti, da človek s tem pokrije svoje enoletne življenjske potrebe. Pri dobrem zemljišču zadostuje polovica; pri slabih tleh za eno osebo velja dvojno kot za srednja tla. Kolikor oseb torej šteje družina, po tolikokrat naravno-pravno določeno površino zemljišča lahko vzame v posest. Mi pa želimo biti pri obsegu prav velikodušni in dajemo za eno osebo dvojno in določamo to tudi v celoti kot naravno-pravno odobreno od Boga. - Če bi zemljišča razdelili na ta način, bi imelo sedem tisoč milijonov družin na zemeljski površini zagotovljeno svojo zemljiško lastnino.
G) Lažna svetost
VEv VI/Sl
Gospod: »Telo potrebuje svoje - in duh svoje. Svojim udom smo dolžni dati pravo okrepitev in potem ne bomo pozabili duha.
Naj vendar nihče ne verjame, da Bogu izkazuje všečno uslugo, če se posti in v raševinasti obleki pred očmi vsega sveta dela pokoro za storjene grehe! Gospoduje prijeten samo tisti, ki hvaležno je in pije, kar mu je dal Gospod Bog, da bi s tem okrepil svoje telesne moči za koristno delo, s čimer sebi in svojemu bližnjemu lahko veliko koristi, in če je naredil kakšen greh, tega kot takega spozna, obžaluje, sovraži, ga ne naredi več in se torej resnično poboljša.
Seveda pa je žal veliko takih, ki svoje življenje preživljajo samo z uživanjem hrane in pijače. Skrbijo samo za svoj trebuh in za svojo kožo. Ljubezen do bližnjega jim je tuja in pred revnim človekom pljunejo in ga ne pustijo do praga svoje hiše. Njihov vedno poln trebuh jim nikoli ne pusti občutiti bolečine lakote in žeje. To so pravi požrešneži, zapravljivci in pijanci, katerih telo je zaradi tega stalno pripravljeno na razne pregrešnosti, vlačugarstvo in zakonolomstvo. To je potem žretje in požrešnost, s čimer nihče ne bo prišel v Božje kraljestvo.
Enaki pa so tudi tisti hinavci, ki se postijo, delajo pokoro v raševinastih oblačilih in za svoje grehe v templju veliko darujejo, da bi jih ljudje hvalili in jih imeli za pravične, medtem ko pa le-ti sami potem vsakega človeka gledajo postrani, ga zaničujejo kot domnevnega grešnika in se mu že na daleč izognejo, ker ga niso nikdar videli, kako se je postil, delal pokoro v raševinastih oblačilih in daroval v templju.
Jaz pa vam pravim: Tovrstni ljudje so prav tako gnusoba pred Bogom; zakaj njihovo srce, čut in razum so otrdeli. Svoje soljudi presojajo neprizanesljivo in brez popuščanja, pometajo pred sosedovimi vrati in ne opazijo velikega kupa nesnage pred lastnimi hišnimi vrati. O resnično, vam rečem: Kakor sedaj ti tempeljski svetniki in pravičniki merijo, enako jim bo onkraj spet odmerjeno! «
H) Brez ozkosrčnosti proti tujim navadam
VEv VIII/99-100
Gospod: ...Nato so se vsi dvignili in odšli tja, kjer so bila zanje pripravljena počivališča. Jaz pa sem na Svojem ležalniku ostal v dvorani do jutra.
Potem ko se je v tej noči vsakdo dodobra naspal in spočil, so vsi z Menoj vred vstali že več kot eno uro pred sončnim vzhodom in se umili po judovskem običaju. Rimljani pa so se umili po svojem običaju z dišečimi vodicami in se nato namazali s prav tako dišečim oljem, ki je v sobah hiše razširil močan prijeten vonj.
Tedaj so stopili k Meni nekateri apostoli in rekli: »Gospod, ti so pač prevzeli našo vero in naše prepričanje, toda zdi se, da vendarle hočejo ostati pri svojih poganskih običajih! Te njihove vodice, olja in mazila so najbrž zelo draga in zanje bi bilo vendar tudi koristneje, da bi se tako kot mi umivali samo s čisto in svežo vodo in bi drag denar, kolikor stanejo njihove vodice, olja in mazila, porabili za reveže.!«
Rekel sem Jaz: »Kdor revežem dela to, kar delajo ti Rimljani, ta ima tudi pravico - če ima za to dovolj premoženja -, da svoje telo neguje na način, kakršnega je navajen že od otroških let. Kajti zanje je to postala naravna potreba tako kot za vas čista in sveža voda. Jaz pa ne gledam na to, ali in s čim si je kdo očistil in poživil kožo, temveč samo na to, ali je pred Menoj umitega in čistega srca.
Zato, če boste narodom oznanjali Moj Evangelij, jim pustite, naj ohranijo svoje navade nege telesa! - Za vsakogar je dovolj, da veruje v Mene in v Moje ime in živi po Mojem nauku. Svoje telo pa naj hrani in neguje, kot je tega navajen od otroštva, da bo lahko na svoj način ostal svež in zdrav.
Skratka, kar vidite, da dopuščam Jaz, to dopuščajte tudi vi! Kar pa sem za dušno dobro vsakogar svetoval vam, to svetujte - ne da bi se jezili, ali kdo to sprejme ali tudi ne sprejme - tudi vi tistim, h katerim vas bo vodil Moj duh!
Tudi jejte in pijte, kar vam postavijo na mizo in ne delajte hrupa glede materialnega zunanjega judovstva, ki pred Menoj nima nobene vrednosti, temveč ravnajte v duhu pravega, notranjega in živega judovstva, tako boste Moji resnični apostoli in vesel bom vas in vaših del in bom v duhu ostal med vami do konca časov te Zemlje! - Ali ste Me razumeli?«
l) Ne bežite pred svetom
VEv 1/83 (3 in nasl.)
Gospod: »Kdor popolnoma sprejme Mojo besedo in dosledno dela in živi v skladu z njo, ta s tem sprejme tudi Mene Samega z vso Mojo ljubeznijo, modrostjo, oblastjo in močjo in na ta način postane pravi Božji otrok, kateremu Oče v nebesih ne bo odrekel ničesar, kar ima On! ...
S tem pa nočem narediti iz vas potuhnjencev in preklinjevalcev sveta, temveč njegove modre uporabnike!
Ali ne bi bilo treba imenovati norca tistega, ki bi se v kakšno dobro uporabljivo orodje, ki mu je potrebno za opravljanje njegove umetnosti, tako zaljubil, da ga sploh ne bi želel uporabljati za določen namen, temveč bi samo z naslado buljil vanj in bi ga hranil v skrinji, da ne bi zarjavel in tako postal manj lep?!
Svet je za vas orodje, s katerim lahko naredite nadvse veliko dobrega in čudovitega, če ga uporabljate ustrezno namenu! Toda kot Moji apostoli morate to orodje uporabljati tako, kot sem vas učil Jaz, vaš edini pravi Mojster!
Če boste to orodje tako uporabljali, vam bo prineslo večno življenje in vas bo utrdilo. Če ga boste pa uporabljali drugače, vam bo to orodje, tako kot oster nož v rokah nedoletnih otrok, zelo lahko in hitro zadalo smrtno rano! «
J) Brez slepega podrejanja zakonitosti
I.K.L. 2.10.1894
Piši, ker vam še vedno ni popolnoma jasno in Me sprašujete, če strogo upoštevanje dietnega reda velja tudi za nekoliko hladnejše podnebje. - Glejte, to vam bom povedal:
Moj red ne velja samo za te štiri zemeljske dele, temveč za vso vidno stvarstvo. Ta Moj red pa ne sestavljajo le namigi, ki jih sem in tja podelim iz Svoje ljubezni, temveč je v popolni svobodni volji ljudi, katerim vedno delim samo očetovske nasvete, nikoli pa Božjega zakona. Zato se vsi dobro varujte tega, da bi v Meni videli zakonodajalca! Jaz nisem prišel zaradi tega, da bi nad vas postavil zakon, da bi vas torej predal sodbi, temveč sem prišel zato, da bi vas osvobodil bremena zakona in iz sojenih, v ozke oblike stlačenih bitij, naredil duhovno svobodne ljudi, »Božje otroke«.
Kdor v tem smislu sledi Mojemu ljubezenskemu nasvetu, temu bo le-ta v blagoslov. Kjer pa vlada le najrahlejša prisila, kjer gonilo torej ni čista ljubezen do Mene, pa je človeku bolje, če živi po svoji ljubezni, ki je stara mesena in egoistična ljubezen. Kajti vse, kar delate, naj prihaja iz vaše lastne volje, iz največje globine srca, ker drugače iz vašega srca ne more priti nobeno pravo ljubezensko dejanje, ki ga boste nekoč našli pri Meni zapisanega v dobro.
Ljubši Mi je tisti, ki po svoji svobodni volji ne sledi Moji volji, kot pa tisti, ki Mi brezvoljno sledi iz strahu in hlapčevskega duha. - Prvemu manjka samo še pravo spoznanje in živo prepričanje, da sem v Besedi Jaz. Ko bo to enkrat spoznal, bo prostovoljno in z vso ljubeznijo svojega srca sprejel v sebi prepoznano resnico in po svojih močeh živel v skladu z njo. Boječi pa Mi bo dajal vedno samo polovično ljubezen in skoraj nobene dobre volje, ker ne živi po svojem notranjem prepričanju, temveč po nauku, ki so ga naučili od zunaj, katerega v temelju svojega srca niti ne ljubi niti ne razume, temveč mu sledi le zaradi eventualnih koristi toliko časa, dokler zaradi tega ne utrpi kakšne škode ali znatnih žrtev.
Glejte, tu imate spet majhno sliko različnih poslušalcev in izvajalcev Besede, ki vam jo dajem zaradi boljšega razumevanja vaše naloge na Zemlji in kot vodnika k večnemu življenju!
2. Zdrav zakon
A) Svarilo pred nečistostjo
VEv 1/86
Gospod: »Kdor nečistuje in se vlačuga, ta je v svoji duši zelo bolan! Zakaj zaradi tega greha človekovo srce iz dneva v dan postaja trše, brez občutka in bolj neusmiljeno proti soljudem in na koncu ne ljubi drugega kot samega sebe in predmet svoje strasti. Takšno srce potem beži pred Božjo besedo, ki ga svari pred njegovim zlim poželenjem, in končno celo postane sovražnik tistih, ki v srcu ohranjajo Božjo besedo in živijo po njej. Za to boleznijo precej trpite in zato sem spet prišel k vam, da bi vas ozdravil te hude in smrtne bolezni. Kdor od vas čuti, da ga je napadla ta najhujša bolezen, naj se zaupa Meni in Jaz ga bom ozdravil! ...
Resnično, rečem vam: Nečistniki in vlačuge ne bodo prišli v Božje kraljestvo; to bi se zgodilo, če bi se močno odvrnili od svojega pohujšljivega načina življenja! ... Kajti mesena naslada je Satanov zvijačni trik! Gorje, kogar se je na ta način polastil Satan! Vsakdo bo na koncu v veliki stiski, da bi se rešil iz teh krempljev! Njegov delež bo neizrekljivo trpljenje in bolečine! Dejansko upoštevajte vse to; sicer bodo prišli dnevi, ki vam nikakor ne bodo všeč!«
B) Blagoslov nedolžnosti
VEv IV//230-231
Gospod: »Če bi se ljudje izogibali grehu nečistosti in spolno občevali le tolikokrat, kolikor je potrebno za prebuditev sadu v telesu žene, vam povem: Med vami ne bi bilo niti enega, ki ne bi bil vsaj jasnovidec! Ker pa, kot je med vami navada, tako moški kot ženska zapravljata najboljše moči s pogosto dnevnim praznim izgubljanjem najplemenitejših in duši najsorodnejših življenjskih sokov in zaradi tega nikdar ni zaloge, iz katere bi na koncu v duši lahko nastala močnejša luč!
Zaradi tega pa se taki ljudje vedno bolj in bolj polenijo in postanejo bitja, ki kot polipi iščejo užitek. Redkokdaj so sposobni svetle misli in so boječi, strahopetni, materialno usmerjeni, muhasti, občutljivi, sebični, nevoščljivi in ljubosumni. Duhovnost težko razumejo ali sploh ne; ker njihova fantazija blodi vedno okrog naslade smrdljivega mesa in se noče nikoli dvigniti k nečemu višjemu in duhovnemu. In če so med njimi tu in tam vendarle nekateri ljudje, ki vsaj v maloštevilnih treznih urah bežno pogledajo kvišku, takoj pridejo, kot črni oblaki na nebu, čutne misli in višje prekrijejo tako, da duša to takoj pozabi in hitro spet podleže meseni nasladi! ...
Zato prav zares vedite, da bodo prešuštniki in prešuštnice, zakonolomci in zakonolomke in nečistovalci vseh vrst moškega in ženskega spola, težko prispeli v Moje kraljestvo!
Če se ti v tvojem srcu to zdi nekoliko prehudo, tedaj poskusi spreobrniti takega meseno čutnega človeka. Prični ga opozarjati na Božje zapovedi, reci mu: »Mir bodi s teboj, Božje kraljestvo se ti je približalo! Prenehaj s svojim grešnim življenjem, ljubi Boga nadvse in svojega bližnjega kakor samega sebe! Išči resnico, išči Božje kraljestvo v globinah svojega srca! Pusti svet in puhlo materialno in poskusi v sebi zbuditi življenje duha! Moli, raziskuj in ravnaj po Božjem redu!« - in tvoje besede bodo naletele na popolnoma gluha ušesa! Zasmehoval te bo, ti obrnil hrbet in ti rekel: »Poberi se, ti pobožnjakarski norec, ne draži me s svojo neumnostjo, sicer me boš prisilil, da ti bom primazal klofuto v obraz!«
Če ga boš drugič opomnil, lahko pričakuješ še hujšo grobost, kot je bila prva!
Zato prešuštnik ni samo čutni grešni kozel, temveč v svoji razdraženosti tudi prav hudoben človek; poln je divjega ognja in slep in gluh za vse duhovno dobro in resnično. Razbojnika veliko prej spreobrneš kot pa pravega vlačugarja in zakonolomca.
Kjer se je nečistovanje kot prava dušna kuga razširilo med ljudmi, tam je pridiganje Evangelija doseglo svoj konec.... Skrbite zato predvsem, da se ta pregreha nikjer ne bo razširila! In zakonci naj to delajo samo toliko, kolikor je neizogibno potrebno za spočetje človeka. Kdor moti svojo ženo med njeno nosečnostjo, ta že v materinem telesu pokvari sad in mu vsadi duha nečistosti. Kajti isti duh, ki zakonca draži in sili, da spolno občujeta več kot je naravno primerno, potem potencirano [okrepljeno] preide v sad.
Zato naj se to tudi pri spočetju dobro in zelo vestno upošteva, prvič, da do spočetja ne pride iz navadne čutne sle, temveč iz resnične ljubezni in dušnega nagnjenja - in drugič, da mora ženska, ki je spočela, še dobrih sedem tednov po porodu sadu imeti nemoten mir!
Otroci, ki so bili spočeti na ta pravi način in so nemoteno dozoreli v materinem telesu, bodo, prvič, prišli na svet že telesno popolnejši, ker more duša v popolnoma izoblikovanem organizmu vendar zagotovo prej in lažje poskrbeti za svoje duhovno ognjišče kot pa pri že pokvarjenem, ki ga mora takoj popravljati in krpati. In drugič je sama [v sebi] čistejša in svetlejša, ker je ne motijo nečisti duhovi, ki se zaradi pogostih dnevnih spolnih občevanj zasadijo v meso embrija in tudi v dušo. Kako lahko taka duša svojega duha že v najnežnejšem otroštvu enako kot Samuel dvigne k Bogu v resnični otroški, najnedolžnejši ljubezni! Pri takšnih otrocih se že zgodaj prične oblikovati zunanja življenjska sfera in kmalu lahko postanejo jasnovidni in njihovi volji se bo pričelo uklanjati vse, kar je v Mojem redu.
Kaj pa so nasprotno temu že v materinem telesu pokvarjeni otroci? Pravim vam: Komaj kaj več kot navidezno oživljene sence življenja! In kje je glavna krivda za to? To, kar sem vam doslej v zadostni meri pokazal kot posledico mesene naslade!
Kjerkoli boste v kasnejšem času pridigali Mojo Besedo, ta nauk ne sme manjkati! Kajti ta nauk obdeluje tla življenja in jih osvobaja trnja, težko prehodnega grmovja in kopriv, s katerih človek še nikoli ni obral grozdja in fig.«
C) O zmožnosti spočetja in njeni pravilni uporabi
B III/64 (9-18)
Lameh, eden od praočetov, pravi: »Moški ima občutek, zaradi katerega bi se polastil ne samo ene, temveč več žensk; in ta občutek je pravi nenasitnež. Kajti, če bi nekdo imel eno, dve, tri in še več najlepših žensk, potem bi pa prišel v kraj, kjer bi bilo še sto spet drugače oblikovanih lepih žensk, glej, tedaj bi spet občutil strašansko nujo, da bi se polastil tudi teh sto!
Zakaj [si mu dal, Gospod] tak nagon, ki ga v skladu s Tvojim redom ni dovoljeno zadovoljiti?«
Gospod odvrne: »Glej, z bogastvom občutka je prav tako kot z bogato opremljeno sposobnostjo zaploditve. Občutek, ki govori v srcu kot močna poteza ali nagon, je prav tako bogata sposobnost spočetja v duhu. - Če pa moški nečistuje in svoje seme razsipa po cestah in ulicah, Mi povej, ali bo takšen skrajno oslabljen moški sploh lahko kdaj zmožen z rodovitno žensko spočeti ustrezni sad? Glej, ne bo! Kajti iz tropin ne iztisneš več duhovnega soka.
Tako pa je tudi z bogastvom občutkov: Mož naj zbira samo svoj občutek v srcu in naj se potem vrne k Meni! In ko bo dosegel pravo zrelost moči, potem bo v Meni, pratemelju vseh stvari in tako tudi vseh še tako lepih žena, našel najbolj zadostno in zadovoljivo nadomestilo in bo potem s tem najmočnejšim visokim občutkom lahko ljubil svojo ženo z vso primerno močjo in sosedova žena ga ne bo več mamila.
Vedi pa to, da je na tem svetu vse v človeku samo priprava, ki jo je treba razviti za neskončno vzvišen, večen namen. Zato naj moči, ki jih začuti v sebi, ne uporabi prej, dokler popolnoma ne dozorijo. - Kakor pa zemeljski sadeži zorijo samo na sončni svetlobi, prav tako zorijo tudi človekove duhovne moči samo na Moji svetlobi. Zato naj vsak človek obrne svoje moči k Meni, da bo postal popolnoma dozorel, mogočen človek v Mojem redu. Kdor pa tega ne stori, ta je sam kriv svoje smrti.«
D) Evangelij zakona
JM 102 (17 in nasl.)
OTROK JEZUS pa se je takoj zravnal in rekel Cireniju in njegovi nevesti Tuliji: »Jaz nisem Gospod tega, kar je svetno; zato sta, kar se Mene tiče, v vsem posvetnem svobodna! Če pa sta v srcu zares vzljubila drug drugega, potem tega ne prelomita! - Zakaj pri Meni ne velja za zakon nobena druga zakonitost, kot tista, ki je z žarečo pisavo napisana v vaših srcih.
Ti, Moj Cirenij, si tej hčeri kar silno naklonil svoje srce; zato ga ne odvrni več od nje! - In tebi, hčerka, se je že ob prvem pogledu vnelo srce za Cirenija, zato si pred Menoj že njegova žena! Saj pri Meni ne velja zunanji nasvet ali proti nasvet, temveč pri Meni velja samo nasvet vajinega srca. Ostanita mu torej za večno zvesta, če nočeta pred Menoj postati prava zakonolomca!
Preklet naj bo odsvetovalec iz posvetnih razlogov v zadevi ljubezni, ki je od Mene! - Kaj pa je več: živa ljubezen, ki je iz Mene, ali posvetni vzrok, ki je iz pekla?
Če pa sta se že na prvi pogled spoznala in povezala v skladu s tem živim zakonom, potem se ne ločita več, če nočeta pred Menoj grešiti!
Za veljavne pa nimam posvetne zakonske zveze, temveč samo zvezo srca. Kdor to prelomi, ta je pred Menoj pravi zakonolomec!
Gorje pa tudi ljubezni, katere razlog je posveten - ta je prekleta!«
Te Otrokove besede so povzročile, da so vsi osupnili in nihče si ni upal še naprej govoriti o zadevah zakona.
E) Očetove besede za zakonsko pot
B II/89 (3 in nasl.)
Potem ko so očetje z materami blagoslovili novi zakonski par, je prišel Joras s svojo lepo in mlado ženo spet k Abedamu (Gospodovo ime, ko se je pojavil med praočeti), ker ga je On pred tem povabil. Ko je spet stal pred visokim Abedamom, je Sveti takoj položil Svoje roke najprej na Jorasa, nato pa tudi na Beselo, se dotaknil glave in srca, to je leve strani prsi, in pri tem izrekel naslednje besede:
»Sprejmita Moj blagoslov za večno življenje! Spočenjajta prave, žive sadove čiste ljubezni! Naj se vajinima telesoma ne približa nema zadovoljitev tega, na čemer visi meso in s tem tudi greh, tako bosta zmeraj zares in zvesto hodila pred Menoj. Kdor pa dela dobro svojemu mesu, ga hrani preko prave mere in ga skuša z vso naslado razveseljevati, ta hrani svoj lastni greh in s poželenjem svojega mesa podeli večni smrti vso oblast nad seboj.
Zato venomer krotita svoja poželenja, če ni čas, da Mi spočneta živi sad! Ko pa bo čas, potem Me pokličita, da vaju bom držal, ko bosta grehu prinašala žrtev, in zato ne bosta padla, temveč ostala v Moji milosti.
Kajti kdor pade, ta težko vstane in pri vsakem padcu bo duh obdan z novo mrtvaško ječo. Če se hoče potem rešiti iz ujetništva mesa, ki je stari greh in stara smrt duha - kako mu bo šlo tedaj, ko bo moral namesto ene prebiti več sto skorij, kjer je vsaka naslednja bolj trdovratna?! ...
Zato vama še enkrat rečem: Ne hranita, ne krepita in ne naslajajta svojega mesa! Ker s tem hranita, krepita in razveseljujeta svojo lastno smrt, ki obdaja duha kot poslednja ječa pred njegovo ponovno osvoboditvijo ali ponovnim vstajenjem v polno večno življenje iz Mene in v Meni!
Ti, Moj ljubi Joras, si videl veličino in vzvišenost tega, kaj pomeni biti otrok Moje ljubezni! Občutil si polnost žara Moje očetovske ljubezni! Ostani torej zvest Moji volji; ostani zvest Meni, svojemu Bogu; da, ostani zvest Meni, svojemu svetemu, najljubeznivejšemu Očetu!
Kadarkoli ti bo meso na srce položilo neprimerno zahtevo, vedno poglej zvezde na nebu in Jaz ti bom govoril iz zvezd in ti povedal, kaj moraš storiti!
Če bi pa hotel skreniti s te Moje poti, ki sem ti jo sedaj začrtal, se bo tudi nebo pred tvojimi očmi zagrnilo v goste oblake in toliko časa ne boš več videl zvezd, ki bi ti govorile, dokler se ves skesan ne boš vrnil na to Mojo pot!
Če pa boš odkrito ostal zvest Moji volji, boš v sebi kmalu začel spoznavati njeno veliko moč. Zakaj prav s tem, da slediš Moji volji, jo sprejmeš vase in jo narediš za svojo...
Kdor pa si je Mojo voljo naredil za svojo, ta je postal tako popoln kot Sem Jaz, njegov Oče, in opravljal bo življenjska dela, ki jih opravljam Jaz. Kdor pa se je tako polastil Moje volje, ta je prejel tudi pravo otroštvo...
Pravo otroštvo pa je vendar to, da je vsakdo v Moji volji in Moja volja v njem. In to je pravi, živi sad čiste ljubezni in večno življenje.
Predvsem ta sad Mi moraš zaploditi s svojo ženo. - Če si zaplodil tega, potem boš spočel tudi otroke, ki bodo izšli iz Moje volje in bodo popolnoma enaki temu, ki jih je spočel.
To pa je Moj blagoslov, da torej Moja volja postane tvoja in da boš večno živel iz nje in v njej! -Amen!«
F) Božja volja za moža in ženo
B I/36
Ve žene skrbno pokrivajte svoje telo, da vaša bit moža ne bo zapeljevala k nečistosti. Zato bodite predvsem sramežljive kot čebelja samica, ki si ne upa prikazati na sončno svetlobo, temveč se dan in noč skrbno plazi nad celicami svojih nedolžnih otročičkov. Takšne naj bi tudi bile - in v vsem poslušne svojim možem, v kolikor to zahteva najsvetejša Božja volja. Če pa bi vas mož vendar hotel prisiliti k nečemu proti najsvetejši Božji volji, je tudi vam dovoljeno, da pred možem odkrijete svojo glavo in ga prijazno opozorite na njegove dolžnosti iz Boga. In če boste vse to natančno izpolnile, potem vas bo Bog obdaril z velikimi milostmi in v neskončni lepoti boste za večno in nesmrtno postale sladka paša za oči svetega Očeta.
Vam možem pa naj ne bo dan noben drug zakon kot neprestano se vam razodevajoča sveta volja najvišjega Boga. Kdor od vas pa le-te v svojih prsih kdaj ne bo upošteval, pred tem se bodo počasi zapirala tako Božja usta kot tudi usta narave. Ker se je od Boga obrnil navzven, mu bo potem dan tudi zunanji zakon, ki ga bo naredil za sužnja greha in hlapca pekla, če se ne bo zelo hitro skrušil v srcu in ga očistil v ponižni poslušnosti ter ga v strahu in ljubezni, s prošnjo prinesel pred Boga, da bi ga On spet blagoslovil in posvetil.
G) Slabi zakoni in njihovi sadovi
NS 23.pogl.
Gospod : »Verjemite Mi: Zakon, ki je sklenjen na Zemlji, in je najbolj zaničevanja vreden, je zakon, ki je sklenjen zaradi denarja ali zaradi materialnih dobrin. Ta ima tudi zagotovo svoj konec tam, kjer ima njegov vzrok svoj konec. - Nič manj pogubni in zaničevanja vredni so tudi tisti zakoni, katerih temelj je čutnost in obojestransko privlačna telesna podoba; kajti tudi ti polagoma preminejo tako kot njihov temelj. - Nekaj podobnega so tudi politični zakoni [slabi in minljivi]; tudi ti ne trajajo dlje kot razlog njihove sklenitve. - Taki so tudi prezgodnji zakoni mladostnikov [neobstojni]; ker tudi ti preminejo tako kot vzrok zanje. - Enako je z zakoni zaradi blišča; tudi ti preminejo tako kot njihov pogubni vzrok.
Samo zakoni, katerih edini temelj sem Jaz, bodo obstajali večno, ker je njihov temelj večen!
Zato sem vam tudi dal to, da boste iz tega spoznali, kako naj bodo pravi zakoni sklenjeni in kakšni naj bodo in kakšen naj bo njihov temelj.
Ali ne pravite tudi sami: Na slabi podlagi ne morejo zoreti plemeniti sadovi, temveč samo plevel in koprive? - Če tako ves svet vidite v slabem in vprašate: Od kod to? - vam Jaz rečem: Poglejte tla, na kateri so zrasli sadovi in po tem presodite, ali na takem barju in močvirju morda lahko raste plemenita trta? Trto sadite vendar samo na pobočjih, da tam vdihava in vsesava čistejše sokove in dober zrak, in pravite: To so najboljša tla za trto! Glejte, tako naj bi bili tudi živi sadovi človeškega rodu, kot najplemenitejša sadika na Zemlji, posejani na najboljša tla! - Zato se ne čudite zaradi slabih sadov, če se vzgajajo v mlakužah, odtokih in močvirjih! Takšna tla pa so vaši posvetni zakoni; zato so tudi vaši sadovi takšni kot tla!«
H) Moški in ženska
RBZ II/157 (12)
Čista ženska ljubezen je samoljubje! Zakaj kdor se pusti toliko razvajati od ženske ljubezni, da mu ljubezen do bližnjega in iz te ljubezen do Boga postane nadležna, ta v bitju ženske ljubi samega sebe! Zato ne dovoli, da bi te očarljiva ženska postava prekomerno začarala, sicer boš podlegel šibkosti ženske, medtem ko naj vendar ženska v tvoji moči vstane kot eno bitje s teboj in v tebi! - Kakor ljubiš ta ali oni ud svojega telesa, tako ljubi tudi žensko, da bo postala eno s teboj! Toda Boga ljubi nadvse, da se boš v taki najmogočnejši ljubezni prerodil in tako za večno postal pravi, najsvobodnejši državljan najčistejšega Božjega kraljestva in bo tvoja žena kakor eno bitje s teboj!
3. Vzgoja otrok
A) O duši otrok
Ze 53.pogl.
Da je duša otrok deloma vzeta tudi iz duše staršev, dokazuje fizična podobnost otrok in staršev. Kar je drugačnega, to ostane drugačno in fizično ni podobno roditeljema. Kar pa je od roditeljev, to se fizično izrazi s podobnostjo z roditelji in starši po tem spoznajo svoje otroke.
B) O resnosti vzgoje otrok
J. L. 8. 6.1840
»O Gospod! Kakšna naj bo vzgoja človeških otrok, da bi postali sposobni, da bi se nekoč imenovali Tvoji otroci?« Piši torej! To je dobro in prav postavljeno vprašanje, na katerega vam bom Jaz dal popolnoma določen odgovor. Ampak glejte, če vam to prav osvetlim, da boste zvesti pastirji svoje majhne črede, ki vam je bila dana iz globine, da jo s svetlim ognjem Moje ljubezni privedete do viška vse ponižnosti in s tem na pot vsega življenja. Toda potrebno bo veliko truda in ta trud bo poplačal vašo meseno naslado, ki ste jo mnogokrat uživali s svojimi ženami, zaradi česar je bila vašim otrokom dodeljena prešuštniška obleka in spomenik v razdejanem Jeruzalemu ter širok in globok grob pod ruševinami Babilona.
Kajti glejte, če bi bili ponovno rojeni ali prerojeni iz duha Moje ljubezni, potem bi devico, ki ste jo poželeli za ženo, pred tem lahko očistili v tokovih žive vode, ki bi v neskončnem obilju privrela iz vašega bitja. In tako bi bil vaš zakon potem nebeški in vaši otroci (spočeti v angelski slasti, ki je prava združitev ljubezni z modrostjo) bi bili potem otroci iz nebes in bi bili že napol prerojeni in bi seme duha v njih kmalu dozorelo v sad nove Zemlje, ki je posajen v velikih vrtovih novega Jeruzalema. In vzgoja bi vam postala v veliko veselje pred očmi vašega svetega Očeta. - Ker pa ste svoj zakon sklenili v temini sveta, da bi opravljali dela smrti in spočenjali sadove pekla, ki so vaši ljubi, razvajeni otroci - tako je tudi težko vzeti strup kačji zalegi. In do tega ne more priti drugače kot s celotno zadušitvijo mesa in popolnim prevzemom volje, ker je samovolja takih otrok popolnoma peklenska ali satanska, kjer ni niti ene same iskre, ki bi bila čisto nebeška.
Če pa menite, da vam tu govorim preveč, vam odgovarjam: Preizkusite svoj zarod in našli boste le samoljubje, zavist, jezo, lenobo, odpor do vsega resnega in skrivno, odločno nasprotovanje vsemu Božjemu, zaradi česar jih je samo s kaznimi ali posvetnimi nagradami mogoče pripraviti do tega, da se iz trdih katekizmov naučijo nekaj bornih stavkov. In zdaj, ko ste take stvari odkrili pri svojih otrocih, potem odkrito povejte in priznajte, da vam Jaz to govorim zgolj zaradi Svoje zelo velike ljubezni za dobro vaših otrok in vas samih, da so vaši otroci pravi otroci pekla.
Če hočete zdaj iz svojega zaroda na novo ustvariti otroke ljubezni, morate biti slepi za ljubek in mehak obrazek in gluhi za vsako od njihovih [neumnih] želja in morate biti že zelo zgodaj pozorni na vsako iskro njihove hudobne samovolje, tako da nastane prostor za Mojo ljubezen in novo voljo, ki bo izšla iz nje.
Vse, kar otroci [trmasto] zahtevajo, jim morate odreči, tudi če bi bilo dobro, zato da zaradi vdaje ter pravične in zdravilne poslušnosti v njihovih srcih ne oživi njihova, temveč vaša volja.
Vedno kaznujte samovoljo in trmo, lenobo, odpor do Božjega, v srcu plazeče se omalovaževanje zdravilnih opozoril kot tudi Mojega imena in vsega s tem povezanega.
Za pravilno ravnanje otrok ne hvalite in jih še manj nagrajujte! Prijazno resno jim povejte, da so opravili delo nove volje, s čimer so Očeta v nebesih že malo razveselili. In če je otrok iz lastne pobude v času, ko ni imel obveznosti, naredil nekaj za okrepitev telesa, kar izgleda kot dobro, potem ga zelo podrobno izprašajte, kaj gaje pripravilo do tega. In ko boste v celoti izvedeli, ali seje to zgodilo zaradi samoljubja ali iz ljubezni do dolžnosti ali ljubezni do vas ali iz ljubezni do Mene, vedno v skladu s tem uravnavajte vaše nezadovoljstvo ali naklonjenost.
S svojimi ljubkovanji pa bodite varčni kot zima s toplimi dnevi, da ne bi uničili mladik v skušnjavi, ki bo sledila, enako kot pozna slana uniči pomladne cvetove. Pogosto pustite pihati mrzle vetrove, da se v dobro duha očisti kužni zrak okoli mladega srca.
Učite dečke, da ubogajo in dajte jim spoznati vzrok poslušnosti v Moji ljubezni. In kaznujte njihovo radovednost in preveliko igrivost in jih strogo navajajte k miru.
Deklice pa držite doma in ne dovolite, da bi se v njih prebudila kakršnakoli najmanjša radovednost.
In nikoli niti najmanj ne ustrezite kakršnikoli želji, preden vam ni popolnoma jasen njen najskrivnejši vir.
Skrbno pazite, da se ne bodo družili s tujimi otroki, ki imajo posvetno vzgojo, sicer ste sami pritegnili težke oblake, ki prinašajo točo. In prizanešeno ne bo niti enemu žitnemu klasu.
Z večjo starostjo otrok naj se vaša pravična strogost še posedmeri.
Raje poslušajte jok svojih otrok, ki se čutijo prizadete zaradi svojega pogubnega napuha, kot pa njihovo škodoželjno veselje ob vedno ošabnih posvetnih zabavah, da boste postali enaki angelom v nebesih, ki se zelo veselijo tistih, ki na svetu [skesano] jočejo.
Togotna deklica naj se posti sedemkrat dlje, kot je trajala njena jeza, da bo postala krotka kot golob.
Vaša ljubezen naj jim bo prikrita tako kot Jaz vašim očem, da se novi, sveži sad ne bi zadušil v vročini neprimernega ognja. In tako kot se kaže sad, ki poganja iz novih semen neba in postaja vedno čvrstejši, in kot je v njihovih srcih vedno bolj in bolj vidna prava, čista ljubezen do Mene in iz tega dejavna vera, tako naj se tudi odpira vaše srce v razumevajoči ljubezni do [duhovno] prerojenih otrok.
Glejte, to je pot življenja za vaše otroke! In ta je edina in ni druge razen te, kot ni drugega Boga razen Mene. Kdor hoče hoditi po njej, ta bo našel blagoslov in spoznal, da je iz Mene. - Kdor pa bo delal po knjigi sveta, ta bo tudi zagotovo našel svoje plačilo pri vladarju sveta v mlakuži večnosti. - Amen. Jaz, Bog, Najsvetejši, in Jezus, kot Oče. - Amen.
C) Najvažnejša pravila blagoslovljene vzgoje otrok
VEv IV/220 in VIII/22 (7)
Gospod: Otročičke zgodaj učite ljubiti Očeta v nebesih, pokažite jim, kako dober in ljubezniv je On, kako je vse, kar obstaja, nadvse dobro, lepo in modro ustvaril v največje dobro ljudi in kako je še posebno naklonjen majhnim otrokom, ki Ga nadvse ljubijo! Pri vsaki posebni priložnosti jih opozarjajte, da Oče v nebesih vsemu ukazuje in ureja vsa dogajanja, tako boste srca malih obrnili k Meni in kmalu se bo v njih začela razcvetati Moja ljubezen! Če boste tako vodili otroke, bo vaš lahek trud kmalu obrodil prave zlate sadove - sicer pa trnje in koprive, na katerih ne raste niti grozdje niti fige!
Gospod: Z otroki je treba ravnati in jih vzgajati s pravo in resno ljubeznijo. Vsako razvajanje in popustljivost s strani staršev je velika škoda za dušo otrok, ki se bo štela kot krivda staršev. Modri starši bodo blagoslovljeni tudi z modrimi otroki. - Pri vzgoji otrok pa je prisila potrebna toliko časa, dokler dobro, ki je v zakonih, ne postane prostovoljna in vesela poslušnost. Ko pride do tega, je otrok obveznost zakona v sebi odstranil in postal svoboden človek.
D) Nadaljnja navodila o vzgoji otrok
VEv IV/124
Gospod: Glavni vzrok, da se duše ljudi pokvarijo, temelji na slepi ljubezni vzgoje otrok. Drevesce pustijo rasti tako kot pač raste in z zelo neprimernimi razvajanji še marsikaj prispevajo k temu, da bi deblo raslo prav ukrivljeno. Ko pa se deblo enkrat utrdi, potem ponavadi vsi poskusi, da bi ga upognili, koristijo malo ali nič več; krivo zarasla duša bo le redko kdaj postala popolnoma ravno deblo!
Zato upogibajte svoje otroke v njihovi lahko vodljivi mladosti. Otrok je do sedmega leta še vedno bolj žival kot človek. Kar je pri otroku človek, to je večinoma še pokopano v globokem spanju. Ker pa je otrok veliko bolj žival kot pa človek, ima tudi zelo veliko živalskih in zelo malo resnično človeških potreb.
Nudite jim zato le najnujnejše! Zgodaj jih navadite na različna pomanjkanja. Pridnih nikdar pretirano ne hvalite, z manj sposobnimi in pridnimi pa tudi ne bodite preostri, temveč ravnajte z njimi s pravo ljubeznijo in potrpežljivo.
Skrbite, naj se vadijo v marsičem dobrem in koristnem in nobenega, še tako pridnega otroka, nikoli ne naredite za oholega, samoljubnega ali takšnega, ki bi samega sebe precenjeval. In posebno tistih otrok, ki so lepe postave, ne delajte z lepimi in bogatimi oblekami še bolj ohole in ponosne, kot so že tako ali tako radi po naravi. Glejte, da bodo čisti, vendar nikdar iz njih ne delajte hišnih malikov, tako jih boste že od rojstva dalje postavili na tisto pot, po kateri bodo v svoji zrelejši mladosti dospeli do tja, kamor vi vsi pridete šele preko Mene. Devica bo nedolžna in čista dosegla stan častivredne matere in mladenič bo z moško zrelo dušo in prebujenim duhom dosegel moška leta v blagoslov za svoje in za vse ostale ljudi.
Če pa živalskim poželenjem in strastem svojih otrok preveč popuščate, boste s tem tudi vsem pregreham odprli nova in široka vrata, skozi katera bodo trumoma pogubno prodirale v ta svet. In ko bodo enkrat tu, se boste zaman borili proti njim z najrazličnejšimi vrstami orožja in ne boste ničesar opravili proti njihovi oblasti in veliki moči! - Negujte torej drevesce, da bo njegova rast vedno usmerjena naravnost proti nebu in ga skrbno očistite vseh izrastkov.
E) Nasveti za prehrano dojenčkov
Ze 62.pogl.
Gospod: Kako mora človek ravnati že od svojega rojstva dalje, oziroma kako morajo ravnati z njim, da bo v zrelosti svojih let lahko upošteval tisti duhovni in telesni dietni red, ki mu bo edini omogočil doseči mirno, visoko starost in prav zaradi te visoke starosti duši zagotovil resničen, trden, večen obstoj?
Otroka, pri katerem se že v zibelki pokaže, da je zelo občutljive narave in ga razni vplivi lahko hitro razdražijo, se mora hraniti s takimi jedmi, ki ne ogrevajo krvi, temveč jo le blago hladijo.
Če mati doji otroka, naj se vzdrži alkoholnih pijač in predvsem čustvenih reakcij; zaradi tega se namreč v njenih prsih naselijo določene specifike oziroma značilnosti, ki pa so hrana za duha jeze - skratka, vzdrži naj se takih jedi in pijač, ki proizvajajo preveč žolča ali le-tega pretresajo. Taki materi absolutno ne priporočam stročnic, posebno fižola, pač pa zmerne mesne juhe, tudi pečenko iz mesa čistih živali in močnate jedi iz pšenice, rži in bele koruze; koristil ji bo tudi v ne premastnem mleku kuhan ječmen ali riž.
Če pa mati ne doji otroka sama, temveč ta pije mleko pri tako imenovani dojilji - kar sicer nikdar ni prav dobro -, je treba, prvič, najprej dobro poznati dojiljo, kakšnega duhaje in če se pokaže, da je dobra in krotka duša, mora, drugič, upoštevati enako dieto glede hrane in pijače in krotenja svojega temperamenta, kot je to predpisano za matere.
Če mati ali dojilja doji otroka, ga mora ta odvaditi od prsi, ko se pokažejo prvi zobje.
F) Dober nasvet za doječe matere
VEv VI/80
Gospod: Mlad zakonski par ima že enega otroka, in sicer dečka. Komaj nekaj tednov star otrok je trpel zaradi hudih krčev, in sicer zaradi strahu, ki ga je mati doživela še v otroški postelji, ko je v sosednji hiši prišlo do požara, ki pa so ga hitro pogasili. Mladi starši kot tudi njihovi še živeči starši so poskusili vse, da bi otroka ozdravili te težave, toda vse je bilo zaman.
Ko sem Jaz stopil v hišo in so Me prepoznali, so padli pred Menoj na kolena in rekli: »O Mojster, Tebe je k nam zares pripeljal sam Bog, da bi nam ozdravil našega edinega otroka! Oh, goreče Te prosimo za to! Da Ti je vse mogoče, to vemo že dolgo.«
Rekel sem Jaz: »Vstanite, kajti ne spodobi se, da ljudje pred ljudmi klečijo na kolenih!«
Mlada zakonca sta rekla: »O Mojster, mi pa vemo, da si Ti več kot človek, zato se pač spodobi, da se pred Teboj vržemo na kolena! O, pomagaj najinemu otroku!«
Rekel sem: »No, no, vstanita torej in Mi prinesita bolnega otroka! «
Starši so se tedaj hitro dvignili s tal in Mi prinesli otroka. Jaz pa sem položil nanj roke in ga blagoslovil in v trenutku je otrok postal tako vesel in zdrav, kot da mu nikoli ne bi nič manjkalo.
Nato sem rekel mladi materi: »Ti bodi od sedaj naprej previdna! Če te je kakšna stvar močno razburila in imaš otroka še pri prsih, toliko časa ne doji otroka, dokler se popolnoma ne pomiriš! Kajti z materinim mlekom lahko nastanejo v telesu in celo v duši otroka najrazličnejše težave. Zapomnita si to!«
G) Vzgoja vročekrvnežev
Ze 62.pogl.
Gospod: »Ko otroci, ki so po naravi razdražljivi, znajo hoditi in govoriti, jih morate zaposliti z različnimi mirnimi in za otroka koristnimi igricami in pri tem morate biti vedno pozorni na to, da se takšni otroci nikoli preveč ne razgrejejo, niti z gibanjem in še mnogo manj zaradi psihičnega vznemirjenja; odstraniti morate vse, kar bi jih tudi v najmanjši meri lahko razjezilo.
Če pa pri tem ali onem kljub vsej previdnosti opazite, da pogosto prihaja do razburjenj, tedaj ne smete opustiti smiselne kazni, ki pa je ne opravite tako hitro z udarci, temveč mnogo učinkoviteje in koristneje s smotrnim postenjem; kajti jeze nič ne ozdravi bolje kot lakota in stradajoči so najmanj razpoloženi za revolucijo, medtem ko jim sitim sploh ne bi bilo za zaupati.
Za otroke je zelo dobro (če jih morate kaznovati zaradi takšnih razlogov), da jim razložite in rečete, da jim nebeški Oče ni poslal kruha, ker so bili poredni. Ko pa bodo spet čisto pridni in bodo nebeškega Očeta prosili za kruh, jim ga bo takoj spet dal. S tem pozornost takšnih otrok usmerimo k Bogu in v njihovo mlado dušo se bo vedno globoko vtisnilo, da so v vsem odvisni od Boga in daje On najzvestejši plačnik dobrega in slabega.
Ko pa takšni otroci potem postanejo prav mirni in spodobni, ne smete zamuditi tega, da jim zelo jasno pokažete, kako ima nebeški Oče z njimi prav veliko veselje in jim vsakodnevno zjutraj, opoldne in zvečer kliče: »Naj ti ljubi malčki pridejo k Meni!«
Če boste otročiče vodili na ta način, potem boste kasneje imeli z njimi malo težav; če pa jih ne boste vodili tako, jih bo pa v kasnejšem času že nekoliko težje spraviti na pravo pot in izpolnil se bo pregovor, ki pravi, da starega drevesa ni več mogoče upogniti, razen včasih s strelo in viharjem - pri čemer je redko, da takšno drevo ne utrpi nobene škode. Ko taki otroci povsem odrastejo in so že dosegli popolno samospoznanje, pa tu in tam še kažejo vidne znake razdražljivosti, potem jim predvsem priporočite, naj v vsem živijo zelo zmerno, hodijo zgodaj spat, zgodaj vstajajo, se dlje časa vzdržijo alkoholnih pijač kot tudi mesa nečistih živali in ne obiskujejo tistih krajev, kjer v slabo zabavo gledalcev predvajajo razne spektakle, posebno pa ne tistih krajev, kjer plešejo in igrajo. Te vrste stvari se morajo takšni vročekrvneži izogibati za dlje časa, nekateri celo za zmeraj.
Za takšne ljudi obeh spolov je tudi zelo dobro, če se kmalu poročijo. Kajti pohota je pri vročekrvnežu veliko hujša kot pri pohlevnem človeku. Glavno pa je, da takšni ljudje poleg naravnega negovanja zdravja tudi prav pogosto molijo in berejo, ali si dajo brati duhovne knjige, če sami ne znajo brati. To jim bo utrdilo dušo in sprostilo spone duha, ki ga je zelo lahko popolnoma sprostiti, če takšno vrsto ljudi prevzame Moja ljubezen. Ker so takšni ljudje bolj izpostavljeni skušnjavi kot drugi, so prav zaradi tega toliko bližji Moji milosti. - Prav ti ljudje so tisti, iz katerih lahko nastane nekaj velikega, če pridejo na pravo pot - ker imajo v sebi primeren pogum. Iz teh ljudi nastanejo, duhovno gledano, ladje in palače v Mojem kraljestvu, zgrajene kot iz hrastovine in marmorja. Iz gob in trstike pa nasprotno na lahek način ne nastane kaj boljšega, kot je to v njihovi naravi.
H) Nasvet za dozorevajoče deklice
G.M. 13.6.1872
Ljubi Moj sin! Obrnil si se na Mene, da bi izvedel za pomoč za svojo bolno rejenko. Da bi okrepil tvojo vero, ti bom tudi odgovoril. In tako torej vedi, da ne more nastati nič dobrega, če na eni strani popravljaš poškodovana mesta, na drugi strani pa spet povzročaš škodo.
Zdravnik, ki je zdravil tvojo rejenko in je s preparati hotel uravnati motene funkcije v spodnjem delu njenega telesa, ki jih je deloma spet tudi spravil v red, je tako pač večkrat dosegel svoj namen; vendar je s tem, da je bolezen samo spodkopal in ji vzel oporo, ni iztrebil. In kakor hitro sta si narava ali ves organizem opomogla od oslabitve zaradi zdravniških sredstev, se je bolezen spet pokazala.
Da bi zdaj popolnoma izkoreninili to bolezen, ti moram razložiti nekaj nadaljnjih podrobnosti, da boš lahko pravilno razumel tudi Mojo, to je pravo zdravilno metodo.
Glej, otrok Moj, ženski spol mora v svojem življenju preživeti tri glavne faze, katerih spremembe (zlasti še v sedanjih situacijah) pa se nikoli ne dogajajo tako neopazno, in če jih podpirajo še druge organske napake včasih celo lahko postanejo usodne za trpeče telo.
Od rojstva dalje do razvoja deviške starosti je deklica pravzaprav brezspolna, čeprav že ima vse organe za svoj bodoči poklic, to pomeni, da vsi nagoni za kasnejše namene spijo in tudi za to določeni organi se obnašajo pasivno, medtem ko se preostali del telesa razvija. Kakor hitro pa se približa stanje deviškega življenja, pride do spremembe vseh funkcij v ženskem telesu, da bi vzcvetela deklica postala sposobna za to, za kar sem jo Jaz določil, ker sem ženo postavil na svet kot razmnoževalni organ človeštva. Ta celotna sprememba prinese v ženski kompleks telesa in duše drugo fazo. Ko dekle potem kot žena izpolni svoje poslanstvo, v napredovani starosti nastopi tretja faza, namreč, žena kot mati se, vsaj v svojih notranjih funkcijah, spet povrne v prvo fazo brezspolnosti, ali bolje rečeno nadaljnje nezmožnosti spočetja!
Ker sta vstop v deviško stanje in tudi izstop iz stanja materinstva in sposobnosti rojevanja pogojena s celotno spremembo funkcij, ki so bile do takrat aktivne, tedaj pogosto nastanejo motnje, bolezenski pojavi in drugi neprijetni simptomi, glede na to, ali je oseba živela skladno z naravo ali ne (kar je seveda odvisno tudi od njene zgradbe in naravnega nagnjenja). Krivdo za te motnje, ki v napredovani starosti izhajajo večinoma iz lastnih napak, gre ob prvem vstopu v čas zmožnosti spočetja pogosto pripisati tudi podedovanim ali od matere na otroka prenesenim napakam, jih je pa ravno zaradi tega mogoče temeljito ozdraviti samo s celotno spremembo do takratnega načina življenja.
Zakaj glej, Moj sin, vse, kar ohranja človeško telo, ga gradi, kar le-to vsrkava in izloča, vse to je proizvod življenjske sile krvi. Če je kri polna pokvarjenih sokov, ki jih odvaja zdravim organom, kaj tedaj lahko nastane drugega kot to, da organ potem sam zboli in svojih nalog ne more izpolnjevati v takšni meri, kot to od njega zahteva celoten človeški organizem. V organih pa se šele tedaj pokaže pomanjkanje zdrave, naravne prehrane in načina življenja.
Navadni zdravnik bo organ zdravil večinoma tako, da ga bo spodbujal k večji aktivnosti. Pri tem pa čisto pozabi, da pravzaprav ne povzroča motnje organ, temveč kri, ki priteka vanj. In tako je podoben možu, ki hoče zamašiti luknje v vrču, ki jih povzroča uničevalni element, ki ga vliva vanj, namesto da bi njegovo vsebino zamenjal za druge tekočine in zato bo njegovo krpanje kar precej dolgotrajno.
Torej, tvoja rejenka trpi ravno zaradi motenj bližajoče se spremembe v naslednje, zrelejše stanje. In da bi to ozdravil, ter ji olajšal ta pričetek in jo usposobil za naslednje stanje, moraš misliti tudi na to, da bi njeno kri očistil nečistih elementov. Kajti, kar se na njej kaže, so samo nečiste snovi, ki jih hoče narava le izločiti!
Očistiti kri pa ne pomeni uporabljati medicinska sredstva čiščenja, temveč otrokovo življenje vrniti v naravni red, ga odvrniti od vseh dražečih, pokvarjenih jedi! Tako se kri polagoma očisti slabih snovi, organom dovaja boljša sredstva za delovanje in do izločanja prihaja bolj redno in na naravnejši način. Organ sam bo ozdravljen (sicer počasi, ampak temeljito) in z njim vred vsi drugi povezani deli celega organizma.
In zdaj ti povem, kako moraš začeti, da bo mogoče izpeljati to čiščenje! - Tudi tu ti bom jasno razložil, da bi deloma premagal tvoje predsodke, ki jih gojiš že od nekdaj.
Glej, biti »dobro hranjen«, veliko in pogosto jesti, za zdravje ni vedno koristno! Človeško telo za svojo ohranitev potrebuje zdaleč manj, kot vi mislite, da morate stlačiti vanj. Naraven način življenja, brez (prevelike količine) mesa ubitih živali, brez ostrih začimb, brez kave, vina ali piva, bi ljudi ohranil veliko bolj zdrave kot pa način življenja, ki je zdaj v navadi, ko večino časa svojega življenja preživite ob hranjenju in pitju.
Zato pri svoji rejenki upoštevaj naravno dieto. Opusti vso tako imenovano hranilno, dražečo hrano, daj ji jesti črnega kruha in zrelo sadje - in težava se bo zmanjšala in posledično bodo sčasoma popolnoma izginile motnje v spodnjem delu telesa. Pogosto jo vodi na prosto! Svež zrak (očiščen s sončno svetlobo) in zmerno gibanje na njem bosta pospešila in olajšala izločanje, okrepila organe in poživila kri.
Taka so Moja zdravila, ki sem jih za ljudi ustvaril že v pradavnih časih. In pripisati gre samo vašemu lastnemu napačnemu pojmovanju, če si, namesto z elementi in pretokom ljubezni in milosti kot sredstvi iz duhovnih virov, krajšate in uničujete življenje z zdravili iz najbolj grobe materije, s strupi in kislinami in se tako prepuščate zgodnji smrti!
Upoštevaj Moj nasvet in kmalu boš videl, kdo ima prav - vaši zdravniki ali Jaz, univerzalni Odrešenik (Zdravilec)! - Amen!
l) Sadovi slabe in dobre vzgoje
VEv IV/217
Gospod: Če posvetni ljudje dobijo otroke, ti ne morejo biti vzgojeni drugače kot na način, s katerim so njihovi starši prišli do posvetne sreče, namreč z raznovrstno posvetno modrostjo... Ves trud usmerijo v zgodnje izobraževanje in ostrenje razuma, k temu otroka čimbolj spodbujajo z raznimi darili in odlikovanji. Pri tem ga že v najzgodnejšem času, kolikor je to mogoče, urijo v samoljubju in pohlepu [hkrati] z oblikovanjem razuma, oblačijo v fine in okrašene obleke, da jih pogosto že v desetem letu zaradi gole nadutosti ni za spoznati. Gorje revnemu otroku ali tudi kakšnemu drugemu revnemu človeku, ki tako zmotno vzgojenemu otroku ne izkaže želene časti ali ga celo zasmehuje - ta si je pri takšnem otroku za vedno nakopal sovražnika! Kako pa potem pri takšnem človeku lahko še pomislimo na pravo notranjo življenjsko moč?! Kje je človekovo gospostvo nad celotno naravo in nad elementi, iz katerih končno sestoji in mora biti sestavljeno vse ustvarjeno?!
Če se pa pri človeku najprej in predvsem vzgaja srce in se temu šele potem na lahek in učinkovit način pridruži oblikovanje razuma, postane na ta način prebujeni razum živi svetlobni življenjski eter, ki obliva dušo, tako kot sončni eter valovi okrog Sonca, iz katerega potem prihajajo vsi tisti čudoviti učinki, ki povsod oživljajo to Zemljo.
Pri pravilnem oblikovanju človekove duše le-ta je in ostane nekaj notranjega in dejavnega, in je to, kar vi imenujete »razum«, izžarevajoče učinkovanje notranjega delovanja duše. Zunanja svetloba razuma duši osvetljuje vse še tako kritične zunanje razmere in volja duše potem preide v to zunanjo svetlobo in čudežno povzroča vse oplojevanje in uspevanje. Zakaj, ker je človeški red uravnan po Mojem redu, tudi volja in zaupanje prav tako izhajata iz Mene ali iz Mojega vsemogočnega hotenja, ki se mu mora ukloniti vsako bitje. Kar potem tako naravnan človek hoče, to se mora zgoditi daleč naokrog, ker je zunanja življenjska sfera [takšnega] človeka prežeta z Mojim duhom, ki mu je vse mogoče.
Konec četrtega dela