Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

ZDRAVLJENJE IN NEGOVANJE ZDRAVJA Z DUHOVNEGA STALIŠČA
Izbor tekstov iz del Novega Razodetja po Jakobu Lorberju

Cela knjiga PDF tukaj

II. DEL
Vzroki in smisel bolezni in trpljenja

Vsebina

1.  Izvirni greh kot osnovni vzrok telesne bolehnosti          
2.  O bolezenski stiski, nastali po lastni krivdi          
3.  Glavni vzroki bolezni      
4.  Namen bolezni, trpljenja in bolečin       
5.  O bistvu obsedenosti        

Razlaga okrajšav naslovov

ŠM = Škof Martin (pogl. in odst.)  
Ze = Zemlja in Luna (pogl.)  
Mu = Muha (pogl.)  
G.M. = Gottfried Mayerhofer (dat.)  
VEv = Veliki Janezov Evangelij (11 zv. [zv., pogl. in odst.])  
Osv = Osnovna vprašanja življenja (stran) (izdal dr.Walter Lutz) 
DS = Duhovno sonce (2 zv. [zv., pogl. in odst.]) 
B = Božje gospodarjenje (3 zv. [zv., pogl. in odst.])
ZSS = Zdravljenje s sončno svetlobo
Nd = Nebeški darovi (2 zv.[zv. in dat.])
I.K.L. = Ida Kling (dat.)
JM = Jezusova mladost (pogl.)
J.L. = Jakob Lorber (dat.)
Lao = Pavlovo pismo skupnosti v Ladiokeji
SkŽ = Skrivnosti življenja (po G.Mayerhofer-ju) (stran)
NR = Novo Razodetje (priročnik, izdal dr.Walter Lutz)
NS = Naravno sonce (pogl.)
PN = Pričevanja narave
RB1 = Robert Blum (2 zv.; novi naslov »Od pekla do nebes«) (zv., pogl. in odst.)
SkS = Skrivnosti stvarstva (po G. Mayerhofer ju) (stran)
PpS = Posvetna podoba sveta (izdal Viktor Mohr)

 

1. Izvirni greh kot osnovni vzrok telesne bolehnosti

                                                                                                                                                         VEv II/224 (6 in nasl.)

  Gospod: »Če bi bil Adam poslušen pozitivni zapovedi [ki mu jo je dal Bog], tedaj človeštvo, ki je popolna človekova duša, ne bi prišlo do zelo trdega, težkega in bolehnega telesa, ki je nadle­žno in podvrženo mnogim pomanjkljivostim. Toda neposlušnost namesto upoštevanja pozitivnega zakona, je prvega človeka nuj­no spravila na tisto daljšo pot ovinka, po kateri bo zdaj mnogo težje in mnogo kasneje dosegel cilj.
  Seveda sam pri sebi misliš in si praviš: »Ej, kako neki takšen majhen, zgolj moralen zakon zaradi upoštevanja ali neupošte­vanja lahko tako bistveno vpliva na celotno človekovo naravo? Adam bi brez neumnega užitka gotovo prav tako ostal meseni Adam, kakršen je ostal po uživanju jabolka in prav tako bi moral po mesu enkrat umreti kot še sedaj vsi ljudje!«
  Po eni strani imaš pač prav; toda po drugi tudi nimaš prav. Uži­vanje jabolka, ki je zdrav in sladek sadež, prav gotovo ne prinaša smrti; kajti sicer bi morali zdaj vsi ljudje, ki jedo jabolka, zaradi tega kmalu umreti. Torej je od jabolka samega odvisno malo ali tudi nič. Če pa je njegovo uživanje za določen čas prepoveda­no, in to samo zaradi večje utrditve duše, duša pa ob zavedanju svoje svobodne volje zakona ne upošteva in ga prekrši, naredi na določen način nekakšen preboj v svojem bistvu in to je potem podobno odprti rani, ki jo je težko kdaj popolnoma ozdraviti, in sicer zato, ker tudi če se rana zaraste, se zaradi brazgotine veliko število žilic tako zoži, da življenjski sokovi duše zaradi tega ne morejo dobro krožiti in zato na mestu brazgotine stalno povzročajo neprijetno boleč pritisk. Zaradi tega je duši onemo­gočeno, da bi v glavnem skrbela samo za svobodno uspevanje duha v sebi, in sedaj svojo aktivnost uporablja povečini za to, da bi brazgotina spet izginila. - In glejte, ta brazgotina se imenuje »svet«!
  Duša se sicer hoče takoj znebiti te brazgotine; kajti ta dušo boli zaradi občutka skrbi, to je posvetne skrbi. Toda čim bolj se duša trudi, toliko bolj groba postaja brazgotina in čim bolj groba po­staja, toliko več skrbi povzroča; in duša na koncu nima drugega opravila, kot da se ukvarja samo z zdravljenjem te stare brazgo­tine, ker se hoče znebiti te skrbi, končno sama skoraj popolnoma preide v to brazgotino in le zelo malo skrbi za svojega duha. - In glejte, to je tako imenovani »izvirni greh«!
  »Kako neki pa se kaj takega lahko podeduje?« boste vprašali. »O, zelo lahko, posebno v organskem oblikovanju duše. Kar je ta enkrat privzela, to ji lahko ostane tisoče let, če duh v njej tega ne spravi spet popolnoma v red. Poglejte si tip kakšnega naroda! Če bi vam danes predstavil podobo njegovega praočeta, bi vsi kmalu spoznali, da je določena podobnost prešla na vse njegove potomce. Če je bil praoče dober in blag mož in je bila taka tudi njegova žena, bo na koncu z malo izjemami vse ljudstvo bolj do­bro in blago kot tisto ljudstvo, ki je imelo togotnega, ponosnega in gospodovalnega praočeta.
  Če pa je majhno, zabrisano potezo izvornega praočeta še čez nekaj tisočletij mogoče fizično in moralno zelo dobro prepoznati v vseh njegovih potomcih, koliko bolj šele je mogoče prepoznati poteze prvega človeka Zemlje v vseh njegovih potomcih, ker je bila njegova duša na začetku mnogo sprejemljivejša in zato še dosti bolj občutljiva kot kasnejše duše, v katere se je očetova značilnost vtisnila takoj ob spočetju s tokom življenjskega se­mena, in jo poslej ni bilo več mogoče izbrisati ali celo poplačati po naravni poti. Žal taka brazgotina zelo iznakazi dušo in Bog se je venomer prizadeval, da bi duša sama po sebi zmogla doseči, da bi takšna huda brazgotina za vedno izginila. Toda stvar ni hotela posebno dobro uspeti in zaradi tega sem končno Jaz Sam prišel na to Zemljo, da bi izbrisal to staro, grdo brazgotino.
  In Jaz jo tudi bom poplačal - z mnogimi ranami, ki bodo ranile Moje meso.«

                                                                                                                                                        VEv VIII/34 (13 in nasl.)

  Če spisi pravijo, da je Satan v podobi kače zapeljal prvi člove­ški par, potem to pomeni toliko kot: prva človeka, ki sta dobro poznala Boga in njegovo voljo, sta se dala zapeljati od ljubkosti materialnega sveta, in poželenje in glas njunega mesa sta rekla: »Bova videla, kaj bo nastalo iz tega, če bova enkrat ravnala v na­sprotju z dobro spoznano Božjo voljo! Kajti Gospod Sam nama je dal na razpolago, da svobodno ravnava. Zaradi tega vendar ne moreva ničesar izgubiti od svojega spoznanja, temveč lahko samo pridobiva! Bog zagotovo ve, kaj se nama lahko zgodi za­radi svobodnega ravnanja. Midva pa tega ne veva; zato ravnajva enkrat samo po svoji pameti in iz izkušnje bova potem vedela tudi to, kar zdaj ve edino Bog!«
  In glej, tako sta oba jedla od prepovedanega drevesa spoznanja zaradi izkušnje, ki sta jo hotela pridobiti sama in sta se zaradi tega pogreznila za stopnjo nižje v svojo sojeno materialnost, ki se v nasprotju svobodnega duhovnega življenja lahko imenuje tudi »smrt«.
  Za tem sta pač spoznala, da v njunem mesu domujeta prisilna nujnost sodbe in smrt, ki ob naraščajoči ljubezni do posvetnega lahko pokoplje tudi svobodno dušo v njeno obsodbo in nesvo­bodo in je potem izgubljen tudi čisti raj, ki je obstajal v popolni združitvi duše z duhom, in da tega sama po sebi v celoti pač nista mogla spet najti, kajti njuno dušo je ranil trn materije in imela je veliko za opraviti, da bi se, kolikor je le bilo mogoče, obdr­žala nad sodbo, kot ustvarjeni prisili; kakor je to zdaj pri vseh ljudeh. In Jaz [Gospod] sem zato prišel na ta svet, da bi ljudem spet pokazal pravo pot življenja in jim s Svojim naukom povrnil izgubljeni raj.«

2. O bolezenski stiski, nastali po lastni krivdi

                                                                                                                                                          VEv III/12 (5)
  Ljudje mnogo tarnajo in tožijo in napol verni ljudje govorijo: »Le kakšno zadovoljstvo ima Bog, ko človeka nenehno preiz­kuša z raznimi nadlogami?! Boga pri tem ni, ali pa je preveč vzvišen in se ne briga več za črve na tej Zemlji. Ali pa si je Bog zaželel žrtev in kadila ter Ga je treba spet potešiti z mnogimi žrt­vami, magičnimi izreki in kadilom! Ali pa se je Bog razjezil in se sedaj maščuje nedolžnemu, šibkemu človeštvu; morali bi se spokoriti v raševini in pepelu in vreči v Jordan najmanj dvanajst zaklanih grešnih kozlov!«
  Nihče pa ne pomisli, da je vzrok za vse trpljenja, vse bolezni, vse vojne, vso draginjo, lakoto in kugo samo v tem, ker ljudje, namesto da bi v skladu z Božjim redom naredili vse za svojo dušo in svojega duha, naredijo vse samo za svoje telo!
                                                                                                                                                           VEv IX/35

  Gospod: »Pomanjkanju, stiski in raznovrstni bedi dovolim priti med ljudi samo takrat, če popolnoma odpadejo od Mene in postanejo deloma temačni malikovalci, deloma samoljubni in brezbožni posvetneži. Kajti stiska in pomanjkanje ljudi prisilita k temu, da razmislijo o vzrokih svoje bede, naredita jih iznajdlji­ve in ostroumne in na ta način bodo iz ljudstva kmalu izšli modri in pametni možje, ki bodo soljudem odprli oči in jim pokazali izvore splošne bede.
  Če se ljudje nikdar ne bi odvrnili od Boga, tedaj tudi nikdar ne bi zašli v stisko in bedo. Če boste torej vi in vaši potomci vedno ostali v veri in boste dejansko živeli po Mojem nauku, vam tudi nikdar ne bo treba trpeti bede. Tudi telesne bolezni v vaših dušah ne bodo povzročile strahu in malodušja. Kajti telesne bolezni so vedno samo grenke posledice neupoštevanja Mojih jasno izre­čenih zapovedi.
  Kdor si že od mladosti dalje prizadeva, da bi se teh zapovedi zvesto držal, ta do svoje visoke starosti ne bo potreboval zdravnika in njegovim potomcem ne bo treba trpeti zaradi grehov nji­hovih staršev... Ko pa se ljudje izpridijo, potem tudi kmalu pri­dejo nadnje težke bolezni in spoznajo, kakšne so posledice pre­majhnega ali sploh nikakršnega upoštevanja Božjih zapovedi.
  ...Če izvedeni izdelovalec kakšnega stroja tistemu, ki ga je od njega kupil za svojo uporabo, reče in pokaže, kaj mora upošte­vati, da bi stroj lahko trajno in koristno uporabljal, mora kupec tudi natančno upoštevati to, kar mu pove strojni mojster. Če pa kupec [povedanega] samovoljno ali lahkomiselno sčasoma ne upošteva več, mora sam sebi pripisati, če se stroj pokvari in tako povsem ali vsaj deloma postane neuporaben.
  Bog pa je veliki strojni mojster človeškega telesa, ki ga je skrb­no uredil kot umetniški stroj za koristno rabo ljudem. Če duša ta oživljeni stroj uporablja po jasno podanem nasvetu, ki je v Bož­jih zapovedih, bo tudi telo vedno ostalo uporabno zdravo. Če pa duša, ki je postala lena in čutna, sčasoma ne upošteva zapovedi večno velikega strojnega Mojstra, mora vendar sama sebi pri­pisati, če njeno telo zapade v različna stanja bede.«

3. Glavni vzroki bolezni
                                                                                                                                                        VEv VI/56

  Gospod: »Od vseh pregreh je najhujše zlo nečistost različnih vrst. K tej pregrehi pa ljudi zavedejo brezdelje, gizdavost in na­puh. Kajti napuhu ni nič več sveto; ta poišče vsa sredstva, ki so mu na razpolago, da bi z njimi zadovoljil svoje posvetno čutne strasti. Če takšen človek potem spočne otroke - kako bedni in z mnogimi boleznimi obremenjeni ljudje pridejo na tak način na svet! - Ta greh je torej glavni vir, po katerem prihajajo na ta svet najhujše bolezni.
  Potem pa pridejo še požrešnost, togota in raznovrstna nejevo­lja, pregrehe, zaradi katerih se pri ljudeh tudi razvijejo razne bo­lezni in jih potem bridko trpinčijo.
  Ali nisem Jaz bolniku v Jeruzalemu, ki je polnih osemintride­set let vztrajal ob jezeru Betesda, da bi bil ozdravljen, ko sem ga ozdravil, rekel: »Pojdi in ne greši več, da te ne bo doletelo še kaj hujšega!«? Njegov hud protin je bil tudi ena od posledic njego­vih prejšnjih številnih grehov. In skoraj enako je bilo večinoma z od Mene ozdravljenimi ljudmi. Če ne bi zboleli zaradi svojih številnih grehov, bi bile izgubljene tudi njihove duše. Samo za­res težka in bridka bolezen jih je streznila in jim pokazala, kako svet plačuje svoje ljubitelje. Zaradi bolezni so izgubili svojo lju­bezen do sveta in so hrepeneli le po tem, da bi seje kmalu rešili. S tem pa se je njihova duša sprostila in potem je tudi ob pravem času prišlo do ozdravitve telesa.
  Poleg teh glavnih vzrokov, zaradi katerih nastane večina bo­lezni pri že tako ali tako od rojstva dalje oslabljenih ljudeh, so seveda še drugi, zaradi katerih šibak človek lahko tudi hudo zbo­li - toda še enkrat vam rečem Jaz, predvsem to: Samo tistemu, ki je oslabljen že od rojstva, se to lahko zgodi! Vzroke vam bom pokazal v kratkem povzetku:
  Enkrat je v ospredju uživanje slabih, nečistih in slabo in ne sveže pripravljenih jedi in tudi slabih pijač - potem uživanje predvsem raznega nezrelega sadja. Potem imajo mnogi grdo na­vado, da se v razgretem stanju hitro ohladijo. Spet drugi se, ker se sploh ne zavedajo svoje prirojene šibkosti, izpostavljajo raz­novrstnim nevarnostim, v katerih ali popolnoma propadejo ali utrpijo doživljenjsko škodo.
  Da, Bog za to nič ne more in to toliko manj, ker je človeku dal razum, svobodno voljo in najboljše življenjske zakone!
  Proti človeški lenobi pa ni drugega sredstva kot prav razne do­puščene težave, ki nujno sledijo neupoštevanju Božje volje. Te zbudijo človekovo, v njegovem mesu trdno spečo dušo in ji po­kažejo neprijetne posledice njene lenobe in duša potem postane previdnejša, modrejša, marljivejša in bolj posluša prepoznano Božjo voljo. In tako imajo različne bolezni, s katerimi so sedaj obremenjeni ljudje, tudi izrecno nekaj dobrega. Seveda so tudi neke vrste sodba, ki dušo prisili k dobremu. Toda svobodna vo­lja s tem duši ni popolnoma odvzeta in med boleznijo in po njej se lahko zelo poboljša, čeprav bo nadaljnjo popolnost dohitela šele v onostranstvu.
  Obstajajo pa tudi bolni ljudje, ki so zaradi grehov svojih star­šev ali tudi njihovih staršev že iz materinega telesa prišli bolni na ta svet. Duše takšnih bolnikov prihajajo večinoma od zgoraj in prestajajo samo začasno meseno preizkušnjo na tej Zemlji. Za te pa je onstran v kraljestvu duhov že tako ali tako najbolje pre­skrbljeno in vsakogar, ki jih neguje ljubeče in potrpežljivo, bodo enako ljubeče in potrpežljivo sprejeli v svoja nebeška bivališča.
                                                                                                                                                          Ze, 59.pogl./56

  Saj veste, da so nekateri ljudje zelo obremenjeni z mesenim poželenjem, tako po ženski kot po moški strani, medtem ko ima­mo spet tudi druge ljudi, pri katerih je čutno-mesena bit skoraj popolnoma topa. Taki ljudje se ne zganejo, celo če se pred njih postavi najmičnejše meso, nasprotno pa drugi ob pogledu na ženske čare popolnoma ponorijo. Da, obstajajo norci, ki se lahko tako zaljubijo v žensko roko, da čisto pobesnijo, če tako ženšče ne morejo dobiti za ženo ali vsaj za trenutni čutni užitek.
  Vzrok za tako meseno nagnjenje, posebno če se zelo silovito izraža, je neredko obsedenost s strani enega ali tudi več pohotnih mesenih hudičev.
  Toda kako ti pridejo v meso takega človeka? - Priložnosti za to, številne in brez mere, pripravljajo ljudje sami. Taki mese­ni hudiči bivajo predvsem v močnih alkoholnih pijačah, v vinu, tudi v pivu in posebno v žganih pijačah. Če se ljudje moč­no opijajo s takšnimi pijačami, z njimi zagotovo sprejemajo v svoje meso enega, če ne več mesenih hudičev. Ko pa so ti enkrat v mesu, potem povzročajo srbenje in mučenje genitalij na tako hud način, da se človek ne more upreti, da takega draženja ne bi zadovoljil s čutnim užitkom mesa. Ti meseni hudiči pa niso nič drugega kot nečiste duše takih umrlih ljudi, ki so bili ravno tako zelo vdani ali pijači ali meseni čutnosti. Zaradi tega, ker želijo nekaj izboljšati, prestopijo v meso še živečega človeka; toda ker je bilo prav meso njihov element, neredko v takem človeku, ki so ga obsedli, uganjajo še hujše stvari, kot so jih uganjali prej v svojem lastnem mesu.
  Če uganjajo prehude stvari in se vedno bolj in bolj razvnemajo v svojem nečistem poželenju, prav te pokvarjene mesene duše večinoma tudi povzročajo poznane ostudne in zelo nevarne bo­lezni - kar varujoči angelski duhovi dopuščajo zaradi tega, da se duša obolelega človeka popolnoma ne pogubi v besnenju svoje­ga mesa.
  Take močne alkoholne pijače so torej prva pot, po kateri ti me­seni hudiči pridejo v človekovo meso.
  Druga pot, enako nevarna kot prva, so javne plesne veselice. Kajti vedno lahko domnevate, da se na plesu ali na plesni zabavi znajdejo nevidne, meso iščoče nečiste duše, ki jih je tudi deset­krat več, kot je sicer na takem plesu zbranih gostov. Po tej poti najlažje pridejo v meso, ki je tu zelo vznemirjeno in zato nad­vse pripravljeno za sprejem tovrstne umazane duševne sodrge. Iz tega razloga tudi ljudje po takšnem plesu občutijo pravi odpor do vsega višjega in vzvišenega. V mestih bo, posebno pri tistih, ki študirajo, vsakdo lahko opazil, da tisti, ki so pred tem prav pridno študirali, po plesu neredko ne morejo misliti na knjige, temveč imajo pred očmi kar naprej beli tilnik, prsi, roke in oči svoje plesalke in se v mislih skoraj ne ukvarjajo z ničemer dru­gim več kot zgolj s predmetom, ki jim je na plesu naredil toliko veselja. Marsikateri študent zaradi tega opusti študij. Marsikate­ri pa nato študira namesto za znanje samo za kruh, da bi s svojo ljubko plesalko čimprej postal par, pa naj gre kakorkoli že. In če takšen par res tudi postane zakonski par, je pravemu zakonske­mu paru podoben prav tako malo, kot je noč podobna dnevu.
  Na začetku tak zakonski par čas preživlja samo v čutni strasti, tako da v kratkem času popolnoma porabi skoraj vse specifike, ki so določene za sposobnost spočetja. Potem ponavadi kmalu nastopi popolna oslabelost mesa. V takšnih primerih meseni hudič, ki je v takih ljudeh, išče izhod, da duši - kot nekakšen hišni zdravnik - zašepeta, naj se obrne k drugemu mesu. Na ta način se žena svojemu možu kmalu zagnusi - in mož svoji ženi. Ona se polagoma začne ozirati po drugih mladostnih hišnih prijate­ljih; on pa ob večerih ponavadi išče »svež zrak«. In tako se stvar nadaljuje, dokler se taka zakonca toliko ne naveličata drug dru­gega, da se ločita ali drug drugega zapustita brez sodne ločitve. Taki pojavi, ki so v sedanjem času še posebno na dnevnem redu, so zgolj sadovi plesnih zabav in posledice obsedenosti z zgoraj omenjenimi izprijenimi zaščitniki mesa.
  To stanje obsedenosti se sprva sicer nikoli ne izrazi tako silovi­to kot pri nekaterih, ki so z močnimi pijačami sprejeli vase take nečiste duhove. Duhove iz močnih pijač pa je mogoče izgnati z močno molitvijo duše preko njenega duha, nakar se potem spet lahko vzpostavi normalno stanje mesa. Ni pa tako lahko izgnati tujih duhov, ki so bili pritegnjeni ob priliki plesnih zabav, in za to je potrebno veliko posta, molitve in samozatajevanja, s čimer se duša bolj in bolj združuje s svojim duhom, ki potem poseže vmes in hudobno sodrgo izžene iz hiše duše.
  Toda kje sta sedaj tak plesalec in taka plesalka, ki bi to nare­dila? - Ponavadi že med plesom in po njem še več jesta in pijeta kot prej in se tako hočeta spet »okrepčati«, kar pomeni toliko kot mesenemu hudiču zagotoviti oskrbo in streho v duši in krvi, do­kler bo živelo telo. Marsikatera plesalka in marsikateri plesalec tudi telesno v najkrajšem času propadeta, če sta sprejela vase preveč takšnih gostov; kajti ti zli mesni razbojniki si svoja stano­vanja uredijo tudi v vranici, jetrih ali v pljučih, če v ledvicah in v genitalijah ne najdejo dovolj prostora. Kjer si pa tak emigrant iz pekla uredi svoje stanovanje, tam tako rekoč zamori meso in posledice tega so otrditve vranice in jeter ter jetika, hiranje in, če sta se pljuč lotila dva ali več, tudi tako imenovana hitra jetika.
       

                                                                                                                                                              VEv IV/80

  Meseno poželenje je bolj ali manj glavno zlo pri vseh ljudeh. Iz te sle izvirajo skoraj vse telesne bolezni in težave duše... Zato odvračajte oči od privlačnih nevarnosti mesa toliko časa, dokler ne postanete gospodarji svojega mesa!
  Varujte otroke pred prvim padcem in jim ohranite njihovo sra­mežljivost, tako bodo kot odrasli lažje obvladovali svoje meso in ne bodo tako zlahka podlegli. Toda enkrat spregledano - in že se je zli duh polastil mesa! Nobenega hudiča pa ni tako težko pregnati iz človeka kot prav mesenega hudiča. Tega se da spra­viti iz človeka edino z veliko posta in molitve.
  Varujte se torej tega, da bi malčke jezili ali jih dražili s pre­tirano čistočo in pretirano lepimi oblekami ter jih vneli v mesu! Gorje temu, ki se pregreši nad naravo malčkov! Zares, za tega bi bilo bolje, če se nikdar ne bi rodil! Hudodelca nad Sveto naravo mladosti bom Jaz Sam kaznoval z vso močjo Svoje jeze! Kajti ko meso enkrat postane kilavo, potem duša nima več trdne pod­lage in njeno izpopolnjevanje slabo uspeva.
  Koliko dela ima šibka duša, da spet pozdravi kilavo meso in ga zaceli brazgotin! Kakšen strah pri tem velikokrat prestaja, ko opazi krhkost in šibkost svojega mesa, svoje zemeljske življenj­ske hiše! Kdo je kriv za to? Slab nadzor nad otroki in številna pohujšanja, ki jih doživljajo otroci ob raznih [nravnih nepravil­nostih] !
  Moralna pokvarjenost pa je posebno v mestih vedno večja kot na deželi. Kot Moji apostoli zato opozarjajte ljudi na to in jim pokažite številne hude posledice, ki nastanejo zaradi prezgodnje oslabitve mesa, in mnogi se bodo spreobrnili in iz tega bodo pri­šle na dan zdrave duše, v katerih bo lažje prebuditi duha kot je to sedaj pri zelo mnogih primer.
  Poglejte si vse slepe, gluhe, pohabljence, gobavce, od proti­na trpeče; poglejte nadalje vse na razne načine oslabljene in z raznimi telesnimi težavami obremenjene otroke in odrasle ljudi - vse to so posledice prezgodnje oslabljenosti mesa. Moški naj se pred svojim štiriindvajsetim letom ne dotakne de­kleta. In dekle naj šteje najmanj osemnajst ali vsaj polnili sedemnajst let; pod to starostjo je le za silo zrela in naj ne bi spoznala moškega! Če se je čuten moški prezgodaj do­takne, je njeno meso že oslabljeno in njena duša postane šibka in strastna.
  Težko je zdraviti oslabljeno meso moškega, toda še veliko tež­je meso dekleta, ki se je prezgodaj razdevičilo! Prvič ne bo tako lahko rodila popolnoma zdravih otrok in drugič bo potem od tedna do tedna bolj željna spolnih odnosov in bo na koncu posta­la vlačuga, ki je sramotni madež človeštva, ne toliko sama zase, kot mnogo bolj za tiste, zaradi katerih nemarnosti je to postala.
  Gorje pa tistemu, ki izrabi dekletovo revščino in ji pokvari meso! Zares, tudi za tega bi bilo bolje, da se nikdar ne bi rodil! Kdor pa spi z že pokvarjeno vlačugo, namesto da bi jo s pravimi sredstvi odvrnil od pogubne poti in ji pomagal na pravo pot, ta bo moral enkrat pred Menoj prestati večkratno, najstrožjo so­dbo; zakaj kdor udari zdravega, ta se ni tako hudo pregrešil kot tisti, ki je trpinčil pohabljenega.
  Kdor je imel spolne odnose s popolnoma zrelo in zdravo de­vico, ta je tudi sicer grešil. Ker pa storjeno zlo nima posebno škodljivega pomena, zlasti še, če sta oba dela popolnoma zdra­va, temu sledi le manjše sojenje. Kdor pa iz gole, že stare poho­te, še tako zrel stori devici to, kar bi delal vlačugi, brez spočetja živega sadu v naročju device, ta bo moral pretrpeti dvojno so­jenje; če pa to dela z vlačugo, bo moral pretrpeti tudi desetkratno sojenje!
  Kajti vlačuga je v svojem mesu in svoji duši popolnoma zme­dena in strta devica. Kdor ji poštenega in Meni zvestega srca pomaga iz te njene velike stiske, ta bo nekoč velik v Mojem kra­ljestvu. Kdor pa spi z vlačugo za sramotno plačilo in jo naredi še slabšo, kot je bila pred tem, ta bo nekoč poplačan s plačilom, s kakršnim je plačan vsak hudobni ubijalec, v močvari pregrehe, ki je pripravljena za vse hudiče in njihove služabnike.
  Gorje deželi, gorje mestu, kjer se uganja vlačugarstvo! In gorje Zemlji, če bo to veliko zlo prevladalo na njenih tleh! Takim de­želam bom za vladarje postavil tirane in ti bodo ljudem morali nalagati neizmerna bremena, da bo vse meso stradalo in opustilo najsramotnejše dejanje, ki ga kakorkoli že en sam človek lahko zagreši nad drugim!
  Vlačuga pa naj izgubi vso čast in spoštovanje celo pri tistih, ki so jo do tega pripravili za preziranja vredno plačilo, in njeno meso naj bo potem obremenjeno z raznimi neozdravljivimi ali vsaj težko ozdravljivimi boleznimi. Če se pa katera na pravi na­čin poboljša, se bom tudi Jaz milostno ozrl nanjo!

                                                                                                                                                          VEv IV/80 (18 in nasl.)

  Gospod: »Ti, Zorel, glede mesa tudi nisi bil popolnoma čist. Že kot deček si bil obremenjen z raznimi nečednostmi in si bil slab zgled za svoje mladostne tovariše. Toda tega ti vendar ni mogoče šteti za greh; zakaj manjkala ti je vzgoja, ob kateri bi prišel do kakšne prave resnice, ki bi ti pokazala, kaj je po Bož­jem redu pravilno. - Boljšo plat si začel uvidevati šele potem, ko si pri nekem advokatu spoznal pravice rimskih meščanov. Od tedaj dalje sicer nisi bil več živalski človek, pač pa prvorazreden izigralec zakonov in si goljufal svoje bližnje, kjer je to le bilo mogoče. Vendar je vse to minilo in po tvojem sedanjem spozna­nju stojiš zdaj pred Menoj kot boljši človek! Toda ne glede na to vendarle opažam, da je v tebi še vedno veliko mesene čutnosti. Na to te posebej opozarjam in ti svetujem, da se na tej točki zelo paziš. Kajti če boš nekoč zaživel v nekoliko boljšem življenju, se bo tvoje še zelo preluknjano meso začelo oglašati v svoji še zdaleč ne ozdravljeni grešnosti in imel boš težave, da ga boš po­miril in končno popolnoma pozdravil njegovo pregrešnost.
  Zato se varuj vsake nezmernosti! Kajti v nezmernosti tiči seme mesene sle! Bodi zmeren v vsem in nikdar se ne daj zapeljati v nezmernost tako pri jedi kot pitju, sicer boš težko krotil tvoje meso! «

                                                                                                                                                            VEv III/10

  Gospod: »Pravim vam, da človek ne potrebuje prav veliko za življenje na tej Zemlji; toda človekova ošabnost, njegova lenoba, napuh, samoljubje in gospodovalnost potrebujejo nepopisno mnogo in vendar jih nikdar ni mogoče zadovoljiti! Ljudje svojo skrb večinoma usmerjajo k temu in potem seveda nimajo več časa, da bi se ukvarjali s tem, s čimer bi se pravzaprav morali ukvarjati.
  Od Adama do Noeta se otroci gora niso nikdar bojevali, ker so imeli le zelo majhne potrebe in nihče ni hotel biti več od svojega brata in starši so svoj ugled pred otroki vedno uveljavljali s tem, da so bili nenehno modri vodniki, učitelji in svetovalci svojih otrok. - Če pa zdaj v Mojem duhu, ki prihaja iz nebes in vas želi spet pripeljati v srečno pradavno stanje prvega človeka in vam pokazati že davno popolnoma izgubljene poti v Božje kraljestvo, kako torej lahko rečete, da so pogoji, ki jih postavljam, pretrdi in na splošno skoraj neizvedljivi!? Pravim vam: Jarem, ki vam ga nalagam na tilnik, je blag in breme, ki vam ga nudim nositi, je peresno lahko proti temu, kar zdaj dan za dnem prenašate.
  Kako daleč v svet so usmerjene vaše skrbi! Ne podnevi ne po­noči nimate ne miru ne počitka! In to samo zaradi sveta in zaradi tega, da ne bi bili kakorkoli prikrajšani v svojem umišljenem sijaju in v svojem udobnem življenju, za ceno pogosto krvavega potu svojih šibkih bratov in sester! Kje naj pri taki skrbi duša sploh še najde čas, da bi kaj storila za prebuditev Božjega duha v sebi!? Da, vaše duše in duše milijonov ne vedo več niti tega, da so nosilke Božjega duha, kaj šele, da bi ob svojih neskončnih posvetnih skrbeh hotele in želele narediti kaj koristnega za osvo­boditev in osamosvojitev duha.

4. Namen bolezni, trpljenja in bolečin
                                                                                                                                                             VEv IX/158

  Za človeka zaradi njegove duše ni vedno koristno, če živi na zemlji popolnoma zdrav. Kajti če je njegovo meso preveč zdra­vo, se tudi lahko vzburi za različne čutne užitke in tudi duša po­stane bolj dovzetna za poželenje, kot če je njeno meso bolehno in šibko. Zato je telesna bolezen na tako rekoč straža pred vrati notranjega življenja duše...
  Ne želim [sicer], da bi nekdo moral z bolnim telesom prestajati to zemeljsko življenje kot preizkušnjo svobodne volje. Ker pa ljudje ne upoštevajo starega nasveta Moje ljubezni in Mojega reda, temveč delajo, kar ne bi smeli delati, so torej tudi sami ustvarjalci vseh težav svojega telesa in svojih duš.
  Jaz pa zaradi človeške lahkomiselnosti in slepote po njihovi lastni krivdi ne morem obrniti Svojega reda, ki edini zagotavlja obstoj vseh stvari. Kdor ve, da njegovo telo občuti bolečino, če ga tepejo ali zbadajo, pa se kljub temu tepe in zbada, ta je vendar sam kriv, da njegovo telo pri tem občuti velike bolečine. Kajti zaradi neslane neumnosti ljudi, ne bom nobene duše opremil z brezčutnim telesom in ne bom naredil, da zaradi breztežnosti ne bi bilo treba pasti s strehe.
                                                                                                                                                              IK. 27.11.1883

  Ljubi Moj otrok! Glej, zdaj moraš spet zapisati, kar ti bom po­vedal, in sicer najprej besedico za tistega bolnega otroka, ki Me v srcu sprašuje: Zakaj me je morala doleteti ta bolezen?
  Glej, kar se tiče tega vprašanja, ti lahko rečem samo toliko, da ima pri Meni vse svoj moder in dober namen in da se nič ne zgodi brez Moje volje. Celo v najmanjših, najneznatnejših stva­reh lahko odkriješ Moje čudovito gospodarjenje, koliko bolj šele tam, kjer gre za človeško življenje, ki ni izpostavljeno slučaju ali slepemu naključju, temveč leži v rokah ljubečega Očeta. 0 tem ti Moj ljubi otrok še nisi resno razmišljal, da nad vsemi člove­škimi usodami deluje zvesta očetovska roka, sicer ne bi mogel vprašati: »Zakaj torej?«
  O otrok, »zakaj« je zgolj v Moji roki in edino Jaz vem, zakaj te vodim ravno tako in ne drugače - ker je samo tako koristno za tvoje večno dobro in Mi drugače ne bi ostal zvest in ne bi mogel postati Moj otrok!
  Ali zdaj razumeš tisti »Zakaj tako?«, otrok Moj? Ali si sedaj zadovoljen s svojo usodo, ki bo iz tebe naredila Božjega otroka? Kajti večjega za Moje otroke ni!
  Zato se veseli krasne velike usode, ki ti je dana in ti je omogo­čila to doseči preko trpljenja, ki ga moraš z vero prenašati, do­kler ti ga ne odvzamem! - Potem se Mi boš zahvalil, ne, da sem te odrešil trpljenja, ne, zahvalil se Mi boš iz dna svojega srca, da sem te spoznal za vrednega trpljenja in sem te v kratkem času približal pravi svetlobi.

                                                                                                                                                              B 111/72

  »O Gospod, Ti sveti in najljubeznivejši Oče in Stvarnik vseh angelov in ljudi! Glej, življenje na Zemlji za preizkušanje duha bi samo po sebi vendar popolnoma ustrezalo svojemu vzviše­nemu cilju, samo če s tem življenjem ne bi bila povezana neka skrajno neprijetna stvar; ta stvar pa je občutek za strahotno bo­lečino!
  Zakaj neki mora biti to telo sposobno občutiti bolečino? Zakaj mi mora povzročiti bolečino, če se ob kaj zadenem ali če kam padem ali se urežem, uščipnem ali vbodem? Zakaj se morajo v telesu celo pogosto razviti različne nadvse nadležne bolečine? Zakaj me mora ogenj tako neznosno peči in zakaj morajo ženske rojevati v velikih bolečinah? Glej, Ti ljubi, Sveti Oče, tega ni­kakor ne morem odobravati v življenjski sferi in od Tebe,      
  Stvar­nika, bi rad izvedel vzrok za ta žalostni pojav. Kajti z veliko zanesljivostjo domnevam, da življenje duha sploh ni sposobno občutiti bolečine. Zato bi bilo pač življenje telesa prav tako lahko nezmožno občutiti bolečino! - Ali imam prav ali ne?«
  Gospod: »Sin Moj, reci Mi v svojem srcu: Ali bi si bilo mogo­če zamisliti življenje, ki naj ne bi bilo sprejemljivo za vse vrste občutkov? Če ne bi imel občutka, ali bi potem živel? Recimo, da bi človek vse vtise občutil samo kot dobrodejne. Ali se človek potem ne bi kmalu uničil, ko bi njegovo telo kar naprej dobivalo sunke, udarce, vbode, vreznine, opekline?! In preden bi minilo leto, od celega telesa zagotovo ne bi ostal niti en sam ud. Brez vsakršnega občutka - ali dobrodejne ali boleče vrste - pa je le popolna smrt. Bolečina je torej največji dobrotnik in najzvestejši varuh življenja, brez katerega si nikakor ne bi bilo mogoče za­misliti obstoječega življenja!
  Vrhu tega ti je bilo tako ali tako dano telo brez bolečin! Če ga boš vzdrževal v skladu z Mojim redom in boš pozoren pri leža­nju, sedenju, stoji, hoji in teku, boš svoje življenje preživel po­polnoma brez bolečin. In če boš zmeren pri jedi in pijači, ti bodo prihranjene tudi notranje bolečine. In če ne boš preveč odvisen od početja mesa, nikdar ne boš izkusil, kaj je bolečina v udih!
  Bolečina je najbolj samoumevni dodatek življenja, brez katere ne bi imel čutov! Bolečina je pravzaprav občutenje in zazna­vanje ljubezni. In ko ta pride iz svojega reda, to občuti v obliki bolečine, red pa vedno zazna kot nadvse prijeten občutek.
  Zato si ne želi, da bi se znebil bolečine; kajti ona je najzvestejši stražar tvojega življenja in bo nekoč postala tudi združevalka in zbiralka in popolna rešiteljica življenja tvojega duha.«

                                                                                                                                                                VEv X/112

  Gospod: »Opazuj človeka na tem svetu, ki je telesno popol­noma zdrav! Ker je človek tako zdrav, to zlorablja z raznimi nezmernimi užitki, ki razveseljujejo njegove čute in z nepotreb­nimi napori.
  K njemu pridejo sicer zelo izkušeni ljudje in mu pravijo: »Pri­jatelj, ne zlorabljaj tako silno svojega zdravja! Z nenaravnim in nespametnim načinom življenja ga boš kmalu izgubil; in ko bo enkrat izgubljeno, ti ga v celoti ne bo povrnil noben zdravnik in nobeno zdravilo več in potem boš vse nadaljnje življenje ostal hirajoč in bolehen človek!« - Zdrav človek pa se ne ozira na to, temveč še naprej dela enako kot prej.
  Čez nekaj let pa se ga loti prav huda telesna bolezen in sprva čisto ponori zaradi te njemu nadvse nadležne bolezni in pokliče zdravnike. Tem se posreči, da ga spet ozdravijo, čeravno ne po­polnoma, vendar pa do precej znosnega stanja. Zdravniki pa mu po ozdravitvi popolnoma resno rečejo: »Prijatelj, zdaj pa bodi pameten in ne živi več na takšen način kot doslej, sicer bo nadte prišla še veliko hujša bolezen, kot je bila ta in ti bo potem težje pomagati kot tokrat!«
  Ozdravljeni nekaj časa res upošteva ta nasvet; potem pa ga znova zamika poželenje. In tako spet začne z nerednim življe­njem. In čeprav že občuti prav krepka opozorila, da bo ponovno močno zbolel, tega vendarle ne upošteva in greši naprej proti svoji že tako in tako zelo oslabljeni naravi. Tako tudi nujno za­pade v še hujšo bolezen in se ga lotijo nepopisne bolečine. Spet pridejo zdravniki in ga skušajo pozdraviti. Toda tokrat jim to ne uspe tako hitro in pozovejo ga k potrpljenju; zakaj, ker ni upošteval njihovega nasveta, mora zdaj pripisati sam sebi, da je zaradi svoje stare lahkomiselnosti zapadel v še hujšo in dlje trajajočo bolezen.
  Ta človek mora zdaj trpeti celo leto in ves oslabi in obupa; po enem letu pa se mu spet nekoliko izboljša in pri vsem, kar mu je sveto, prisega, da ne bo nikdar več preziral nasveta zdravnikov in tudi drugih modrih in izkušenih ljudi.
  Da, ta druga, zelo grenka izkušnja, je človeka že precej po­modrila in naredila previdnejšega, in spet pride k močem. Ko pa se potem spet počuti popolnoma dobro, sam pri sebi misli: Hej, če si samo enkrat spet privoščim enega od starih užitkov, mi to gotovo ne bo nič škodilo! To pač stori samo enkrat in pri tem odnese celo kožo. Toda, ker jo je tokrat dobro odnesel, si zopet misli: No, ker mi to ni škodovalo, mi gotovo ne bo škodovalo tudi drugič ali tretjič! In greši drugič, tretjič in tudi četrtič.
  In glej, stara bolezen ga spet za nekaj let tako vrže v posteljo, da mu noben zdravnik ne more več pomagati tako kot prvič in drugič!
  Čez štiri dolga leta najhujšega trpljenja mu postane lažje, bolj zaradi tega, ker se je navadil na trpljenje kot zaradi zdravil, in šele sedaj uvidi, da je bilo vse njegovo trpljenje Božja milost, po kateri je bil toliko ozdravljen svoje lahkomiselnosti, da je skozi to svojo dušo vendarle mogel negovati čisteje in Bogu bolj všeč­no. Kajti zaradi telesnega trpljenja postane človekova duša po­nižnejša, potrpežljivejša in resnejša ter pridobi na duhovni moči, da bi lahko postala gospodar čutov mesa.«

                                                                                                                                                              J.L., 13.10.1842

  Samo spet piši, ker že vem, za kaj gre! - Ljubi Moj A. Z. O. W., glej, ura, ob kateri si bil telesno rojen, Mi je dobro znana. Takrat sem te Jaz blagoslovil in te zdaj spet blagoslavljam, da bi vedno ostal zdrav v duhu kot tudi v telesu, kolikor je potrebno v tvoje dobro. Nikar pa ne daj preveč na telesno zdravje! To duhu bolj škoduje, kot koristi.
  Poglej svež, zelen oreh na drevesu; dokler ta ostane trden, svež in zelen, toliko časa tudi jedro ne dozori. Ko pa zunanja, zelena lupina okoli oreha začne rjaveti, se sušiti in postajati ohlapna, potem je to znak, da je oreh znotraj lupine dozorel. Iz tega raz­loga pustim, da Moji vedno tudi telesno tu in tam nekoliko bole­hajo, da se v preveč zdravem stanju telesa vendarle ne bi preveč pomešali s svetom. Kajti, če je kdo telesno zdrav kot dren, po­tem se ga niti ne dotakne misel, da bo nekoč moral zapustiti ta varljivi svet. Saj tedaj mu je vse na svetu kar preveč všeč - vsaka rožica, vsak grižljaj, vsaka vlačuga, vsaka pokrajina -, in njego­va najbolj goreča želja je samo ta, da bi večno živel na Zemlji, in da ga nikdar ne obide sveto domotožje po večni Očetovi hiši v nebeškem kraljestvu.
  Če pa njegovo telo zboli, tedaj se človek spomni, da mu na Zemlji ne bo obstanka in kdaj pa kdaj vendarle nekoliko boječe pomisli, kaj bi morda bilo ali bi utegnilo priti po telesni smrti. In to je za duha že bolj zdravilno kot vse še tako nedolžne zabave ob svežem in vseskozi zdravem telesu.
  Glej, če bi sina rad poslal v tujino in bi se mu tam izvrstno go­dilo, misliš, da bi se vrnil domov? Ali meniš, da bi mogoče dobil domotožje po očetovi hiši? O ne, o tem si lahko prepričan! Zakaj rekel bo: »Moral bi biti pravi norec! Tu imam vendar vse, kar si lahko poželi moje srce, in povrhu vsega mi še ves čas izkazujejo čast, kamorkoli pridem; če pa bom prišel domov, bom moral, proseč za vsako malenkost, priti k očetu in ta bo potem šele dolgo premišljeval, ali bi mi dal to, za kar sem prosil, ali ne. Tu sem ugleden gospod in sam svoj, tam, doma, ob strani svojega očeta, sem nihče. Zato ostanem tu!«
  Če pa se sinu v tujini godi precej slabo ali pogosto celo bedno, tedaj bo kmalu naredil enako kot Izgubljeni sin! Zato ti tudi Jaz danes govorim to, da bi se takrat, ko te prizadenem z majhnimi telesnimi nevšečnostmi, spomnil na to in vedel, da so tovrstne telesne nevšečnosti samo vstopnice, s katerimi Svoje otroke spo­minjam na njihovo Očetovo hišo in na njihov povratek domov, da se vendar ne bi preveč za stalno naselili v tujem svetu!
  Ne bom te pa zato še tako hitro odpoklical iz tujine, temveč te bom samo spomnil na tvojo domovino! - Da bi po tem uravnaval vse neprijetnosti svojega zemeljskega življenja, to ti želim Jaz, tvoj Sveti Oče, tako danes kot vedno v vsej polnosti Svoje ljubezni in milosti. Zato to čim bolj živo upoštevaj! - Amen.

5. O bistvu obsedenosti
                                                                                                                                                             VEv VIII/32

  Gospod: »Obstajajo ljudje, ki se jih za nekaj časa - samo po mesu - polastijo hudobni duhovi, ne da bi s tem mogli škodovati duši takega obsedenega. Hudi duhovi, ki se polastijo mesa take­ga obsedenca, so duše umrlih ljudi, ki so nekoč na svetu živeli pokvarjeno in sicer ob zavedanju, daje njihovo početje slabo.
  Do obsedenosti pa pride samo pri tistih ljudeh, pri katerih je vera v Boga in v nesmrtnost duše [šibka] ali je sploh ni. Ta do­gajanja, ki so sama na sebi videti zla, so dopuščena v mračnih časih, da bi bili neverujoči grobo opozorjeni, da je njihova ne­vera ničeva in da po odpadu telesa zanesljivo obstaja posmrtno življenje človekove duše in prav tako Bog, ki tudi v onostran­stvu zagotovo kaznuje zlobo in neumnost ljudi.
  Hudi duh, ki se polasti človekovega mesa, doživi kljub svoje­mu zlobnemu šopirjenju ponižanja, ki jih komaj prenese in po­tem v sebi postane krotkejši in lažji. In tisti, ki so priče takih stanj, so kot s silo iztrgani iz svojega preveč materialnega in temačnega načina življenja, pričnejo premišljati o duhovnem in njihovo dejanje in nehanje se izboljša. In tako ima ta stvar, ki se dogaja pri ljudeh in zelo slabo zgleda, v časih največje verske stiske spet svojo izrecno dobro plat.
  Pri ljudeh, ki imajo pravo in svetlobe polno živo vero, se ob­sedenost nikdar ne pojavi, ker človekova duša in duh v njej tudi telo tako prepojita, da noben tuj in morda tudi še hudoben duh ne more prodreti v čisto in poduhovljeno meso. Toda pri človeku, katerega duša je postala temna, mesena in materialistična in za­radi tega tudi plašna in boječa, bolna in šibka, tako da se tujemu vsiljivcu ne more upirati - se pa tudi lahko zgodi, da hudobne duše, ki se po izstopu iz telesa zadržujejo in rogovilijo večinoma na tistih nizkih področjih te Zemlje, kjer v telesih žive ljudje nji­hove sorte, tu in tam prodrejo v telo kakšnega šibkega človeka, se naselijo največkrat v čutni spodnji del trebuha in se kot tuji in zli duhovi preko mesa obsedenca pričnejo izražati navzven.
  Obsedeni pa nikoli ne utrpi škode na duši. In tako obsedenost ni nekaj tako hudega, kot se to zdi ljudem.
  Kjer boste odslej naleteli na take obsedence, polagajte nanje roke v Mojem imenu, in zli duhovi bodo obsedenega zapustili. Če pa boste kje naleteli na koga, ki bo obseden od [posebno] trdovratnega duha, temu zagrozite in potem bo takoj ubogal ti­stega, ki mu bo zagrozil resno in v polni veri v Moje ime! - Kajti tam, kjer ljudem pridigate Moj nauk, tam ni več potrebno, da tudi hudiči dvigujejo pri ljudeh padlo vero iz mesa obsedenega. Kjer angeli poučujejo, tam morajo biti hudiči pregnani!
                                                                                                                                                             VEv II/169

  Peter: »Gospod, marsikaj zdaj že razumem, toda obsedenost, posebno nedolžnih otrok, in to, da jih muči tak hudoben pre­bivalec njihovega telesa pogosto najbolj neusmiljeno, tega ne razumem! Kako more Tvoj red dopustiti kaj takega? - Hčerkica žene, ki je danes tekla za nami, utegne biti stara komaj 13 do 14 let, in kot pravi mati, jo že polnih sedem let na komaj verjeten zloben in boleč način muči hudičevski duh. Zakaj je moralo biti dopuščeno kaj takega?«
  Gospod: »To so stvari, ki jih vaš razum zdaj še ne more v osnovi dojeti! Vendarle pa vam bom dal nekaj namigov glede tega!
  Zemlja je nosilka dveh vrst ljudi. Duše prve in boljše vrste iz­hajajo od zgoraj [to pomeni, z neke druge zvezde]. Duše druge in pravzaprav slabše vrste izhajajo pa zgolj od same Zemlje; nji­hove duše sestavljajo tako rekoč posamezni življenjski delci, ki so kot materija zvezani v masi zemeljskega telesa. Od tod potem prehajajo skozi mineralni svet v rastlinski svet, nato v živalski svet, skozi številne stopnje živalskega sveta in se končno kot potenca, ki sestoji iz neštetih delčkov [atomov] Satanove pradu­še, izoblikujejo v dušo zemeljskega človeka in se pri spočetjih v ženskih naročjih rodijo v mesu na ta svet, enako kot otroci svetlobe.
  Takšni otroci so torej, ker je vse njihovo bistvo vzeto iz Satana, potem tudi vedno bolj ali manj izpostavljeni nevarnosti, da jih obsede kakšen zli duh, to je črna duša hudiča, ki je nekoč v mesu že živel na tej Zemlji. To pa se najrajši zgodi posebno takrat, ko se taka mlada, iz Satanovega dela Zemlje vzeta duša, prične ob­račati v dobro in nebeško smer. Ker se na ta način iz sfere pekla iztrga en življenjski del, ta celotnemu peklu povzroči neznosno bolečino, zaradi česar ta potem tudi napne vse sile, da bi prepre­čil tako rano.
  Zdaj seveda sprašuješ, kako kaj takega peklu vendar lahko pov­zroči bolečino? Kajti taka duša bi v primerjavi s peklom vendar morala biti še neizrekljivo manjša in neznatnejša, kot je človeški lasek v primerjavi s celim človekom. In rečem ti, da je ta presoja vsekakor pravilna. Toda zagrabi najmanjšo dlakico na svojem telesu in jo izpuli in pri tem se boš zavedel, da boš, ko boš iz­pulil dlačico, ne samo na mestu, kjer je bila dlačica, temveč po celem telesu, občutil ostro bolečino, ki bi te spravila v obup, če bi trajala neprestano eno uro.
  Na osnovi te razlage, ki sem ti jo zdaj podal, boš lahko že ne­koliko globlje uvidel, zakaj na Zemlji prihaja do obsedenosti in bo prihajalo do konca te Zemlje.
  Ta obsedenost pa ima za obsedenega tudi nekaj izrecno do­brega. Kajti taka duša, katere telesa se polasti hudič, se zaradi bolečin svojega mesa očitno očisti in obvaruje, da bi hudobnež postal del njenega telesa. Ob pravem času pa tedaj že pride po­moč od zgoraj in posvetna duša je potem v celoti pridobljena za nebesa. - Povej, ali si zdaj stvar nekoliko dojel!«
  Peter pravi: »Da, Gospod, to se mi je zdaj popolnoma razjasni­lo. Toda potem bi skoraj bilo bolje, da še tako hudo obsedenemu sploh ne bi pomagali!?«
  Gospod: »Če kdo pride in te prosi za pomoč, mu je nikoli ne smeš odreči! Kajti tu že Moja previdnost poskrbi za to, da pri­zadeti pomoči ne začne iskati prej, dokler ne napoči tisti čas, ko bo dobil pravo pomoč. Zato tudi ne sme biti odrečena nikomur, ki išče pomoč! - Ali zdaj razumeš tudi to izredno pomembno pojasnilo?«
  Peter reče: »Da, Gospod, za to gre samo Tebi vsa zahvala, vsa ljubezen in vsa čast! - Tako torej na svetu ni ničesar, iz česar ne bi tisti, ki se razume na Božje stvari, takoj prepoznal najvišje Božje ljubezni in Božje modrosti!«
  Gospod: »Da, tako je to! Zato nikar ne obupajte tudi pri vseh še tako neprijetnih pojavih na tej Zemlji; kajti Oče v nebesih ve za to in tudi najbolje ve, iz katerega vzroka to dopušča! In tako tudi večina bolezni, ki jih ljudje morajo pretrpeti, niso nič druge­ga kot preprečevanje, da duša ne bo postala eno z mesom.«      

                                                                                                                                                               VEv IX/128

  Gospod: Cestninar Zahej Me je prosil, da mu dam nasvet, kaj naj stori s svojim najstarejšim, že šestnajst let starim sinom, ki je že tri leta blazen in skoraj iz dneva v dan postaja še bolj nor. K sinu je poklical že vse zdravnike, ki jih je poznal in vsi so po­skušali ozdraviti sina; vendar vsa njihova znanost in trud nista bila samo popolnoma brezuspešna, temveč je sin bil po vsakem zdravniškem zdravljenju še slabši kot prej.
  Tedaj sem Zaheju rekel: »Prijatelj, te vrste bolezni ne pozdravi noben zemeljski zdravnik s svojimi zelišči! Pripelji pa sina sem­kaj in videl boš moč Božjega veličastja!«
  Tedaj je Zahej ukazal svojim hlapcem, naj sina, dobro zveza­nega, pripeljejo iz njegovega zaprtega prostora.
  Hlapci so tedaj rekli: »Gospod, pred temi tujimi gosti bo to sla­bo izgledalo; kajti prvič zdaj skoraj neprenehoma divja in drugič smrdi huje kot kuga, ker se kar naprej maže s svojim blatom!«
  Tedaj sem rekel: »Le pripeljite ga semkaj, zakaj Jaz ga hočem videti in ozdraviti!«
  Hlapec, ki je v hiši veliko veljal, je rekel: »O prijatelj, tega lahko ozdravi edino Bog, na tej Zemlji pa noben človek več! Če boš tudi tega pozdravil, potem nisi človek, temveč Bog!«
  Rekel sem Jaz: »To naj te ne skrbi, ampak stori, kar ti je uka­zano!«
  Tedaj so hlapci šli in so privedli sina, pred katerim so se vsi Moji apostoli zgrozili in so rekli: »S tem je še hujše kot tisto, kar smo videli v deželi Gadarejcev!«
  Toda Jaz sem se dvignil, zapretil hudobnim duhovom v sinu in jim ukazal, naj ga pri priči za vedno zapustijo. Še enkrat so sina stresli in ga v podobi številnih črnih muh zapustili, nakar je bil popolnoma zdrav.
  Jaz pa sem nato rekel hlapcem: »Zdaj ga odpeljite ven k vod­njaku in ga očistite! Dajte mu tudi čisto obleko in ga spet pri­peljite sem, da bo z nami jedel kosilo!«
  To se je tudi zgodilo. In ko je bil sin zdrav in čist za našo mizo, so prišli v našo sobo vsi v hiši stanujoči sorodniki in znanci in se niso mogli dovolj načuditi tako hitremu sinovemu ozdravljenju. In Zahej se Mi je na vse pretege zahvaljeval za to ozdravljenje.
  Glavni hlapec pa Mi je rekel: »Gospod, Ti nisi človek, tako kot smo mi, temveč si pravi Bog, ki Ga bomo mi ljudje zmeraj in vedno častili!«
  Ko je hlapec še tako govoril, so na mizo postavili tudi kosilo in pričeli smo jesti. Medtem ko so jedli in pili, je nekaj ljudi spraševalo ozdravljenega sina, ki je sedaj izgledal popolnoma svež in vesel, ali je v času svojega bolezenskega stanja trpel tudi velike bolečine.
  Ozdravljeni sin pa je odgovoril: »Kako bi mogel zdaj to vede­ti?! Saj sem bil toliko kot mrtev, nisem imel nobenega občutka in nisem vedel za nič okoli sebe! To pa vendarle vem, da sem bil nenehno v snu in sem se v lepi pokrajini pogovarjal z dobrimi ljudmi.«
  To je prisotne začudilo in jim ni šlo v glavo. In Zahej Me je vprašal, če bi to bilo mogoče in zakaj Bog kaj takega dopušča.
  In rekel sem Jaz: »Prijatelj, o tem zdaj ne bova izgubljala ve­liko besed! Pri takšnih boleznih se duša potegne nazaj v srce in eden ali tudi več hudih in nečistih duhov biva v preostalem telesu in počnejo z njim, kar hočejo, vendar pa duša, ki počiva v srcu, od tega ničesar ne zazna.
  Take obsedenosti so dopuščene zaradi tega, da bi ljudje, pri katerih je vera v Boga in v nesmrtnost duše skoraj popolnoma ugasnila, vendarle pričeli spet misliti na kaj duhovnega in začeli tudi verovati. Saj je tudi vaša vera že postala šibka in zato vam je bila ta lekcija zelo potrebna pred Mojim prihodom v to hišo.
  Če bi Jaz prišel prej, Mi ti sam ne bi tako verjel, kot Mi verja­meš zdaj. In če tvoj sin, ki si ga tako visoko čislal, ne bi prišel v težave, bi te ponos in napuh tako izpridila, da bi iz tebe postal pravi hudič med ljudmi, iz tebe bi izginila vsa vera in ljudi bi imel zgolj za stroje, ki bi bili zate vredni samo v primeru, če bi ti skoraj zastonj služili in ti pripomogli k še večjim bogastvom.
  Ko pa je tvoj sin, tvoj ljubljenec in tvoj največji ponos, tako zbolel, kot sem ga Jaz zdaj tu našel, se je čutenje tvojega srca popolnoma spremenilo. Spet si pričel misliti na Boga in verovati vanj in tvoje srce je postalo ponižnejše. Seveda si se še vedno zatekal k vsem zdravnikom, ki si jih poznal, kristjanom ali Ju­dom in si jim veliko plačeval. Toda ko si videl, da tvojemu sinu ni mogel pomagati noben zdravnik, tudi ne noben Esen in še 
manj kakšen čarodej, si se užalostil in si začel resneje razmišlja­ti, zakaj te je Bog, če sploh obstaja, udaril s tako težavo.
  Spet si začel brati Sveto Pismo in tvoje ravnanje in obnašanje do tvojih bližnjih se ti je vedno bolj in bolj zdelo nepravično in zato si tudi obljubljal Bogu, da boš resnično večkratno spet po­pravil vse krivice, ki si jih storil.
  Ko so taki nameni v tebi postajali vedno resnejši in resničnejši in ti je postalo jasno tudi to, da ti lahko pomaga edino vsemo­gočni Oče v nebesih, tedaj sem tudi Jaz kmalu prišel v te kraje in slišal si, kaj sem naredil s slepcem.
  Tedaj se je tudi tvoja vera v Boga okrepila in postala bolj živa, medtem ko si od mnogih slišal pričevanje o Meni, ki ti je odvze­lo vsak dvom o tem, da nisem le prerok, temveč Sam Gospod. In glej, tako si toliko dozorel, da sem Sam prišel k tebi in s Svojo oblastjo pomagal tvojemu sinu.
  Če to zdaj dobro premisliš, ti bo jasno, zakaj Jaz dopuščam različne težave pri ljudeh, v katerih srcih še ni popolnoma ugas­nila vsaka iskrica nebeškega življenja.
  Vendar popolnoma pokvarjeni in zgrešeno življenje živeči ljudje, ki niso več vredni Mojega opozorila, takšnih korekturnih dopuščanj seveda nimajo, kajti pri njih ne učinkujejo več, in ka­žejo hudobnim duhovom, da so od njih samih še bolj hudobni. Ta vrsta ljudi na Zemlji použije svoje materialno življenje; po tem življenju pa jih pričakuje njih lastno sodišče, ki je druga in večna smrt.
  Pri komer dopustim še razno trpljenje in žalost, temu tudi v pravem času pomagam. Kogar pa pustim, da nemoteno še naprej uživa svoje zemeljsko ponosno in razkošno udobno življenje, ta svojo sodbo in svojo večno smrt že nosi v sebi in s seboj. In tako zdaj tudi veš, zakaj marsikateri za svet velik oblastnik in bogataš lahko nekaznovano greši in počenja grozodejstva do svoje tele­sne smrti.
  V tem svetu pa sem Jaz za vsakogar postavil določeno mero, tako v dobrem in pravem kot tudi v hudobnem in napač­nem. Če je dobri s svojo vnemo v celoti dosegel to mero, potem je zanj konec vseh nadaljnjih skušnjav in v popolni svetlobi ne­bes napreduje od ene stopnje popolnosti življenja do naslednje še višje in tako naprej v neskončnost.

Konec drugega dela