Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

ZDRAVLJENJE IN NEGOVANJE ZDRAVJA Z DUHOVNEGA STALIŠČA
Izbor tekstov iz del Novega Razodetja po Jakobu Lorberju s predgovorom dr. med. Ericha Heinze-ja. 

Če te ne ozdravi Nazaret, te tudi ves svet ne ozdravi.
Jezusova mladost, pogl. 278

Od srca se zahvaljujemo založbi Lorber Verlag iz Nemčije za prijaznost in podporo pri razkrivanju neprecenljivih nebeških zakladov.
Zainteresirani bralec si lahko več informacij o založbi Lorber poišče na spletni strani:
http://www.lorber-verlag.de.

Cela knjiga PDF tukaj

Vsebina
Predgovor  
Razlaga okrajšav naslovov  
Uvod
 

I. DEL
Človek kot troedinost duha, duše in telesa

1. Troedinost človeka  
2. O duhu kot temeljnem življenju človeka  
3. Duhovna anatomija človeka  
  A) Iz "Posvetne slike duha", uvodna opomba po Viktor Mohru  
  B) Srce kot nosilec življenja  
  C) Zgradba in funkcija človeških možganov  
  D) Zgradba in funkcija drobovja  
  E) O nastanku človeškega telesa  
  F) Oko in proces gledanja  
  G) Način delovanja narkoze 
4. Človekova zunanja življenjska sfera  
5. O vplivu demonov in kako ga pregnati  

Predgovor

  Splošno zanimanje za knjigo »Zdravljenje in negovanje zdrav­ja« je založbo spodbudilo k novi izdaji. Veliko povpraševanje po tem delu ne preseneča, ker se o bolezenskem dogajanju in zdrav­ljenju tu presoja s popolnoma drugega stališča kot običajno. Mar­sikdo se sprašuje, zakaj bolezni sploh obstajajo. Ali dobrotljivi Bog ni mogel ustvariti ljudi, ki jih ne bi bremenile bolezni in bo­lečine? Ali je delo Stvarnika torej nepopolno stvarstvo? Zato so od nekdaj raziskovali in zdravniki so se z različnimi metodami trudili in se trudijo pomagati bolnikom. Toda kako naj zdravnik uporabi dobro terapijo, če ne more postaviti pravilne diagnoze, če ne ve, kaj je pravzaprav vzrok bolezni?
  Iz zapisov Novega Razodetja Jakoba Lorberja izvemo po­membne stvari o bistvu bolezni in njenih vzrokih. Vsak človek naj bi najprej vedel, da je trojica, ki sestoji iz telesa, duše in duha. Kaj je telo? O tem Jezus v Velikem evangeliju, II. zvezek, 227. pogl., govori: »Človekovo telo pravzaprav ni nič drugega kot umetni stroj, ki ga je s svobodno voljo duše mogoče spraviti v mnogovrstna gibanja.« Mesto duha kot Božje iskre je v človekovem srcu v njegovi polarnosti.
  Definicijo podaja Jezus v Velikem evangeliju, VIII. zvezek, pogl. 56, 5-6: »V človekovem srcu sta dve nadvse majhni, vašim očem kot drobceni pikici komaj vidni kamrici, ki ustrezata obe­ma velikima srčnima prekatoma. Čeprav sta ti dve pikici zelo majhni, vendar s svojo ureditvijo edini pogojujeta življenje srca in s tem celotnega telesa z vsemi njegovimi organi. - Prva in najpomembnejša kamrica ustreza temu, kar je lastno duhu in je torej dejansko življenje in imenovali jo bomo pozitivno. Drugo, manj pomembno, čeprav neogibno potrebno za telesno življenje, bomo označili kot ustrezno materiji in negativno. Ta sama zase nima življenja, temveč je samo posoda za sprejem življenja, ki ga iz pritrjujoče kamrice vedno znova sprejema z vsakim ponov­nim udarcem srca in ga po krvi posreduje celemu telesu.«
  Človekovo dušo Jezus v Velikem Evangeliju, II. zvezek, pogl. 169, 3, opredeli takole: »Duša zemeljskega človeka je sestav­ljena iz mnogih življenjskih delcev, ki so, ker se jih je prilastil Satan, ujeti v materiji zemeljskega telesa, od koder potem preko rastlinskega sveta prehajajo na številne stopnje živalskega sveta, se končno kot potenca, ki sestoji iz brezštevilnih pradušinih del­cev, izoblikujejo v človeško dušo, pri spočetju pod srcem žene prevzamejo meso in se potem porodijo v ta svet.« Duše, ki se na ta način razvijejo iz zemeljskih elementov, so v Novem Ra­zodetju označene kot tiste, ki prihajajo »od spodaj«, medtem ko so duše, ki prihajajo z drugih zvezd in se reinkarnirajo na naši Zemlji, označene kot tiste, ki prihajajo »od zgoraj«. Do reinkar­nacij tistih, ki prihajajo z drugih zvezd, da se inkarnirajo na naši Zemlji, lahko pride večkrat. Jezus je rekel grškemu učenjaku Fi­lopoldu, da je že dvajsetič reinkarniran na drugih zvezdah. Tako je duša pravzaprav človekovo telo, ki v vseh svojih delih ustreza materialnemu telesu. Kot eterično substancialno telo se ob člo­vekovi smrti loči od materialnega telesa in obstaja dalje.
  S tem, ko je človek postavljen izven Boga, je zaradi svoje zavesti in svoje svobodne volje Bogu enak v Njegovem stvar­stvu. Prosta volja pod vplivom vesti, ki je zasidrana v njegovem duhu, ga usposablja za vse dobro kot tudi za vse slabo. Ta svo­bodna volja je Luciferja in njegove privržence pripeljala do pad­ca, medtem ko se je druga, večja množica ali armada duhov, od­ločila za Božji red. Človek, ki je preko Božje iskre duha v bistvu soroden Bogu, je v sebi poklican k najvišji vesoljni Božji zavesti in k najvišjim duhovnim funkcijam, odvisno od tega, koliko je svojo dušo osvobodil materije, ki je luciferske narave.
  Jezus v Velikem Evangeliju, II., pogl. 210, 12-15: »Če duša vztraja v telesni materiji z ljubeznijo in velikim zadovoljstvom, je prav tako nečista kot najbolj nečisti in sojeni duhovi njenega telesa; zaradi tega ostane v grehu in s tem v peklu in smrti. Če še naprej živi na svetu enako kot njeno telo, je vendarle toliko kot mrtva, tudi čuti smrt v sebi in se je zelo boji. Kajti duša v takem svojem grehu in peklu lahko dela, karkoli že hoče, vendar ne more najti življenja, čeprav le-tega nadvse ljubi. - V tem je tudi vzrok, zakaj neznansko veliko število ljudi o življenju duše po smrti svojega telesa ve prav toliko kot kamen, ki leži ob poti. In če jim kdo o tem karkoli pove, se kvečjemu smejejo ali se celo razjezijo in modremu pokažejo vrata. In vendar naj bi vsak člo­vek najkasneje do svojega tridesetega leta dokončal oblikovanje svojega jaza do te mere, da bi se svobodnega življenja, ki sledi po telesni smrti, tako popolnoma zavedal in bil tega tako gotov kot orel svojega leta v visokem, svobodnem zraku. - Toda kako daleč so od tega oddaljeni celo ljudje, ki se o tem šele začenjajo spraševati! In kako daleč šele tisti, ki o tem nočejo nič slišati in imajo tako vero celo za neumnost. Taki ljudje se ves čas svojega zemeljskega življenja nahajajo v peklu in popolni smrti.«
  Tako človekova duša stoji med materijo in duhom. V člove­kovih rokah je, da svojo dušo poduhovi ali materializira s svojo svobodno voljo, ki se je Bog ne dotika, da človeka ne bi spravil v sojeno, to je v prisiljeno stanje. Jezus pravi, da mora človekova duša, ki je postala v treh četrtinah mesena, v onostranstvu v zelo bednem stanju opraviti dolgo težavno pot, medtem ko ima tu na Zemlji možnost, da to dolgo težavno pot skrajša z življenjem v skladu z Božjim redom. Ta pot za človeka pomeni upoštevanje desetih Božjih zapovedi - ki niso »prisilni« zakoni - in ki so vse vključene v obeh zapovedih ljubezni do Boga in do bližnjega, predvsem in zlasti v dejavni ljubezni do bližnjega. V Velikem Evangeliju, III. zvezek, 12. pogl., Jezus pravi: »Z vsakovrstnim samozatajevanjem duša postane svobodnejša in tudi meso se na pravi način utrdi. Kjer pa je vsa skrb namenjena razvajanju mesa, tam ni več svobodne močne duše, in če potem preko ta­kih ogabno šibkih teles zapiha samo rahel strupen vetrček, smrt zlahka praznuje dan žetve. - Toda nihče ne pomisli na to, da je izvor vsega trpljenja, vseh bolezni, vseh vojn, vse draginje, la­kote in kuge v tem, da ljudje skrbijo samo za svoje telo, namesto da bi po Božjem redu skrbeli za svojo dušo in za svojega duha!«
  In v VEv, V. zv., 75. pogl. je rečeno: »Bolečina mesa je zmeraj le posledica delnega ločevanja duše od telesa. Glavni razlog za bolečino, ki jo vedno občuti samo duša, nikdar pa meso, je v pritisku, ki ga preleno in zaradi tega tudi pretežko meso izvaja na posamezne življenjske dele duše.« VEv, VI., pogl. 13, 8: »Meso je samo po sebi mrtvo in nima drugega življenja kot le občasno soživljenje iz življenjske moči duše, ki je duhu sorodna, mu je čisto podobna in lahko postane z njim eno le, če se popolnoma odvrne od sveta in svoje čute obrne edino v notranje, v duhovno, v skladu z redom in na način, kot vam ga kažeta Moj nauk in Moj lasten vzgled.«
  Te kratke navedbe o duhu, duši in telesu so potrebne za pojas­nilo vprašanja: Kaj je bolezen? Kako nastane in kako jo zdravi­ti? Kot smo že videli, je bistvo bolezni utemeljeno v nasprotju z redom kot prekršku proti Božjemu redu. Ker nasprotje redu izhaja iz duha in duše, tudi bolezen izhaja od tod in se potem izraža tudi v disfunkcijah telesa. Bolezni, ki izhaja iz duše, ne moremo ozdraviti s kemičnimi preparati ali z drugimi zunanjimi pripomočki, temveč jo je glede na vzrok mogoče odstraniti edino preko duše. - Simptome bolnega telesa seveda dostikrat lahko preženemo, bolezni same pa s tem ne odstranimo. (VEv, IX. zv., pogl. 35, 6-7) Kakšen odločilen pomen za telo ima odnos duše, pove Jezus v naslednjih besedah: »Telesne bolezni so grenke po­sledice neupoštevanja zapovedi, ki sem jih ljudem jasno izrekel. Kdor se jih od mladosti dalje zvesto drži, ta do visoke starosti ne bo potreboval zdravnika in njegovim potomcem ne bo treba trpeti zaradi grehov njihovih staršev.« - Jezus je zdravil tako, da je, kot pravi, osvobodil bolnikovo dušo, če ni postala že preveč mesena, in potem v njej obudil življenjsko iskro z vero Vanj, kar pomeni, da je vzpostavil odnos do Boga. Ozdravljenemu je po­tem navadno rekel: »Ne greši več«, ali pa je dodal: »da se ti ne bo zgodilo še kaj hujšega.«
   Način zdravljenja, katerega so uporabljali Jezus in Njegovi apostoli, ki so od Jezusa vsekakor prejeli posebno moč, kot tudi zmožnost zdravljenja človeka po človeku ali zdravljenje s sa­mopomočjo v molitvi, je opisano v tem delu Novega Razodetja Jakoba Lorberja in razloženo je, kakšen smisel ima bolezen in kako je mogoče prispevati k čiščenju duše. VEv II, pogl. 169,12: Jezus Petru: »Večina bolezni pri ljudeh naj prepreči, da bi duša postala eno z mesom, ki je tudi pri otrocih svetlobe vzeto iz odpadlega Satana. Pri otrocih svetlobe obstaja posebnost, da je njihovo trpljenje odrejeno iz nebes, če njihova duša hoče postati mesena. Tudi bolečine otrok sveta so iz tega vzroka ukazane in dopuščene iz nebes, vendarle pa so to bolečine pekla, ker telo posvetnega otroka kot del Satana tudi trpi, če se peklu zaradi silovitega vpliva nebes iztrga del njegovega celotnega življe­nja.« - V VEv, VIII. zv., pogl. 16,12 Jezus o trpljenju ljudi pove: »Nad ljudi, ki so z različnimi posvetnostmi svojo dušo preveč pogreznili v svoje meso, se na koncu večinoma zgrne bridko trpljenje, kajti takšno dušo je treba z veliko silo ločiti od njenega mesa, da se v njem ne bi popolnoma pogubila, kar pa tudi v tele­su povzroči velike bolečine. In to je dobro za dušo, ker jo bole­čine in trpljenje očistijo njenih mesenih poželenj in zaradi tega v onostranstvu lažje napreduje na poti duhovnega življenja.« - VEv, X. zv., pogl. 148,12: Pobožnemu Judu, katerega hromega sina je ozdravil, Jezus pravi: »Zdaj si uvidel, da mora pravi Jud tudi pri telesnih težavah vedno bolj zaupati Bogu kot pa pogosto nevednim posvetnim zdravnikom, kajti kjer noben zdravnik ne more več pomagati, tam edino Bog lahko še pomaga. In seveda sem tudi vedel, da bom Jaz prišel k tebi, da bi ti z ozdravljenjem tvojega sina dal znamenje, da sem Jaz Gospod in da Meni nič ni nemogoče.«
  Tako je bilo v teh razlagah pokazano, da je bistvo bolezni, zdravljenja in zdravja treba iskati na duhovno-dušnem nivoju človeka. Od tod prihaja vpliv na telesne funkcije in vodenje pre­ko »duha živcev«, ki je tako kot duša substancialno-eterične na­rave. Vsebina te knjige bralcu pomaga do teh spoznanj.

Dr. med. Erich Heinze

Razlaga okrajšav naslovov

ŠM = Škof Martin (pogl. in odst.)  
Ze = Zemlja in Luna (pogl.)  
Mu = Muha (pogl.)  
G.M. = Gottfried Mayerhofer (dat.)  
VEv = Veliki Janezov Evangelij (11 zv. [zv., pogl. in odst.])  
Osv = Osnovna vprašanja življenja (stran) (izdal dr.Walter Lutz) 
DS = Duhovno sonce (2 zv. [zv., pogl. in odst.]) 
B = Božje gospodarjenje (3 zv. [zv., pogl. in odst.])
ZSS = Zdravljenje s sončno svetlobo
Nd = Nebeški darovi (2 zv.[zv. in dat.])
I.K.L. = Ida Kling (dat.)
JM = Jezusova mladost (pogl.)
J.L. = Jakob Lorber (dat.)
Lao = Pavlovo pismo skupnosti v Ladiokeji
SkŽ = Skrivnosti življenja (po G.Mayerhofer-ju) (stran)
NR = Novo Razodetje (priročnik, izdal dr.Walter Lutz)
NS = Naravno sonce (pogl.)
PN = Pričevanja narave
RB1 = Robert Blum (2 zv.; novi naslov »Od pekla do nebes«) (zv., pogl. in odst.)
SkS = Skrivnosti stvarstva (po G. Mayerhofer ju) (stran)
PpS = Posvetna podoba sveta (izdal Viktor Mohr)

Navedbe v tekstu, ki so v oglatih oklepajih, je dodala založba Lorber.

 

Uvod
Človek - Bogu enaka podoba
(Citirano po povzetkih tekstov v Novem Razodetju, 1.zvezek)
                                                                                                                                                           VEv IX/22 (5-6) (NR, str 185)
  Gospod: »Če ljudje te Zemlje hočejo postati Božji otroci, mo­rajo stremeti za tem, da bi v vsem postali tako popolni kot večni, sveti Oče v nebesih, ki je večna ljubezen, resnica in moč in vse neskončno dobro, pravično in čudovito. Zato tudi stoji v Svetem Pismu: »Po Svoji meri je Bog ustvaril človeka in po Svoji podo­bi ga je naredil in pihnil vanj Svoj dih, da bi postal živa, svobod­na duša!« Na ta način ljudje te Zemlje vendarle niso morda le bitja vsemogočnosti Jehove, temveč so otroci Njegovega duha, torej Njegove ljubezni.«

                                                                                                                                                           VEv 11/222 (4.5) (NR, str 187)
  Gospod: »Človek je vzrok in končni cilj celotne stvaritve; on je rezultat, končna ciljna pridobitev vsega predhodnega Božjega truda. In ker je prav človek to, kar je Bog hotel doseči in je tudi dosegel z vsemi predhodnimi stvaritvami, zato tudi vse v nebe­sih in na vseh nebesnih telesih ustreza človeku.«

                                                                                                                              ŠM, pogl. 163 (3) (NR, str. 187)
  »Podoba človeka je pravzaprav Božja, ker je Bog nas ljudi ob­likoval po Svoji podobi, tako zunanji kot notranji.«

                                                                                                                                                            Nd II, str 135 (2.3.8) (NR, str 186)
  Gospod: »Zares ni malenkostno, če se človek iz materinega telesa rodi na svet. Kajti kar je potrebno, da človeška duša iz vseh stopenj [dušnega naravnega kraljestva] dozori za to, da se porodi v [človeški] svet, je, verjemi Mi, več, kot boš ti v večno­stih sposoben razumeti! Da nastanek človeka za Mene Samega ni malenkost, dokazujejo vendar vsa dejanja in predstvaritve, ki so bile povzročene in storjene edinole za človeka. - Zato je tudi primerno in pravično, da mora biti celo telesni rojstni dan za vsakega človeka pomemben dan, ker to ni naključen, temveč že od večnosti dalje dobro preračunan dan! Kajti, šele ko so bili od centralnih prasonc navzdol izoblikovani svetovi, je bilo za vsak atom svetov izračunano na tisočinko sekunde natančno, kdaj mora biti sprožen. In ko je bil veliki račun enkrat določen, tedaj šele so se pričela organska stvarjenja na nebesnih telesih skozi vse stopnje v najvišji meri modrega, dobro preračunanega reda. - In potem je končno prišel človek kot najpopolnejši sprejemni organ vseh brezštevilnih predhodnih stopenj in kot popolna toč­ka ponovne združitve življenja, ki je nekoč iz Mene izšlo.«

                                                                                                                                                            Mu, pogl. 7.9 in 24 (NR, str 186)
  Gospod: »Bog je zaradi potrebe Svoje neskončne ljubezni od mnogih večnostih dalje ustvarjal stvari nadvse različnih vrst, od najpopolnejšega duha navzdol do najneznatnejše atomske žival­ce. Vsem tem brezštevilnim bitjem je Bog dal nekaj iz Svoje lastne moči - vsakemu glede na njegovo vrsto - iz Svojega živ­ljenja, da bi njihovo celotno življenje lahko prešlo v popolnejše in močnejše življenje, in tako vedno višje, vse do duše človeka, ki istočasno postane sposobna za sprejem najmočnejšega življe­nja [duha] iz Mene, življenja, ki se preko ljubezni lahko ponov­no združi z Menoj v eno moč.«

                                                                                                                                                            Mu, pogl. 7, 5-6 (NR, str. 95)
  Gospod: »Da bi razumeli neskončno, najpopolnejše, najsvo­bodnejše življenje Boga, si zamislite neskončen prostor, v ka­terem se nahaja središče, iz katerega na vse strani izhajajo žar­ki, katerih začetek je sicer središče, njihovega konca pa večno nikjer ni mogoče zaslediti. - V tem centru je združena vsa živa moč celotne neskončnosti, ki gre iz tega centra spet v celotno neskončnost. Da pa se ta živa sila ne bi preveč raztresla v ne­skončnost in zaradi tega sama v sebi postala šibkejša, si je skozi celotno neskončnost večnega vesolja ustvarila neskončno mnogo zbirnih točk življenja, v katerih se življenje na določen način samo ujame in se potem vrne k svojemu pravečnemu centralne­mu sedežu.

                                                                                                                                                             DS II/126 (19-20) (NR, str. 95)
  Gospod: »Jaz iz Sebe sejem življenje v najmanjših delcih na neskončna področja Mojega povsod vladajočega obstoja, da bi iz vsakega od teh najmanjših življenjskih delcev dobil vrnjeno visoko potencirano življenje. Razen Mene nikjer ni življenja in zato sem tudi Jaz večno hranilni vir vsega življenja!«

                                                                                                                                                          B I/185 (19-22) (NR, str 95/96)
  Na vprašanje Gemele, nebeško čiste, ponižne hčere očeta Zu­riela: »Kaj je življenje«, Abedam-Jehova pouči njo in otroke višine: »Kaj je življenje v Meni Samem, bi ti bilo nemogoče ra­zumeti; kajti, kako sem Jaz Sam pravzaprav najbolj pravo življe­nje, večen in neskončen, tega tudi najvišji in najmodrejši kerub ne bo nikdar sposoben dojeti. Življenje v tebi pa je Moj dih v tebi ali pa Meni popolnoma enaka podoba v vsakem človeku. Kot pa se Jaz najjasneje zavedam najpopolnejšega življenja, ima prav tako tudi vsaka stvar v sebi čeprav zate nerazumljivo majcen del tega Mojega življenja in je zaradi tega popolnoma živa za svoje potrebe. - Vse življenje pa je takšno, da se trajno lahko množi in raste s pomočjo Mojega nenehnega prilivanja; čim zrelejše pa življenje postaja, toliko popolnejše se potem tudi vedno kaže. Življenje pa se samo sebe zave šele tedaj, ko z iskrico ljubezni od Boga dobi poleg tudi iskrico svetlobe milosti; s to svetlobo dano življenje prepozna samo sebe in se svobodno zave samo sebe. - Če pa se to, samo sebe se zavedajoče življenje, zave tudi svojega večnega, Svetega izvora in mu izkaže zahvalo in spo­štovanje, ljubezen in čaščenje in prepozna Njegovo voljo, potem se šele popolnoma osvobodi in postane otrok večne ljubezni in večnega življenja.«

                                                                                                                                                         VEv VII/147 (9) (NR, str. 188)
  Razsvetljeni Egipčan: »Če bi stvar s človekom bila nekaj malo pomembnega, ga Bog ne bi naredil tako čudovito modrega in umetelno urejenega, tako daje človek že po svojem telesu naj­večja mojstrovina celotnega materialnega stvarstva, in drugič, mu Bog ne bi dal duše, ki Njemu, Stvarniku, v vsem lahko po­stane podobna, če le resno to hoče, - in tretjič, Bog ne bi že toli­kokrat sam govoril ljudem in jih poučeval o Svoji volji, o Svojih namenih z njimi in o tem, kaj lahko dosežejo.«

                                                                                                                                                          VEv VIII/140 (5) (NR, str. 187)
  Angel Rafael: »Vse, kar se godi na Zemlji in na vseh zvezdah, se dogaja lev človekovo največje dobro; kajti edino v človeku je vzrok in cilj vseh stvaritev v neskončnem prostoru.«

                                                                                                                                                         VEv 1/165 (7-8) (NR, str. 187)
  Gospod pouči modrega, znanja polnega cestninarja Kisjona­ha: »Velik del za tvoje pojme brezštevilnih praduhov je zlorabil svobodo svoje volje in se s tem pogreznil v zagroženo sodbo. Iz takih duhov, iz katerih se sestoji vsa ta Zemlja in vsi brezštevilni drugi svetovi, sonca in lune, izhajajo, po nespremenljivem, v vso naravo položenem zakonu, tako ljudje te Zemlje kot tudi vseh drugih svetov, in sicer na znani način spočetja in rojstva ter se morajo z vzgojo in poučevanjem izoblikovati v prave ljudi, in potem, ko odložijo svoja telesa, v čiste in popolnoma svobodne duhove.«

                                                                                                                                                               B II1/110 (7 in nasl.)
  Gospod je človeku dal slabosti zaradi njegove lastne preiz­kušnje. Ravno s temi slabostmi je pogojena duhovna svoboda vseh nas in šele ko jih prepoznamo in premagamo, se naš duh lahko popolnoma osvobodi. Kajti slabost v nas je Gospod namenoma pustil kot nepopoln del našega bitja, ki ga moramo [z Božjo milostno pomočjo] sami izpopolniti, da bi z okrepitvijo duha v nas upravičili podobnost Bogu in si sami za večno osnovali resnično svobodno življenje. Če pa svoje slabosti želimo v sebi raje zakrivati kot jih razo­devati, sami sebi le škodujemo in smo sami krivi, če na koncu zaradi njih propademo.

                                                                                                                                                          VEv VII/141 (3.4) (NR, str. 188)
  Gospod: »Bog ni kakšen ponosen cesar na zlatem prestolu, ki na svoje podložnike gleda kot na zaničevanja vredne črve in vsa­kemu, ki se mu hoče brez dovoljenja približati, grozi s smrtjo. Bog je že od vekomaj popoln mojster tako v največjem kot tudi najmanjšem. Človek pa je najpopolnejši od brezštevilne mno­žice različnih bitij, višek Božje ljubezni in modrosti in določen za to, da postane enak Bogu. Kako naj bi se torej Bog sramoval Svojega najodličnejšega dela in ga imel za nevrednega, da se Mu približa?!«

                                                                                                                                                 VEv II/6 (3) (NR, str. 187)
   Gospod: »Največja blaženost Boga je človek, ki se razvija v Njegovem redu. V njem Bog spet najde Sebi podobnega.«

 

I. DEL
Človek kot troedinost duha, duše in telesa

1. Troedinost človeka

                                                                                                                                                                         Osv, s. 380
  A) Človek je po naukih Novega Razodetja trojstvo duha, duše in telesa. Telo ima v tem trozvočju bolj podrejen službujoč po­men. Njegova edina naloga je, da služi duši in duhu kot poso­da in primerno orodje, s čigar zgradbo, ohranjanjem in modro uporabo se mora duša pod vodstvom Božansko razsvetljenega duha naučiti voljne in blagoslovljene službe v Božjem sistemu. Gospod poučuje spreobrnjenega farizeja, kako pomembno je, da se človek zave svojega pravega bistva.
  Človeško življenje zajema obilico vprašanj in brez razsvetlje­nja od zgoraj odgovora ne bi bilo mogoče najti. Tako je tudi odnos med telesom in dušo globoka uganka in prav v današnjih časih se človeštvo še posebno bori za to, da bi si razjasnilo te stvari. Ali lahko poskrbimo za ozdravitev duše preko telesa in ozdravitev telesa preko duše? Kaj se torej mora zgoditi, če stanje in funkcije telesa niso v redu? Kaj o teh vprašanjih lahko pove veliki sel iz kraljestva luči, Jakob Lorber? Kako je mogoče z duhovnega stališča pomagati bolnemu človeku ?

                                                                                                                                                  VEv 111/24 (6-12, 14) (cit.NR, s. 190/191)
  B) (Gospod:) »Glej, človek je v celoti ustvarjen po Božji po­dobi in kdor se hoče popolnoma spoznati, mora vedeti, da je sestavljen iz treh oseb. - Imaš telo, ki ima čute ter ude, ki so potrebni za svobodno in samostojno življenje. To telo ima za­radi izoblikovanja duše, ki biva v njem, povsem lastno naravno življenje, ki se v vsem strogo razlikuje od duhovnega življenja duše.- Tudi duša je v popolnosti svoj človek, ki dušno-substan­cialno vsebuje enake sestavne dele kot telo ter jih uporablja v višji duhovni ustreznosti, enako kot telo svoje materialne. - Če­prav telo po eni in duša po drugi strani predstavljata dva različna človeka ali osebi, od katerih vsaka zase opravlja svojo lastno de­javnost, sta v bistvu vendarle en sam človek. - Telo mora služiti duši in ta mora s svojim razumom in voljo služiti telesu. Zato je duša enako odgovorna za dejanja, za katera uporablja telo, kot za lastna, ki se izražajo v različnih mislih, željah in požele­njih. - Če si pobližje ogledamo življenje in bit duše, bomo kmalu ugotovili, da se kot substancialno telo človeško bitje ne nahaja na višji stopnji kot duša živali, pri kateri ne moremo govoriti o razumu in o višjem, svobodnem presojanju stvari in odnosov. - Ta najvišja, Božji podobna sposobnost v človeku, izhaja iz čisto esencialno duhovnega, tretjega človeka, ki biva v duši. Preko njega duša lahko razlikuje pravilno od napačnega in dobro od zlega, lahko popolnoma svobodno izraža svoje želje ali misli in hotenja in se če se po svoji prosti volji odloči za pravilno in dobro - docela izenači z duhom. - Čeprav je torej v duhu vse­skozi prerojen človek le en sam popoln človek, njegovo bistvo vendarle sestoji večno iz jasno razločljivega trojstva.

                                                                                                                                                                       VEv 111/42 (4-6)
C) (Matael spreobrnjenemu Suetalu:) »Prijatelj, če še ne veš tega, da v vsaki duši biva duh vsega življenja, potem seveda [pravega bistva človeka in samega sebe] še dolgo ne boš mogel dojeti...
  Duša je vendar le posoda življenja iz Boga, toda še zdaleč ne življenje samo; zakaj če bi bila življenje samo, kateri prerok bi ji lahko kaj povedal o pridobitvi večnega življenja ali obratno o možni večni smrti? Ker pa duša šele po poti prave, Božje krepo­sti lahko pride do večnega življenja, kot je to mogoče dokazati s številnimi primeri, zato vendar nikakor ne more sama biti življe­nje, temveč zgolj posoda za sprejem življenja.
  Edino iskrica v centru duše je to, kar pravzaprav imenujemo Božji duh in pravo življenje. To iskrico moramo hraniti z du­hovno hrano, ki je čista Božja beseda. S to hrano iskrica v duši postaja večja in mogočnejša, sama pritegne človeško podobo duše, končno dušo popolnoma prevzame in jo na koncu v celoti spremeni v svoje bistvo. Potem vsa duša sama seveda postane tudi celotno življenje, ki se kot tako prepozna v vsej globini globin.«

2. O duhu kot temeljnem življenju človeka

                                                                                                                                                                        VEv IV/76 (9-11)
   (Apostol Janez) Duh je najgloblje oko duše, katerega svetloba prodre skozi vse, ker je to najbolj ponotranjena in najčistejša svetloba... Ko se tvoj duh v tebi zbudi, boš zaslišal njegov glas kot svetle misli v svojem srcu. Te moraš pač poslušati in se po njih ravnati v celotni svoji življenjski sferi, na ta način boš svoje­mu duhu zagotavljal vedno večji krog učinkovanja; tako bo duh v tebi rasel do velikosti moža in bo prežel vso tvojo dušo in z njo tvojo celotno materialno bit. - Ko boš dosegel tako stališče, boš tudi sposoben videti in spoznati ne samo to, kar s svojimi čuti vidijo in zaznavajo vsi naravni ljudje, temveč tudi take stvari, ki so za običajnega človeka nedoumljive.

3. Duhovna anatomija človeka

A) Iz »Posvetne slike duha«, uvodna opomba po Viktor Mohru.

  Ne morete pričakovati, da boste prodrli v skrivnosti življenja le s čisto materialnimi metodami in materialnimi aparaturami.
  Pri tem ostaja človek vedno odvisen od notranjega daru vide­nja, od vida svojega duhovnega očesa. Ni slučaj, da nam je ravno vzhodni kontemplativni način opazovanja v številnih, predvsem staroindijskih spisih, posredoval anatomijo finosnovnega člo­veškega telesa: tistega eteričnega telesa, ki uravnava vegetativno življenje fizičnega bivanja in njegovih organov izžarevanja (v Indiji jih imenujejo čakre), ki tvorijo vezni člen med primarnim življenjem duše in telesnim življenjem, ki ga duša istočasno vzbuja. Odklanjanje teh dejstev s strani zahodne uradne medi­cine je vzrok, zakaj ta po dosedanjih dosežkih v principu komaj kaj lahko napreduje.
  Še višje kot to dušino notranje videnje pa so tisti redki sporo­čilni darovi duha, ki jih zemeljskemu človeku včasih posreduje navdihnjena »notranja beseda«.        
  Najpomembnejši nosilec tega Božjega daru doslej je bil mistik JAKOB LORBER. Njegovi za­pisi vsebujejo pomembne napotke o čudežu človeškega telesa z raznovrstnostjo njegovih organov in njihovega namena v celotni povezavi celične države. Osnova teh razodetij je nauk o troedi­nosti človeka: njegovem najbolj ponotranjenem duhu v sredini srca kot vodilni Božji iskri, njegovem dušnem bistvu kot svetu moči, ki posreduje življenje in obliko, in njegovi fino in grobo snovni telesnosti kot nosilki ideje in moči.
  V tem smislu vsak telesni organ izraža duhovno stvaritveno idejo v snovni obliki, ki - prepletena s tokom moči duše - toliko časa kaže organsko življenje, dokler se potencial moči duše spet ne potegne iz telesa. Potem pravijo, da je življenje pobegnilo iz telesa. Zdaj deluje dalje samo v dušnem telesu, medtem ko ze­meljsko snovna obleka razpade in se povrne v nediferencirano elementarno materijo, iz katere je bila nekoč oblikovana z voljo duha in močjo duše.

B) Srce kot nosilec življenja

                                                                                                                                                       VEv V/114 in VIII/56 in nasl. (cit. po V.M.)
  (Jezus je govoril):...»Človekov telesni organizem ima blizu sredine srca svoj življenjski živec; majceno kepico, ki poživ­lja vso preostalo telo. Deli te kepice srčnega živca so urejeni tako, da k sebi vlečejo življenjski eter iz krvi in vdihanega zraka na ta način, da so najprej sami nadvse življenjsko aktivni in to svojo življenjsko aktivnost nato posredujejo celotnemu organiz­mu, s čimer se na primeren način poživi celotno telo. Najmanjša poškodba tega dela srca, v katerem se nahaja omenjeni glavni življenjski živec, ima za posledico trenutno smrt.
  Ta za človeka tako življenjsko pomemben majhen živec ne leži točno v centru srca, temveč bolj na njegovi levi strani. Sicer se v sredini srca nahaja tudi zelo velik življenjski kompleks, toda ta ni glavni sedež življenja, temveč tvori le delavnico za prevzem in shranjevanje življenjskega hranilnega materiala iz krvi in zra­ka. Od tu ga šele vzame glavni življenjski živec in ga oplodi v za življenje sposobno substanco, to je za začasno sonaravno bivanje duše, ki se brez tega živca sploh ne bi mogla povezati s telesnim organizmom.
  Ta glavni življenjski živec na levi strani srca je skrajno ne­znatna, nadvse majhna bradavička, podobna najmanjši čutni bradavički na spodnjem delu blazinice mezinca leve in ustrezno desne noge. [Te čutne bradavičke, ki so pokrite samo z zunanjo kožo, so glavni čutni prevodniki cele noge. Kdor izgubi mezin­ca, zato veliko težje hodi kot v primeru, če bi izgubil druge prste na nogi.]«...
  ... »Nadalje se v srcu nahajata dve nadvse majhni kamrici, ki ustrezata obema velikima prekatoma [desnemu in levemu srč­nemu prekatu]. Ti dve kamrici sta izredno majhni točki in za človeško oko komaj vidni. In vendar samo s svojo ureditvijo pogojujeta življenje srca in s tem tudi celotno življenje telesa v njegovih mnogoštevilnih delih in organih. Prva in najpomemb­nejša kamrica ustreza temu, kar je lastno duhu in njegovemu življenju. Zato jo borno imenovali pravo ali pritrjevalno [pozi­tivno]. Drugo, tako rekoč manj pomembno - čeprav neobhodno potrebno za naravno telesno življenje - bomo poimenovali ma­teriji ustrezajočo, zato zanikajočo [negativno]. Kajti ta sama zase nima lastnega življenja, temveč je samo shranjevalna po­soda za življenje, katerega z vsakim udarcem srca, kot na novo, sprejema iz pozitivne kamrice in ga potem s krvjo širi po celem telesu.
  Iz te slike je na preprost način mogoče ugotoviti, kakšen je in mora biti življenjski smisel srca, da bi zemeljskemu telesu služilo kot življenjski temelj. Da srce razen tega razpolaga še z obširno in nadvse zapleteno organsko - mehanično ureditvijo za nadaljevanje v njem razvitega življenja, je razumljivo brez na­daljnje razlage. Kajti, kjer je treba kaj speljati naprej, morajo za to obstajati tudi dobro uhojene poti in sredstva.
  Pritrjevalna življenjska kamrica v srcu je - kar se tiče njenih telesnih delov - pač najneznatnejši delček celega telesa. Ljudje, katerim jo življenje priskrbi in daje sploh ne spoznajo in zato ne upoštevajo. In vendar se mora vsak človek, ki hoče zares spo­znati samega sebe in Boga, ponižno in poslušno duhovno spojiti s to neznatno srčno kamrico in duhovno spet vrniti od nje pre­jeto življenje. Če človek to stori, na ta način življenjsko kamrico razširi in jo vseskozi razsvetli. S tem celotno srce duhovno na novo oživi in preko njega tudi celotni človek ter v sebi prepo­zna Boga. Kajti zdaj je sposoben spoznati, kako življenje v tej srčni kamrici priteka iz Boga in se s tem, da se tu zbira, izob­likuje v svobodno, samostojno življenje. V tej kamrici deluje torej resnični duh iz Boga. Če človekova duša preko ponižnosti in ljubezni vstopi v to kamrico k večni Božji ljubezni, doseže ponovno rojstvo duše v duhu iz Boga in šele to človeka naredi popolnoma podobnega Stvarniku.« -

C) Zgradba in funkcija človeških možganov

                                                                                                                                                            VEv IV/228 (cit. po V.M.)
  (Gospod:) ...Pred Menoj na mizi so ležali štirje kosi snežno be­lega kremena. Dva sta bila večja in dva manjša, ustrezno velikim možganom na temenu za podobe luči in malim možganom v za­tilju za znake tonov. Dotaknil sem se kamnov in tedaj so postali prozorni kot kamena strela. Nato sem dihnil vanje in razdelili so se v milijone piramidic s štirimi ploskvami, vsaka s tremi strani­cami ali zunanjimi površinami in eno spodnjo ploskvijo.
  Dva kamna, postavljena na Moji desni, sta predstavljala mož­gane v pravilnem redu, na Moji levi pa možgane v napačnem redu, ki jih imajo ljudje običajno zaradi napačne vzgoje in dru­gih kasnejših slabih vplivov. Tu niso bile samo čiste piramide, temveč je bilo poleg njih mogoče videti tudi različne druge ob­like, figure in tipe in to zelo natančno, ker sem s Svojim dihom desetkratno povečal te možganske podobe.
  Tedaj sem rekel Jaz: »Glejte, tu na desni veliki možgani na temenu sestojijo le iz piramid, ki so v najvišji meri pravilne, enako tudi mali možgani v zatilju, samo da so le-ti trikrat manj­ši, vendar za sprejem števila zračnih vibracij [tonskih nihanj] še absolutno dovolj veliki za opazovanje duše. Oglejte si zdaj oba kupa na Moji levi! Tu so oblike zelo različne in se med seboj nikjer ne skladajo.
  Zdaj bom pa še enkrat dihnil v naše štiri kupe možganov in pred našimi možganskimi piramidami vidiš dve konici, ki jih ima glede na piramidne površine vsaka po osem. S temi pisali posebne vrste bodo - s pomočjo nihanja v ta namen obstoječih možganskih živcev, ki so v umetelni organsko-mehanski pove­zavi z vidnimi in slušnimi živci - ploščice ali popisane v določe­nem redu ali zaznamovane s še drugimi, ustreznimi duhovnimi podobami.
  Zdaj bomo pisala napolnili z limfo in z našimi opazovanji pričeli najprej pri pravilnih možganih. Hočem, da na te mož­ganske ploščice pride pravilen zapis, kot bi izhajal iz pravilnega občutka, tako s strani vida kot tudi sluha! Kaj so sedaj opazili pozorni opazovalci? Videli so, kako so se iz majhnih konic na možganske ploščice razlile rdečkaste in modrikaste zvezdice, in sicer v takem redu, da je ostro oko začelo v tem odkrivati raz­lične čudovite sličice. Poleg tega sem vplival tudi na to, da so oči opazovalcev dobile močno povečevalno moč, ker opazovalci od teh majhnih sličic in oblik sicer ne bi veliko zaznali. Ker pa so možganske ploščice zagledali tisočkrat povečane, so lahko že prav veliko odkrili. Vprašal sem Cirenija, kaj sedaj vidi, in odgovoril Mi je:
  (Cirenij:) »Gospod, čudež nad čudeži! Iz zelo gibljivih pred piramidnih obeliskov, katerih številni organi potekajo križno in počez, ves čas teče velika količina zvezdic svetlo rdečkaste in svetlo modrikaste barve. Obe konici, kot tipala ali antene pred vsako piramidasto površino, ob pršenju isker nenehno krožita po nasproti stoječi površini in jo posipata s temi zvezdami. Menili bi, da iz tega navidezno nesmiselnega kroženja po trirobni povr­šini ne more nastati nič drugega kot nekakšno čečkanje. Vendar pa kot samo od sebe nastane raznovrstno urejeno slikovje in je prav ljubko na pogled! Zdaj opazim, kako se oba stebrička čisto umirita, kakor hitro je ena površina v celoti porisana. Komaj verjetno je, da dva živa svinčnika v tako kratkem času lahko zarišeta na ploščo teh tisočkrat tisoč znakov in oblik. Čeprav po­vršino zagledamo v velikosti moža, so oblike sicer še majhne, so pa popolnoma čiste! Zakaj pa na zatilju, na ploščicah, ki so čisto podobne tistim na temenu, ne odkrijemo nobenih sličic? Na njih ne vidim nič drugega kot črte, pike in kljukasto oblikovane ris­be, iz katerih ne morem ugotoviti, kaj pomenijo.«
  Pravim Jaz: »To so znaki tonov in besed. Niso pa tu sami zase, temveč vedno v polarni povezavi z eno od površin temen­ske možganske ploščice. S tem se ton ali pojem, kot se zapisan s pomočjo znakov pojavi na zatilni ploščici, običajno v istem trenutku kot ustrezna slika zabeleži tudi na spodaj ležeči po­vršini temenske piramide in zaradi lažjega prepoznavanja tako predstavi duši. Zato mora od vsake možganske piramide zatilja veliko število živčnih niti voditi k ustrezni temenski piramidi, sicer nihče ne bi mogel dobiti jasne predstave o slišanem pojmu ali o področju ali dejanju opisanem z besedami.
  Neartikulirani toni se tja ne prenašajo, pa tudi glasba ne, za­radi česar tudi ton, harmonija ali melodija človeku ne morejo predstavljati kakršnekoli stvari. Kajti taki toni se ne beležijo na temenskih možganskih ploščicah, temveč ostanejo samo na ustrezni piramidasti površini zatilja kot črte, točke ali kljukice. Zato pa od piramidastih površin zatilja z zarisanimi čistimi toni živci potekajo skozi hrbtenjačo do živcev žličke [gangliji sonč­nega pleteža!] in odtod do srca. In to je vzrok, zakaj čista glas­ba na splošno zlasti vpliva na počutje in povzroči ganjenost. Ko pa se taki toni dvigajo iz občutja [srca], se lahko preko svetlobe ljubezni kot zvezdice s pomočjo obeh obeliskov v oblikah za­pišejo na možganske ploščice. Za dušo so potem neredko pravi kažipoti v življenjski svet duha. Zato se učite in poučujte čisto glasbo, kajti ta duši zelo pomaga do popolne združitve z njenim duhom. Nečista in kvantaška glasba pa povzročita ravno na­sprotno.
  Sedaj si izvedel, kako celo toni po ovinku vendarle postanejo nekaj, kar si duša lahko ogleda, sicer ne kot stvarne podobe, pač pa kot višje duhovne oblike in znake; tem podobne lahko naj­demo na starih egiptovskih spomenikih.

  To pa se dogaja samo pri dobro urejenih in nepokvarjenih možganih s pravilno osnovno predstavo iz občutja, pri čemer so možganske piramide s svetlobo ljubezni najprej popisane z različnimi duhovnimi in dušnimi oblikami.
  Po tem uvodnem delu moramo zaradi razumevanja celotne stvari, usmeriti nekaj pogledov še na to, kako končno duša v iste možganske ploščice vtisne tudi slike iz materialnega sveta. Zdaj hočem, da se tam pojavijo zabeležene tudi slike, ki prihaja­jo skozi oči! Kaj ste zagledali sedaj?
  Opazujte predvsem pisalna obeliska, ki sta nameščena pred dvema površinama, kako sta nenadoma čisto potemnela. Izgleda, kot bi se bila napolnila z zelo temnim sokom. Glejte, že smo vsi skupaj z vso našo okolico izredno natančno, potezo za potezo, vrisani na površinah, vendar ne enostransko in mrtvo, temveč z vseh strani in kot živi. Vsak naš gib je tu prikazan en­krat kot tisočkrat in vendar ostane prejšnji položaj, ali tudi tisoč prejšnjih, zabeležen v notranjih prostorih piramide. Tam so za oko duše lahko še naprej vidni, ker jih osvetljuje duhovno-dušna svetloba. Tako nastane to, kar deloma imenujemo »spominska sposobnost« in deloma »spomin«, ker ostaja znotraj možganskih piramid. S pomočjo mnogovrstne refleksije pa se taki »vtisi« pomnožijo, tako da isti predmet lahko neštetokrat nosiš v sebi.
  Iz tega izhaja, da vsak človek v svoji duši in še neizrekljivo bolj v svojem duhu v sebi nosi celotno stvarstvo, od njegovih največjih do najmanjših delov, ker je vendar on sam vzet iz nje­ga.«
  Vsi zapisi iz sfere zunanjega naravnega sveta se sicer zdijo kot temne slike, toda za njimi stoječe podobe duha razsvetljujejo te naravne slike, tako da jih duša v svojem najglobljem sestavu lahko spozna in razume.
  Razen tega je posebno temenski del možganov v stalni po­vezavi z živci za okus in voh, kot je zatilje s splošnimi čutnimi živci. Tudi ti, na posebno za to določenih možganskih ploščicah, puščajo gotove znake, iz katerih duša takoj in zlahka prepozna, kako na primer diši roža ali kakšen okus ima jed. Kajti urejeno je tako, da je vsaka ploščica za voh in okus preko zelo občutljivih živcev tesno povezana z eno ali drugo stvarno ploščico. Ko znan vonj povzroči premik živcev za voh, se to takoj predstavi na eni od omenjenih piramidastih ploščic, ki je dodeljena temu vonju. Od te se takoj sproži ustrezna stvarna ploščica in duša hitro in zlahka izve, s čim ima pri tem opraviti. Isto velja tudi za procese okusa.
  Enako se duši preko zatilja predstavi proces splošnega čute­nja, s katerim je stvar, ki je vzbudila občutek, predstavljena v svoji obliki in kakovosti. Vse to pa se dogaja samo v primeru skrajno dobro urejenih možganov. Pri pokvarjenih možganih bomo videli, da proces še daleč ni podoben opisanemu.
  »Oglejte si te desne, pradavno urejene možgane! Kakšna jas­nost je v njihovih podobah. Vse je svetloba in vse zunanje dele oblik v njihovi organski zgradbi je mogoče videti v največji jas­nosti. Kako jasne pojme in predstave mora tu duša dobivati o vseh stvareh in odnosih! Kako moder in v vsakem pogledu živ­ljenjsko močan je takšen človek!
  Zdaj pa imamo pred seboj pokvarjene možgane in videli bomo, kako se še bolj izpridijo z dodatno napačno vzgojo. Poglejte ta pravi možganski kaos! Nikjer urejenih povezav, samo tu in tam kakšna pokvečena možganska piramidica. Vse je bolj podobno kupu gramoza kot urejenemu organu. Nekateri možgani dobijo tako obliko že v materinem telesu [z napačnim oblikovanjem duše!]. Da, če bi pri otroku vsaj tako ostalo in bi potem deset let skrbno negovali vzgojo srca. Le kdo se še domisli tega? Posvet­neži imajo sicer v marsikaterem pogledu večinoma oster, toda sebičen razum. Vzrok za to ostrino je v tem, ker se deli in vrstice piramidastih možganskih ploščic pri vsakem človeku ohranijo vsaj v sredini možganov. Zato posvetni razum za čisto posvetne namene včasih lahko doseže celo kaj čisto posebnega. Vendar pa takšni ljudje ne poznajo nič notranjega, globlje duhovnega.
  In glejte, vse to je zaradi tega, ker so možgani v osnovi pokvar­jeni že v materinem telesu in se to nadaljuje s še slabšo vzgojo srca in duše. Če bi vsaj po rojstvu začeli z vzgojo v zgoraj ome­njenem smislu, bi bilo z njo mogoče spet urediti večji del pred rojstvom pokvarjenih možganov. Taki ljudje bi v nadaljevanju lahko dosegli jasnost in življenjsko moč in z močjo prave srčne dobrote bi se čez leta dalo spet docela nadomestiti izgubljeno.
  Od človeka s pokvarjenimi, zatemnjenimi možgani, iz snovno-materialnih možganov noben svetlobni žarek - ki bi v sebi nosil ustrezne duhovne oblike - ne prodre v njegove duhovne mož­gane duše in zato tudi popolnoma zakrnele možganske ploščice duše ostanejo temne in prazne. Celo če bi svetloba duha prodrla do teh ploščic, bi duši to koristilo ravno tako malo, kot če bi kdo postavil luč v popolnoma prazno sobo. Če pa oko duha pogleda v možganske ploščice duše in so te prazne, potem tudi ne pusti več, da bi svetloba prodrla vanje in duša še naprej ostane temna. Za aktivno oživitev duše bodo potem znova potrebna prisilna sredstva, da bi se na njenem temelju pričele urejati prave poti.
  Pokazal vam bom torej, kakšen je učinek, če takim pokvarje­nim otroškim možganom vcepljajo prve posvetne pojme. Zdaj boste opazili, kako ena od raztresenih piramid okorno in leno prične, z obeliski, s čisto temno substanco, na plošči neke stvari nanašati zelo pomanjkljivo sliko. Posledica te čečkarije je, da se duša takega otroka dolgo ne more znajti v predhodno ome­njenem in prikazanem stvarnem pojmu, dokler se šele po več sto postopkih ne prične tvoriti še zelo temna predstava. Vzrok za to je nezrelost majhnega števila možganskih ploščic, ki so še popolnoma urejene. Pred njimi nameščena risalna svinčnika, sama še zelo šibka in neizurjena, morata s silo - brez dušne vaje in brez prave substance - risati na surove in še nepripravljene pi­ramidalne površine. Zato slika vedno znova izgine in jo morata neštetokrat znova narisati, da bi se oprijela in obstala na nezreli plošči. Duša potem zagleda samo motne zunanje obrise in zelo težko si je zamisliti, da bi prepoznala stvarni pojem. S številnimi prisilami se uporabne možganske ploščice potem popackajo s črno limfo in tudi duhovni Božji nauk se vbija v možgane enako kot poštevanka, ne da bi mogel služiti oblikovanju srca in občutja.
  Ker se torej zaradi neaktivnega občutja duhovna svetloba ne dviga od srca do možganov, se mora duša namesto gledanja po­služevati otipavanja svojih temnih, stereotipnih slik možganskih ploščic. Tako takšna zakrnela duša svoje znanje doseže le z oti­pavanjem teh ploščic, pa tudi v zemeljskem bivanju zanika vse pojme duha in ima za realno resnico samo to, kar lahko otipa s svojimi grobimi zemeljskimi čuti. Tiste tvorbe pokvarjenih mož­ganov, ki večinoma nimajo piramidne oblike, niso sposobne za nič. V duši ustvarjajo le občutek brezupnega nespoznanja. Zato je s takimi ljudmi zaman vsak pogovor o višjih in nadzemeljskih stvareh, zakaj če že naravne stvari težko dojemajo, kako naj ra­zumejo duhovne ali nebeške resnice, ko pa njihovi duši manjka notranja luč?«
  Kdor pri otroku oblikuje najprej razum namesto srca, povzroči nered v njegovih možganih. Če še nista razviti dve tretjini mož­ganov in se jih obremenjuje s tem, da so še zelo mehke in še vodene možganske ploščice ustrezno prisiljene sprejeti veliko število besed, slik, števil in znakov, potem te piramidaste povr­šine po eni strani preveč otrdijo, po drugi strani pa jih naprezanje spomina popolnoma deformira. Tedaj se celotni možgani že dolgo pred tem prelepijo z različnimi vtisi in postanejo popolnoma nesposobni za sprejem subtilnih znakov, ki bi se potem, ko so se dvignili iz srca, morali vtisniti v možganske ploščice pri­pravljene za sprejem.

  Poleg tega ima duša vedno pred seboj kot gosto zaraščen gozd veliko količino materialno-grobih posvetnih podob in skozi te le težko uzre te neskončno številne nežne znake [čutenja]. Če na trenutke zapazi takšne v možganih čisto rahlo nanesene privide, ki so se dvignili iz srca, se ji le-ti zdijo kot izkrivljene podobe, ker se grobe materialne podobe [čutni vtisi] postavijo pred du­hovno podobo in jo deloma prekrijejo ali celo uničijo. Pot preko možganov je zaradi gledanja preko duše življenjski red, ki je bil nekoč postavljen. Pri mehanizmu človeškega telesa obstaja strog matematični red, po katerem vse stoji na svojem mestu in ne sme biti niti za las premaknjeno in spremenjeno, ne da bi se spremenil celotni organizem. Tako je tudi pri organizmu duše, ki je vendar mnogokratno nežnejši in bolj duhoven kot telesni organizem. Duša med zemeljskim življenjem lahko vidi in sliši samo skozi možgane materialnega telesa. Druge vtise, ki pa so topi in nerazložljivi, duša seveda lahko zaznava tudi z drugimi živci, vendar morajo tudi ti biti v neprekinjeni zvezi z mož­ganskimi živci, ker nebo v ustih sicer ne bi imelo sposobnosti okušanja in nos ne sposobnosti vohanja.
  Dokler duša biva v zemeljskem telesu, so možgani njen glavni organ vida. Če so pravilno oblikovani, potem bo tudi duša na­tančno videla življenjske podobe, ki jih bo srce vtisnilo v mož­gane in bodo v skladu s tem mislili, sklepali in delovali. Kjer pri kakšni drugi zaznavi duše v času zemeljskega življenja [npr. skozi žličko, sončni pletež] možgani glave niso soudeleženi, duši ne ostane nikakršen spomin, temveč kvečjemu nejasna slut­nja. Kar pa se ustrezno oprime, ko duša notranje ogleduje mož­gane, to v njej lahko opazuje in prepozna edino duh. Pokvarjeni telesni možgani duši pri notranjem gledanju popolnoma nič ne koristijo. Če pa srce v pravem redu oblikuje možgane, se bodo duhovne podobe življenja prej vtisnile v možganske ploščice kot materialne slike. In ker so duhovne podobe svetloba, presvetlijo njim sledeče vtise zunanjega sveta in tako postanejo razumljive v vseh svojih delih prave modrosti.
  (Gornji nauk o duši in možganih s svojim odkritjem dvojne­ga vtiskovanja v možgane preko duhovnih impulzov [podobe iz srca] in preko zunanjih čutnih vtisov [materialne slike] potrju­je pomembnost pravilnega razvoja možganov za strukturo duše vsakega človeka. Duhovna in fizična anatomija, ki daleč zasenči vse dosedanje znanstveno raziskovanje! V. M.)

D) Zgradba in funkcija drobovja

                                                                                                                                                           Ze, 10-12 pogl. (cit. V.W.)
  Po zunanjem opisu vranice Gospod pojasnjuje naslednje o nje­ni funkciji: »Ožilje, ki je nadvse številno razpleteno v vranici, se prične v eni sami žili, ki je v zvezi z želodcem, in  se spet konča v eni glavni žili, kije v direktni zvezi s srcem.
  Celotna vranica je hkrati obdana z nežno kožo, skozi katero se svetlikajo prazni prostorčki ali kamrice in vrvičaste krvne žilice kot temno rdeče bradavičke. Ker je vranica iz skrajno nežnega tkiva, je poleg tega obdana še z maščobnim tkivom, da je dobro zaščitena zaradi svoje vedno tvorne dejavnosti.
  Neposredna povezava vranice z želodcem in srcem je utemelje­na v tem, da vranica posrka vase sokove, ki iz želodca prehajajo v kri, jih dejansko spreminja v kri in potem odvaja proti srcu. Pri polnokrvnih ljudeh se zato lahko zgodi, da prenapolnjena vranica srcu ne more oddati vse krvi in se nakopičena kri vrne v želodec, od koder se izbruha. Vzrok za večkratno bruhanje krvi je torej večinoma v vranici in le redkokdaj v pljučih. - Ko belja­ku podoben sok iz želodca preide v vranico, periodično obledi v nizu biserov podobnih krvnih žilah in se ob vsakem utripu žile pomakne naprej samo za en biser, s čimer istočasno prihaja do drgnjenja vraničnih prostorčkov ali kamric. Na ta način se kam­rice napolnijo z električnim ognjem, ki se v smeri želodca kaže kot pozitiven in v smeri srca kot negativen. Zato imajo tudi odprtinice proti želodcu veliko ostrejše robove, medtem ko tiste v smeri proti srcu postajajo vedno bolj jajčaste oblike.
  Zaradi tega električnega ognja se vranične kamrice včasih raz­tezajo, včasih stiskajo. In ker so preko majhnih cilindrov na ro­bovih povezane tako med seboj kot tudi z vsako tako žilno kro­glico, v sokovih v krvnih žilah vedno bolj prihaja do nekakšnega vrenja. Ta proces izloči ogljik, ki v njih še premočno prevladuje in se odvede deloma v žolč, deloma v maščobno tkivo. Ob tem vrenju istočasno nastajajo vedno novi mehurčki, ki se zaradi pre­vladujoče negativne električnosti skrčijo in nato dobijo lečasto obliko. Kot taki se do polovice napolnijo s tisto električnostjo, se zaradi tega žafranasto rumeno obarvajo in že kot prava kri vstopijo v srčni prekat.
  Kri ni zvezna tekočina, temveč kaša v obliki drobne leče, ki s svojimi gladkimi in spolzkimi lečami po celem telesu poraz­deljuje negativno električnost. Ta vrsta električnosti segreva ce­lotni telesni organizem. Kjer se krvne leče poganjajo skozi zelo tanke žile, se razpočijo, zaradi česar ovojnica postane tekoča in preide v tako imenovane limfatične sokove, medtem ko se spro­ščena električna snov kot eter, ki se, vsebujoč železo, porabi za oživitev živčnega sistema.
  Tako kot vranico je potrebno tudi jetra imeti za enega od naj­važnejših notranjih organov. Jetra so v živalskem in človeškem telesu aparat za izločanje strupenih snovi, ki se nahajajo v vsaki hrani poleg hranilnih snovi, ki oživljajo. Po zaužiti jedi bi vsak človek izgubil življenje, če telo ne bi imelo organa, ki bi po­željivo pritegnil k sebi vse strupene snovi, v glavnem ogljikovo kislino in prusko kislino, in ju deloma izločil preko sečil. To delo opravljajo jetra. Zgradba njihove notranje strukture je podobna vranici, po obliki pa je bolj podobna pljučem. Jetra so torej tudi sestavljena iz velike količine ene poleg druge razvrščenih kam­ric, ki so take kot pri vranici, samo da so nekoliko tesneje po­vezane med seboj.
  Poleg tega v jetrih potekajo v glavnem štiri različne žile kot enakomerno tekoči organi, ki so drug z drugim povezani še z manjšimi prehodnimi žilami.
  Del teh žil izhaja iz srca in obilno odvaja kri v ta del drobovja, da tu dobi potrebno stopnjo ogljika in majhno dozo pruske kis­line. Šele potem je kri sposobna, da sproži prebavo v ustreznih žilah organov in nadalje tvori tudi zunanjo kožo. Za notranjo uporabo kri potem ni več uporabna in zaradi tega so jetrne bo­lezni lahko prepoznavne v glavnem po zunanji koži (zlatenica). - Druga vrsta žil poteka iz želodca v jetra. Ta sprejmejo vse vodene snovi, v katerih se pruska kislina - odvedena zelo razred­čena - skozi majhne povezovalne žile jeter oddaja v kri. Večji del strupene pruske kisline se iz jeter skozi ledvice odvede v sečni mehur, ki ga kot nekoristno snov v celoti izloči iz telesa.
  Tretja vrsta žil poteka od želodca in povezuje še zlasti nje­govo sluznico z žolčnikom. Po teh kanalih se izločijo sluzaste ogljikove ali žolčne snovi jedi v želodcu in se večinoma shranijo v žolčniku. Namen tega je, da bi v primeru, če bi se z zauži­to hrano v želodcu razvilo premalo te snovi za prebavo, jetra iz svoje zaloge spet nekaj poslala nazaj. Kajti vsa prebava je nekakšna vrsta vrenja, za katerega so nekatere hranilne snovi sposobnejše od drugih. - Četrta vrsta žil so vijugaste žilice, ki izhajajoče iz pljuč, v različnih krivuljah prepredajo jetra. Te deloma oblikujejo žolčnik in ga neprestano ohranjajo v enako­merni napetosti. Te žile žolču istočasno neprestano dovajajo določeno količino atmosferskega zraka in s tem toliko kisika, da snovi, ki jih vsebuje, ne bi pričele vreti in bi s tem v telesu povzročile tiste pojave, iz katerih nastanejo v glavnem vnetne bolezni kot so revmatizem, putika in podobno. Za človeka je torej zelo škodljivo, če se zadržuje na takih mestih, kjer namesto čistega atmosferskega zraka vdihava samo zadušljiv zrak, ki ne vsebuje dovolj kisika.
  Akcijo in reakcijo teh štirih vrst žil pri vranici sproža elek­trični fluid, ki nastane ob medsebojnem trenju zgoraj omenjenih kamric. Električni ogenj v jetrih pa najprej večinoma sproži ogenj vranice.
  V človeškem in živalskem organizmu so ledvice v treh pogle­dih upoštevanja vreden življenjski instrument. Imajo tri bistvene in nadvse pomembne naloge, brez katerih živalsko življenje ne bi moglo obstati, razmnoževanje ne bi bilo možno in nobeno živo bitje ne bi moglo doseči fizično vedrega dobrega počutja. Določena stopnja vedrine pride iz ledvic, zaradi česar je ta organ v Svetem Pismu večkrat še posebej omenjen.
  Naloga ledvic je najprej ta, da sprejmejo iz jeter odvedeno in za organizem neprimerno vodo. Popolnoma neuporabni del te vode se odvaja dalje v sečni mehur, medtem ko se del, ki še služi življenju, absorbira in se pretvori v materialno snov oplo­ditvenega semena. Seveda tudi kri še posrka seme in ga vodi v čisto posebne žile, kjer se potem kot pozitivno polarna sila preko enake negativne sile mod usposobi za oplojevanje. To je druga naloga ledvic.
  Tretje, še pomembnejše opravilo pa je v tem, da so ledvice z majhnimi, bolj skrito potekajočimi žilami v tesni povezavi s srcem, pljuči, želodcem, vranico in jetri in zato - z duhovnega stališča - duši na nek način občasno služijo kot polje aktivnosti, ki je potrebno za oploditev. In ravno zato ledvice v naravnem življenju povzročajo nekakšno vedro dobro počutje, ki ga sicer ne gre pripisovati temu organu samemu, temveč duši in v njej dejavnemu duhu. Ta občutek veselja pa se fizično pripravlja v ledvicah, katerih blazinasta oblika je na ustrezen način primeren mehak sedež za dušo. Tudi pri tako imenovanem somnambuliz­mu (ki ga danes imenujemo stanje v transu) stopi zavest duše večinoma v ta notranji del, ki ga ganglijski živci tesno povezuje­jo z žličko; preko tega področja (sončnega pleteža) potem zazna dušo in je tudi sposobna vzpostaviti zvezo z zunanjim svetom.
  Zgradba ledvic je prav tako zelo podobna zgradbi vranice in jeter, vendar se od njiju bistveno razlikuje s svojo blazinasto raz­delitvijo. Na obeh straneh ledvic se nahajajo nekakšne vrečke, ki jih medsebojno ločujejo opazno vtisnjena mesta in belo celi­často tkivo. Kot celota sta ledvici povezani samo s centralno li­nijo. Le-ta je tudi belo celično tkivo, po katerem potekajo glavni vodni kanali in odvajajo v vrečke plemenito semensko snov, ki jo vsrkajo iz vode, ki prihaja iz jeter. S pomočjo elektrike, ki je proizvedena v vrečkah, ta sok dozoreva in ga kot fino tekočino vsrkajo nežne krvne žile ledvic. Združena s krvjo, se ta semen­ska substanca vodi v srce, od koder potem po lastnih žilah pre­stopi v zanjo določene skladiščne ali hranilne prekate. Tu moda semensko snov stalno hranijo za njeno uporabno nalogo in tako pridobijo potrebno oploditveno sposobnost.

E) O nastanku človeškega telesa

                                                                                                                                                           VEv IV/118-120 (cit. V. M)
  (Gospod v poučnem razgovoru) »Kar tu s svojo dušno močjo gledanj a vidite kot brezštevilno veliko ognjenih kač, ki se premi­kajo hitro kot puščice, je dejansko hranilna snov za vse organsko življenje, sol zraka in morja, ki jo bodo naravni modreci nekoč poimenovali »kisik«. Ta snov prvotno izvira in je pravzaprav dušna substanca in kot taka ustrezna mislim, še preden se po­vežejo v določeno idejno obliko. Če pa enkrat najdete zgoščeno zadostno količino tega dušnega življenjskega materiala, se bo iz tega kmalu izoblikovala oživljena oblika. Če se na stotine in ti­soče takšnih ognjenih kač združi v kepo, ta prične močno žareti. To je znak, da so se tiste življenjske ognjene kače združile in s tem je tudi ideja v eni izmed (fino-snovnih) oblik že gotova ter se bo v nadaljevanju izoblikovala v bitje. Zdaj boste vprašali, kdo pač oblikuje te življenjske duhove v določeno življenja sposo­bno obliko. Na to naj vam po Moji volji odgovori Rafael.«
  (Rafael razloži:) »Snov, iz katere je nastalo vse, kar obsega ne­skončnost, so čiste Božje misli. Mi, pradavno ustvarjeni, samo po Božji volji priklicani praangeli (»elohimi« zgodovine stvar­jenja, »nadangeli« krščanskega nauka), kot prvi - vse stvari in bitja pa potem skozi nas, ki smo bili in smo prve posode za spre­jemanje Božjih misli in idej. Mi povezujemo iz Boga prihajajoče misli življenja, ki se vam predstavljajo v podobi dolgih ognjenih jezikov in v skladu z Božjim redom, ki ga imamo v sebi, tvorimo oblike in bitja. In če sprašujete po materialni snovi za oblikova­nje teh bitij: ti kačasti ognjeni jeziki so duhovno-dušni gradbeni kamni, iz katerih je ustvarjeno vse materialno-bistveno.
  Če se po volji duha taki dolgi ognjeni jeziki združijo v svetlo žarečo ognjeno kroglo, se ognjeni jeziki nagnetejo drug k dru­gemu in vsi stremijo k središčni točki. Kajti tu je center najzre­lejših misli, ki jih bo vsebovala bodoča oblika in ki tako rekoč tvorijo najbogatejšo hranilno snov za delovanje dolgih jezikov. Seveda se čudite moji razlagi, ki je izvedena iz prvega obsega bitja. Če pa boste pogledali zunanjo naravo stvari, boste kmalu lahko odkrili isto:
  Opazujte na primer jajčnik kokoši. Nekatere jajčne kepice bodo še majhne kot grah, druge bodo že take kot majhna jabolka. Znotraj tanke opne ali ovojnice ni nič drugega kot brezoblična snov rumenjaka. Zdaj pa se ta osrednja snov vedno bolj hrani in okrog sebe tvori prozorni beljak. Čez nekaj časa se iz prozorne­ga dela jajca izloči tisto, kar je najbolj grobo in se oblikuje kot trdna lupina okrog jajca, kot zaščita proti stisnjenju, ko ga kokoš znese. Zdaj začne kokoš valiti jajce. Kakšne spremembe se tu dogajajo! V rumenjaku se prične premikati in urejati, kajti prave oblike misli (dolgi ognjeni jeziki) se povežejo in tiste, ki so jim najbolj sorodne, pritegnejo k sebi. Med potekom tega vedno dlje raztezajočega se procesa boste kmalu odkrili srce, glavo, oči, drobovje in noge, pa tudi krila nastajajočega piščančka. Tako urejene misli, (delne ideje) potem iz snovi vlečejo k sebi vedno več istovrstnega in izoblikujejo vse organe, da so sposobni za življenje.
  Ko je telo tako izoblikovano, se življenjska ideja, ki je prešla v celotni organizem, in je pravzaprav duša, kmalu zave, da se še nahaja v ječi. Zato se prične močneje premikati, predre ječo (proces rojstva) in še vsa medla izstopi v veliki svet. Tu se začne hraniti z zunanjo posvetno hrano in proces se nadaljuje z rastjo. Sedaj vidimo pred seboj izoblikovano, rodno kokoš; organsko živo bitje, ki je zopet sposobno, da si iz naravnega kraljestva jemlje sebi ustrezne dušne specifične dele kot hrano: duhovno za nadaljnje oblikovanje svoje življenjske duše in bolj grobo (materialni del hrane), ne samo za ohranitev organizma, temveč tudi za novo ustvarjanje bitij iste vrste.
  Vrsta spola izhaja od vsakokratne večje ali manjše prvotne teže, to je čvrstosti in moči žive osnovne dušne misli. Če je ta že od samega začetka popolnoma čista, tako da že sama v sebi tvori idejo (duhovno povezavo misli), potem se bo izoblikovala v moško obliko. Če pa je prvotna osnovna življenjska misel še na lažji stopnji (in še potrebna razvoja), se bo izoblikovala žen­ska oblika.
  Ob parjenju živali prihaja samo do vzburjenja urejene dejav­nosti osnovne dušne življenjske misli, ki je že prisotna v jajcu, brez katere bi to ostalo v svojem lenobnem miru. Živalske dušne kepice (glej ognjeni jeziki) se v vsakem materinem telesu zbe­rejo v določenem številu in redu. Najprej vzburijo samičko, ta potem spodbudi samca k oploditvi; vendar ne, kot bi on položil novo seme v mater, temveč samo za aktivno prebuditev življenj­ske kepice, ki že obstaja v materinem telesu. To se zgodi s tem, da seme samca - ki je sestavljeno iz bolj prostih in nevezanih življenjskih duhov - vezane življenjske duhove v jajčni kepici matere spravi v neke vrste revolucionarno stanje in jih torej pri­sili k aktivnosti. Brez te prisile bi ti življenjski duhovi vztrajali v lenobnosti in se nikdar ne bi povezali s ciljem oblikovanja in organiziranja bitja. Duhovi samčevega semena tistim v samici ne dajo miru. Duhovi materinega telesa se poskušajo tej spodbudi močno upreti, ker so, kot smo omenili, nagnjeni k mirovanju in brez prisile niso pripravljeni za vztrajno dejavnost (delitev celic, tvorbo organov).
  Materina življenjska kepica bi se brez zunanjega vzburjenja v svojem miru vedno bolj skrčila, ker bi njeni deli vedno bolj vlekli proti središču, ga popolnoma izsesali in bi morali na koncu z njim vred popolnoma shirati. Zdaj pa pristopijo moški, samo za premik vzburjeni praživljenjski duhovi in pogladijo žensko lene kepe (srečanje sperme in jajčeca). In že se začnejo manjši ženski življenjski duhovi premikati in se truditi, da bi se znebili teh napadalcev. Toda ti se nikdar več ne umaknejo in vzburjenje ženskih življenjskih duhov posega vedno globlje do njihovega glavnega življenjskega središča. Končno se tudi ta začne pre­mikati in - ker so svoje središče oblegajoči ženski dolgi ognjeni jeziki zaradi močne vzburjenosti tako rekoč tudi začutili lakoto - so prisiljeni vzeti hrano od svetlobe moških ognjenih jezikov. Na ta način preko njih tudi osrednji glavni duh življenjskih misli prejme moško spodbudo. Oblegovalci, prisiljeni zaradi te ak­tivnosti od znotraj, dobijo pobudo, da se vedno bolj urejajo, kot v neke vrste dobro organiziran jez.
  Zdaj dobro osvetljeni močnejši življenjski duhovi v smeri proti središču (z dušo) spoznajo svojo nalogo in njeno ureditev in se zbirajo v skladu z redom svojega sorodstva. Iz tega potem na­stanejo organske povezave in zunanjost preide v obliko, ki je vedno bolj podobna ustvarjajočemu se bitju (razvoj embria).
  Čeprav je dogajanje pri spočetju in nastajanju človeka precej podobno kot pri živalih, je vzrok le-tega vendarle skrajno raz­ličen. Žena sicer tudi ima že v sebi naravno snov in ob spočetju tudi pride do vzburjenja in oploditve življenjske kepice. Toda ta se kot jagoda odtrga od grozda in se spravi na pravo mesto svojega bodočega razvoja. Tja potem pristopi že pripravljena duša in nekaj časa neguje to življenjsko jagodo, dokler snov v njej toliko ne dozori, da duša, ki se vedno bolj krči, lahko prodre v tekoči ohlapno sproščeni embrio. Da to opravi, duša potrebuje približno dva meseca. Ko se je popolnoma polastila embria, po­stane otrok občutno živahen in zraste do prave velikosti.
  Dokler živci otroka iz mesa niso v celoti izoblikovani in aktiv­ni, duša samozavestno vneto nadaljuje svoje delo in telo urav­nava v skladu z njenimi potrebami. Ko so vsi živci izoblikovani in postane njihov vedno bolj razvijajoči se duh pravilno akti­ven, potem se duša vse bolj umirja in končno na območju ledvic popolnoma zaspi. Zdaj popolnoma izgubi svojo samozavest in samo vegetira brez vsakega spomina na svoje prejšnje naravno stanje. Šele nekaj mesecev po rojstvu se prične vedno bolj pre­bujati, kar se dobro opazi pri tem, da se zmanjšuje dojenčkova potreba po spanju. Vendar je potreben daljši čas, da duša doseže nekoliko zavesti. Šele ko otrok obvlada otroški govor, pride v dušo prava zavest, toda brez prejšnjega spomina, ker bi ta abso­lutno oviral njen svoboden višji razvoj.
  Duša, ki je popolnoma prekrita z ovojnico ali izolirana v snov mesa, najprej ne spozna, kakšne vtise ji posredujejo telesni čuti. Prepoznavati pa jih ne more zaradi tega, ker jo je materija tele­sa tako zatemnila, da večinoma sploh ne ve, da obstaja sama zase tudi brez telesa. Dolgo časa se čuti popolnoma identično z mesenim telesom in potreben je dolg razvoj, ki utelešeno dušo pripelje tako daleč, da se zave same sebe in je sposobna gledati nase kot na nekaj samosvojega. Šele ko se v duši prične prebu­jati duh, postaja zavest duše postopno svetlejša, tako da se po­tem začenja natančneje spoznavati in odkrivati v sebi popolno­ma skrite stvari. Tedaj, ko se duh in njegova mogočna svetloba v duši docela udejanjita, se v dušo povrnejo tudi vsi spomini preteklih časov in v poveličani svetlobi nenadoma dobi pregled nad svojim celotnim razvojem iz naravnega kraljestva. S tem odpadeta ves privid in vsa prevara in preostane samo najsvetlej­ša resnica večnega duha.

J) Oko in proces gledanja

                                                                                                                                                           Iz: VEv, NS, Ze, Mu, Pn, SkŽ in SkS (cit. V. M)
  Sončna svetloba s svojo ustvarjalno močjo in vplivanjem na pripadajoča nebesna telesa na ustrezen način dokazuje, daje pri­našalka vsega naravnega življenja. Ko Sonce, kot glavni prina­šalec svetlobe Zemlji, zaide, se drug za drugim podajo k počitku tudi naravni duhovi atmosfere, kar pomeni, da zaključijo niha­nje znotraj svojih fino-snovnih ovojev, ki jo povzroča svetloba. Zato materialno oko ne vidi več svojega bivanja in za človeka nastane mračna, temna noč. Ko pa velik skupek duhov etra na neki točki prične znova nihati ali vibrirati, postane ta točka za človekovo oko spet svetla. To se zgodi ob sončnem vzhodu, pri čemer gibanje etrske svetlobe spodbudi naravne življenjske du­hove k aktivnosti. S čim bolj silovito vibracijo je aktivna taka naravno duhovna sfera, toliko bolj njena spodbuda zajame tudi najbolj oddaljeno okolico in spremeni njen lenobni mir v podo­bno stremljenje.
  Brž ko se svetlobni žarek s svojim gibanjem dotakne kakšnega predmeta, začnejo njegovi snovni delci z njim vred več bilijon krat v sekundi vibrirati. S temi nihanji pa snovi izločijo določene svetlobne delce, ki se potem z odsevanjem na površini opazoval­cu kažejo kot barve. Temu se pridruži še reakcija, ki se dogaja v elementih samega očesa in sicer s ponovnim lomljenjem ref­lektiranih (odbitih) barv v šarenici in drugih delih organov vida. »Videti« torej ne pomeni nič drugega kot to, da vsak predmet opaziš v tisti barvi, ki jo - kot nelastno njegovemu bistvu - od­bija nazaj, medtem ko vse druge glavne in mešane barve vsrka, ker so potrebne za njegov obstoj. Zato črna ni barva, ker pred­met vsrka vse svetlobne elemente. Tako tudi bela ni barva, ker je očesu viden predmet popolnoma nesposoben, da bi vsrkal barve in vse vpadajoče svetlobne žarke odbije, ne da bi jih razkrojil za svoje potrebe. Učinek svetlobnega žarka je veliki faktor vsega življenja in to dejstvo posreduje skozi oko človeške duše.
  Če v oko pade svetlobni žarek iz najbolj oddaljenih zvezd, sploh ne bi bil opažen, če oko samo ne bi imelo sončne narave! Že v vlažnostih očesnega jabolka počiva svetlobni svet, ki je ho­mogen (istovrsten) s svetlobo, ki jo seva celotno vesolje, da tako v človeku izzove isti proces, ki ga svetloba povzroča v celotnem stvarstvu. Organ vida je eden od tistih posrednikov, ki to, kar je vidno, preko duše povzdignejo k duhovnemu in nevidnemu. V enaki meri kot v očesu od zunaj odsevajo širjave materialnih svetov, iz očesa odseva tudi notranji duhovni svet. Oko kot organ za sprejemanje vtisov od zunaj je negativno sprejemajoče, toda kot ogledalo duše, kot izraz notranjega, je pozitivno od­bojno. Kar človek nezavedno prejema preko zvezdne in sončne svetlobe, spet poduhovljeno izžareva iz majhnega organa vida, kajti materialna svetloba spet prebudi duhovno svetlobo.
  V človeškem očesu so snovi in elementi v pigmentu, v mrež­nici in v tekočinah kristalne leče, kot tudi v šarenici in roženici, sestavljeni in so vsi soncu podobne narave, torej nosijo v sebi samo eterične svetlobne snovi. Toda ti elementi so v očesu pod­vrženi še popolnoma drugim duhovnim procesom, ki prikličejo poduhovljajočo spremembo. Prav zato tudi duša lahko skozi oko sporoča, kaj se dogaja v njenem svetu. Najgloblji vzgibi duhov­nega življenja lahko postanejo v očesu vidni, ne da bi spremeni­li njegove snovi ali njegovo zunanjo vidno obliko. Takih skozi ogledalo duše razkritih stanj sicer ni mogoče meriti, jih pa drug človek (s prenosom duhovnega fluida) lahko natančno začuti: dokaz za tisti faktor svetlobe, ki predstavlja njeno prvotno du­hovno potenco (moč, stopnjo).
  Če ob velikem navdušenju za višje, nematerialno, to hrepe­nenje duše še naraste, se neredko dogodi, da se običajni, fizični proces gledanja izključi in na njegovo mesto stopi drugi. Potem se človeku razkrijejo finejše sfere duhovnega sveta, v katerih obstoj pred tem morda nikdar ne bi verjel. Pri prestopu duše iz tostranstva v onstranstvo vzame človek od svojega celotnega telesnega organizma, torej tudi od očesa, s seboj samo njegov duhovni sestavni del, s čimer zmore potem zaznati vzrok, ne pa tudi učinka duha v snovi.
    Oko je organ za zavesten sprejem svetlobe, ki s tem služi duši, da s pomočjo možganskih vtisov vidi zunanji svet. Ker samo enako lahko privlači enako in to uporabi, je oko sestavljeno iz vseh elementov, ki prevladujejo v svetlobi. Iz obilja svetlobe človek nikakor ne bi mogel ločeno zaznati podobe Sonca, daleč močneje žarečega kot ostalo nebo, če oko ne bi bilo za to po­sebno opremljeno. Je pa tako, vsa svetloba dovoli samo glav­nim obrobnim žarkom, da skozi ozko zenično odprtino dosežejo skrajno občutljivo mrežnico in od tam vidni živec. Ta ureditev izloči vse zgolj enostavno povzročene izlive svetlobe (difuzijski žarki). Samo glavni obrobni žarki - linije, ki se z določenim pov­ratnim učinkom sekajo pod določenim kotom - lomljeni prispejo do vidnega živca, preko katerega se potem slika s pomočjo za to primernih organov na ustrezen način vtisne v možganske ploš­čice. Če oko ne bi bilo urejeno na tak način, človek ne bi mogel videti   
  Sonca kot posamezne podobe in vse bi bilo samo enako­merno morje svetlobe. Človekovo oko popolnoma ustreza zvezdnemu sistemu v ve­solju s pradavnim centralnim soncem, ki deluje v središču lupi­naste ovojnice. Zato se v sredini očesa nahaja kristalna zenica, ki ima (posebno pri nekaterih živalih) lastno zaznavajočo svetlobo. Poleg tega pa zenica sprejema svetlobo zunanjih stvari kot Sonce svetlobo drugih ozvezdij. Notranje stene očesa s kristalno lečo takoj vsrkajo vse žarke in jih ob podpori lastne svetlobe leče od­bijajo spet nazaj v daljavo. Pomembno je vedeti, da človek ne vidi predmetov samih, temveč samo njihove ustrezne zrcalne podobe. To se zgodi tako, da jih črna zrcalna površina zadaj sprejme in jih takoj po sprejemu spet popolnoma osvetljene vrže navzven in šele tam zagledamo stvari na tistem mestu, kjer se nahajajo v svoji naravni resničnosti.
  Kar se tiče zaznavanja ozvezdij izven zemeljskega telesa, človek zagleda samo njihov posnetek na velikem zemeljskem očesu. Tega tvori zračni ovoj Zemlje z vsemi svojimi različnimi gostimi vrstami etra. Podobno je lečasto okroglemu prozorne­mu telesu, ki z učinkom zbiralne leče zgošča svetlobne žarke iz vesolja in omogoči, da v zmanjšanem merilu pridejo na zemelj­sko površino in s tem tudi v človeško oko. Brez tega zemeljskega očesa človek ne bi mogel zaznavati nobenih majhnih podob ozvezdij.
  Če bi oko samo moralo gledati predmete, bi moralo vse stva­ri videti v njihovi naravni velikosti. Da pa se zaradi ovojniča­ste kvalitete očesa vse zaznava samo v izredno pomanjšanem merilu, dokazuje dejstvo, da je celo najmanjše materialne delce z mikroskopom mogoče izredno povečati. Ta postopek ni nič drugega kot stalno približevanje gledanega predmeta oziroma njegovega posnetka resnični velikosti predmeta samega. Tako ravno ti, pred tem nevidni delci, dajejo vedeti, da s prostim oče­som ni mogoče videti samih predmetov, temveč samo njihove na zgoraj opisan način pomanjšane posnetke.
  Oko je nadalje zgrajeno tako, da svetlobni žarek z velikansko hitrostjo svojega vstopa vanj temu ne škoduje in poleg tega duši pusti čas, da posredovane podobe predela v duhovno predsta­vo videnega. Duša je preko možganov in vidnega živca v stalni zvezi z očesom. Ker pa morajo duhovne funkcije duše preko materije možganske mase šele dokončati določen proces, ki se odvija počasneje kot svetloba, razpolaga oko z instrumenti, s katerimi ustrezno upočasni hitri svetlobni žarek. V ta namen slu­žijo različne vlažnosti, ki tvorijo in izpolnjujejo notranjost očesa ter tako rekoč služijo kot posredujoči razkrojevalci. Tudi kri v možgane ne sme prodirati z enako močjo in hitrostjo, kot prihaja v druge organe, temveč mora upočasniti svoj tok, da se posre­dovanje med duhom in materijo ter vsemi deli možganov lahko ustrezno izvede. Zato ugotavljamo, da velika žila odvodnica, ta­koj ko se obrne proti glavi, tam ne poteka naravnost, temveč šele v zavojih doseže možgane. S tem se zmanjša naval krvi in duša ima čas, da iz tega, kar je preko materije prejela, tvori duhovno. (Primerjaj motnjo zavesti kot občutek vrtoglavice pri preveli­kem navalu krvi v možgane!) Isto velja za organizem ušesa, kjer se tudi zvočni nihaji skrajšajo in modificirajo, da jih duša lahko preoblikuje v duhovne vtise.
  Samo prežetje svetlobnih žarkov s tistimi substancami, ki se nahajajo v človeškem očesu in so sorodne svetlobi, to pomeni, da vsebujejo magnetizem in elektriko v fosforju, ne bi zadoščalo za gornji rezultat. Zato je predvideno, da svetlobni žarek ne vstopi v oko kot nerazkrojen, čisto bel element, s tem da so njegovim tekočim elementom dodane še substance, ki pomagajo razdeliti žarek. S tem je dana sposobnost za zaznavanje barv. Da bi v majhnem očesu obilje svetlobnih žarkov vseh predmetov, ko bi se spet razpršili, proizvedlo pomanjšano sliko videnih stvari, je za očesno zenico postavljena kristalna leča. Ta vsrka žarke, jih skoncentrira in pusti, da se v pigmentu mrežnice spet razpustijo, da bi jih na ogledalu, podobnem črno žametastem ozadju, spet priklicala kot zvest posnetek.
  Teorija, da se pri videnju na mrežnici odseva obrnjena slika in se potem z refleksijo iz notranjosti očesa spet obrne, je velika zmota. Optika je sicer s steklom, ki ga je z brušenjem oblikovala kot kristalno lečo, dosegla rezultat obrnjenja slike. Steklo pa ni živo in njegovo lomljenje svetlobnih žarkov je zato drugačno kot tisto v organu očesa. Kajti to je polno duhovnega in materi­alnega življenja, pri čemer se duša tam procesa gledanja loteva na čisto drugačen način, kot to domneva optična znanost. Kako bi bil celotni proces gledanja lahko omejen samo na matematič­ne linije kroga, ko vendar, kot je znano, gotovo tudi oko konja ali koze, katere zenica, kot verno, tvori podolgovat štirikotnik, prikliče pravilno sliko! Ali kako čisto drugačno je na primer oko muhe. Ta ima par očes, ki predstavlja skoraj sedmino njenega celotnega telesa. Vsako oko zase spet sestoji iz več tisoč majh­nih očes, ki se - razvrščena eno ob drugega kot celice v panju in vsako kegljasto zašiljeno - vsa stekajo v skupno točko videnja. S tem tvorijo nepopisno močan mikroskop, s katerim muha lahko ugleda celo atomsko najmanjše živalce.
  Celo materialno opazovanje vseh delov človeškega telesa ne more raziskati smotrnosti njegove ureditve. Pri večini odkritij so ljudje vedno sklepali od neživega na živo in na ta način razši­rili veliko znanstvenih zmot. Zaradi tega vedno znova prihajajo na dan nerazložljiva protislovja. S telesno smrtjo se pri človeku od materialnega telesa loči življenjski princip duše, ki z obema velikima življenjskima faktorjema stvarjenja - elektriko in mag­netizmom - edini zmore ohranjati vsako naravno življenje. Tako je v razrezanem truplu v najboljšem primeru mogoče ugotoviti tisto uničenje kot učinek, ki je povzročil nepravilnost pritekanja in odtekanja teh dveh glavnih elementov. Bistveni življenjski faktor pa je izstopil in z njim vsaka možnost, kako razvozlati temelj življenja in njegov zakaj.
  Tudi v človekovem organu vida so skrite globoke skrivnosti. Če človek z očesom, tem majhnim soncem v svojem telesu, opa­zuje zvezdnato nebo, potem njegovo oko samo postane majhno vesolje, v katerem se zrcali na milijarde sonc. Neskončno stvar­stvo tedaj v sebi nosi človekovo oko. In žarenje in odsevanje ne­štetih sonc v soncu sorodnem očesu v duši poraja slutnjo čudeža, kako se največje spet najde v najmanjšem in ga prepozna kot tisto, kar je v njem samem najbolj bistveno.

G) Način delovanja narkoze

                                                                                                                                                          VEv X/209 in Nd II, s. 309 in nasl. (cit. V.M.)
  Vse, kar želodec sprejme za hrano telesa, ni tako mrtvo, kot se zdi. Kajti vsaka hrana sestoji iz treh delov: iz grobo materialne­ga, eteričnega in substancialnega dela.
  Materialni del jedi je tisti, ki gaje mogoče videti in otipati in se čutom izrazi v ustih in nosu s svojim okusom in vonjem. Ko jed in pijača prideta v želodec, se tam tako rekoč drugič preku­hata. Pri tem se razvijeta dva glavna dela, od katerih se tisti bolj grobo materialni za prehranitev telesa, njegovih udov, drobovja in mišic po krvi vodi povsod tja, kjer telesne celice potrebujejo okrepitev.
  Bolj fino-snovni sestavni del hrane se izloči šele v spodnjem delu želodca. Tu se s pomočjo lastnega procesa vrenja eterič­na snov zaužite hrane izloči iz snovnih celičnih ovojev in služi za poživitev živcev, zaradi česar jo lahko imenujemo za »duha živcev«.
  Tisto, kar pa je še posebno fino-eterično, kar pravzaprav predstavlja jedro vsake materije, se (po procesu vrenja) preko vranice po posebni poti vodi v srce in od tam popolnoma pre­čiščeno preide v človekovo dušo. Torej tudi duša od vsake za­užite hrane potegne k sebi, kar ji je sorodno in se tako prehrani in krepi v vseh svojih, snovnemu telesu čisto podobnih posamez­nih delih (Odtod vpliv načina prehranjevanja tudi na kvalitete človekove duše!).
  Omenjeni duh živcev tega eteričnega fluida, ki vzpostavlja po­vezavo telesa in duše, igra pri poteku narkoze odločilno vlo­go.
  Vsak eter kot duhovna specifična, skrajno nežna tekočina de­luje tako, da omami duha živcev. Enako tudi vino, pivo, mošt in podobne tekočine, ker so specifike duše pri tem že svobodnejše in bolj nevezane kot v vodi in drugih tekočinah, ki niso bile pod­vržene vrenju. V čistem etru so že skoraj popolnoma proste in jih je mogoče obdržati samo v tesno zaprti posodi.
  Če tak eter z vdihavanjem pride v stik s telesnim organizmom, v katerem vlada duh živcev, ga le-ta kot njemu sorodnega po­željivo vsrka in uporabi za nasičevanje notranjih živčnih pros­torčkov ali prekatov. Ko se ti prekati tako nepripravljeni ne­nadoma obogatijo, se zaradi tega nasičenja napihnejo kot balon in v takem stanju niso več sposobni za kakršnokoli reakcijo, niti za občutek pri zunanjih poškodbah niti ob notranjem posegu s strani duha živcev. (Anestetični princip narkoze!).
  Da pa zaradi tega tudi sam duh živcev postane nedejaven za telo, je razumljivo, ker se je zaradi trenutne prenasičenosti živčnih prekatov ali kamric, sam postavil izven povezave z nji­mi. Tako se duša spet osvobodi, ker jo duh živcev v takem stanju prenapolnjenih živčnih kamric ne zmore vezati nanje. Ko pa je duša (začasno) osvobojena telesa, se v času te kratke oma­me živcev na ravni zavesti nahaja v tisti sferi duhovnega sveta, ki ustreza njenemu človeškemu srcu ali občutju. V omamljenem narkotiziranem stanju se duša torej mudi točno na taki notranji stopnji videnja, kot je primerna njeni lastni kvaliteti, dobri ali slabi.
  Ker pa sta duša in duh živcev pri tem še popolnoma združe­na, tako kot pri naravnem spanju (samo duša in živčni prekati so ločeni), duša lahko prenaša oblike in stališča v duha živcev, ki je z njo še vedno povezan. Tako se prav dobro lahko spominja ti­stega, kar je videla v duhovnem svetu duš, vendarle ne zaznava, kaj se je medtem dogajalo s telesom. Iz čisto mesečnega stanja (danes parapsihološko imenovanega »trans«), kot tudi iz glo­bokega naravnega življenja sanj, duša v naravno (budno zave­danje) zato ne obdrži spomina, ker tedaj večinoma ni povezana z duhom živcev. Kajti ta ostane tesno povezan z živci, ki bi, ker sicer ne bi bili nasičeni in bi oslabeli, brez duha živcev kmalu odmrli in se razkrojili, kar bi potem pomenilo tudi telesno smrt.
  Pri narkozi z etrom je prav eter substitut (nadomestilo) duha živcev, tako kot pri naravnem spanju želodčni eter iz jedi prevza­me to funkcijo. Tu se duh živcev brez nevarnosti lahko osvobodi pomanjkljive nasičenosti živčnih kamric. Ker je pri tem popol­noma sam na razpolago duši, ravno iz tega izhaja spominjanje duše o tem, kar je videla v sferah duhovnega sveta. (Opomba: To spominjanje se nanaša na sprejem zaznave v možgane duše, pri čemer daleč redkeje pride do prenosa teh vtisov naprej v fizič­ne možgane in s tem čez dan zavestnega spominjanja sanjskega življenja).
  V tem je lahko razumljivo temeljna razlika med stanjem omam­ljenosti z etrom in tako imenovanim magnetnim spanjem (trans­om oziroma hipnozo), v katerem si duša lahko ogleda svoje telo, ker je duh živcev z njim še povezan, nasprotno pa sta pri narkozi oba izven zveze s telesom.
  Včasih pri nekaterih ljudeh pride do naknadnih učinkov na­rkoze v obliki zakrčenih stanj. Ta predstavljajo določeno »žejo duše, da bi pobegnila« iz svojih materialnih vezi, potrebo, ki ji je bila vsajena prav z narkozo. Proti tej težavi sta molitev in post najučinkovitejši zdravilni sredstvi.

4. Človekova zunanja življenjska sfera

                                                                                                                                                           VEv VIII/102 in IV/215

  Glejte, vsak človek ima kot duhovno, duševno in naravno tele­sno živo bitje okrog sebe zunanjo življenjsko sfero, kot jo ima vsako nebesno telo, prav vsak kamen sam zase in svoje vrste vsako drevo in vsaka zel in torej tudi vsaka žival. Kajti brez zunanje življenjske sfere ne bi mogla obstajati niti Zemlja, niti kamen, niti kakšen drug mineral, niti kakšna rastlina in niti živo živalsko bitje.
  Da pa je stvar takšna, lahko ugotovite iz izkušnje, ki ste jo go­tovo že večkrat preizkusili, da vas na primer v hrastovem gozdu preveva popolnoma drugačen občutek kot v cedrinem gozdu. Človeka se polasti popolnoma drugačen občutek, če se nahaja na apnenčasti skali, v primerjavi s tistim, ki ga ima na granitni pe­čini. Pozoren človek se drugače počuti v vinogradu kot na vrtu s figovimi drevesi. In enako spreminjajoč občutek ima človek, ko se približa različnim živalim in še bolj, ko se približa raz­ličnim ljudem. Zelo (fino) čuteč človek to pogosto občuti že na precejšnjo daljavo in čuti, ali se bo srečal z dobrim ali hudobnim človekom.
  In glejte, to občutijo tudi živali in marsikatera precej ostreje kot katerikoli materialni človek, ki malo razmišlja o dobrem in resničnem.
  Če je človek popolnoma dober in v svoji duši napolnjen z Bož­jim duhom, bo njegova zunanja življenjska sfera postajala vedno močnejša in bo segala vedno dlje. Če se bodo takemu človeku približale celo najbolj divje živali, se bodo, prežete z njegovo zunanjo življenjsko sfero, pomirile, se mu popolnoma prijazno približale in mu ne bodo storile nič žalega. Celo zapovedoval jim bo lahko s svojo voljo in odzvale se mu bodo s poslušnostjo.
  Primere za resničnost povedanega boste našli pri praočetih Zemlje, pri patriarhih in prerokih; in v tem času ste ob Meni to že mnogokrat izkusili. Jaz Sam zagotovo najbolj in tudi vi z Me­noj, imamo pač najdlje preko nas segajočo zunanjo življenjsko sfero, polno najvišje moči, dobrote in popolnosti!
  V občutju popolna duša osebno sicer tudi obstaja v popolni človeški obliki v telesu; toda njeno občutenje, čutenje in hotenje učinkuje enako kot sončni svetlobni žarki, v vseh predstavljivih smereh, daleč navzven. Čim bližje je duši, toliko bolj intenzivno in učinkovito je potem to stalno izlivanje mišljenja, čutenja in hotenja.
  Zunanja svetlobna sfera Sonca, v kateri se nahajajo ta Zemlja, Luna in še velikansko število drugih nebesnih teles, je na nek način zunanja življenjska sfera Sonca, preko katere je vse, kar se nahaja na njenem območju, prebujeno k določenemu narav­nemu življenju. Tu se mora vse bolj ali manj podrediti urejenosti Sonca in ono je potem zakonodajalec in gospodar vseh drugih nebesnih teles, ki se nahajajo kjerkoli že na območju njegovega svetlobnega izžarevanja. Seveda o Soncu ne moremo reči, da misli in hoče, toda njegova svetloba je vendarle kar velika misel in toplota svetlobe zelo trdna volja - vendar ne izhaja iz Sonca, temveč iz Mene in učinkuje preko organskega bitja sončnega telesa. Čim bližje Soncu je torej nebesno telo, toliko bolj mora tudi sprejemati življenje povzročajočo silo zunanje življenjske sfere Sonca kot tisto, ki v njem deluje ter določa, in se mora po­drediti vsemu, kar hočeta sončna svetloba in toplota ustvariti v njem in na njem.
  Tako čudovito kot Sonce samo s svojo zunanjo življenjsko sfe­ro učinkuje na nebesna telesa, tako učinkuje tudi nepokvarjena in v svojem prvotnem načinu popolna duša, ki je polna življenja, torej polna ljubezni, polna vere in polna trdne volje! Takšna duša je svetloba in toplota sama in žari na daleč in to izžarevanje po­tem prav tako tvori njeno mogočno zunanjo življenjsko sfero. Kakor pa se v zunanji življenjski sferi Sonca Moja volja izraža kot nadvse čudovito učinkujoča in ji ne more nasprotovati no­bena sila, se z enakim čudovitim učinkom izraža volja popol­ne, nepokvarjene duše, v kateri je v skladu z Mojim redom tudi Moja volja.

5. O vplivu demonov in kako ga pregnati

                                                                                                                                                       VEv V/96
  Angel govori: »Po svoji plati imaš čisto prav, če trdiš, da de­moni, pa če jih je še toliko, ne morejo izvajati nikakršne oblasti nad človekom, ki živi v popolni ljubezni do Boga. Kajti o skupni moči pri njih ne more biti govora, ker so vsak zase polni sebič­nosti in samoljubja, in zato tudi nikomur ne pride na misel, da bi svojega soseda kakorkoli podpiral, iz strahu, da bi sosed lahko skrivaj ali pod krinko spet pridobil kakšno prednost, katero bi potem bil zagotovo prisiljen brezplodno obžalovati.
  Če gredo tako rekoč skupaj ropat, potem nihče drugemu ne izda svojega, v največji tajnosti varovanega, namena. In če na kraju ropa kot slučajno pridejo skupaj, tedaj med njimi samimi pogosto nastane najbolj zagrizena vojna. Kajti prvi, ki se vrže na plen, je sovražnik vsakega, ki se poleg njega tudi vrže na plen in ga poskuša odriniti. Tretji škodoželjno izkoristi to priložnost in krade zase. In če četrti poleg njega tudi začne krasti zase, se ta dva zravsata in potem peti čisto v miru spet krade zase. Če se pridruži zraven še šesti, takoj nastane nov boj in sedmi potem toliko časa z lahkoto krade, dokler ne pride v njegovo bližino osmi. Zdaj se vsi borijo in nihče ne dovoli, da bi mu drugi vzel mesto ropa in karkoli uplenjenega.
  Vidiš, da zagotovo noben hudič drugemu v ničemer ne poma­ga, ampak s svojim skrajno sebičnim navalom večajo pomemb­nost splošnega plena. In potem gre približno tako, kot bi v vsako skodelico tehtnice položili dve popolnoma enaki uteži, ki ena proti drugi ne povzročata nikakršnega odklona. Zdaj pa eno utež namažemo z neznatno majhno kapljico medu in sladek vonj bo takoj privabil tisoče čebel; te bodo sedle na utež in kmalu popolnoma nehote vplivale na odklon.
  Ali lahko zato Boga obdolžiš nevednosti, ker je čebeli dal voh in poželenje po medu in medu samemu dišečo in vabljivo slad­kost?! Ali je Gospod nespameten, ker Svojih stvaritev ni obli­koval le skrajno urejeno, temveč jih je ustvaril tudi izredno lepe v skladu z njihovo vrsto?! Ali je morda nespametno od Njega, daje devici dal tisto najbolj mično in privlačno obliko, da mora pred čuti bolj robatega moža na tem svetu imeti najvišjo vred­nost, tako da ta zapusti očeta in mater in se pridruži ženi?!
  Kot pa je mogoče prepoznati že v zunanjem svetu, da neko bitje v neki stvari privlači drugo, toliko bolj je to tako v svetu duhov. In če temu ne bi bilo tako, kako bi potem obstajala Zem­lja, Luna, Sonce in nešteta druga nebesna telesa v neizmernem prostoru stvarstva?! Atom poseduje simpatijo do svojega sose­da; oba se privlačita. Kar delata ta dva, to potem delajo nešteti eoni, privlačijo vse enako in enako, in iz tega na koncu nastane svet. Če pa je tako, ali je potem nemodro od Gospoda, da vsaki duši pusti nujno potrebno svobodo volje in spoznanja in poleg tega naravno iz tega izhajajoče posledice?! Ali bi lahko slavil Boga kot najbolj modrega, če bi nekdo od tu hotel potovati v Jeruzalem in bi se z nogami tudi začel premikati, pa na ta način vendarle pri vsej svoji volji in najboljšem poznavanju poti ne bi prišel v Jeruzalem, ker Bog tega ne bi hotel, temveč bi namesto v Jeruzalem, kjer bi moral skleniti pomembne posle, prišel v Damask, kjer ne bi imel prav ničesar opraviti?! Povej mi, ali bi se ti zdela taka Božja ureditev modra! Ali ti ne gre v račun, če te podnevi čebele, ose, sršeni in razne muhe temeljito prekrijejo in požrejo, ker popolnoma premazan z medom odideš na prosto?!
  Če pa zdaj tvoja duša v svojo zunanjo življenjsko sfero stresa kakšen pregrešen strasten vonj in od mesa že osvobojene, toda še v enakem najljubšem vonju stoječe duše, tega tako rekoč vo­hajo v tvoji zunanji življenjski sferi, planejo nate in se nasičujejo na tvojem preobilju - ne da bi pravzaprav vedele, kaj delajo, temveč se v vedno večjem številu zbirajo okrog tebe zgolj zaradi tega, ker so v tvoji sferi našle želeno hrano -, to potem zagoto­vo ni nespametno od Stvarnika, ki ničesar ne spoštuje bolj kot brezpogojno svobodo vsake duše. Saj ima vendar vsaka duša v rokah vedno dovolj sredstev, da se znebi nepovabljenih gostov, kolikorkrat in kadarkoli hoče.
  Če nočeš, da te na prostem nadlegujejo pikajoči insekti, se umij in se očisti neumnega medenega premaza in imel boš mir. In če v svoji zunanji življenjski sferi nočeš imeti demonov, ki šibijo in obremenjujejo tvojo dušo, si za svoj življenjski princip izberi tebi znani Gospodov red in jamčim ti, da noben demon ne bo prišel v bližino tvoje življenjske sfere!
  Verjemi mi, če demonov ne privabiš in ne pritegneš s kakšno v tebi samem nastalo življenjsko nepravilnostjo, te zagotovo ne bodo pritegnili, zvabili in zapeljali. Če pa si jih pritegnil, potem moraš sam sebi pripisati, če tvojo dušo v eni in isti strasti s svo­jim pritiskom naredijo še bolj trdo, ne da bi to pravzaprav hoteli. Pravim ti: vsak človek najprej sam iz sebe postane slab in se iz­neveri Božjemu redu! Za to ga pač največkrat pripravi popolno­ma napačna vzgoja in tako zaide v razne slabe ali zle strasti in iz teh v najrazličnejše prave grehe. Z njimi pa potem odpre vrata tudi vsem slabim tujim vplivom in tako lahko postane in ostane pokvarjen v osnovi dušnega življenja - toda vendarle vedno le, če sam tako hoče.
  Če hoče postati drugačen, ga s strani Gospoda nič ovira. Kajti tisti, ki je v stiski, pač v sebi lahko izrazi najrahlejšo željo in ta­koj bo dobil pomoč. Toda če se v svoji zlobi počuti čisto dobro in zadovoljno in od njega in v njem ni nikoli slišati boljše želje, potem se seveda v njegovo voljo ne nastelje nič dodatnega.
  Vsekakor mu je iz senzorija (organa za občutek) srca, ki ga imenujemo »vest«, zašepetano dobro in od časa do časa od nas dobi krepka opozorila. Če mu je kolikor toliko do tega, potem ni več govora o tem, da bi se izgubil in uničil. Tedaj skrivna pomoč nenehno prihaja od zgoraj in duši omogoča stalen vpogled in moč, da se vedno bolj sprosti zmešnjave. In potem potrebuje le še malo dobre volje in že prav hitro napreduje - vsaj do tam, ko človeka, ki je primeren za višje razodetje, prevzame sam Božji duh in ga vodi dalje v pravi življenjski luči.
  Vendar je razumljivo, kjer se človek v svoji grobi zaslepljeno­sti in opoju posvetnih čutov niti najmanj ne zmeni za čisto nežna in tiha opozorila, ki izhajajo iz nas in se javljajo v srcu, temveč že takoj dela tako, kot bi bil gospodar celega sveta - da, potem verjetno nihče drug ni kriv za nepoboljšljivo stanje duše kot prav duša sama!«

Konec prvega dela.