Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Začetki egipčanske civilizacije

202  Nastanek jabusimbilskega templja,  sfinge in Memnonovih stebrov, predstavljen  s hieroglifi obeh  prvih biserov

1 Toda tovariši so rekli: "Kako sta mogla pri Gospodu kaj opravi­ti, ko vendar nista spregovorila z njim niti besede?!"
2 Tedaj je rekel vodja: "Tu, kjer biva On, vse izhaja od Njega in za­to imamo neprenehoma opraviti le z Njim, četudi se pogovarjamo z Njegovimi učenci!" - S to razlago so bili vsi zadovoljni in niso nič več rekli.
3 Toda nekateri so rekli angelu: "Poslušaj, čudežni mladenič, ali ne bi hotel tudi nam petim, ki tudi imamo v svojih kočah skrite posebne zaklade, le-te prinesti semkaj?"
4 Angel je rekel: "Le dvignite jih od svojih nog na mizo, pa bomo videli, kako je z njimi!"
5 Vseh pet zamorcev, ki so sedeli za omizjem, pogleda pod mizo in strašansko začudeni zagledajo svoje dobro znane, precej velike svež­nje, jih dvignejo na mizo in prikažejo se še štiri precejšnje kepe zlata, težke skupaj več kot sto funtov; toda iz pete cule se prikaže sedem pre­cej velikih prodnikov, ki jih je Marko, ki je stal poleg angela, imel za povsem brezvredne.
6 Toda angel reče: "Le počakaj, kmalu boš spoznal, da ima prav teh sedem kamnov, zemeljsko vzeto, največjo in neprecenljivo vrednost! Prinesi trdno, železno kladivo in preiskali jih bomo!"
7 Marko, sam radoveden, pohiti v svojo delavnico in kmalu prinese trdno, železno kladivo ter ga izroči angelu. Ta vzame v roko enega tis­tih kamnov in mu odmeri nekaj previdnih udarcev, po katerih pri pri­či odpade belkasta prodnata skorja in prikaže se biser, kakor človeška glava velik, in vsi se silno začudijo.
8 Na površini tega čudežnega bisera so bili vgravirani hieroglifi in dru­ga znamenja. Med drugim je bila vidna tudi zelo dobra risba templja  Ja bu sim bil  iz časa, ko so ga gradili, in sicer, ko so bile štiri velikan­ske figure po stosedemdesetletnem delu, polnem znoja in žrtev dokon­čane, in so še živahno delali venčne zidce in so s klesanjem vrezova­li velikanske napise in druga znamenja v ravne, velike površine, in so se obenem začela tudi odpirati vrata sredi dveh velikanskih figur. Kdor si je znal razvozlati ta znamenja in napise, ki so bili zelo jasno vidni, je imel pred seboj nastanek tega templja in razlog, zakaj so ga tedanji Egipčani zgradili, in sicer tesno ob reki Nil.
9 Ta biser torej ni bil neprecenljive vrednosti le kot svojevrsten ve­likan, temveč je imel tudi zgodovinsko vrednost. Obenem pa je izvi­ral iz obdobja zemlje, od katerega je preteklo še zelo veliko tisočletij, preden je prvi človek iz mesa stopil na njena tla.
10 V času zemeljske dobe, ko so velikanski lupinarji naseljevali mor­je, je nad večino afriške ravnine valovalo veliko svetovno morje. Pra­egipčani so pri kopanju temeljev za prvo piramido našli matično školj­ko, in ko so jo odprli, so našli v njej teh sedem biserov, od katerih je angel enega osvobodil njegove skorje.
11 Seveda so začeli angela zdaj oblegati z vprašanji, on pa je zade­vo razložil tako, kot je bila tu na kratko opisana.
12 Ko je Rafael  končal to površno razlago odkritega bisera, je re­kel: "Kar za zdaj potrebujete, sem vam na kratko kar se da razumlji­vo razložil; preidimo zdaj k odkrivanju drugega bisera, ki bo nekoli­ko manjši od prvega!"
13 Angel je vzel drugi biser in mu tako kakor prvemu odstranil skor­jo. Tudi ta je bil poln znamenj in napisov. Na eni najbolj gladkih po­vršin je bil prav dobro vgraviran mali Jabusimbilski tempelj in poleg njega glava, podobna glavi velike sfinge. In spet so oblegali angela, naj razloži vsa ta znamenja in napise.
14 In angel je rekel: "Prijatelji, brez popolne prebujenosti duha v du­ši pač nihče od zdaj živečih ljudi ne more razvozlati, kaj pomeni vse to, kar je na tem biseru napisano in narisano!
15 Čeprav je ta biser star prav toliko kakor prvi in največji, pa je bil vendarle popisan in porisan sto let pozneje, in sicer ob dokončanju ma­lega skalnega templja, ko notranjost velikega templja še ni bila povsem dokončana. Zato je tu mali tempelj predstavljen kot že povsem dokon­čan.
16 Glava ponazarja glavo tedaj že sedmega pastirskega kralja, ki se je poimenoval Shivinz (zmotno 'Sphinx'), Živahni, Podjetni. Dočakal je starost skoraj tristo let in njegovo glavo so nadvse velikansko iz­klesali iz velike granitne skale in je še dandanes precej dobro ohra­njena.
17 Shivinz je vpeljal velike izboljšave v šole, pa tudi v živinorejo in poljedelstvo, in ljudstvo ga je skoraj po božje častilo. Prav risbe in napisi opisujejo veliko dobrih izboljšav, ki jih je s svojim nadvse živah­nim duhom vpeljal v tej deželi.
18 Ta kralj ni začel klesati velikega templja, to sta namreč storila dva njegova predhodnika, zelo vdana nevidnemu Božjemu duhu; iz veli­kega spoštovanja pa ju je dal nedaleč od velikega templja na lepi rav­nici izklesati iz kamna v sedečem položaju v nadvse kolosalni velikosti in ju v večen spomin postaviti blizu Nila. In ker nihče od njiju ni imel imena, imena nista hotela iz čiste ponižnosti, ju je poimenoval Brez­imna (Me maine oni, v poznejših časih slabo Memnon); tudi ta dva ki­pa sta še do dandanes dobro ohranjena in vidna."
19 Reče vodja: "Da, da, vse to smo videli in zelo občudovali! To­da koliko stare bi lahko bile te izredne stvari?"
20 Rekel je angel: "Skoraj tri tisoč let ( to je bilo rečeno okrog leta 30 našega štetja) in v naslednjih tri tisoč letih njihovi sledovi ne bodo povsem zabrisani! - Zdaj pa nekoliko poča­kajte, odkrili bomo tretji biser; na njegovi površini boste poleg kipov dveh Shivinz-evih prednikov videli vgravirano še povsem drugačno ve­liko znamenitost, ki vam bo dala veliko misliti!"

203   Skrivnost tretjega bisera:Sedem velikanov in sarkofagi

1 Rafael je vzel v roko tretji biser in mu odstranil skorjo.
2 Ko je bil očiščen, je Rafael navzoče, ki so goreli od radovednosti,takoj opozoril na dobro gravirana Memnonova kipa in rekel: "Glejte, tu sta že oba Brezimna! Toda nad njima vidite kot pred Brezimnima, sedem velikanskih podob oblečenih ljudi in okoli njih množico povsem majhnih človeških podob! Le kaj je hotel s tem naznačiti modri Shi­vinz, ki je vse bisere svojeročno porisal?
3 Poslušajte! V istem času, približno sto sedem let pred prvim od obeh brezimnih prednikov, je po Gospodovi dopustitvi v globokem prostorju stvarstva zelo velika zemljina krogla (planet Malona, op. prev.) razpadla na veliko kosov. Na njej je prebivala silna množica ve­likanskih ljudi. .
4 Ob nenadnem uničenju, ki ga ni nihče predvideval, čeprav je bilo tistim ljudem večkrat napovedano, se je zgodilo, da je sedem od ome­njenih velikanov s planeta Malona padlo v Zgornji Egipt na več jav­nih krajev te velike dežele in so s svojim težkim padcem povzročili ze­lo močan potres.
5 Ta človeški dež je trajal več kot deset dni, se pravi od padca pr­vega do poslednjega velikana. Prebivalci dežele so ob tem preživeli ve­liko strahu in groze; posebno ponoči so se bali, da bo tak velikan pa­del nanje in jih zmečkal. Zato so s težkim srcem nenehno strmeli v ne­bo, ali jih ne bo spet obiskal kak strahoten nepovabljeni gost.
6 Dobrih deset let so postavljali stalno stražo, da bi videli, ali ne bo znova zgrmel tak strašni popotnik iz zraka; toda ko po desetih letih ni bilo o kom takšnem niti sledu več, so se ljudje postopno spet pomirili in so si celo drznili do velikih, povsem izsušenih velikanskih trupel, ki so ležala raztresena do četrt dneva hoda oddaljena drugo od drugega.
7 Modreci med tistimi egiptovskimi praljudmi so seveda mislili, da so velikani, ki jih je najbrž kaznoval Božji duh iz kakšne daljne dežele, in so grešili proti Bogu in jih je dal Bog v Svoji pravični jezi s Svoji­mi mogočnimi duhovi dvigniti z zemlje in jih treščil semkaj, da bi Egipčanom pokazal, da ne prizanaša niti najsilnejšim velikanom, če rav­najo proti Njegovi volji. Skratka, nazadnje so začeli te mrtve velikane po kosih sežigati in v petdesetih letih od njih ni bilo moč odkriti niti sledu več.
8 Kar pa so si Egipčani od teh najbolj velikanskih človeških teles ven­darle zapomnili, je bilo to, da je spomin nanje prešel v njihov smisel za vse velikansko, za kar so njihovi prvi kipi več kot oprijemljiv do­kaz.
9 V templju Ja bu sim bil so v vsakem od treh oddelkov upodobili, se pravi vklesali v kamen, sedem velikanov kot nekakšne nosilce stro­pa, in sicer v tisti noši, v kateri je sedem velikih popotnikov priletelo iz zraka; in Egipčani, ki so prej hodili okrog skoraj povsem goli, so se tudi začeli oblačiti tako kakor oni, zato pa tudi do današnjega dne vi­dimo vsa stara trupla tako oblečena. Njihove mumije in sarkofagi so polni takšnih okraskov."
10 Vpraša vodja, kaj so stari Egipčani pravzaprav razumeli s sarko­fagi in zakaj so velike in tudi manjše zelo masivne krste tako poime­novali.
11 Reče Rafael: "To boste zvedeli takoj in podrobno. Veste, da je pokopavanje trupel v tej deželi večidel težavno, ker v suhih tleh trup­lo težko razpade in ga gniloba ne more razkrojiti. V bolj vlažni bliži­ni Nila pa mrtvih tudi niso hoteli pokopavati iz zelo modrega razloga, da ne bi onesnažili rečne vode. Da bi trupla kar pustili ležati ali pa jih celo prepustili divjim zverem, da bi jih požrle, za kaj takega so bili stari Egipčani preveč človeški in so tudi trupla umrlih bratov preveč spoš­tovali, da bi jih mogli tako oskruniti. Kaj pa naj bi sicer storili?
12 Glejte, domislili so se nečesa zelo modrega. Iz kamna so izklesali deloma zelo velike, pozneje pa tudi povsem majhne krste, v katerih so imela dovolj prostora eno, dve do največ tri trupla. Vsaka krsta je imela razmeroma velik in težak pokrov. Ko so vanjo položili eno ali več tru­pel, potem ko so jih prej dobro namazali z mumom (muma, tudi mu­mie - zemeljska smola, zemeljski balzam), so razžarili pokrov in z raz­žarjenim pokrovom tako rekoč za večne čase zaprli krsto. Zaradi tega so se trupla v krsti povsem izsušila in pri zelo razbeljenih velikih po­krovih včasih tudi povsem zoglenela ali celo zgorela v pepel.
13 V večjih krajih in skupnostih pa so imeli tudi skupinske krste, ki so jih vsakih sedem let deloma odprli. Te so potem postopno spet na­polnili s trupli in jih trdno zaprli, nato so nad pokrovom zakurili mo­čan ogenj in tako trupla v krsti upepelili. Ko je bila takšna krsta pol­na pepela, Je niso več odpirali, ampak je ostala v spomin na minljivost vsega zemeljskega kot spoštovan spomenik.
14 Sčasoma so nad njimi zgradili oboke in piramide, zato še danda­nes najdemo v piramidah množico takšnih krst v včasih zelo tesnih, vča­sih pa bolj prostranih obokih (kai tu comba - skrit prostor). Te krste, ki sem jih zdaj jasno opisal, so imenovali sarkofagi zato, ker v egip­tovskem prajeziku sarko pomeni 'razbeljen' in vaga (vaša) 'težak po­krov' .
15 Toliko o tvojih sarkofagih; zdaj pa se lotimo razkrivanja četrtega bisera in poglejmo, kaj vse nam bo razkril ta!"

204 Rafael na četrtem biseru razloži ozvezdja

1 Angel ga zelo previdno vzame v roko in mu odstrani skorjo.
2 Vodja vpraša angela in reče: "O čudežni mladenič, prst, ki služiš Najvišjemu, ne bodi nejevoljen, če te nadlegujem z vmesnim vpraša­njem! Glej, ob tvoji siceršnji čudežni moči ne razumem, zakaj kladi­vo! Ti je res nujno potrebno ali pa ga uporabljaš le zato, da bi se nam pokazal bolj naraven, da bi te mogli gledati in poslušati bolj brez stra­hu!"
3 Reče angel: "Nobeno od obojega - to počnem samo zato, da bi vam pokazal, kako ob podobnih dogodkih ravnajte s takšnimi kamni, da bi jih razkrili, če boste morda spet kakšne našli! Zlasti v Zgornjem in Srednjem Egiptu je mogoče najti veliko množico tako zaskorjenih kamnov, raztresenih daleč po puščavi; seveda bo med njimi le še ma­lo takšnih biserov. Toda tudi drugi kamni so polni vsakovrstnih zna­menj, napisov in podob; kajti stari Egipčani še dolgo niso imeli papir­ja za pisanje. Zato so uporabljali kamnite površine, in nanje za spomin v začetku s koščenimi, pozneje pa z železnimi pisali vrezovali najraz­ličnejše stvari.
4 Začetni zapisi kažejo seveda le preproste pripetljaje čred; toda poz­nejši, kot ti biseri, že vsebujejo velike dogodke, pomembne ne le za to veliko deželo in ljudstvo, temveč tudi za vso Zemljo. Gospod je nam­reč hotel, da bi bila ta dežela prav poštena začetna šola za Njegov pri­hod, zato je tudi Svoje izvoljeno ljudstvo, Hebrejce, poslal na dolgo­trajno šolanje v Egipt. In Mojzes, veliki Gospodov prerok, je opravil svoje šole v Kahijevem rogu (Kahiro), v Tebah (Thebai, tudi Thebsai - norišnica, pozneje seveda veliko mesto s številnim prebivalstvom), v Kar Nagu pri Koraku in v najstarejših mestih Memfisu, Diathiri (Dia daira - kraj tlake) in Elefantini (El eifanti - potomci Božjih otrok) in ga je Božji duh šele v starosti sedeminpetdeset let, ko je bežal pred grozovitim Varionom (faraon), vodil čez Suez v Madan k najvišji po­svetitvi, od tedaj pa lahko njegovo zgodovino berete v Pismu.
5 Skratka, Bog je torej določil Egipt za začetno šolo, in prebivalci te prve naseljene dežele na zemlji so bili že od pradavnine obdarjeni z ve­liko modrostjo in so tudi trgovali s skoraj vsemi boljšimi ljudstvi zem­lje. Zdaj boste tudi razumeli, kako in zakaj ima ravno v tej deželi vse, kar se kje najde, pogosto zelo velik pomen.
6 In zdaj k našemu odkritemu četrtemu biseru!
7 Tu vidimo več podob lovcev s tuli, loki in puščicami in veliko čre­do, ki jih obkrožajo levi. To pomeni velik boj Egipčanov z levi, ki so v tistih časih v velikem številu napadali egipčanske tolste črede.
8 In glejte, bolj desno od tega prizora že vidite pašnike, obdane z zi­dovi, in na njih ležijo bikove glave, z rogovi obrnjenimi enkrat na­vzgor, enkrat navzdol in enkrat bočno; vse to nakazuje, da so bile ži­vali, preden so ogradili velike pašnike z mogočnimi zidovi, nenehno v veliki nevarnosti. V vogalih zidov opazite tudi velikega psa, kakor pripravljenega za boj, enkrat stoji, drugič sedi; ime, ki so ga stari Egip­čani dali tej čuječi živali, je pas, tudi pasthier (čuvaj pašnika).
9 Se bolj desno opazite spet pastirskega kralja Shivinza (Sphinx, sfin­sa), ob njegovi strani velikanskega psa in pred psom več levjih kosov. Se bolj desno pa više, vidimo istega psa, pod njim podobo sonca in lu­ne. Kaj pomeni to?
10 Poslušajte! Naš Shivinz je kot kralj pastirjev zares imel enega naj­večjih psov, pred katerim ni bil varen noben lev in panter. Ta pes je dolgo varoval Shivinzove črede. Ko pa je po dolgem času pes zaradi starosti poginil, je Shivinz iz spoštovanja in v spomin določil, naj ta ži­val zmeraj ponazarja ozvezdje na južnem nebu. Ozvezdje je poimeno­val z imenom velikega psa, ki je dolga leta zvesto varoval kraljeve čre­de. Da je kralj svojega psa postavil med zvezde, je razvidno iz tega, da sta pod pasjim trebuhom vidna sonce in luna. Kjer sta spodaj vid­na sonce in luna, je vse ponazorjeno med zvezdami v spomin na ne­kaj, kar je bilo zelo pomembno.
11 Zelo velik in čuječ pes danes - posebej pri nas, kjer skoraj ni več krvoločnih zveri - pač nima kakšnega posebnega pomena; toda v sta­rem Egiptu, kjer so bile in deloma so še cele črede krvoločnih zveri, je bil velik, močan in pogumen pes zelo potreben. Prvič je bil tak pes najzvestejši čuvaj čred. Vzdrževati ga je bilo zelo lahko, ker se je ta velika rasa psov navadno hranila z neštetimi zemeljskimi mišmi, ki jih ni v tej deželi še nikoli manjkalo; žrli so tudi velike kobilice, na dan tudi po več tisoč. Le enkrat na dan so dobili nekaj mleka, in to je po­vzročilo, da so ostali zvesti čredi.
12 Poleg velikih psov pa so imeli stari Egipčani radi tudi neko vrs­to manjših psov; imenovali so jih mal pas (mali pes). Ti so povzroča­li hrup; Eoroshit pomeni v starem jeziku 'znamenje' ali 'povzročitelj hrupa'. Če se je hiši ali čredi približalo kaj tujega, so mali psi že za­čeli lajati; to je opozorilo velike pse in potem so se ti oglasili s svo­jim mogočnim laježem, ki je zveri v okolici napolnil s strahom, da so se začele umikati tudi one.
13 Mali psi so večkrat varovali tudi piščance in kokoši; za to so bili pravzaprav izurjeni. Vse to je izumil Shivinz, ki je te ptice šele udoma­čil in naredil za prav koristne domače živali in Egipčanom pokazal, ka­ko dobro je njihovo meso in kako dobro teknejo njihova pečena ali ku­hana jajca. Tako je tedaj že zelo številne prebivalce te velike dežele se­znanil z novo hrano in novimi čredami, katerih pečenke in jajca so jim pozneje tako zelo teknili, sicer ne bi nekoč pozneje izbruhnila prava kurja vojna, ki jo mitično omenja celo grški zgodovinopisec Herodot.
14 Naš Shivinz, ki je velikega psa pripel na nebo, je tudi malemu pri­pravil prostor med zvezdami in ga poimenoval Porishion (Prozion). V njegovi bližini je tudi stara Kokla (koklja); pozneje je to ozvezdje do­bilo tudi ime Peleada, tudi Peleadza, in napačno v grškem mitu tudi grško ime Plejade.
15 Povsem zgoraj na biseru vidite to tudi zelo dobro narisano in iz tega lahko spoznate, kako bister je bil naš Shivinz. Njemu seveda ni šlo toliko za to, da bi z lahko razpoznavnimi ozvezdji svojim učencem zmeraj klical v spomin svoje pse in koklje, temveč da bi jih naučil po zvezdah spoznavati tek časa.
16 Shivinz je bil tudi tisti, ki je v Diadairi (Diathira) napravil prvi Zodiacus (Sa diazs - za delavce), si ga na nebu najprej izmislil in ozvezdja poimenoval po sočasnih pojavih in dogodkih v deželi, kot bo­mo takoj videli na razkritem petem biseru!

205 Razdelitev časa na petem biseru

1 (Rafael:) "Zdaj pa dobro pazite, tu je že peti biser! Kako je tre­ba takšne najdene relikvije iz pradavnine uporabljati in pravzaprav kako jih odkriti, sem vam že pokazal in tako bom druge tri odkril sa­mo z močjo svoje volje, in glejte - pred seboj imamo razkrit že peti biser!
2 Tu, na najlepši in največji površini bisera, vidite narisan zodiacus iz Diathire! Tu je velikanski tempelj; 365 zelo masivnih stebrov nosi prav tako masiven obok iz rdečkastih granitnih kvadrov, konstruiran arhitektonsko povsem pravilno in nadvse trdno. Največji razpon obo­ka je od tal dvignjen 66 višin moža. Ves obok ima natančno 365 od­prtin, postavljenih tako, da je med trajanjem enega nebesnega zname­nja, pod katerim je bilo sonce, svetloba natančno opoldne padala na središče stebra, ki je stal sredi templja. Svetloba skozi druge odprtine je sicer ob drugih dnevnih časih tudi padala na oltar, nikoli pa ni šla skozi središče, ampak eno ali več stopinj bočno.
3 Ta nadvse duhovito zgrajeni obok stoji še dandanes, čeprav ga je zob časa nekoliko načel, in bo stal še dolgo ter bo rabil za vodilo zvez­doslovcem.
4 Vprašujete, čemu je veliki Shivinz gotovo z največjim trudom na svetu postavil ta obok? Pred tem ni bilo nobene določene razdelitve ča­sa. Neznatno krajšanje in daljšanje dneva so komaj opazili. Luna je bila še najzanesljivejši razdelilnik časa. V Diathiri, mestu kazensko prisil­nih delavcev, so morali imeti čas razdeljen podnevi in ponoči, in v ta namen in zaradi natančnejšega reda je naš Shivinz tudi naredil ta obok, delal pa ga je s sto tisoč delavci celih deset let.
5 Obok je bil seveda zelo širok in vsakih 30 in 31 okroglih odprtin je bilo poslikanih s simbolom enega od dvanajstih nebesnih znamenj, nad to navadno rdečo slikarijo pa je bilo v beli barvi in popolnoma na­tančno narisano ozvezdje. Na biseru vidite notranjost oboka, ki je prav dobro poslikana s tankimi črtami, vanje so potem vtrli temnordečo bar­vo, in lahko si predstavljate, kako prebujen duh je bil naš Shivinz in kako brezmejno ga je spoštovalo egiptovsko ljudstvo! Posledica tega pa je bila tudi, da mu je bilo treba samo migniti in stotisoči ljudi so za­čeli z vso energijo delati in so pričarali najveličastnejše delo na zemelj­skih tleh!
6 Najmodrejše iz ljudstva je postavil za učitelje in duhovnike in po­vsod je ustanovil šole za vse mogoče stroke človeškega početja. Naj­višjo poučenost o Bogu pa je bilo mogoče po številnih in trdih preizkuš­njah pridobiti skrivno le v Kar nagu pri Koraku in nazadnje v  Ja bu sim bilu."
7 Tedaj je stari gostitelj Marko ustavil angelovo razlago in ga vpra­šal: "Najljubši prijatelj, ko si že pri razlagi svojih biserov, ali nam ne bi tudi razložil, kako je bilo s tisto nadvse nenavadno sfingo, ki je, pol ženska in pol žival, ljudem postavljala znamenito uganko na življenje in smrt, namreč: Katera žival je to, ki hodi zjutraj po vseh štirih, opol­dne po dveh in zvečer po treh nogah? Kdor ni znal rešiti uganke, ga je skrivnostna sfinga ubila; kdor pa bi jo rešil, bi lahko ubil sfingo! ­Je v tem kaj resnice ali ne?"

206 Skrivnost šestega bisera: predstavitev piramid,obeliskov in sfinge

1 Reče Rafael: "Poglej, na tvoje vprašanje ti bo odgovoril šesti bi­ser! Tu imaš odkritega; kaj opaziš na prvi pogled?"
2 Reče Marko: "Znova vidim velikansko- Shivinzevo podobo in ne­kaj piramid; pred največjo stojita koničasta stebra, imenovana oubelis­ka, in ob boku velike piramide, v resničnosti morda nekaj sto korakov daleč, kar je iz risbe komaj mogoče določiti, je spet viden precej ve­lik kip. Žensko glavo ima, ženske roke in ženske, močne prsi. Kjer se končajo prsi, namesto trebuha, se začne povsem nedoločljivo živalsko telo. Za tem čudnim kipom se daleč razprostira krožni zid in zapira ve­liko livado: Zdi se, da vse to sestavlja celoto in sodi skupaj. - Kaj po­meni vse to?"
3 Reče Rafael: "Velikanska doprsna podoba je ravno Shivinzeva, ljudstvo jo je dalo v čast velikemu dobrotniku na svojo pobudo in svo­je stroške izdelati najboljšim kamnosekom)n tudi zidarjem. Velika pi­ramida z dvema obeliskoma je bila šola: "Človek, spoznaj samega se­be". V notranjosti je imela velike sobane in dolge hodnike v vse sme­ri, v katerih so bile najrazličnejše priprave za samospoznanje in iz te­ga spoznanje najvišjega Božjega duha. Nekatere teh priprav so bile včasih videti grozovite; toda le zelo redko so zgrešile svoj cilj. Druge piramide so večinoma le znamenje tistih podzemnih krajev, kjer je bi­la množica sarkovagov, ki so jih obzidali, kot sem že prej povedal.
4 V tem času pa je v prostrani in nadvse dolgi dolini Nila še veliko piramid in vsakovrstnih templjev, ki so nastali veliko pozneje pod fa­raoni v Abrahamovih, Izakovih in Jakobovih časih; o teh zdaj ne go­vorim, ampak edinole o tistih, ki so bili zgrajeni pod Shivinzem.
5 Prvotno so jih imenovali piramidai, in to je pomenilo: 'Daj mi mod­rost!', in oba koničasta stebra z imenom ou belo iska: 'Čisti išče vzvi­šeno, lepo, čisto.' 'Belo' je pravzaprav pomenilo 'belo'; toda ker je po­vsem bela barva pri starih Egipčanih veljala za znamenje čistega, vzvi­šenega in lepega, so s to besedo označevali tudi vzvišeno, čisto in le­po.
6 Kmalu se je daleč naokrog razvedelo za dober vpliv takšnih šol in kmalu so jih začeli obiskovati tujci in prišlo jih je toliko, da jih niso mogli namestiti in oskrbovati. Tedaj si je naš Shivinz v poslednjem ob­dobju svojega vladanja izmislil nekoliko ominozno sredstvo, da bi za­držal tujce, da ne bi prepogosto prihajali obiskovat šol, ki jih je usta­novil. In kakšno je bilo to sredstvo?
7 Na tem biseru vidite pol človeški in pol živalski kip. Bil je votel in znotraj je človek po zavitih stopnicah lahko prišel v njegovo glavo in iz navzdol lijakasto izdolbenih ust kipa prav glasno in razločno go­voril; zaradi močnega glasu je bilo slišati, kakor bi v resnici govoril ve­likanski kip.
8 Ko so torej prišli tujci in zahtevali, da bi jih sprejeli v šolo, jih je služabnik tega kipa opozoril, naj se drug za drugim postavijo na dolo­čen prostor pred vzvišenim kipom, ki je od zunaj mrtev, od znotraj pa živ. Tedaj je vsak, ki je hotel postati učenec piramid, od vzvišenega Shiv­niza dobil zagonetno vprašanje na življenje in smrt. Če je vprašani ugan­ko rešil, je bil sprejet in s sprejemom mu je bila podeljena pravica, da je tudi on postavil vprašanje kipu, in če mu kip ni mogel dati zadovo­ljivega odgovora, ga je imel pravico porušiti in tako nekako umoriti.
9 Vprašanje pa je bilo prosilcem dano v razmislek tri dni prej; tretji dan, ko so dobili isto vprašanje iz ust kipa - na življenje in smrt, pa zanesljivo nihče ni hotel, da bi se to zgodilo in se je skromno umak­nil, plačal zahtevani prispevek za vprašanje in odpotoval v svojo pogosto zelo oddaljeno domovino.
10 Mit iz poznejšega časa pripoveduje, da naj bi nekemu Grku uspe­lo rešiti staro uganko; toda to je s sto tisoč drugimi seveda pravljica, v njej ni niti "kančka resnice! Slavno uganko je namreč rešil Mojzes, ven­dar zaradi tega kipa ni porušil, ker je tudi ta kip, čeprav ga je nekoliko načel zob časa, viden še dandanes.
11 Notranje ureditve zdaj seveda ni več mogoče najti, ker je povsem zasuta s peskom in z blatom; kajti Nil navadno vsakih sto, včasih tudi dvesto let izredno močno prestopi bregove, tako da v ožjih dolinah nje­govi valovi segajo trideset sežnjev nad navadno višino vode. Tako je marsikaj opustošeno in uničeno, ker se velika količina grušča, peska in blata nakopiči na prej prekrasnih livadah.
12 V Shivinzevem času je Nil poplavil dvakrat, valovi so segali viso­ko nad vrhove piramid. Takšna poplava je bila tudi, računano od zdaj (približno leto 30 našega štetja), pred 870 leti, ko je skoraj do polovice zasulo s peskom in blatom jabu­simbilski tempelj in od tistega časa tega in mnogih drugih spomenikov niso mogli več povsem očistiti peska in blata. In tako je tudi z opisanim skrivnostnim kipom; znotraj je poln otrdelega blata in peska, ki ga ne more nihče več odstraniti! Tako, moj ljubi Marko, je v resnici s skriv­nostno sfingo! - Ti je to zdaj jasno?"
13 Reče Marko: "Se mar v skoraj tisoč letih res ni našel noben po­gumnež, ki bi si upal za ceno svojega življenja od sfinge slišati znano uganko? In če bi to storil, kaj bi se mu zgodilo, če uganke razumljivo ne bi rešil?"
14 Reče Rafael: "Tam, kjer je moral stati vprašani, je bila zakrita od­prtina, po kateri bi se hitro pogreznil v vodnjak; in ko bi bil spodaj, bi ga zgrabilo nekaj služabnikov, ga zaradi njegovega poguma, čeprav uganke ni rešil, spravilo v šolo, iz katere ne bi prišel, dokler ne bi po­stal popoln človek. Toda to se ni nikoli zgodilo; in v času, ko je bila uganka" rešena, je bila ta prastara naprava že tako zasuta z blatom in pes­kom, da je bila povsem neuporabna, in prve pastirske kralje in njihovo ljudstvo so do tedaj že zdavnaj po svoje premagali Feničani, in celo va­raoni sami v Abrahamovem času so že bili Feničani.
15 Zdaj veš, na kratko tudi, kako je s tem, zato preidimo k razkriva­nju sedmega in poslednjega bisera!"

207 Ozvezdje sedmega bisera. Propad egipčanske kulture. Zgodovina sedmih biserov.

1 (Rafael): "Vidite, je že tu! Kaj opazite na njem? - Seveda nekaj vidite, pri tem pa se ne spoznate; na tem zelo lepem biseru so narisa­na vsa ozvezdja, in natrta z rjavordečo barvo so pod skorjo ostala ohranjena do današnje ure. razberemo, da se je naš Shivinz spoznal na zvezdnato nebo in je bil prav gotovo prvi, ki je spravil ozvezdja v nekak sistem. In kakor je ozvezdja poimenoval, tako se ime­nujejo še dandanes.
3 Pred njegovim vodenjem je bilo pri starih Egipčanih precej bedno, tako z risanjem in s pisanjem, ki se je razvilo iz njega, kot tudi s pra­vim spoznanjem samega sebe, še slabše pa je bilo s spoznanjem Boga. Toda naš Shivinz je z veliko neizmernega truda vse to uredil in naredil iz prej divjega nomadskega ljudstva eno najbolj izobraženih in najmod­rejših ljudstev vse zemlje, in to je sčasoma rodilo veliko nevoščljivcev. Veličastna kultura dežele in ljudi je namreč tujcem postala še preveč všeč; vse, kar so videli, se jim je zdelo nebeško čudežno, tako da se potem, ko so enkrat prispeli tja, od vsega tega niso mogli več ločiti.
4 Kolikor več jih je začelo romati tja, toliko bolj so se tam sčasoma tu­di naseljevali, in tako so bila praljudstva in njihovi vladarji prvikrat pod­jarmljeni večinoma povsem mirno.
5 Shivinzevi potomci so postajali čedalje nežnejši in pomehkuženi ljud­je, uživali so, se sklicevali na slavo svojega pradeda in opuščali vladar­ske posle. Posledica tega je bila, da so priseljene tujce, ki so se znali pri­lizovati, prvotni domačini kmalu in zlahka izvolili in postavili za vodje in voditelje, in vse to brez meča.
6 To je bilo po svoje celo zelo dobro in prav, toda pradomačini ob tej menjavi kljub temu niso veliko pridobili. Tuji varuhi (varion; slabo fa­raon) so še prekmalu ustvarili oboroženo silo in postali pravi tirani in za­tiralci ljudstva. Šole so bile le še redko komu dostopne, in kar se je tam še poučevalo, se je neznansko razlikovalo od tistega, kar so poučevali prej. Zato so iz nekoč najčistejše resnice tudi kmalu nastala najbolj ab­surdna malikovalstva, povezana z najgostejšo temo, za katerimi je bilo - tudi velikim modrecem - komaj še moč odkriti prakulturo te dežele.
7 Zato je teh sedem biserov tako neprecenljivo velike vrednosti, ker iz­virajo še iz časa, v katerem je bil Egipt v svojem največjem duhovnem razcvetu in zato jih ni mogoče dovolj dobro shraniti!"
8 Vpraša eden izmed zamorcev, kako so torej ti biseri prišli v Nil in se izgubili v rečnem pesku.
9 Reče Rafael: "Saj sem vam vendar povedal, kako reka Nil v do­ločenih časih naraste v pravi vesoljni potop! Približno 567 let po Shivinzu je naš Nil dosegel neznansko višino; v ožinah je narasel nad sto šestde­set sežnjev  više  kakor navadno. Vsa niže ležeča mesta je poplava za pet tednov povsem zalila in tedaj je sila valov odnesla bisere s hišami vred, v katerih so bili shranjeni, in tako kot kvadre, iz katerih so bile zgraje­ne stavbe, sta jih prekrila blato in pesek.
10 V skoraj tri tisoč letih, ko so bili zakopani, je nastala okrog njih tudi takšna skorja, kakršno ste našli in ki sem jo zdaj odstranil najprej po­vsem naravno, pozneje pa čudežno, kakor zmorem le jaz.
11 Zdaj veste tudi to in imate v teh sedmih biserih sedem knjig, ki vas lahko zdaj in za vse čase dobro poučijo in vas tudi zmeraj bodo o de­želi, katere del ste naselili tudi vi. Zato jih le dobro shranite; vsak od teh biserov je namreč veliko dragocenejši od velikega kraljestva!
12 Za zdaj naj jih sprejme v varstvo Oubratouvishar kot očitno naj­modrejši med vami; in ko bo nekoč zapustil ta svet, naj določi, kdo bo odtlej vreden, da varuje ta neizmerni zaklad. Gorje nevrednemu, ki bi se morda hotel polastiti biserov iz lakomnosti!
13 Jaz kot sel in izvrševalec volje Njega, ki sedi tam, verjamem, da sem za oživitev vaše vere storil dovolj čudežnega; če vam to še ne bi bilo dovolj, vam ne bi zadoščalo tudi več in večje. Verjamete zdaj, da je On, ki tam sedi, Tisti, za katerega so veliki Shivinz in njegova dva prednika postavili veliki tempelj Ja bu sim bil?"
14 Reko vsi: "Da, da, da, tebi, čudodelni Gospodov sel, naj bo to s tem potrjeno iz najglobljega temelja našega življenja!"
15 Angel jih takoj zapusti in Cirenij Me vpraša, ali je bila tudi ta pravzaprav povsem zgodovinska predstavitev Egipta iz Mojih ust nuj­na za Moj evangelij.
16 In Jaz sem mu rekel: "Ena najnujnejših! Po več stoletjih bodo namreč hoteli raziskovalci vseh vrst podrobno raziskati to deželo, in našli bodo še veliko tistega, o čemer je zdaj govoril Rafael. To jih bo zelo zmedlo, kakor bi zelo zmedlo tudi vas in vaše najbližje potomce; toda to resnično razodetje vas bo tudi glede tega pripeljalo na pravo pot. Pozneje pa bom že spet obudil može, ki bodo ljudem, iskalcem in raziskovalcem znova razkrili stare skrivnosti. - Zdaj pa pojdimo mi sami k njim in jim dajmo resnični evangelij iz nebes."
  

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij
knjiga 4