Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Jakob Lorber

Škof Martin

Razvoj duše v onstranstvu

PREDGOVOR

  K najglobljim vprašanjem bivanja šteje tisto o smislu zemeljskega življenja, v katero človek vstopi, da bi ga po daljšem ali krajšem času spet zapustil. Šele če najde odgovore na vprašanja, od kod, kam in zakaj, pomeni, da je resnično človek in zares uporablja duševne in razumske moči, ki jih ima kot duhovno bitje od vekomaj.
  Skozi našo dobo se vleče notranja razpoka, ki je bila v starem preroštvu napovedana kot prihajajoča ločitev duhov. Del človeštva je zapadel duhamornemu materializmu, ki s tem ko taji Boga, zanika tudi večni obstoj življenja. Zemeljska smrt mu pomeni dokončen konec. Zato je njegovo prizade­vanje usmerjeno le na minljive navidezne vrednote tostranstva. S tem ko priznava čutno dosegljivo kot edino realnost, gleda v minevanju vseh materialnih telesnih oblik samo uničenje in propad, namesto, da bi v tem spoznal osvobajanje žive vsebine, ki je potrebna zaradi prehoda v vedno višje izrazne oblike duha.
  Nešteti milijoni pa niso nikoli izgubili slutenega znanja o večnostni vrednosti ust­varjenega bitja, človeka. Če ne bi bilo tako, bi na Zemlji že zdavnaj moralo ugasniti vsako versko čutenje in človeštvo bi bilo s tem oropano svoje zadnje opore. Ravno danes se bolj kot kdaj koli prizadevno išče resnica v dušah tistih, ki skušajo globlje nagovoriti svoj metafizični čut, kot to pre­morejo veroizpovedi ali filozofski sistemi sedanjosti. Zato že več rodov neštetih ljudi zmeraj znova sega po spisih Jakoba Lorberja ­mogočnem delu novega razodetja slove­nskega štajerskega mistika, ki ga je obdaril Bog in ki je štiriindvajset let, od 1840 do 1864, služil notranji besedi: glasu Jezusovega Božjega Duha, ki mu je v nareku podal obširna dela o skrivnostih stvarstva in življenja, kakršnih ni v svetovni literaturi. Med spisi, ki se posebej ukvarjajo s posmrt­nimi stanji človeka in njegovimi onstran­skimi razvojnimi potmi do njegove duhovne popolnosti, zavzema zelo pomembno mesto delo Škof Martin, ki ga je po Gospodovem nareku napisal Lorber v letih 1847 in 1848. V njem spoznavamo človeka, ki po svojem zadnjem zemeljskem izdihljaju prestopa vrata v onstranstvo: Onstran nastaja njegovo "območje" - najprej podobno sanjskemu življenju, ki še povsem odseva njegove zemeljske zmote, predstave in želje. Spremljamo ga na njegovih mnogoterih ko­rakih naprej in nazaj na poti spoznanja, in vidimo, kako se mu pridružujejo najrazli­čnejša višja duhovna bitja in angeli, ki ga s poboljševalnimi in poučnimi doživetji pripravljajo, da bi resnično spoznal Boga.
  V duši nekdanjega škofa postaja vedno svetleje, njegovo duhovno prebujenje pa ga nazadnje vodi v visoke svetove nebeških sfer. Njegova naraščajoča ljubezen mu omogoči, da prepozna božansko v Jezusu kot Očeta večnosti, in s tem preide v stanje svoje popolnosti, v Božje otroštvo z vso nje­govo svobodo, darom ustvarjalnosti in pol­nostjo blaženstva. Kdor primerja prve do­godke, opisane v onstranskem izobraževal­nem delu z doseženim končnim ciljem, bo presodil, kakšno pot zmore prehoditi človeški duh, ki se prebija od ravni do ravni do najvišjih višin.
  Za dojemljivega bralca ta knjiga ni samo osrečujoče pričevanje o ljubezni in modrosti polnem vodenju človeka po njegovi "smrti". V  Martinovih pogovorih in doživetjih s popolnimi duhovi, kot sta Peter in Janez in nazadnje s samim Gospodom najde vsak, ki išče, obilo najjasnejših odgovorov na vprašanja o poslednjih rečeh. In obide ga sveta slutnja o neizmernosti velike ideje stvarstva, pa tudi o človekovem dosto­janstvu, ko je v doseženem Božjem otroštvu dozorel v krono stvarstva.
  Založba želi tudi temu novemu prevodu Škofa Martina, da bo ga srca vseh, ki ga bodo brali, sprejela z Božjim blagoslovom.

Založba Lorber-Verlag 1996

NOVO RAZODETJE JAKOBA LORBERJA  

   Jakob Lorber se je rodil 22.julija 1800 v kmečki družini v Kaniži pri Jarenini, med Mariborom in Šentiljem, na Spodnjem Šta­jerskem, ki je tedaj (do leta 1917) pripadalo Avstriji. Imel je dva mlajša brata in sestro. Oče Mihael Lorber je imel majhno posestvo, poleg tega pa se je ukvarjal tudi z glasbo, da je tako laže preživljal družino. Jakob Lorber je obiskoval ljudsko šolo v Jarenini in tam v župnijski cerkvi tudi ministriral. Bil je zelo pobožen. Leta 1817 je v Mariboru opravil pripravniški tečaj za učitelja in nato pouče­val v Šentilju v Slovenskih goricah. Želel je postati duhovnik, zato se je jeseni leta 1819 v Mariboru vpisal na gimnazijo in uspešno končal pet razredov. Med tem se je preži­vljal kot organist. Po petem razredu gi­mnazije je odšel v Gradec nadaljevat šolanje, vendar je študij opustil. Pozneje, leta 1829, je naredil višji pedagoški tečaj za učitelje. Preživljal se je z glasbenimi nastopi in s poučevanjem glasbe. 24. avgusta 1864 je umrl kot reven, a zelo veren človek. Pokopali so ga na graškem pokopališču St. Leonhard. Napis na njegovem nagrobniku, ki stoji še danes se glasi: "Naj torej živimo ali umiramo, vedno smo gospodovi." (Rim. 14,8).
  V njegovem štiridesetem letu se je zgodilo tole: Ko se je zjutraj, 15. marca 1840, name­nil, da bo sprejel častni poklic kapelnika v Trstu, je nenadoma, med opravljanjem ju­tranje molitve, zaslišal "iz okolice srca", kot sam pravi, glas, ki mu je govoril. Besede so zvenele kot ukaz: "Vstani, vzemi svoje pisalo in piši!" In Lorber je ubogal. Zapostavljajoč vse svoje zasebne zadeve je takoj sedel za pisalno mizo in zapisal prve pomembne pole knjige razodetja v treh zvezkih Božje gospo­darstvo. Zgodilo se je nekaj enkratnega: Sam Gospod je poklical Lorberja za Svojega "hlapca pisarja"! In temu preroškemu pok­licu je ostal zvest do konca življenja.
  Kako je to preroško pisanje potekalo? Lorber je zapisal o tem v nekem pismu iz leta 1858 tole: "Glede notranje besede, kako jo slišimo, lahko - govoreč o sebi - rečem samo, da slišim Gospodovo najsvetejšo besedo zmeraj okrog srca kot najjasnejšo misel, ra­zločno in čisto, kot izgovorjene besede. Ni­hče, pa če mi stoji še tako blizu, ne more slišati nikakršnega glasu. Zame pa zveni ta milostni glas kljub temu razločneje kot vsak, še tako glasen materialni zvok."
  Z "notranjo besedo", kot to imenujejo z versko-zgodovinskim izrazom, mu je Gospod narekoval celotno velikansko delo, ki ga danes označujemo z izrazom Novo razodetje. Obsega 25 večinoma zelo obsežnih knjig, to je okrog 20.000 strani rokopisa v nemščini, ki ga je Lorber pisal v stari gotici in je shranjen v arhivu založbe Lorber-Verlag v Bietigheimu v Nemčiji. Tokrat navajamo naj­pomembnejša dela po časovnem zaporedju njihovega nastanka:

Die Haushaltung Gottes - Božje gospo­darstvo (3 knjige)
Der Saturn - Saturn
Die naturliche Sonne - Naravno sonce
Die geistige Sonne - Duhovno sonce (2 knjigi)
Die Jugend Jesu - Jezusova mladost
Der Briefwechsel Jesu mit Abgarus - Dopisovanje med Jezusom in Abgarom
Paulus' Brief an die Gemeide in Laodizea -     
Pavlovo pismo občini v Laodiceji
Erde und Mond - ZemIja in Luna
Bischof Martin - Škof Martin (onstransko vo­denje)
Robert Blum - Robert Blum (onstransko vodenje ­2 knjigi)
Die drei Tage im Tempel - Trije dnevi v templju Himmelsgaben - Nebeški darovi (3 knjige)
Das Grosse Evangelium Johannes - Veliki Janezov evangeli) (10 knjig)

Vsa dela Jakoba Lorberja izdaja založba Lorber-Verlag v Bietigheimu.

  Današnji človek Jakoba Lorberja težko umesti v ustrezno kategorijo. Presega pisatelje in mislece, kajti nikjer ne najdemo obsežnejšega znanja, globlje razlage, natan­čnejšega poznavanja običajev, okoliščin, zemljepisnih, zgodovinskih in bioloških razmer, kot v njegovih delih. Če ga jemljemo kot medialnega genija, potem presega vse nam znane "posvečene".
  Novo razodetje Jakoba Lorberja odgovarja na vsa vprašanja. Lorberjeva duhovna podoba sveta temelji na čistem Kristusovem nauku in postavlja mikrokozmos, človeka - seveda najtesneje povezanega z makrokozmičnim vesoljem - v središče Božjega stvariteljskega načrta. Utira nov dostop do univerzalnega razumevanja poduhovljenega, kozmičnega krščanstva, ki povezuje veto in znanost ter zmore premostiti prepad med duhom in ma­terijo, med vero in znanjem.    Suzana Gerčar                                                                                                                                                                   

DUHOVNI NAMIG ZA ŠTUDIJ TEGA DELA

Lorberjev Škof Martin se konča z Gospodovim svarilom bralcem, ki pa ga ob­javljamo že na začetku, ker lahko bistveno pripomore k pravemu razumevanju tega spisa. Lorber-Verlag

  "Kdor bere pazljivo in spoštljivo to posebej opisano dogajanje iz onstranstva, lahko spozna, kako je s človekom potem, ko odloži zemeljsko telo, v kralje­stvu duhov; in lahko se bo ravnal po tem. Kdor pa je posveten človek, bo to, prav tako kot celotno Sveto pismo, nejeverno zavrgel kot norost neum­nega pisuna. Toda to res ni pomembno, kajti kaj kmalu bo tudi sam prišel tja, kjer mu razen Mene ne bo mogel nihče pomagati!
  Če bi morda kakšna poetična ali filozofska glava zmajevala nad nekaterimi Martinovimi govori, ker ji deloma zvenijo vendarle preveč zemeljsko, umazano in neduhovno, tej bodi povedano: "Kjer je mrhovina, tam se zbirajo orli!" Človekov duh je v svojih tegobah enak tako tu kot v onstranstvu; ko pa bo očiščen vsega balasta, bo tudi govoril kot čisti duh, brez umazanije in neskaljeno.
  Čeprav je s tem razodetjem duhovni svet prikazan skoraj izčrpno - v najrazličnejših poglavitnih in stranskih vodenjih onstranskih duš in duhov -, pa tega vendar ne smete imeti za splošni, temveč samo za specialni, individualni primer vodenja, katerega cilj sta zgolj Martinovo očiščenje in spopolnitev. Vendarle je treba to, kar se je dogajalo z Martinom, gledati kot sklenjeno celoto.
  Če jo boste zvesto sprejeli, boste hodili v on­stranstvu po lažji poti kot mnogi tisoči, ki v svoji noči in temi nimajo pojma o onstranskem življenju. Moja milost, Moj blagoslov in Moja ljubezen  bodi z vami vsemi. Amen.

1 Zemeljska smrt starega škofa Martina in njegov prihod v onstranstvo.

1 Neki škof, ki je veliko dal na svoje dostojanstvo in prav toliko na svoja pravila, je poslednjič zbolel.
2 On, ki je sam še kot podrejeni duhovnik z najčudovitejšimi barvami slikal nebeška veselja - on, ki se je pogosto popolnoma izčrpal pri opisovanju sreče in blaženosti v kraljestvu angelov, poleg tega pa ni pozabil tudi pekla in trpljenja v vicah, pa si sam - kot že skoraj osemdesetletni starec - še zmeraj ni želel doseči ta tolikokrat poveličevanih nebes; ljubše bi mu bilo še tisoč let zemeljskega življenja kot prihod­nja nebesa z vsemi užitki in blaženstvi.
3 Zato je naš oboleli škof poskusil vse, da bi spet zemeljsko ozdravel. Okrog njega so morali biti neprenehoma najboljši zdravniki; v vseh cerkvah njegove škofije so morali brati maše za zdravje; vse nje­gove ovčice so pozvali, naj molijo za nje­govo ozdravitev in naj zanj naredijo in tudi izpolnijo pobožne zaobljube, da bi si pridobil popoln odpustek. V njegovi bol­niški sobi so postavili oltar, pri katerem so se morale dopoldne
brati tri maše za njegovo ponovno ozdravitev; popoldne pa so morali pri nenehno izpostavljenem sanktissimumu (najsvetejše, blagoslovljena hostija) trije najpobožnejši me­nihi kar naprej moliti brevir (molitvenik katoliških duhovnikov).
4 Pogosto je zaklical: "O Gospod, usmili se me! Sveta Marija, ljuba mati, pomagaj mi, usmili se mojega knezo-škofovskega dostojanstva in milosti, ki jih nosim v tvojo čast in v čast tvojega Sina! Ne za­pusti svojega najzvestejšega služabnika, ti edina pomočnica v vsaki stiski, ti edina opora vseh trpečih!"
5 Toda vse skupaj ni nič pomagalo; naš mož je potonil v globoko spanje, in se iz njega v tostranstvu ni več prebudil.
6 Sami veste, kakšne "velepomembne" ceremonije se na Zemlji dogajajo s truplom kakšnega škofa, zato se nam pri tem ni treba več zadrževati; kar takoj, pa bomo pogledali v duhovni svet, da bi videli, kaj se bo tam dogajalo z našim možem.
7 Glejte, že smo tu - in glejte, naš mož je še zmeraj na svojem ležišču; kajti dokler je še toplota v srcu, tako dolgo angel ne loči duše od telesa. Ta toplota je duh živčevja, ki ga mora duša docela sprejeti prej, pre­den se lahko opravi popolna razveza.
8 Toda zdaj je duša tega moža že sprejela vase duha živčevja in angel jo pravkar ločuje od telesa z besedami: "Efeta," to pomeni "Odpri se, duša; ti prah pa se pogrezni nazaj v svoj razkroj, v kraljestvo črvov in trohnobe. Amen."
9 Glejte, zdaj se naš škof že dviga, prav takšen kot je živel, v svojem popolnem škofovskem ornatu in odpira oči. Začudeno se ozira okrog sebe in razen sebe ne vidi nikogar, tudi angela ne, ki ga je prebudil. Okolica je samo medlo osvetljena, podobno kot v poznem večernem mraku in tla so podobna suhemu aprilskemu mahu.
10 Nemalo začuden je nad tem nenavad
nim in neprijetnim presenečenjem in zdaj govori sam sebi: "Kaj pa je to? Kje sem? Ali še živim ali sem umrl? Kajti bil sem res zelo bolan in prav mogoče je, da sem že med umrlimi. Ja, ja, za Božjo voljo, gotovo je tako! - 0 sveta Marija, sveti Jožef, sveta Ana, vi moje najmogočnejše opore: pridite in mi pomagajte v nebeško kraljestvo!"
11 Nekaj časa čaka in skrbno opreza okrog sebe, da bi videl, od kod bodo prišli ti trije; toda ni jih.
12 Še glasneje jih pokliče in čaka; toda še zmeraj ni nikogar.
13 "Tretjič ponovi isti klic še močneje - toda tudi tokrat zaman!
14 Zaradi tega se naš mož hudo prestraši. Začne nekoliko obupavati in govori v svojem čedalje bolj obupanem položaju: "Oh, za Božjo voljo, Gospod, pomagaj mi! (to pa je samo njegov privajeni rek.) - Le kaj je to? Trikrat sem poklical, pa zaman!
15 Sem mar preklet? To ne more biti, kajti ne vidim niti ognja niti kakšnih bognas­varuj (hudiči)!
16 Hahahaaaa (trepetajoč) - to je res stra­hotno! - Tako sam! O Bog, če bi zdaj prišel kakšen bognasvaruj, jaz pa nimam nobene blagoslovljene vode, trikrat konsekrirane (blagoslovljene, posvečene),  nobenega križa, - kaj bom storil?!
17 In do škofa naj bi imel bognasvaruj prav posebno strast! - Oh, oh, oh (trepetajoč od strahu), to je obupno! Zdi se mi celo, da se pri meni že pojavlja jok in škripanje z zobmi.
18 Odložil bom svoje škofovsko oblačilo, da me bognasvaruj ne bo prepoznal! Toda s tem bi imel bognasvaruj morda še večjo oblast nad enim izmed nas? - O gorje, gorje, kakšna grozna reč je smrt!
19 Če bi le bil povsem mrtev, tedaj se tudi ne bi bal; toda ravno to življenje po smrti, to je tisto! 0 Bog, pomagaj mi!
20 Kaj bi se le zgodilo, če bi krenil naprej? Ne, ne, ostanem! Kaj je tu, zdaj že vem iz te kratke izkušnje; kakšne posledice pa bi imel samo en korak naprej ali nazaj v neznano, ve samo Bog! Zaradi tega bom v Božjem imenu in v imenu blažene device Marije raje do sodnega dneva čakal tu, kot pa da bi se samo za las premaknil naprej ali nazaj!"

2 Dolgočasje škofa Martina v njegovi osamelosti in njegovo hrepenenje po spremembi.

1Potem, ko je naš mož trdno kot zid prestal nekaj ur in se ni v njegovi bližini nič zgodilo ali spremenilo, njemu pa se je čas (kajti tudi v naravnem območju duhovnega sveta obstaja pojav enak zemeljskemu času) strašno vlekel, je spet začel sam pri sebi fantazirati:
2 "Nenavadno, zdaj stojim tukaj že vsaj pol večnosti na enem in istem mestu in vse ostaja popolnoma po starem. Nič se ne zgane, noben mah, noben las na moji glavi, tudi moje oblačilo ne! Le kaj bo na koncu nastalo iz tega?
3 Sem morda celo preklet, in bom moral večno ostati tu? - Večno? Ne, ne, to ne more biti, kajti potem bi bil že to pekel! In če bi bilo tako, bi se že morala videti strašna peklenska ura s svojim najstrašnejšim nihalom, ki pri vsakem nihaju zakliče: Vedno! - Oh, strašno!, potem spet: Nikoli! Oooh, še strašnejše!
4 Hvala Bogu, da vsaj tega strašnega znamenja večnosti ne vidim! Mi pa bo to postalo vidno šele po sodnem dnevu. Se bo morda že kmalu pojavilo na obzorju znamenje Sina člove­kovega? Le koliko milijonov let sem že tukaj? Bom moral še dolgo čakati na tisti najstrašnejši sodni dan?!
5 Res nenavadno: Na svetu ni mogoče videti ničesar, kar bi bilo že kaj kmalu kakor koli povezano s sodnim dnem; toda tu v svetu duhov je videti vse še neskončno bolj nemo. Kajti tu bo tisoč let kot en sam nemi trenutek, in milijon let bo prav tako malo opaznih. Če ne bi imel tako trdne vere, bi skoraj začel dvomiti o tem, da bo nekoč prišel sodni dan, in celo o pristnosti celotnega evangelija.
6 Kajti nenavadno je, da so vse prerokbe, ki sov njem, presenetljivo podobne delfskim orakeljskim izrekom. Iz njih se da narediti kar kdo hoče: z nekaterimi eksegetičnimi (razlagalnimi)  zasuki se lahko povsem spremenijo, vendar nihče ne more jasno reči: "Nanašajo se edino na to in to!" Skratka, v bistvu ustrezajo enako dobro tako zadnjici kot obrazu. In Sveti duh, ki naj bibil skrit v evangeliju, mora že biti redek ptič, ker se že od starih apostolskih časov ni nikoli nikjer več pojavil, razen v neumnih možganih nekaterih protestantsko-krivoverskih sanjačev, kot v pravljicah iz Tisoč in ene noči!
7 Sam imam sicer še zmeraj vedno trdno vero, ali pa bo ta vera v danih okoliščinah ostala trdna, za to res ne morem jamčiti.
8 Tudi z v moji Cerkvi nadvse češčeno Marijo, in z litanijami vseh svetnikov, - vse skupaj se mi zdi čudno. Če bi bilo kaj na Mariji, bi me vendar že zdavnaj morala uslišati; kajti od moje smrti do zdajšnjega trenutka je moralo po mojem mučnem občutku preteči kar nekaj milijonov zemeljskih let; od Božje matere, njenega Sina, in vsaj od katerega koli drugega svetnika pa tudi ni niti najmanjšega sledu. To so res pravi pomočniki v stiski, da si boljših ne bi mogel želeti. Dva milijona let - in o vseh niti sledu!
9 Če ne bi imel tako trdne vere, že zdavnaj ne bi več stal na tem nadvse dolgočasnem kraju; samo moja najneumnejša vera me zadržuje. Toda dolgo me ne bo več! Naj mar tu čepim kot kakšen potepuh še nekaj mili­jonov let in po tem, ko mine ta grozovito dolgi čas, dosežem prav tako malo kot doslej? Pravi norec bi bil! Mar ni dovolj, da sem na Zemlji igral norca za prazen nič? Zato bom tu kmalu končal to nesmiselno komedijo.
10 Na svetu sem bil za neumnost vsaj dobro plačan, tam se je splačalo igrati norca; toda ker na tej stvari, kot mi kaže zdaj moja milijon-letna izkušnja, ni nič, se bom od teh norosti zelo kmalu najponižneje poslovil."
11 Glejte, potem ko mu je angel - nekaj ur njegovega bivanja tukaj spremenil v nekaj milijonov let - tako je ta čas občutil - bo ta kraj kmalu zapustil. Naš mož stoji še zmeraj kot prirasel na isti točki in se nekoliko plaho ozira naokrog, da bi si izbral pot, po kateri bi lahko nadaljeval potovanje. Zdaj se zagleda proti večeru v neko točko, saj se mu zdi, da se tam nekaj premika. Zaradi tega je spet vidno v zadregi in si govori:
12 "Kaj vidim tamle precej daleč in zdaj prvič po nekaj milijonih let svojega strahotno dolgočasnega bivanja tukaj? Zelo meje strah, kajti zdi se mi, kot da bi bila to vendarle nekakšna tiha priprava za sodbo.
13 Naj tvegam in se napotim tja? Ali je tokončno moj propad za večno? Ali pa vendarle tudi dokončno odrešenje?!
14 Zdaj je že vse en sam bognasvaruj; kajti, kdor je preživel kot jaz izgnan na eni točki milijone zemeljskih let, temu je že čisto vseeno, kaj vse se bo z njim še zgodilo. Toda ali se poštenemu človeku sploh lahko zgodi še kaj hujšega, kot da je milijone let dolgo kot kip - v pravem pomenu besede izgnan na eno točko in preklet.
15 Zato, kot pravijo rudarji na Zemlji, ko se spuščajo v jamo, pravim zdaj tudi jaz: Srečno! K vragu s tem; enkrat bom poskusil! Nič hujšega se mi ne more več zgoditi, kot da za vedno umrem! In res, tega si celo nad­vse želim; kajti tako živeti naprej, kot živim zdaj - milijone let na enem mestu - ne bi vzdržala nobena zvezda stalnica. Tako je večno nebivanje vendar neskončen dobitekv primerjavi s tem.
16 Zato ne bom odlašal niti trenutka. Naj gre kamor hoče! Zdaj je - ne, tega še vendar ne bom naravnost izrekel; kajti tukaj je za mene še močna terra incognita (neznan, nepoznana dežela)!Zato le skromno, dokler človek ne ve, na čem pravzaprav stoji.
17 Tista reč tam se čedalje bolj premika; je kot drevesce, ki ga je veter vznemiril! - Le pogum moje noge, ki že dolgo niste več vajene hoje! Poglejmo, ali še sploh lahko hodim!
18 Na svetu sem sicer enkrat slišal - kolikor se lahko spomnim, da duh lahko samo pomisli, pa je tudi že tam, kjer hoče biti. Toda zdi se, da ravno duhovnost moje osebe hodi po ovinku. Kajti jaz imam noge, roke, glavo, oči, nos, usta - skratka vse, kar sem imel na Zemlji, - želodec tudi; toda ta ima že dolgo pravi kardinalski postni dan! Kajti če ne bi bilo okrog mene dovolj mahu in veliko rose na njem, bi se že zdavnaj osušil v en sam atom! Morda pa je tam tudi za želodec kaj boljšega?
19 Še enkrat: Srečno! Vsaj sprememba, če že nič drugega. Slabše mi ne more biti kot mi je zdaj. Kdor stoji milijone let na enem kraju, se bo že lahko pohvalil, da je v tem stanju dočakal milijon let. Torej, v Božjem imenu!"

3 Škof Martin v družbi navideznega kolega. Dobri voditeljevi predlogi.
1 Glejte, zdaj naš mož že premika svoje noge in se previdno in preskušajoč korak za korakom približuje predmetu, ki se čedalje hitreje premika.
2 Po nekaj korakih je že dospel do tja čil in zdrav in se nemalo začudil, ko je pod drevesom našel moža, podobnega sebi, namreč tudi škofa in optima forma (v  najboljši formi; v vsej formi),  seveda samo navidez; kajti v resnici je to angel, ki je bil ves čas neviden ob strani našemu možu. Angel sam pa je blaženi Petrov duh.
3 Poslušajte, kako je naš mož nagovoril svo­jega domnevnega kolega in se pogovarjal z njim. Takole je začel:
4 "Ali prav vidim ali se mi samo dozdeva? Kolega, sodelavec v Gospodovem vino­gradu?! Kakšno neskončno veselje, po mili­jonih let končno spet najti človeka in povrhu še kolega v tej puščavi vseh puščav!
5 Pozdravljam te, ljubi brat! Povej, kako si prišel sem? Si morda tudi ti že dosegel mojo starost v tem lepem duhovnem svetu? Veš, takole približno pet milijonov let na enem in istem mestu - pet milijonov let!"
6 Angel kot domnevni škofovski kolega pravi: "Res sem tvoj brat v Gospodu in seveda tudi stari delavec v Njegovem vino­gradu. Kar pa zadeva mojo starost, sem po času in delovanju še starejši, toda po domišljiji veliko mlajši kot ti.
7 Kajti glej, pet milijonov zemeljskih let je kar precejšnje časovno obdobje za ustvar­jenega duha, čeprav pred Bogom komaj kaj, ker se Njegovo bitje ne meri niti s časovno niti prostorsko razsežnostjo, temveč je v vsem večno in neskončno.
8 Zato se zelo motiš, saj si novinec v neskončnem svetu duhov. Kajti če bi bil tu že pet milijonov let, bi imel že dolgo drugo obleko, Zemljine gore pa bi bile že zdavnaj zravnane in njene doline napolnjene, njena morja, jezera, reke in močvirje izsušena. In na Zemlji bo tudi čisto novo stvarstvo, od tega pa v brazde še ni položena niti najmanj­ša kal.
9 Da boš ti, ljubi brat, lahko sam spoznal, da je tvoja domnevna starost samo plod tvoje domišljije in razvita le iz tvojega pojmovanja časa in prostora, - vse to je pri tebi močno zasoljeno s peklom - se ozri okrog in odkril boš še svoje truplo, od katerega si se ločil šele pred tremi urami!"
10 Naš mož se hitro obrne nazaj in res zagleda svoje truplo še na paradni postelji, samo za to v stolnici postavljeni, okrog pa nepregledno množico sveč in še večjo množico nedelavnih in radovednih ljudi. - Ko je zagledal ta prizor, se je zelo razjezil in rekel:
11 (Škof:) "Najljubši brat, kaj naj storim?Kakšen strahoten nesmisel! Od strašanskega dolgočasja so se mi minute spremenile v večnost in vendar sem jaz tisti, ki sem prebi­val v tem telesu! Ker sem lačen in mi pri­manjkuje svetlobe, si komaj znam pomagati, ti norci pa obožujejo mojo meseno suknjo. Ali zdaj kot duh nimam moči, da bi to navlako raztrgal na koščke in jo raztresel kot pleve? - O vi neumni bognasvaruj! Le kakšno dobro delo skušate storiti smr­dečemu gnoju?!"
12 Angel je rekel: "Obrni se spet k meni in se ne jezi; saj si vendar sam počel isto, dokler si še pripadal zunanjemu naravnemu svetu. Pustimo naj mrtvi pokopljejo mrtvo; ti pa se odvrni od vsega tega in pojdi za menoj, tako boš dospel do življenja!"
13 Škof vpraša: "Kam naj ti sledim? Si morda celo moj imenski zaščitnik, sv. Bonifacij, da se zdaj dozdevno tako zelo trudiš za moje zveličanje?"
14 Angel. govori: "Povem ti v imenu Gospoda Jezusa: slediti mi moraš k Jezusu! On je pravi Bonifacij vseh ljudi; toda s tvojim Bonifaci­jem ni nič, jaz pa sem še najmanj ta, za katerega me imaš, temveč nekdo čisto drug!
15 Pojdi za menoj, to pomeni - stori, kar ti bom rekel, pa boš: prvič, vse razumel, kar se ti je zgodilo doslej - kako in zakaj; drugič, takoj se boš znašel na boljših tleh: in končno, tretjič, tam boš spoznal Gospoda quo-ad-personam (glede na njegovo osebo), po njem pot v nebesa in poleg tega tudi mene, svojega brata!"

16 Škof pravi: "Govori, govori, raje bi odle­tel, kot pa odšel s tega najbolj dolgočasnega
kraja."

17 Angel pravi: "Torej poslušaj! Takoj sleci svojo smešno obleko in obleci tole navadno kmečko suknjo!"
18 Škof pravi: "Le sem z njo; tukaj rad zamenjam to dolgočasno obleko z najnavad­nejšo cunjo!"
19 Angel. nadaljuje: "Dobro - glej, si že v kmečki suknji; zdaj pa za menoj!"

4 Škof Martin se jezi zaradi luteranskega templja in angelov odgovor. Martin je pripravljen sluziti kot ovčji pastir.

1 Zdaj stopata naprej, obrnjena bolj proti poldnevu, in prideta do čisto navadne kmetije, pred katero stoji mali luteranski tempelj, ki ga je zlahka prepoznati. Ko škof zagleda ta veliki trn v svojem očesu, obstane in se začne križati po svojem golem čelu, se s stisnjeno pestjo trkati na prsa in neprenehno ponavlja: Mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa (moja krivda, moja krivda, moja največja krivda).
2 Angel ga vpraša: "Brat, kaj ti je? Ali te kaj moti? Zakaj ne greš naprej?"
3 Škof odgovori: "Mar ne vidiš luteranskega templja, ki je od utelešenega bognasvaruj? Kako se lahko tu kristjan približa takšnemu prekl... - oh, tega nočem izgovoriti - kraju?
4 Ali si ti morda sam preoblečeni bognas­varuj?! -  Oooooh - če si to, potem me - zapusti, o ti najostudnejši - bognasvaruj!"
5 Angel. pravi: "Bi morda rad preživel še eno turo svojih petih do desetih milijonov let na še mračnejšem in bolj pustem kraju duhovnega kraljestva? Če ti je to ljubše, kar naravnost povej; glej, tu je tvoja stara ško­fovska obleka že pripravljena! Tokrat boš moral vsaj desetkrat tako dolgo čakati, pre­den ti bo prišel kdo pomagat.
6 Me mar ne vidiš še zmeraj hoditi okrog v tvoji škofovski obleki? Vi pa ste vendar tako prepričani in govorite: Hudič se pač lahko spreminja - celo v angela svetlobe, toda s Svetim Duhom prežete podobe škofa bi nikoli ne mogel posnemati! Če nočeš sam ovreči svojega mnenja, kako me moreš imeti za hudiča? (Škof se skoraj zgrudi, naredi velik križ in pravi: "Bog nas varuj!")
7 Če pa obsodiš svoje dogmatično mišljenje, ki izvira iz prepričanja, da peklenska vrata ne morejo premagati Petrove skale, razveljaviš s tem ves Rim. Ne razumem, kako te, kot očitnega nasprotnika Rima, lahko moti tale hišica, ki jo imaš za evangeličanski tempelj?! Mar ne uvidiš, da v vsem tvojem zdajšnjem vedenju ni niti najmanjšega sledu moralne, še manj pa verske doslednosti?"
8 Škof pravi: "Popolnoma prav imaš, seveda če človek opazuje stvar na svetlem. Toda, če si res škof, potem ti bo vendar tudi iz Rima znano, da mora tu vsak pravoverni ves svoj razum podrediti pokorščini slepe, brezpogoj­ne vere! Le kako naj postane eden izmed nas dosleden v mišljenju in ravnanju tam, kjer je razum utesnjen z najtežjimi vezmi?!
9 Pri nas velja: "Človek naj se predvsem varuje prodreti v duha religije; naj ničesar ne ve, temveč v vse veruje, slepo in trdno! Za človeka je bolj zveličavno, da pride kot neumen v nebesa, kot pa kot poučen v pekel!
Boga se bojimo zaradi pekla in Ga ljubimo zaradi nebes." Če pa je to temelj našega nauka, kako moreš pričakovati, da bom dosleden?
10 Angel pravi: "Na žalost predobro vem, kako je z babilonskim naukom, in da je ta pravo nasprotje evangelija, kjer je zapisano: "Ne sodite, da ne boste sojeni; in ne obsojaj­te, da ne boste obsojeni!" Vi pa sodite in obsojate venomer in vsakogar, ki se ne uk­loni vašemu babilonskemu žezlu!
11 Povej: Ste mar sploh Kristusovi, če ne spoštujete niti Njegovega najmilejšega nauka? Ali nista v Kristusovem nauku naj­večja, največ vredna red in doslednost, tako kot v vsem stvarstvu? Ali ne veje popolnost Svetega duha iz vsake besede evangelija? Mar niste bili v besedi in dejanju zmeraj proti Svetemu duhu, ko ste zavestno ravnaliv nasprotju z najčistejšim naukom polnim Svetega duha, ki je ta nauk, ki ga je oznanil Gospod, za večno izročil apostolom in učencem?!
12 Iz tega vidiš, da si na obsodbe vrednem temelju, zrelem za pekel! Toda Gospod ti hoče izkazati milost in pravičnost, zato me pošilja k tebi, da bi te rešil iz tvojega starega babilonskega ujetništva.
13 Zaradi tega hoče Gospod, da se pred­vsem s svojim največjim trnom v očesu spri­jazniš in spraviš, če hočeš kdaj doseči milost in priti v nebesa. Če pa boš vztrajal pri svojem babilonskem nauku, se boš sam preg­nal v pekel, iz katerega pa te bo le stežka kdaj rešil kakšen prijatelj Gospoda Jezusa!"
14 Škof pravi: "Ja, ja, najljubši prijatelj, ču­tim, da se v meni že začenja porajati nekakšna doslednost v načelih in delu. Zato bodi potrpežljiv z menoj, saj želim v Božjem imenu storiti vse, kar zahtevaš. Samo o naj­strašnejšem peklu mi ne govori več - le vodi me naprej!"
15 Angel pravi: "Za zdaj sva že na cilju. Glej, ravno tu, pri tem luteranskem kmetu in obenem škofu, ki sem jaz sam, boš dobil službo kot ovčji pastir; zvesto opravljanje te službe ti bo dalo kruh in postopno boš napredoval! Če pa se boš tega dela lotil godrnjaje in sodniško, si boš zelo škodoval, tvoj kos kruha bo manjši, pa tudi napredoval boš počasneje! Če pa hočeš biti zvest služab­nik, se ne spominjaj več svojega zemeljskega bitja, temveč predvsem, da moraš tukaj za­četi spet služiti, če hočeš napredovati!
16 Dobro pa si zapomni: Napredovati pomeni tukaj umakniti se in hoteti biti poslednji in najmanjši. Kajti nihče ne pride pred Gospoda, dokler se tako zelo ne poniža, daje v vsakem pogledu manjši od mezinca na nogi. Zdaj veš, kakšen je tvoj zdajšnji položaj, zato stopi za menoj v to hišo do­brega srca! Tvoja volja!"
17 Škof mu sledi brez ugovora, kajti vidi, da njegov voditelj nima slabih namenov.

5 V kolibi angela Petra - Angelova beseda svetlobe o Lutru - Martinova sluha ovčjega pastirja v onstranstvu.

1 Ko sta prišla v hišo, ki je bila opremljena zelo preprosto in le z najnujnejšim, je naš škof na majhni trikotni mizi zagledal lute­ransko Biblijo stare in nove zaveze in je bil zaradi tega v vidni zadregi.
2 Angel Peter je to takoj opazil in mu rekel: "Le kaj ti je storil Luter, da zato, ker ga tako zelo zaničuješ, zaničuješ tudi kar se da natančen prevod Biblije, v kateri ni nič drugega kot čista Božja beseda?
3 Glej, četudi Luther ni bil popoln mož, o katerem bi se lahko kar najbolj upravičeno reklo: "Bil je mož po Božjem srcu!", je bil vendarle neprimerno boljši kot mnogi iz tvoje Cerkve, ki hočejo biti edini pravični in najpopolnejši, v bistvu pa so vendar najbolj nepopolni in najmanj dosledni. Edino on je imel hvalevreden pogum, da je sredi najbolj nezaslišane babilonske noči človeštvu spet povrnil čisto Božjo besedo, da bi ga s tem pripeljal na pravo Gospodovo pot.
4 Čeprav so se na tej poti našle tudi nekatere temne sence - to so bile naravne posledice še zmeraj bližnjega Babilona (Rima), pa je bil vendarle njegov nauk po čisti Gospodovi besedi v primerjavi s starim rimskim zmotnim naukom kot opoldansko sonce v primerjavi z najmračnejšo močvirsko temo in črno nočjo.
5 Če pa je Luter to počel v Gospodovem imenu, povej, zakaj tako preziraš in zaniču­ješ tega dostojanstvenega moža?"
6 Škof reče: "Saj ga ne preziram; toda ti veš, če je nekdo dolgo suženj ene stranke, zrase sčasoma v njem nekakšno umetno sovraštvo proti tistemu, ki ga je njegova stranka ob tisoč priložnostih preklela in obsodila! In tako je tudi z menoj. Zaupam v Boga in pričakujem, da pni bo pomagal, da se bom znebil vseh svojih neumnosti, od A do Ž, ki sem jih prinesel z Zemlje. Zato se ne spotikaj nad menoj, saj upam, da se bom poboljšal.
7 Angel Peter pravi: "O brat, ne opominjaj mene, naj bom potrpežljiv, temveč sebe. Kajti ti niti ne veš, kaj vse te bo še doletelo; jaz pa to vem in moram zaradi tega s teboj ravnati tako, da boš postal bolj resnicoljuben, da se boš krepko spopadel s tistimi tisočerimi skušnjavami, na katere boš naletel na poti do Gospoda.
8 Poglej skozi okno! Tam vidiš na tisoče ovac in jagnjet, ki pogumno tekajo in skačejo vsevprek.
9 Tu pa je knjiga, v kateri so zapisana nji­hova imena; vzemi jo in jih začni klicati po imenih. Če bodo v tvojem klicu spoznale glas pravega pastirja, bodo kar najhitreje pritekle k tebi. Če pa bodo spoznale v njem najemnikov glas, se bodo razkropile in ti pobegnile. In če se to zgodi, ne bodi nejevo­ljen, temveč spoznaj, da si najemnik; in potem bo prišel k tebi drug pastir in te bo poučil, kako je treba varovati in klicati ovce in jagnjeta.

10 Zdaj pa vzemi ta seznam; pojdi ven in stori, kot sem ti svetoval."

6 Prijetno, toda nevarno presenečenje škofa Martina v novi službi - Čreda ovac, množica lepih deklet.

1 Naš mož odide v svoji kmečki obleki s precej debelo knjigo pod pazduho tja, kjer je bila čreda, ki mu je bila v (duhovni) odda­ljenosti prikazana kot čreda ovac in jagnjet. Gledano duhovno, pa so bili v njej sami pobožni in krotki ljudje, predvsem ženske duše, ki so na svetu živele prav pobožno, so pa veliko bolj cenile rimsko duhovščino kot Mene, Gospoda, ker Me niso spoznale in Me še zdaj niso spoznale - zato so bile v precej­šnji duhovni oddaljenosti še zmeraj videti kot najbolj krotke živali.
2 Ko je naš mož prišel ven, prav dobre volje kot nekdo, ki je po dolgi praksi končno prvič dobil plačano službo, je sedel na kamen, poraščen z mahom, in se oziral okrog po ovcah in jagnjetih. Toda zdaj teh koristnih domačih živali ni več videl, zagledal pa je množico najlepših in najnežnejših deklic, ki so veselo skakljale po prostrani travnati preprogi, nabirale rože in iz njih pletle najlepše vence in venčke.
3 Ko je naš mož to opazil, si je rekel: "Čudno! Saj to je vendar isti prostor, ista trata, na kateri sem pred tem odkril skoraj nešteto množico ovac in jagnjet. Zdaj je čreda izginila, kot da bi jo bil kdo odpihnil, namesto nje pa je tu tisoč najbolj ljubkih deklic, ki so ena lepša od druge. Odkrito rečeno, če vsa ta zgodba ni kakšna nevarna potegavščina, bi mi bila seveda ta čreda ve­liko ljubša; toda tu človek res ne sme verjeti svojim čutom, kajti - če obrneš roko, je vse v trenutku čisto drugače!
4 Gorje, gorje, zdaj prihajajo k meni, ne da bi jih bil poklical po imenu! Tudi prav; tako bom lahko te ljubke otroke vsaj od blizu opazoval, kolikor mi srce poželi, in - oh, oh! - morda bom lahko celo katero objel? Res, saj niti ne bi bilo tako slabo, če bi tukaj lahko vso večnost pasel to čudovito spremenjeno čredo ovac. To res ni slabo, ni slabo!
5 Prihajajo bliže; in čim bliže so, toliko čudovitejše so videti. Tista tam v sredini spredaj je še posebno lepa! - O moč moje morale, ne zapusti me zdaj, sicer me bo premotila. Še dobro, da tukaj tisti neumni celibat ne velja več, sicer bi kateri izmed nas zlahka postal smrtni grešnik.
6 Res, da bi jih moral poklicati po imenih iz knjige, toda tega zdaj ne bom storil, kajti potem se bodo razbežale in se ne bodo prikazale nikoli več. Zato kar lepo miruj, moja debela knjiga z imeni; pred to čredo moraš ostati lepo zaprta.
7 Prihajajo bliže in bliže, in zdaj pa le tiho, še deset korakov in tu bodo; ja, čisto pri meni bodo ljubi angelčki! - 0 vi ljubi, ljubiangelčki!"
8 Glejte, zdaj so "ljubi angelčki" že pri našem možu, obkrožijo ga in sprašujejo, kaj dela tu?

7 Skušnjava škofa Martina in poduk angelu Petru.

Naš mož, ves prevzet od miline in ljubezni, odgovori s trepetajočim glasom: "O vi nebeški angelčki, oh, oh, oh, ljubi, ljubi angelčki! - Oh, oh0000h vi najljubši angelčki Božji! - Jaz - bi moral - biti - vaš - pastir; toda, naj-, najljubši angelčki, saj vendar vidite, da sem za to veliko preneumen!"
2 Najlepša iz črede sede otroško zaupljivo tesno poleg našega moža in druge sledijo njenemu zgledu. Ravno najlepša mu reče: "Ti ljubi mož, preveč skromen si; kajti meni se zdiš zelo lep, in če bi te lahko osvojila, bi bila presrečna, če bi bila večno tvoja! Poglejali ti nisem všeč?"
3 Naš mož od same zaljubljenosti ne spravi iz sebe nič drugega kot drhteč 0000h, ki ga kar noče biti konca; kajti prelepa, svetlozlato skodrana glava, najprijaznejše, velike modre oči, rožnata usta, eterično valujoče polne prsi, najlepše, okrogle roke, in še lepše noge, so spravile našega moža skoraj ob pamet.
4 Angelček vidi, kako zelo se je pastir razvnel, skloni se nadenj in ga poljubi na čelo.
5 Dotlej se je naš mož še kar junaško držal; zdaj pa se je vdal. Docela se je vzburil: z vso močjo je objel najlepšo in jo obsul z ljubezenskimi izjavami.
6 In ko je tako postopno zapadel v svoj dolcissimum (najslajše, vrhunec ljubezenske omame), se je naenkrat vse spreme­nilo. Ljubki angelčki so izginili, pri našem možu je stal angel Peter in govoril:
7 "Brat, kako pa paseš svoje ovce? Sem ti mar tako svetoval? Če boš ravnal z ovcami in jagnjeti, ki so ti zaupani tako, potem še zelo dolgo ne boš dosegel večnega življenjskega cilja! Zakaj nisi uporabil knjige?"
8 Škof spregovori: "Zakaj pa mi nisi povedal, da so te ovce in jagnjeta, ki sem jih videl iz tvoje hiše, pravzaprav samo najlepša in naj­mikavnejša dekleta, ob katerih bi ostal rav­nodušen samo kamen?! Vidiš, da si me pravzaprav potegnil za nos, iz te pote­gavščine pa menda ja ne boš delal hrupa?"
9 Angel pravi: "Kako pa je s tvojim celi­batom? Ali ga nisi prelomil, pa obljuba večne čistosti?"

10 Škof pravi: "Kaj celibat, kaj obljuba! Zdaj sem vendar s kožo in kostmi na luteranskih tleh; oboje je razveljavljeno. In sploh: takšnemu angelu kot je bila ta deklica, bi tudi na Zemlji daroval ves svoj celibat in bi njej na ljubo v trenutku postal luteran. Toda, le kam so izginile te čudovite deklice, posebno tista? Oh, da bi vsaj njo lahko še enkrat videl!"
11 Angel. govori: "Prijatelj, videl jo boš, in to kmalu, z vsem njenim spremstvom; toda, ne smeš je nagovoriti, še manj pa se ji približati. In če te bo hotela zasledovati, dvigni roko in reci: "V Gospodovem imenu, vrni se nazaj k pravemu redu in me ne skušaj, temveč ubo­gaj glas ureditve!"
12 Če se čreda ob tem ne bo obrnila, odpri knjigo in beri imena, zapisana v njej, in čreda se bo naenkrat razkropila, ali pa ti bo - če bo zaznala ton, ki izvira iz Gospodove moči v tebi, sledila. In potem jo boš vodil na hrib proti poldnevu, in tam ti bom znova prišel naproti.
13 To kar se je zgodilo zdaj, daruj v svojem srcu Gospodu Jezusu; kajti On je dopustil, da si padel in v padcu odvrgel svoj trdovratni celibat.
14 Toda zdaj ne smeš več pasti, kajti če ti se ho to še enkrat zgodilo, bi ti padec tako zelo škodoval, da bi se moral veliko zemeljskih stoletij truditi, preden bi se spet rešil. Zato bodi previden in moder! Kajti ko boš razsvetljen, ti bo v Božjem kraljestvu prišlo naproti nešteto in še neskončno lepših de­klet, toda prej moraš izkoreniniti vse svoje zemeljske neumnosti!
15 Zdaj ostani tu in se ravnaj po mojem nasvetu, pa boš imel odslej prijetno pot v Gospodovem imenu!"
16 Po teh besedah je angel Peter nenadoma izginil, da škof zdaj ne bi imel več priložnosti za kakšno burleskno (Burkasto) pripombo in kakor koli ugovarjati angelu.

8 Kritični samogovor škofa Martina in priznanje grehov.

1Čisto sam na travniku začne čez nekaj časa govoriti sam s seboj:
2 (Škof Martin:) "Le kam je izginil moj voditelj? Lep voditelj je to; tedaj ko ga naj­bolj potrebujem, izgine in sam Bog ve, kje je zdaj! - Samo če človek naredi kaj narobe, je takoj tu - to pa je lastnost, ki jo najteže prenašam! Ali naj ostane in me vodi po tako nevarnih poteh, kot so te duhovno-svetne, ali pa naj se za zmeraj pobere, če misli hoditi k meni samo tedaj, kadar kaj zagrešim! O, takšnih norcev bi se našlo še več!
3 Če me hoče voditi k blaženstvu, naj os­tane pri meni, tako da ga bom videl, sicer njegovo vodenje ni prav nič vredno! Le počakaj, ti luteranski skriti voditelj, - z menoj boš dobil takšno kost za glodanje, da te bo minila potrpežljivost! Kaj hujšega se mi lahko sploh še pripeti? Kot luteranec sem, po rimskem nauku, popolnoma zrel za pekel - morda pa sem, ne da bi opazil, celo tam?!
4 Zato naj se lepe ovce le še enkrat vrnejo k meni! Ne bom volk v ovčjem kožuhu, temveč lju­bimec poln ognja, kakršnega še nikoli ni bilo na Zemlji! - Svojih rok ne bom nikoli dvignil proti njim in tudi iz te knjige jih ne bom poklical, da jim ne bo več treba bežati pred menoj. Nočem se sicer več spozabiti z eno ali drugo; toda rok ne bom dvigoval in tudi po imenih jih ne bom klical! In če se bo tedaj morda pojavil iz kakšnega zakotja, naj vidi, da lahko škof z Zemlje govori kar hoče!
5 Kje neki tičijo Ljubi angelčki tako dolgo? Doslej ni o njih niti sledu. Opažam tudi, da sem postal veliko pogumnejši in drznejši. Zato le sem, ljubi angelčki, v meni boste našli kar pravega moža, ne več strahopetca, temveč junaka, in to kakšnega!

6 Še zmeraj se nekje mudijo. Saj je že dolgo odkar me je moj voditelj zapustil, pa še zmeraj ni videti žive duše! Le kaj naj to pomeni? Me je morda celo moj čednostni voditelj zahrbtno zapustil za vse večne čase? Vsaj videti je tako. Spet se mi dozdeva, kot da bi minilo nekaj ducatov let, odkar me je zapustil. Morda se bodo spet zavlekla na milijone.
7 To življenje v duhovnem svetu je prav svinjsko. Tu stojim kot bik pred goro: vse je tako megleno; nobene prave svetlobe! Nič ni tako kot se kaže. Kamen, na katerem že dolgo sedim in čakam ovce in jagnjeta, je gotovo tudi nekaj čisto drugega, kot se zdi. Tudi ti ljubi angelčki: Bog ve, kje in kaj pravzaprav so? Verjetno - nič! Kajti če bi kaj bili, bi že morali biti tu. Vse, kar je tu, je nič! Moj voditelj tudi; sicer ne bi bil mogel tako hitro izginiti v popoln nič!

8 To življenje se mi zdi najbolj podobno sanjam. Tu so se mi pogosto sanjale razne neumnosti, vse je bilo spremenjeno. In kaj je vse to bilo? Nič drugega kot podobe, ki jih je domišljija vtisnila v dušo. Tudi zdajšnje živ­ljenje ni nič drugega kot puhel, prazen, naj­verjetneje večen sen. Zdi se, da imajo edino ta moja razmišljanja pravo vsebino; vse drugo ni nič drugega kot bedna stvaritev duše, porojena iz domišljije. Gotovo čakam na jagnjeta in ovce že dvesto let, in vendar ni o njih niti sledu.
9 Čudno pa se mi zdi, da v tem domišlji­jskem svetu ta knjiga, ta moja kmečka obleka, tudi ta pokrajina z luteransko hišo in templjem vred, ohranja svojo podobo ne­spremenjeno. Ta zgodba je vsekakor neko­liko smešna. Toda zdi se, da je vendarle nekaj v tem, koliko, to je pa drugo vprašanje.
10 Morda pa vendarle ni bilo prav, da se nisem že od vsega začetka dosledno ravnal po njegovem nauku?! Če je pravi voditelj, bi me vendarle lahko takoj opozoril, in je ne bi smel meni nič tebi nič kar popihati. Mar ni rekel, da mi bo, če bom še enkrat padel, to lahko zelo škodovalo, da bom trpel še več sto zemeljskih let? Sem že padel? V mislih, in kar zadeva samo voljo, seveda že, ne pa v dejanjih, saj se tisti angelčki niti prikazali še niso.
11 Morda se niso prikazali zato, ker sem imel takšne misli in takšno voljo? Prav mogoče! Ko bi se le lahko znebil takšnih misli! Zakaj pa so bili tako zelo lepi in. ljubki? Spet sem se hudo opekel! Se pravi, treba je počakati, dokler se moje neumne misli ne poležejo - in volja z njimi!
12 Zdaj že vem: Če je to preskušnja moje največje slabosti, potem bo to zame še huda ovira;, kajti v tej točki sem bil na svetu skrivoma prava žival in optima forma (v najboljši formi)!Ja, če sem videl kakšno prav bujno žen­sko...taceas (Molči)!Koliko ... taceas de rebus praeteritis (molči o stvareh, ki so minile)! ... lepih mladih nun! Oh, to so bili blaženi časi, - toda zdaj taceas!
13 Kako strog sem bil v spovednici do spovedancev in kako mlačen do sebe! Žal, žal, to ni bilo prav; toda kdo razen Boga ima moč, da bi se lahko upiral prvinskemu nagonu?
14 Če ne bi bilo skrajno neumnega celibata in bi bil škof zakonski mož ene žene, kot je, kolikor jaz vem, Pavel celo izrecno zahteval, potem bi se bilo gotovo laže bojevati z me­som. Tako pa živi takšen škof stalno kot Adam pred blagoslovom drevesa spoznanja z zapeljivo Evo v neke vrste raju, in se nikoli ne more do sitega najesti ponujenega jabolka!
15 Kolikšna premetenost! Je pač tako, toda kdo lahko to spremeni? Stvarnik sam, če hoče; brez Njega pa je človek - posebno iz moje svojati! - že od nekdaj žival in bo to ostal vekomaj, in to prav ogabna žival!
16 Gospod bodi milostljiv in usmiljen! Že vidim, če ne boš položil svoje roke name, bo z menoj težko; kajti žival sem - in moj voditelj je svojeglav bedak, morda celo Lutrov duh! Tako ne bo šlo! Potrpljenje, ne zapusti me! Že spet tisoč let na enem kraju!"
17 Zdaj končno umolkne in čaka na ovce in jagnjeta.

9 Nadaljnji preskus potrpežjivosti škofa Martina in njegov obešenjaški humor.

1 Škof se ozira na vse strani, in čaka in čaka; toda še zmeraj nobenega sledu o ovcah in jagnjetih. Zdaj vstane s kamna, stopi nanj inse s te vzvišene točke ozira za ovcami; toda tudi od tu ne vidi ničesar.
2 Začne klicati, vendar se nihče ne oglasi in se tudi nič ne pojavi. Spet sede in čaka. Toda zaman, kajti z nobene strani ni mogoče ničesar videti. Čaka še nekaj časa, in ker nihče ne pride od nikoder, nepotrpežljivo vstane, vzame knjigo in se odpravi naprej. Pri tem govori:
3 (Škof Martin:) " Zdaj mi je pa tega dovolj. Gotovo je minilo že skoraj milijon let, vsaj zdi se mi tako, pa se ni še nič spremenilo. Ti moj čednostni voditelj, zdaj me ne boš imel nič več za norca; kot poštenjak ti bom tvojo neumno knjigo položil v tvojo luteransko hišo in nato krenil na pot - kamor koli že. Gotovo je tudi ta svet nekje zabit z deskami - in tam se bo potem lahko reklo: huc usque et non plus ultra (do tu in ne naprej)!
4 In če bom moral potem v Božjem imenu na takšni točki morda čakati trilijon ali celo decilijon let, dokler ne bodo recimo tudi deske duhovnega sveta strohnele, bom vsaj vedel, zakaj. Toda da bi me tukaj za ničimeli za norca, to se mora končati.Kar človeka doleti po lastni krivdi, to prenaša laže kot tisto, kar mu prizadene kakšen omejen tepec nekega voditelja. Tako besen sem na tega luteranskega malopridneža, da bi mu utegnil še kaj narediti, če bi mi prišelv roke.
5 Ali je lahko še kaj bolj dolgočasnega in tudi mučnega kot čakati na nekaj, kar je obljubljeno, pa se ne pojavi? Ne, to je pre­hudo! Kako strašansko dolgo že čakam tu; aliv resnici, ali se mi samo zdi, to je zdaj prav vseeno - Bog nam pomagaj! - in čisto brez vzroka in meni razumljivega namena! Zaradi nekaterih ovac in jagnjet, - pa saj to že dolgo ni več res, in tudi nikoli ni bilo!
6 Kako čudovito bi bilo, če bi tu našel vsaj enega enakomislečega človeka! Tako lepo bi potovala po tem krivičnem duhovnem svetu, da bi bilo veselje; tako pa se moram veseliti sam. Zdaj pa pokonci! Ne smem izgubljati časa, če nočem na tem kamnu okamneti.

7 Kje je zdaj ta obupna knjiga? Se je morda kar sama odnesla domov, da bi mi prihranila pot? Tudi prav! Toda skrivaj me že nekoliko moti; ravnokar je bila še tu in hotel sem jo vzeti v roke - zdaj pa je izginila.
8 Kako je neumno urejen ta duhovni svet - to presega mejo človekovih predstav. Knjiga izgine kar sama, če jo človek zasluženo malo kritizira. To ni slabo!
9 Nazadnje bom moral še ta kamen prositi odpuščanja, ker sem s svojim nevrednim bitjem tako dolgo počival na njem - sicer bo še ta izginil! In če bom odšel na pohod skozi te čudovite meglene loge in mahovite livade pri dvojni kresnični osvetlitvi, bom pač moral tudi mah najprej prositi, naj mi milostno dovoli, da smem stopiti nanj zato, da bi se premaknil naprej!
10 Prek..., stoj, samo preklinjati ne! Kako neumno! Glejte: hvala Bogu, tudi luteranska hiša s templjem vred je odšla bogvekam na sprehod! Le tako naprej, n
"azadnje gre vse v staro šaro! Samo kamen je še tu - toda ali je res?! Vsaj videti je tako; toda pogledati moram natančneje. Prav, prav, tudi gospod kamen je izginil!
11 Najbrž je čas, da tudi jaz izginem. Toda kam? Veliko izbire res nimam. Samo nara­vnost za nosom - seveda pod pogojem, da ga še imam: kajti kogar so tako kot mene, zdaj
že drugič, nekaj milijonov let vodili za nos, bi se moral resno vprašati, ali nos sploh še ima. Toda, hvala Bogu, še ga imam; zato zdaj samo naprej za tem edinim kažipotom v tem resnično lepem duhovnem svetu!"
12 Glejte, škof Martin zdaj začenja hoditi in angel Peter mu neviden sledi. "Hoditi" v duhovnem svetu pa pomeni "premisliti si," in kakor se mišljenje spreminja, tako se navidezno spreminja tudi kraj. Kmalu bomo videli, kam se bo naš mož usmeril.

10 Škof Martin na krivih poteh - Gospodovi namigi o duhovnih stanjih in njihovih analogijah.

1 Kdor od vas se spozna na kompas duha, ho kmalu opazil, da jo je naš mož namesto proti poldnevu ubral naravnost proti večeru. Pogumno in urno gre naprej; toda ne odkrije ničesar, razen sebe in z redkim mahom po­ raščenih ravnih tal in zelo bledo, sivkasto osvetljen navidezni nebesni svod, ki čedalje bolj temni kolikor bolj in kolikor globlje proti večeru se razprostira.
2 Ta opazno naraščajoča tema ga je nekoliko osupnila, vendar ga ni ustavila, zato, ker je skorajda brez spoznanja in vere. Edino, kar mu je še ostalo, je napačna razlaga čiste besede evangelija, s tem pa najčistejše an­tikristovstvo in v skritem ozadju v humorno masko prikrito sovraštvo do sekt.
3 Zato je pot tega škofa vodila proti čedalje temnejšemu večeru; in zaradi tega tudi po tleh, poraščenih z redkim mahom, ki pomenijo sušo in mršavo majhnost Moje besede v srcu tega moža. Zaradi tega tudi nenehno naraščajoča tema, kajti premalo ali celo nič cenjena in še manj upoštevana Božja beseda (tej se takšni škofje v rdečih in zlatih oblačilih priklanjajo samo pro forma (samo zaradi forme, navidez) v njem, nikoli ni dosegla tiste življenjske toplote, iz katere bi potem lahko vzšla za duha čudovita svetloba večnega jutra.
4 Takšni ljudje morajo v duhovnem svetunajprej v najhujšo navidezno zapuščenost in v najtemnejšo noč; šele potem jih je mogoče spreobrniti. Takšnega škofa bi bilo težko spraviti na resnično apostolsko pot že na tem svetu, prav tako in še veliko težje pa tam, na oni strani, kjer je kot duh od zunaj nedostopen, v njem pa nič drugega kot zmote, napačne utemeljitve in v bistvu oblastiželjnost.
5 Po Moji milosti pa se seveda lahko zgodi marsikaj, kar bi sicer ne bilo mogoče. Zato si prav pri tem možu praktično oglejte, kam bo prišel s tem, kar je v njem, in kaj bo nazad­nje, ko bodo popustile vse vrvi, še lahko naredila Moja milost, ne da bi posegla v svobodo duha. Tudi ta mož bo deležen takšne milosti, ker je nekoč molil, naj ga vodim Jaz s Svojo roko! Toda s Svojo milostjo vendar ne morem poseči prej, preden ne odstrani iz sebe navlake najrazličnejših zmot in skrite hudobije; to kar se bo pokazalo z najgostejšo temo, ki ga ho obdala.
6 Poglejmo, kako je z našim popotnikom! - Počasi in previdno stopa naprej, pri vsakem koraku preskuša, ali so tla dovolj trdna in ga lahko nosijo. Kajti tla postajajo tu in tam 
močvirna in barjasta, to pa naznanja, da se bodo vsa njegova napačno utemeljena spoznanja kmalu izlila v brezdanje morje skrivnosti. Zaradi tega že zdaj, v čedalje gostejši temi, naletijo na različna majhna močvirja skrivnosti - stanje, ki se že na Zemlji pri mnogih ljudeh kaže tako, da skušajo, če začne modrejši z njimi govoriti nekaj o duhovnem in dušnem življenju po smrti, pogovor takoj preusmeriti, kaj takega jih čisto zmede, postanejo zlovoljni in žalostni, in človek bi znorel, če bi o tem veliko razmišljal.
7 Ta strah ni nič drugega kot to, da pride duh na takšna zelo močvirna tla, kjer nihče več nima poguma, da bi nedoločne globine takšnega močvirja izmeril s svojim nadvse kratkim merilom spoznanja iz strahu, da se ne bi morda pogreznil v brezdanjost.

8 Glejte, tla, ki nosijo našega moža, se spreminjajo v vedno bolj prostrana majhna jezera: med temi se vijejo le še ozki jeziki kopnega. To ustreza namišljenemu govoričenju takšnega spoznavalca Boga, ki je brez spoznanja, njegovo srce pa je brezbožno.
9 Po takšnih tleh stopa torej naš mož po poti, po kateri hodijo mnogi milijoni. jeziki kopnega se čedalje bolj ožijo med vedno bolj brezdanjimi jezeri, polnimi nedoumljivosti za njegovo spoznanje. Močno se opoteka, kot nekdo, ki gre po ozki brvi, pod katero dere potok. Toda kljub temu ne obstane, temveč se iz nekakšne napačne sle po znanju opoteka naprej, da bi našel nekakšen domnevni konec duhovnega sveta; deloma tudi zato, da bi skrivaj iskal lepe ovce in jagnjeta, ker mu te še zmeraj ne gredo iz glave!
10 Odvzeto mu je bilo sicer vse, kar bi ga na to spominjalo: knjiga, travnik, kamen (spotike) z ovcami in jagnjeti vred, ki so mu nekoč na svetu pomenile zelo veliko očarljivo mikavnega in nadvse zabavno pri­jetnega. Angel Peter mu jih je tudi pokazal predvsem zato, da bi mu razkril njegove slabosti in ga s tem bolj okrepil.
11 Zdaj tudi vidimo, kaj našega moža tako žene do neskončnega morja, tam pa bo slišal tole: "Do tu in nič dlje sega vsa tvoja slepota, neumnost in prevelika norost!"
12 Zato naj le tava naprej, do konca kopnega jezika svojih govoričenj, in do tega pa zdaj ni več daleč. Potem bomo mirno prisluhnili norostim, ki jih bo izpljuval v morje svoje duhovne noči.
13 Vsak od vas pa naj natančno preišče svoja skrita neumna posvetna nagnjenja, da ne bo prej ali slej prišel tudi sam na tako žalostno pot, po kakršni stopa ta popotnik!

11 Huda stiska našega popotnika. - Njegov nadaljnji samogovor in jezno zmerjanje.

1 Poglejte tja: naš mož je pravkar dosegel morje; noben jeziček nikjer več ne deli neskončnega vodovja tega morja, ki izvira iz brezmejne nespameti tega moža in le-to tudi ustrezno upodablja. Označuje tudi tisto človekovo stanje, v katerem se ne more ob­likovati skoraj nobena predstava o čemer koli, ko se pojmi dobesedno razblinijo kot pri norcu, pri katerem se vsi pojmi kaotično stekajo v morje nesmisla.
2 Čemeren in jezen stoji zdaj na zadnjem robu, to je: pri zadnjem pojmu - samem sebi.
Samo samega sebe še spozna; vse drugo je postalo mračno morje, v katerem ni ničesar,
razen najrazličnejših bre­zobličnih, mračnih pošasti, ki topo, slepo in nemo plavajo okrog našega moža, kot bi ga hotele požreti. Kraj je zelo teman, vlažen in hladen; samo iz najmedlejšega sija in grozljivo topega pljuskanja valov spozna naš mož, daje na robu neizmernega morja.
3 Poslušajte, kakšne nenavadne reči pleteniči, da boste lahko spoznali, kako se mu godi, in ne samo njemu, temveč tudi neskončni množici ljudi, ki so imeli in še imajo vse samo vglavi, v svoji najneumnejši domišljiji, malo ali nič pa vsrcu. Prisluhnite mu torej - začenja govoriti:
4 (Škof Martin:) "Tako, tako, tako, zdaj je prav! O ti prekleto svinjsko življenje! Naj­manj deset milijonov zemeljskih let sem moral kot uboga duša tavati okrog v tej noči in najtrši temi, da sem namesto do zaželenega dobrega cilja dospel do morja, ki me bo za večno požrlo.

5 To bi bil lep "requiescant in pace, et lux perpetua luceat eis (naj počivajo v miru in večna luč naj jim svetil)! Na svetu so mi gotovo že dostikrat zapeli to čudovito himno.Svet meni, da zdaj večno počivam; moj pepel bo še obsijalo kakšno sonce ali fosforescentni sij trohnobe v grobnici, toda kako je z mojim jazom, z menoj v resnici - kaj je nastalo?
6 Še zmeraj sem isti, kot sem bil; toda kam, kam, kam sem prišel? Tu stojim na majavem koncu najožjega jezika zemlje, če ta tla sploh lahko imenujem zemljo, krog in krog mene pa je najtemnejša noč in večno, brezdanje morje.
7 O ljudje, ki vam je še dana milost telesnega življenja na Zemlji - seveda, če Zemlja še obstaja, kako neskončno srečni ste in kako neizmerno bogati v primerjavi z menoj, vsi - tudi tisti, ki v najrevnejših cunjah prosite dobre ljudi za prebito paro. Na žalost vas tu čaka moja ali morda še veliko hujša usoda.
8 Zato reši se tam, kdor se le rešiti more: ali s trdnim izpolnjevanjem Božjih zapovedi, ali naj bo z dušo ali telesom stoik - to je boljše; vse drugo ne velja nič! Če bi jaz storil eno ali drugo, bi bil zdaj srečnejši; tako pa stojim kot večni vol in osel obenem - ne pred goro, temveč pred večnim morjem, ki tu gotovo večno traja, in me bo verjetno za večno požrlo, toda ne bo me moglo ubiti, ker sem zdaj gotovo že nesmrten!

9 Kajti če bi me lahko v tem neskončno neumnem duhovnem svetu kaj usmrtilo, potem bi bilo to nedvomno najprej strašan­ska lakota, ki me muči že toliko milijonov zemeljskih let. Če ne bi bil najbrž tudi jaz sam zračna duša, bi se že zdavnaj požrl kot volkodlak do najmanjšega delca mezinca: tako pa nič ni zopet nič!
10 Če pa me bo zdaj pogoltnilo to morje, kako se mi bo potem godilo v tem neskon­čnem ribjem svetu? Koliko morskih psov me bo v njem požrlo in koliko drugih pošasti bo na meni preskusilo svoje zobe; žrle me bodo in mi tako povzročale najhu­jše bolečine, pri tem pa me vso večnost ne bodo mogle usmrtiti?! - O res čudoviti obeti za večno prihodnost!
11 Morda so bile tiste ovce in jagnjeta nekakšne duhovne sirene(zapeljevalke, v grških bajkah: zapeljive morske deklice) in so me neopazno zvlekle semkaj, da bi me tu raztr­gale in požrle? Seveda, saj že neskončno dolgo ni več res, da sem jih nekoč, pred milijoni zemeljskih let videl; in vendar bi kaj takega ne bilo ravno nemogoče v tem nera­zumljivem in najneumnejšem duhovnem svetu, kjer človek preživi tisočletja, ne da bi razen sebe videl kaj drugega, presojal in spoznal še kaj drugega, ne da bi kaj počel, razen, kdaj imel nekaj tisočletij dolge neko­ristne in nesmiselne samogovore kot največji norec v svetu telesnih ljudi.
12 Le tega ne razumem, zakaj se zdaj v tem gotovo najbolj brezupnem položaju ne bojim bolj? V bistvu sem bolj jezen kot prestrašen; toda, ker tu nimam nikogar, na kogar bi lahko stresel svojo upravičeno jezo, jo moram požreti kot postan kis.

13 Zdi pa se mi, da če bi zdaj prišel k meni sam Bog, če sploh kje kakšen je, bi moj postani kis jeze spet postal svež. Lahko bi se pošteno spozabil nad kakšnim navideznimbogom, če kje kakšen je, ker je minljivi svet okrasil z neštetimi krasotami, tega ne­minljivega pa oskrbel slabše kot najbolj bar­barski tiranski očim svoje osovražene pas­torke, ki so brez svoje krivde prišli na svet in na žalost, na žalost postali njegovi pastorki!
14 O kako čudovito bi bilo stresti jezo na takšnega boga, če bi le bil kje. Toda na žalost boga ni in ga tudi nikoli ni moglo biti. Kajti če bi kje bilo kakšno višje božansko bitje, bi moralo vendar biti bolj modro od nas, svojih stvaritev, tako pa o kakšni mod­rosti ni niti sledu!
15 Že slepec uvidi, da mora imeti vsak obstoj in vsako dogajanje nekakšen smisel. Tudi jaz sem nekakšen obstoj in nedoločno dogajanje. Živim, mislim, čustvujem, čutim, voham, okušam, vidim in slišim, imam roke za delo in noge za hojo, usta, z jezikom in zobmi, in - popolnoma prazen želodec; toda ta Bog mi naj pove: Čemu? Čemu milijoni zemeljskih let s takšno lastnino, ki je vendar ne morem nikoli uporabiti?
16 Torej na dan s takšnim nadvse nemod­rim bogom! Naj govori z menoj, če kje sploh je, da se od mene nauči modrosti. Toda lahko bi ga vso večnost izzival, pa se ne bo pojavil! Zakaj? Ker ni nič in ga sploh ni!"

12 Škof Martin na mrtvi točki - Sprejem na ladjo, po kateri je hrepenel - Martinov zahvalni govor mornarju, ki je sam Gospod.

1 Po dolgem presledku, v katerem je ven­darle nekoliko strahoma pričakoval tako pogumno ozmerjano in celo izzvano božanstvo, je spet začel naslednji, nekoliko bolj zamolkel pogovor s samim seboj:
2 (Škof Martin:) "Nič, nič in zopet nič! Lahko izzivam kogar hočem; zasramujem kogar hočem; najbolj grobo zmerjam kogar koli; tu ni nikogar, nihče me ne sliši, sem kot edino samozavedajoče se življenje v vsej neskončnosti.
3 Toda, saj vendar ne morem biti sam! Mnogi tisočkrat tisoči milijonov ljudi naZemlji, ki so bili rojeni tako kot jaz, so živeli in spet umrli, le kam naj bi vsi odšli? So morda prenehali bivati ali pa imajo v vseh neštetih točkah vse neskončnosti, neskon­čno daleč oddaljeni drug od drugega, morda enako neumno-oslovsko usodo kot jaz? - To se mi zdi še najbolj verjetno. Kajti moj nek­danji vodnik in nato lepe ovčice in jagnjeta so bili vendar zanesljiv dokaz, da so v tem brezkončnem svetu nekje vendarle še ljudje! Toda kje, kje, kje? To pa je drugo vprašanje.
4 Onkraj tega neskončnega morja bo najbrž zelo malo živega - pač je to najverjetneje neskončno daleč za menoj. Ko bi le mogel nazaj, bi jih prav rad skušal poiskati. Toda na žalost je krog in krog mene voda, tako da se mi zdi vrnitev skoraj popolnoma nemogoča.
5 Pod mojimi nogami je sicer še suho, in za zdaj še stojim na tleh, ki me, čeprav zelo majava, vsaj za silo še nosijo. Če pa bi stopil z nogo naprej ali nazaj, le kaj bi se mi zgodilo? Gotovo bi potonil v najbolj brez­danji prepad, v ta neskončno veliki vodni grob! Zaradi tega moram ostati in vso večnost čepeti tu, in to bo vsekakor čudovita zabava.
6 Ah, ko bi vendarle bila tukaj kakšna maj­hna, varna ladja, v katero bi lahko čisto svo­bodno vstopil, in ki bi jo vodil, kamor bi hotel: kakšna blaženost bi to bila, zame zdaj resnično najrevnejšega hu - - oho, ne ven; to ime ne sme nikoli priti prek mojih ustnic! Sicer s hu -, ne bognasvaruj, ni prav tako nič kot s samim božanstvom; toda pojem sam na sebi je tako oduren, ga se res ni mogoče pošteno izgovoriti brez skrite groze.
7 Nekaj vidim na vodni gladini, nedaleč od tu. je kakšna pošast - ali celo ladja? Glej, ti moje željno oko, bliže in bliže prihaja! Pri Bogu, zares je ladja, prava čedna ladja z jadrom in krmilom. Ne, če bi prišla semkaj, bi moral znova začeti verjeti v Boga;, kajti kaj takega bi bil preveč očiten dokaz proti vsemu, kar sem govoričil doslej. Res, sem prihaja, vedno bliže in bliže! Morda je celo kdo na krovu? Klical bom na pomoč: morda me kdo sliši?!
8 (Glasno): Hej, semkaj! Hej, tukaj! Na pomoč! Tu že neskončno dolgo čaka nes­rečni škof, ki je bil nekoč na svetu zelo velik gospod, zdaj v tem duhovnem svetu pa se je pogreznil v najhujšo bedo in si ne more in ne zna več pomagati. O Bog, o Ti moj veliki, vsemogočni Bog, če si kje, pomagaj mi, po­magaj mi!"
9 Glejte, ladja se urno bliža obali, kjer je naš mož. Na krovu vidite spretnega ladjarja, to sem Jaz sam, in za našim možem angela Petra, ki je zdaj, ko se je ladja dotaknila obale skupaj z našim škofom hitro stopil na ladjo.
10 Škof pa opazi samo Mene kot ladjarja, angela Petra pa še zmeraj ne vidi, ker ta hodi vedno za njim. Z nadvse prijaznim obrazom gre naravnost proti Meni in pravi:
11 "Le kakšen Bog ali sicer kak drugi dobri duh je storil, da si s svojo ladjico na tem neskončno velikem morju zašel ravno v to okolico, ali celo namerno prikrmaril semkaj, kjer sem jaz že od davnih časov čakal na odrešenje? Ali si morda celo pilot v tem duhovnem svetu ali pa kakšen drug reše­valec? Tebi podobni ljudje morajo biti tu zelo redki, kajti doslej že neskončno dolgo nisem odkril niti sledu o kakšnem človeku.
12 O ti najmilejši, najljubši prijatelj! Zdiš se mi veliko boljši kot tisti, ki se mi je že pred davnim časom vsilil za vodnika v tem svetu, da bi me spravil na pravo pot! Ampak, to ti jebil vodnik non plus ultra ( "Nič prek tega", to pomeni neprekosljiv)! Gospod Bog naj mu odpusti; kajti vodil me je le kratek čas in k samemu hudemu!
13 Enkrat sem moral svojo škofovsko obleko, ki sem jo Bog ve kako prinesel semkaj s sveta, odložiti in namesto te obleči to kmečko oblačilo, ki ga imam na sebi; to mora biti gotovo iz najboljšega blaga, sicer se ne bi moglo niti pri mojem najmirnejšem ravnanju ohraniti milijone zemeljskih let.
14 S to obdaritvijo pa bi bil še za silo zado­voljen, seveda če bi lahko upal na boljšo usodo. Toda kaj je potem storil ta junaški vodnik? Pod določenimi moralnimi pogoji me je najel za pastirja svojih ovac in jagnjet!
15 Voljan sem sprejel to službo - čeprav na luteranskih tleh, šel z debelim imenikom njegove črede ven in hotel storiti, kar mi je ukazal; samo poglej: ovce in jagnjeta so se spremenila v prekrasne deklice! 0 ovcah in jagnjetih ni bilo niti sledu več!
16 Iz knjige bi bil moral prebrati njihova imena, toda v vsej okolici ni bilo nobenih takšnih živali, ki sem jih prej razločno videliz hiše tega luteranskega vodnika.
17 Prišle pa so, ne da bi se bile pustile klicati po seznamu iz knjige, trumoma te najlepše deklice k meni, se šalile z menoj in me celo poljubile. Najlepša se je celo z razprostrtimi rokami sklonila nadme in me s tako očarljivo ljubkostjo stisnila na svoje nežne prsi, da se me je polotila taka čustvena omotica, da česa podobnega na svetu še nisem doživel.
18 Zgodba v bistvu gotovo ni bila slaba, posebno ne za novinca v tem svetu; ali sem mar mogel vedeti, da bom namesto ovac in jagnjet dobil v varstvo takšne deklice?
19 Toda nanagloma, kot bi ga blisk prinesel, je prišel tudi moj čednostni vodnik in mi zaradi tega naredil takšno pridigo, ki se je ne bi sramoval niti Martin Luter. Ob različnih grožnjah mi je dal nove, toda še bolj neumne in neresne nasvete, po katerih bi se moral kar najstrožje ravnati in na koncu vse ovce in jagnjeta prignati na goro, ki mi jo je pokazal.
20 Toda jaz s to nekoliko čudno nalogo nisem bil posebno zadovoljen, zato sta izginila vodnik in čreda. Čakal sem Bog ve koliko milijonov let, - toda zaman; končno sem hotel knjigo odnesti svojemu čednost­nemu delodajalcu nazaj v hišo. Toda knjiga, verjetno nekakšen duhovni avtomat, se je poslovila sama od sebe, skupaj s pokrajino; nazadnje sem se poslovil tudi jaz in odšel. Prišel sem do sem, naprej pa nisem mogel več. Zmerjal sem nekaj časa, kolikor sem le mogel in nazadnje obupal, kajti rešitve dolgo ni bilo od nikoder.
21 Končno si prišel ti kot resnični Božji angel rešitelj in me sprejel v svoje varno vozilo. Za to se ti kar najlepše zahvaljujem. Če bi imel kaj, s čimer bi ti to lahko hvaležno povrnil, kako sladko bi mi bilo pri srcu. Toda, saj vidiš, da sem revnejši kot vse, kar lahko človek označi za revno, in nimam ničesar, razen samega sebe. Zaradi tega spre­jmi za svoje veliko prijateljstvo le tole zah­valo, in če me le lahko uporabiš za kakšno službo, sem ti na voljo.
22 O Bog o Bog, kako mirno, varno in hitro plava tvoje vozilo prek šumečih valov tega neskončnega morja, in kako prijeten občutek! O ti ljubi, božanski prijatelj. Zdaj bi moral biti tu moj nekdanji tako zelo ome­jeni vodnik. Potem bi se bilo vredno potru
diti, mu predstaviti tebe in mu pokazati, kakšen čut mora imeti pravi vodnik in rešitelj, če to res hoče biti. Nekoč na svetu sem bil voditelj, toda - tu molčim. - O hvala ti! Hvala! Kako čudovito plove ladjica!"

13 Besede Božjega mornarja o blagoslovu samote - Spovedno ogledalo za pospeševanje samospoznanja.

1 Nato govorim Jaz kot prijazni ladjar.'"Gotovo je zelo neprijetno biti dolgo neprenehoma sam; toda takšna dolgotrajna samota ima vendarle veliko dobrega. Tako pridobiš čas, da razmisliš o marsikaterih neumnostih, da se ti zagnusijo, odložiš jih in izženeš iz sebe. In glej, to je vredno več kot najštevilnejša in najsijajnejša družba, v kateri se zmeraj zgodi več neumnosti in slabega kot pa modrega in dobrega.
2 Še slabše pa je, če osamljenost ogrožaživljenjska nevarnost, čeprav pogosto samo navidez; toda ne glede na to, je tudi takšna osamljenost tisočkrat boljša kot najljubkejša in najlepša družba. Kajti v takšni osamlje­nosti človeka ogroža samo navidezen propad, in tudi če bi te doletel, bi se še lahko rešil. V omenjeni ljubki in lepi družbi pa ogroža človeka pogosto na tisoče resničnih nevarnosti; vsaka od teh lahko povsem uniči dušo in duha in te spravi v pekel, iz katerega pa skorajda ni izhoda. Zato tvoje stanje, čeprav se ti je zdelo zelo nevšečno, za tvoje bitje ni bilo nesrečno.
3 Glej, Gospod vseh bitij je vendar skrbel zate, te nasičeval po meri in cilju in bil s teboj zelo potrpežljiv. Na svetu si bil rimski škof, to dobro vem, in si opravljal svoje pogansko malikovanje sicer dosledno po črki, čeprav notranje nisi na to nič dal; toda kaj takšnega po tvoji presoji pri Bogu, ki gleda samo na srce in njegove sadove, ni nič vredno! Poleg tega si bil zelo ošaben in oblastiželjen in si kljub obljubljenemu celi­batu čez mero ljubil žensko meso.Mar mis­liš, da so bila takšna dela Bogu všeč?
4 Veliko si si tudi dal opraviti s samostani in si najraje obiskoval take, v katerih je bilo veliko lepih novink. Zelo všeč ti je bilo, če so poklekale pred teboj kot pred Bogom in ti objemale noge, ti pa si jih potem na najra­zličnejše načine moralno preskušal - marsik­daj pa to ni bilo daleč od vlačugarstva. Mar misliš, da je bila ta tvoja moralna gorečnost Gospodu Bogu všeč?
5 Kolikšno bogastvo si imel na svetu, čeprav je Kristus apostolom zapovedal, naj nimajo in ne nosijo ne torbe, torej nobenega denarja, ne obleke, ne obuvala - razen po­zimi - in nikoli dveh sukenj! Kakšna izbrana jedila so bila na tvoji mizi, kakšen bleščeč voz, kakšne najbogatejše škofovske insignije so krasile tvojo oblastiželjnost.
6 Kako pogosto si ti, ki si hotel biti oznanje­valec Božje besede, na govorniškem odru krivo prisegal in samega sebe preklinjal, če ne bi bilo res to ali ono, v kar sam v vsem svojem življenju nisi nikoli verjel!
7 Kolikokrat si omadeževal samega sebe - in si bil v spovednici, dokler si se še potikal po njej, neizprosno strog do ubogih malih, ve­likim pa si zlahka dajal odvezo (tako kot skoči bolha skozi mestna vrata).
8 Mar misliš, da bi bilo to všeč Gospodu, kateremu je vendar ves rimski babilon v svoji najboljši podobi skrajno gnusen?
9 Si kdaj rekel v svojem srcu: "Pustite male priti k meni!"? - O glej, samo veliki so bili zate nekaj vredni.
10 Ali si kdaj sprejel kakšnega ubogega otroka v Mojem imenu in ga oblekel, nahranil in napojil? Koliko golih si oblekel, koliko lačnih nasitil, koliko jetnikov osvo­bodil? Glej, nobenega od teh ne poznam; pač pa si tisoče v njihovem duhu naredil za težke ujetnike in si neredko s svojim zmer­janjem in preklinjanjem zadal revščini naj­globlje rane, bogatim pa si delil dispenzo za dispenzo(spregled za spregledom) - seveda za denar, samo včasih, pri zelo velikih svetnih gospodih iz neke vrste velikega spoštovanja posvetnosti, zas­tonj ("zastonj" je dopolnilo izdajatelja). Mar res misliš, da bi lahko bila takšna dela Bogu povšeči in bi moral biti zaradi tega takoj po svoji telesni smrti spre­jet v nebesa?
11 Jaz tvoj rešitelj, pa ti to ne pripovedujemzato, da bi te sodil, temveč le zato, da bi ti dokazal, da ti Gospod ne dela krivice, če te je pustil tu navidez nekoliko na cedilu; in da ti je bil zelo milostljiv, ker ni dopustil, da bi bil takoj, ko si odmrl Bogu, pahnjen v za­služeni pekel!

12 Premisli to in ne sramoti več svojega vodnika, temveč ponižno misli na to, da nisi vreden niti najmanjše Božje milosti, in ven­dar jo lahko znova najdeš! Če se morajo najzvestejši služabniki imeti za slabe in nekoristne, koliko bolj bi se moral šteti za takega ti, ki še nikoli nisi storil ničesar po Božji volji!"

14 Iskreno kesanje škofa Martina in njegova pripravljenost za pokoro in spreabrnenje.

1 Nato pravi škof: "O ti moj nadvse častiti in hvalevredni rešitelj! Na ta tvoja odkritja ti na žalost ne morem odgovoriti nič drugega kot:Vse to je mea culpa, mea maxima culpa (moja krivda, moja največja krivda)! Kajti vse to je res. Toda kaj naj storim?
2 Najgloblje se kesam zaradi vsega stor­jenega; toda z vsem mojim kesanjem se to, kar sem storil ne da nikoli več spremeniti v nestorjevo, in tako ostajata nespremenjeni tudi moja krivda in moj greh, ki je seme in korenina smrti. Kako pa je mogoče v grehu najti Gospodovo milost? - Glej, to se mi zdi popolnoma nemogoče.
3 Zatorej mislim takole: zdaj popolnoma spoznavam, da sem takšen pač zrel za pekel. Stvari bi lahko spremenil le, če bi mi bilo dano, da bi s svojim zdajšnjim spoznanjem in z Božjo vsemogočno dopustitvijo še enkrat prišel na Zemljo, in tam, kolikor se da, popravil svoje napake. Toda - ker me je tako zelo strah pekla - naj me Gospod za vso večnost kot najmanjše bitje vtakne v kakšen kot, kjer bi si lahko z delom svojih rok kot najneznatnejši kmetič na pustih in nerodovitnih tleh pridelal najnujnejši živež. Pri tem bi se od vsega srca rad odpovedal kakršni koli višji blaženosti, saj vem, da nisem vreden niti najneznatnejše stopnje nebes.

4 Tako čutim: kajti tega ne morem imeno­vati svoje mnenje zaradi tega, ker občutim to kot notranjo zahtevo mojega življenja. Na tem nadvse zabitem svetu se pač tudi ne da nič več storiti; Na splošno je v njem veliko slabega, proti toku pa skoraj ni mogoče do­bro plavati.
5 Vlade delajo, kar hočejo, vero pa uporab­ljajo le še kot politični opij za ljudstvo, da ga lažje držijo na uzdi, in ga izkoriščajo. Papeei bi moral poskušati dati religiji drugačen, samo duhovni pomen, pa bi takoj nastopili proti njegovi deklarirani nezmotljivosti od vseh strani, z vsem orožjem. To pa jasno pove, kako težko je, posebno kot škof hoditi po pravi poti Božje besede, ko na vseh njegovih poteh vohlja za njim cela legija skrivnih vohunov.
6 Vse to sicer ne jemlje niti škofu niti drugim ljudem, svobodne volje; toda kako zelo je s tem oteženo delovanje, v tisoč primerih celo onemogočeno - gotovo tudi Gospodu ni neznano.
7 Seveda bi bilo prav in potrebno, in v tem času skoraj nujno, biti zaradi Božje besede mučenec; toda, kaj bi to pomagalo? Če izrečeš eno samo besedo o tem, kako očitno se zdaj zlorablja najsvetejša religija, že tičiš v ječi, in ukazano ti je večno molčati, ali pa te na skrivaj spravijo s sveta.
8 Vprašanje: kaj bi lahko naredil nekdo, če bi hotel dosledno plavati proti toku, oznanja­ti najčistejšo resnico in se žrtvovati za ubogo zaslepljeno človeštvo?
9 Če pa iz izkušnje spoznaš, da se ne da storiti čisto nič v svetu, ki tiči od glave do pet v težavah, in mu ni pomoči, na koncu skoraj upravičeno vzklikneš: "Mundus vult decipi, - ergo decipiatur (svet hoče biti prevaran - zato naj bo prevaran)!"
10 Mislim pa tudi tole: Gospod hoče gotovo vsakega človeka osrečiti; toda če človek že vseskozi daje prednost peklu pred nebesi, mu tudi Vsemogočni na koncu ne more preprečiti, da se ne bi pogreznil v večno mlakužo; pri tem gotovo tudi Najmodrejši ne bi rekel nič drugega kot "Si vis decipi, ergo fiat (če hočeš biti prevaran - naj se zgodi)!
11 S tem se tudi nočem pred teboj niti najmanj olepševati in zmanjševati svoje krivde, temveč ti samo povedati, da smo zdaj na svetu bolj prisiljeni kot prostovoljni grešniki, in to bo Gospod tudi milostno upo­števal.
12 Ne mislim, da bi mi zaradi tega Gospod zmanjšal mojo veliko krivdo, rad pa bi, da bi to upošteval, ker je svet resnično tak, da z njim tudi pri najboljši volji ni mogoče nič narediti; in ker nazadnje tudi izgubiš dobro voljo, da bi mu pomagal, ko jasno spoznaš, da mu pomagati sploh ni mogoče.
13 Moj najljubši rešitelj, ne zameri mi tega; kajti zdaj sem govoril tako kot sem doslej razumel in spoznal. Ti boš gotovo bolje razumel in me boš o tem poučil; kajti iz tvojih besed sem zaznal, da si poln prave, Božje modrosti in mi boš prav svetoval, kaj moram storiti, da bi ušel vsaj peklu.

14 Poleg tega ti zagotavljam, da po tvoji želji iz srca odpuščam svojemu prejšnjemu vod­niku. Nanj sem bil jezen, vendar samo zaradi tega, ker vse doslej ne morem ugotoviti, kakšen načrt je imel z menoj! Pustil me je v negotovosti, tako da nisem vedel kaj name­rava z menoj; toda to, da me je zapustil za toliko časa, me je nazadnje vendarle razjezilo. Toda zdaj je vse mimo, in če bi spet prišel sem, bi ga zaradi tebe v trenutku objel in ga poljubil kot sin svojega očeta, ki ga že dolgo ni videl!"

15 Pridiga nebeškega ladjarja škofu Martinu o pokori.

1Govorim spet Jaz kot ladjar: "Poslušaj Me in si natančno zapomni, kar ti bom povedal!
2 Glej, dobro vem, kakšen je svet, in vem tudi to, kako je bilo z njim v vseh časih. Če svet ne bi bil hudoben ali samo včasih malo boljši kot druge hkrati, potem Gospoda veličastva ne bi bil križal. Če pa je hudobna objestnost sveta to storila že zelenemu lesu, koliko manj bo prizanesla suhemu dračju. Zato velja za svet enkrat za vselej to, kar je iz Gospodovih ust zapisano v evangeliju:
3 V teh dneh - to pomeni v času sveta - nebeško kraljestvo potrebuje nasilje; samo tisti ga bodo posedovali, ki ga bodo ugrabili s silo! Takšne moralne sile pa ti, prijatelj, nebeškemu kraljestvu pač nisi nikoli prizadel. Zato tudi ne smeš sveta ravno pre­več obtoževati, ker si, kot dobro vem, v vseh časih veliko raje držal s svetom kot z duhom! Kajti glede tega si bil prav ti eden glavnih nasprotnikov vsakega duhovnega pojasnila, pravi sovražnik protestantov in si jih s sovraštvom in najhujšim besom preganjal zaradi dozdevnega krivoverstva!
4 Pri tebi se res nikoli ni reklo: Si mundus volt decipi(če svet hoče biti prevaran)!, temveč brez milosti in obzirnosti: Mundus decipit debet  (svet mora biti prevaran)- in to sine exceptione(brez izjeme)! Povem pa ti, da svet ni nikjer slabši kot ravno v tvoji sferi in tam, kjer jih je večina podobnih tebi. Vi ste bili v vseh časih največji sovražniki svetlobe, in bili so časi, ko ste vsakogar, ki je samo za las jasneje mislil in videl, spravili na grmado.

5 Svojih ljudstev niso hoteli zavijati v temo svetni knezi, temveč vi sami ste bili tisti, kiste kneze izobčevali, če so si drznili misliti nekoliko jasneje, kot je bilo pogodu vaši najmračnejši, hierarhični, tiranski despo­tiji(nasilna vladavina). Če so zdaj knezi sami tu in tam mračni, je to pravzaprav vaše delo; toda vi nikoli niste postali takšni kot ste zaradi kne­zov, temveč tako zdaj kot v vseh časih - samo zaradi sebe samih.
6 Vem, da bi bilo v marsikateri deželi, ki o svetlobi nima niti pojma, teže vpeljali čisto Božjo svetlobo; toda kdo je za to kriv? Glej, nihče drug kot vi sami!

7 Kdo vam je ukazal postaviti malikovalske templje in oltarje? Kdo je zapovedal vaše latinsko tako imenovano bogoslužje? Kdo si je izmislil odpustke, kdo je zavrgel Božje pismo in namesto tega vpeljal najbolj nesmiselne in lažnive legende tako imeno­vanih svetnikov, kdo relikvije, kdo milijone raznovrstnih svetih podob in kipov? - Glej nihče drug, noben cesar in noben knez, temveč vi! Vi sami ste v vseh časih delali najbolj črno temo, da bi v njej nalovili velike in majhne in jim zavladali.
8 Knezi so večinoma pobožno verovali in poslušno sledili vašemu nauku; povej,
kakšna pa je bila tvoja vera, saj si vendar dobro poznal Pismo? In koga si ubogal? Ko­liko si molil, ne da bi bil za to plačan?
9 Mar lahko po vsem tem pričakuješ, da bo Bog prizanesljiv s teboj, saj ni svet pokvaril   tebe, temveč si ti v svojem območju naredil svet slabši, kot je bil kdaj koli.
10 Kar zadeva mučeništvo, ki si ga omenil, pa ti povem tole: ti bi se dal raje tisočkrat pribiti na križ iz oblastiželjne ljubezni do noči, kot pa enkrat samkrat za čisto Božjo svetlobo. Če bi dovolil oznanjati svetlobo, bi imel tudi manj skrbi zaradi knezov in še manj zaradi njihovih nadzornikov. Še predo­bro vem, kako si se upiral knezom, če so nasprotovali tvojim najbolj nesmiselnim za­htevam, polnim zaničevanja in obsojanja vsega, kar je človeka in brata vredno.
11 Kar za nekaj primerov vem, da so knezi bistre duhovnike, ki so služili čistemu Bož­jemu nauku, vtaknili v ječo ali celo - kar je s tvoje strani groba obdolžitev - poslali v duhovni svet. Znano pa mi je tudi nešteto primerov, da ste sami to storili s tistimi, ki so si upali živeti bolj čisto po Božji besedi.
12 Kdo je torej zvit kot kača in pri tem blag kot golob in stopa po Gospodovi poti? Mar misliš, da je postal stari Bog slabotnejši, kot je bil v časih apostolov, in da ne zmore več pomagati tistemu, ki ga ogroža svet?
13 Poglej, poleg Lutra bi ti lahko naštel še vrsto bratov, ki so si v najmračnejšem času vendarle upali pred vsem svetom priznati čisto Božjo besedo. In glej, svetni knezi niso nikogar obglavili; slabo pa se je godilo tistemu, ki je bi čistega duha in je prišel vam v roke.
14 Upam, da boš zdaj spoznal, da tu, kjer ne velja nič drugega kot najčistejša resnica združena z večno ljubeznijo, ne boš dosegel ničesar z opravičevanjem - razen z mea quam maxima culpa(moja največja krivda)! In prav je tako, saj vse drugo pred Gospodom ne velja nič. Priznaj, da Bog že od vekomaj pozna svet do najmanjšega vlakna bolje, kot ga boš ti kdaj koli spoznal. Zato bi bilo tudi nesmiselno, če bi se pred Gospodom Bogom hotel opraviče­vati tako, da bi se izgovarjal na svet. Praviš sicer, da tega ne govoriš zato, da bi se oprav­ičeval, temveč samo za to, da bi bil Gospod s teboj prizanesljiv - pri vsem tem pa niti nepomisliš, da si bil prav ti sam eden tistih, ki so najbolj kvarili svet.
15 Kot ujetnik sveta bi si zaslužil prizanesljivost - niti za las ne bi bil prikraj­šan zanjo; ker pa zdaj očitaš svetu, je ne boš deležen. Kar svet dolguje tebi pred Bogom, bo kaj hitro poravnano. Toda tvoje krivde ne bo mogoče tako na hitro izbrisati, razen če se kar najgloblje ne pokesaš in priznaš, da je sam tudi ne bi mogel nikdar poravnati - saj si ves čas bil in si še čedalje slabši - temveč da to lahko stori samo Gospod; le on zmore znova vse popraviti in ti krivdo odpustiti.

16 Zelo se bojiš pekla, ker se zavedaš, da si si ga zaslužil, in misliš, da te bo Bog vrgel vanj kot kamen v prepad. Ne pomisliš, da se bojiš samo svojega namišljenega pekla, v resnici pa ti celo zelo ugaja in nočeš iz njega v polnost!
17 Glej, vse, kar si mislil doslej, je bilo bolj ali manj pekel v pravem pomenu besede. Kajti povsod, kjer še tli ena sama iskrica samoljubja in domišljavosti in obtoževanja drugih, je pekel; kjer mesena čutnost še ni prostovoljno odpravljena, tam je še pekel. Ti pa se vsega tega še nisi znebil; torej si šezelo globoko v peklu! - Glej, kako votel je tvoj strah!
18 Gospod, ki je usmiljen do vseh bitij, te hoče iz tega rešiti - ne pa te - po tvoji rimski maximi(glavni temeljni stavek) - še globlje pahniti vanj! Zato ne govori več, da pravi Gospod tistim, ki hočejov pekel: "Če na vsak način hočeš v pekel, naj se zgodi!"
19 Glej, ta tvoja trditev je zelo pregrešna! Prav ti si eden tistih, ki se že zelo dolgo nočejo odpovedati peklu. In kdaj si slišal takšno sodbo o sebi od Gospoda?
20 Dobro premisli te Moje besede in se potem spreobrni, Jaz pa bom to ladjico kr­maril tako, da te bo iz tvojega pekla pripelja­la v kraljestvo življenja. Zgodi se!"

16 Škof Martin prizna krivdo - Martinov sklep, da bo ostal pri ladjarju, svojem rešitelju - Angel Peter kot tretji v zvezi.

1 Tedaj spregovori naš mož: "Ljubi prijatelj, na žalost ti moram odkrito priznati, da je vse to, kar si mi povedal o meni in mojih grehih res. Priznam, da za to ni niti najmanjšega opravičila; vsega sem kriv čisto sam. Samo to bi še rad zvedel od tebe, kam me boš pope­ljal in kakšna bo moja večna usoda?"
2 Ladjar govori: Vprašaj svoje srce, svojo ljubezen! Kaj pravi?Po čem hrepeni?Če ti je izhajajoč iz tvojega življenja odgovorila jasno, potem si že sam pri sebi odločil o svoji usodi, kajti vsakogar bo sodila njegova ljubezen!"
3 Škof pravi: "O prijatelj, če bi bilo meni sojeno po moji ljubezni, Bog ve kam bi prišel. V meni je še vse tako kot v duši ženske, ki hlepi po modnih novostih in si v zemeljski trgovini ogleduje nešteto reči, pa ne ve, kaj naj vzame.
4 Po svojem najglobljem občutju bi bil rad pri Bogu, svojem Stvarniku. Toda na tej poti me ovira veliko hudih grehov, zato se mi zdijo takšne želje povsem neuresničljive.
5 Nato spet pomislim na tiste že tosvetne pustolovske ovce in jagnjeta; s takšno ovco tudi ne bi bilo ravno neprijetno živeti v večnosti! Toda moj notranji človek mi pravi: "Kaj takega te ne bo za vekomaj približalo Bogu, temveč te bo od njega le čedalje bolj oddaljevalo!" - In tako se tudi ta moja najljubša misel takoj potopi v brezdanjost tega morja!
6 In znova se domislim, da bi bilo lepo nekje v kakšnem kotu tega večnega duhovnega sveta živeti kot čisto preprost kmet in biti vsaj enkrat deležen milosti in videti Jezusa, četudi samo za nekaj trenutkov. Toda spet me svari moja slaba vest in pravi: "Tega ne boš nikdar vreden!" In spet se pogreznem nazaj v svoj, z vsemi grehi obloženi nič pred Njim, Najsvetejšim!
7 Ena sama misel se mi zdi še najbolj spre­jemljiva in uresničljiva, in priznati moram, da mi je zdaj najljubša:namreč za zmeraj biti in ostati pri tebi, kjer koli že boš! Čepravsem na svetu najteže prenašal tiste, ki so si mi drznili povedati resnico v obraz, pa sem tebe prav zaradi tega vzljubil; odkrito si mi povedal v obraz resnico kot najmodrejši, pa tudi najmilejši sodnik. In pri tej svoji naj­ljubši misli bom vekomaj vztrajal."
8 Jaz pa pravim: "Dobro, če je to tvoja največja ljubezen - vendar se moraš o tem še globlje prepričati - potem se lahko takoj uresniči! Glej, zdaj nisva daleč od obale in tudi ne daleč od Moje kolibe. Zdaj že poznaš Moj posel, da sem krmar v pravem pomenu besede?! To delo boš zdaj opravljal z Menoj; najin trud pa bo poplačal najin košček zemlje, ki jo bova v prostem času marljivo obdelovala. Ozri se naokrog, pa boš poleg sebe našel še nekoga, ki nama bo zvesto ob strani."
9 Škof se je na tej plovbi prvič ozrl in spoznal angela Petra; padel mu je okrog vratu in ga prosil odpuščanja za žalitve, ki mu jih je prizadejal.
10 Peter se je odzval z enako ljubeznijo in iz vsega srca blagroval odločitev škofovega srca.
11 Ladjica je pristala ob obali, privezali jo bomo in vsi trije odšli v kolibo.

17 V krmarjevi kolibi - Blagoslovljen zajtrk in Martinova zahvala - Martinovo novo delo z ribiči.

1 Dotlej je bilo nenehno bolj temno kot svetlo. V kolibi pa se je začela tema bolj in bolj izgubljati in blagodejno svitanje je postopno prepodilo prejšnjo temo - seveda samo pred škofovimi oči, kajti pred Mojimi (Gospodovimi) in angelskimi Petrovimi je bil neprenehoma najjasnejši, večni in ne­spremenljivi dan!
2 Tedaj pa se je začelo svitati tudi pred škofovimi očmi zato, ker se je v njem začela porajati ljubezen,  potem ko je po Moji milosti prostovoljno odstranil iz sebe veliko količino zemeljske nesnage in jo še vedno odstranj­uje.
3 "In kaj se dogaja zdaj v kolibi?" boste vprašali. - Samo malo potrpite, takoj bom naznanil pravila, po katerih se bo moral odslej ravnati škof, potem ko se bo nekoliko okrepčal z Mojim kruhom življenja. Kajti zlahka boste spoznali, da mora biti mož go­tovo zelo lačen, saj vse svoje življenje na svetu in tudi v kratkih sedmih naravnih dneh (čeprav so se mu zdeli neskončno dolgi) še nikoli ni jedel hrane s te prave mize in nikoli okusil kruha življenja. Zato ga moramo, kot imate navado reči, pustiti, da se naje, to se pravi, da si pošteno poteši najhujšo lakoto.
4 Glejte, kako je kruh, kos za kosom, in kako ob tem do solz ganjen govori:
5 (Škof Martin): "O ti moj najboljši prijatelj in zdaj moj gospodar na veke, kako dobro je biti pri tebi! Najprej sprejmi mojo najglobljo zahvalo in jo v svojem čistem srcu prenesi Gospodu Bogu. Kajti moj jezik večno ni vre­den, da bi izrekel Gospodu zahvalno mo­litev, ker sem prehud in pregrob grešnik pred Njim!
6 Tako tako. Kako je bilo dobro! O davni čas moje lakote, moje žeje in moje nepretrgane noči! O hvala, hvala ti, največja hvala pa Bogu, Gospodu, ker je dopustil, da si me rešil in zdaj tudi nasitil, da mi je tako dobro, kot da bi se bil na novo rodil. In glej, glej, tudi tako svetlo postaja kot ob spomla­danskem jutru, ko se sonce bliža vzhodu! O kako čudovito je zdaj tu!
7 O moj najljubši prijatelj in tudi ti, moj stari in prvi vodnik. Zdaj, ko sem se dodobra najedel, mi dajta kakšno delo, da se vama vsaj malo oddolžim, ker sta tako zelo dobra z menoj in varna s pridnostjo svojih rok izkažem svojo veliko ljubezen."
8 In zdaj govorim Jaz: "Le pojdi z nama iz kolibe in takoj borno dobili zelo veliko dela. Glej, spet smo na prostem in na morski obali. Tam so ribiške mreže: pojdi z bratom tja in jih prinesi semkaj v ladjo; kajti morje je danes mirno in imeli bomo dober ulov!"
9 Oba kar najhitreje prineseta tri dobre harpune in ribiško mrežo in se spravita takoj v ladjo, škof pa ves vesel pravi: "Ah, to je pa veselo delo! Morje mi je tako všeč; toda ko sem na njegovi zrahljani obali čakal na svoj propad, je bilo videti hudo drugačno.
10 Toda, ali so tu v duhovnem svetu tudi ribe? - resnično, o tem se mi ni na svetu niti sanjalo!"
11 Jaz rečem: "In kakšne ribe! Pri delu ti bo postalo še prav čudno pri srcu, posebno, ker je naša naloga, da to morje popolnoma izpraznimo. Toda zato ne smeš izgubiti poguma, bo že šlo. Toda, kot rečeno, potrebno je veliko potrpežljivosti, poguma in možate odločnosti.
12 Ob tem se bodo pojavljale številne nevarnosti, in marsikdaj se ti bo zdelo, da si izgubljen. Tedaj poglej Mene in delaj, kar bom delal Jaz, pa bo vse dobro in zelo ko­ristno. - Kajti vsaka dobra stvar potrebuje trud, potrpežljivost in trdo delo. Odvežita zdaj ladjo od stebra in takoj bomo odrinili na odprto morje."
13 Ladjo odvežeta in veter, ki je pihal že od jutra, jo hitro kot blisk požene na odprto morje.
14 Med vožnjo spet govori škof."O, tisoč tisoč! Toda prijatelji, tu mora biti že strašan­sko globoko, kajti voda je zaradi globine videti skoraj kot oglje črna.Če bi se ladja potopila, le kaj bi bilo z nami?"

18 Na ribolovu.
1 Jaz rečem: "Prijatelj, nič se ne boj, kajti na vodi smo zaradi dobrih stvari, in če je še tako globoko, se nam ni treba ničesar bati. Pazita, vrzita vlečno mrežo! Tam, kjer voda močno valovi, je neznansko velika riba! Le urno, da nam ne uide!"
2 Oba vržeta mrežo in komaj se ta razprostre po vodi, že plane vanjo prava ribja pošast. In ker ne more strgati močne mreže, potegne ladjo bliskovito za seboj po gladini in se ne ustavi, ampak jo vse bolj jezno vleče čedalje hitreje.
3 Škof zgrožen vpije: "Za Božjo voljo, kaj pa zdaj?! Izgubljeni smo! Pošast je napolnila mrežo, pa je vtaknila vanjo komaj polovico svoje glave. Telo sega še Bog ve kako daleč v vodo; gotovo je trikrat tolikšna kot naša ladja! Tudi če bi jo lahko uplenili, le kam bi z njo?! - Čedalje hitreje in vse bolj besno drvi z našim vozilom k... O-Bog-nas-varuj!"
4 Peter pa pravi: "Nikar ne bodi otročji! Pusti, naj riba divja kamor hoče in koliko časa jo veseli! Dokler ima glavo v mreži, se ne bo potopila, to vem jaz, ki sem star ribič. Ko se bo zdivjala, se bo umirila in jo bomo zlahka premagali in odvlekli na obalo. Poglej tja - riba divja naravnost k obali; tam jo bomo zlahka ugnali.
5 Si mar pozabil, kaj je govoril naš nadvse ljubljeni učitelj?- Glej, miren je, zato bodiva mirna tudi midva! Šele tedaj, ko bo ukazano: "Zdaj pa za menoj, začnimo delati!" se bo treba premakniti. Ni mojstra ribiških spret­nosti, ki bi ga prekašal. Zdaj pa je ukazano: "Pazi, naše delo se bo takoj začelo!"
6 Zdaj govorim Jaz: "Peter, ti vzemi veliko harpuno in jo krepko zasadi za čeljust, ti, prijatelj Martin, pa urno skoči na obalo, kar najmočneje zgrabi ladijsko vrv in jo potegni na kopno! Hitro jo pritrdi na steber, ki je tam, potem skoči spet nazaj na ladjo, vzemi drugo harpuno in stori, kar je storil Peter! Kajti glej, pošast je zelo oslabela in zdaj ji bomo zlahka kos! Torej le urno!"
7 Škof Martin je bliskovito storil, kar mu je bilo ukazano. Ladja je privezana in naš Mar­ tin je hitro spet na njej, zagrabi harpuno in jo ostro in močno zasadi za drugo čeljust, tako daje pošast dobro pritrjena.
8 Zdaj Gospod ukaže: "Pojdita na obalo, prinesita veliko vrv, na kateri je pritrjena težka in ostra harpuna; tam blizu kolibe je že pripravljena! jaz bom medtem z obema harpunama spravil ribo bliže k obali, tam pa morata vidva kar najhitreje suniti vajino harpuno živali v glavo. In ti, prijatelj Martin, se ne smeš prestrašiti, če bo riba pri tem silno divjala, pa če se ti bo zdelo še tako grozljivo. Samo pogum in vztrajnost - pa bo šlo! Dajta mi torej obe harpuni, vidva pa pohitita k svojemu delu!"
9 Vse se je zgodilo natančno tako. Toda ko je težka in ostra harpuna prodrla ribi do živega, se je ta začela strahotno (tako se je zdelo škofu Martinu) zvijati in vzpenjati. Obalo so začeli prelivati velikanski valovi in od časa do časa povsem zagrnili našega novega ribiča Martina. To ga je še toliko bolj plašilo, ker se mu je od časa do časa, medtem ko je držal vrv, tisočzobo ribino žrelo zelo približalo in obenem močno hlastalo po njem. Hudo gaje bilo strah, toda zdaj bolj Zame kot zase, ko je videl, da je riba s svojim mogočnim repom ladjo že neka­jkrat dvignila nad vodo in jo nato spet treščila navzdol.
10 Peter pa mu pravi: "Le trdno drži, brat! Zberi vse svoje moči, sicer naju ho strašna pošast potegnila v morsko globino in tam se nama ne bo godilo ravno najbolje!"
11 Škof Martin: "O brat, ko bi le stal za teboj! Zverina neprestano hlasta po meni, in naš Mojster jo potiska čisto predme, tako da pošast ravno pred mojo glavo neprestano odpira svoje neznanske čeljusti dobre tri sežnje na široko in jih potem spet tako silovito zapira, da mi vsakič pljusne vsaj sto veder vode v obraz.
12 Ah, to je zelo težavno in hudo nevarno delo! Celo za sužnje na galejah bi bilo pre­hudo! -Oh, oh, m-m-m - brrr, brrr, - ah - ah, - že spet poln obrok vode v obraz! Še utopil se bom, če bo zverina še nekajkrat pljusnila vodo vame. Eh - eh, čeljust se spet odpira! Tega ne zdržim več! Voda je strašansko mr­zla in tako hudo me zebe, kot če bi gol ležal na ledu. Zdaj zdaj bo spet hlasnila!"
13 Peter pravi: "Vzemi razporo in ji razpri čeljusti, pa jih ne bo mogla nikoli več zapreti!"
14 Škof Martin: "Le sem s tem! Je že notri! - Oho, ti strašna žival, ali bo zdaj konec tvojega hlastanja? To si si res dobro domis­lil; samo spomniti bi se je moral že nekaj ducatov hlastljajev prej, pa jaz ne bi bil tako zelo premočen! Toda zdaj je tudi tako dobro.
15 Zdaj govorim z ladje Jaz: "Tako je prav; pritrdita tudi vrv kavlja na steber in se potem hitro vrnita na ladjo! Ta riba je že naša, ne bo nam ušla! Odvežirno spet ladjo in odplujmo na odprto morje, morda bomo kmalu ulovili še večji plen."
16 Oba hitro storita, kar jima je ukazano. Škof Martin se sicer praska za ušesi - kajti za zdaj ima pravzaprav že dovolj: toda ne glede na to, vendarle urno stori, kar sem ukazal.
17 Zdaj sta oba spet na ladji in ta kot puščica hiti naprej.
18 Spotoma semJaz pripomnil škofu Martinu: "Prijatelj, tu se pač moraš nava­diti vztrajnosti. Kdor se dela loti godrnjaje, temu se le malokdaj kaj posreči! Zato potr­pežljivost, pogum in vztrajnost; veselje pride šele po opravljenem delu!
19 Ljubi Moj prijatelj, tu v duhovnem svetu ni nič s tvojim, "requiescant in pace! "(naj počiva v miru), ki si ga tako pogosto razglašal na svetu, temveč: delati, dokler je še dan! Dovolj je počitek ponoči, ko nihče ne more delati. Ko si bil v temi, si bil tudi brez­poseln; ker pa se je zdaj tudi v tebi zdanilo, moraš delati tudi ti - kajti Božje kraljestvo je kraljestvo dela in ne kraljestvo lenuhov in molilcev brevirja! Zato le z novim pogumom!
20 Poglej tja proti polnoči, kjer še počiva gost mrak na vodovju! Tam morje močno valovi, vendar ni vetra niti tu niti tam; torej ne more biti vzrok takšnega valovanja nič drugega kot kakšna zelo velika riba! Zato jadrno zakrmarimo tja in se z vso močjo lotimo dela; ta riba mora večidel poplačati naš trud!"
21 Škof Martin: "O prijatelj, ta nas bo morda s pomočjo bognasvaruja pokončala. Toda čemu je tu v duhovnem svetu potrebnih toliko velikanskih rib?Ali je tudi tu post in se sme jesti samo ribje meso? Ali pa se meso in maščoba takšnih rib morda tudi tu pošiljata in prodajata?"
22 Jaz rečem: "Vsak od vaju naj hitro vzame meč v roke; kajti to je deseteroglava hidra. Pošast nas je videla in hiti naravnost proti nam. Ti, Peter, že veš, kako se lovijo takšne ribe; ti škof Martin, pa naredi, kar bo storil brat. Ko bo ta deseteroglava hidra stegnila svoje kačje glave na krov, potem le jadrno žanjita, dokler ne bo vseh deset glav odsekanih in bo ostalo le dolgo kačje telo; drugo bom potem že Jaz opravil! Pošast je tu, zato le sekajta!"
23 Glejte, Peter s svojim ostrim mečem seka hidri, ki zbuja škofu Martinu strašno grozo, eno glavo za drugo z njenega črnega, oklepu podobnega luskastega telesa, ali bolje z vratov, kajti iz telesa izhaja tudi deset vratov in na vsakem od teh raste po ena glava. Toda naš škof Martin ne ve prav, kam naj udari, da bi zadel kakšno glavo, ker od strahu skoraj nič ne vidi in ima oči bolj zaprte kot odprte.

24 Peter je pravkar odsekal deseto glavo z desetega vratu! Slapovi krvi brizgajo iz pošasti. Morje je daleč naokrog obarvano s krvjo in škofu se zdi, da nadvse močno valovi prav zaradi besnenja obglavljene pošasti, ki meri, kot jo vidi škof Martin v dolžino sto enajst sežnjev in prav tolikšen je tudi njen obseg.
25 Zdaj obema spet govorim Jaz: "Peter, položi meč spet tja, kamor spada in mi podaj veliki kavelj z drogom, da ga bom zasadil pošasti v trebuh in jo tako potegnil semkaj. Ti, Martin, pa zgrabi krmilno veslo in ga postavi na sedem stopinj vzhodno, pa bomo s tem odličnim ulovom kmalu spet na obali!"
26 Vse poteka tako kot je prav, in ladja, ki vleče plen s seboj, že spet kot strela hiti proti znani obali.
27 Ker pa je ladja že zelo blizu obale, škof Martin kar najbolj skrbno opazuje, kaj morda še počne prejšnja velika riba. Toda nemalo se začudi, ko ni o ribi niti sledu več in pravi:
28 "Toda, toda, toda - kaj je to? Zdaj pa imamo! - Druga pošast nam je pobrala skoraj vse življenjske moči, preden srno jo ujeli in pokončali ter privlekli do sem; med tem gromozanskim trudom pa je šel naš prvi ulov k vragu! Se mi je kar zdelo, da smo jo neko­liko prerahlo pritrdili.
29 Ej, ej, takšna je pač usoda! Toliko truda nam je povzročila zverina, zdaj pa navsezad­nje nismo z ničemer poplačani za vso našo nevarnost in trud! Ljuba prijatelja, ta plen moramo še nekoliko bolj pritrditi, sicer nam bo tudi ta izginil, če borno spet odpluli na nov lov."
30 Peter pravi: "Ne skrbi! Za prvo ribo je že poskrbljeno, tu so še drugi delavci, ki že vedo, kaj morajo storiti, če jim postavimo ulov na obalo! Zdaj, ko smo že ob obali, skoči hitro ven in pritrdi ladjo, jaz in gospod Moj­ster pa bova veliki plen potegnila k obali!"
31 Škof Martin, nekoliko osupel, pri priči naredi kar mu ukaže Peter; midva pa pred njegovimi očmi storiva, kar mu je Peter naročil.
32 Zdaj je pritrjen tudi drugi plen in Jaz pravim: "Ker je bil ta ulov tako uspešen, smo s tem končali poglavitno delo; zato zdaj tu ob obali dvignimo z mrežami iz vode manjše ribe in jih zmečimo na obalo. Obe največji pošasti srno pokončali in takšnih ne bo več v teh vodah; zato se z veseljem lotimo lažjega dela. Stopimo spet na ladjo in poskusimo, kako bo z lovom na majhne ribe."
33 Zgodi se tako kot sem ukazal. Oba mečeta mreže v vodo, jaz pa vodim ladjo. Delo gre dobro od rok: vsak met napolni mreže z najrazličnejšimi ribami in škof inPeter jih urno mečeta na obalo; ribe pa, čim se dotaknejo tal, pri priči izginejo.

19 Pomisleki škofa Martina o zastonjskem delu - Dober Petrov odgovor z opozorilom na prazna, neduhovna opravila rimskega škofa.

1 To izginjanje rib, kolikor dalj traja, toliko bolj vznemirja škofa Martina, tako da postaja že prav zlovoljen in začenja sam pri sebi momljati: "Kako neumno in noro delo, saj sem že skoraj povsem uničen od samega dviganja in metanja rib na obalo. In vse to jezaman, nič in spet nič. Saj vendar ne ostane niti ena: vsaka izgine kot maslo na soncu. Kako neumno! Ne, prav izjemno nesmiselno delo!
2 Moram natančneje pogledati, kam te ribe tako hitro izginjajo! -Hm, hm, ničesar ne morem opaziti. - Spet met mojega kolega in nič ne ostane v tem kraljestvu neminljivosti. Lepa neminljivost je to! Na Zemlji pre­ostane od obstoječega vsaj malo; tu pa popolnoma nič.
3 Veselil sem se že vročega kuhanega lososa, jesetra ali kakšne druge ribe. Toda pri tej vse požirajoči ostrini duhovnosvetnega zraka, ki se zdi, da še posebno pobira ribe, so možnosti za to izredno slabe! Saj pravzaprav niti nisem lačen; toda nekaj teka pa že imam, in ob misli na vročega kuhanega lososa se mi cedijo sline!
4 Tu je sicer milijonkrat boljše kot je bilo prej, in ta zračni ribolov, četudi bo trajal večno, ni prav nič slabega! Čudno pa je, kako dolgo se tukaj svita; toda sonca, ki bi moralo vziti, ni od nikoder!
5 Čuden svet, čudno bivanje! Lahko vzameš in gledaš, kolikor hočeš, tako je in ostane; neumno! Tadva moja prijatelja sicer zelo modro govorita, zato pa toliko bolj neumno delata! Vzemimo samo ta nesmiselni ribolov! Kakšno bedasto delo, in vendar ga ta dva.opravljata, kot da bi si z njim služila zveličanje. Toda kaj naj storim? Kaj boljšega ne morem pričakovati in tako mora biti v Božjem imenu! Zato le veselo lovit te zračne ribe; morda se bo po tem vendarle pokazalo kaj drugega!"
6 Peter vpraša škofa Martina: "Kaj godrnjaš? Si že utrujen?"

7 Škof Martin pravi: "Prijatelj, utrujen ravno nisem, toda odkrito ti priznam, da se mi zdi to delo le nekoliko smešno, čeprav sem več kot prepričan, da sta ti in posebno najin Mojster zelo modra moža.
8 Glej glej, - zdaj že kar precej časa delamo samo za zrak, ali še boljše za nič! Prva velika riba je izginila, in druga, deseteroglava? Niti sledu ni ostalo od nje! Te male ribe požre zrak, še preden se dotaknejo tal! Vprašanje: le čemu je takšno nesmiselno delo namenje­no?
9 Priznam, da sta zelo modra moža in gotovo je tudi namen tega dela zelo moder. Toda vsaj nekoliko mi razložita, zakaj opravljamo to navidez najbolj nesmiselno delo. Za kaj je ali bo to pravzaprav dobro!"
10 Peter reče: "Glej glej, ljubi prijatelj in brat! Ko si bil na svetu škof, povej: koliko še bolj nesmiselnih del si opravljal? Pa bi te smel kdo vprašati, čemu so v resnici res rabila in ali so kaj veljala - npr. posvetitev zvonov, posvetitev orgel, najraznovrstnejša tako imenovana duhovniška oblačila?

11 Kakšen pomen in moč naj bi imela alba, večernični plašč, korok, štola (duhovniška oblačila), mašni plašč, pridigarska srajca, kolar in še tisoč takšnih reči? Kakšna moč je recimo v najrazličnejših meniških kutah? Zakaj je ena slika iste Mari­je bolj čudodelna kot druga? Zakaj je Florijan za ogenj in zakaj Janez Nepomuk za vodo, ko so vendar oba vrgli v vodo: enega na Zgorn­jeavstrijskem pri Linzu v Donavo, drugega na Češkem v Pragi v Moldavo?
12 Zakaj med štirinajstimi pomočniki v stiski ni najti tudi Jezusa? In zakaj v litanijah Vseh svetnikov ljudje najprej kličejo Božjeusmiljenje, ko pa potem molilci vendarle prosijo za pomoč svetnike? Zakaj se obrnejo najprej na Boga in šele nato na svetnike? Mar hočejo Boga ganiti, da bi poslušal svet­nike? Če pa lahko takoj na začetku ganejo Boga, zakaj potem kličejo svetnike?
13 Zakaj v tako imenovanem rožnem vencu desetkrat pokličejo Marijo, Boga pa z Gospo­dovo molitvijo samo enkrat? Zakaj je v kakšni cerkvi preobilje velikih, majhnih, lesenih in kovinskih razpel, in zakaj vsaj še enkrat toliko Marij v vseh mogočih oblikah?

14 Kakšna je razlika med molitvijo duha med slovesnim bogoslužjem in navadno tiho mašo? Kdaj je Kristus, Peter ali Pavel postavil denarno ceno za različno vred­noteno tako imenovano nekrvavo daritev? Le kakšno mora biti Božje srce, da se lahko veseli, da vidi svojega Sina vsak dan mili­jonkrat ubitega?
15 Glej, glej, dragi prijatelj, nešteto tako praznih in popolnoma neduhovnih opravil si počenjal na svetu, ne da si sam vanje vsaj malo veroval! In vendar pri vsem tem praznem ribolovu tam nikoli nisi niti pomis­lil, da bi se vprašal: ,Čemu takšno prazno delo?' Plačali so ga, boš rekel! Dobro, tudi tukaj ti ni treba zastonj delati! Kaj torej hočeš še več?
16 Jaz pa ti povem, da to delo še zdaleč ni tako brez vrednosti, kot je bilo tam tvoje zemeljsko! Zato v prihodnje ne godrnjaj, temveč odkrito povej, kaj te teži, pa bo našega praznega ribolova kmalu konec! Toda, če boš še dolgo igral takšnega rimskega skrivnostneža, bomo morali tudi mi še dolgo ribariti; in ulov bo še dolgo tako ničen, kot je naš poduk v tvojem srcu! - Razumi to! Zdaj pa spet vzemi v roko svojo ribiško mrežo in neutrudno nadaljuj delo!"

20 Duhovna analogu ribolova - Sestava duše - Martinova opravičila in Gospodove svarilne besede.

1 Škof stori, kot mu je bilo svetovano, in pravi: "Tako, zdaj mi je spet lažje, ko vsaj nekoliko več vem, čemu nekaj počnem in zakaj je takšno na videz prazno delo navsezadnje vendarle dobro!
2 Kolikor sem lahko razvozlal iz tvojih besed, ponazarjajo te ribe moje neumnosti: velike ribe moje velikanske norosti in manj­še nešteto manjših. Ne morem pa ugotoviti, kako so te moje najrazličnejše malopridnosti postale velike in male ribe tega morja!
3 To morje gotovo izvira od vesoljnega po­topa, katerega vode so tudi sprejele vase zelo veliko množico človeških smrtnih gre­hov, med katerimi so bili anticipirani(zajeti)  tudi moji? Tako si vso stvar lahko vsaj malo ra­zložim, drugače pa ne!

4 Zakaj pa se ti grehi tu v tej vodi pravega vesoljnega potopa pojavljajo kot vsakovrstne ribe, to seveda daleč presega izredno ome­jeno obzorje mojih spoznanj! Vsemogočni pa, ki je to staro vodovje potopa v tem večnem neskončnem bazenu ohranil za duhovni svet, gotovo pozna razlog za to!
5 Zato ne bom več raziskoval, temveč samo pridno ribaril, da se bo moj delež grehov čimprej dvignil iz tega vodovja!"
6 Zdaj Jaz rečem: "Tako je prav, le marljiv bodi, prijatelj! Glej, z enim zamahom ne posekaš nobenega drevesa, toda s potr­pežljivostjo se lahko nazadnje vse premaga! Tu sicer ni Noetovo vodovje, in še manj bi lahko imeli ribe, ki jih tukaj nalovimo, za tvoje anticipirane grehe v Noetovem po­topu. Toda nekakšen potop je že to vodovje, vendar ne izvira iz tvojih vnaprejšnjih, temveč iz vseh tvojih resničnih grehov, ki si jih počenjal na svetu!
7 Tvoji grehi se kažejo v različnih ribjih podobah in v podobi drugih morskih pošasti, velikih in majhnih, zato, ker vsak greh povzroči nezmožnost duše in ta se zato razdeli na neskončno mnoge ločene obstoje, ki izvirajo iz vode in bodo v človekovem srcu v ognju Božje ljubezni dodelani po Božji podobi.

8 V tvojih otroških letih pa ti je bila na svetu fizično dana tvoja duša v telo, za človeško oblikovanje. Ker pa nisi živel po Božjem redu, temveč samo po živalskem, iz katerega je duša prvotno sestavljena, je pač zelo ve­liko tvoje duše izgubljeno. In glej, to izgubljeno moramo zdaj spet dvigniti iz valov tvojih grehov in s tem tvojo dušo narediti plastično celoto! Šele potem bomo lahko poskrbeli za tvojega duha in njegovo združitev s teboj! Zato bodi zdaj marljiv in potrpežljiv, pa boš kmalu spoznal, kaj ima tu opraviti pravi krmar!
9 In ker te morske živali predstavljajo tvoja grešna dejanja, tudi izginejo takoj, ko jih potegnemo na Božjo svetlobo. In zgodi se, kot zapisano:
10 `Božje kraljestvo je podobno ribiču, ki je ujel v svojo mrežo veliko rib. Ko pa je potegnil mrežo iz valov, je obdržal dobre; slabe pa je vrgel nazaj v morje, da so propadle.'
11 Zelo veliko tvojih dejanj smo kot ribe vseh vrst potegnili na suho, in glej, na Božji svetlobi se ne zmorejo ohraniti! In čemu vse to? - Da jih ti použiješ zaradi svoje razdejane duše, da bo ta spet dobila svojo popolno podobo!

12 Le kdaj bo v tvojem vodovju tudi kaj trajnih del? Trudi se, da se bo tvoje srce napolnilo in prebudi v njem ljubezen! Dok­ler v sebi ne boš začutil ljubezni do Boga, bo za tvoje roke še zelo veliko dela, ki ga boš opravljal zaman!
13 To si zapomni in vedi, kje se mora vse to končati. Le če boš skesano, ponižno in potrpežljivo delal, boš dosegel resnični cilj in s tem zadobil jasen pogled in svojo resnično sodbo - in z njo tudi milost. In tako naj se zgodi!"
14 Škof Martin razmišlja o teh besedah in nadaljuje delo. Čez nekaj časa se spet obrne Name in pravi: "Poslušaj, ljubi Mojster, ki zmoreš spregledati moje zemeljsko življenje kot zlatar diamant, po svojem značaju se mi sicer zdiš zelo blag; toda, kar zadeva pravi­čno grajo si bolj neprizanesljiv kot resnica sama!
15 Seveda je več kot res, da mora biti vse moje dejanje in nehanje pred Gospodom Bogom že zaradi tega nekaj strašanskega, ker sem se skozi svoje zemeljsko življenje preživljal in ga deloma tudi moral preživljati v samih zmotah. Tako tudi vsa moja dejanja niso mogla biti drugačna kot slaba, in to zdaj jasno spoznavam! Toda četudi bi bil sam angel - mi moraš priznati: da človek, ki ni najbolje opravljal svojega dela in je obdarjen z najredkejšimi sposobnostmi, vendar ne more biti kriv za vse svoje pomanjkljivosti in napake; potemtakem se mu torej tudi ne sme naprtiti vsega bremena!

16 Če bi jaz ustvaril samega sebe in se nato sam vzgojil, tedaj bi bil sam tudi razlog vsakega od svojih dejanj in bi bil lahko za vse odgovoren in upravičeno obsojen. Toda vsako moje dejanje obsojati in mu dajati pečat smrtnega greha zaradi tega, ker sem ga storil jaz - to se mi zdi, četudi ne ravno krivično, pa vendar nekoliko pretrdo!
17 Če bo roparjev sin postal ropar, ker ni nikoli videl, slišal in se učil nič drugega kot ropati in ubijati - ali se lahko samo njemu, strogo vzeto, njegovo samo po sebi najhujše ravnanje šteje v greh?
18 Ali je lahko tiger obsojen, ker je tako grozljiv in krvoločen? Kdo je dal gadu ali belouški smrtni strup?
19 Kaj more razbojnik iz vroče Afrike za to, da poje človeka, če ga lahko ujame? Zakaj se ne spusti kak angel ali kakšen drug dobri duh z nebes na zemljo in ga pouči o čem boljšem? Ali naj bi Bog nekaj bilionov ljudi res ustvaril zgolj za pogubljenje - to bi bilo gotovo zelo tiransko?
20 Zato mislim: Vsekakor je treba vsakomur pripisati njegovo krivdo, toda ne tudi tuje."
21 In spet Jaz govorim: "Prijatelj, s svojim ugovarjanjem Mi delaš veliko krivico! Mar ne vidiš, da ti nisva pustila, da bi sam oprav­ljal delo prav zaradi tega, ker že dolgo poz­nam tvoja stoična pravna načela?
22 Glej, breme tega, kar je zagrešila tvoja dozdevna pomanjkljiva vzgoja, je prevzel brat  Peter. In kar nalagaš v breme Stvarniku, to sem prevzel na svoje rame Jaz!
23 Si prepričan, da za svoj del nisi sam prav nič kriv? Ali moreš trditi kaj takega? Mar se nisi naučil Božjih zapovedi in posvetnih za­konov veljavnih za državljansko ureditev? Mar nisi bil tu in tam in vedel, da nameravaš grešiti?!
24 Čeprav te je vest opozarjala, nisi odne­hal, temveč si proti svoji glasni vesti storil zlo. Vprašam: Sta bila tudi tega kriva vzgoja in Stvarnik?
25 Ko si bil trdosrčen do revežev, čeprav so bili tvoji zemeljski starši zgled veliko­dušnosti, povej - je bila tega kriva vzgoja?
26 Ko si postal oblastiželjen bolj kot orel, medtem ko so bili tvoji starši iz vsega srca ponižni, kot zahteva Božja beseda, povej - je bila tudi tega kriva vzgoja ali celo Stvarnik?
27 Glej, kolikšno krivico delaš Stvarniku! Spoznaj to in bodi ponižen; kajti z vsem svojim opravičevanjem ne boš pri Bogu dosegel ničesar, kajti vsi lasje so prešteti! Ljubi Boga nadvse in svoje brate, pa boš našel pravo pravičnost! Tako bodi!"

21 Filozofsko neumni izgovor škofa. Martina ­Prijateljsko in Božje zrcalo vesti.

1 Škof Martin govori: "Boga ljubiti nad vse in bližnjega kakor samega sebe, to bi bilo seveda prav, samo če bi človek vedel, kako naj bi to naredil! Kajti Boga bi moral ljubiti z najčistejšo ljubeznijo in prav tako, kolikor se le da, tudi svojega bližnjega; toda od kod naj kateri od nas vzame takšno ljubezen, s čim naj jo zbudi v sebi?
2 Dobro poznam čustvo prijateljstva in poz­nam tudi ljubezen do ženskega spola; prav tako poznam otroško ljubezen do svojih staršev; samo ljubezni staršev do njihovih
otrok ne poznam! Ali pa je lahko ljubezen do Boga podobna eni od teh vrst ljubezni, ki v resnici temeljijo na nepoštenosti, saj so vse naravnane samo na ustvarjena bitja?
3 Trdim celo tole: človek kot ustvarjalno bitje lahko Boga, svojega Stvarnika prav tako malo ljubi kot urni mehanizem svojega izde­lovalca! Za to bi bila potrebna najpopolnejša Božja svoboda, s kakršno se lahko hvalijo le najsvobodnejši nadangeli, da lahko ljubijo Boga vredno Njegovi svetosti! In kje je glede tega čovek, ki stoji na najnižji nesveti stopnji in kje najpopolnejša Božja svoboda?
4 Samo Bogu bi moralo biti všeč, da bi ga njegove stvari ljubile tako kot se te ljubijo med seboj: kot otroci svoje starše, ali kot mladenič svoje lepo dekle, ali kot pravi brat drugega brata, ali tudi kot reven človek svo­jega najbolj nesebičnega dobrotnika, ali kot vladar svoj prestol, ali kot vsak človek samega sebe!
5 Za to pa manjka vidni objekt, celo sposob­nost, da bi si ta najbolj vzvišeni objekt kakor koli lahko predstavljali! - Kakšen je videti Bog? Kdo od ljudi je Boga kdaj videl? Kdo z Njim govoril? Kako pa lahko kdo ljubi neko bitje, o katerem nima niti najmanjše pred­stave! Bitje, ki niti ne obstaja zgodovinsko, temveč samo mitično (po izročilu), z vsakovrstnimi mističnimi (skrivnostno, temno)poetičnimi okraski, ki so vse­povsod preraščeni s starojudovsko strogo moralo!"

6 Zdaj govorim Jaz: "Prijatelj, povem ti, s tem nesmiselnim besedičenjem ne bi mogel nikoli očistiti niti nitke tvojega nadvse umazanega oblačila! Na svetu si imel dovolj objektov! Bila je množica revežev, vdove, sirote, množica drugih trpečih! Zakaj jih nisi ljubil - ko si vendar imel dovolj ljubezni, da si samega sebe ljubil nadvse?!
7 Svoje lastne starše si ljubil samo zaradi darov; če so ti dajali premalo, jim nisi ničesar bolj srčno želel kot smrti, da bi potem za njimi dedoval!

8 Svoje podrejene župnike si ljubil, če so ti pridno pošiljali bogate darove; če pa ti jih niso, si kmalu postal njihov najbolj neizprosni tiran!
9 Bogate in veliko darujoče ovce si blagoslavljal; revne, ki ti niso mogle veliko ali celo nič darovati, si odpravil s peklom!
10 Vdove si sicer ljubil, če so bile še mlade, lepe in bogate in so blagovolile storiti vse, kar ti je bilo prijetno, pa tudi bujne, poštene ženske sirote od 16 do 20 let!

11 Glej, pri ljubezni do takšnih objektov se je seveda nemogoče dvigniti do duhovnega gledanja ljubezni do najvišjega in vse ljube­zni najvrednejšega objekta!
12 Saj si vendar imel evangelij, najbolj vzvišeni nauk Jezusa Kristusa, kot glavno življenjsko šolo - zakaj nisi poskusil vsaj enkrat v življenju praktično porabiti vsaj eno besedilo, da bi tako izkusil, od koga je ta nauk?
13 Mar ni tam zapisano: ,Kdor Mojo besedo posluša in po njej živi, ta je, ki me ljubi; prišel bom k njemu in se mu bom sam ra­zodel!'
14 Glej, če bi kdaj le eno samo besedilo res preskusil na sebi, bi se gotovo prepričal, da je: prvič, ta nauk od Boga, in drugič, bi si Boga tudi znal predstavljati, tako kot si ga mnogi tisoči, ki so bili veliko neznatnejši od tebe!
15 Tako je zapisano tudi: ,Iščite in boste našli; prosite in se vam bo dalo, in trkajte, pa se vam bo odprlo!' - Si storil kdaj kaj takega?
16 Glej, ker od vsega tega nisi nikoli ničesar storil, zato tudi nikoli nisi mogel duhovno videti Boga. Zaradi tega je najbolj nesmiselno trditi, da zato ne najdeš nobene ljubezni do Boga, ker ti nikoli ni postal ob­jekt - ko bi ti vendar moral postati, če bi bil ti za to naredil vsaj malo!17 Vprašam te tudi, pod kakšno podobo si se lahko oprijel Boga s svojo umazano ljubeznijo, ki bi zmogla iz tvojega kamnitega srca izvabiti nekaj iskric za oživitev takšne Božje podobe v tebi? Glej, ti molčiš; Jaz pa ti bom povedal kako!
18 Poslušaj: Bog bi moral biti najlepša ženska, dati bi ti moral največjo oblast in največji sijaj in ti poleg tega še dovoliti, da bi spal z naj­lepšimi dekleti z nikoli pojemajočo moško močjo; in ti sploh privoščiti vse, kar bi ti tvoja domišljija predstavila kot prijetno in ti po možnosti na koncu celo čisto odstopiti Božje bitje, da bi potem ti lahko z vsem neskončnim stvarstvom počel, kar bi se ti zljubilo!
19 Glej, samo pod takšno podobo bi se ti zdelo božanstvo vredno ljubezni. Toda pod podobo ubogega križanega Jezusa ti je bil pojem `božanstvo' neznosen, zoprn, celo zaničljiv!

20 Zdaj boš seveda vprašal, kako naj v takšnih okoliščinah nekdo ljubi Boga z naj­čistejšo, Boga vredno ljubeznijo! Razlog za to je - kot rečeno - očitno samo ta, da ti Boga nikoli nisi hotel, spoznati in torej tudi nikoli ljubiti! Zato tudi nisi storil nič iz strahu, da ne bi morda prišel vate boljši duh, ki bi te vodil k ponižnosti, ljubezni do bližnjega in iz tega k pravemu spoznanju in ljubezni do Boga!
21 Glej, to je resnični vzrok, zaradi katerega zdaj sprašuješ, kako bi moral in kako bi lahko ljubil Boga! Če pa že svojih bratov ne ljubiš, ki jih vidiš in jih kljub temu ne maraš ljubiti, kako naj bi ljubil Boga, ki Ga še ne vidiš, ker Ga nočeš videti!
22 Glej, midva sva ti največja prijatelja in brata, pa naju v srcu nenehno zaničuješ, čeravno ti hočeva pomagati in te poznava do obisti! Zato spreobrni svoje srce! Začni naju ljubiti kot svoja dobrotnika, tako boš tudi brez svoje neumne filozofije našel pot do Božjega srca, kakor je prav in kot se spodobi! Tako bodi!"
23 In spet govori škof Martin: "Ja, ja, moj Bog ja, seveda imaš prav, jaz vaju ljubim in nadvse cenim zaradi vajine modrosti in s tem povezane moči, ljubezni, potrpežljivosti in vztrajnosti! In če ti, moj najljubši prijatelj, ne bi govoril z menoj tako, da iz tvojega govorjenja venomer spoznavam vso težo svo­jega prekletstva, bi se že zdavnaj prav zalju­bil vate! Toda ravno tvoja predirna besedna ostrina zbuja v meni prej prikrit strah kot pa ljubezen do tebe in tvojega prijatelja Petra! Govori torej z menoj bolj prizanesljivo in potem te bom tudi jaz na moč ljubil!"

24 Jaz pa mu pravim: "Prijatelj, kaj zahtevaš od Mene, kakor da bi ti tega kar najbolj ne omogočal, ne da bi Me k temu spodbujal?! Mar misliš, da je samo tisti, ki se laska, resničen prijatelj ali nekdo, ki si iz samega strahospoštovanja ne upa nekomu povedati resnice v obraz? Oh, kako zelo se motiš!
25 Ti si nekdo, na katerem ni niti za las dobrega! Nobeno plemenito delo ljubezni te ne krasi! Če si že kdajkoli storil kaj takega, kar je bilo pred svetom videti kot dejanje ljubezni, pa je bilo kljub temu vendarle stor­jeno le iz napuha. Kajti vse tvoje početje ni bilo nič drugega kot zla politika, za katero se je skrival oblastiželjni načrt.
26 Če si že dal komu skromno miloščino, je moral to zvedeti skoraj ves svet. Povej, ali je bilo to v skladu z evangelijem, po katerem naj desnica ne ve, kaj dela levica?
27 Če si dal komu tako imenovani dober cerkveni nasvet, je bil tudi ta zmeraj nara­vnan tako, da je na koncu voda pritekla na tvoj mlin!
28 Če si se kazal milostnega, se je to zgodilo samo zato, da bi svojemu podrejenemu prav nazorno pokazal svojo veličino!
29 Če si govoril z blagim glasom, si hotel s tem doseči to, kar dosežejo sirene s svojim petjem in hijene s svojim zavijanjem za gr­movjem! Neprestano si bil najpohlepnejša zver!
30 Skratka, kot že rečeno, na tebi ni bilo niti za las dobrega in bil si že popolnoma predan peklu! Gospod Bog pa se te je usmilil, te prijel in te hoče osvoboditi vseh peklenskih vezi! Mar misliš, da bi bilo to mogoče, ne da bi ti pokazal, kakšen si?!
31 Mar na Zemlji nisi nikoli videl, kaj naredijo urarji s pokvarjeno uro, ki jo hočejo spraviti v red, da bi bila spet uporabna. Glej, razstavijo jo na najmanjše dele, iz katerih je sestavljena, kar najskrbneje preiščejo vsak delček in ga očistijo, skrivljene izravnajo, hrapave obrusijo in dopolnijo kar manjka, nazadnje pa mehanizem sestavijo in potem ura spet deluje in rabi svojemu namenu! Mar misliš, da bi takšna čisto pokvarjena ura za­čela teči, če bi jo urar samo od zunaj lepo spoliral, notranjost pa pustil tako kot je?
32 Tudi ti si takšen urni mehanizem, v katerem ni niti en sam zob na kolesu dober! Da bi se poboljšal, je treba vse tvoje pokvar­jeno bitje razstaviti. Vse mora osvetliti večna nepodkupljiva resnica, da boš lahko opazoval samega sebe in videl, kaj vse je v tebi in na tebi pokvarjeno!
33 Šele potem, ko boš spoznal vse svoje napake, bodo lahko opravljali svoje delo groba in fina pila, klešče in končno krtača za čiščenje in poliranje, da bo iz tebe spet nastal po Božje urejen človek. In sicer popol­noma nov človek; kajti iz človeka, kakršen si zdaj, kaj takega ni mogoče narediti!
34 In če zdaj vse to počnem s teboj, povej: ali ne zaslužim za to tvoje ljubezni?"

22 Škof Martin se ponižno spozna, v njem se prebudi ljubezen - Spremenjena pokraji­na - Palača in njena umazana notranjost.

1 Škof Martin reče: "Ja, ja, čisto prav imaš, najljubši prijatelj! Šele zdaj se mi malo odpi­rajo oči. Tudi pravo ljubezen občutim v sebi, - zdaj te ljubim iz vsega srca! Daj, da te pritisnem na svoje srce, kajti zdaj vidim, kako hudoben in neumen sem bil in kako dobronameren si. 0 ti najčudovitejši pri­jatelj, tudi ti, moj prvi voditelj, odpustita mi mojo hudo, surovo slepoto!
2 Toda, toda kaj je to?! Kam je izginilo morje in kam naša ladja? Tu je vendar vse suho, najlepša dežela! Ah, te čudovite li­vade, ta prekrasni vrt, in tam, kjer je prej stala koliba, stoji zdaj palača, tako sijajna, kakršne še nisem videl. Le kako se je to zgodilo?"

3 Jaz rečem: "Glej, brat, to je rodila že najmanjša iskra prave ljubezni do naju, tvojih bratov in prijateljev! Osušila je morje tvojih grehov z vsemi zlimi posledicami, in blato tvojega srca spremenila v rodovitno zemljo. Revno kolibo tvojega spoznanja je ta iskriva ljubezni spremenila v palačo.
4 Toda, čeprav je vse to videti čudovito, ni nikjer niti sledu o kakšnem zrelem, užitnem sadu. Vse je še zelo podobno figovemu drevesu, ki ni imelo sadu v času, ko je bil Gospod lačen sadu figovega drevesa.

5 Zato je zdaj treba biti čimbolj dejaven in prebujeno ljubezen pustiti, da svobodno deluje; potem bodo ta drevesa še najprej rodila sad. Kajti glej, tako kot na svetu vse raste in zori v sončni svetlobi in toploti, raste in zori tudi tukaj vse v svetlobi in v ljubezni človekovega srca! Človekovo srce je večno sonce tega sveta!
6 V tem novem, boljšem obdobju boš imel kmalu obilo priložnosti, da boš zaposlil svoje srce ter razširil in okrepil njegovo moč. Ko­likor bolj ljubeče bo, toliko več blagoslova bo v tej pokrajini!
7 Pojdi z nama v to palačo, v njej se bomo podrobneje pogovorili o tvojem novem stanju. Od tod boš tudi kmalu odkril obilo priložnosti, ki bodo povsem zaposlile tvoje srce. Pridi torej, brat in hodi za nama! Tako bodi!"
8 In že smo v palači, katere notranjost še zdaleč ni videti tako čudovita kot njena zu­nanjost. Škof Martin je kar nekoliko ra­zočaran, zato se ne more obvladati in satiri­čno pripomni:
9 "Ne, toda to je samo paša za oči! Na zunaj kraljevska bleščava, noter revščina! Kdor je to naredil, je slabo mislil! Videti je nekako tako kot da stavba noter sploh še ne bi bila gotova, temveč samo od zunaj za oko lepo okrašena!
10 Ljuba prijatelja, odkrito vama moram priznati: prejšnja koča bi mi bila milijonkrat ljubša! Ah, koliko umazanije je še tu noter! Poslušajta, v tej umazaniji jaz, ki ljubim čis­točo, skorajda ne morem vzdržati!
11 Prijatelja, ljuba prijatelja, prosim vaju, vrnimo se ven, v čudovito naravo! Kajti v teh umazanih prostorih ne bi bil sposoben niti ene dobre misli in bi lahko prej postal slabši kot pa boljši; kajti do sobnih smeti čutim prav poseben odpor!"
12 Spet govorim Jaz: "Poslušaj, ljubi brat in prijatelj, dobro vem, da ti notranjost te palače ne more biti všeč. Toda gotovo boš tudi ti uvidel, da notranjost tvojega srca, ki je prav takšna kot ta palača, prav tako malo ugaja Gospodu Bogu, kot te najbolj umazane sobane tvojim očem!
13 Na svetu si gotovo med poganskimi baj­kami slišal tudi o Herkulovih dvanajstih težkih delih, ki jih je moral ta junak opraviti, da je bil sprejet med bajeslovne bogove? Med temi deli je bilo tudi znano čiščenje hleva!
14 Kaj je storil bajeslovni junak Herkul? Glej, skozi veliki hlev je napeljal celo reko in ta je kmalu odnesla ves gnoj v čudežno kratkem času iz hleva!
15 Zato ti svetujem: napelji tudi ti tok I ubezni skozi stari grešni hlev svojega srca, pa bo takšen tok umazanijo iz tvojega srca naj­hitreje odplavil!
16 Ko smo bili še na morju, ki je nastalo iz tvojega potopa grehov, je zadostovala iskrica ali kapljica prave ljubezni in morje se je posušilo in blato se je spremenilo v rodovitno zemljo!
17 Ta iskrica, ki jo je pri tebi spočel samo
Moj govor, torej zunanje sredstvo, se je zaradi tega lahko dotaknila samo zunanjosti tvojega srca in ga očistila. Toda notranjost tvojega srca je še ostala nespremenjena: resnični Avgijev hlev, ki ga lahko očistiš edino sam. In to, kot sem že dejal, s tokom prave ljubezni do naju, tvojih bratov in na­jvečjih prijateljev, in tudi do tistih, ki ti bodo kmalu tu in tam stopili pred oči in zahtevali tvoje srce!
18 Poglej skozi to okno! Kaj vidiš tam, pre­cej daleč od tu proti polnoči?"

23 Prvo dobro delo škofa Martina in usmiljenje do ubogega novega prišleka v onstranstvu.

1 Škof Martin pravi: "Vidim veliko zelo razca­panih ljudi, ki hodijo s hudo počasnimi, šepa­jočimi koraki. Zdi se, da so brez strehe nad glavo. Verjetno imajo tudi prazne želodce in njihovo srce najbrž tudi ni najbolj veselo.
2 Prijatelj, smilijo se mi ti najbednejši popotniki. Dovoli mi, da grem tja in jih pripeljem semkaj, jih tu sprejmem in kar se da dobro oskrbim! Četudi so te sobe umazane, jim bo vendarle v njih bolje kot na tistih mrzlih in turobnih poteh, po katerih se človek spotika v tisto meni dobro znano smer, kjer postaja, če ji slediš, vedno slabše!"

3 Jaz rečem: "Dobro, zelo dobro, pojdi in stori, kar ti veleva srce. Toda ne sme te odvrniti, ko boš odkril, da tisti popotniki niso tvoje, temveč luteranske veroizpovedi!"
4 Škof Martin reče: "To mi je res nekoliko neprijetno. Toda zdaj je že vseeno, ali Luter, Mohamed, Jud ali Kitajec! Skratka, vsakemu človeku je treba pomagati!
5 Škof Martin, še v preprostem kmečkem oblačilu, se poslovi, odhiti za popotniki, jih kliče in vpije, naj ga počakajo. Popotniki obstanejo in čakajo našega škofa Martina, da bi zvedeli, kaj hoče. Tudi ti so šele prispeli z Zemlje v duhovni svet, zato ne vedo, ne kod ne kam.
6 Škof Martin dohiti to žalostno druščino in ji zelo prijazno govori: "Dragi prijatelji, le kam ste se napotili? V Božjem imenu vas prosim, obrnite se in mi sledite, sicer boste propadli! Kajti smer v katero greste, vodi naravnost v prepad, ki vas bo vse za večno požrl!
7 Jaz pa že precej časa prebivam tukaj s še dvema prav ljubima prijateljema in vem, kakšna je ta pokrajina tu, zato vas lahko posvarim.

8 Poglejte tja, proti poldnevu! Tam boste ugledali palačo, ki je od zunaj lepša kot od znotraj, vendar to ni pomembno! Streho in tudi košček kruha bomo v njej vendarle našli in to bo vsekakor boljše, kot potovati naprej po tej poti, ki vodi v pogubo! Zato ne pre­mišljajte dolgo, temveč se pri priči obrnite in mi sledite; Bog mi je priča, da vam to ne bo škodovalo!"
9 Eden od popotnikov pravi: "Dobro, sledili ti bomo. Toda glej, da nas ne pripelješ v kakšno katoliško hišo! Tam ne bi vzdržali, kajti ni je stvari, ki bi se nam tako zelo upirala, huje kot kuga smrdeči rimski katoli­cizem, posebno papež, njegovi škofje in zo­prno meništvo rimske hotnice!"
10 Škof Martin govori: "Kaj papež, kaj škof, kaj menih, kaj Luter, kaj Calvin, kaj Mo­hamed, kaj Mojzes, kaj Brahma, kaj Zoroaster?! To velja samo na neumnem svetu; tukaj v kraljestvu duš in duhov vse te neumne zemeljske razlike prenehajo! Tu velja samo eno geslo, in to se imenuje ljubezen! Samo s to je tukaj mogoče napre­dovati; vse drugo šteje toliko kot nič!
11 Ko sem bil jaz na svetu, sem bil rimski škof in sem bil zaradi tega neznansko domišljav. Ko pa sem prispel semkaj, sem kmalu spoznal, da to, kaj je bil kdo na svetu nič ne pomeni, temveč da je vse odvisno le od tega, kaj je kdo na svetu storil, in kako in pod kakšnimi pogoji!
12 Zaradi tega se tudi vi ne dajte premotiti niti Lutru niti Calvinu, temveč sledite meni! Ne bo vam žal! Če pa vam pri meni ne bo všeč, vam je ta pot še vedno odprta!"

13 Voditelj te družbe govori: "Dobro, zdiš se mi precej moder mož; zato ti bomo sledili v tvoje domovanje! Toda že vnaprej prosimo, da nam tam doli ne bi kdo govoril o religiji; kajti najbolj zoprno nam je vse, kar se imenuje religija!"
14 Škof Martin reče: "No, prav! Govorite, o čemer hočete. Postopno se bomo, upam, še bolje spoznali in na meni nikoli ne boste odkrili ničesar, kar bi vas lahko kakor koli užalilo. Zato le pogumno in veselo na pot, da dobite prostor v mojem, in še posebno mojih prijateljev in bratov domovanju!"
15 Škof Martin gre naprej, karavana tridesetih ljudi pa mu sledi.Vodi jih nara­vnost proti palači in v njej spet naravnost k Meni in Petru.Ko prispe, Mi vesel govori:
16 (Škof Martin:) "Poglej, moj ljubi prijatelj in brat v Gospodu Bogu, vse sem srečno pripeljal semkaj.Zdaj pa bodi tako dober in mi povej, v katere sobe jih bomo spravili. Prosim te tudi za nekaj kruha, da se okrepčajo, kajti gotovo so že zelo lačni."
17 Jaz rečem: "Tam, kjer so vrata proti večeru, je velika, dobro opremljena soba! V njej bodo našli vse, kar potrebujejo. Ti pa se potem vrni, kajti urno moramo na pomem­bno, neodložljivo delo."
18 Škof Martin stori, kar sem mu ukazal in družba se zelo veseli, ko stopi v lepo opre­mljeno sobo, ki jim jo je dodelil škof Martin. Potem, ko se vselijo, se škof hitro vrne in vpraša po novem delu.

24 Novo delo škofa Martina: gašenje požara in reševanje življenja - Sprejem in oblačenje pogorelcev.

1 In Jaz pravim: "Vidiš tam proti severu požar? Tja moramo pohiteti in ustaviti ogenj, sicer bo trpela vsa ta pokrajina. Kajti duhovno zli ogenj uničuje veliko huje kot naravni zemeljski. Zato le hitro pot pod noge!"
2 Hitimo na kraj požara in že smo tam. Nad­vse revna vas je vsa v plamenih, množica naj­bolj siromašnih, čisto golih ljudi beži iz gorečih koč. Toda sredi vasi stoji nekoliko boljša hišica z mostovžem; na njem žalostno kliče na pomoč pet ljudi; plameni pa se že dvigajo proti njim in grozijo, da jih bodo zdaj zdaj pogoltnili.
3 Naš škof Martin to zagleda in zakriči: "Prijatelja, za Božjo voljo, kje je tu kaj lestvi podobnega, da splezam k tem najrevnejšim in jih, če je le mogoče, z vajino pomočjo, še rešim?"
4 Jaz rečem: "Glej, ravno tu pri naših nogah
je nekaj takšnega! Vzemi in stori, kar ti veleva srce!"
5 Škof Martin hitro pograbi lestev in teče z njo do hišice z mostovžem, ki je že vsa obdana s plameni. Lestev nasloni na mostovž, se pogumno vzpne skozi plamene in tam naloži dva človeka, ki sta se že zgrudila, na svoja ramena in ju kar najhitreje odnese navzdol, trije močnejši pa gredo tik za njim. V minuti je rešil življenje petim dušam.
6 Ko je končal delo, je prišel kar se da hitro nazaj k Meni in govoril (Škof Martin:) "O hvala Bogu, da mi je uspela ta rešitev!Sem že mislil, da se mi bo tokrat moja gorečnost maščevala; pa vendar - Bog bodi zahvaljen! - je ravno še uspelo.
7 Ah, prijatelja! To pa je bila vročina, tisoč tisoč! Moji lasje so gotovo kar lepo skrajšani? Toda kaj bi to, da so le ti reveži rešeni! 'Ta dva sta seveda že skoraj umrla in bil je res skrajni čas za rešitev iz plamenov. Toda zdaj spet oživljata, in to, moja najljubša prijatelja in brata, mi je ljubše, kot če bi zdaj prispel do blaženosti vseh treh ali sedmih nebes.

8 Kajne, brata in prijatelja! Te reveže, ki sem jih rešil, in številne, ki so zdaj brez­domci, in ki tu zunaj goli tavajo naokrog in tožijo, bomo vse sprejeli v našo palačo! O, ljuba brata, gotovo, gotovo; privoščita mi to veselje!"
9 Jaz rečem: "Seveda, saj smo predvsem zaradi tega prišli sem. !Poda zdaj moramo tudi ogenj pogasiti.Ko bo to opravljeno, bomo prav veselo odšli s temi reveži domov. Zato zdaj takoj poprimimo za delo, da ne bo ogenj uničil še več okrog sebe!"
10 Škof Martin reče: "Vse bi bilo dobro, če bi imeli pri roki majhen ocean! Toda tu ne moremo odkriti niti kapljice vode. Brez vode pa bo najbrž težko šlo?"
11 Jaz rečem: "Glej, tam na tleh leži palica, podobna tisti, ki jo je nekoč nosil Mojzes. Poberi jo in jo z vero porini v zemljo, pa bomo imeli pri priči veliko vode; kajti ta pokrajina je zelo močvirna! Stori torej tako!"
12 Škof Martin takoj naredi, kot mu je bilo svetovano in pri priči brizgne močan izvir iz tal. Potem pravi: "Tako, tako, tako je prav - zdaj je že dobro. Zdaj pa le posode sem!"
13 Jaz rečem: "Prijatelj, dovolj je! Voda bo že sama naredila, kar je treba; kajti ta mogočni izvir bo kmalu zadušil ogenj, zato se lahko z našimi ubogimi rešenci napotimo domov ter se tam nekoliko odpočijemo in se okrepčamo za drugo delo. Pojdi zdaj in pripelji vse k Meni!
14 Škof Martin gre najboljše volje in pripelje vse reveže semkaj. Odpravimo se proti naši palači in ko dospemo, takoj na­mestimo reveže v drugo, prostorno sobo.
15 In ko so v sobi, še čisto goli, škof Martin sleče svojo kmečko suknjo in jo ogrne tis­temu, ki se mu je zdel najrevnejši in najsla­botnejši. Svoj telovnik pa da drugemu, ki se mu je tudi zelo smilil, zato ga vsi hvalijo.
16 Toda zdaj se pokaže pravega moža in pravi: "Moji ljubi revni prijatelji in bratje, ne mene, temveč Boga in ta dva prijatelja hvalite! Kajti mene samega sta ta dva tu šele pred kratkim sprejela in od njiju sem bil prejel največ dobrih del. Sam sem samo nevredni hlapec teh prijateljev nesrečnih ljudi. Vendar sem zelo vesel, ker ste rešeni in to veselje je zdaj moje največje plačilo!"
17 Jaz rečem: "Tako je prav, Moj ljubljeni brat! Tako si iz Savla postal Pavel.Nadaljuj tako, pa boš kmalu vreden Meni in Mojemuprijatelju in bratu stati ob strani. Zdaj pa pojdimo v našo sobo!"

25 Razlika v mišljenju v tostranstvu in onstranstvu - Uvod v živo znanost analogij. Martinova želja po dejanjih in utrujenost v spoznanju.

1 Zdaj pridemo v našo sobo, ki sicer ne blesti od bogastva, vendar je izredno okusno urejena.
2 Ko škof Martin vstopi vanjo, ostrmi nad njenim nepričakovanim preprostim sijajem in govori: "Toda najljubša prijatelja in brata, le kdo je v tem kratkem času, ko nas ni bilo, to sobo očistil in jo tako ljubko uredil? Prej je bila bolj prostaška kot najnavadnejša kmečka izba. Tudi okna se mi zdijo veliko večja in mize in stoli tako čisti in okusno razmeščeni. Povejta mi vendar, kako se je to zgodilo?!"
3 Jaz rečem: "Ljubi brat, to se je zgodilo čisto preprosto in naravno. Glej, če hoče kdo na svetu polepšati svoje stanovanje, naredi s svojim razumom načrt in pokliče različne obrtnike in umetnike in ti potem olepšajo stanovanje po njegovem načrtu.
4 To lepšanje pa traja na Zemlji bolj dolgo zaradi tega, ker ga ovira vztrajnost materije, ki jo je šele treba obdelati. Tukaj pa ta ovira odpade in tako se načrt razuma tudi takoj uresniči. Kajti to, kar tukaj popolni duh misli in obenem zamišljeno tudi hoče, se tudi ures­niči tako kot si je zamislil.

5 Seveda je tukaj v večnem duhovnem svetu mišljenje popolnoma drugačno kot na svetu. Na svetu je sestavljeno iz idej in podob, ki so vzete stvarem sveta in iz nji­hovega gibanja in spreminjanja. Tukaj pa je mišljenje sestavljeno iz sposobnosti duha, ki jih Bog umesti vanj, in se prebudijo z ak­tivno ljubeznijo do Boga in bližnjega ter jih osvetli Božja svetloba.
6 Glej, ta soba je zdaj narejena samo iz tvoje, zdaj že svobodno aktivne ljubezni do bliž­njega. Toda še samo preprosto nežna je zaradi tega, ker se v tebi Božja svetloba še ni vko­reninila in pognala globlje v tvoje življenje. Ko se bo zgodilo tudi to, se boš tega popolnoma zavedal in boš lahko sam pri sebi o tem razmišljal. Toda k temu spada pravo spoznanje Boga in to ti še manjka, boš ga pa kmalu dosegel, če boš v svoji ljubezni čedalje bolj rasel. Zdaj pa sedimo za mizo, kjer nas že čaka primerno okrepčilo. Tako bodi!"
7 Škof Martin govori: "Ja, ja, tako je! Tu je sicer vse čudovito, resnično čarobna `mizica-pogrni se'. Toda na čudeže se je treba tu prav tako navaditi, kot na Zemlji na naravne čudeže, ki jih sicer tudi dandanes noben človek popolnoma ne razume in ne pozna, toda nihče se jim ne čudi, ker smo se na vse takšne nerazumljive stvari navadili. In tako bo tudi tukaj.
8 Nisem preveč navdušen za popolno razumevanje Božjih čudežev. Vzdržati se da, četudi človek ne spozna vsega, kar se pojavi, do poslednjega vzroka. Če bom stalno dobi­val delo in poleg tega včasih malce počitka in okrepčila, kakršno je prav zdaj pred nami na tej lepi mizi, in če bosta ob meni vidva, potem si za vso večnost ne želim nič boljšega!
9 Boga poznam zdaj tako od daleč, da je
resnično v nekakšni večno nedosegljivi svet­lobi, v kateri je On svet, nadvse svet, vse­mogočen in neskončno moder. Več vedeti in poznati o Njem, Neskončnem, bi se mi zdel celo smrten greh. Zato pustimo to, kar je za nas neskončno nedosegljivo in bodimo zado­voljni in hvaležniza to, kar nam Njegova dobrota najbolj milostno daje!"
10 Jaz rečem: "Dobro, dobro, moj ljubi brat, sedimo h kruhu in ti, Peter, prinesi tam iz kamrice tudi z vinom napolnjeni kelih!"

26 Martinova skromnost in ponižnost, ‑ Blagoslovljeni obed ljubezni za Gospodovo mizo.

1 Zdaj sedimo za mizo in Peter prinese vino poleg toge(starorimsko vrhnje oblačilo) za škofa Martina in pravi: "Tu, brat, ker si dal svoj suknjič in srajcorevežem, obleči zato to nekoliko boljšo suknjo in v tem oblačilu uživaj obed, ki je pred nami!"
2 Škof Martin opazuje lepo svetlomodro suknjo s škrlatnimi obrobami in govori: "Ah, ah, to je za enega od nas vendar veliko prelepo in prečudovito! Le kaj ti je padlo v glavo? Jaz - ubogi grešnik od glave do pete ­in takšno oblačilo, kakršno je nosil zveličar Jezus na Zemlji, najvrednejši od vseh ljudi! To bi bilo vendar nezaslišano zasmehovanje!

3 Ne, ne, tega ne storim! Četudi Jezus ni bil ravno Bog, za to so ga naredili neumni ljudje, je bil vendarle najmodrejši in najboljši od vseh, ki so kdaj prebivali na Zemlji. Bil je najpopolnejši človek brez greha in z njim je imel Bog gotovo lahko največje veselje. jaz pa sem in sem bil najbolj nepopoln človek, poln grehov. Zaradi tega nikoli in nikdar ne morem obleči njegovega oblačila!
4 Res, prijatelja, raje ne poskusim niti griž­ljaja kruha in niti kapljice tega vina, kot da bi tako nevreden, kakršen sem, oblekel to Jezusovo oblačilo. Dajta mi kakšno drugo, zame primerno cunjo. Dovolj je, da sem na svetu nosil Melkizedekova oblačila in sem moral to neumnost drago plačati: za večno prihodnost bom pa z Božjo pomočjo pamet­nejši!"
5 Jaz rečem: "Tudi prav, kakor hočeš! Tu te nihče k ničemur ne sili. Zato zdaj jej in pij brez takega oblačila. Zgodi se!"
6 In spet govori škof Martin: "To me pa veseli, le nobenega razkošja za nikogar izmed nas! Toda, ljuba brata, zdaj vaju pa prosim nekaj drugega; poslušajta! Res, da sem tudi jaz že lačen in žejen, toda naši ubogi varovanci so gotovo še bolj. Privoščita mi zato veselje, da meni namenjeni del pre­pustim tem revežem in jim ga sam odnesem. Veselje, da sem jih nasitil, naj tokrat poteši moje srce!"
7 Jaz rečem: "Najljubši brat, takšna želja tvojega srca je tudi Meni v največje veselje! Toda tokrat naj ostane samo pri želji, kajti za tvoje reveže je že najbolje poskrbljeno. Zato le sedi zdaj k Meni ter jej in pij po mili volji! Po obedu bomo obiskali reveže, in jim poiskali kakšno primerno zaposlitev. In tako naj se zgodi."
8 Peter govori: "Gospod in učitelj, Ti razdeli kruh in vino; kajti vse mi veliko bolj tekne, če Ti razdeliš, kot pa, če si sam vzamem! Prosim te za to, najljubši Gospod in Moj­ster!"
9 Jaz rečem: " ja, ja, ljubljeni brat, to ti iz vsega srca rad storim, če le ne bo motilo najinega ljubega prijatelja in brata!"
10 Škof Martin: "Niti najmanj, najljubša pri­jatelja in brata! Dobro poznam sekto tako imenovanih lomilcev kruha - najbrž sta ji na svetu pripadala tudi vidva? Samo to tukaj, v duhovnem svetu, tako in tako ni pomem­bno. Komur se zdi, da ga takšni pobožni spomini razvedrijo, naj dela, kar se mu zdi dobro. jaz pa se zdaj zlahka odpovem vsemu, kar le malo diši po kakšni ceremoniji. Na svetu sem imel vsega tega toliko, da se mi zdaj prav upira.
11 Zato mi je vseeno, ali kruh razlomita, razrežeta ali razžagata; da je le ob pravem času kaj za pod zob! Strinjam pa se s tem, da hišni gospodar razdeli kruh svojima dvema služabnikoma, saj veliko bolj tekne košček kruha, ki ti ga je nekdo dal, kot tisti, ki si si ga vzel sam!"
12 Jaz rečem: "Dobro, če te ne moti, bom razlomil kruh, ga blagoslovil in vama ga razdelil!"
13 Zdaj lomim kruh, ga blagoslavljam in nato dam obema.

14 Peter skoraj joče od veselja, škof Martin pa se prijateljsko smeje, objame Petra in govori: "Si pa res dobrodušen človek! Lom­ljenje kruha te je gotovo spomnilo na zelo vzvišen, morda resničen, še verjetneje pa pobožno izmišljeni prizor dveh učencev, ki sta potovala v Emavs? Odkrito moram priz­nati, da je tudi mene že večkrat ganil do solz.
15 Prvič, se v njem skriva resnično lep in vzvišen pomen. Drugič, pa človeka napolni s hrepenenjem in željo, da bi se to res lahko zgodilo: slabotni, kratkovidni človek ne posluša in ne sanja o ničemer raje kot o čudežih, posebno če si njegova domišljija lahko predstavi najvišje božanstvo, kako incognito(neprepoznavno)  osebno součinkuje pri kakšni takšni davni priložnosti. Pri kakšni sočasni bi bila vsa zadeva videti veliko bolj neverjetna.
16 Torej, najljubši gospod, Mojster in pri­jatelj, le lomi kruh! Tudi meni je všeč tapobožni način!
17 Slišiš, ljubi prijatelj, ta kruh je pa ču­dovit! In vino - non plus ultra (neprekosljivo)!  Res, na zemlji gotovo nikoli nisem okusil kaj boljšega. Ali je morda to tudi kakšno miselno vino, torej vino duhovne narave?Nič za to! Naj rase, kjer hoče, le da je dobro. Bog bodi hvaljen in čaščen vekomaj za ta najčudovitej­ši obed! Zdaj pa bo že spet mogoče delati, če bo treba tudi najtežje delo!"
18 Jaz rečem: "Tudi Mene veseli, da vama je dobro teknilo; bodi vama blagoslovljeno! Zdaj pa hitro k našim revežem in poglejmo, kako se počutijo!"


27 Martinove nenavadne izkušnje s sprejetimi - Martin hoče poučevati in bo poučen.

1 Zdaj se odpravimo k prvim tridesetim, ki jih je škof Martin sam pripeljal semkaj.Ko vstopimo, ležijo na obrazih in kličejo: "O Gospod, o Gospod, Ti veliki, vzvišeni Bog v Jezusu Kristusu, ne pridi k nam! Kajti preve­liki grešniki smo in nismo vredni niti naj­manjše milosti! Tvoja bližina je čez vse sveta, za nas nevzdržna!"
2 Škof Martin se ozira naokrog, da bi videl, kje je trideseterica ugledala Jezusa. Toda še zmeraj ne vidi nič in Me vpraša: "Ljubi prijatelj, kaj je s temi reveži? Ali so znoreli ali so morda zaspali zaradi vina, ki so ga gotovo tudi uživali in vidijo zdaj luteransko ali rimsko sanjsko prikazen?"
3 Jaz rečem: "Ne, ne, gotovo ni nič takega; v svoji zavesti mislijo, da sem On in so zaradi tega tako glasni."
4 Škof Martin govori: "No, torej gre vendarle za nekakšno duhovno slabost, samo nekoliko drugače motivirano, kot sem si mislil. Sicer pa menim, da imajo prav, da častijo zdaj Tebe, svojega največjega dobrotnika, kot najvišje bitje. Mislim, vsak dobrotnik tvoje vrste nosi v sebi veliko pravega božanstva, in če je čaščen, je čaščeno tudi božanstvo v njem. - Kaj naj storimo s temi reveži?"
5 Jaz rečem: "Zapustili jih bomo, saj si to želijo, ter se odpravili k drugim. Kajti če menijo, da za zdaj ne morejo prenesti moje bližine, jih ne borno še naprej mučili; sča­soma se bo že uredilo!"
6 Škof Martin reče: "Ta, ja, tako je prav! Na kolenu ni mogoče zlomiti nič močnega; zato pojdimo hitro k drugim, rešenim iz ognja. Zelo se jih veselim!"
7 Zdaj hitimo k drugim. Ko pridemo do vrat, pravim škofu Martinu: "Brat, vstopi najprej ti in jim napovej Mene in Petra! Če bodo želeli, born vstopil k njim, če Me pa ne želijo - to boš zlahka razbral iz njihovih besed - se hitro vrni, da se bomo lahko potem lotili drugega dela!"
8 Škof Martin takoj stori, kar sem mu naročil. Ko pride do rešenih iz plamenov, naredi patetičen, uraden obraz in pravi: "Ljubi pri­jatelji, gospod in Mojster te hiše vas želi obiskati, če vam je to prav. Če vam tokrat njegov obisk ni dobrodošel, mi to povejte in ne bo vas obiskal. Jaz, prijatelj, pa menim tole: Ker je gospod in Mojster te hiše nadvse dober in mil, si zaželite, da pride k vam! Toda svobodni ste in lahko storite, kar hočete. Torej se odločite!"
9 Rešenci pa so vprašali škofa Martina: "Ali sploh veš, kdo je gospod in Mojster te hiše?"
10 Škof Martin odgovori: "Tega niti sam ne vem natančno, vendar to tukaj v duhovnem svetu ni tako pomembno. Do­volj je, da iz izkušenj vem, da je nadvse dober in moder mož. Če bi hotel vedeti več, bi bilo celo nespametno. Zato se za zdaj tudi vi zadovoljite s tem, kar sem vam s čisto vestjo povedal o njem. In odgov­orite mi na vprašanje, ki sem vam ga postavil."
11 Eden od dru.ae rešenih govori: "Toda prijatelj, zakaj si tako zahrbten in nam hočeš prikriti Najsvetejše in Najvišje?
12 Glej, Gospod in Mojster te hiše je vendar tudi edini Gospod, Stvarnik in večni Mojster nebes in vseh sonc in svetov v vsej neskončnosti, pa tudi vseh ljudi in angelov v Jezusu Kristusu!
13 Kako moreš reči, da Ga ne poznaš pobliže! Si mar slep in si nisi še nikoli ogledal Njegovih prebodenih rok in nog, ki smo jih mi odkrili že na prvi pogled?
14 Opazuj samo Njegovo milo resnobo, Nje­govo veliko ljubezen in modrost in položi svoje roke na Njegovo prebodeno stran, tako svoje roke na Njegovo prebodeno stran, tako kot je storil Tomaž; potem boš gotovo še bolj jasno kot mi, najrevnejše pare, spoznal, kaj vse je ta tvoj gospod in Mojster!
15 Glej, ne da v svojih srcih ne bi želeli, da On, najbolj vzvišeni, večno Najsvetejši pride k nam v to sobano Svojega usmiljenja. Toda mi vsi smo prehudi in grobi grešniki in nismo vredni takšnega obiska, tega, da bi Bog prišel k Svojim poslednjim in najnižjim ustvarjenim bitjem, ki so na Zemlji to­likokrat kar najbolj sramotno zlorabljali Nje­govo ljubezen in potrpežljivost!
16 Zato sporoči, ti najsrečnejši prijatelj svo­jega Boga in Gospoda, ki ga ne poznaš ali nočeš poznati: Naše srce hrepeni in je zmeraj hrepenelo po Njem; toda naši grehi so nas naredili preveč grde, umazane, gole in smrdeče, da bi si mogli želeti, da bi On prišel k nam!
17 Mi skoraj ginevamo od sramu, da smo tukaj v tej hiši, kjer zdaj stanuje predvsem zaradi grešnikov, da jim izkazuje Svoje us­miljenje. Kaj bi se šele zgodilo z nami, kam bi se skrili, če bi prišel prav k nam?
18 Zato Ga ti, najsrečnejši prosi, naj nam najnevrednejšim prizanese; vendar ne naša, ampak Njegova najsvetejša volja naj se zgodi!"

28 Martin kot slepi racionalist v škripcih.

1 Škof Martin reče: "Oh, oh, oho, le kaj vam pride na misel! Bog, najvišje, neskončno bitje, ki prebiva v večno nedosegljivi svet­lobi in s svojo vsemogočnostjo napolnjuje neskončnost, se bo menda kdaj pokazal v človeški podobi in delal z rokami tako kot mi?!
2 Bog pač napolnjuje takšne ljudi in duhove s svetlobo Svoje milosti - nekatere bolj, druge manj. Toda zato je med Bogom in človekom še zmeraj neskončen prepad.
3 Jezusu je bila sicer izmed vseh ljudi dana največja Božja moč, vendar zaradi tega še ni bil Bog, prav tako kot to nismo mi. - Noben misleči človek in duh ne more tega sprejeti, ker hi potemtakem moral verjeti tudi, da je mali planet Zemlja glavno središče vsega stvarstva, takšni trditvi pa bi sonca gotovo vsaj nekoliko nasprotovala!
4 Zato le lepo po pameti tukaj v večnem kraljestvu duhov! Dovolj je, da smo na svetu živeli tako neumno zmedeno in imeli kruh, vino in neredko rezljane podobe za božanstva, v Soncu pa v resnici najčudovitej­šo podobo božanstva.
5 Glejte mene in oba moja najljubša in najboljša prijatelja kot to, kar smo, pa se boste znebili neumnega strahu!
6 Dobro vem, da je gospod in Mojster te hiše mogočnejši in modrejši kot mi vsi sku­paj. In morda je res tisti Jezus, ki nam je dal najmodrejši nauk. Toda za Boga vam ga ni treba imeti, temveč samo za to, kar je, nam­reč - kot sem že prej omenil - najboljši, najbolj moder in tako torej tisti človek na Zemlji, ki je najbolj poln Božje moči!
7 Saj vendar veste, kako so ga na svetu umorili najbolj bedni ljudje! Mi lahko dom­nevate, da bi se Bog, kot prvi temelj vsega bivanja in življenja, zares lahko pustil ubiti bednim ljudem? 
8 Kaj bi se zgodilo s hišo, če bi bili njeni temelji uničeni? Nedvomno bi se kmalu zrušila.
9 Le kaj bi se zgodilo s celotnim stvarstvom, ki je pravzaprav hiša Božja, v trenutku, ko bi uničili Boga samega? Le kdo bi mogel živeti brez Boga? Ali ne bi Božja smrt že veliko pred tem uničila vse življenje in vso bit?!  Zato, moji najljubši prijatelji, samo lepo po pameti tukaj v duhovnem svetu!"
10 In spet spregovori eden iz družbe: "Prijatelj, na videz si sicer govoril zelo modro, da bi nas potolažil. Samo ti si od cilja bolj oddaljen kot mi, čeprav si nenehno z Gospodom, medtem ko se moramo mi, ubo­gi grešniki, pred Njim primerno globoko sramovati in se Ga bati!
11 Kot grešnik ti povem, da se, kar zadeva pravo modrost, nisi naučil niti poštevanke - pa že hočeš soditi o notranji Božji modrosti? Če Boga ceniš samo po volumnu (razsežnost), se ti bo Jezus seveda še dolgo zdel premajhen - maj­cen. Če pa pomisliš, da Bog ni naredil samo sonc in zemelj, temveč tudi komarje, se ti bo morda vendarle posvetilo, da se Bog ukvarja tudi z najmanjšimi stvarmi prav tako kot z največjimi. In da se ljudem namenoma kaže kot človek, da jih uči in vodi po pravi poti! Kot sonce vseh sonc pa bo gotovo vodil tudi sonca!
12 Ljudje pa razumemo samo človeka in tako tudi Boga samo v človeku Jezusu. Sonc pa ne razumemo, zato ta za nas brez Jezusa ne bi mogla biti božanstva!

13 Glej, takole mislim! Pojdi in bolje spoz­naj svojega in našega gospodarja, potem se znova vrni in nam povej, ali nisem imel prav!"
14 Škof Martin zapusti družbo in se osupel vrne k nama.

29 Gospod se da slepemu Martinu spoznati kot Jezus.

1 Ko pride škof Martin k Meni, nemudoma pove: "Toda, moj najboljši Gospod, Mojster, prijatelj in brat, kar lepo si mi povrnil za mojo prirojeno neumnost! Zdaj res ne vem: ali sem norec jaz - ali pa oni tam notri, ki jih ločijo od nas samo vrata.
2 Ti se te pravzaprav še bolj bojijo kot prejšnji in te nimajo samo za nekdanjega ustanovitelja vere, Jezusa, temveč tudi za najvišje božansko bitje, in to s tolikšno filo­zofsko konsekvenco (doslednostjo), ki se ji ni mogoče upirati niti z gorami nasprotnih dokazov.

3 Povej mi tudi ti, najljubši prijatelj, za kaj pravzaprav gre? Kako je mogoče, da imajo te uboge duše ali duhovi o tebi tako čudno predstavo? Zdaj tudi jaz vidim znana zna­menja ran na tvojih rokah in nogah in skoraj ne dvomim, da si ti res nekdanji odrešenik Jezus; toda Bog? Jezus in Bog obenem? To je - dovoli mi - le nekoliko preveč!
4 In vendar tile tu notri predrzno trdijo, da je tako. Od kod jim torej take predstave o tebi? Ali pa imajo navsezadnje vendarle prav? To bi bilo več kot preveč za takšno ubogo dušo kot je moja! Prijatelj, če bi bilo to, čeprav tega ne razumem, vendarle res, si tudi jaz sam od groze ne bi znal pomagati! 0 prijatelj, zdaj še vedno prijatelj - pojasni mi vendar to in me pomiri!"
5 Jaz rečem: "Prijatelj in brat, ti si bil ven­dar sam škof na svetu in si o Jezusu, Križanem, pridigal in dokazoval njegovo božanstvo celo v najmanjšem delcu hostije! Glej, vsi ti, ki smo jih rešili iz ognja in so zdaj v našem varstvu, so ovce iz okoliša dodelje­nega tebi in učenci tvojega nauka!
6 Zakaj si jih na svetu tako učil, če se ti zdi zdaj nesmiselno to, kar trdijo kot učenci tvoje šole? Če govorijo nesmisel, te vprašam: `Čigav je?' Če pa govorijo modro, te vprašam: `Kakšna slava ostane potem njihovemu nek­danjemu učitelju, če hoče zdaj v svojih učen­cih ovreči to, kar jih je učil in to tudi počne?' Mislim, da bi ob tej priložnosti postal nesmisel tudi zanj očiten!
7 Glej, Jaz sem resnično Jezus, Križani! In počaščen sem, da ti v tem bratu lahko pred­stavim resničnega starega Petra, na katerega privzetem sedežu sedijo in vladajo rimski škofje: seveda ne po redu tega resničnega Petra, temveč v redu tistega Petra, ki so si ga sami izmislili, tako kot so ga lahko naj­bolje uporabili za svoje gmotne namene. Zdaj veš, kdo sva Jaz in tvoj prvi voditelj; vse drugo ti bodo pokazali tvoji učenci!
8 Nekoč sem rekel, da so otroci sveta razumnejši kot otroci luči. Če pa se že imaš za sina luči, kot na primer kakšen vladar na Kitajskem, potem pojdi k svojim učencem, ki so čisti otroci sveta in se od njih nauči vsaj razumnosti, če ti že njihova modrost ne ugaja!"
9 Škof Martin govori: "O prijatelj, ti si pač Jezus, ki se je razglašal in se dal razglašati za sina Najvišjega - kje pa je Najvišji? Kje je vsemogočni, večni Oče? In kje potem iz obeh izhajajoči Sveti duh, če se povrneva k dogmatičnemu in hočeva odstraniti luč čis­tega razuma?"
10 Jaz rečem: "Kaj je zapisano v evangeliju? Glej, tam piše: `jaz in Oče sva eno; kdor vidi Mene, vidi tudi Očeta!' Če veruješ, zakaj potem še sprašuješ, ko Me vidiš? Če pa ne veruješ, zakaj sprašuješ? Ostani kakor si, in Jaz tudi kakor sem, in mislim, da drug drugega ne bova motila?
11 Tu notri pa so tvoji učenci. Pojdi k njim in se od njih znova uči Mojega nauka. Potem spet pridi k Meni, da ti ga bom pojasnil!
12 Kajti Jaz, resnični Odrešenik Jezus, ti povem tukaj v Svojem večnem kraljestvu, da si nespameten duh in ne spoznaš Moje nad­ vse velike ljubezni do tebe. Po rokah te nosim, ti pa si še zmeraj gluh in slep! Dajem ti kruh življenja in ti ga použiješ kot kakšen polip, ne da bi pazil na njegovo notranje delovanje, ki je bilo pri teh grešnikih tako naglo vidno!
13 Ti si pač nekdo, ki z odprtimi očmi in ušesi nič ne vidi in ne sliši. Koliko ču­dovitega se je zgodilo okrog tebe, pa nisi vprašal: `Kdo je On, ki sta mu poslušna morje in vihar?'
14 Zato pojdi še enkrat k tem svojim učencem in se od njih uči spoznati Njega, ki si ga do zdaj še vedno imel za sebi enakega! Tako bodi!"

30 Dvogovor med racionalistom Martinom in modrim svetlobnim možem o Jezusovem branstvu.

1 Škof Martin še bolj osupne, kljub temu pa pri priči stori, kar sem nekoliko resneje sve­toval.
2 Ko spet pride k rešenim, ostrmi, ker jih najde tako zelo spremenjene. Njihove poteze so pomlajene in poplemenitene in njihova skoraj gola telesa oblečena v modra oblačila, okrog ledij prepasana s škrlatno rdečim pasom, tako da v bogatih gubah padajo po telesu. V družbi odkrije bolj vzvišeno moško postavo z bleščeče belim klobukom na glavi, pod katerim valovijo bo­gati zlati kodri do polovice hrbta.
3 Ta lepi mož stopi k škofu Martinu in ga vpraša: "Prijatelj zelo hitro si se vrnil k nam! Ali si na najbolj vzvišenem Mojstru in gospodu te hiše našel tisto, na kar smo te opozorili? Ali je to On? Ali je On Jezus, Gospod nebes in Zemlje naravno in duhovno, v času in v večnosti?"
4 Škof Martin govori: "Jezus -ja, ja, to je že res. Toda to z božanstvom - mi še ni povsem jasno. Kar zadeva domnevo, da je Jezus tudi resnično Bog, pa mislim da moramo biti nekoliko bolj previdni. Kaj če bi se nazadnje izkazalo, da to vendarle ni, to pa najvišjemu bitju zagotovo ne bi bilo po volji? - Lahko bi se zgodilo, da bi nas preklel, tako kot je v pradavnini storil že z mnogimi ljudstvi, ki so si drznila poleg Njega verovati v več bogov. Kaj bi storil potem skupaj z našim dobrim gospodom Jezusom vred?!
5 Po Mojzesu se glasi enkrat za vselej: 'Verovati moraš v samo enega Boga in si ne smeš delati izrezljane podobe in je moliti; prav tako tudi ne smeš častiti nikogar drugega razen Mene. Kajti Jaz sem edini Gospod in Bog, ki je utemeljil nebesa in Zemljo in vse, kar na njiju in v njiju je, živi in diha!'
6 Mojzes res zelo nejasno govori o nekem odrešeniku, ki bo osvobodil ljudstva trdega jarma stare sužnosti. Toda, da se bo Jehova sam v tem Odrešeniku spustil na Zemljo, o tem v vsem Mojzesu ni niti črke. Zato je ta vaša domneva nekoliko prenagla, tu moramo vse natančno preveriti in dobro pretehtati, kaj naj storimo.
7 Primerjajte Mojzesa in Jezusa, pa boste sami odkrili, kako težko in skorajda nemogoče je povezati Mojzesovo božanstvo z. božanstvom v Jezusu. Zaradi te najstrožje Mojzesove Božje postave je vendar že Mo­ jzes sam, po Božjem ukazu, vpeljal smrtno kazen: če bi kdo žalil Boga s tem, da bi daroval kakšnemu maliku, ali kakšnega čarovnika, preroka ali kakšnega drugega ju­naka imel za božanstvo! Razlog, ki je tudi Jezusa pripeljal na križ, čeprav se je o svojem domnevno Božjem poslanstvu pred pis­mouki imel navado izražati vedno le v temnih podobah.
8 Zelo težko je tudi razumeti, zakaj naj bi božanstvo skozi Mojzesa s takšnim nebeškim bliščem ustanovilo Cerkev za večne čase, in jo potem z Jezusom kot istim božanstvom, kljub svoji večkratni obljubi, popolnoma odpravilo!
9 Zato, Ljubi prijatelji, je vaša trditev o Jezusovem božanstvu tukaj v duhovnem svetu prenagljena in zelo kočljiva.
10 Vidim pa, da vam je verjetno ta trditev v Jezusovi hiši hitro pomagala, da se vam je stanje prav čudežno izboljšalo. Prepričani pa ste lahko, da vam zaradi tega niti najmanj ne zavidam. Še zmeraj ostajam pri pravilu: `Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje!'
11 Veliki mož z žarečim klobukom pravi:  "Prijatelj, vse, kar si govoril, vem prav tako dobro kot ti. In vendar se mi smiliš zaradi svoje slepote in zelo se bojim, da se po svoji besedi sploh ne boš zadnji smejal. jaz in vsa ta družba pa mislimo takole:
12 Jezusa, katerega prihod so enako napovedali vsi preroki, o katerem David poje: `Tako govori Gospod mojemu Gospodu ali pa: `Tako govori Gospod sebi samemu: `Sedi na mojo desnico, dokler ne položim vseh sovražnikov pred podnožnik tvojih nog!', in: `Odprite vrata in dvignite duri, da vstopi Gos­pod veličastva, da vstopi Jehova v naše mesto, v sveto Božje mesto v Svoje mesto!';‑
13 Jezusa, katerega rojstvo je bilo po so­glasni pripovedi evangelistov polno čudežev, katerega vse življenje se je pravzaprav pred­stavljalo kot neprenehen čudež; ‑
14 Jezusa, ki je v svojem nauku še pre­pogosto jasno pokazal, kdo je bil v svojem naglobljem bistvu, in ki je enega od desetih očiščenih vprašal, ko se je ta vrnil in ga počastil: `Kje pa je drugih devet, da bi tudi prišli in izkazali čast Bogu?';
15 Jezus, ki je iz lastne moči tretji dan vstal iz groba in potem še štirideset dni hodil po Zemlji in svoje učence poučeval, se pred tisoč vernimi očmi dvignil v nebo, in kmalu nato poslal na Svoje, iz nebes Duha večne moči, oblasti, ljubezni in modrosti; ‑
16 Jezusa, o katerem je podal Janez najbolj vzvišeno pričevanje, tako v svojem evan­geliju kot tudi v svojem visokem razodetju:
17 Povej, prijatelj, ali ti je mogoče tega človeka vseh ljudi še vedno imeti za nič več kot zgolj povsem običajnega svetnega modri­jana? ‑
18 Glej, prijatelj, rekel ti bom nekaj prav neumnega. Toda zdi se mi vendarle bolj modro od tistega, kar govoriš: Mislim, če Gospod Bog ne bi privzel človeškosti, da bi Ga videli tudi mi ljudje, Njegova ustvarjena bitja, čemu nas je potem sploh ustvaril? Zase ne! Kaj bi imel On od tega, če ga ne bi nikoli videli in nadvse ljubili? In čemu bi nam bilo življenje brez vidnega Boga? Razmišljaj o tem, morda se ti bo potem vendarle neko­liko razjasnilo!"
19 Škof Martin reče: "Pusti me nekaj časa pri miru; tvoje precej jasne besede si bom vzel k srcu nekoliko globlje!"
20 Po precej dolgem odmoru začenja škof Martin spet govoriti in pravi: "Prijatelj, tvoje besede sem dodobra pretehtal in čedalje bolj spoznavam prav nasprotno od tistega, kar si prej trdil. Ne glede na to pa nisem trdovraten in se hočem iz vsega srca pridružiti tvojemu mnenju, če mi zado­voljivo odgovoriš na nekaj vprašanj."

31 Martinova kritična vprašanja in modrijanovi odgovori.

1 Modrijan iz družbe pravi: "Vprašaj, in odgovoril ti bom; vseeno mi je, ali boš zado­voljen, in te bom prepričal ali ne."
2 Škof Martin vpraša:"Zakaj ima Zemlja samo eno najvišjo goro? In ali je v njej ali nad njo božanstvo v vsej svoji polnosti zaradi tega, ker je to edina najvišja gora na Zemlji?"
3 Modrijan govori: "Gotovo ima Zemlja eno goro, ki je višja kot vsaka druga znana gora, ki tlači Zemljo s svojo mogočno nogo. Vendar,vedel in ve, zakaj je na ta planet postavil to najvišjo goro. Verjetno zato, da bi določil vetrovom splošno točko delitve in razdelitve. Zaradi tega so najvišje gore naj­večkrat v tropskih deželah ob ekvatorju, ker bi morali biti v teh deželah, ki ležijo blizu glavnega pasu, zaradi Zemljine rotacije vetrovi najmočnejši. Tam mora centrifugalna sila najmočneje delovati, in zato so krožnice spremembe smeri najbolj oddaljene od središča ali osi.
4 Če torej Gospod ne bi v teh pokrajinah postavil takšnih najvišjih uravnovalcev vetra, bi ostale za večno nenaseljene. V smeri - in sicer na največjih celinah, posebno v Aziji, kjer se zrak združuje v en sam glavni tok, so torej tudi najvišje gore. In v Aziji, ki je največja celina, mora biti tudi najvišja gora na Zemlji. - Si z odgovorom zadovoljen?"
5 Škof Martin reče: "Po svoje! - Toda zdaj te vprašam: Zakaj je v Ameriki reka Amazonka največja na vsej Zemlji? Mi je morda zaradi tega v njej popolnost božanstva?"
6 Modrijan reče: "Prijatelj, dobro vem, kam meriš. Toda ne glede na to, bom tudi na to zelo neumno vprašanje odgovoril kar se da temeljito.
7 Glej, Amerika je veliko manjši kontinent in ima v Kordiljerah - Andih - zelo obsežno gorovje.
8 Gorovja so po eni strani zelo blizu največ­jemu svetovnemu morju in imajo zato v svo­jih podzemnih temeljih nadvse veliko vode, ki se tu neprestano dviga skozi neštete pore in po mnogih večjih žilah in kanalih. Po drugi strani pa ima posebno Južna Amerika kot najmlajša, komaj nekaj tisočletij nad morsko gladino dvignjena celina, izredno ve­liko le nekoliko nad morsko gladino dvignje­nih ravnin z večinoma zelo rahlimi peščeni­mi tlemi.
9 Kjer pa razprostranjena gorovja izrabljajo veliko voda - te se potem zbirajo v največjih ravnih površinah ter se brez odpora širijo in le zelo počasi tečejo k morju - mora tam biti tudi največja in najširša reka. Ne da bi zaradi tega moralo biti v njej kaj več božanstva kot v eni sami dežni kapljici! - Povej, ali si s tem odgovorom zadovoljen?"
10 Škof Martin reče: "Popolnoma. Kaj več si v odgovoru ne morem želeti. Zato pa le naprej!
11 Povej mi: Zakaj je diamant najtrši in najbolj prozoren drag kamen in zakaj je zlato najplemenitejša kovina?"
12 Modrjan reče "Ker so ga ljudje napravili za takšnega po svojem domišljavem mnenju. In to so storili, ker se ti minerali pojavljajo bolj poredko kot drugi. Če pa bi se diamanti pojavljali tako pogosto kot prod, in zlato tako kot železo - bi z diamanti posipavali ceste in vozna kolesa okovali z zlatom.
13 Zakaj pa se ravno ta dva minerala pojavljata bolj poredko kot drugi, ve najbolje Gospod. Verjetno zato, ker jim je iz pekla primešana prevelika strupenost, škodljiva človeškemu duhu; iz tega je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da se v teh, za posvet­nega človeka najplemenitejših mineralih ne bo skrivala ravno prevelika mera božanstva. Si tudi s tem odgovorom zadovoljen?"
14 Škof Martin reče: "Z ničemer ti ne morem ugovarjati - zato moram biti po svoje zadovoljen. Toda tega, kar sem pričakoval od tebe, nisem našel v nobenem od teh tvojih odgovorov: namreč naravnega dokaza za Jezusovo božanstvo.
15 Glej, na Zemlji, tako kot najbrž navsakem planetu, obstajajo v vsaki vrsti stvari, bitij in tako tudi ljudi, najvišje točke, tako enkratne in neponovljive v svoji vrsti, da ne morejo biti nikoli presežene. Tako obstaja gotovo nekakšno največje sonce, največji planet, na planetu samem spet najvišje odličnosti, ki so neprekosljive v svoji vrsti. Ali pa lahko zaradi tega modrijan o teh odličnostih trdi, da so božanstva zato, ker v svoji vrsti presegajo vse v neprimerljivo naj­višji stopnji? - Tako so sicer delali pogani, ki so po Božje častili vse, kar je bilo po nji­hovem mnenju neprekosljivo, najpopolnejše, toda po tej poti so končno zapadli v najsra­motnejše mnogoboštvo.
16 Gotovo je nekoč nekje bila najbolj učena opica, pes, osel, enak Bileamovemu, najlepši in najpogumnejši konj, kot Cezarjev Buce­falus (zmota škofa Martina, - Bucefalus je bil najljubši konj Aleksandra Velikega, ne pa Cezarja), gotovo najlepša ženska enaka medičejski Veneri.
17 Pogani so vse te eminence (naziv za kardinale) skupaj po Božje častili, tega ne more tajiti nihče. Če pa so prebivalci nekega planeta to počeli že z izjemnimi odlikami iz vseh kraljestev narave to počeli, je mar čudno, če so isti ljudje najbolj modrega učitelja in največjega maga povzdignili v prvo božanstvo, mu postavili oltarje in ga še do te ure molijo: deloma iz resnične, seveda popolnoma slepe pobo­žnosti, večidel pa zato, da bi ohranjali sle­poto drugih.
18 Ker pa so to iz svojih najbolj modrih soljudi naredili zgolj ljudje te vprašam: Je mar to zadosten razlog za to, da so si ga naredili za božanstvo? Ali so sploh kdaj prišla na 'Zemljo višja bitja, ki smo jih videli in o katerih smo govorili ter izpričala in potrdila Jezusovo božanstvo?
19 Res, da pripovedujejo o njegovem rojstvu čudežne reči; tudi o tem, da so tam videli višje duhove, kako so se spuščali na Zemljo in poučevali človeštvo o njegovem božan­stvu. Sprašujem pa z isto človekovo pravico: Ali smo tudi mi že kdaj videli kaj takega? Vsaj jaz nikoli! Morda ti?
20 V kakšnem dolgočasnem in sebičnem meniškem ali nunskem snu so se res morda porodile podobne laži. Če pa vprašamo po resnici, se ne pokaže nič drugega kot človek in spet človek in vsak izmed njih hoče vedeti več in bolj čudežne stvari kot njegov bližnji, toda vsak sam pri sebi mora priznati: `Gospod, jaz sem slep; vse moje vedenje je zgolj otopela vera iz navade in nič drugega!'

21 O kakšnem prepričanju nikoli ni mogoče govoriti tarn, kjer človek gradi na avtoriteti drugega in kot najvišje dokazno sredstvo ne sprejema nič drugega kot prav to avtoriteto. In to tudi mora sprejeti, ker si ne more od nikoder pridobiti prepričljivejših dokazov kot samo od ljudi in mora potem reči: 'Vox populi, vox dei' (glas ljudstva - Božji glas!), o resničnem Bogu, razen po čisto človeški poti, še nikoli ni ničesar slišal.
22 Razodetje je potemtakem tudi samo človeško delo in nič drugega tudi biti ne more, saj v vsem svojem življenju nismo videli ničesar, razen tega, na čemer so še preveč vidne sledi človeške roke in človeške domišljije.
23 Tako, moj najljubši prijatelj, preden kaj sprejmem, vse preskusim in se ne dam kar
tako prepričati. Toda tvoji dokazi mi res ne zadoščajo. Človek si sicer lahko kar najbolj želi spoznati Boga, toda pri tem mu lahko pomaga samo Bog. Menim pa tole: še nez­nansko veliko bomo morali pretrpeti v vseh prostorih njegovega stvarstva, preden bomo sposobni za resnično Božje razodetje!
24 Vse, kar nas je doletelo doslej, pa ni nič drugega, kot samo osnovna šola za prihodnji veliki, sveti pouk. Če pa lahko te moje jasne utemeljitve zavrneš s čim boljšim, čistejšim, resničnejšim in s tem bolj Božjim, sem ti pripravljen potrpežljivo in kar se da pozorno prisluhniti."

32 Nadaljevanje pogovora o Jezusovem božanstvu.

1 Modrijan reče: "Prijatelj, odkrito ti moram priznati, da ti nisem dorasel, četudi z vsemi tvojimi najtehtnejšimi dokazi nisi edinemubožanstvu Gospoda Jezusa odvzel niti atoma. Nasprotno, morda si vse samo še bolj utrdil, ker sem iz tega še jasneje spoznal, da Bog je in mora biti tudi človek; seveda naj­višji in najpopolnejši, sicer mi ne bi mogli biti to, kar smo, namreč ljudje; in tudi ne bi mogli Boga I ubiti, če ne bi bil človek vseh ljudi.
2 Ljubezen pa je naša največja dobrina, naše življenje, naša blaženost! Le čemu bi nam bila, saj Boga ne bi mogli ljubiti, če ne bi bil človek? 3 Stori, kar hočeš - toda od mene ne pričakuj večje modrosti; s tem sem ti dal vse, kar sem imel!"
4 Škof Martin razmišlja o tem, kar je rekel modrijan iz družbe in čez nekaj časa reče bolj sam sebi kot pa modrijanu: "V bistvu imaš prav; če Mojzesov Pentatevh (peteroknjižje, pet Mojzesovih knjig iz Svetega pisma Stare zaveze) govori resnico, je Bog seveda moral biti človek, sicer ne bi ustvaril Adama po svoji podobi. Enaka podoba pa seveda predpostavlja tudi enako bitnost!
5 Za urarja seveda ni potrebno, da bi bil ura, če bi hotel narediti uro; toda idejo o uri pa mora vendar zajeti iz sebe, sicer mu ne bo uspelo napraviti ure!
6 Toda tu je že spet zanka: Če lahko človek zajame idejo, ki mu ni podobna, ki je torej neka popolnoma druga podoba, mar Bog tega ne bi zmogel? O, gotovo zmore!
7 Potemtakem bi morda besedilo iz Penta­tevha lahko razumeli takole: `Bog je ustvaril človeka po svoji podobi', to pomeni: `Bog je ustvaril človeka po podobi svoje ideje, to pomeni popolnoma ustrezno svoji zamisli!'

8 Če je treba besedilo razumeti tako - in to je zelo verjetno - potem iz njega seveda še dolgo ne bi bilo mogoče razbrati, da je Bog ustvaril človeka ravno po Svoji telesni podobi. Ali da bi Bog sploh moral imeti kakšno določeno podobo, da bi lahko ustvaril človeka. Saj je vendar vsaka ideja kot pojem sama zase brezoblična, tako je pravzaprav lahko tudi Bog kot totalna temeljna ideja vseh idej tudi brezobličen.
9 Če bi moral predpostaviti, da mora Bog, da bi lahko ustvaril človeka, nujno imeti tudi človeško podobo, potem bi se moral, da bi
lahko ustvaril medveda ali morskega psa in druge reči, ali spremeniti v vse te podobe, ali pa bi moral biti v vseh teh podobah nekako za vekomaj razdeljen in nespremenljivo nav­zoč, da bi tako vse stvari in bitja imela v njem vzorec, po katerem bi se venomer rav­nala in oblikovala.
10 Takšna podmena pa vendar ne bi bila nič drugega kot najčistejše staro sholastično
(pretkano, prebrisano, dlakocepsko) besedičenje! Zato tudi ni potrebno, da bi bog moral biti upodobljen, da bi lahko ust­varil človeka kot človeka. In še najmanj mora zaradi tega sam biti človek - domneva, ki nasprotuje tudi pojmu najpopolnejše Božje svobode. Kako si je mogoče zamisliti naj­popolnejšo svobodo pod pojmom oblikovne omejitve?
11 Zato mora tudi najpopolnejša svoboda biti brezoblična: to se tudi ujema z besedilom Pentatevha, kjer je Jehova Mojzesu strogo prepovedal, da bi ga predstavljal pod kakršno koli podobo.
12 Ja, ja, moj ljubljeni prijatelj, čisto razum­sko bom imel prav jaz, ti pa boš po Pavlu `živel iz svoje vere!' To je seveda tzzdi živ­ljenje, toda življenje brez razumevanja in brez računa. Nočem ti tega vzeti in tudi nočem iz tebe narediti prozelita (spreobrnjenca). Vendar pa ti moram pokazati, da se nekdanjega škofa na zemlji ne da obrniti tako zlahka kot zajčji meh, še posebno pa ga ne morejo spre­obrniti tisti, ki so bili na Zemlji njegove ovce!"
13 Modrijan reče: "A tako, zdaj vsaj vem, od kod piha veter! Če si ti tisti škof, ki je šele pred nekaj tedni to večno bivanje zamenjal s časom, potem je pač razumljivo, zakaj ti Jezusovo božanstvo ne gre v račun! Ex trunco non fit Mercurius (iz štora ne nastane Merkur -poslanec bogov)!
14 Jaz pa sem knjigarnar v istem mestu, kjer si bil ti škof. Še predobro vem, kako je bilo s teboj! Na zunaj zelot (verski gorečnež)  brez primere, v samem sebi pa najčistejši ateist (brezverec; tisti, ki taji Boga)! Kdo je bolj pridno bral Kanta, Hegla in z naj­večjim entuziazmom Straussa? Voltaire, Rousseau in Helvetius so bili vedno na tvoji mizi namesto Vulgate (latinski prevod Svetega pisma), - sami duhovi, ki si jih s prižnice in v svojih pastirskih pismih tisočkrat pošiljal v pekel, toda v srcu si jih povzdignil veliko više kot Jezusa!
15 (Glej, to vem jaz najbolje, ker sem ti moral pošiljati vsa ta dela in sem bil tvoj zaupnik. Toda kljub temu ti nisem sledil, temveč sem nadaljeval svojo skrivno pot, ki sem jo našel v Swedenborgu, o katerem pa ti nikoli nisi hotel nič vedeti, ker ni bil primeren za tvoj rimski precep! Dobro, da zdaj to vem! Zato bova morala izmenjati že še nekaj besed!"
16 Škof Martin osupel: "Ta je pa dobra! Zdaj pa še to - poleg vsega hudega! Sam bognas­varuj te je prinesel ravno semkaj!
17 (Sam zase:) Ta knjigarnar pa ve tudi še celo množico drugih zgodbic o meni! No, to bo lepo pranje umazanega perila tukaj, v duhovnem svetu!
18 Da le ne bi prišel semkaj hišni gospodar Jezus, kajti on to čisto zanesljivo je! To bi bilo obupno! Kajti kar precej levitov mi je že bral in odkril kar nekaj mojih zemeljskih malopridnosti!
19 Toda če se ta bleščeči klobučnik spravinadme in začne odkrivati moje skrivne naj­večje malopridnosti, potem se mi gotovo ne bo godilo najboljše. Morda bom spet prišel na kakšno prijetno vodo ali obalo - gotovo za nekaj milijonov kratkotrajnih let! Oh, oh, ohoh, to bo spet hvalevredno! ‑
20 A kaj naj storim, da se ognem tej hudi zadregi, če se je tu sploh mogoče čemu ogniti? Hm - aha, že vem! In če ne bo šlo, potem bom šel spet na kakšno morsko obali-co in tam vso večnost ribaril! V Božjem imenu, zdaj mi je že vseeno! Ampak, da sem se moral tukaj srečati ravno s tem tipom! Toda, zdaj se stvari ne da več spremeniti; treba je narediti pravi sklep in ga uresničiti! Kaj naj torej počnem?"
21 Ne da bi ga poklical, mu seže knjigarnar v besedo in reče: "Veruj v to, v kar sem trdno prepričan jaz, pa se boš znebil svoje dom­nevne hude zadrege. Toda ne imej me več za izdajalskega vohuna, temveč za prijatelja, ki si mu pomagal iz ognja njegove slepe gorečnosti in si ga oblekel, ko je bil gol!
22 Verjemi, Gospod Jezus naju ne bo nikdar potreboval za vohuna in izdajalca. Kajti On ve za vse naše skrite misli, še preden jih zaznamo v svoji duši - zato se nama res ni treba truditi, da bi drug drugega očrnila!
23 Glej, brat, le zakaj Jezus ne bi mogel biti gospodar nebes in vseh svetov, zakaj ne večni Bog, neskončno močni? Mar mu naj bi bilo tisto, kar je po moji presoji najlažje - če si je za Boga sploh mogoče zamisliti lažje ali težje - manj mogoče kot nekaj, kar se zdi meni veliko težje?
24 Mar naj bi bilo Njemu, iz katerega izhaja vsako s časom in prostorom omejeno bitje, nemogoče, da bi brez izgube Svoje Božje vsemogočnosti, iz ljubezni do nas, Svojih ustvarjenih bitij, Svojih otrok, samega sebe omejil v čas in prostor, ko vendar čas in prostor izvirata iz njega?
25 Ali: Mar ne zmore slikar ali kipar, ki je ustvaril na tisoče podob v barvah ali v obliko­vani materiji, naslikati ali izklesati tudi samega sebe? In če to zmore že človek - četudi v najnepopolnejšem pomenu, kako ne bi zmogel Bog?
26 Ali: Ali bi bil Bog najvišje najsvobodnejše bitje, če ne bi zmogel povzročiti kar koli? S svojimi hegeljanskimi načeli ga vendar popolnoma omejuješ in delaš iz njega ujet­ nika neskončnosti, ki lahko ustvari kveč­jemu centralna sonca z zemljami, ljudmi, živalmi. Toda z infuzorijami (migetalkarji, infuzoriji, razred majhnih, s prostim očesom nevidnih praživali),ki imajo tudi življenje in umetniško zgrajen organizem, in prav po tem se življene razodeva, kot neskončno veliko vesoljno bitje ne bi mogel imeti nobenega opravka in se zato tudi ne bi hotel in mogel zanimati za nas ljudi vse dotlej, dokler morda ne bi dosegli velikosti centralnih sonc? Kako pa to? O trem pa sta molčala tudi Hegel in Strauss! ‑
27 Jaz, tvoj prijatelj, menim, da si boš prido­bil spoznanje in ne boš niti pomišljal več, da bi Jezusu privoščil in dal čast, ki mu pripada na vekov veke, toliko bolj, ker ti je že znova izkazal tolikšno milost!"
28 Škof Martin reče: "Brat, prijatelj! Jaz sem te rešil iz plamena, ti pa si mi zato dal zdaj drug plamen še močnejše svetlobe! Zah­valjujem se Njemu, zahvaljujem se tebi! Zdaj pa me pusti, da se zberem! Preveliko, preneskončno je to, o čemer moram zdaj razmišljati! Zato mi privošči nekaj miru! - Prebujam se, prebujam se!"

33 Škof Martin spozna v Jezusu Gospoda - Grešnikov strah - Martinov poduk.

1 Čez nekaj časa je škof Martin spet začel govoriti: "Najljubši prijatelj, kakor koli že razmišljam, tvoja načela držijo. Naš gospodar in učitelj je in ostane tudi Gospodar in Učitelj neskončnosti in vse večnosti! Ni dvoma, da je Sin najvišjega bitja, ki je gotovo že tolikokrat imenovani Oče! Toda kje je zdaj `Sveti duh' kot tretja Božja oseba?
2 Modri knjigarnar govori: "Prijatelj, povsem moraš slediti evangeliju! Glej, tu je Sveto pismo in v njem Nova zaveza. Beri Janeza, ki sem ti ga že navedel! Glej, ta pravi: `V za­četku je bila Beseda, Beseda je bila pri Bogu, Bog je bil Beseda; ta Beseda je postala meso in (v Jezusu Kristusu) prebivala med nami!' itn.
3 Spet se glasi na drugem mestu: `V Jezusu Kristusu telesno prebiva polnost božanstva!' LZ spet: `Kdor vidi Mene, vidi tudi Očeta; kajti Jaz in Oče sva eno - Oče je v Meni in Jaz v Očetu!' - in podobnih mest je še zelo veliko!
4 Glej, če takšna mesta, kot sploh vso Staro in Novo zavezo dobro premislimo, postaja čedalje bolj jasno, daje Jezus edini gospod in stvarnik nebes in vse Zemlje!
5 Ko so Ga apostoli nagovarjali, naj bi jim vendarle tako kot ob spremenitvi na gori Tabor pokazal Očeta, ker jim je že toliko pripovedoval o Njem, se is Jezus zelo za­čudil nad slepoto svojih učencev in dejal: ,Kaj govorite vi (slepci): Pokaži nam Očeta!,' ko pa sem vendar že toliko časa med vami?! Mar še ne veste, da, kdor vidi Mene, vidi tudi Očeta? Kajti Jaz in Oče sva eno!' itn.
6 Jaz pa mislim, da sprašuješ ravno tako kot so nekoč apostoli in učenci spraševali svo­jega Gospoda in Mojstra, ko jim je pred očmi viselo trikratno Mojzesovo zagrinjalo!"
7 Škof Martin reče: "Ja, prav imaš, čisto prav - zdaj mi je popolnoma jasno! To je On, to je On, edini Gospod, Bog, Stvarnik in Oče nebes in vseh neštetih miriad angelov, sonc, svetov in ljudi. Da pa je ravno Zemljo tako odlikoval, bo gotovo tudi imelo svoj najteht­nejši razlog, ki mi bo sčasoma gotovo postal, tako upam, tudi bolj jasen!
8 Zdaj pa pride drugo poglavje! Glej, brat, kolikor bolj opazujem to neizrekljivo, naj­svetejšo zadevo, kolikor bolj se naš gospodar Jezus predstavlja kot najvišje božansko bitje, toliko bolj se tudi nabira strah v mojem srcu. Najhujše bi bilo, če bi moral zdaj stopiti predenj!
9 Zdaj stojim tu kot grešnik, ki, kot veš, išče sebi podobne - poleg mene pa vsemogočni Bog! Kmalu me bo doletelo najhujše večno prekletstvo! Doslej se to ni moglo izpolniti morda zaradi tega, ker nisem spoznal bliž­njega, najpravičnejšega sodnika. Zdaj pa, ko sem zanesljivo spoznal Njega, Strašnega, se bo z menoj kaj kmalu začel peklenski ples!
10 Kajti glej, brat, zdaj smo ga prepoznali in Mu moramo govoriti ,Gospod! Gospod!' On sam pa je na Zemlji učil in rekel: `Ne bodo prišli v nebeško kraljestvo tisti, ki Mi pravi­jo: Gospod, Gospod, temveč samo tisti, ki izpolnjujejo Očetovo voljo!' Povej, prijatelj, ali smo se sploh kdaj ozirali na Njegovo voljo in se po njej ravnali? Zaradi tega ni mogoče niti pomisliti, da bi prišli v nebesa.
11 Kaj pa še ostaja poleg nebes? - Glej, nič drugega kot pekel! Ohoho, nič drugega kot goli pekel! Že kar razločno vidim, kako se plameni zgrinjajo nad mojo glavo. Zdi se mi tudi, kot da hudiči - ohohoh - Bog nas varuj! Brat, ljubi brat, sploh ti ne morem povedati, kako neskončno strah me je postalo!
12 Kaj bomo rekli, ko bo prišel k nam kot vsemogočni Bog in kot najpravičnejši, naj­strožji in najneizprosnejši sodnik in nas bo začel takole meni nič tebi nič, obsojati na pekel in bo rekel: `Proč-izpred-me-ne, pre­kle-ti! - V Več-ni o-genj, ki je pripravljen vsem hu - bognasvaruj!'?
13 Ohohohoh! Strašno, strašno! Kar slišim že grmenje te najstrašnejše obsodbe. - Oho­hoh, to bo življenje, najstrašnejše življenje in občutek, če me bodo morda vrgli čisto dol k hudičem - bognasvaruj, bi že skoraj pozabil reči od samega strahu in groze! Ne morem pa razumeti, kako si lahko ti pri vsem tem tako ravnodušen, medtem ko jaz ginevam od strahu in me je že skoraj konec!"
14 Modri knjigarnar govori: "Le zberi se, brat, in bodi prepričan, da je Gospod boljši, kot ga predstavljajo rimski papeži in menihi! Dokler pa se ga tako neumno bojiva, bo gotovo odlašal in bo prišel šele, ko bova strah spremenila v ljubezen!
15 Glej, glej, le kakšno zadovoljstvo bi ti prineslo na primer maščevanje pršici, ki bi te užalila? Mar ne bi bilo to nesmisel, največja norost? Kako lahko potem kaj takega pripi­suješ najvišji Božji modrosti! Kaj smo mi v primerjavi z Bogom? Ali smo v primerjavi z Njim sploh to, kar je pršica, če jo primerjamo z nami?
16 Glej, mi vendar nismo popolnoma nič v primerjavi z Njim in On naj bi se maščeval naj nami? - No, no, prijateljček! Zberi se; prepričan sem, da se bo na koncu vse skupaj izteklo še za las boljše, kot si predstavljava! - Tišina! Zdi se mi, da prihaja semkaj On! Res je, prihaja!"

34 Sveti odrešilni prizor: Martin na Gospodovih prsih.

1 Ko vstopiva Jaz in Peter, se škof Martin zgrudi, kot da bi bil nezavesten in vsa druščina, razen knjigarnarja vpije: "Gorje nam!"
2 Samo knjigarnar povsem zavedajoč se pade na kolena in govori: "Gospod, Oče ­posvečeno bodi Tvoje najsvetejše ime, zgodi se Tvoja volja! Glej, vsi smo veliki in hudi grešniki, nevredni najmanjše Tvoje milosti. Toda vsi te ljubimo iz vsega srca! Zato, če je Tvoja volja, bodi z nami usmiljen, namesto pravičen! Kaj bomo brez Tvoje milosti, brez Tvoje ljubezni, brez Tvojega usmiljenja!
3 Ti si večen! Ti si neskončno moder in Tvoja vsemogočnost je brezmejna! Nikoli se ne bi mogli pred Teboj opravičiti! Ali pa bi se mogel kdo v vsej neskončnosti upreti Tvoji volji? Še preden bi si upal na to pomis­liti, bi ga Ti že lahko uničil tako kot da ga nikoli ne bi bilo.
4 Vsi smo spoznali in priznavamo, da si edini Gospodar nebes in vseh svetov in mi nič v primerjavi s Teboj in Tvojo neskončno močjo. Zato stori z nami, kar je Tvoja sveta volja; pomisli pa na našo slabost in se nas usmili."
5 Jaz rečem: "Vstanite in ne vzdihujte tukaj kot kakšni delinkventi (zločinci, obtoženci) na svetu! Če pridem k vam, ste vendar že blaženi. Kajti neblaženi duhovi bežijo pred Mano in nikdar nočejo, da bi prišel k njim Jaz, jih odrešil in jih naredil blažene. Zato je vaš strah pred Menoj nesmiseln in luč vašega razuma slabotna.
6 Odložite vse to, kar ni nič vredno, tukaj v Moji hiši, v Mojem kraljestvu. Kajti kjer sem Jaz, tam je tudi Moje kraljestvo in to kralje­stvo so nebesa, najgloblja in najvišja! Ta nebesa pa niso nebesa brezdelja in večne lenobe, temveč nebesa najpopolnejše de­javnosti, v katero boste odslej vsi vpeljevani čedalje globlje in globlje: vsak od vas bo delal to, za kar se je pripravljal že na Zemlji, za kar je nadarjen. Tako bodi!"
7 Vsi se dvignejo kar najbolj veselo razpoloženi in se Mi glasno zahvaljujejo za takšna neskončno milost in usmiljenje. Samo škof Martin še leži v omedlevici in od samega strahu ne sliši in ne vidi ničesar, kar se dogaja.
8 Zdaj namignem Petru, naj gre k njemu, strese ga in pravi: "Toda Martin, kaj delaš tu? Dolgo sva zunaj čakala nate, tebe pa od nikoder! Kaj si klepetal tukaj tako dolgo in si naju pustil čakati kot nečimerna nevesta ženina, ko se za poročno slovesnost preti­rano lepša! Kaj ne veš, da načrtujem zelo pomembne in tokrat zelo nujne posle?"
9 Končno po premoru spet spregovori škof Martin: "O ja - dobro - ja, ja! Res, to si ti! Glej, tokrat je tako kot bi bil odšel na veliko in zelo pomembno raziskovalno potovanje; z velikih potovanj pa se človek ne vrne tako kmalu. Seveda sem odkril Najvišje, toda ne v svoje veselje, temveč samo v svojo največjo grozo!
10 Ah, prijatelj, neovrgljivo sem odkril, daje naš gospodar in Mojster Bog, Gospod neskončnosti! To je zdaj bolj jasno kot na Zemlji opoldansko sonce sredi najjasnejšega dne. Zdaj pa si zamisli mene, kot grešnika non plus ultra (neprekosljivega, "nepresežnega"), in Boga, vsemogočnega, najmodrejšega, najpravičnejšega, vsevednega, najsvetejšega, ki mora nekoga obsoditi po svoji pravičnosti in svetosti! - Ohohoh, prijatelj, to odkritje je nekaj strašnega!
11 Prijatelj tu, z bleščečim klobukom, me je sicer res hotel tolažiti in pomiriti. Toda dok­ler me ne pomiri On, ki lahko kogar koli izmed nas za zmeraj zavrže v pekel, tako dolgo nobena tuja tolažba ne pomaga."
12 Peter reče: "Le vstani in ne bodi neu­men! Glej, Gospod Jezus, ki se ga tako nez­nansko bojiš, z razširjenimi rokami čaka nate! je mar videti takšen, kot da te bo obsodil?"
13 Škof Martin Me bežno pogleda in vidi, kako zelo sem prijazen. To ga opogumi, da se pri priči nekoliko dvigne s tal in s solzami v očeh govori: "Ne, ne, iz te miline se ne more poroditi obsodba! O Gospod, o Oče, kako dober moraš biti, da lahko takega grešnika, kot sem jaz, gledaš tako neskončno blago in milostno!
14 O Jezus, ne vzdržim več! Moje srce gori kot centralno sonce od nenadoma prebujene ljubezni do Tebe - greh sem ali tja: vsaj Tvoje noge moram objeti in Ti tako izkazati svojo gorečo ljubezen! Gospod, stori z menoj kar hočeš; toda samo tokrat daj moji ljubezni prosto pot!"
15 Jaz rečem: "Pridi, ti Moj trdovratni brat; grehi so ti odpuščeni! In ne tam pri Mojih nogah, temveč tukaj na Mojem srcu daj duška svoji ljubezni!"
16 Po tem nagovoru plane Martin h Gospodu in se močno prižame k Njemu, ki Ga tako dolgo ni hotel spoznati.
17 Potem ko se je na Mojih prsih zjokal od ljubezni, ga vprašam: "Moj najljubši brat in Moj sin, povej, kako ti je všeč ta pot v pekel? Sem mar res večni tiran, za kakršnega ste Me razglasili?"
18 Škof Martin reče: "0 Gospod, ostal sem brez besed, saj so te prerevne, da bi Ti pred vsemi temi ljubimi brad priznal, kako hudo sem se motil. Toda pusti me, da se najprej nekoliko znajdem v tej novi veličini naj­neskončnejše sreče, šele potem Ti bom, o moj najslajši, najbolj dobrotljivi, najbolj us­ miljeni Gospod Jezus, izpovedal pravo vero!
19 0 Gospod, o Jezus, Ti najsvetejši vse svetosti, Ti ljubezen vse ljubezni, Ti neskončna potrpežljivost vse potrpežljivosti, zdaj ne morem drugega, kot da Te nadvse ljubim."
20 Jaz rečem: "Prav, prav; zaradi te ljubezni, ki sem jo videl v tebi, sem tudi toliko potr­pel s teboj in sem sam bedel nad teboj! Zdaj si najbolj blažen, ker boš odslej vedno tam, kjer sem Jaz. Toda temelja blaženosti ne išči v brezdelju, temveč v kar največji dejavnosti, ki bo potekala tukaj na veke!
21 Pojdimo zdaj k onim tridesetim v drugi sobi, ki si jih pripeljal. Najprej stopi k njim ti in jih poskusi spraviti k Meni! Ko ti bo to prvo delo tvojega blaženega stanja uspelo, bomo tudi njih takoj vpeljali v njihovo večno poslanstvo! Pojdimo torej tja, ti sam pa k njim v sobo. Naj se zgodi!"