O počasnem razkrajanju trupla

83. Namen počasnega razkrajanja trupla

1 Pismouk je rekel: »Gospod in Mojster, šele zdaj povsem razu­mem umiranje; je pa še nekaj postranskih zadev, ki sicer niso nepos­redno povezane z umiranjem, vendar bi želel, da bi mi jih razložil, ker bi se pri širjenju Tvojega nauka lahko primerilo, še zlasti med pogani, da bi vprašali kaj podobnega, in jim potem, če nas Ti o tem prej ne bi poučil, mi ne bi znali odgovoriti.

2 Gre za dve zadevi. Prvič: Zakaj se mora človeško truplo le počasi razkrajati in izničiti? Ti bi ga lahko razkrojil v trenutku in preobra­zil v nekaj drugega; kajti takšno počasno razkrajanje in minevanje . trupla povzroča pri vsakem človeku neprijeten vtis, razkroj številnih     trupel okužuje zrak in škoduje zdravju živih ljudi. Če pa bi se telo, takoj ko bi bilo res brez življenja, tako hitro razblinilo kakor snežin­ka na soncu, bi bilo to prvič, za ljudi veliko dostojnejše, in drugič, med dolgotrajnim razkrajanjem trupel se ljudem ne bi bilo treba bati kužnih izparin, prihranili pa bi si tudi tako pogoste stroške pokopa in žalosten trud. - To bi bila torej prva zadeva, za katero bi si želel, da jo podrobneje pojasniš.

3 Druga pa je tale: Ali lahko duša, ko se znebi telesa, še naprej opa­zuje, če to želi, kaj se dogaja na tej zemlji, spremembe na njej in tudi početje ljudi? - To bi bila druga zadeva, o kateri bi želel, da bi mi Ti, o Gospod in Mojster, namenil nekaj besedic!«

4 Jaz sem odgovoril: »Prijatelj Moj, kar zadeva prvo, je že v Mojem redu zasnovano, da se truplo iz različnih in gotovo zelo modrih ra­zlogov počasi razkraja in spreminja. Če pa je človek živel po Mojem redu, se bo njegovo mrtvo telo že tako in tako hitreje spreminjalo in med trohnenjem ne bo širilo kužnih izparin. Samo tedaj, ko se je v človeškem telesu zaradi njegovih grehov nabralo veliko ne čistih du­hov in se ti med razkrajanjem sprostijo, se razvije tudi ogabni kužni smrad in škoduje zdravju drugih ljudi, če truplo dolgo leži nepoko­pano na prostem; toda nekaj dni še ne povzroči zaznavnih izparin.

5 Če bi dopustil, da se truplo, polno ne čistih duhov, nemudoma razkroji, bi se velika množica osvobojenih ne čistih duhov bliskovito pognala na bližnja človeška telesa, jim zelo škodovala in marsikatero celo ubila.

6 Pri počasnem razkrajanju pa se ne čisti duhovi spremenijo v nešteto majhnih in tudi večjih črvov; ti razkrajajo truplo in potem tudi drug drugega, nazadnje pa poginejo, in se v že izčiščeni vlažnos­ti povzpnejo na površje tal; tam preidejo v vsakovrstno rastlinje, iz tega pa v svet čistejšega črvičevja in žuželk. In glej, tako hočeta Moja modrost in Moj red; zdaj pa sem ti samo toliko povedal, kolikor naj bi človek o tem moral vedeti, drugo ti bo že povedal duh, ko bo pot­rebno.

7 Glede druge zadeve, se samo po sebi razume, da dovršene duše - to sem vam že pokazal na Oljski gori - ne vidijo zgolj te zemlje, temveč celotno stvarstvo, če tako hočejo, in vse to lahko opazujejo prav v vse smeri, zaupano pa sta jim tudi vodenje in usmerjanje ljudi in drugih bitij na vesoljnih telesih; samo po sebi se tudi razume, da dovršene duše lahko vidijo in tudi vidijo materialno stvarstvo.

8 Toda nedovršene in hudobne ter temačne duše tega ne zmore­jo; to tudi ne bi bilo dobro, saj bi hudo škodoželjne in maščevalne prizadejale veliko škode Zemlji in vsem bitjem. Zadržujejo se sicer v nižinah te zemlje, tudi v marsikaterih jamah in luknjah, toda kljub temu ne vidijo kraja, kjer se zadržujejo, temveč zaznavajo samo nesta­novitne in nepovezane tvorbe svoje domišljije. Le od časa do časa je temu ali onemu umrlemu dovoljeno, da zazna tudi materialni kraj, kjer prebiva. V takšnem stanju potem tudi ve, kaj počne na Zem­lji kateri od njegovih sorodnikov ali kak drug človek, kako mu gre, in še marsikaj drugega - toda vse to zgolj za nekaj trenutkov dolgo; potem se takoj povrne v svoj neobstoječi domišljijski kraj, kjer najde sebi podobne. Kajti tudi pri nedovršenih in zlih dušah velja, da se enako misleče povezujejo, vsekakor ne v kakšne dobre združbe; kajti v dobre združbe se povezujejo samo blaženi duhovi. V se drugo pa sem vam že razložil in tudi pokazal na Oljski gori in s tem je zadeva končana. - Ali ste to razumeli?«

9 Vsi, s pismoukom vred, so rekli: »Da, Gospod in Mojster, samo milosten in usmiljen bodi zmeraj z nami grešniki, da ne bomo nekoč v družbi zlih duš, in potrpežljiv ob še marsikateri naši slabosti! Le Tebi čast in hvala na vekomaj!«

84. Sežiganje in balzamiranje trupel

1 Ko so to vsi izrekli, je stopil predme še Agrikola in dejal: »Gos­pod in Mojster, pri nas, Rimljanih, trupla sežigamo, zlasti trupla po­membnejših ljudi, in pepel potem v žarah in vrčih hranimo na dolo­čenih krajih, trupla zelo pomembnih mož pa balzamirarno in potem shranjujemo v katakombah. Samo zelo revne ljudi in sužnje pokop­ljemo na za to namenjenih obzidanih krajih. Mar naj to opustimo ali spremenimo? Kaj me niš o sežiganju in balzamiranju trupel?«

2 Jaz sem rekel: »Če tega ne morete opustiti, ostanite pri stari na­vadi. Sežig je še zmeraj boljši od balzamiranja, saj se z balzamira­njem razkrajanje zelo podaljša; toda pravi pokop trupla je najboljši. Le paziti je treba, da je telo pokopano šele tedaj, ko je res mrtvo, to pa lahko ugotovi zdravnik po barvi obraza in slabem vonju po razkroju; kajti pri navidezno mrtvih takšnih znamenj ni. Zato tudi ne smejo biti pokopani, dokler se res ne ugotovi, da so mrtvi.

3 Dovršeni človek sicer nikoli ne more biti navidezno mrtev, ma­terialni in uživaški pa zlahka, ker je njegova duša s preveliko ljubez­nijo navezana na svoje telo. Četudi je takšen človek mrzel, tog, ne diha, nima utripa in ne kaže znamenj življenja, pa je duša še v telesu ter si nadvse skrbno prizadeva obuditi telo, in to ji po nekaj dneh ve­činoma tudi uspe. Če pa takšnega človeka prehitro pokopljejo in ta v grobu telesno oživi, si lahko predstavljate, kako skrajno obupno mora biti to zanj, čeprav le za nekaj trenutkov. Če pa živite po Mojem nau­ku, po katerem je treba gojiti predvsem ljubezen do bližnjega, potem k pravi ljubezni do bližnjega sodi tudi to, da ne pokopljete ali sežgete nobenega navidezno mrtvega. Če pa opazite, da je kdo navidezno mrtev, ga prenesite v sobo z dobrim in svežim zrakom, molite nad njim in mu polagajte roke, in kmalu se mu bo stanje izboljšalo.

4 Če pa je pri kakšnem človeku navidezna smrt trdovratnejša, bodite potrpežljivi in ga ne razglasite za mrtvega prej, preden se na njem ne pojavijo prava mrliška znamenja. Kar bi si namreč zagoto­vo želeli vi, da bi vam ljudje storili, če bi prišli v takšno stanje, ki je zmeraj nekaj žalostnega, to storite tudi njim. To si zapomnite zlasti vi, Rimljani. Kajti pokopavanju umrlih revežev in sužnjev ne namenjate posebne pozornosti - zdaj pa sem vas na to še posebej opozoril.«

5 Ko so Rimljani to slišali, so se Mi zahvalili in Mi obljubili, da bodo temu namenili vso mogočo skrb.

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij
knjiga 8