Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Gospod v hiši Simona Petra  Mt 18,1-9

244. O največjem v nebeškem kraljestvu. O pohujšanju Mt 18,1-9

1  Ko pa smo tako jedli in pili in smo nazadnje postali dobro raz­položeni, je nekaj učencev vstalo s svojih sedežev, stopilo k Meni in Me vprašalo: »Gospod, veliko si nam pripovedoval o dejanski podobi nebeškega kraljestva, in kako so tam različne stopnje večne blaženosti, od katerih so nekatere Bogu najbližje, druge od Boga bolj oddaljene in nekatere tako rekoč najbolj oddaljene od sonca milosti. To se nam je zdelo prav in v skladu z vsakim čistim razu­mom; tudi v nebesih morajo biti razlike, tako v obliki kot v raz­ličnih stopnjah blaženosti in blaženih. Zdaj bi pa radi od Tebe zve­deli, kdo bo nekoč v Tvojih nebesih prvi, kot se reče, seveda za Bogom, največji.« (Mt 18,1)
2  Bilo pa je v hiši Simona Petra več majhnih sosedovih otrok. Enega od treh (Jaz) poklical k Sebi, ga takoj postavil v sredo vprašujočih učencev (Mt, 18,2) in jim rekel: »Resnično, če ne opus­tite takšne posvetno visoko leteče misli in ne postanete prav tako ponižni kakor ti otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo niti vi sa­mi, čeprav ste zdaj Moji učenci! (Mt 18,3)
3  Kdor sam sebe torej poniža, da bo kakor ta otrok, in ne čuti v sebi niti sledi ošabnosti, bo največji v nebeškem kraljestvu; kajti edi­no resnična ponižnost čistega srca določa stopnjo blaženosti v ne­besih (Mt 18,4)
4  Kdor sprejme takega ubogega otroka v Mojem imenu, resnično, ta sprejme Mene samega! (Mt 18,5) Kdor pa s čimer koli pohujša enega od teh malih, ki Vame verujejo, bolj kakor vi sami, bi bilo zanj bolje, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in se potem utopi v najglobljem morju. (Mt 18,6) Resnično, povem vam: Gorje sve­tu zaradi pohujšanja; kajti ravno tisti, ki jih je pohujšal, bodo nje­govi najneizprosnejši sodniki!«
5  Tedaj Mi je eden izmed učencev ugovarjal in rekel: »Gospod, ob takšnem Tvojem govoru in po njegovem smislu bo v nebeškem kraljestvu zelo prazno. Le kje na svetu živi človek, ki ni, ne da bi bil hotel, kakor koli pohujšal enega ali drugega otroka? In postav­ljam morebitni primer, da takšnega otroka tudi ne bi nihče pohujšal, pa ga bodo kljub temu v njegovi odrasli dobi povsem instinktivno pohujšali njegovi lastni prebujeni nagoni in deloma nujno seznanje­nje z Mojzesovo postavo. Povej nam torej jasno, kaj si nam hotel povedati s tem ostrim govorom.«
6  Govoril sem (Jaz) naprej: »Ne razmišljajte vendar tako nespa­metno! Kateri le kolikor toliko moder človek ti bo štel v greh, če si nekoga pohujšal, čeprav tega nisi hotel?! Nekatera pohujšanja se sicer morajo zgoditi, toda to je dopuščeno od zgoraj; Jaz pa tukaj pravim le: Gorje tistemu, po katerem pridejo namenoma in zlobno!« (Mt 18,7)
7  Tedaj je besedo povzel spet drugi učenec in rekel: »In kaj, če me pohujšuje moja lastna narava? Kdo bo tedaj poklican na zago­vor? Kriv je vendar očitno tisti, ki mi je takšno pohujšljivo naravo dal!«
8  Ob tem nekoliko preveč svobodnem in precej predrznem vprašanju malce razburjenega učenca sem se tudi Jaz nekoliko raz­buril in rekel: »Dobro, če te torej tvoja roka ali tvoja noga po­hujšuje, ju odsekaj in odvrzi! Boljše je zate, da prideš hrom in po­habljen v nebeško kraljestvo, kakor da bi imel obe roki in nogi in bi bil vržen v večni ogenj! (Mt 18,8) In če te pohujšuje tvoje oko, ga izderi in odvrzi; kajti boljše je zate, da prideš z enim očesom v nebeško kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi in bi bil vržen v peklenski ogenj!« (Mt 18,9)
9  Tedaj se je dvignil Peter, ki mu ta nauk tudi ni bil posebno všeč, in rekel: »Toda Gospod, ali se ne spomniš več tistih besed, ki si jih povedal pri ubogih ribičih o naravi pekla, sodbi in večnih kaz­nih izgubljenih duš? Da, to so bili nauki, ki jih je moral z največjim veseljem pozdraviti vsak zdrav človeški razum! Toda kar si zdaj učil v nekakšnem razburjenju, zabrisuje vse prejšnje, in stari pekel z nje­govimi večnimi kaznimi in njegovimi satani in hudiči in ognji je ta­ko kot prej v povsem nespremenjeni podobi pred nami, in tudi naj­bolj nespravljivega Boga imamo spet pred seboj! Saj sem vendar vedel, da se bomo gotovo spet vrnili na staro in Indijci s svojimi grozljivimi pokorami s telesnim pohabljenjem imajo torej edino res­nični in pravilni nauk o življenju in Bogu!
10  Glej, zdaj postavim, da me je zdaj prav ta moja leva roka pohujšala! Da pa me ne bi morda še enkrat pohujšala, vzamem po Tvoji zahtevi sekiro in si odsekam pohujšljivo roko, in to mi bi brez hitre zdravniške pomoči najočitneje prineslo smrt. Postavljam pa naj­ugodnejši primer, da bom ozdravljen in bom potem spet veselo ho­dil okrog. Toda zgodi se, da me nekoč začne pohujševati še preos­tala desnica. Po tvojem zdajšnjem nauku naj zaradi nebeškega kra­ljestva odsekam tudi njo, to pa ni več mogoče. Vprašanje je, kaj naj storim v tem primeru, da ne bi izgubil nebeškega kraljestva!
11  Moj ljubi Gospod in Mojster! Tega nauka ni mogoče ures­ničevati tako, kot si povedal! Ali pa se za tem skriva kak drug po­men, to je vprašanje, na katero bo najbrž zelo težko odgovoril še tako moder človek. Preden ga bo golega, tako kot si ga zdaj pove­dal, resno sprejel kot resničnega in zakonitega, si bo vzel čas in za­nesljivo ostal pri svojem starem nauku. Jaz sam, kakor dragoceno je že in more biti Tvoje nebeško kraljestvo, si ga hočem zaslužiti z vsem mogočim samozatajevanjem, toda s sekanjem rok in nog in izdiranjem oči nikoli! Namesto tega si je bolje kar takoj vzeti živ­ljenje in potem smo varni pred vsemi skušnjavami!«

245. Razlaga podob o pohujšanju

1 S temi Petrovimi besedami so se strinjali tudi vsi dragi apostoli razen Janeza. Ta pa je prevzel besedo in rekel: »Toda, ljubi bratje, kako se morete tega zdaj tako zelo prestrašiti, kot da bi nam Gospod s tem po­stavil povsem nov nauk! Se mar ne spomnite Gospodovih besed na gori pri Samariji? Tam je Gospod o pohujšanju govoril skoraj prav tako, in nam poleg tega zadevo tudi prav razložil. Takrat ste vse razumeli v pra­vem pomenu; kako da ga zdaj ne?«
2 Peter je rekel: »Res se mi zdi, kot da bi se to že enkrat omenja­lo; toda o tem, kako je treba to vzeti in razumeti, ne vem niti zloga več ne jaz in najbrž tudi drugi bratje ne, zato bi bilo zelo zaželeno, da bi se nam to še enkrat razložilo.«
3 Jaz sem rekel: »Tiste besede so bile celo zapisane, prav tako naj bi bile zapisane besede, ki sem vam jih zdaj povedal o škodljivosti po­hujšanj, da jih ne bi tako zlahka spet pozabili.
4 Kaj pa predstavlja človekova roka? Dejavnost - bodisi dobro ali sla­bo, tako je dejavnost tisto, kar je v pravi prispodobi z besedo in po­dobo predstavljeno kot 'roka'; trdna volja pa je sekira, s katero edino lahko svojo slabo dejavnost za zmeraj ločiš od sebe. Kako pa še mo­reš biti tako neumen in misliti, da sem s tem zapovedal telesno pohabljenje?
5 Enako sem ukazoval tudi glede noge, ki te pohujšuje. Le kdo bi si kdaj zmogel v resnici odsekati nogo? In kako neumen bi moral biti Jaz sam, da bi zapovedal takšno grozovito pohabljenje lastnega tele­sa, da bi se s tem duša rešila iz pekla!
6 Kakor mora telo imeti noge, da lahko hodi in deluje na pravem kra­ju, tako mora duša imeti ljubezen in poželenje do nečesa, da postane dejavna zaradi tega in zaradi kakršnega koli svojega ugodja.
7 Če ljubezen in poželenje duše nista po Mojem nauku, in to hitro spoznamo, sta slabi, in tedaj spet vzemi ostro sekiro volje in si odse­kaj takšno ljubezen in poželenje ter potem ravnaj edino v skladu z dobro ljubeznijo in poželenjem; potem boš na tej novi »popotni nogi duše« zlahka prišel v nebeško kraljestvo!
8 Pravzaprav pa je to treba razumeti takole: Vsak človek na tem svetu ima nujno dvojno ljubezen in poželenje, ki iz nje izhaja. Ena je mate­rialna in mora biti takšna, ker brez nje ne bi nihče obdeloval zemlje in si tudi ne bi vzel žene. Da pa človek na zemlji to tudi počne, mora imeti tudi materialno ljubezen in poželenje navzven, ki ga nagiba in spodbuja k takšni dejavnosti. Če postaneta ljubezen in poželenje do zu­nanjega sveta premočna, pohujšujeta vsega človeka in zaradi njiju hi­ra duša, ker je preveč izrinjena v materijo. Tedaj je čas, da se človek ojunači in se z najmočnejšo voljo povsem znebi te ljubezni in požele­nja in si na vso moč prizadeva le za to, kar je povsem duhovno. Če je tako, že samo to zadošča, da prideš v Božje kraljestvo, čeprav je sicer po pravem redu stvari treba delati oboje zaradi ljubezni do bližnjega.
9 Že zdaj so takšni - odslej pa jih bo čedalje več - ki se bodo po­vsem obrnili od sveta in njegovega dela in se bodo usmerili edino v to, kar je duhovno. Toda ne pravim, da bodo zaradi tega nekoč povsem opravičeni; kot sem že rekel, pa so vendar veliko na boljšem, kakor če bi kot pohujšani materialni ljudje zašli v vam znani nasprotni življenj­ski pol, o katerem sem govoril pri ribiču Azionu, kajti ta pomeni toli­ko, kot priti ali biti vržen v pekel.
10 Z izdiranjem in odstranjevanjem očesa pa je treba razumeti člo­vekov posvetni razum. Le-ta je oko duše, da vidi in presoja svetne stva­ri in jih primerja z duhovnimi. Če se usmeri preveč v smer sveta in se povsem odvrne od tega, kar je duhovno, in se komaj spomni na Bo­ga, to dušo zelo pohujšuje zato, ker tako tudi sama preide v materijo; tedaj je skrajni čas, da se zaradi nebes povsem odpove posvetni mod­rosti in začne misliti samo na to, kar je Božje, duhovno in duševno.
11 Kdor to stori, bo tudi opravičen in bo gledal Božje obličje; ven­dar bodo takšni blaženi duhovi zelo zaostajali za tistimi, ki bodo svo­jo svetno modrost tudi z besedami in dejanji povzdignili do božanske.
12 Mislim, da boste zdaj to že razumeli, in če bom prihodnjič spet prišel do te teme, Me ne sprašujte več, kaj pomenijo te poučne prispo­dobe, ki jih podajam tako zakrite prav zato, ker so podane samo za dušo, ki je pri vsakem človeku na tej zemlji z mesom zakrita pred te­lesnim očesom! Drugače je z naukom, ki zadeva celotnega človeka, in drugače z naukom, ki zadeva samo dušo. - Razumete zdaj vse to?«

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij
knjiga 7