Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Kaj je pekel

6 In glej, in razumi prav! Ta sleparski duh, ki je sam na sebi popolna laž, je prav duh vsega sveta materije, in ravno to, kar se imenuje 'satan' ali 'poglavar vseh hudičev'. 'Hudiči' pa so posebni zli duhovi iz splošnega zlega duha, ki sem ti ga pokazal.
7 Človek, ki torej z ljubeznijo zajema vsakovrstno materijo in se v njej dejavno utemeljuje, greši proti Božjemu redu, ki mu je materijo za­časno podložil pod njegovo bivanje le zato, da bi se z njo bojeval in se krepil za nesmrtnost z uporabo svoje povsem svobodne volje. In po­sledica greha je smrt ali uničenje vsega tistega, kar si je človekova duša prilastila iz materije, ker, kot sem ti pokazal, vsa materija ni nič v tem, v čemer se prikazuje.
8 Če torej ljubiš svet in njegov vrvež in se hočeš obogatiti z njego­vimi zakladi, si podoben norcu, ki mu resno predstavijo lepo nališpa­no nevesto, vendar je noče in tudi ne hrepeni po njej; se pa z vso vne­mo najbolj slepega fanatika vrže na nevestino senco in jo nad vse ljub­kuje. Ko pa potem nevesta norca zapusti, odide z njo tudi njena sen­ca! In kaj potem preostane norcu? Očitno nič!
9 Kako bo potem norec tožil, da je izgubil, kar je tako zelo ljubil! Toda tedaj mu bodo rekli: 'Slepi norec, zakaj nisi zgrabil polne resni­ce namesto njene sence, ki očitno ni bila nič?!' Kaj je senca sploh lah­ko drugega kakor pomanjkanje svetlobe, ki ga mora povzročiti vsaka trdna oblika na strani, nasprotni svetlobi, ker svetlobni žarek ne more prodreti skozi trdno in gosto telo?
10 Kar je tvoja senca v primerjavi s teboj, ko stojiš ali hodiš v svet­lobi, isto je vsa materija in njeni zakladi v primerjavi z duhom! Nuj­no je prevara in sama v sebi laž, ker ni to, kar se kaže telesnim čutom.
11 Obsodba laži in prevare pa je prav v tem, da se mora pred očmi duha razodevati kot nekaj minljivega in le kot zunanja, ustrezna senčna slika notranje, globoke resnice, medtem ko bi po slepi svetni ljubezni duše raje v resničnosti ostala to, kar je navidez."

71. Onstranska usoda duše, ki je postala materialna

1 (Gospod:) "Če pa je tako, kaj potem koristi duši, če bi za me­senega človeka pridobila vse materialne zaklade zemlje in se tako po­greznila v meso in njegov nizkotni, živalski pohlep, v svoji duhov­ni sferi pa bi potem trpela škodo in izgubila realnost resničnega živ­ljenja?! Od kod bo potem v onstranstvu vzela nekaj, da bo kot z ni­čevostjo materije nastalo in postala resnični nekaj?!
2 Da, prijatelj, kdor tu ima, temu je vsak dar dobiček, da ima po­tem še zmeraj več! Toda povsem drugače je s tistim, ki je sam po sebi nič in nima nič! Kako bi lahko nekaj dali tistemu, ki se je prej pus­til ujeti laži in izničiti?!
3 Ali lahko naliješ tekočino v posodo, ki obstaja samo v tvoji za­misli, sicer pa nikjer, ali - če posoda tudi obstaja - ima toliko lukenj na vse strani, da bi jih komaj mogel prešteti? Ali bi obdržala eno sa­mo kapljico?
4 A ko bi bila materija taka, kot je, trajna in nespremenljiva real­nost - kar pa je nemogoče -, bi bila to, kar je resnica, in kdor bi jo pridobil, bi posedoval resnico; in ko bi duša prešla v materijo, bi po­stala resnična in trajna realnost!
5 Ker pa je materija le sodba duhovnega, in le-ta ne more in ne sme obstati, ampak obstaja le tako dolgo, da se duhovni praelement v njej zbere, spozna in potem, ko pridobi ustrezno moč, materijo okrog sebe razkroji in jo preobrazi v ustrezno duhovno snov, mora duša, ki je po­stala svetna in materialna, nazadnje deliti usodo materije.
6 Ko se materija razkroji, se to zgodi tudi duši. Razkroji se, vsaj večinoma, v substancialne, psihoeterične atome prasile, pri tem pa duši, potem ko odpade meso, ne preostane skoraj nič drugega kot en ali drugi živalskemu skeletu podoben osnovni tip brez svetlo­be in pogosto skoraj brez življenja, ki ni niti najmanj podoben lju­dem.
7 Takšna duša je potem v stanju, ki so ga z duhovnim vidom ob­darjeni praočetje imenovali she oul a (pekel = žeja po življenju) in ga s tem tudi zelo resnično in pravilno označili.
8 Potemtakem pa je tudi vsa zemlja in skratka vse, kar moreš za­znati s svojimi materialnimi čuti, resnični sheoula. To je smrt duše, ki je ali bi naj postala duh; kdor koli neha obstajati kot to, kar je bil, je kot to, kar je bil, tudi mrtev.
9 Duša je, potem ko odpade telo, tudi mrtva, če je iz prej opisanih vzrokov skoraj povsem izgubila svojo človeško naravo in ji je ostal kvečjemu živalski skelet. Zate nedoumljiva časovna obdobja bodo morala spet miniti, dokler ne bo takšna duša, ki se je pogreznila v vso ma­terijo, postala človeku podobno bitje, in kako dolgo bo šele trajalo, da bo iz takšne duše šele nastal popolnoma nov človek!
10 Ti seveda misliš, da mora biti pri Bogu vse to mogoče tudi v tre­nutku. Jaz pa ti povem, da so pri Bogu mogoče vse stvari. Če bi ho­tel Bog imeti lutke in avtomate, je dovolj trenutek za to, da z njimi po­vsem napolni vse vidno vesolje!
11 Toda vsa ta bitja ne bodo imela svoje in svobodne volje in last­nega, samostojnega in samodejnega življenja. Gibala in premikala se bodo le po Božji volji, ki se bo pretakala po njih. Njihov vid bo Bož­ji vid in njihove misli bodo Božje misli. Takšna bitja bodo takšna kot posamezni udje tvojega telesa, ki se nikakor ne morejo premikati in de­lovati brez tvojega prepoznavanja in hotenja.
12 Ali pa ni povsem drugače s tvojimi otroki, ki so tudi izšli iz tvo­jega mesa in krvi? Ti ne čakajo več na tvojo voljo; imajo povsem last­no življenje, prepoznavanje in hotenje. Sicer ti bodo sledili in bodo od tebe sprejemali nauke in zapovedi, vendar pa ne po tvoji, ampak zme­raj le po svoji lastni volji, brez katere bi jih lahko naučil tako malo kot kakšen izklesan kip ali kamen!
13 In glej, bitja s svobodnim spoznanjem in hotenjem, ki se morajo sama določevati in izpopolnjevati, in s tem tudi za večno ostati svobod­na in sama sebe določujoča bitja, mora Bog ustvariti tako, da lahko to dosežejo!
14 Bog sme tu ustvariti tako rekoč le seme, oskrbljeno z vsemi življenjskimi sposobnostmi, zaprto kot v luščini; nadaljnji svobodnejši raz­voj življenja in njegovo izoblikovanje morata biti prepuščena semenu samemu. Začeti mora pritegovati vase življenje iz Boga, ki ga obliva tudi od zunaj, in iz njega oblikovati lastno, samostojno življenje;
15 In glej, to ne gre tako hitro, kot misliš, ker embrionalno življenje ne more biti v sebi tako močno in dejavno kot od vekomaj najpopol­nejše življenje iz Boga!
16 In ker ima vsaka, še tako pokvarjena duša zmeraj isti namen, ji tudi v onstranstvu za njen življenjski blagor ni mogoče pomagati dru­gače, kot si z malo sredstvi, ki so ji še na voljo, lahko pomaga sama in si po večnem Božjem redu tudi mora pomagati.

Jakob Lorber
Janezov veliki evangelij
knjiga 5