Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Jezusove besede na križu

Sedem besed na križu

  V majhnem spisu SEDEM BESED JEZUSA KRISTU­SA NA KRIŽU je z vsemi podrobnostmi na novo razgla­šena zadnja pridiga, ki jo je Jezus s križa v sedmih Najsve­tejših besedah namenil zemeljskemu človeštvu in vsem bitjem celotnega stvarstva in jih osvetlil v njihovem glo­bokem duhovnem pomenu. Poslušajmo:
  Ko sem Jaz, Odrešenik, na križu krvavel in umiral za človeški rod, tedaj sem ob spoznanju celotne človeške krivde in njenih posledic izrekel tistih sedem pomembnih besed, ki jih bom sedaj v dobro ljudi še enkrat razložil.

  Prva beseda, ki sem jo izgovoril: »Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« - se ni nanašala toliko na za­slepljene Jude, temveč mnogo bolj na tiste potomce, ki bodo potem, ko bodo sprejeli Moj nauk, nosili Moje ime in Mi v kasnejšem času gradili svetišča. Ti ljudje so se kljub Mojemu nauku, da Moje kraljestvo ni od tega sve­ta, tako vživeli v zemeljsko materijo, da zanje v celoti lah­ko uporabim Svojo besedo, ki sem jo nekoč izrekel boga­temu farizejevemu sinu: »Resnično, pravim ti, prej bo šla kamela skozi šivankino uho kot pa tak bogataš v nebeško kraljestvo!«
  Moj nauk govori o ponižnosti, krotkosti, potrpežljivosti naproti slabotnih bližnjih. Vendar gorje, kako malo sledi­te temu nauku! Prav tisti, ki naj bi bili Moji učenci in no­sijo Moje ime, so dandanes polni sovraštva do svojih bra­tov, ki so podlegli človeškim slabostim
  Saj sem vendar molil, naj si vsi ljudje medsebojno po­magajo kot dobri bratje in sestre, toda kako malo to upoš­tevate! Umor, rop, prepir in uboj zaradi neupoštevanja Mojega nebeškega nauka - to je kar preveč očitno in v svojevoljni in gospodovalni neposlušnosti celo boljšim bolj ali manj v pogubo.

  Druga beseda se je glasila: »Žejen sem!« - O seveda Me je tam žejalo in Me še vedno žeja po tolikih dušah, ki propadajo v svojih blodnjah, ki iščejo svojo srečo samo v svojih posvetnih poželenjih in se ne brigajo niti za Boga niti za večnost. Vendar gorje, gorje takim posvetnjakom! Strahotno jih bo doletela sodba, ker je mera njihovih gre­hov prepolna in jim je postavljen le še kratek rok! In če bo tudi ta brezplodno potekel, bodo izbrisani iz knjige živih!
  V svojih mislih Me sprašuješ, kako to, da Jaz vedno le grozim in vendar ne določim točnega časa, ko jih bom kaznoval!? Tebi in vsem, ki imajo ušesa, da slišijo, pra­vim: Prav zato, ker kot vaš Oče in večni sodnik želim vsa­ki duši nuditi dovolj časa in priložnosti, da si pridobi več­no srečo in ker naj bi se na dan sodbe nobena duša ne opravičevala in izgovarjala, češ daje bila prikrajšana.

  Moja tretja beseda je bila: »Moj Bog, Moj Bog, zakaj si Me zapustil!« Ta vzklik so celo Moji prijatelji imeli za človeško slabost. In celo oni so pri tem podvomili, kako neki je bilo mogoče, da sem se pred tem Sam izdajal za Boga, zdaj pa v svojem smrtnem strahu kličem k Bogu v domnevi, da Me je zapustil.
  O vi kratkovidni smrtniki! Ali niste opazili, daje bil le Duh v Meni Bog, ovoj ali meso pa je bilo iz slabotne ma­terije in je moralo biti, tako kot vaša telesa, podvrženo bo­lečini in bridkosti. Le kakšna zasluga bi pač bila, če Jaz v tem [človeško šibkem in nepopolnem] ovoju ne bi odku­pil veliko krivdo ljudi s tem, da je materija v Meni mora­la biti poslušna do smrti na križu!?
  Ni bil kakšen drugi Bog, h kateremu sem Jaz takrat kli­cal, temveč Božanstvo v Meni, Božji Duh in Prasila v Svojem celotnem obsegu. Samo Moj telesni ovoj je bil tako kot pri človeških otrocih vzet iz zemeljske snovi. In ta je morala biti tudi v Meni podložna [bolečini in smr­ti]. Zato je materija v svoji zapuščenosti iskala pomoč - za vzgled, da mora vsak zemeljski človek iskati pomoč edinole pri Bogu.
  Tako kot sem Jaz Sam klical s Svojo tretjo besedo, bodo nekoč, na veliki dan sodbe klicali tudi vsi tisti, ki se v času življenja niso nikoli ali pa zelo malo zmenili za Mene in za Mojo besedo. Toda ko mine čas milosti, potem noben še tako glasen klic za milost in usmiljenost ne more več tako lahko pomagati.
  Poglej okrog sebe in spoznal boš, kako svet napredu­je po poti posvetnih znanosti, umetnosti in novih odkri­tij; ljudje raziskujejo najskrivnejše naravne sile in Jaz do­puščam, da so jim na voljo vsa Moja dela, ker sem ven­dar vse ustvaril čudovito in v korist Svojih otrok. Toda v kakšne namene uporabljajo vse njihove znanosti!? Želijo se samo obogatiti s posvetnimi zakladi ali streči svoji gizdavosti in objestnosti! Pri tem premožni popolnoma po­zabljajo svoje revne brate, ki se v stiski in bedi pogrezajo vedno globlje in v svoji bedi kličejo k Meni in prosijo po­moči in usmiljenja.
  Kako naj se ne bi usmilil Svojih ubogih otrok in jih ne bi rešil iz njihovega težkega jarma duhovnega in telesnega suženjstva!? - In kako bi lahko izkazal milost in usmilje­nje tistim, ki sami ne poznajo milosti in usmiljenja!?

  Četrte besede: »Marija, poglej svojega sina! In ti sin, poglej svojo mater!« - nisem izrekel toliko zaradi Svo­je matere, saj sem vendar vedel, da Moji učenci ne bodo zapustili Moje telesne matere. Bolj sem s tem hotel po­vedati, kakšno ljubezen do vseh Svojih otrok sem imel v srcu. Vse sem hotel priporočiti usmiljeni Božji Ljubez­ni, ki je bila ustrezno nakazana z materinsko ljubeznijo. In pod »sinom« naj bi se razumeli tudi vsi človeški otroci, ki so se zaradi upoštevanja Mojega nauka izkazali vred­ni te ljubezni.
  Toda kje je zdaj med ljudmi resno upoštevanje Mojega tako enostavnega in za dobro duše tako koristnega nauka? Redki med Mojimi otroki še vsaj napol sledijo Moji vo­lji. Ostali so ali tako omreženi s svojo domišljavostjo ali prepolni mnogih posvetnih skrbi, da bi se dosti brigali za Mojo besedo. Zaradi tega se je Moj Božji nauk zdaj pre­oblikoval skoraj bolj v navidezen nauk ali v preneseno na­vado in tako je greh zavladal ljudem.
  Zato je skrajni čas, da Svoje otroke spet z vso resnost­jo pripeljem nazaj na pravo pot. Toda to žal ni več mogo­če doseči z blagimi sredstvi, temveč edino z vso strogost­jo sodbe. Saj tudi pregovor pravi: »Kdor noče slišati, mora občutiti!« - in tako moram Jaz ljudstva resno kaznovati in ne dovoliti, da bi se v svoji brezmejni zaslepljenosti pogreznila v večno smrt.
  Svaril sem in še vedno svarim, tako vsakega človeka posamezno kot tudi cele narode na splošno s tem, da poši­ljam bolezni, neuspeh njihovih posvetnih špekulacij, tudi vojne, draginje in še več drugega. Dopustil sem in še do­puščam, da ljudje s svojo samovoljo sami sebi in drug drugemu pogosto povzročajo največjo škodo. In vendar je vse to večinoma zaman! Ljudje iščejo vzrok za vse te neprilike vedno kje drugje kot pri samih sebi in krivdo svo­je lastne grešnosti pripisujejo Meni, svojemu dobrotljivemu in potrpežljivemu Bogu. 
 O ti zaslepljeni človeški rod! Kako dolgo naj še gledam tvoje noro početje?! Ali v svoji zablodi nemara misliš, da lahko kljubuješ Meni, svojemu Gospodu in Bogu?! - Gor­je vam, v času stiske boste zaman dvigali roke k Meni in prosili pomoči! Ko bo minil čas milosti, bom zatisnil Svoja ušesa pred vašim kričanjem in bom gluh za vaše prošnje! Saj veste, da ni dovolj, če kličete »Gospod! Go­spod!«, temveč velja to, da vselej pravilno hodite po po­teh, ki sem vam jih že večkrat naznačil, če hočete biti de­ležni Moje milosti.

  Peta beseda: Zdaj pridemo k razlagi pete besede, ki sem jo izgovoril na križu. - S temi tolažilnimi besedami: »Še danes boš pri Meni v raju!« sem se obrnil na Dizma, razbojnika, ki je visel na križu na Moji desni strani. Te besede pa niso ve­ljale samo njemu, temveč vsem ljudem, ki sprejemajo Moj nauk in živijo po njem. Zakaj pa sem Dizmi obljubil samo raj in ne nebes, ima svoj razlog v tem, da vsaka človeška duša po svoji telesni smrti, glede na svojo popolnost, pri­de v nižjo ali višjo stopnjo svetlobe, in da celo duše, ki so že tostran opravile pokoro za vse zemeljsko, lahko pridejo le v raj ali v nižjo stopnjo blaženosti. Zakaj nobena duša ne more doseči najvišje blaženosti v nebesih ljubezni, do­kler ni popolnoma očiščena in prerojena. Tako je tudi Dizmo z ljubeznijo in zaupanjem Vame dosegel prvo stopnjo in mogoče Mi je bilo obljubiti mu raj.
  Kmalu bo prišel čas, ko si bodo maloštevilni priborili tudi edinole raj, ker bom Jaz dopustil, da bodo ljudje lah­ko počeli vse, kar je v njihovi svobodni volji. Celo najbolj hudobnim duhovom bodo tedaj, preden bo prišlo do veli­kega časa Mojega sojenja, dana svoboda (pri čemer bo se­veda Mojim dobrim angelom naročeno, da zaščitijo Moje otroke in jih obvarujejo pred Satanovimi zankami!). Tedaj se bo izpolnila beseda: »Prišel bo čas, ko bi, če bi bilo do­puščeno, odpadli celo pobožni.«
  Kakšen čas pa bo to, boste vprašali!? In pravim vam, da je prav to tisti čas ošabnosti, gizdavosti, skoposti, nečisto­sti in vsakovrstne razbrzdanosti, ki zdaj zajema vsa ljud­stva in jih vleče vedno globlje v mlako pregrehe, iz katere brez Moje pomoči ni upanja na povratek.

  Šesta beseda: S Svojo šesto besedo, ki sem jo izgovoril na križu: »Oče, v Tvoje roke predajam Svojega Duha!« sem prav tako vsem človeškim otrokom hotel dati zgled, da se je duša vrnila nazaj k svojemu Praviru in da naj človek svo­je življenje in delovanje uredi tako, da bo ob koncu svoje zemeljske poti z veseljem in vriskanjem lahko predal svo­jo dušo nebeškemu Očetu.
 Za pravilno razumevanje je treba seveda vedeti, da teh besed v Meni bivajočemu Očetu-Božjemu Duhu ni go­voril Moj duh, temveč njegov zunanji, dušni ovoj, Moja duša.

 Sedma beseda: Zdaj pa sem Jaz spregovoril še Svojo zadnjo besedo: »Dopolnjeno je!« - Da, dopolnjeno je bilo veliko odreše­nje! Vendar kaj je to koristilo neskončnemu številu duš, ki so bile z Mojo smrtjo in Mojim posredniškim poslan­stvom sicer odrešene izvirnega greha, [toda niso Mi sledi­le v duhu in dejanju]!? Nebo se jim je odprlo, toda s svo­jim grešnim, neljubečim bistvom in nespokorniškim na­činom življenja so nadse znova pritegnile večno preklet­stvo [sodbo]!

 Vi človeški otroci! Kot Svojo prvo in zadnjo besedo vam ponovno z vso resnostjo Svoje Ljubezni pravim: Spokorite se! - Vrnite se nazaj k svojemu Gospodu in Bogu z besedo in dejanjem. - Opustite svoje oderuštvo in se spomnite svojih revnih bratov, ki vas zaman rotijo za usmiljenje! Spomnite se vdov in sirot! Bodite pravični do mladoletnih!
  Zapisano je: »S kakršno mero merite, s takšno vam bo spet odmerjeno!« - Naj vam bodo pretekli rodovi v sva­rilo! Dokler so ostali zvesti Bogu, so bili veliki in srečni; ko pa so začeli graditi edino sami sebi, tedaj je Bog pustil propasti narode in cela kraljestva so bila uničena na Zemiji.

Jakob Loerber
Križ in krona