Prijava na prejemanje obvestil o novih člankih

Natisni ali shrani kot PDF Natisni Natisni ali shrani kot PDF PDF

Jazusovo trpljenje

65. poglavje
Gospod se sam odpravi na vrh Oljske gore. Pogovor med Božanstvom in Jezusom, Sinom človekovim

1 Jaz pa sem zapustil hišo in se sam podal na vrh Oljske gore, s katerega se vidi Jeruzalem in vsa okolica.

2 Tedaj se je Božanstvo v Meni ločilo od Jezusa, Sina človekovega, in mu reklo: »Poglej, pred teboj leži mesto tvojega trpljenja, ki se bo začelo v prihodnjih dneh, če boš nase prostovoljno vzel breme, ki naj bi odrešilo vse človeštvo.

3 V svojem zemeljskem telesu, ločen od Mene, si človek kakor vsak drug. Potrudil si se prebuditi Duha v sebi, ki je polnost Božanstva samega. Z žrtvovanjem svoje volje si omogočil, da je volja Vsemogočnega rasla v tebi. Zdaj pa je od tvoje volje, volje kot zgolj človeka, odvisno, ali boš prevzel še zadnje in najtežje delo. Zato te sprašujem: Ali se hočeš kot Moj sin zliti z Očetom, in boš storil vse, kar ti bo Ta ukazal, ali pa boš kot Sin človekov pripadal samo temu človeštvu in bil samo od tega sveta?

4 Lahko si gospodar sveta in ostaneš njegov odrešenik, lahko pa si tudi smerokaz k Meni, ki pelje do najbolj notranjega Božjega srca, če se zliješ z Menoj in tako postaneš vladar življenja v vseh večnostih. Lahko si priprošnjik človeštva - bitij, ustvarjenih iz Moje moči, ki naj se vrnejo k Očetovemu srcu, lahko pa postaneš priprošnjik ljubezni, ki ukazuje modrosti, in njeno pravičnost preobrazi v usmiljenje. In tako zdaj, ko je tvojim očem razkrito, kaj se bo zgodilo s tvojim tele­som, izberi, ali boš stopil na pot ob Meni ali na pot v Meni; končna odločitev je tu!«

5 Duša Jezusa, Sina človekovega, je spregovorila: »Oče, Tvoja volja je ves čas tudi moja, zgodi naj se samo tisto, kar hočeš Ti! Kajti tis­to, kar mi lahko da zemlja, je šele po Tebi postalo zemljino. Stopati hočem po premočrtni poti in samo iz Tvoje roke sprejeti, kar mi je namenjeno, zato bom zmeraj ubogal le Tvojo voljo!«

6 Nato je Božanstvo v srcu Sina človekovega reklo: »Še enkrat te bom vprašalo tako kakor danes, in potem naj se zgodi, kakor hočeš, če boš spet odgovoril enako. Zdaj pa poglej, kaj ti bo ponudil svet!«

7 V tihi molitvi je nato Sin človekov ostal na gori in se potem še pred sončnim vzhodom podal navzdol v Lazarjev dom, ne da bi nje­govo odsotnost kdor koli opazil.

66. poglavje
Prihod v Jeruzalem

1 Zjutraj, še pred sončnim vzhodom, so bili vsi čili in takoj smo odšli na prosto.

2 Tam sem k Sebi poklical Svoje učence, dvanajst apostolov, in jih nagovoril (Jaz): »Dragi Moji, današnji dan bo za Sina človekove­ga povzdignjen v velik dan časti, ker to hoče Oče zaradi ljudi! Kljub temu pa naj vas to ne vznemiri preveč, če bo le duh v vas dopustil, da se ne boste prevzeli. Zato svoja srca zaprite pred vsemi prišepetavanji nečimrnosti in gospodovalnosti, da ne bo sovražnik dobil oblasti nad vami in vas spremenil v svoje orodje.«

3 Učenci, med katerimi je bil spet tudi Juda, ki se je skrivaj vrnil proti jutru, so Me vprašali: »Gospod, kaj misliš s tem, in s čim naj se zavarujemo pred sovražnikom?«

4 Jaz sem odgovoril: »Bodite pozorni in svoje duše odprite svet­lobi modrosti, pa boste razumeli, kar so napovedali preroki, ljubite edino Boga in ne sveta, pa boste varni pred vsemi napadi.«

5 Nato sem se obrnil k jeruzalemski pokrajini in glasno zaklical (Jaz): »Ti pa, hči Siona, pripravi se na sprejem svojega kralja!«

6 Po teh besedah je sonce bleščeče vzšlo s sijajem, kakršnega se še ni videlo, in v istem trenutku so učenci - razen Jude, ki je razburjen stal ob strani - z duhovnimi očmi zagledali, kako se v etru poraja mogočno mesto, odsev zemeljskega Jeruzalema, vendar neprimerno veličastnejše. Vsa vrata v njem so bila na stežaj odprta in nepregledna množica najbolj čudovitih ljudi je pričakujoče stala, kot bi čakala kneza, ki naj bi vstopil.

7 To duhovno uzrtje je trajalo le kratek čas. Prizor je izginil in Jaz sem jim rekel: »Tam pričakujejo Sina in odslej bo prestoloval na ve­komaj. Prav je, da bo povišan tudi Sin človekov. Pridite in Mi sledite!«

8 Peter Me je vprašal, ali bom odšel iz Betanije, ne da bi se poslovil od Lazarja in njegovih sester.

9 Jaz sem rekel: »Ali ti veš, zakaj je to tako potrebno? Jaz pa vem, kaj moram storiti. Naj te torej nič ne skrbi! Lazar s sestrama nas bo že našel ob pravem času - in tudi številni drugi, za katere je nujen ta dan.«

10 Učenci nato niso pripomnili nič več, so se pa zelo čudili in si med seboj šepetali, kaj naj bi pomenilo takšno Moje nenavadno vedenje, saj Me takšnega že dolgo niso videli. Janez pa jih je opom­nil, naj se vzdržijo besed in molče storijo, kar bi Jaz zahteval, da ne bi prav ničesar storili proti Moji volji. To so vsi tudi obljubili, zlasti Peter je slovesno zagotavljal, da Mi bo sledil tudi v pekel, čeprav sicer ni vedel, zakaj sem ubral to pot.ž

11 Juda, ki je slišal te besede, je rekel smehljaje: »Prijatelj, Gospod že ve, po kateri poti mora. Ne v pekel, temveč v slavo in čast Svojega ljudstva hodi po poti Božjega odposlanca.«

12 Navdušeno Me je pogledal, kajti Moj glasni vzklik se mu je zdel potrditev vseh njegovih želja, že je kar videl pot k častem, ki bi mu morale prav tako pripasti, saj naj bi prav on utiral pot Mesiji, ki bi mu moral biti zato tudi hvaležen.

13 Peter je presenečen pogledal Judo, ki je stal tako ponosno in samozavestno, vendar je molčal, saj se mu je vse vedenje tistega jutra zdelo skrajno nenavadno, in je z drugimi enajstimi mirno nadaljeval pot.

14 Za seboj smo že pustili polovico poti od Betanije do jeruza­lemskih vrat. Levo pred nami je ležalo mestece, imenovano Betfag, danes ga že ni več, ko sem Svoje učence pozval, naj Mi dva izkažeta dejanje ljubezni. Priglasili so se kar vsi. Izbral sem Janeza in Petra in jima naročil, naj se odpravita v mesto, ki sta ga videla pred seboj. Tam naj bi pri prvi hiši našla privezano oslico, ki s svojim osličkom muli travo. (Marko 11,1)

15 (Gospod): »Pripeljita mi oslička, potrebujem ga. Če vas bodo vprašali, kdo vas je poslal, odgovorita samo: 'Gospod ga potrebuje!' in vam ga bodo dali!« (Marko 11;2,3)

16 Takoj sta ubogala in se odpravila v kraj, mi pa smo polegli pod grmičevje in cvetoča drevesa ter čakali na vrnitev odposlanih.

17 V Betfagu pa je prebival mož, po imenu Migram. Bil je rimski kopjenosec in imel za seboj številne vojaške pohode. S pogumom in modrostjo si je v vojski pridobil pomemben položaj, in nadrejeni so ga prav zaradi poguma in modrosti imeli radi. Ko ga je hujša po­škodba, zaradi katere je za seboj vlekel desno nogo, prisilila, da se je moral posloviti od vojaškega stanu, so ga bogato obdarili in odpustili, oproščen je bil tudi plačevanja davkov. Bil je nekdanji znanec stare­ga Marka in se je zdravil v njegovih kopelih, pri odhodu pa je kupil že prej omenjeno oslico ter jo vzel s seboj v svojo hišico. Tam mu je zvesto služila in pridelke z njegovega skromnega vrta nosila na pro­daj v Jeruzalem.

18 Migram je od Marka veliko slišal o Meni, bil je tudi vpeljan v Moj nauk, in kot Rimljan, ki mu niso bili mar jeruzalemski judje, ker je imel opraviti le z odposlanci in meščani Rima, tudi Moj odkriti privrženec. Ko sta torej Moja učenca prišla k njegovi hiši, sta tam našla obe živali, in začela takoj odvezovati mlajšo. Njun lastnik in več ljudi, ki so prišli k njemu, da bi kupili sadje, so hitro stopili iz hiše, lastnik pa je učenca osorno vprašal, zakaj nameravata vzeti žival. (Marko 11;4,5)

19 Janez je takoj odgovoril tako, kot sem Mu naročil, in Migram je zelo vesel, ko je slišal, da bi Mi lahko naredil uslugo, začel najhitreje odvezovati še staro oslico, da bi jo z osličkom vred kar sam odpeljal k Meni. Učenca sta sicer rekla, da Gospod potrebuje samo oslička, toda Migram se v svoji vnemi na to ni oziral. Hitro je gnal živali, da bi čim prej prišel tja, kjer sem se zadrževal, tako da sta ga učenca komaj dohajala. (Marko 11,6)

20 Ko Mi je Migram pripeljal živali in Mi jih z veseljem ponudil, sem mu rekel (Jaz): »Migram, cenim tvojo dobro voljo in poplačano ti bo, kar si Mi storil takoj, ko sem Svoje poslal k tebi. Zdaj pa Zame za ježo pripravi žival, ki sta jo učenca zahtevala od tebe.«

21 Migram je to tudi takoj storil, preganil je plašč, ki ga je nosil po rimski navadi ter ga razprostrl po osličkovem hrbtu. To so naredili tudi nekateri Moji, da bi Mi pripravili čim bolj udobno sedlo. (Marko 11,7)

22 Ko smo se še ukvarjali s temi pripravami, je po cesti iz Jeruzale­ma prišla večja gruča ljudi. Ko so nas zagledali, so pohiteli k nam, in že nas je obdajalo nekaj sto ljudi, ki so Me viharno pozdravljali in sla­vili kot rešitelja Izraela. Večinoma so bili judje, ki so prišli predvsem na slovesnost, in so Me deloma poznali z Mojih poti po deželi, in so torej že tedaj Mene in Moje učence spoznali kot zdravilce. Ti ljudje so Me slavili kot svojega kralja, zlasti, ker jih je bilo med njimi veliko, ki sem jih čudežno nahranil in so Me že takrat nameravali razglasiti za kralja, zato sem se jim tudi izmuznil.

23 Ko so Mi tako navdušeno klicali, je k Meni z vso naglico prispel tudi Lazar s sestrama in najbližjo služinčadjo, ki jo je odposlal, da bi Me poiskala, prerinili so se skozi množico, ki Me je obdajala, in bili veseli, da so Me našli. Ko so navzoči zagledali Lazarja, ki so ga dobro poznali, saj so po njegovi obuditvi vsi govorili samo o njem, njihovega vzklikanja ni bilo konca, vse nas je obdajala hozana (hozana (tudi hosana) - slava, slavljenje, op. prev.) in pozdravljanje. Teh izkazovanj časti se nisem branil, molče sem zajahal pripravljeno žival, ki se je podala po cesti v Jeruzalem.

24 Množica pa je čedalje bolj naraščala, saj je hrup privabljal ljudi in so Mi vsi sledili. Ljudje so lomili zelene vejice in jih trosili po poti Nato so po poti razprostrli še svoja oblačila in čeznje pustili hoditi oslu - vse to so bili izrazi časti, s katerimi so nekoč pozdravljali kra­lje. Ko smo se bližali pobočju Oljske gore, od koder je bil obsežen razgled na Jeruzalem, smo videli, da ob njegovih vratih stoji na tisoče ljudi, in da jih je dolina Kidron (Jozafat) tudi polna. (Jn 12,12-16)

25 Jeruzalem je bil sicer veliko mesto, toda med pasho ni bil kos tolikim tujcem. Zato je bila navada, da so revnejši, in tudi tisti, ki so prišli prepozno, da bi v prenapolnjenih gostiščih še dobili streho nad glavo, taborili v dolini Kidron pod vedrim nebom ali v šotorih, saj so poleg templja tudi tla doline Kidron veljala za posvečena. Vsi, ki so se že utaborili v tej dolini, so se pridružili povorki, da bi Mi izrekli dobrodošlico, saj so po govoricah izvedeli, da prihajam v Jeruzalem. Pri tem so glasno slavili Moja dejanja in predvsem obujenje Lazarja, ki je zdaj vidno korakal ob Meni, in tako so vsi sodelovali v splošnih hvalnicah. (Jn 12;17,18)

26 Ko smo s strani Oljske gore prišli do glavnega vhoda v Jeruza­lem, je rimska straža poskušala zapreti vrata, saj so se stražarji zba­li, da se pripravlja vstaja. Toda to je preprečil silovit pritisk ljudi, ki so iz notranjosti mesta silili ven, saj so iz tempeljskega preddverja zagledali bližajočo se povorko in slišali tudi vzklikanje. Ko pa so Ri­mljani videli, da ljudje prihajajo v miru, z vejicami in palminimi listi v rokah, niso več nasprotovali, bolj so strmeli nad povorko kot njim nekaj še neznanega in domnevali, da sodi k slovesnosti. Tako smo vsi neovirano prišli v mesto in se takoj podali v tempelj.

67. poglavje
Jezus v templju

1 Farizeji, tempeljski duhovniki in služabniki so se medtem zelo vznemirili, saj niso vedeli, kaj naj storijo ob tako množičnem zboro­vanju. Da ga nasilno, z orožjem, ne bo mogoče ustaviti, so spoznali prav kmalu, saj bi tako zagotovo izbruhnila vstaja proti že tako in tako nepriljubljenemu početju templja. Ljudstvo je bilo vzhičeno od navdušenja, in tega ne bi bilo mogoče ustaviti z nasiljem. Tako jim ni preostalo drugega, kot začasno dopustiti, naj stvari tečejo, kakor tečejo, morebitni preobrat pa izrabiti za dvig ugleda templja.

2 Veliki duhovnik Kajfa je na hitro sklicanem posvetu predla­gal, naj počakajo, kaj bom Jaz pravzaprav počel, in kam nameravam peljati vso zadevo. Če bi se pustil razglasiti za kralja, bi templju kar najhitreje prišli na pomoč Rimljani, če pa bi hotel kaj ukreniti proti templju ali njegovim služabnikom, bi prav tako le malo opravil, saj bi s tem razjezil ljudstvo, ki si gotovo ne bi pustilo vzeti vere v Jehovo. Zato je bilo trenutno še najbolje počakati in pametno izrabiti Moje morebitne napake.

3 Duhovniki so tudi sklenili, da se ne bodo prikazali, tempelj pa bodo odprli prav na široko, da bi že njegova svetost sama nagovorila ljudstvo. Zato so kar najhitreje odprli vsa vrata, tudi vrata najsvetejše­ga, prostor, v katerega brez poprejšnje priprave ni smel vstopiti noben Izraelec in niti noben duhovnik, ne da bi prej opravil obred, molil in se umil.

4 Tempeljskim služabnikom so nemudoma naročili, naj številne prodajalce v preddverjih templja obvestijo o Mojem prihodu, da bi se tako ognili težavam, ki sem jim jih že nekoč pripravil. Toda bili so prepozni. Kajti takoj, ko so menjalci denarja in različni prodajalci, ki jih je opozorilo že vpitje zunaj zidov, slišali, kaj se dogaja, so, ker so se še predobro spominjali Mojega nekdanjega dejanja, kar najhitreje pospravili svoje stvari in z blagom v naglici zapustili stavbo.

5 To drugo očiščenje templja, ki pa ga Moj zdajšnji prihod ni povzročil neposredno, je bil pozneje povod za nesporazum, češ da se je omenjeni prizor zgodil ob Mojem zdajšnjem prihodu, v resnici pa se je že veliko prej, že na začetku Mojega poslanstva poučevanja. (Matej 21;12,13)

6 Ko je ljudstvo z glasnim vpitjem vdrlo v tempelj, je iskalo pred­vsem duhovnike, še zlasti velikega duhovnika Kajfo, od katerega so nameravali zahtevati, naj Me s svetim oljem mazili za kralja, nato pa so Me mislili odpeljati v sionski grad, kjer bi Me častili. Toda duhov­nikov ni bilo na spregled. Ljudstvo se je potem iz preddverja neovira­no prerinilo v svetišče.

7 Moji so se zaskrbljeno prerivali okoli Mene, saj so videli in sliša­li, kaj ljudstvo namerava z Menoj, in Peter Me je zaskrbljen vprašal: »Gospod, kaj se bo zgodilo, ali se boš pustil razglasiti za izraelskega kralja?«

8 Naročil sem mu naj molči in ukazal množici, naj Mi da prostor, da bom lahko vstopil v tempelj, osliča pa sem zapustil že prej.

9 Ljudstvo je ubogalo, Jaz pa sem se v spremstvu množice skozi dvorane podal do notranjega svetišča. V svetišče sem vstopil sam in zakorakal k velikemu žrtvenemu oltarju ter se povzpel po stopnicah.

10 Po tempeljskih pravilih navadno ljudstvo tja ni smelo, temveč je moralo počakati zunaj, v hodnikih, od koder je lahko opazovalo, kaj duhovnik počne v svetišču.

11 Farizeji in voditelji templja so pravilno ocenili lahko vnetljivo razpoloženje ljudstva. Pred tem bi bilo ljudstvo še zmožno duhovni­ke, če bi se upirali, podrediti svoji volji, zdaj pa je zaradi vtisa, ki gaje dajal sam kraj, in ker zaradi odsotnih duhovnikov niso bile mogoče nobene osebne sovražnosti, splošno razburjenje zamenjala slovesna tišina in pričakovanje, kaj bom počel. Tudi Svojim sem ukazal, naj počakajo zadaj, in tako sem stal sam, ljudstvo pa Me je opazovalo.

12 Nato sem glasno spregovoril ljudstvu (Jaz): »Prišla je ura, ko naj ves svet sam pri sebi izkusi, kam peljejo poti, po katerih je hodil doslej, in vsak naj se odloči, ali hoče k Očetu ali ne. Privedli ste Me v to hišo, kjer je nekoč vidno prebival Božji duh, toda zdaj se je iz teh zidov umaknil in to bivališče je prazno. Izbral si je drugo bivališče, in vsak človek si lahko sam zgradi tempelj, če se bo ravnal po Mojih besedah in Mojem nauku, ki sem vam ga dal.

13 Vsakega naj vodi ponižnost in potem naj po premočrtni poti vstopi v zgrajeno Božjo hišo, ki se je tukaj izpraznila, in jo morajo na novo napolniti šele dejanja ljubezni. Vsako dejanje ljubezni je zidak templja, in če bo temeljni kamen zgolj ljubezen, bo tempelj okronan z znamenjem modrosti in moči. Zato sem tudi prišel k vam, da vas naučim ljubezni, za katero vam ni mar - ne ljubezni do sebe, ki jo imate, temveč ljubezni do bližnjega, ki je nimate, ki vas pobožanstvi in edina pripelje k Bogu.

14 Če pa mislite, da sem vaš kralj in da to hočem biti, pa vedite, da Moje kraljestvo ni od tega sveta, temveč da to kraljestvo v vsem veličastju prebiva v človeku in je dedni delež, ki ga je dal Oče Sinu in po Njem vsakemu človeku na zemlji in v vseh nebesih. Ne mislite torej, da se bom vselil v Davidov grad, da bi zasnoval zemeljsko kraljestvo. Kdor Mi hoče slediti, naj se zgleduje po Mojem delovanju, pa bo bla­žen. Sin je od Očeta, in ker je od Očeta, je On v Njem in Oče v Sinu, kdor sledi Sinu, sledi tako tudi Očetu.

15 Pripeljite Mi vse s strtim telesom in srcem in ozdravil jih bom. Ljudje s prizadetim umom pa se bodo obregali Obrne in ne bom jih mogel ozdraviti. Kajti tisti, ki se obreguje Obrne, je poln jeze in ošabnosti in se otepa ljubezni, ker se mu zdi nespametna in trda. Jaz pa hočem ozdraviti vaša srca, in po njih vaše duše in telesa; kajti vera prebiva samo v srcu, kjer je ni, tam vlada tema. Kajti vera, zrasla iz spoznanja, je svetloba, ki prežene vsako temo. Torej verujte Vame in v Očeta, da boste videli, in tema se bo odmaknila od vas.

16 Resnično vam povem: Brez prave vere nihče ne bo mogel pos­tati blažen! Povedal sem vam, kaj naj verujete in v koga. Torej se rav­najte po Mojih besedah, saj sem se tudi Jaz ravnal po njih! Potem bodo vsi zmogli, kar sem zmogel Jaz, in nikogar več ne bo na zemlji, ki bo lahko rekel, da so mu poti do blaženosti zaprte.

17 Da pa bi videli, kaj zmore Očetova moč v človeku, Mi pripeljite bolne, ki telesno trpijo, da jih ozdravim!«

18 Po teh besedah sem sestopil z oltarja in se napotil v preddverja, kjer so ležali številni bolniki, ki so nameravali darovati, in upali, da jih bodo ozdravile molitve tempeljskih duhovnikov. To je bila zlasti ob pashi splošna navada, toda duhovniki so molili predvsem za tiste, ki so lahko darovali zlatnike, kajti brez takega daru bolniku niso dali prednosti. Marsikdo je v zadnjem poskusu, da bi ozdravil, postrgal še zadnje premoženje, potem pa tempelj zapustil, ne da bi bil ozdravljen.

19 Stopil sem k bolnikom in jih resno vprašal (Jaz): »Ali verjame­te, da vas lahko ozdravi Bog vaših očetov, če ga prosite za to? Ali pa mislite, da vas lahko ozdravi človeška pomoč?«

20 Številni neozdravljivo bolni so zaklicali: »Mojster, nam lahko pomaga le Bog sam, ki smo Mu v tem templju zanesljivo najbliže!«

21 Drugi so molčali, potem pa sem te vprašal, kaj mislijo.

22 Eden od njih Mi je odgovoril (bolnik): »Mojster, rečeno nam je bilo: Če veliki duhovnik za nas ne bo molil k Bogu v najsvetejšem, ne bomo mogli prejeti pomoči, kajti le on edini je priprošnjik pred Bogom! Zato moramo počakati, da se to zgodi!«

23 Jaz sem nato rekel: »Ali torej ne verjamete, da lahko Bog pride prav k vsakemu človeku, če le prosi za to? Čemu potrebuje posredni­ka? Verujte, pa bo mogoče pomagati tudi vam.«

24 Prvi govorec se je spet oglasil: »Mojster, mi že verjamemo, kar nam je bilo povedano, kljub temu pa še nismo prejeli pomoči. Kaj naj bi še verjeli?«

25 Jaz sem odgovoril: »Verjeli naj bi, da je Bog, Oče od vekomaj, neskončno dober in pride k vsakomur, ki Ga resno kliče. Verjeli naj bi, da Bog ne potrebuje posebnih ljudi, da bi njim poslal Svojo moč, temveč da to moč lahko vsak človek sam pritegne k sebi z ljubeznijo do Boga in potem se ta v človeku razcveti ter začne delovati. Ali lahko verjameš to?«

26 Bolnik Mi je, medtem ko Me je natančno opazoval, rekel: »Mojster, verjamem, ker mi Ti to govoriš; kajti tako kakor Ti, nam ni govoril še nihče.«

27 Jaz sem rekel: »Moje besede so resnica, in ker so resnica, so tudi življenje in življenjska sila. Kot človek sem se zmeraj ravnal po tem in postal sem mojster življenja. Zato tudi vsem vam pravim: Pojdite in tudi vi storite enako, vendar ne grešite več niti v besedah niti v dejanjih! Ne grešite več, ne počenjajte več tistega, kar nasprotuje ljubezni do Boga in bližnjega, pa boste ostali zdravi in pravi mojstri življenja! Vstanite in hodite!«

28 Po teh besedah so iz teles bolnikov izginile vse težave, vstali so zdravi in telesno krepki. In ljudstvo, ki je stalo naokrog, je spet zače­lo glasno vzklikati in vriskati ter Me nadvse hvaliti. Številni so padli Predme in se skušali dotakniti Mojih rok in obleke ter jih poljubiti. Tega jim nisem branil, temveč sem dopustil, da so prišli k Meni.

29 Številni so nato znova skušali vdreti k visokim duhovnikom, da bi izpeljali svoj namen, da bi Me duhovniki mazilih, ti pa so se tako dobro skrili, da jih ni bilo mogoče izslediti, zato so se odposlani kmalu vrnili, ne da bi kaj opravili.

30 Ko so se prerinili k Meni, da bi me navdušeno obdali, sem jim rekel, naj se umirijo, tistim, ki so si želeli kralja pa (Jaz): »Povejte, ali ima lahko tisti, ki je pred Bogom nosilec Božje moči, na zemlji še višji položaj, kot ga že ima pred Bogom?«

31 Vodja te množice je rekel nekoliko prizadet: »Mojster, on sam verjetno res ne, toda njegovi privrženci si želijo tudi vidno zname­nje njegove moči - tudi na zunaj, da bo pod njegovo mogočno roko ljudstvo srečno in ne bo več zatirano!«

32 Jaz sem rekel: »Ko je Samuel na zahtevo ljudstva mazilil Savla za kralja - kaj je ljudstvo pridobilo s tem? Zagotovo niti miru niti spokoja, temveč boj in nemir. In zakaj? Ker je bilo ljudstvo sito lahke­ga bremena, ki mu ga je zaradi njegovega početja naložil Gospod, in je zahrepenelo po močni roki vladarja, ki bi ga lahko videlo. Tudi po­zneje ljudstvu ni manjkalo kraljev, in tudi zdaj imate kralja, Heroda.  Ali mislite, da bi vam nov kralj, ki ga zdaj iščete v Meni, prinesel mir, četudi bi hotel postati na zunaj viden, mogočen kralj? Herod in Ri­mljani bi skušali pokončati njega in njegove privržence. Ljudstvo bi doletele nesreča, vojna in stiska, četudi bi bil Jaz vaš zemeljski kralj. Kako pa bi bilo združljivo z Mojim naukom: 'Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!', če bi vam prinesel vojno in morijo? Zato stran od Mene z vsem zunanjim - Moje kraljestvo ni od tega sveta -, in v sebi zasnujte pravo kraljestvo miru, tam bom zmeraj rad postal vaš kralj in to tudi ostal.«

33 Po teh besedah so se navdušenci nad kraljem nejevoljni odda­ljili od Mene in si mislili, da nisem junak, od katerega bi lahko izrael­sko ljudstvo pričakovalo odrešitev tudi od zunaj.

34 Tisti, ki so zahtevali kralja, so se nato podali med ljudstvo in niso skrivali svoje nejevolje nad Mojimi odklonilnimi besedami. Toda preostalega ljudstva le niso mogli odvrniti od Mene, ker so mu Moja dejanja govorila tako mogočno, da Me samo zaradi tega, ker sem odklonil postati judovski kralj, niso mogli povsem zavrniti.

35 Po splošnem silovitem navdušenju je zdaj med navzočim ljudstvom zavladalo mirnejše razpoloženje, Jaz in Moji učenci smo to izrabili, da bi z Mojim naukom znova seznanili številne. Tako so se izoblikovale posamezne večje skupine, razkropljene po tempeljskih preddverjih.

36 Nato sta vstopila Grka, ki sta tudi prišla na slovesnost, in nis­ta bila navzoča ob začetku vsega tega dogajanja. Tistim, ki niso bili judje, je bilo namreč prepovedano stopiti v notranje svetišče, zato so bile ob meji, do katere so lahko prišli nejudje, postavljene opozorilne table (Jn 12,20)

37 Grka sta videla, da ob meji stoji Filip, in sta mu rekla, da bi rada videla Jezusa in po možnosti tudi govorila z njim. Filip se jima ni upal reči, naj gresta k Meni, ker se mu je zdelo, da mora spoštovati prepoved. Zato je poklical Andreja in stopila sta k Meni. Jaz pa sem stal sredi številnih, ki so poslušali Moje besede, in prenesla sta Mi prošnjo obeh Grkov ter povedala, da se Grka zaradi ljudstva ne upata k Meni. Jaz pa sem jima naročil, naj Grka povabita, naj kar prideta k Meni. Šla sta k njima in jima to povedala. Toda Grka sta se preveč bala prekršiti prepoved, zato sta kar vztrajala ob meji (Jn 12;21,22)

38 Tempeljski judje, duhovniki in farizeji, so le opazili, da je pos­talo ozračje neprimerno mirnejše, zato so se nekateri od njih podali med ljudstvo, da bi preoblečeni vohunili, kaj se trenutno dogaja. Z navdušenci nad kraljem in zdaj zelo nezadovoljnimi z Menoj so se prav hitro dogovorili, da bodo ljudstvo naščuvali Name in ustvari­li Meni sovražno razpoloženje. Eden od preoblečenih hujskačev je celo stal blizu Mene in navzočim nejevoljno šepetal, kako sem lahko poganom naročil, naj vstopijo v judovsko svetišče, in ga tako one­snažijo. Ali naj bi se torej od Mesije, kar naj bi bil Jaz, spodobilo, da ne spoštuje svetih verskih navad?! Precej ljudi, ki jim Moje povabilo prav tako ni ugajalo, mu je pritrdilo, tako da se je zaslišalo mrmranje.

39 To sem opazil in rekel Janezu in Lazarju, ki sta bila zmeraj v Moji bližini, in tudi drugim učencem (Jaz): »Napočil je čas, ko se bo poveličal Sin človekov, kajti zdaj je dokončno premagal samega Sebe. Resnično, resnično, vam povem: Če pšenično zrno ne pade na zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. (Jn 12,24) Tako bo tudi Moje ravnanje, ki ga vidite zdaj, prineslo obilo sadu.«

40 Zaradi Grkov, ki sta plašna stala daleč, sem glasno rekel (Jaz): »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje na tej zemlji zaničuje, ga bo ohranil za večno. Kdor Mi želi služiti, naj Mi sledi; in kjer sem Jaz, naj bo tudi Moj služabnik. In kdor Mi bo služil, ga bo Moj Oče počastil.« (Jn 12;25,26)

41 Govorec, ki je malo prej šepetaje govoril proti Meni, je začel znova hujskati, ko je rekel: »Prav lep Mesija je to, ki vabi pogane in vsakogar naj mu služijo, da bi jih za to počastil oče! Kje pa je sploh ta oče? Hvala lepa za to, da naj bi zasovražil svoje življenje in si tako pridobil neznano, večno življenje; ljubše mi je to tukaj, kar poznam!«

42 Tudi drugi preoblečeni tempeljski judje so govorili podobno in skušali ljudstvo previdno ščuvati proti Meni.

43 Zdaj je Moja duša začutila, da je odbila Moja ura in razžalostila se je zaradi trpljenja, ki jo kmalu čaka, in ljudstva, ki tako omahuje, zato sem rekel tistim, ki so stali blizu Mene (Jaz): »Moja duša je po­trta. In kaj naj rečem? Oče, pomagaj Mi iz te ure! Toda zaradi te ure sem vendarle prišel. O Oče, poveličaj Svoje ime!( Jn 12;27,28a)1«

44 Potem je zadonel glas kakor iz nebes, v resnici pa je zadonel v srcu vsakogar, ki ga je bilo še mogoče prebuditi za duhovno življenje: »Poveličal sem Ga in znova Ga bom poveličal. ( Jn 12,28b)«

45 Tisti, ki so zaznali to vznemirjenje v sebi, so nato, v skladu z razvitostjo svojega duha, rekli: »Grmelo je!«, drugi pa: »Angel je govoril z njim (Jn 12,29).«

46 Nihče od teh pa glasu ni slišal v sebi, temveč je to pripisal zuna­njemu dogajanju, odvisno od stopnje svoje prebujenosti.

47 Rekel sem jim (Jaz): »Ta glas se ni oglasil zaradi Mene, temveč zaradi vas, zdaj se bo sodba zgrnila nad ta svet. Izgnan bo knez teme, ki je bil knez tega sveta. Nihče ne stoji več med Očetom in otrokom razen Sina človekovega. In ko bom povišan s te zemlje, bom k Sebi pritegnil vse, da bi prišli k Očetu. (Jn 12,30-33) «

48 Spet so Mi odgovorili isti govorec in nekateri, ki so mu bili naklonjeni: »Postava pravi, da bo Kristus ostal za vedno. Zakaj torej praviš, da mora biti sin človekov povišan? Kdo je ta sin človekov, o katerem govoriš? Ali se lahko kdo povzpne še višje, če je že večen in nam prinaša svoje kraljestvo? (Jn 12,34) «

49 Odgovoril sem jim, ker sem dobro videl, kako so ti zakrknjenci zmeraj sprevrgli Moje besede (Jaz): »Le še kratek čas bo luč pri vas. Hodite, dokler jo imate, da vas ne bo pogoltnila tema. Kdor hodi v temi, ne ve, kam gre. Verujte v luč, dokler jo imate, da boste otroci luči in ne otroci teme. (Jn 12;35,36 ) «

50 Ko sem to povedal, sem te poslušalce zapustil, in odšli smo v preddverje k poganom, tja, kamor so lahko najdlje prišli tisti, ki niso bili Izraelci (Jn 12,37).

51 Duhovniki in vodilni duhovniki v templju so medtem pravil­no ocenili, da se je ljudstvo pomirilo, in tudi izvedeli, da nisem ho­tel odkrito prevzeti oblasti, saj nisem dopustil, da bi Me razglasili za Gospoda in kralja. Poleg tega so v templju tudi vedeli, da bodo ljudje zaradi tega trenutno nejevoljni, in so skušali takšno razpoloženje hit­ro izrabiti. Vsem duhovnikom in levitom je bilo v naglici ukazano, naj sestavijo bleščečo povorko. Na čelo so stopili pozavnisti, glasniki pa so razglašali ljudstvu, da je Gospod velikemu duhovniku ukazal, naj daruje velik, izjemen spravni dar za grehe ljudstva, in Gospod bo v povračilo ljudstvu izkazal milost in mu odpustil vse grehe, ki jih je to zagrešilo zadnje pol leta. Z vsem bliščem in največjo svečanostjo so pritegnili množice, sam Kajfa pa je daroval na velikem žrtvenem oltarju.

52 S takšnim ravnanjem je tempelj dosegel svoj namen, kajti ljudstvo je še zmeraj veliko dalo na stare obrede in vse, kar je pri­hajalo iz templja. Takšna nasprotna povorka je s svojo izjemnostjo tako zelo vplivala na ljudi, da že po nekaj urah ni bilo niti sledi več izrednega navdušenja, ki ga je povzročil Moj prihod. Tistega dne in še naslednje dni se je tempelj pokazal kot zelo milosten. V preddverju templja so nahranili in obdarovali številne revne, molili in počeli vse mogoče, da bi v korist templja in njegovih zastopnikov pridobili čim več ljudi in tako od sebe odvrnili zastrašujočo nevarnost, ki se jim je napovedovala z Mojim vplivom.

53 Bleščeča povorka je prispela do nas prav v trenutku, ko smo prišli v preddverja. Vsi so nadvse radovedno opazovali nenavaden prizor, mi pa smo izrabili ta trenutek, in, ne da bi vzbudili pozornost, zapustili stavbo ter se odpravili v Lazarjevo domovanje.

68. poglavje
Nikodem in veljaka pri Gospodu

1 Ni trajalo dolgo, da smo prišli tja. Vsak je molče ubiral svojo pot in pogosto so Me oplazili zaskrbljeni pogledi Mojih, saj se jim je razločno zdelo, da naj bi Jaz danes poskusil izvesti poglavitni udar, ki pa, kar jim je bilo nepojmljivo, ni uspel. Kje je bila Moja čudežna moč, ki bi prav zlahka s kakšnim močnim zunanjim znamenjem ok­repila Moje poslanstvo? Kajti ozdravitev bolnikov se je ljudstvu zdela že nekaj vsakdanjega, saj so to zmogli tudi Moji učenci, zato se to ljudstvu ni zdelo nič izjemnega. Dvomili so tudi o glasu iz nebes, saj ni zadonel dovolj glasno, da bi odpravil vse dvome.

2 Ko smo prišli v Betanijo, so učenci o vseh teh vprašanjih zelo podrobno razpravljali, Jaz pa sem se medtem umaknil v osamljeno sobo, da bi Svojo dušo zbral in okrepil. Med Mojimi najbližjimi učen­ci je bil zaradi navideznega neuspeha še najbolj prizadet Juda, ki je neprikrito izjavil, da Me Moja prevelika blagost in dobrota ovirata, da bi odločno nastopil pred ljudstvom.

3 Juda je rekel: »Gospod je zagotovo človek izjemne moči in modrosti, in niti najmanj ne dvomim, da je prav On in nihče drug pričakovani Mesija. Toda ta močni duh, ki prebiva v Njem in je po­gosto bliskovit v svoji izjemni moči, je obdan s prešibko ovojnico, ki ljudem kaže še preveč šibkih točk. Nista samo blagost in dobrota tisti, ki vladata svetu, temveč tudi pest, ki usmerja meč, in kadar je treba s krvavo ostrino zagotovi uspeh. Če bi bil Gospod prisiljen Sebe in Svoje zavarovati pred rokami pogoltnih rabljevih slug, bi morala v Njem prebivajoča Božja moč nastopiti drugače, da ga ne bi pokončali z Njegovimi vred, ampak bi Njegovo delo uspelo. Tako pa Mu je še zmeraj spodletelo.«

4 Peter mu je rekel: »Juda, ali še nisi opazil, kako pogosto smo bili ogroženi Gospod in vsi mi, in če ne bi bilo moči, ki prebiva v Njem, nas že kar nekaj časa ne bi bilo več?! Spomni se, kako je ukazal viharju in kako pogosto je onemogočil napade templja, ko je ta proti nam poslal biriče.«

5 Juda je odgovoril: »In kljub temu to ni noben dokaz, saj so bile ob vsem tem zmeraj tudi ugodne okoliščine, in morda bi se iz nevar­nosti srečno rešili tudi z lastnimi močmi. Mislim si: Če bi Ga nenadoma ogrozila kakšna telesna nevarnost, ki bi jo lahko vsak videl in se je bal - ali ne bi moral tudi Gospod ukrepati veliko odločneje? In potem bi Mu bilo tudi ljudstvo povsem drugače privrženo in ga ne bi bilo mogoče odvrniti od Njega že z neumnim tempeljskim pom-pom!«

6 Peter in drugi so zmajali z glavo in rekli: »Kako naj bi ga 'nekaj ogrozilo' in kdo naj bi odločil o tem? Gospod bo že sam najbolje ve­del, kaj namerava in kako naj ravna.«

7 Juda je umolknil in premišljeval ter bil ves dan slabe volje in zaprt vase.

8 V Lazarjevi hiši je bilo mirno, nihče Me ni motil. V sobici sem bil sam in se pogovarjal z Očetom v Sebi. Noben človek ne bi mogel prav razumeti, kako je bilo to mogoče, zato naj bo tukaj povedano le toliko, da je Moja duša tedaj dobro videla, kako bi se bilo mogoče izogniti vsemu trpljenju, in je omahovala, saj je bila navsezadnje tudi sama priklenjena na to zemljo kakor duša vsakega drugega človeka, ki mora izpolniti neko nalogo. Samo Duh v Meni, za katerega vsak ve, kdo je bil Ta, Mi je predpisal pot in dušo vprašal, ali bi iz ljubezni do Njega in ljudi stopila na določeno pot ali ne. In tako se je zdaj v zadnji uri spet približala odločitev, in Sin človekov se je spet odločil za Očetove poti.

9 Ko se je začelo večeriti, sem se spet vedro razpoložen podal k Svojim in naročil Lazarju, naj poskrbi za naše telesno dobro. Naroči­lo je tudi obilno izpolnil, in začela se je večerja v družbi dvanajstih, Lazarja in njegovih sester ter tudi Marije Magdalene, ki Lazarjeve hiše od Mojega zadnjega obiska ni več zapustila.

10 Ko smo povečerjali, je k nam stopil Lazarjev služabnik z novico, da zunaj čaka več moških, ki bi želeli govoriti z Menoj in Lazarjem, vendar bi želeli ostati neznani. Lazar Me je vprašal, kdo naj bi bili.

11 Jaz sem mu odgovoril: »Več pomembnih ljudi iz ljudstva, med njimi tudi Nikodem, ki so jih današnji dogodki prignali k nam, ven­dar se sveta bolj bojijo kakor Boga, zato so tudi prišli k nam preob­lečeni in ponoči, čeprav z najboljšim namenom, vendar tudi toliko skrivoma, kolikor se je le dalo.« (Jn 12;42,43)

12 Nato sem se obrnil k služabniku in mu rekel, naj tujce kar po­vabi k nam in jim reče, da lahko odkrito vstopijo, saj med nami ni nikogar, ki bi jih izdal.

13 Kmalu so tujci le vstopili. Bili so Nikodem in trije višji judovski uslužbenci njegove družine, ki so imeli pomembne položaje v Jeruza­lemu, in vsi so bili bolj ali manj odvisni od templja.

14 Nikodem je takoj pohitel k Meni in poln čustev pograbil Mojo roko ter Me pri tem prosil, naj se nekaj časa nikakor ne kažem na­okrog, saj je Moj današnji nastop skrajno razkačil tempelj, Kajfa in visoki tempeljski svet pa so prisegli, da Me bodo onemogočili.

15 Tokrat, tako so menili Moji nasprotniki, je bilo zaradi Mojega nespametnega ravnanja še mogoče od templja odvrniti nevarnost. Kdo pa bi lahko vedel, ali bo to ob naslednji priložnosti še mogo­če. Zato morajo ukrepati hitro, še preden bi Mi uspelo spet pridobiti ljudstvo na Svojo stran. To je sicer zaradi Mojega omahovanja izgu­bilo zagon, bi pa ga ob kakšnem Mojem hitrem ukrepu lahko spet pridobilo.

16 Dobro tudi vedo, da Mi je Herod - zvita lisica, ki je tempelj zmeraj izrabljal le za svoje namene in se je v svojem pohlepu že od srca veselil hude zagate, v katero je pred ljudstvom zašla duhovščina - prav tako naklonjen kakor nekoč Janezu Krstniku. Zato morajo ukrepati toliko hitreje, da se morda Jaz ne bi povezal s Herodom in bi bil tako tudi bolj zavarovan. Kajti če bi tempelj potreboval Herodovo varstvo, da bi se obranil pred ljudstvom, bi ga to neznansko veliko stalo, saj Herod templju ne bi pomagal iz ljubezni, poskušal pa bi tudi uporabiti Jezusa kot adut proti templju.

17 Zato so bili Nikodem in tisti, ki so prišli z njim, zelo prestrašeni in jih je skrbelo Zame, goreče so Me prosili, naj ne zaupam Herodu in naj se ne izpostavljam nevarnosti, ki mi je grozila iz templja. Le oni so se Mi upali prinesti to novico. Med njimi je sicer še več oseb pri­jateljsko razpoloženih do Mene, vendar si zaradi farizejev niso upale same priti k Meni.

18 Nikodemu in njegovim prijateljem sem rekel (Jaz): »Dragi moji, kar ste Mi povedali, Mi je že dolgo znano in to tudi upoštevam. Kajti če Oče ne bi hotel, da se vse dogaja tako, kakor se dogaja - ali bi se sploh dogajalo? In če Oče ne bi bil z Menoj, ali bi Jaz vedel, kaj Mi bo prinesel skorajšnji čas?

19 Zato samo verujte, da je tako, kot se dogaja, tudi prav in tako kakor hoče Oče, kajti kdor veruje Vame, ta ne veruje Vame, temveč v Tistega, ki Me je poslal. In kdor vidi Mene, vidi Tistega, ki Me je poslal. (Jn 12;44,45)

20 Na svet sem prišel kot Luč, da bi vsak, ki veruje Vame, hodil po dnevni svetlobi in ne bi obtičal v temi. Zato sem pred ljudstvom tudi zmeraj govoril tako, kakor sem govoril, in ljudem sem tudi povedal, da Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ves čas sem jim tudi kazal poti, po katerih naj hodijo, da bi pridobili Moje kraljestvo. (Jn 12,46)

21 Kdor torej sliši Moje besede in ne veruje, ga zaradi tega ne bom sodil. Nisem prišel zato, da bi sodil svetu in mu ukazoval kakor kak­šen tiranski kralj, temveč da bi svet po Besedi naredil blaženega in mu prinesel mir. Kdor Me zaničuje in Moje besede ne sprejema, je že storil dovolj za svojo obsodbo. Kajti Beseda, ki sem jo govoril in bo ostala na vekomaj, ga bo sodila na njegov poslednji dan, ko se bo poslovil od tega zemeljskega sveta, da bi vstopil v večno kraljestvo, kjer bom Jaz pravi kralj in bom to ostal za večno. (Jn 12;47,48)

22 Ničesar nisem govoril iz Sebe samega, temveč Mi je Oče, ki Me je odposlal, tudi zapovedal, kaj naj počnem in govorim. In vem, da je Njegova zapoved večno življenje. Zato tudi govorim tako, kot Mi je naročil Oče. Bodite torej brez skrbi glede tega, kar se je zgodilo in se bo še zgodilo; Oče hoče tako!« (Jn 12;49,50)

23 Juda je na to razburjeno pripomnil: »Gospod, Oče je vendar s Teboj v Svoji polni moči! Ali se ta moč lahko odmakne od Tebe, saj sta oba vendarle eno!«

24 Jaz sem rekel: »Oče, Sin in Moč so eno, in bodo eno tudi ostali, saj kot dobro veš, ločeni tudi ne morejo biti - Oče je v Sinu in tudi Sin bo kmalu v Očetu, združila pa ju bo Moč. Toda Sin mora Očeta ubogati, in če bo to storil, Mu bo Oče tudi dal vse v last; in Sin to ve, saj Mu je povedal Oče. In le še malo bo treba počakati, pa bo Sin na vekomaj v Očetu. Kako pa se bo to zgodilo, naj vam za zdaj še ne bo mar, toda vam in vsemu človeštvu bo v korist.«

25 Nikodem je rekel: »Gospod, teh Tvojih besed ne razumemo povsem, in se nam bolj kot vse drugo tudi zdi najbolj nujno, da misliš na Svojo osebno varnost, saj smo zaradi nje tudi prišli sem, da bi ti jo po svojih močeh zagotovili. Ali ne bi bilo najbolje, če bi zapustil ta kraj in se skril? Sin mojega brata bi te, ker ima številne zveze zunaj dežele, varno pospremil tja, kjer bi bil lahko nekaj časa povsem varen.«

26 Jaz sem rekel: »Ne bodite tako neumni, človeške pomoči ne potrebujem! Če bi hotel uničiti Svoje sovražnike, bi to zlahka storil. Toda tega nočem! Tudi oni naj bi bili deležni blagoslova in z njimi celotno ljudstvo. Ostal bom tukaj - in prepričani bodite, da Me nihče ne bo prijel, dokler tega ne bom sam hotel!«

27 Nikodem se ni mogel kar takoj pomiriti, saj ga je bilo do obisti strah templja. Nazadnje se je le sprijaznil in menil, da je opravil svojo dolžnost. Tudi Jaz sem mu potem priznal dober namen in kmalu se je pod okriljem noči s sopotniki spet odpravil v Jeruzalem, kamor je tudi prišel neprepoznan in neoviran.

28 Mi pa smo se zelo kmalu odpravili k počitku, saj je bil ta dan zelo naporen tudi za telesa. Noč smo preživeli v velikem miru, le Judova duša se ni mogla umiriti. Številne misli in marsikatera prišepetavanja so vznemirjala njegovo dušo, tako daje noč prebedel.

69. poglavje
Pogovor med Judom in Tomažem. Slovo od Betanije, postanek na Jordanu

1 Zjutraj se je Juda skušal približati Tomažu in ga odpeljati na samo.

2 Odšla sta na prosto in se tam pogovarjala kot sledi:

3 »Brat,« je rekel Juda, »ali razumeš Gospodovo ravnanje? Glej, oba sva moška, ki sva se zmeraj zavedala, kaj hočeva, in cilj, ki sva si ga zastavila, sva zmeraj skušala uresničiti na vso moč. Zdaj pa ne vidim več jasno, kaj Gospod pravzaprav hoče, in nisem več tako prepričan, ali si je tudi sam na jasnem, kaj je Njegov končni cilj.

4 Včeraj sva bila oba priči Njegovega zmagoslavja, ko bi ljudstvo, ki Mu je zelo privrženo, zlahka pridobil Zase, sledilo bi Mu, kamor koli bi hotel. Toda namesto da bi o Svojem mesijanskem poslanstvu prepričal ves svet, je dopustil, da Mu je tempelj odvzel vse sadove Njegovega dela, in ni uresničil nič od tistega, po čemer je hrepenelo ljudstvo, čeprav je dejansko v Njem toliko moči, da bi lahko ukazoval templju in vsemu rimskemu cesarstvu, če bi se On le hotel povzpeti!

5 Kaj Mu koristi vsa Božja moč, s katero lahko ukazuje viharjem, bolnikom in vsemu zlemu, če pa je v Sebi tako šibak, da ne uporabi te moči, kjer bi moral? Ali naj zdravi, ki že neznosno trpijo pod bremenom templja in tempeljskimi oderuhi, v Njem ne najdejo odrešenika? Kaj je trpljenje nekaj bolnikov v primerjavi z vsesplošnim hudim trpljenjem? Judje, da, ves svet ječi pod pritiskom najbolj oblastiželjnega ljudstva. Pohlepni kralji in vsemogočni cesar, ki plavajo v udo­bju, si prilaščajo prestol, na katerem bi moral sedeti moder, pravičen in od Boga izbran nadvse močan knez. Kakšen raj bi bil lahko svet, kako bi se trpljenje in bolečina lahko spremenila v čisto veselje in radost, revščina v bogastvo, če bi bil On na prestolu, ki ga zdaj zaseda rimski cesar!

6 O, v prsih mi srce drgeta od veselja, če pomislim na to, kako bi vse to lahko bilo - vendar ni! Zakaj pa ni? Ker On, edini, v katerem živi Božja moč, v Sebi ne najde poguma za hitro in odločno ukrepa­nje.

7 Glej, brat, to me boli, me nadvse teži, kajti še imam srce za veli­kansko stisko ljudstva, toda zdi se mi, da je On Svoje, razen za bolne in slabotne, že skoraj izgubil.«

8 Tomaž mu je odgovoril: »Brat, kaj govoriš! Ali ni sam Gospod dejal: 'Na ta svet nisem prišel zaradi zdravih, temveč zaradi bolnih in slabotnih, da bi jim pomagal in jih potolažil.''? Ali morda ti bolje kakor On sam veš, zakaj je prišel k nam?«

9 Juda je goreče odvrnil: »Kdo pa je sploh zdrav v deželi? Ali niso vsi bolni in slabotni? Uživajo samo tisti v templju in nekaj pomembnežev, pitajo se s tistim, kar izsilijo s svojo močjo, na zunaj zdravo telo ljudi je navznoter ubogo, bolno in umazano od jeze in besa, ki ga v njih povzroča početje nadvse vzvišenih!

10 Tudi k njim je prišel! Ali ljudstvo potrebuje Mesijo samo za telesno šibke? Ljudstvo hoče in mora biti srečno, saj je to Božja volja. Toda k takšni sreči sodijo tudi trdne zunanje razmere, kakršne so bile pod Salomonom, da bi ljudstvo lahko živelo v miru in bi se lahko v zunanji blaginji razvijalo tudi v duši.

11 Ne, brat, moje srce je polno žalosti! Tebi sem ga odprl. Ti si bil ves čas edini, ki nisi zadrževal svojega razuma in sodbe tako kakor drugi, ki brezglavo verjamejo vse, ne da bi vedeli, zakaj. Ne, nisem in nočem biti suženj praznoverja - vedeti hočem, kam pelje pot! Nočem gledati otroških iger, temveč možata dejanja!«

12 Tomaž se je zgrozil nad srditim Judovim videzom, ko se mu je ta tako nenadoma in nepričakovano razodel, in je rekel svareče: »Brat, sam le stežka kaj verjamem, toda kljub temu sem o tem, v kar potem verjamem, tudi trdno prepričan. Če pa me hočeš omajati v veri v Gospoda, kakor se mi zdi, se trudiš zaman, kajti vem, kaj naj si mislim o Njem. Pusti me torej!«

13 Juda je razburjeno rekel: »Daleč od tega! Tudi jaz sem trdno prepričan, da ves svet lahko odreši le On! Sem pa prav tako trdno prepričan, da se mora nekaj zgoditi, če naj se ta odrešitev uresniči. Zdaj je čas - ali nikoli!

14 Herod Mu je naklonjen. Prav zdaj je rimska moč na tem obmo­čju najšibkejša, ker svoje oborožene sile Rim potrebuje drugje. Vse ugodno kaže Zanj, najbolj mogočnega moža - če bi le hotel! Toda to hotenje je treba prebuditi v Njem, za to gre! Kajti že smo videli, kako zelo omahuje, slišali smo tudi, kaj namerava tempelj. Če bi imel le najmanjši del Njegove moči, bi se prav tako zelo norčeval iz tem­peljske svojati, kakor je to On počel doslej. Ta uboga golazen zagoto­vo nima nad Njim nobene oblasti; ni je imela prej, niti je ne bo imela kadar koli. Toda bojimo se lahko, da Mu jo bo Bog sam nekoč odvzel, če se bo uprl Očetovi volji in ne bo osrečil Njegovega ljudstva.

15 Zdaj so se prav tu v Gospodu združile vse okoliščine, ki omo­gočajo Vanj preliti Božjo moč. Cele večnosti bomo morali čakati, preden bo spet nastal človek, ki bo zmogel kaj tako velikega. Zato On to tudi mora storiti, zdaj ali nikoli, preden Bog izgubi potrpljenje. Če v Sebi ne bo našel poguma, da ukrene, kar je treba ukreniti, saj je tako obljubil Bog, Ga je treba prisiliti, da to stori.«

16 Tomaž se je zgrožen razburil in zašepetal: »Prisiliti? Kdo lahko prisili Tistega, iz katerega govori Vsemogočno sebstvo?«

17 »Če je On Tisti, za katerega se izdaja, naj to dokaže! Če pa to ni, zakaj pa potem čakamo na nič?!«, je polglasno mrko zamrmral Juda.

18 Tomaž je prestrašen zašepetal: »Kako pa naj bi Ga človek prisi­lil? Brat, opusti takšne misli, vse to ni vredno nič - groza me je tega!«

19 Juda je mrko rekel: »Ali te je, slabiča, groza velikih misli? Še sam ne vem, kako naj bi to potekalo. Samo čutim: nekaj se mora zgo­diti, mora se!

20 Dobro bodi, brat! Molči pa o tem, kar sva govorila. Slišiš? Ob­ljubi mi! Tisti notri me nimajo preveč radi, ne bi si želel nakopati še več sovraštva.«

21 Tomaž mu je dal roko in rekel: »Komu pa bi sploh koristilo tvoje govorjenje? Obljubim ti!«

22 Nato je Juda s kratkim pozdravom odšel in se podal na vrh Oljske gore, da bi o vsem premislil na samem. Tomaž pa se je poklapan spet pridružil drugim, in skušal svoj nemir premagati z mirnim pogovorom z brati.

23 Ko smo nato vsi, razen Jude, sedeli pri zajtrku, Me je Lazar vprašal, kaj nameravam - ali preživeti praznične dni pri njem, kar bi mu bilo najljubše, ali pa se odpraviti drugam.

24 Njemu in učencem sem rekel, da nameravam še danes zapustiti Betanijo - ne iz strahu, temveč zaradi ljudstva in tempeljskih duhov­nikov. Ti bi povzročili veliko hudega, če bi vedeli, da sem tukaj, ne bi pa bil zanje dosegljiv. Da bi to preprečil in da ne bi nikomur povzročil škode, se bom za nekaj dni umaknil in ne bom se pustil najti.

25 Moji so Me vprašali, kam bom šel.

26 Jaz sem rekel: »Če boste šli z Menoj, boste že videli! Med vami pa dremlje izdajalec, zato tega zdaj še ne boste izvedeli.«

27 Učenci so bili nad to izjavo osupli in začudeno pogledovali naokrog, koga sem imel v mislih, kajti tam niso bili samo apostoli, temveč tudi številna Lazarjeva služinčad, ki je Lazarju pomagala pri upravljanju posesti. Toda nihče si ni upal vprašati niti besede.

28 Molče smo pozajtrkovali. Nato sem se poslovil od Lazarja in Njegovih, ki so se skrajno neradi in s potrtim srcem ločili od Mene. Kljub temu je njihova vera Vame premagala njihove skrbi, da bi Mi tempeljski duhovniki lahko kaj storili.

29 Odpravili smo se po poti v Jeriho in kmalu zagledali Juda, ki je prihajal k nam, saj je z vrha opazil naš odhod in se nam pridružil, ne da bi se menil za ne preveč prijazne obraze apostolov. Na to pot sem se odpravil samo z dvanajstimi, od Mojih siceršnjih privržencev ni bilo več nobenega pri Meni.

30 Kmalu smo se obrnili proti Jordanu, tja, kjer je krstil Janez Krstnik, v kraj, ki je bil zdaj prazen, odkar je zamrl glas pridigarja v puščavi. Tam smo se namestili in bili povsem nemoteni.

31 Ta pokrajina je zlasti spomladi zelo prijetna, saj je tam nepri­merno topleje. Na obrežju Jordana rastejo bujna drevesa in grmičev­je, ki vsem dajejo hladno senco in varno ležišče. Ob Jordanu smo po slovesu od Lazarja preživeli cela dva dni, in ta čas sem uporabil, da sem apostolom znova podrobno razložil njihovo poslanstvo in Svoj nauk.

70. poglavje
Juda pred visokim svetom

1 Tudi Juda je to poslušal, ne da bi se ob tem znebil svojih zmotnih pogledov. Prav nasprotno, še bolj je postal prepričan, da se tako kot Meni nobenemu človeku več ne bo uspelo tako kmalu zliti z Božjo močjo, in se ne bo tako zlahka spet pojavil še kakšen drug Mesija, ki bi rešil svet. Zato se mu je zdela njegova vloga prav imenitna in se je v svojih častihlepnih mislih veselil, da naj bi bil prav on tisti, ki bo pripravil še nujni zadnji korak, s katerim bi Me prisilil, da bi Meni dano moč uporabil po njegovih željah. Sam sebi se je zdel nekakšen odrešenik in v svoji zaslepljenosti napačno domneval, da bi lahko de­loval z Mojo pomočjo. Ko se je v njem začela porajati misel, da bi Me lahko v to prisilil in bil trdno prepričan, da bom kljuboval vsakršni nevarnosti ter jo tudi zlahka premagal, se mu je zdelo prav tudi vse, kar bi pomagalo uresničiti ta načrt.

2 Zato Mi je drugega dne našega bivanja ob Jordanu predlagal, da bi se on na skrivaj podal v Jeruzalem in poizvedel, kaj tam čutijo do Mene, in ali je Moje izginotje kaj vznemirilo ljudstvo.

3 Rekel sem mu, naj stori, kar misli, drugi, veseli, da se ga bodo znebili, pa so tudi pritrdili njegovemu predlogu.

4 Vprašal Me je, kje bi Me potem lahko srečal, in rekel sem mu, da nameravam na istem kraju ostati do opoldne naslednjega dne.

5 Juda se je nato poslovil od nas in se podal v Jeruzalem. Tam je ta­koj ugotovil, da je Moje nenadno izginotje presenetilo vse. Od velike­ga navdušenja, ki ga je povzročil Moj prihod, ni ostalo nič. Ljudstvo je na splošno menilo, da sem pobegnil pred močjo templja. Tempelj pa so tempeljski stražarji in Herodovi vojaki zdaj močno zastražili. Poleg tega so rimski vojaki vsak dan patruljirali po mestu, da bi razgnali morebitno zbiranje ljudstva. Tempelj pa je od upravitelja Ju­deje Poncija Pilata že zahteval tudi varstvo pred morebitno vstajo in Me naznanil kot hujskača ljudstva.

6 Poncij Pilat je odredil preiskavo, ki pa je razkrila, da ljudstvo ne kaže nobenih sovražnih namenov, temveč le veliko navdušenje nad čudodelnim zdravilcem, ki pa Ponciju Pilatu nikakor ni bil neznan. Zato dogodku ni pripisoval posebnega pomena, je pa zaradi ohra­njanja reda ukazal, naj vojaške enote pogosto patruljirajo po mestu. Ljudstvo je bilo zaradi takšnih ukrepov zelo prestrašeno, saj je še predobro vedelo, da se mora ob izgredih bati rimske moči in strogosti.

7 Tempelj si je tako spet zagotovil veliko prednost in tempeljskim duhovnikom se je zdelo, da je prišel čas, ko bi Mi lahko zadali uniču­joč udarec, če bi le vedeli, kje in kako bi Me brez nevarnosti prijeli; da pa to ni tako lahko, so se že pogosto prepričali.

8 Na skrivnem sestanku so se tempeljski duhovniki posvetovali o sredstvih in poteh, ne da bi se mogli poenotiti. Potem so jim sporoči­li, da želi neki človek visokemu svetu razkriti, kje je Nazarejec.

9 Kajfa je navdušeno naročil, naj tega človeka - to pa je bil Juda Iškarijot - privedejo k njemu in takoj ga je odpeljal pred visoki svet. Tam je Juda članom sveta zatrdil, da bi lahko iskanega Jezusa iz Nazareta izročil tempeljski straži, če bodo le previdno ukrepali.

10 Na vprašanje, kako to namerava storiti, je Juda odgovoril: »Kar dolgo sem preživel z njim, zato poznam njegove posebnosti in po­sebnosti njegovih privržencev. Da, nekaj časa sem celo menil, da je Mesija, ki Ga pričakujemo. Zdaj pa sem se prepričal, da nima dru­gega namena, kot postaviti na glavo naša stara častivredna pravila in postave, katerih sveti skrbnik je tempelj, ne da bi bil zmožen namesto tega ponuditi kaj veliko boljšega. Zato je nevaren, in jaz kot častitljivi jud, ki si mora prizadevati za utrditev spoštovanja Mojzesovih postav, ponujam svojo pomoč, da bi se končalo to nevarno početje. Ne vem, ali bo to tudi uspelo, toda toliko zbranih modrih mož bo že našlo pravi način, kako ujeti tega čudežnega zdravilca.«

11 Kajfa ga je vprašal: »Ali veš, kje je zdaj?«

12 Juda je odgovoril: »Ne, saj ne morem vedeti, ali ni morda kra­ja že zapustil. Toda vem, da namerava tudi letos, tako kot zmeraj, zaužiti velikonočno jagnje med svojimi privrženci, in da se to ne bo zgodilo nikjer drugje kot v bližini Jeruzalema.«

13 Eden od farizejev, ki so ga po obujanju Lazarja odgnali Lazarjevi psi, je zavpil: »Naj ga v Betaniji nihče ne skuša ujeti! Tam to ne bi uspelo, saj bi to preprečila njegova hudičeva moč. Najbolje bi bilo, če bi ga prijeli ponoči - po eni strani zaradi ljudstva, ki mu je še zmeraj zelo naklonjeno, po drugi strani pa so zmeraj pripovedovali, da naj bi bila ponoči moč takšnih čarovnikov manjša. Da, v določeni nočni uri postane menda tudi najhujši čarovnik spet tako slaboten kakor vsak navaden človek in se ne more upreti nikomur. Povej - ti bi to moral vedeti, saj si bil ob njem: Ali ima tudi ta človek svojo šibko uro? Kaj počne ponoči?«

14 »Spi, tako kot vsak drug človek,« je odgovoril Juda. »Mislim pa, da poznam uro, ko je najšibkejši.«

15 Farizej se je zmagovalno obrnil k drugim in menil, da bi bilo treba to uro izrabiti.

16 Kajfa, nejevoljen, ni hotel o tem nič slišati, saj je bil prepričan, da Nazarejec nima nič drugačnih nadnaravnih moči kakor po svojih sposobnostih dobro znani eseni, toda strinjal se je, da naj bi Nazarejca zajeli ponoči, saj potem to ne bi vzbudilo pozornosti?

17 Z Judom so se dogovorili, da bo na dan velikonočnega jagnjeta prišel v tempelj ponoči, se tam dobil z biriči in jih nato odpeljal na kraj, kjer bo Nazarejec.

18 Kajfa ga je nato vprašal, kaj zahteva za to svojo storitev.

19 Juda, ki se je sam pri sebi že veselil, da je visoki svet speljal v past, ki mu jo je nastavil, se je zdaj razveselil še bolj, saj naj bi mu njegov načrt navrgel celo denar - kar niti ni bil njegov namen -, in zahteval je trideset srebrnikov. Obljubili so mu, da mu jih bodo izpla­čali na večer dejanja, ko bo prišel.

20 Juda je nato iz templja pohitel v mesto in povsod prisluškoval, da bi izvedel, kako ljudstvo v Jeruzalemu in tudi veliko tujcev gleda Name. Povsod so bili zelo presenečeni nad Mojo navidezno šibkostjo, vendar med ljudstvom ni bilo človeka, ki ne bi bil prepričan o Moji moči, ki se je tako pogosto in tudi še zadnjič izkazala pred vsemi. Natančno je spoznal, da bi Mi tudi v prihodnje uspelo vse ljudstvo pridobiti Zase, če bom le naredil kakršno koli herojsko dejanje - saj je bilo ljudstvo sicer osuplo, vendar se ni povsem odvrnilo od Mene.

21 To spoznanje ga je razveselilo in še bolj utrdilo v prepričanju, da naj bi Me napeljal v položaj, ki bi Me prisilil, da bi Svoje nasprot­nike, če bi Mi prišli preblizu, po možnosti uničil ali pa jih onespo­sobil vsaj toliko, da bi lahko vsak spoznal, da se Mi nihče na zemlji ne more upreti, če nekaj le resno hočem. Ko je mislil, da se je o vsem temeljito prepričal, in ne da bi mu bilo tisti čas kaj mar za Heroda, saj se mu kralj za njegov namen ni zdel več pomemben - bil je namreč prepričan, da bo zmogel tudi brez njega-, se je spet odpravil k Jorda­nu, da bi Me poiskal in poročal, kaj je izvedel.

22 Našel nas je na starem kraju in nam natančno poročal o razpo­loženju v Jeruzalemu in da Me ljudstvo še zmeraj ima za Odrešenika. Vse to sem mirno poslušal in nisem nič pripomnil, tako je bil Juda še bolj prepričan, da je njegovo pripovedovanje Name naredilo globok vtis. Dovolj dobro pa je poznal ljudi, da ni še bolj rinil Vame, saj je menil, da morajo njegove besede v Meni še dozoreti. Bil je nenava­dno molčeč, toda opaziti je bilo, da je bil sam pri sebi zadovoljen in je zgolj opazoval.

71. poglavje
Velikonočno jagnje. Umivanje nog. Juda izda Gospoda. Gospodova večerja

1 Opoldne sem poklical Svoje in z zložnim korakom smo se spet podali po deželni cesti med Jeruzalemom in Jeriho. Ker je bil prav tis­ti dan, dan velikonočnega jagnjeta, so Me Moji vprašali, ali ga bom z njimi jedel in kje. Pritrdil sem in določil, naj se dva odpravita v mesto in tam poskrbita za jagnje, potem pa bom prišel tja še sam z vsemi drugimi. (Marko 14;12,13a)

2 V mestu pa je živel človek, eden tistih, ki sem jih ozdravil že na začetku Svojega poučevanja, ko sem prvič javno nastopil v Jeru­zalemu. Bil je zvest privrženec Mojega nauka, ni se bal ne judov ne nevoščljivih farizejev. Imel je manjše gostišče, ki so ga zmeraj obi­skovali najboljši gostje. Tja je še zlasti zahajalo veliko Rimljanov, ki so potovali v Jeruzalem. Med ljudstvom je gostilničar užival ugled in tudi dovolj zaslužil za življenje. Ta gostilničar Me je že prej po Mojih učencih pogosto prosil, naj pridem k njemu.

3 K njemu sem poslal Petra in Janeza, da bi tam pripravila veliko­nočno jagnje. Da bi našla hišo, sem jima povedal, naj sledita človeku, ki ga bosta srečala in bo vrč vode nesel prav v omenjeno hišo. (Marko 14;13b,14)

4 Učenca lastniku gostišča nista bila neznana, in ko je slišal za Mojo željo, je takoj ukazal pripraviti najboljšo dvorano, ki jo je sicer uporabljal sam zase za družinska praznovanja, da bi mi lahko v njej nemoteni v skladu s šego zaužili velikonočno jagnje. Sam te šege -kot po mnenju templja odpadli Izraelec, ki drži z Rimljani -, ni več praznoval, poleg tega je imel za ženo Grkinjo, s katero je živel po Mojem nauku brez vsake formalne tempeljske krame.

5 Bil je lastnik tiste tlakovane dvorane, ki jo omenjajo vsi evan­gelisti razen Janeza, saj se jim je pozneje zdelo zelo pomembno, kje je ta večerja potekala (Marko 14; 15,16), medtem ko so Janeza ob tej priložnosti zanimale le povedane besede in ne tudi prostor.

6 Že se je zvečerilo, ko sem prišel tja s Svojimi. Ko so nas naš gosti­telj in njegova družina veselo pozdravili, so nas ob zagotovilu, da nas ne bo nihče motil, odpeljali v omenjeno dvorano, kjer smo posedli ob pripravljenem velikonočnem jagnjetu.

7 Kaj se je ta večer govorilo, je natančno opisal tudi evangelist Janez in lahko preberete v njegovih zapisih  (Jn 13-17). Tukaj bo dodano le še neka) malega, da bi bolje razumeli, kako so potekali dogodki.

8 Ko smo v skladu s šego zaužili velikonočno jagnje, sem vstal, se opasal in začel z umivanjem nog (Jn 13,4-12). To naj bi ponazorilo najglobljo ponižnost Sina človekovega, saj je bilo to sicer opravilo najnižjih slug in sužnjev. Hkrati pa je sporočalo, da nihče ne more po Moji poti, dokler mu Jaz pred tem ne očistim orodja, ki mu bo omogočilo tudi hoditi po teh poteh, to pomeni, da mora biti njegovo srce povsem očiščeno vsega prahu z vseh dotlej prehojenih posvetnih poti, in sicer sem Jaz tisti, ki mu dam sredstva za to. Zato naj se nihče ne boji teh umivanj, ker brez njih ne more pridobiti deleža pri Meni.

9 Učence sem s tem simbolnim dejanjem globoko poučil, pri čemer simbol niti ni poglaviten, temveč jedro, ki tiči v njem in pomeni vse.

10 Tako kakor sem očistil Svoje učence, naj se tudi ljudje potrudi­jo očistiti drug drugega, da bi Mi lahko čistega srca, torej z umitimi nogami, resnično sledili.

11 Ob tem je bila tudi navada, da po jedi poglavar družine da vsa­kemu navzočemu še grižljaj, in mu ob tem pove izrek iz Pisma. Ta navada se do današnjih dni ni ohranila, tedaj pa se je izvajala povsod, in je številnim ljudem pomenila nekakšno prerokbo za prihodnji čas.

12 Ko sem se pripravljal na to, je Mojo dušo zajela velika žalost, in izrekel sem naslednje besede (Jaz): »Eden med vami Me bo izdal« (Jn 13,21)

13 Učenci, osupli nad temi besedami, ki so se jim zdele zlovešče, so Me zasuli z vprašanji, kaj menim s tem, in kdo naj bi Me izdal. (Jn 13,22) Toda odklonil sem vsak odgovor in začel deliti grižljaje, ob tem pa še vsakomur glede na njegov značaj povedal še kaj spod­budnega ali opozorilnega. Petra, ki je bil eden prvih na vrsti, so Moje prejšnje besede tudi najbolj potrle, in je naročil Janezu, ki Mi je sedel najbližje, naj poizve, koga sem mislil, da Me bo izdal. (Jn 13,23-24)

14 Izraz »ležati na prsih«  (Nanaša se na tedanji nemški ali morda še kakšen drug prevod Jn 13,25, za slovenski prevod to ne velja, op. prev.) je bil večkratno pojmovati napačno, saj so različni pomeni nastali iz nerazumevanja tedanjega načina izražanja. Nismo ležali ob mizi, kot so to počeli Rimljani, in je bilo tudi velikokrat napačno omenjeno - te poganske šege judje niso nikoli sprejeli, saj so se ogibali vsemu, kar bi jih lahko kakor koli povezovalo s poganskimi ljudstvi -, temveč smo ob mizi sedeli. Tistega, ki so mu hoteli izkazati posebno prijateljstvo, so posadili desno od hišnega gospodarja, in ta mu je izkazal čast tako, da mu je pripravljal jedi. Če se je to zgodilo, seje moral tudi pogosto obrniti k njemu, mu »nastaviti prsi«. V tedanjem načinu izražanja je to pomenilo »obrniti se k njemu«, in ne to, kar se zdaj prevaja kot'»ležati na prsih«. (Jn 13,25)

15 Janez Me je nato tudi tiho vprašal, kdo Me bo izdal, in Jaz sem mu kot najbolj zaupanja vrednemu učencu rekel: »Tisti je, ki mu bom zdaj dal grižljaj!« Dal sem ga Judi in mu rekel: »Kar nameravaš storiti, stori hitro!« (Jn 13,25-27)

16 Drugi učenci seveda iz teh besed niso mogli razbrati, kaj sem mislil z njimi. Juda, ki so ga Moje prve besede tudi prestrašile, saj se je čutil prizadetega, je zdaj te druge besede vzel kot spodbudo, ki naj bi podpirala njegove načrte, zato je hitro vstal in šel ven z zmagovitim občutkom v sebi. (Jn 28-30).

17 Prevzeli sta ga napuh prihodnjega sovladarja, saj je upal, da bo to postal ob Meni, in velika sla, da bi si brezobzirno prilastil tudi slavo in čast, zato se je njegove duše polastil satan z vsemi ošabnimi hudiči in zagorela je v želji vladati in uničiti vse nasprotnike.

18 Ali Jaz vsega tega ne bi mogel preprečiti?

19 Zagotovo bi lahko! Sin človekov je imel na izbiro pridobiti si ves blišč in vso čast sveta, vendar je tudi moral zares priti v položaj, da bi lahko izbral, in v tem je bila tudi odločitev v pomenu, ki je bil že nakazan.

20 Ko je Juda odšel, sem rekel (Jaz): »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v Njem. Če je Bog poveličan v Njem, Ga bo Bog poveličal tudi v Sebi in poveličal Ga bo kmalu!« To pomeni: Sin človekov bo resnično postal Božji sin, in Oče se bo kmalu združil z Njim za vse večne čase. (Jn 13;31,32)

21 Nato sem učencem znova na kratko povzel Svoj celoten nauk, kakor je mogoče natančno prebrati v Janezu 13-17, kjer so navedene Moje besede in tudi besede učencev, s Petrovimi in Filipovimi pomisleki in Mojimi odgovori.

22 Ob vseh teh pogovorih je postalo že pozno, znova sem vzel kruh, iz katerega sem pripravil prve grižljaje, in rekel enajsterici (Jaz): »Vsak naj vzame še grižljaj, ki ga zdaj pripravljam. To je Moje telo, Beseda, ki je meso postala, in naj zaživi v vas. Vzemite tudi ta kelih, vsi pijte iz njega, to je Moja kri, ki se bo prelila za vas, za odpuščanje vaših grehov. Kdor ne je Mojega mesa in ne pije Moje krvi, ne bo nikoli blažen. Zdaj že veste, kako morate razumeti te Moje besede in se več ne boste spotikali obnje (  Gospod po Jakobu Lorberju (Veliki Janezov evangelij, deveta knjiga, 73,2) pravi: "Kruh in meso sta eno in isto, tako kot tudi vino in kri, in kdor z Mojo Besedo uživa nebeški kruh in z ravnanjem po Besedi, torej z dejanji resnične, nesebične ljubezni do Boga in bližnjega pije vino življenja, ta uživa tudi Moje meso in pije Mojo kri. Tako kot se naravni kruh, ki ga človek zaužije, v njem spremeni v meso, in popito vino v kri, tako se tudi v človekovi duši Moj besedni kruh spremeni v meso, in vino ljubečega ravnanja v kri.«). Jejte in pijte, in vsakokrat, ko boste to delali, se spomnite Name
(Mt 26,26-88; Mr 14,22-24). Kjer pa bosta dva to počela v Moj spomin in se zbrala v Mojem imenu, bom tudi Jaz med njima (Mt 18,20).«

23 Učenci so nato storili tako, kot sem rekel. Potem smo odšli iz hiše, še prej pa sem se zahvalil našemu gostilničarju, ki se je ljubeče poslovil od Mene.

72. poglavje
Jezus na vrtu Getsemani. Jezusa primejo

1 Zapustili smo tisti kraj in odšli proti Oljski gori. Tam je bil to­rej vrt, ki ga še danes imenujejo Getsemani, vendar mislijo, da je na drugem kraju. Pravi vrt Getsemani je sodil h gostišču na Oljski gori, ki je bil Lazarjeva last in priljubljena izletniška točka. Pod omenje­nim gostiščem, postavljenim na vzpetini, in iz katerega se je videlo daleč naokrog, se je razprostiral nekakšen park, skozi katerega je na vrh gore vodila zelo udobna pot. Ta park je bil pravi vrt Getsemani in na povsem drugem kraju kot današnji Getsemani, ki ga s pravim Getsemanijem povezuje le ime, saj se je verjetno poznejšim iskalcem zaradi tamkajšnjih starih dreves zdelo, da bi to bil lahko pravi kraj (Jn 18,1).

2 V omenjenem gostišču smo se pogosto zbirali, zato je bil tudi Juda prepričan, da Me bo našel tam, saj sicer Jaz Lazarja ne bi bil zapustil, da bi bil sam z učenci. Vrt je bil zaradi velike tišine, ki je vla­dala v njem, primeren kraj za poglabljanje vase, zato sem učence tudi popeljal sem, da bi še enkrat premislili o zadnjih dogodkih ( Jn 18,2).

3 Posedli smo ob poti, Petra, Janeza in Jakoba pa sem povabil, naj se malo odmaknemo od drugih. To so tudi storili in Mi sledili.

4 Nato pa je napočil trenutek, ko je dušo Sina človekovega prevze­la vsa silovitost bližajočega se hudega, in se je Božanstvo spet povsem umaknilo, da bi človeku Jezusu prepustilo najbolj svobodno odloči­tev (Mr 14,33).

5 Zato je ta tudi občutil vso tesnobo in rekel (Jezus): »Moja duša je na smrt žalostna!« In nato je rekel trojici: »Ostanite tukaj in bedite z menoj!« Mr 14,34)

6 Nato se je oddaljil in molil: »Oče moj, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne tako, kakor hočem jaz, temveč tako, kakor hočeš Ti!« (Mr 14;35,36

7 Ker pa v teh besedah še ni bilo zaznati Jezusove trdne odločitve, se tudi Božanstvo še ni vrnilo vanj.

8 Jezus se je vrnil k Svojim in ugotovil, da spijo.

9 Tako je spoznal, da lahko edino oporo najde le v Očetu v sebi, prebudil je trojico in izrekel znane besede (Jezus): »Ali ne morete niti ure bedeti z menoj? Bedite in molite, da ne zaidete v skušnjavo! Duh je voljan, toda meso je slabo.« (Mr 14;37,38)

10 Te besede pa ni namenil samo tej trojici, temveč tudi sebi.

11 Jezus se je spet vrnil in znova molil: »Oče, če ni mogoče, da bi šel ta kelih mimo mene, ga bom spil in Tvoja volja naj se zgodi!« (Mr 14,39)

12 Jezusovo dušo je spet prevzel nemir, zato je spet skušala poiska­ti pomoč zunaj, pri Svojih, ti pa so znova spali, in sicer tako trdno, da se niso zbudili, temveč so se ob klicu duše le zaspano zganili. (Mr 14,40)

13 Zdaj je Jezus, Sin človekov, zmagal.

14 S sočutnim pogledom je preletel Svoje, pohitel nazaj in glasno zaklical (Jezus): »Oče, vem, da je mogoče, da bi šel ta kelih mimo mene, vendar naj se zgodi le Tvoja volja, zato ga bom izpil!«

15 Nato se je Božanstvo spet vrnilo vanj in ga okrepilo, ga povsem preželo in reklo: »Sin Moj, še zadnjič si se moral odločiti! Zdaj sta se v tebi Oče in Sin združila in sta neločljiva na vekomaj! Nosi, kar ti je naloženo nositi! Amen!«

16 Vstal sem in šel k Svojim učencem, ki so še zmeraj spali, jih zbudil in rekel (Jaz): »Kako lahko spite in Me puščate samega v tej najtežji uri? Bedite in molite, da ne pridete v skušnjavo, kajti duh je voljan, toda meso je slabo. Ves čas morate biti močni. Glejte, prišla je ura, ko bom izročen sovražnikom, zato ne spite, temveč bodite moč­ni!« (Mr 14,41)

17 Tedaj se je že bližala gruča oboroženih tempeljskih stražarjev z baklami, ki jih je vodil Juda in jih pripeljal h gostišču, saj je domne­val, da sem tam. Učenci so Me vprašali, kaj to pomeni. Jaz pa sem jim ukazal, naj se umaknejo in se po poti odpravil skupini naproti. Ko Me je Juda videl, je stopil k Meni, Me pozdravil in Me hotel poljubiti, saj naj bi bilo to razpoznavno znamenje za biriče. Jaz pa sem ga zavrnil in rekel: »Juda, ali tako izdajaš Sina človekovega? Zate bi bilo bolje, da se ne bi rodil!«
(Jn 18,3)

18 Nato sem se obrnil h gruči in z močnim glasom vprašal (Jaz): »Koga iščete?« (Jn 18,4)

19 Vodja je odgovoril: »Jezusa iz Narazeta!«

20 Nato sem se jim dal prepoznati z besedami (Jaz): »Jaz sem ta!« in stopil nekaj korakov bližje k njim. (Jn 18,5)

21 Biriči pa so se umaknili, saj so marsikaj slišali o Moji moči in so se je zbali - zato pa je Kajfa tudi izbral samo takšne, ki Me še niso poznali. Nekateri v zadnjih vrstah so zaradi umikanja sprednjih celo popadali po tleh. (Jn 18,6)

22 Znova sem jih vprašal, saj so sluge kar prestrašeni stali in se obotavljali (Jaz): »Koga iščete?«

23 In po vnovičnem odgovoru vodje sem ponovil (Jaz): »Povedal sem vam že, da sem to Jaz. Če iščete Mene, potem pustite te tukaj, naj odidejo.« (Jn 19,6) 

24 Ko so sluge videle, da se jim ni nič zgodilo, so se sramovali svo­jega začetnega strahu, se zgrnili k Meni in Me takoj obdali, vodja pa jim je zavpil, naj pazijo samo Name, kajti veliki duhovnik je ukazal prijeti samo Mene.

25 Toda Peter, ki je tedaj spoznal, da Mi grozi resna nevarnost in se ne bo zgodil čudež, ki bi Me rešil, je potegnil skriti meč, ki ga je zmeraj nosil pri sebi, in se prebil k Meni. Zoperstavil se mu je Malh, ki ga je odrinil s sulico. Potem je Peter zamahnil proti njemu in Malhiju odsekal uho.« (Jn 18,10)

26 Petru sem ukazal (Jaz): »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne spijem keliha, ki Mi ga je namenil Oče?!« (Jn 18,11)

27 Nato se je Peter umaknil. Jaz pa sem se dotaknil hlapčevega ranjenega ušesa in to se je takoj zacelilo. (Lk 22,51) To dejanje je sluge tako presenetilo, da jim učenci niso bili več mar, osredotočili so se samo na to, da Me odpeljejo.

28 In ker sem nato vse molče in brez upiranja dopustil in tudi, da Mi zvežejo roke ( Lk 22,51), so začeli drug drugega začudeni spraševati, zakaj jim je bilo rečeno, naj uporabijo skrajno silo, saj naj bi bilo prijetje takšnega človeka, kot sem Jaz, zelo nevarno. Juda pa je tam kar stal in čakal, da bi se zgodilo kaj, kar bi čuvaje spravilo v grozo. Ker se ni zgodilo nič, je bil toliko bolj prepričan, da bom Svojo moč razkril šele pred visokim svetom.

73 Poglavje
Zaslišanje Jezusa in obsodba

1 V Jeruzalem smo prišli čez Cedron in to skozi ista vrata, skozi katera sem tudi sam slovesno prijezdil v Jeruzalem. Tempeljski stra­žarji so Me najprej odpeljali k Hanu, ki je bil Kajfov tast. K Hanu kot prvemu pa so Me pripeljali zato, ker je bil Kajfov namestnik in se je prav za to zadevo zelo zavzel, zato so njemu tudi najprej sporočili novico, da jim je uspelo Me prijeti. (Jn 18,13)

2 Nota bene. Namen tega zapisa nikakor ni ponavljanje vsega, kar je že obsežno zapisano v Janezovem evangeliju - saj ga ta zapis ne od­pravlja -, temveč le z opisanimi zgodovinskimi dogodki dopolniti tisto, kar bi se mogoče komu zdelo še pomanjkljivo.

3 Zato lahko o tem, kako Me je Han sprejel in o Petrovem padcu preberete v Janezovem evangeliju (Jn 18,13-27).

4 Han Me je zvezanega poslal h Kajfi.

5 Juda, ki je zdaj spoznal, da se bo verjetno izteklo drugače, kot je mislil, je videl, da so Me odpeljali, in je pretresen in v strahu, da njegov namen ne bo uspel, sledil koloni. Ob Meni se je skušal zriniti k velikemu duhovniku, vendar so mu vstop preprečili.

6 Pri Kajfi je bil zbran visoki svet, ki je že dolgo nestrpno in poln maščevalne sle čakal na Moj prihod. Tam so Me obtožili po vseh pra­vilih in proti Meni so nastopile priče, ki naj bi potrdile, da sem hud zločinec. Predvsem so izrabili Moj slovesni prihod v Jeruzalem in Moj drzni vstop v svetišče, s katerim naj bi si hotel prilastiti duhov­niško pravico, ki je nisem imel. Nato so na las natančno dokazovali, da sem hotel ljudstvo nahujskati proti rimskemu cesarju, da bi se sam oklical za kralja. Ko pa je prišlo do tega, da naj bi to potrdile tudi pri­če, niso našli nobenih.

7 Nazadnje so nastopile še tiste priče, ki so izjavile, da sem rekel: 'Porušite ta tempelj in v treh dneh ga bom spet postavil!'

8 Kajfa je nato rekel, da to pomeni sramotenje templja samega, saj je za to potrebna Božja moč, ki naj bi jo imel samo Božji maziljenec, ki bo nekoč prišel z največjo močjo. Jaz pa naj bi rekel, da sem Kris­tus, Maziljeni; in nato Me je Kajfa rotil, naj se izrečem, ali sem zares Kristus, Božji sin.
(Jn 23,9)

9 Odgovoril sem mu (Jaz): »To praviš ti. Toda povem vam: Odslej bo Sin človekov sedel ob desnici Moči in bo na nebeških oblakih pri­šel k Očetu, ki prebiva v Njem.« (Mt 26,64)

10 Veliki duhovnik je nato raztrgal svoja oblačila in rekel: »Boga je skrunil! Drugih prič ne potrebujemo! Slišali ste bogokletje.« (Mt 26,65)

11 Seveda so se s tem vsi strinjali, kajti v visokem svetu so bili zbrani samo tisti, za katere je Kajfa vedel, da so mu vdani in ustrež­ljivi. Tistim pa, ki so Mi bili kakor koli naklonjeni - kakor se je že pokazalo ob zadnjih zasedanjih -, so zamolčali svoj namen, da bi Me ujeli, in Judovo izdajo. Tako so tudi smrtno kazen izrekli kar na hitro, potrebna je bila le še privolitev Poncija Pilata.

12 Navsezgodaj zjutraj so Me odpeljali tja in upravitelju Ponciju Pilatu pojasnili zadevo. Jaz naj bi bil upornik in bogokletnik in kot takšen sem si zaslužil smrt. (Jn 18,28-32)

13 Poncij Pilat, ki je dobro vedel za Moj slovesni prihod v Jeru­zalem in v njem ni videl ničesar uporniškega, Me je skušal rešiti, saj se je kot Rimljan nagibal k verjetju, da sem nekakšno polbožanstvo s posebnimi močmi. Z Menoj se je pogovarjal tako, kakor lahko pre­berete v Janezovem evangeliju  (Jn 18,33-38), potem pa tempeljskim duhovnikom, ki so stali pred sodiščem, razglasil, da

na Meni ne najde nobene krivde.

14 Nato je izstopil eden višjih duhovnikov in znova poudaril, da sem hodil po deželi in pridigal proti templju in njegovim služabni­kom, ki so vendar dostojanstveniki te dežele in Božji namestniki. Ob tem je bilo tudi rečeno, da sem iz Galileje.

15 Ko je to slišal, se je Pilat razveselil, saj je zagledal priložnost, da se znebi te zadeve. Galileja je bila pod Herodovo upravo, in Herod bi lahko odločil o tej zadevi. Na hitro je torej končal zaslišanje in ukazal, naj Me odpeljejo k Herodu, da bi ta sodil svojemu podložniku. (Lk 23;6,7)

16 Herod je bil zelo vesel, ko so Me pripeljali k njemu, saj se mu je tako izpolnila želja, da bi Me videl, in hotel se je prepričati, kaj je res­ničnega na številnih govoricah o Moji čudežni moči (Lk 23,8). Takoj je uka­zal, naj Me pripeljejo k njemu, drugim pa, naj se odstranijo. Ostala sva sama. Izrazil je presenečenje, da se je človek s posebnimi močmi, kakršen naj bi bil Jaz, sploh pustil ujeti, in hotel je vedeti, kako se je lahko to zgodilo. Jaz pa sem molčal, zato je prišel v zadrego in odloč­no zahteval, naj mu odgovorim (Jn 23,9). Moje vztrajno molčanje ga je vse bolj spravljalo v slabo voljo in nazadnje razbesnelo, tako da je stekel k Meni in Mi zagrozil z mučenjem. Le mirno sem ga pogledal in sta­remu grešniku je ob tem pogledu tako vztrepetalo srce, da je v strahu poklical dvorjane. Postal sem mu skrajno neprijeten, in da bi prikril strah, Me je začel pred dvorjani sramotiti, ti pa so se, razumljivo, v tem početju takoj pridružili svojemu vladarju. (56, 23,9)

17 Herod je spoznal, da se je motil v svojih upih, da bi si lahko pomagal z Mojo nadnaravno močjo, zato je skušal iz vse zadeve po­tegniti, kar se je dalo. Ukazal je, naj Me vrnejo Pilatu, in mu dal zelo vljudno vedeti, da se rad podreja rimski oblasti in se zato odpoveduje sodbi nad takšnim svojim podložnikom, ki naj bi se po izjavi templja hotel upreti tudi rimski oblasti. Vrnili so Me k Pilatu v belem obla­čilu, ki Mi ga je kot znamenje pokoritve ukazal obleči Herod. Pilat se Mojega prihoda ni posebno razveselil, toliko bolj pa Herodovega ravnanja, ki je pozneje tudi privedlo do pomiritve med obema mogočnikoma. (Lk 23,11)

18 Pilata je medtem žena posvarila, saj je v sanjah videla, da je Sin ločil dobre od slabih ( Mt 27,19), zato je tuhtal, kako bi Me izpustil. Domislil se je, da bi ljudstvu predlagal, naj Me osvobodi, saj je bila med pasho navada, da so spustili na prostost katerega koli zločinca, za katerega se je zavzelo ljudstvo. (Jn 18,39)

19 Tempeljski duhovniki in zastopniki pa so vsem svojim privr­žencem, ki so stali pred sodiščem, naročili, naj nikogar od preostale­ga ljudstva ne pustijo blizu, tako da zastrašena, Meni privržena množica, ni stala blizu, temveč je bila v ospredju le omenjena tempeljska svojat, ki je skušala na vso moč uresničiti svoj namen, da bi Me po­končali. Ker je bil, kot je bilo že prej povedano, Baraba pri templju dobro zapisan, so na upraviteljevo vprašanje, katerega ujetnika naj izpusti, takoj v skladu z dogovorom zaklicali: »Barabo!«, in zahtevali Moje križanje, pri tem pa neprenehoma poudarjali, da naj bi bil Jaz hujskač in nasprotnik cesarja. (Jn 18,40)

20 Pilat ni vedel več, kako naj si pomaga, saj so proti Meni izrekli dovolj obtožb, sam pa krivdi ni mogel pritrditi. Pomislil je, da bi bilo bičanje Zame zadostna kazen, zato ga je tudi ukazal. In tako so Me prebičali. (Jn 19,1-3)

21 Po tej kazni so Me sluge v najbolj usmiljena vrednem stanju, obdanega s škrlatno rdečim plaščem in okronanega s trnovo krono odpeljale ven, saj je Pilat upal, da bo takšen pogled Name pri judih vzbudil usmiljenje in Me bo lahko izpustil. (Jn 19;4-5)

22 Toda judovska srca so bila trša od kamna, in spet so kričali (judje): »Križaj ga! Križaj ga!«

23 Pilat je ponovil, da na Meni ne najde krivde, ki bi kot kazen zaslužila smrt, in da sem bil že dovolj kaznovan. (Jn 19,6)

24 Najvidnejši in najbolj ogorčeni farizejski duhovniki so kričali: »Umreti mora, saj je skrunil Boga! Sam se je razglasil za Božjega sina in po naših zakonih mora tisti, ki skruni Boga, tudi umreti.«
(Jn 19,7)

25 Ko je Pilat to slišal, se je še bolj zgrozil, kajti to mu je le še utr­dilo njegovo rimsko prepričanje, da utegnem biti polbog. Zato se je znova vrnil v hišo, v katero so hlapci spet pripeljali tudi Mene, in Me vprašal, od kod sem, to pomeni, kakšnega rodu in iz katere dežele, ker je želel verjeti Meni in ne Mojim tožnikom. (Jn 19;8,9)

26 Jaz pa mu nisem nič odgovoril - in to zaradi izčrpanosti. Pilat je znova vprašal, kot je zapisal Janez, poglavje 19, vrstica 10. Tudi na­daljnji dogodki so potekali tako, kakor je opisano v Janezovih vrsti­cah 11,12 in 13.

27 Pilat, ki je bil že tako in tako prestrašen - poznal je namreč tempelj in vedel, da je vsega zmožen, ko se nameni kaj doseči -, se je zato odločil zadevo končati in je sedel na sodniški stol. To pa je bil obred v skladu z rimsko navado, ki je naznanjal dokončno sodbo. Znova Me je predstavil ljudstvu in vprašal, koga naj osvobodi.

28 Privrženci templja so znova zakričali: »Barabo!«

29 Potem so poslali po Barabo, da bi ga spustili na prostost. Nato je Pilat pokazal Name in rekel: »Glejte, tukaj je vaš kralj! Kaj naj se zgodi z njim?«

30 Množica je znova kričala: »Križaj ga!«

31 Pilat je posmehljivo vprašal: »Vašega kralja naj križam?«

32 Nato je stopil naprej eden od visokih duhovnikov in zelo po­udarjeno rekel: »Nimamo drugega kralja razen cesarja! Ta tukaj pa je proti cesarju in se je sam razglasil za kralja. Sam si je kriv!« (Jn 19,15)

33 Pilat je zelo resno rekel: »Kaj če bo kljub temu prelita nedolžna kri?«

34 »Potem naj njegova kri pride na nas in naše otroke,« je glasno zavpil veliki duhovnik. In privrženci so se hrupno pridružili njego­vemu vzkliku in ga še velikokrat ponovili. (Mt 27,25)

35 Pilat je nato spoznal, da Mi ne bo mogel pomagati, ne da bi sam zašel v hude težave. Bal se je tudi, da bi trpel rimski ugled, če bi se pokazal preveč šibkega.

36 Da pa bi tudi na zunaj pokazal, da se ne čuti odgovornega, si je pred ljudstvom umil roke in rekel (Pilat): »Nedolžen sem pri krvi tega pravičnega, saj po naših zakonih ni grešil  (Mt 27,24). Morda je drugače po vaših zakonih, kot pravite - torej ga zdaj prepuščam vaši postavi.« (Jn 19,16)

37 Nato Me je izročil pripravljeni tempeljski straži, ki Me je takoj prevzela; in to se je zgodilo prav tedaj, ko so izpustili Barabo in ga je ljudstvo glasno pozdravljalo.

74. poglavje
Jezusovo križanje in smrt

1 Tempeljski duhovniki so tako na videz zmagali, in pohiteli so, da bi izrečeno smrtno kazen uresničili čim prej.

2 Trpljenje, ki ga je moralo prestati Moje telo, naj ne bi bilo pod­robno opisano, kajti to so stvari, ki jih nobena človeška duša v telesu ne more dojeti. Šele v duhovno prostem stanju bo lahko razumela, koliko so te smrtne muke pripomogle k popolni poduhovljenosti telesa in tako tudi k odrešitvi materije, čeprav to trpinčenje za dosego na­mena niti ne bi bilo nujno.

3 V tem zapisu naj bi samo popravili nekatere zmote in razjasnili nekatere zadeve, da bi ob evangeliju, kjer je dokaj natančno opisana telesna smrt, dobili jasno sliko zadnje ure Sina človekovega.

4 Najprej si oglejmo nošenje križa. Pri Rimljanih je bila navada, da je vsak obsojenec na smrt s križanjem moral sam nositi leseni križ trpljenja do kraja, kjer je bil nato pogubljen, in če so ga pri tem izdale moči, so ga pogosto tudi najbolj grozljivo mučili, dokler ni do konca izpolnil kazni. To seveda ni bilo prihranjeno niti Meni, in do skraj­nosti izčrpanemu telesu so zelo kmalu pošle moči, zato sem večkrat padel po tleh.

5 Simon iz Cirene, privrženec Mojega nauka in kot takšen tudi zelo dobro znan duhovnikom, je srečal povorko, in poln groze in sočutja opazoval Moje klavrno stanje.

6 Eden od tempeljskih duhovnikov mu je posmehljivo zaklical: »Kar poglej svojega velikega mojstra, ki si ne more pomagati! Zdaj bedno prihaja na dan vsa njegova prevara!«

7 Simon je ogorčeno in preroško zaklical: »Še preklinjali boste uro, v kateri ste to storili! Jaz pa si želim služiti svojemu Mojstru, da bi Mu olajšal to bolečo pot.«

8 »Kar služi!« je razsrjeno zavpilo več duhovnikov. »Ker si se drz­nil sramotiti ravnanje templja, ti naložimo pokoro, in ti nosi križ svo­jega mojstra!« Ko je Simon to slišal, je veselo skočil k Meni, si oprtal težek križ na močna ramena in Mi, saj sem ležal na tleh, ponudil še roko, da sem se lahko oprl nanjo. In Simonova moč se je tako okrepi­la, da je zlahka nosil težko breme.

9 Zdaj so povorki sledili tudi vsi Moji bližnji prijatelji, ki se med izrekom sodbe niso mogli približati sodišču, približalo pa se ji je tudi veliko ljudi, ki so sprva, ko so privrženci templja vpili: »Križajte ga!«, stali predaleč. Ko se je povorka približala vratom, kjer je večji prostor omogočal, da se zbere več ljudi, so zavzeli grozečo držo. Tega pa so se že prej bali tudi farizeji in zato so zaprosili za večji oddelek rimskih vojakov, ki je povorko pričakal na vratih h Golgoti, da bi ohranil mir.

10 Ko so Meni privrženi ljudje videli, da sem brezupno izgubljen in da Me iz rok tempeljskih biričev ni mogoče rešiti, so se razlegle velike tožbe, pri čemer so prednjačile ženske.

11 Obrnil sem se k tistim, ki so Mi stali najbližje, in jim rekel (Jaz): »Ne jočite nad Menoj, ampak nad seboj in svojimi otroki; njim se bo godilo še huje, kot vidite, da se zdaj dogaja Meni! Jaz odhajam k Oče­tu, oni pa ne bodo vedeli, kam gredo!«

12 Cerkveno izročilo pravi, da Mi je dekla Veronika z robcem ob­risala pot. To drži, saj je stala v prvih vrstah tistih, ki so tožili. Da je na prtu ostal Moj odtis pa je legenda, ki je nastala pozneje. V Mojem času prav tako ni bilo nobenega juda ahasvera  (Ahasver - ime večnega jude; človek, ki ga je Bog preklel in ne more ne umreti in se ne spočiti, temveč večno blodi po svetu in trpi, op. prev.), ki bi Me odgnal od svoje hiše. Oboje sta mita, ki sta nastala pozneje iz pripovedovanja pobožnih ljudi, ki so čutili potrebo, da Mojo telesno smrt okrasijo z vsemi mogočimi čudeži, in to se je vtihotapilo celo v evangelije.

13 Če bi se tedaj, ko je telo viselo na križu, res zgodilo vse to: ve­lik potres, zatemnitev sonca, pojav duhov in marsikaj drugega, bi bil Jeruzalem zaradi teh močnih znamenj prisiljen še isti dan opraviti pokoro v raševini in se posuti s pepelom, in Moje vstajenje ne bi bilo sprejeto z dvomi, temveč z radostjo in kot znamenje odpuščanja vseh grehov. V resnici se med umiranjem Mojega telesa ni zgodilo nič kar koli nenavadnega, kar bi nujno kazalo na povezavo z Mojo smrtjo. Drugače tudi ni moglo biti, saj se je morala ohraniti svobodna vo­lja. Če tega poglavitnega principa ne bi bilo treba upoštevati, bi bilo mogoče že prej s čudeži prisiliti marsikaj. Vse, kar se je zgodilo, bi se lahko zgodilo tudi ne glede na Mojo telesno smrt - zdaj pa si natanč­neje oglejmo, kaj je bilo to.

14 Ko so Me peljali na Golgoto, ki je bila v tistem času jeruza­lemsko morišče, je Juda Iškarijot planil v največjem obupu in skušal razkleniti obroč, ki so ga tempeljski vojaki sklenili okoli prizorišča. Nasilno so ga odgnali, vendar je še naprej s srepim pogledom stal tam in še zmeraj upal, da se bo zgodilo kaj nenavadnega in bom rešen. Bil je zmeraj v bližini, tudi med izrekanjem sodbe, in čim bolj mu je postajalo jasno, da so Moje moči ali ugasnile ali pa jih nočem uporabiti, tem bolj ga je bilo strah.

15 Nazadnje je odhitel nazaj k visokemu svetu in hotel vrniti de­nar ter priznal, da je izdal nedolžno kri in hudo obtožil samega sebe. Seveda so ga porogljivo odslovili s pripombo, naj se s tem spopade kar sam. Obupan je vrgel denar v pušico za miloščino v templju, od­hitel ven in se še zmeraj oklepal šibkega upanja, da se bom morda le rešil, preden se zgodi najhujše. Ko pa je nato videl, da so Moje telo vrgli po tleh, ga položili na križ in zaslišal udarce s kladivom, ki so gnali žeblje v les skozi Moje meso, je glasno zakričal in naglo zbežal od tam. Ne da bi se ozrl, je pohitel v samotni predel in se tam s svojim pasom obesil na figovo drevo.

16 Drago je plačal zmoto, pohlep in sebičnost. Naj samo še pove­mo, kaj se je potem zgodilo z njim.

17 Nekaj dni po njegovi smrti so našli njegovo telo, ki se je snelo s pasu in so ga obglodali psi in šakali. Na istem kraju so ga tudi zagrebli.

18 Govori se, da naj bi se tedaj, ko je Moje telo viselo na križu, pomračilo. Drži, velika pomračitev je legla nad ves Jeruzalem, toda to ni bila zunanja pomračitev, temveč notranja. Vsak jo je občutil, kot da bi nekaj izgubil, ne da bi vedel, kaj naj bi to bilo. Celo visoki duhovniki, farizeji in tempeljski judje, ki so prej tako zavzeto zahte­vali Mojo smrt, zdaj v svojem dejanju niso našli ne zadovoljstva ne veselja.

19 Zato tempelj pozneje tudi ni ukrepal zoper Moje učence in naj­bližje sorodnike, niti proti Nikodemu, Jožefu iz Arimeteje in Lazarju, ki so vsi romali k Mojemu križu in bili navzoči v Mojih zadnjih urah. Predvsem po zaslugi visokega Nikodemovega položaja v visokem svetu so Moji dobili dovoljenje, da so lahko ostali ob Meni, saj so prostor stražili vojaki in se nikomur ni bilo dovoljeno približati. Na Nikodemovo prošnjo so naredili izjemo. Moji najbližji učenci, razen Janeza, niso bili navzoči, kakor sem že prej večkrat napovedal. Pastir je bil udarjen in ovce so se razbežale. Po Mojem prijetju so se nekateri zatekli k Lazarju, nekateri pa se poskrili pri prijateljih.

20 Samo Janez se je upal povsod odkrito kazati in bil Moji telesni materi Mariji v oporo in tolažbo.

21 Peter, ki se je po svojem padcu najgloblje kesal, je skrivoma sledil povorki, ki Me je vodila po ulicah Jeruzalema od enega pogla­varja do drugega, in se držal stran od vseh bratov, saj je v duši čutil potrebo, da bi bil sam, in si je šele tedaj prišel povsem na jasno gle­de Mojega delovanja, pri čemer so mu zelo koristile vaje v Efremu. Prepoznal je bistvo in namen Mojega zemeljskega odhoda domov, in bil trdno prežet z njegovo nujnostjo ter Mojim napovedanim vstaje­njem, v katerega je, ne da bi sicer rekel besedo, trdno verjel.

22 Kar zadeva Moje zadnje ure je bilo najnujneje povedano že prej, kdor pa si želi še osvežiti spomin, naj prebere Sedem besed na križu  (Sedem Kristusovih besed na križu - sprejela Antonie Grossheim, Lorber Verlag, Bietigheim. Knjižica je izdana tudi v slovenščini, op. prev.),  pa se bo seznanil z Mojimi zadnjimi urami.

23 Ko se je nato Moja duša ločila od telesa, je res nastal potres, toda spet le kot pojav, ki ni vzbudil kakšne posebne pozornosti, kajti v tisti pokrajini je bila v Mojem času podzemna dejavnost v dolini Jordana veliko pogostejša in opaznejša kakor je danes, zato zemelj­ski sunki niso bili redki. Da pa bi bil ta pojav lahko povezan z Mojo smrtjo, zadrtim judom ni prišlo niti na misel.

24 Drži tudi, da se je pretrgala zavesa v templju kot zunanje zna­menje, da odtlej ni več ovire za vstop v Očetov najsvetejši srčni pros­tor, še več, od takrat celo vsak lahko pride vanj in prejme večno življenje. Toda tudi ta pojav, čeprav zelo presenetljiv, ni vzbudil nobene pozornosti. Službujoči duhovniki so zaveso spet obesili in tako je bila zadeva urejena.

25 Govori se tudi, da je sonce izgubilo sijaj. Že je bilo povedano, da mrka ni bilo - toda vsakomur je znano, da potrese v toplejših de­želah napoveduje zelo skaljeno ozračje, zato sonce nekoliko izgubi svoj sijaj. Podobno se je zgodilo tudi takrat. Sicer je bil za takratno medlost sonca drug vzrok kakor sicer - vendar je bil pojav enak.

26 Govori se tudi, da so umrli vstajali iz grobov in se prikazovali številnim. To poročilo je treba razumeti pravilno, in vsak ga bo laže razumel, ko bo prebral, kar sledi.

27 Ko je Moje telo umrlo in se je maščevanje sovražnikov poleglo, so tudi ljudje kmalu - ker se je vsakogar polotila notranja groza, že omenjena notranja pomračitev - začeli iskati zavetje v svojih hišah, saj so se morali judje v skladu s pravili tudi pripravljati na sabat, ki se je bližal s sončnim zahodom.

28 Moji privrženci so se čedalje bolj zbirali na morišču, tako da se je krog tistih, ki so Mi bili blizu, precej povečal. Jožef iz Arimateje je že prej šel k Pilatu in zaprosil za Moje telo, za milost, ki pa ni bila zmeraj podeljena.

29 Pilat mu je prošnjo rad odobril, saj je hotel s tem jeziti jude, kot tudi z napisom v treh jezikih na vrhu križa, ki je sporočal, da naj bi bil Jaz judovski kralj.

30 Moji prijatelji so telo takoj sneli s križa, ga očistili in mazilih ter pazljivo prenesli do skalnatega groba, last Jožefa iz Arimateje, na po­sestvu, ki ga je ta odkupil od Nikodema, da bi tam nekoč sam počival.

31 Golgota je bila sicer skalnat grič, toda prizorišče usmrtitve je bilo tik ob zelo naseljeni četrti z vilami, kjer so si številni bogati Rimljani in Judje zgradili čudovite podeželske hišice, zato je razum­ljivo, da je bil blizu tudi vrt.

32 V ta grob so položili telo in ga dobro zavarovali s kamnom iz strahu, da bi judje iz zlobe lahko še kaj storili telesu.

33 Judje pa so se nasprotno bali, da bi telo ugrabili Moji privrženci in potem trdili, da sem vstal. Slišali so in zelo dobro vedeli, da se je med ljudstvom razširila govorica o Moji napovedani smrti in tudi o Mojem vstajenju. Zato so Pilata prosili za stražo, v kar je ta tudi privolil že iz radovednosti, ali se bo res zgodilo kaj čudežnega, kar so prijatelji pričakovali, sovražniki pa se istega bali. Zato so postavili stražarje, rimske vojake, ki naj bi ob grobu stražili pet dni.

75. poglavje
O Gospodovi smrti

1 Kaj se je dogajalo, ko je telo ležalo v grobu, in kaj je bil pravi nujni vzrok Moje smrti? Naj podam kratko, toda jasno razlago. Pris­luhnite:

2 Že prej je bilo velikokrat razloženo, da je bil Adam kot prvi člo­vek na tej zemlji - v smislu popolne duhovne svobode - ustvarjen za to, da zasnuje obliko, iz katere bi se materija spet lahko povrnila v svobodno duhovno življenje. K temu pa je sodila predvsem zma­ga nad materijo samo, to pomeni: s svobodno odločitvijo je moralo nastati stanje, ki je po eni strani dokazovalo zmago nad vsemi nižji­mi lastnostmi in nagnjenji, kot so zemeljske naslade, poželjivost in pohlep, po drugi strani pa omogočalo svoboden dvig k najčistejšemu duhovnemu življenju.

3 Že dovolj pogosto je bilo povedano, da je človekova duša stkana iz najmanjših začetkov, ki z rastjo in razvojem k čedalje višjim sferam zavedanja nazadnje v človeku spet dosežejo obliko, ki se kot zemelj­ska oblika ne more več razvijati naprej, lahko pa se razvija v svojem duševnem. Zato se v človeku srečujeta dve načeli: konec materialnega življenja kot najvišje izraženo samozavedanje in začetek duševnega življenja v najvišji dosegljivi popolni obliki, ki se ne spreminja več. Zato se človek na tem rezilu zemeljskega življenja ne more zapreti za­vesti, da živi - kajti dokaz za to je on sam -, toda kljub temu nič ne ve o tem, da je prispel na prag duhovnega življenja, ki se odtlej začenja v nespremenljivi trajni človeški obliki. Povedano drugače: ko je pre­stal številne spremembe teles, ki jim je bila cilj človeška podoba, pa ta ostane odslej v svoji splošni podobi nedotaknjena, vendar se nato začne duševna sprememba, katere cilj je čedalje večje približevanje samemu Božjemu duhu in nazadnje združitev z njim.

4 Kdor zdaj zmore misliti, naj misli! Kaj se lahko zgodi, če do tega prehoda ne pride? Kajti tukaj si materija in duh stojita ostro nasproti, drug drugega čedalje bolj plemenitita, toda kot polariteti se nikoli ne moreta povsem dotakniti druga druge. Zato mora biti pokazana pot, postavljen most, prek katerega je mogoče prispeti od materije do duha - in ta pot mora biti zgled, ki mu je zmožen slediti vsakdo. Če človek te poti ne bi našel, to pomeni, če ne bi stopil nanjo, ne bi mogel izstopiti iz materije v svobodno duhovno življenje.

5 Torej si mora Božanstvo prizadevati Svoja ustvarjena bitja, ki jih je prisililo na pot materije iz ljubezni in da bi jih rešilo, tudi pritegniti k Sebi in jih tako vpeljati v odnos, kot se razvije med očetom in otro­kom, potem ko so ustvarjena bitja dosegla mejo, od katere je mogoče stopiti na duhovno pot. Adam bi moral v sebi zgraditi ta most in bi to pravzaprav zlahka storil, saj so bile tedaj draži materije skrajno majhne v primerjavi z današnjimi. Moral bi se samo premagati, biti poslušen, pa bi nastal most, in v Adamu bi zacvetelo duhovno življ­enje, saj mora človek, ki sicer nima nobenega drugega greha, prestati samo preskus poslušnosti do Boga. Šele iz neposlušnosti se vsi drugi prestopki porajajo kar sami od sebe, kot to zlahka vidimo pri otrocih. Adam je padel, in prišlo je do vnovične vrnitve v materijo, to pomeni v tisto polarnost, ki se lahko prav toliko oddalji od Boga, kot se zmo­re v čedalje večji blaženosti povzpeti k Njemu.

6 Z Adamovim padcem pa je v svet vstopil greh, kajti Bog nikoli nič ne ustvari zato, da bi to potem uničil, temveč se enkrat ustvarjena pot zasleduje naprej, se skuša tudi popraviti, saj božanska modrost že od vsega začetka upošteva tudi možnost neuspeha. Toda če naj Bog ustvari svobodna bitja in ne duhovnih strojev, potem je pot samo-razvoja edina pot k temu. Z nastankom človeškega rodu kot ljudstev pa se je pojavila tudi posledica vseh grehov, ki kot dolga vrsta grehov pomeni čedalje globlji padec, saj se je vse začelo z grehom neposluš­nosti. To pomeni: če Adam ne bi bil neposlušen, ne bi mogel biti neposlušen noben njegov potomec, ker bi Adam že v sebi uničil kal, ki se tako ne bi mogla dedovati naprej. Namesto tega pa je kal oplo­dil, in ta je v njegovih potomcih zrasla v drevo, ki s svojo togo listno krošnjo komaj dopušča soncu posijati skozi.

7 Posebno močne duše so že pogosto skušale prebiti to listno kroš­njo, da bi omogočile soncu zasijati skoznjo, in glede na to, koliko jim je to na posameznih delih krošnje uspelo, so nastala prastara verstva. Toda tem močnim dušam ni uspelo tako zadeti jedra drevesa in streti drevesne krošnje, da bi to mogočno drevo odmrlo. Niso pa uspele zato, ker med svojim zemeljskim življenjem tudi same niso bile brez krivde, saj so najprej okušale svet, šele potem pa začutile žejo po res­nici, po spoznanju Boga. Šele ko se jim je svet zazdel plehek, so začele iskati boljše.

8 Staroindijska verstva so najstarejša verstva, ki so vam znana; naj­starejši bi bil sicer pristni staroegipčanski nauk, vendar se je izgubil. Vsi ti učitelji so bili tako močne duše, ki so zase prebile krošnjo, po­kazale pot, in so tudi opisale in poučevale resnično in pristno, vendar v njihovem času niso znali zapisovati drugače, zato je zdaj veliko ne­uporabnega, kar je glede na okoliščine razumljivo. O tem naslednje:

9 Bog je bil, dokler se ni odel v meso kot Jezus, neoseben (Pred Svojim učlovečenjem v Jezusu je Bog prebival v nedostopni svetlobi, in no­beno ustvarjeno bitje Ga ni moglo videti. Niti najčistejši angelski duhovi niso mogli Božanstva videti drugače kakor le kot sonce (Duhovno sonce, drugi del, 13,7). V Sebi samem in sam po Sebi pa je Bog od vekomaj človek (Veliki Janezov evangelij, knjiga 6,88,3), in človeka je ustvaril po Svoji podobi. (1, Mz 1,27; Božje gospodarjenje, druga knjiga, 139,20 in 138,26; Zemlja in Luna 54,9; Veliki Janezov evangelij 1, 1,13-16; 2, 144,4; 4, 88;7, 5, 70,3; 6, 135,1 in 230,6; 7, 121,3 in 219,11; 8, 24,6; 9, 58,7). Zato ga tudi nihče ni mogel videti, temveč je bilo mogoče Njegovo bitje samo začutiti, saj se je dal naravno zaznati kot svetloba, ker je Bog sam v Sebi čista svetloba, ki oddaja žarke. Kjer koli je svetloba, je tudi povsod; prežema in oživlja vse. Za neosebnost Boga pa ni značilno le eno središče izžarevanja kakor iz sonca, temveč svetlobno morje, v katerem ni zgoščevanja. Tisti torej, ki so duhovno prodrli do Božjega bitja, Ga niti niso mogli občutiti drugače kakor življenje v svetlobi, lebdenje in počivanje v svetlobi, zlitje s svetlobo brez vsake želje. Ko pa je človek Jezus postal poosebljeni Bog, je tisti, ki se je Božanstvu približal, Božanstvo začel doživljati povsem drugače - kot preprosto približevanje človeka človeku; in tako so imeli stari vidci prav, toda prav so imeli tudi novejši, ki so živeli po Mojem odhodu.

10 Po padcu Luciferja, ko se je pojavil svet materije, je bilo kot sedež Božanstva ustvarjeno duhovno sonce; toda ne glede na to ga ni mogoče pojmovati kot edino zgostitev. Svetloba je bila v duhov­nem svetu vsepovsod, in telesni človek - dokler je bila njegova duša še povezana s telesom - pred Mojim zemeljskim življenjem tega duhovnega sonca ni mogel videti. Vidnost duhovnega sonca je bila krona vere duhovnih bitij; kajti šele ti so lahko videli duhovno son­ce, zdaj pa ga lahko vidi tudi človek, ki veruje Vame, če le ima od­prto duhovno oko, ker človek Jezus lahko vsem, ki verujejo Vanj, v vsakem trenutku lahko razkrije tudi Svoje celotno kraljestvo.

11 Zastavlja se vprašanje: Zakaj v starih verstvih najdemo iste te­meljne poteze?

12 Tisti, ki je razumel ta razkritja, bi se čudil, če ne bi bilo tako; kajti če so omenjena stara verstva predhodniki nauka Sina človekove­ga in Božjega sina, morajo vsebovati tudi temeljne poteze tega nauka, ne morejo vsebovati nekaj, kar se razlikuje od njih. Enako velja tudi za življenje posameznih učiteljev, ki so živeli nekoč, in je bilo podob­no Mojemu.

13 Če bi v celoti poznali pratemeljne poteze staroegipčanskega verstva, ki so se zaradi poznejšega kulta bogov do današnjega dne ohranile le zamegljene, bi lahko rekli: krščansko verstvo je izšlo iz staroegipčanskega - tako zelo sta si namreč obe verstvi podobni, še zlasti, če bi natančno poznali prvotni pomen Ozirisa, Izide in Horusa.

14 Koliko pa je Meni uspelo streti drevo greha in ne zgolj predreti listne krošnje?

15 Najprej naj si vsak pride na jasno, kaj pomeni »grešiti«!

16 Marsikdo bi kar na hitro odgovoril: »Greh je vse, kar je v na­sprotju z Božjo voljo!« To je že res. Ampak kaj je Božja volja, kako naj jo spozna človek, ki niti ne veruje v Boga in še manj priznava Njegovo voljo?

17 To je potrebno presojati na podlagi človekovega vedenja. Nihče ne more grešiti proti Bogu, če Ga ni spoznal. Kot se nihče ne more jeziti na slepca, ki bi trdil, da svetloba ne obstaja, samo zato, ker je ne vidi, prav tako tudi Bog ne more kaznovati tistega, ki Ga zaradi svoje nespameti ne spozna. Vendar tudi slepec lahko užali soseda ali kakš­nega drugega človeka - ki ga sicer res ne vidi, ga pa sliši, čuti in lahko uživa njegova neposredna dobra dela -, če se mu v čem upre. Lahko greši proti njegovi ljubezni, kajti kljub slepoti se njegovi bitnosti ne more izmakniti.

18 Tako je tudi z duhovno slepim, ki prav lahko greši proti zapove­di ljubezni do bližnjega, četudi Boga ne pozna. Ljubezen do bližnjega je pot do Božje ljubezni, kar je bilo že pogosto pojasnjeno.

19 Ker pa je človek Jezus to zapoved izpolnjeval do najmanjše podrobnosti, in to od mladosti naprej, je v njem rasla tudi ljubezen do Boga, tako da je nazadnje vanjo tudi prešel. Greh nad Njim ni imel moči; že od začetka si je namreč prizadeval hoditi po vidni poti ljubezni do bližnjega, ki se kaže v zunanjih dejanjih, da bi tako prišel do notranje, nevidne poti, ki pelje v Božjo ljubezen.

20 Bog je dal Adamu samo eno zapoved: brezpogojno poslušnost. Adam se zanjo ni zmenil in je tako padel. Človek Jezus si je iz ljubezni do Boga prostovoljno naložil zapoved, da ne bo ničesar delal proti Božji volji, in tako postal bleščeč zgled naslednikom. V sebi je tako dosegel stopnjo, ki je Adam ni dosegel, in tako v sebi pomiril Božan­stvo, prizadeto v Svoji svetosti zaradi neupoštevanja zapovedi.

21 Modrost je dala zapoved; volja, moč, je zahtevala izpolnitev; ljubezen je našla pot, po kateri je človek Jezus zadostil pogojem, ki so bili nujni, da bi se povrnilo stanje prejšnje blaženosti za vsa ustvarje­na bitja. Odrešitev je v tem, da je zdaj odprta pot, ki pelje neposredno k Bogu, in v tem, da je to pot prehodil Sin človekov, Jezus, ki je tako postal Božji sin! Jezusova smrt je potrditev brezpogojne poslušnos­ti. Njegova smrt ne bi bila potrebna, toda ker jo je človeštvo v svoji neomejeni svobodni volji zahtevalo pod Luciferjevim vplivom, se je Jezus podredil tudi tej zahtevi in umrl telesno.

22 Padec iz enega greha v naslednjega povzroča čedalje večjo otrdelost duše. To stanje dobro opiše izraz okamnelo srce. Kako daleč lahko zdaj to pripelje, ni mogoče predvideti. Materija, zunanje ugod­je čedalje bolj narašča, in tako se zavest že kar naravno čedalje bolj odmika od katerega koli duhovno-duševnega jedra. Ta otrdelost na­zadnje pripelje do živalskega stanja, ki ne pozna drugega kakor ohranitev in nadaljevanje vrste, brez duhovne, notranje svobode. Rešitev iz tega stanja omogoča samo čisti duhovni nauk, ki pelje do moralne zavesti človeškega dostojanstva. In ta nauk je bil podan jasno in kar se da kratko, vendar tako, da ga ni mogoče napačno razumeti. Sledenje temu nauku lomi okove materije, rahlja vezi zemeljske sle po užitku, in nazadnje zemeljske želje in poželenja pripelje v stanje najčistejše­ga občutenja kot spoznanje zlega, in preprečuje sledenje zlu, ker se lastni jaz tako čedalje bolj krči, medtem ko se navadno jaz (egoizem) čedalje bolj bohoti. Čim bolj jaz izginja, tem bolj se odvezuje vezi

23 Drevo greha je torej lahko strl samo Jezus, ker je v sebi zaobjel prav Božjega duha, ki je Adamu dal zapoved, ki je ta ni izpolnil.

24 Morda bo kdo rekel: Kje pa je dokaz, da je bilo res vse tako in da tega niso dosegli že prejšnji učitelji? Kajti kar je tukaj povedano, je skrito človeškemu očesu, je notranje dogajanje, o katerem ne more pričevati nihče drug kakor le Jezus sam, medtem ko so bili zuna­nji dogodki, delovanje nekega odličnega učitelja, njegovo življenje in njegovi dobri nauki ter tudi njegova smrt že pogosto razkriti. Kako to, da je bilo prav zdaj drevo greha res strto, prej pa je bila samo pre­bita drevesna krošnja? Zunanji vpliv se le malo zazna v svetu, saj se greh bohoti kot še nikoli - drugega kot zunanjih znamenj pa člove­štvo ne more presojati!

25 Da, na prvi pogled se že zdi tako, toda če se pobliže pogleda, pa le ne!

26 Vsak, ki stopi na notranjo pot, se bo kmalu zavedel, kako je s tem v resnici. Zunanji videz tega ne razkriva, saj je le piškava lupina. Tistega, ki noče hoditi po notranji poti, ni mogoče prepričati; če bi mu hotel že nakazati podobo te poti, bi bilo, kot bi hotel slepemu razložiti barve. Uspeh je tisti, ki prepriča. Pot je tukaj, stopite nanjo - in tedaj sodite!

27 Brez Mene ne more nihče priti k Očetu, in brez vere v Jezu­sa ni še noben modrec nikoli zaznal vsemogočnega Božanstva kot izvira vse ljubezni, ki se lahko osebno predstavi. Neosebno postane osebno samo v Jezusu, in ta združitev obeh v človeški obliki omogo­ča ustvarjenemu bitju pristopiti k Stvarniku, preobraziti materijo v duha, izničiti nastale posledice grehov navzgor prek ločevalnega zidu med materijo in duhom, kot dveh točk, ki se sicer nikoli ne bi mogli srečati - most je Jezusovo življenje.

28 Zastavlja pa se vprašanje: Kako daleč so lahko prišle umrle duše pred smrtjo Sina človekovega?

29 Glede na to, koliko so sledile nekemu danemu nauku številnih prejšnjih učiteljev, so lahko pridobile spoznanje in tudi dosegle bla­ženost v sebi, seveda pa niso mogle zreti poosebljenega Božanstva

30 To je bilo prvič mogoče šele, ko je Jezusovo telo ležalo v grobu. Tam je ležalo čisto zemeljsko telo, duša pa je z v njej bivajočim Bož­jim duhom prešla v onstranstvo in se tam vsem razkrila kot Tisti, ki je in je bil.

31 O tem so tukaj dani le namigi. Pozneje bo razkrito tudi natanč­no dogajanje.

32 S tem razodetjem v duhovnem svetu je nastala zgradba in je nastalo prebivalstvo novega Jeruzalema kot večnega Božjega mesta, ki bo obstajalo na vekomaj.

76. poglavje
Jezusovo vstajenje in vnebohod

1 Tretji dan pashe se je Božanstvo vrnilo in poklicalo telo Sina človekovega, ki se je takoj v celoti razpustilo in se nato dodalo duši kot oblačilo. To dogajanje so rimski stražarji videli kot sijočo luč, ki je napolnila votlino groba in jih tako prestrašila, da so naglo pobegnili od tam, da bi razglasili novico, da naj bi Jaz vstal. Kamen z vhoda v grob se je odvalil, tako da je lahko vsak videl v votlino.

2 Vojaki so odhiteli k Pilatu, ki je bil skrajno presenečen in novico privoščljivo sporočil visokemu svetu. Nekateri člani sveta so se kmalu odpravili ven in našli grob prazen, nakar so v strahu pred ljudstvom, katerega nejevoljo so poznali, skušali vso zadevo prikriti. Stražarjem so dali denar in zahtevali, naj rečejo, da so učenci, medtem ko so stražarji spali, ukradli telo. Hkrati so jim zagotovili, da jih Pilat ne bo kaznoval, saj bi sicer moral biti takšen prekršek, kot je spanje na straži, kaznovan s smrtjo.

3 Pilat pa v takšno nekaznovanje ni hotel privoliti, temveč je, ko se je neki visoki duhovnik skušal pogoditi z njim, rekel: »Ali so vojaki spali in so tako dvojno krivi, ker so spali in me še nalagali, ali pa niso spali; z lažjo se že nočem izpostaviti jezi Vstalega!«

4 Z njim torej ni bilo mogoče ničesar opraviti, zato so duhovniki vojakom dali veliko denarja, da bi zbežali nekam daleč. To so tudi storili, nakar so duhovniki začeli širiti govorice o kraji trupla, in to se je verjelo vse do današnjega dne.

5 Iz evangelijev je znano, da sem se po tem dogodku prikazal šte­vilnim, in to se ni zgodilo samo na navedenih krajih, temveč povsod, kjer sem učil, da bi privržencem dokazal, da je nauk, ki sem jim ga dal, pravi.

6 Toda ni bilo mogoče videti le Moje osebe, temveč tudi številne, ki so bili poklicani že prej. Prikazovali so se svojcem v svetlih sanjah, in to celo podnevi, da bi jih obvestili o novem Jeruzalemu. To dogajanje so pozneje povezali s trenutkom Moje smrti, zato je tu iskati pojasnilo za navedbe, da so vstali številni mrtvi in se prikazovali so­rodnikom doma, v njihovih hišah.7 Naj prav na kratko omenimo, kaj se je še pomembnega dogajalo do vnebohoda na Oljski gori.

8 Marija Magdalena Me je videla prva. Zgodilo se je natančno tako, kakor je opisal Janez (Jn 20,1-18)

9 Marija se je s šestimi ženskami že zelo zgodaj odpravila h grobu - še preden je visoki svet kar koli izvedel -, da bi tam molile in nad telo znova izlile blagodišeča mazila, ki ga varujejo pred razkrojem. Toda grob so našle prazen in takoj pohitele nazaj, da bi o tem obves­tile učence.

10 Ko so se ženske pomirile in odšle, da bi novico sporočile še drugim, ki še niso vedeli prav ničesar, je Marija Magdalena ostala sama.

11 Naj pojasnim, zakaj sem jo ustavil z besedami: »Ne dotikaj se Me!« - Če bi se dotaknila Mojega, zdaj povsem duhovnega bitja, bi jo namreč njena nečista ljubezen do Mene pokončala

12 Janez tudi poroča, da sem se prikazal učencem, ko so se zbra­li za zaprtimi vrati (Jn 20,19-23). Zgodilo se je takole: Takoj ko so farizeji razširili svoje lažne novice, se je ljudstvo v Jeruzalemu zelo vznemirilo. Večina ljudstva tempeljskim duhovnikom ni verjela; na­sprotno, zelo dobro je vedela, da bi bilo nekaj nezaslišanega, če bi rimski vojaki straženje groba tako zelo zanemarili, da bi se dalo grob kar tako odpreti in izprazniti. Kmalu so se slišale vse mogoče pri­pombe o globokem spanju vojakov, ki so zasmehovale to neverjetno razlago in primerjale veliko globlje spanje tempeljskih duhovnikov s spanjem vojakov. To je duhovnike zelo razjezilo in so skušali ujeti in onemogočiti učence, ki so s širjenjem opisov dejanskega stanja raz­krivali njihove laži.

13 Učenci so se zato zbrali pri nam dobro znanem gostilničarju v gostišču na Oljski gori, da bi se posvetovali, kaj naj storijo.

14 Tomaža na tem prvem srečanju ni bilo, saj si je v Jeruzalemu prizadeval ugotoviti, kakšne so zadeve tam.

15 Sredi posvetovanja, na katerem je bil tudi Lazar, sem vstopil Jaz in pozdravil navzoče, ki so se po prvem presenečenju, prevzeti od veselja, zgrnili okoli Mene. Tisti večer sem jih znova poučil o name­nu Moje smrti in tudi o poslanstvu, ki jim je bilo zdaj predano, ter da se jim ni treba bati, saj naj bi bili ob trdnem zaupanju in ljubezni do Mene varni pred vsemi zalezovanji. S Svojim prihodom sem jim torej dokazal nesmrtnost v Mojem kraljestvu, in tako so vsi z gorečim srcem trdno verovali

16 Nato sem se poslovil od njih, še prej pa sem jim svetoval, naj se po osmih dneh spet zberejo na istem kraju in naj vsak skuša urediti domače zadeve.

17 Po osmih dneh je sledil še dogodek s Tomažem, kakor ga je opisal Janez (Jn 20,26-29).

18 V tistem času po veliki noči sem se osebno prikazal vsem, ki so bili z Menoj neposredno povezani, da bi jim tako dal dokaz o res­ničnosti (o resničnosti - dopolnilo založbe Lorber Verlag, opomba založbe Lorber Verlag) Svojih besed in njihovo dušo okrepil za razširjanje nauka. Nihče ni bil izključen. Tisti, ki so se zaradi Moje smrti jezili na jude, so se pomirili, omahljivci okrepili

19 Brez pomena je opisovati vse te primere, saj se ni zgodilo nič, česar si ne bi mogel vsak sam predstavljati. Zanje je bilo to dogajanje le krona njihove vere in nikakršno nadaljevanje Mojih naukov.

20 Pripoved o obeh učencih iz Emavsa na primer daje dokaj na­tančno sliko vseh podobnih dogodkov, zato se je tudi ohranila v iz­ročilu.

21 Namen razodetja ob Galilejskem jezeru Jn 21,1-19  (V Svetem pismu je navedeno Tiberijsko jezero, vendar je mišljeno isto, Genezareško jezero. Genezareško jezero se namreč imenuje tudi Galilejsko ali Tiberijsko jezero (arabsko), op. prev. ) je bilo znova opogumiti in okrepiti Petra, ki je zaradi zavedanja, da Me je zatajil, nepopisno trpel. Zato mu je bilo tudi naloženo preverjanje njegove vere. Ko so bili učenci v čolnu in so Me prepoznali ter o tem seznanili Petra, se je ta takoj vrgel v jezero, da bi bil čim prej pri Meni. Ta vera ga je očistila vse navlake, ki se ga je še držala; kajti vsak, ki Me je spoznal, mora skozi razburkano morje poiskati najkrajšo pot do Mene.

22 Njegova trojna zatajitev potemtakem ustreza tudi trojnemu vprašanju: »Ali Me ljubiš?«

23 V tem dogajanju je skrita velika prispodoba, in vsak, ki je to delo prebral s srcem in ne samo z razumom, jo bo odkril. Zato naj vsak pri sebi preveri, ali lahko to prispodobo doume!

24 Učenci so se takoj spet posvetili svojim opravkom in poskrbeli za svoje domačije. Naročil sem jim, naj se na določen dan spet zbe­rejo pri gostilničarju, in to se je tudi zgodilo. To je bil štirideseti dan po veliki noči, ustrezal je štiridesetim dnem v puščavi, ki jih je vsak potreboval za pripravo.

25 Zbrali so se vsi, ki so Mi bili blizu, in spet sem stopil mednje ter jih popeljal na vrh Oljske gore, od koder je bil razgled na vse strani. Tam sem okoli sebe zbral apostole, drugi učenci pa so nas obdali v širšem krogu. Znova sem vse opomnil, naj se trdno oklepajo Mene in Mojega nauka. Učencem sem dal tudi nalogo, naj se podajo po svetu in pridigajo evangelij v Mojem imenu. Nato sem se poslovil od njih in jim povedal, da Me odtlej telesno več ne bodo videli, bodo pa ves čas duhovno povezani z Menoj.

26 Potem sem jih blagoslovil in nato Me ni bilo več med njimi.

Lepold Engel
Janezov veliki evangelij
knjiga 11