Spletno stran gostuje moj-splet.si
Prenesi vsebino

Jakob Lorber

Zemlja in luna

Drugi del: Duhovna zemlja       PDF tukaj

27. Nastanek in cilj materije

 Pri opazovanju duhovnega dela Zemlje se ne bomo vzpenjali iz globine v višino, temveč se bomo spuščali z višine v globino, ker se je treba obrniti od zunanjega navznoter, da bi dosegli duhovno, ki je pri vsaki stvari najgloblje in najbolj notranje. Pogosto vam je že bilo pokazano, da je v materialnem zmeraj skrito duhovno in da vidna materija v bistvu ni nič drugega kot uklenjeno in fiksirano duhovno.
 Vsaka materija je deljiva, ker je sestavljena iz delov, in med temi so še zmeraj majhni prostori, ki se imenujejo pore. Nihče ne more povedati, na katere končno najmanjše delce je materija deljiva. Vzemimo npr. zrnce mošusa in ga položimo v veliko sobo. V kratkem času bo vsa soba polna mošusovega vonja. Takšen košček lahko pustimo ležati mnogo let, pa ne bo vidno izgubil niti teže niti prostornine. In vendar se mora od tega koščka vsako sekundo ločiti več milijonov delcev, da napolnijo z vonjem sobo. Če je vsa materija deljiva do skoraj neskončnega minimuma, je jasno, da mora biti nujno sestavljena iz delcev. Kaj pa drži te delce skupaj in jih tako trdno spaja, da so videti kot trdna snov? To je že prva stopnja, na kateri se začne duhovno!
Ti neskončno majhni delci niso prvotno nič drugega kot idejna sila iz MENE, Stvarnika vseh stvari. Ta ideja dobi obliko in obliko življenja iz Stvarnikovega življenja. On odpošlje na novo oživljeno obliko, ji iz svoje praluči da njeno luč in s to živo lučjo njeno inteligenco, s katero se na novo oživljena oblika spozna in zave sebe kot samostojnega bitja.
 Ko se je oblika tako spoznala, ji je bila dana ureditev - zakon vseh bitij, s to ureditvijo pa najbolj notranji ogenj božanstva, iskra večne ljubezni. Iz te izvira volja. Zdaj ima na novo oživljena oblika: luč, samospoznanje, samozavest, ureditev in voljo, in svojo voljo lahko ureditvi primerno uravnava ali pa ravna v nasprotju z njo.
 Če se nova stvar giblje v skladu z ureditvijo, bo delovala kot popolno, svobodno bitje v velikem prostoru stvarstva za večno obstajanje, ker je vse njegovo bitje ustvarjeno iz MENE, ki SEM in BOM večen. Zato je človek “stvar”, ker je njegovo bitje ustvarjeno iz MENE in njegova usoda ne more biti drugačna kot MOJA. Tako kot če kdo zajame vodo iz vodnjaka, je voda v posodi enake vrste in lastnosti kot voda v vodnjaku, iz katerega je bila zajeta.
 Če pa takšno novo bitje s svojo voljo ne sledi dani ureditvi, tedaj gre nasproti svojemu propadu, svojemu razkroju. Vzemimo, da bi neka rastlina imela svobodno zavest in bi si lahko vzela vodo, svetlobo in toploto, pa tega ne bi hotela - kaj bi bilo z njo? Posušila bi se in propadla.
 MENI, Stvarniku, ne more biti vseeno, ali bitje, ki je bilo ustvarjeno iz polnosti MOJEGA božanskega bitja, obstaja samo nekaj časa ali večno. Če bi bilo prvo, potem bi moral biti očitno del iz MENE uničen, to pa ni mogoče. S tem ko obstaja, je lahko ustvarjeno samo za večnost.
 Toda takšna stvar se lahko svobodno oddalji iz MOJEGA reda, in to pomeni prav toliko, kot da je zame prenehala obstajati. Na tej poti bi se sčasoma poleg mene oblikovala nasprotna sila, in ta bi lahko motila moje svobodno delovanje. JAZ, najvišja popolnost, bi moral SAM biti nepopoln, da bi poleg sebe trpel nepopolnost. Ker to ni mogoče, bo takšna stvar takoj ujeta in fiksirana na nekem kraju. Glejte, to fiksiranje je tisto, kar vidite in občutite kot materijo.
 V neskončno mnogih delcih materije počiva inteligenca zdaj ujetega bitja. Njegova inteligenca ne more nikoli propasti. Tako dolgo je trdna, dokler ne doseže duhovne zrelosti in takšno bitje začne v vseh svojih delih sprejemati božanstvo. Šele tedaj je zrelo, da se vrne tja, od koder je prišlo. 
 Zaradi tega se mora vsa materija spet razkrojiti v najmanjše, da ni nobenega delca več, ki ne bi bil zmožen sprejeti podobe večnega sonca. In v sprejetju te večne prapodobe je novo stvarjenje, v katerem se sprimejo zdaj osvobojene inteligence enega bitja, se povrnejo v prvotno praobliko in spet postanejo tisto, kar bi morale postati že od prazačetka.

28. Duhovi najvišje zračne plasti

 Obrnimo se k najvišji zračni plasti, da bi videli, kakšna duhovna bitja tukaj domujejo in kaj delajo.
 V tej plasti so kot že popolni duhovi takšni, ki so bili prej ljudje na Zemljinem telesu. Ti so tukaj deležni že neprenehne svetlobe. Kajti v takšni višini ni nikoli popolnoma temno. V duhovni sferi je nepretrgan dan. Ta tretja plast je že v čisto duhovnem stadiju, druga plast pa je pogosto izpostavljena nižjim vplivom. Še bolj pa jim je izpostavljena prva ali nižja zračna plast, v kateri križem kražem valovita dobro in zlo.
 Noben duh, ki še tako popoln preide iz te zunanje, naravne Zemlje v duhovno, se ne more takoj  povzpeti v pravo nebeško kraljestvo, ker njegovi popolnosti še manjka nekaj, kar je ostalo na Zemljinem telesu in kar lahko le postopoma sprejema. Šele ko je sprejel v svoje bitje zadnji poplemeniteni in poduhovljeni ostanek tistega, kar mu je nekoč pripadalo, lahko zapusti to plast in vstopi v prvo sfero resničnega božjega kraljestva.
 Duh kot takšen, kot prapočelo življenja iz MENE za svojo popolnost seveda ne potrebuje ničesar iz Zemljinega telesa. Toda njegov nosilec, iz duše oblikovana zunanja oblika mora do poslednjega atoma v sebi združiti tisto, kar mu je bilo nekoč dano iz polnosti MOJE ideje, ki ga je oblikovala. To dano sestoji iz neskončno mnogih delcev inteligence, ki se pri človekovem umiranju ne morejo naenkrat osvoboditi. To so deli njegovega telesa in specifike, ki jih je, tedaj ko je živel, vdihaval in izdihaval, pa tudi vsi odpadki njegovega telesa, njegove solze, celo njegova obleka in stanovanje. Kratko malo vse, kar je kdaj koli s svojo močjo ustvaril ali storil, mora sčasoma duša sprejeti kot prečiščeno specifiko. Tako ima duh potem v samem sebi popoln pregled in najjasnejši spomin na vse, kar se je zgodilo na dolgi poti, po kateri je spet dosegel svojo prvotno popolnost.
 Tega posebnega spomina duh ne bi mogel doseči, če ne bi bilo v njegovo duševno bit sprejeto vse tisto, kar je prvotno pripadalo njegovemu bitju in kar si je prilastil na dolgi krožni poti. Zato pravimo, da so vsi lasje na glavi prešteti. Kdor ravna po MOJEM nauku, ta zbira. Kdor pa drugače ravna, raztresa. Zato mora duh v tretji plasti še nekaj časa čakati, dokler ne sprejme vsega, kar mu manjka. Kako pa duh prepozna tisto, kar mu pripada? To je v večni ureditvi. Kot vsaka trava natančno izbere svojo specifiko iz neskončne množice specifik, tako najde duh še bolj natančno tisto, kar mu pripada.
 Kaj pa dela duh v tem času čakanja? Izpolnjuje naloge duhov te plasti. Ureja poti tistih, ki prihajajo sem kot novinci, in jim določa mesto in dejavnost. Nato poučuje že čistejše duhove v spodnjih plasteh. Če nastane tam nemir, se z vsemi sebi enakimi spusti tja kot poslanik miru in napravi red.
 Če prispejo tudi duhovi iz drugih nebesnih teles, jih preskusi. Če so dovolj zreli, jih vodi navzdol na Zemljo in s svojim vplivom pomaga pri oploditvi. Skrbi tudi za to, da vodi te duhove po tisti poti preskušnje, za katero so se odločili že na nekem drugem nebesnem telesu, z namenom, da bi postali božji otroci.
 V tej tretji plasti prebivajo torej tako imenovani duhovi varuhi ljudi. Toda ti čisti duhovi ne vladajo sami, ker jim še v mnogočem manjka popolno spoznanje. Zato so tam neprenehoma tudi popolni angelski duhovi, ki dajejo onim navodila, kaj imajo delati in kako naj ravnajo. Za duhove te tretje plasti je njihovo bivališče čudovit raj. Imajo vse, kar lahko razveseli njihovo srce v ljubezni do Boga.
 Tam postane duh glede na svoje stanje stvarnik svoje okolice, in v njej potem duhovno prebiva. Vse uživa v popolnosti in vsaka stiska mu je tuja. In pri tem uživanju duh postopno sprejema vse, kar je od njegovega bitja še ostalo navezano na Zemljo. Šele ko mu Zemlja ni ničesar več dolžna, doseže svojo popolno trdnost in bo lahko sprejet v nebeško kraljestvo za višjo popolnost.
 Vendar pa lahko obstajajo tudi duhovi, ki imajo marsikaj svojega še na drugih svetovih. Ti se potem vzpenjajo k sferam tistih nebesnih teles, od koder so dobili svojo glavno specifiko, ali kjer so nekoč že telesno živeli, da bi tudi od tam odnesli tisto, kar jim pripada - vse po poti ljubezni, ki je edina privlačna sila. Vse to se mora dogajati prostovoljno, tako da vsak duh teži za tem, da bi v sebi zbral vse, kar je njegovega, in MI potem to v veliki ljubezni popolnoma vrnil.

29. Bivanje čistih duhov

 V tem popolnem vračanju vsega tistega, kar je pripadalo njegovemu bitju, je popolna stopnja njegove prihodnje blaženosti.
 Vse v zvezi z njegovim telesom in njegovimi predhodniki, sploh vse specifično dobi v rednem časovnem zaporedju brez svojega sodelovanja. Drugače pa je z njegovo sposobnostjo, da vse to spet sprejme. O tem pa bo klican na odgovornost. In to zaradi tega, ker si mora in more takšno sposobnost pridobiti vsak duh iz predpisov čiste religije. Kdor noče biti dejaven in se rajši ukvarja z mesenim kot z duhovnim, mora sam sebi pripisati, če bo sojen z Besedo. Dana mu je bila iz nebes kot z vest kažipot, kako naj življenje zbira in ga spet vrne tja, od koder je prvotno prišel.
 Tudi že čisti duhovi morajo še dalj časa bivati v tej tretji plasti, da bi sprejeli svoje specifične specifike. Tu morajo čakati tako dolgo, dokler njihovo telo ne strohni in preide v njihovo duševnost. Tega ne smemo gledati kot kazen, temveč kot enako nujnost, kot je trajanje telesnega življenja na Zemlji. Tudi to mora določen čas trajati - pri enem je krajše pri drugem daljše - da duh pridobi čas, da se v svojem bitju razvije in utrdi. To je nujnost in je zunaj območja volje duha. Sodba upošteva samo voljo. Vse drugo ni pomembno, če je le volja v skladu s čistim spoznanjem MOJE božje volje.
 Četudi včasih takšni čisti duhovi bivajo v tej tretji plasti tudi več stoletij, ne samo da s tem nič ne izgubijo, temveč lahko samo pridobijo. Poleg tega pa so nadvse srečni in blaženi. Njihova naraščajoča inteligenca je stalen dobitek. Če so tu opravljali samo majhno službo prav in modro, bodo nekoč sposobni upravljati veliko. Kot angelski duhovi ne bodo postavljeni samo nad posamezne dele enega nebesnega telesa, temveč nad cela vesolja svetov in sončnih območij in bodo morali dokazati svojo duhovno energijo. Neredko se ti čisti duhovi spustijo v drugo, včasih tudi v prvo plast. Povečini pa se spuščajo na Zemljo na tistih krajih, ki so zaradi svoje višine neprenehoma pokrita s snegom in ledom. Zaradi tega imajo takšni predeli za skoraj vse ljudi osrečujočo in razveseljujočo privlačno silo. Kdor je žalostnega srca in poln nemira, naj se v MOJEM imenu poda na takšno višino ali vsaj v njeno bliţino, in njegova duša bo kot maziljena s krepilnim balzamom. Zato pojdite radi v gore! Kajti tudi JAZ, ko SEM telesno prebival na Zemlji, SEM hodil pogosto v gore. Na gori SEM bil spremenjen, na gori SEM preganjal od tam največjega skušnjavca, na gori SEM pridigal o božjem kraljestvu, na gori SEM molil in na gori SEM bil križan!
 Omeniti je še treba, da se čisti duhovi najprej zadržujejo tam, kjer so med svojim življenjem na Zemlji bivali. Ko so se višje razvili, se krog njihovega delovanja razširi nad vso Zemljo. Najmočnejši duhovi straţijo polarne predele, mehkejši in šibkejši pa Zemljine tropske predele.Tisti, ki so zelo živahni, nadzorujejo morje, jezera in reke. Začetnikom pa so za nadzor zaupana večja ali manjša gorovja. Ženski duhovi večinoma vodijo rastlinsko življenje in vplivajo na celotno rastlinsko odejo Zemljinega površja.

30. Druga zračna plast in njeni duhovi

 Prav tako kot je pri človeku prehod iz čisto duhovnega v duševno, je takšen prehod tudi med najvišjo in srednjo zračno plastjo. In obe plasti sta takšni kot duša in duh. Duh deluje na dušo in jo lahko prevzame. Duša pa ne more nikoli prekoračiti svojih meja. Vendar pa jo duh lahko sprejme vase in tako tudi sama postane duhovna.
 Enako lahko tudi duhovi druge plasti preidejo v tretjo, če se njihove duše (substancialna telesa) vedno bolj poduhovijo in končno postanejo z duhom popolnoma eno. Duša kot taka, kot skupek inteligenčnih delcev, je polna različnih nagonov, ki jih vsebuje kot specifike. Če ena ali druga specifika prevlada, se vse druge nagnejo tja. Takšno nagnjenje povzroči v duši neko strast. To pa lahko zamenja katera druga, če prevlada katera druga specifika, ki zasenči vse druge dušne specifike in si jih podredi.
 Iz te razlage vidimo, da marsikatero dušo, pri kateri duh ni buden, neštete strasti in poželenja preganjajo iz ene skrajnosti v drugo. Podobno je tudi v drugi plasti, ker v njej prebivajo duše,katerih duh še ni popolnoma prebujen. Ena duša ima en poglavitni nagon, druga drugega. Milijoni duš imajo najrazličnejša nagnjenja in nagone. Kakšen pisan vrvež duš se mora torej zbrati v tej drugi plasti! Kakšne najraznovrstnejše pojave mora to povzročiti, in ti postanejo zgoščeni končno vidni v naravnem svetu. Od tod izvirajo najrazličnejše oblačne tvorbe in mnogi drugi pojavi v tej srednji plasti. Noben dan in nobena noč ne prineseta popolnoma enake podobe tega, kar je nekoč že bilo.
Tako boste odkrili še druge pojave, ki se ponavljajo in so podobne vrste, nikoli pa podobne oblike. Nobena snežinka ni podobna drugi in nobena dežna kaplja ni prav tako velika kot druga. Tudi pri zrncih toče se lahko najde razlika tako v obliki kot v teži. Led je seveda led, vendar je to vrsta. Ampak oblika, v katero se led izoblikuje, je prav ta ko neenaka kot strasti dušnih bitij.
 Tudi razlike v oblikovanju človeških del izvirajo iz različnih duševnih nagnjenj njihovih ustvarjalcev. Dajte več slikarjem enako nalogo. Način predstavitve, to je oblika, bo pri vsakem popolnoma drugačna. Ali pa dajte desetim skladateljem uglasbiti isto pesem. Pokazalo se bo, da je vsak ustvaril drugo melodijo.
 Te različne oblike predstavitev izvirajo iz raznovrstnih specifikalnih inteligenc duše. Njeno delovanje se vsakokrat ravna po tistih, ki takrat prevladujejo. Nastajajo vedno novi pojavi, in nikoli se popolnoma ne ponovi tisto, kar je že bilo. Najmanj pa tam, kjer duševne inteligence niso v nič prisiljene, kakor je to pri človeških dušah, ki si morajo znova izbojevati svojo prvotno svobodo. Seveda pa je razlika med dušo, ki se je že ločila od telesa, in tisto, ki v njem še živi:dušo v še živečem telesu lahko prevzamejo različne strasti. Tako je lahko človek skoraj vsak dan drug. Danes čuti in misli tako in dela takšne ali drugačne sklepe, jutri pa se spet ravna po kakšnem drugem svojem duševnem terišču.
 Drugače je z dušo, ki se je ločila od telesa. Tu se navadno pojavi samo ena strast, ki bolj in bolj obvladuje dušo in postopoma potegne v svoj tir vse inteligenčne delce. To ne pomeni, da je duša, ki se je ločila od telesa, nepoboljšljiva, temveč samo, da ostane ujeta v eni glavni strasti, dokler ne použije vseh drugih specifikalnih inteligenčnih delcev. To povzroči veliko osiromašenje duše, ki s tem preide v stanje nekakega opustošenja, v katerem je kot popolnoma gola in v temi in megli. V tej praznoti šele lahko duh začne prešinjati svojo dušo, in to je prehod iz druge plasti v tretjo. Dokler se ne začne to stanje, se duh ne more razprostreti v duši, ker so njene specifike še preveč neduhovne. Ker se torej v drugi plasti zbere velika mnoţica različno uglašenih duš, od katerih nosi vsaka v sebi svojo poglavitno strast in po njej deluje, je lahko uvideti, da tu nastajajo glede na obliko najrazličnejši pojavi kot posledica te duševne raznovrstnosti. Zaradi tega ima vsak blisk drugačen cikcak, vsak oblak drugačno obliko in gibanje. Zaradi tega prihajajo vetrovi po dolgem in počez, včasih se utrga oblak, včasih ploha, včasih toča, včasih velike, srednje ali majhne snežinke in še na tisoče podobnih pojavov. Toliko kot nujna poprejšnja pripomba k splošnemu. Zdaj pa si bomo stvar ogledali bolj podrobno.

31. Početje duhov v drugi zračni plasti

 Takoj na začetku postavimo vprašanje: So duhovi te druge plasti dobri ali zli, ali se vzpenjajo ali pa gre za njihovo pot navzdol? Ta plast je najbolj podobna zemeljskemu življenju ljudi na površju. Tu je neprenehno gibanje sem ter tja, upiranje enakomislečih. Vojna, umor, zapiranje, zmaga, beg, kraja in rop, povzročanje zla, spet dobro delo, vse to lahko doživijo v tej drugi plasti. To je pravzaprav bojišče duhov, zaradi tega so tudi gorovja, ki so v tej plasti, navadno videti zelo razrušena.
 Že pogled na takšne višine kaže, kakšni boji divjajo v tej plasti. Tu vlada svoboda kakor sicer nikjer - zato, ker je to bojišče, kjer se duhovi odločajo ali za nebesa ali pa tudi za pekel. Duh vsakega umrlega z njegovo dušo pride takoj po smrti najprej v to plast, v kateri živi naprej prav tako, kot je živel na Zemlji. Uživa popolno svobodo in seveda poišče sebi podobne. Tako se začno zbirati: ko jih je zbrana večja druščina, začnejo kmalu kovati načrte, kako bi lahko dosegli to ali ono, navadno z nasiljem ali z zvijačo.
 Med njimi so zdaj duše, ki načrt svojega krdela izdajo močnejšemu. Ko s pomočjo izdajalcev krdela zvedo za naklepe, ki jih ogrožajo, se začnejo oboroževati. V naravnem svetu se to vidi kot naraščajoča pooblačitev. Ne traja dolgo, da se ogorčena krdela spopadejo. Vendar pa nad njimi bdijo vsevidni, mogočni duhovi miru. Spustijo se navzdol, ujamejo ogorčena krdela in jih pahnejo navzdol na Zemljo. Potem traja nekaj časa, preden spet zberejo moč in pogum, da se vrnejo na svoje prejšnje mesto. Njihov zapor je materija, v katero bodo znova ujeti. In straže so duhovi miru iz tretje plasti. Če se po takšnem krepkem svarilu duhovi ponižajo in iščejo rešitev in zveličanje v MOJEM imenu, jih duhovi miru spet prijazno pozdravijo in pospremijo v tretjo plast, tam pa jih najprej uvrstijo najnižje. Živijo skupaj s čistimi duhovi te plasti in se od tod vzpenjajo po naraščanju ljubezni do MENE in MOJEGA reda vedno višje.
 Takšno dejanje pomiritve se lahko vidi tudi v naravnem svetu, in sicer v neredkem pojavu izginotja oblakov na nebesnem svodu. - V nasprotnem primeru, pri zlih krdelih, se na nebesnem svodu - posebno okrog visokih gorskih vrhov - nenadoma pojavijo temni oblaki. Ta pojav ima svoj vzrok v tem, da se strastni duhovi bolj in bolj materializirajo v tisti stopnji, kolikor bolj naraščajo v njih nakopičene zle lastnosti.
 Če je kakšen duh ujet v strastnost svoje duše, se oddalji od MENE. Kolikor bolj se odvrača od MENE, toliko bolj materialen postaja, dokler končno ne postane celo viden v naravnem svetu v kakršni koli, njegovi strasti ustrezni materialni obliki. Kmalu postane pretežak za to drugo plast in njegova teža ga vrže navzdol. To se ujema z voljo duhov miru in tudi z MOJO. MOJA volja povzroča pravo težo vseh teles. Množica primerov priča o tem, da takšni duhovi pogosto ostanejo ujeti v materijo in po svoji zli volji rajši prebivajo v zemeljski nesnagi, najbolj umazanih živalih in najbolj ostudnih rastlinah, kot da bi se ponižali. Tu je potreben dober nadzor, da takšna navzdol vržena sodrga v svoji zlobi ne plane po plemenitih sadežih in živalih. Kajti če bi se to zgodilo, bi bila sadež in žival popolnoma uničena. Potem bi se kmalu pojavile kužne bolezni med živalmi, celo ribam v vodi ne bi prizanesle. Tako so najpogosteje tudi epidemične bolezni med ljudmi posledica takšnih zlih duhov, ki prodrejo v človeška telesa, da zaradi tega obolijo. Pri tem bi zlahka nastopila naravna smrt, če se ne bi kmalu v MOJEM imenu uporabila specialna sredstva, pred katerimi se morajo ti hudobneži umakniti.

32. Duhovi osvojijo materijo

 Seveda vam je težko verjeti, da naj bi bilo v eni dežni kaplji, v eni snežinki, v enem zrnu toče ali morda v enem oblačku stisnjenih eden ali več duhov in da bi v tako majhnem volumnu dobili tolikšno težo, da bi jih zlahka vrgla navzdol. Ne smete si pa morda misliti, da je tukaj duh s svojo dušo zmečkan kot recimo list papirja, dokler ni videti kot nerodna kroglica. To nikakor ni tako. Človeška oblika duha z dušo ostane nepoškodovana. Samo njene specifike so stisnjene v predelu srca in se potem glede na to, ali je bolj ali manj gosta, pojavijo v tej zgostitvi kot ustrezna meteorološka tvorba. Tako tudi ne smete misliti, da v zrnu toče pade navzdol ves duh s svojo dušo, zvit v klobko, temveč samo njegove zle želje. Te želje duhovi miru stlačijo skupaj, s tem postanejo želje materialno težke. Ker pa so te želje silna hrepenenja duha in duše, to na novo oblikovano materialno težišče potegne duha in njegovo dušo v globino.
 Zelo hudobni bodo tam dolgo časa zaprti, potem ko so strmoglavili prek visokih gora ali polarnih predelov. To pa že morajo biti posebno zli duhovi, v katerih vlada veliko napuha, ki nosi v sebi seveda že peklenskost. Kaj se dogaja z duhovi po takšnih lekcijah, bomo še jasneje pokazali v nadaljevanju. Najprej si morate ustvariti čimbolj jasen pojem o tem, da se za naravnimi pojavi, ki so vidni telesnim očem, vedno skriva duhovno.

33. Duhovi narave in človeške duše

 Dež pada na Zemljo v kapljah, včasih v manjših, včasih v večjih, prav tako sneg. Ravno tako najdemo tudi pri toči včasih samo drobcena zrnca, včasih pa pol kile težko točo, navadno zelo številno. Tu se lahko vprašamo: če vleče vsaka dežna kapljica, vsaka snežinka ali vsako zrno toče s seboj enega duha, od kod tolikšna množica duhov? In če je v Adamovih časih deževalo in snežilo, od kod duhovi takrat, ko ni na Zemlji umrl še nihče od ljudi? No, če - tedaj kakor tudi danes - sneži, so v snežinkah tudi duhovne potence na novo prispelih duhov, ki se povezujejo z dušami, osvobojenimi iz Zemlje, in z njimi začenjajo popotovanje skozi človeško kraljestvo. To torej niso duhovi umrlih ljudi, temveč novi prišleki, ali še boljše povedano, novi prebujenci iz dolgega spanja Zemljine materije.
 Seveda pa so lahko tudi duhovi umrlih ljudi, ki se nikakor nočejo ukloniti napredujoči ureditvi, potisnjeni spet nazaj po isti poti. Vendar se po kratkem času ponižanja spet vrnejo v svoje območje, to se lahko opazi že v naravnem svetu: ko dežuje, prodira dež v Zemljo in tam ga vsrkavajo rastline in živali, pa tudi rudnine. Toda tu pa tam se že vidi, ali med ali po dežju, kako se posebno v višjih predelih dvigajo belkaste meglice in se vlečejo navzgor. To je pač najmanjši del takšnega dežja, ki se v teh meglicah dviga nazaj v višavo. To je tisti del duhov, ki izvirajo od umrlih ljudi in se smejo vrniti v svoje območje.
 V videzu ni nobene razlike, toda v načinu njegovega nastanka in kako se duhovno bitje veže na videz, v tem je velika razlika. Pri na novo prispelih duhovih in na novo nastalih dušah je tako duhovno kot duševno popolnoma zaprto v materijo. Tukaj materija ni notranje težišče, ki vleče duha navzdol, temveč je tukaj tako duhovno kot duševno še zelo razdeljeno, tako da je komaj v milijonu dežnih kapelj, snežink ali točnih zrn v Zemljo posejano bitje enega samega duha iz njegove duše. Nasprotno pa je pri popolnoma razvitem duhu z njegovo dušo popolnomo drugače. Pri njem so samo njegove materialne želje in nagnjenja stisnjeni v takšno materialno obliko, da nato za kratek čas delijo bridko usodo s tistimi duhovnimi potencami, ki pod zgoraj omenjenimi oblikami šele začenjajo veliki krog svoje osvoboditve.
 Težko bi bilo dognati, v kateri dežni kaplji ali v kateri snežinki pade navzdol naravni duh ali duh, ki je naravo že zapustil, kajti zunanji videz je enak, toda velikost in težo lahko kolikor toliko gledamo kot namig na duha, ki je vržen navzdol. Posebno v velikem zrnu toče je neredko ponižani duh, ki je že dokončal svojo zemeljsko pot. Manjši pojavi so tako imenovani naravni duhovi. Teh mora biti seveda zelo veliko število, ker na Zemljo ne pridejo celi, temveč razdeljeni v neskončno mnogo duhovno specifičnih delcev. Tako se tudi ne bo nikoli dvignila z Zemlje cela duša z vsemi svojimi duhovnimi specifikami, temveč v najvišji stopnji vedno razdeljena.
 Ta delitev je imela dvojni razlog: prvi je bil v praduhovnem bitju samem, ker se je vsak duh v želji, da bi postal velik, do neskončnosti razdelil in raztrgal; drugi razlog je bil v tem, da je po tej delitvi takšen praustvarjeni duh oslabel do poslednje kaplje svoje moči. Zaradi te oslabitve potem tudi ni mogel več izpolniti svojih ošabnih načrtov. Zaradi tega so se morali razkropiti tudi njegovi pojmi, tako da si ni mogel zamisliti nobene prave misli, še manj pa skovati kakšnega načrta.
 Iz istega vzroka se padli Satan še danes najbolj vneto trudi, da bi v posameznih človeških dušah in duhovih zbral svoje prabitje v eno, da bi tako dosegel tisto moč, ki mu je bila prazačetno lastna. Da pa ne bi mogel nikoli več priti do te moči, je bil razdeljen in razkropljen skozi vse stvarstvo. Njegova duhovnost je bila preobrnjena v materialnost, iz katere zdaj izvira duševnost vsakega človeka. Tej duševnosti je vdihnjena nova duhovnost, da bi iz vsakega takšnega dela izšlo celotno bitje, ki se je s svojim napuhom ali obsežnostjo idej hotelo dvigniti nad Boga. Satan pa je s tem samega sebe razkropil in neskončno razcepil, tako da ni ostalo od njega nič drugega kot njegov “jaz” in z njim njegova skrajno zlobna volja. Odvzete so mu bile vse njegove sposobnosti, ideje in neštete razumske popolnosti. Te so tiste, ki neprenehoma prihajajo k nebesnim telesom ali pa so večinoma že v izgnanstvu teh nebesnih teles. S tem se delijo v duhovnost in duševnost, ker se v duševnosti iz materije znova pojavita dani jaz in samozavest, iz duhovnosti pa se v duševnost znova zakorenini spoznanje Boga, ker bi sicer duša kmalu odmrla. V rastlini se najprej pojavi duševno življenje. Ne bi pa moglo obstajati, če ne bi dobivalo iz zraka tudi duhovne hrane.
 Iz tega je razvidno, zakaj se v opisanih pojavih spušča na Zemljo toliko duhovnega in zakaj za mnogovrstnost teh pojavov ni nujno, da bi moralo na Zemlji živeti že tako veliko ljudi. Pač pa iz tega gotovo izhaja, da jih bo na njej še veliko živelo. Ko pa bo nekoč vse duhovno in duševno te Zemlje osvobojeno, potem bo na mestu naravne Zemlje nastala popolna duhovna Zemlja, ki jo bodo oživljali svobodni duhovi in duše. Tega, da Zemlja zdaj še sestoji iz izgnanih duš in duhov,ne kažejo samo vsakdanji vremenski pojavi, temveč jasnovidnim ljudem kažejo to tudi - kot se je dogajalo v vseh časih - tiste pogosto neštete množice duhov vode, zemlje, gora in zraka.

34. Duhovi zraka, gora in potujoči duhovi

 Meglice, ki nastajajo posebno na visokih skalnih gorovjih nad kakšnim skalnim vencem, če pred tem ni snežilo ali deževalo, so večidel naravni duhovi, ki lahko šele po dolgem času postanejo človeške duše. Ti duhovi, ki se radi dvigajo v zrak, ki ga včasih celo popolnoma prekrijejo, so tako imenovani duhovi zraka. Uživajo že več svobode kot trdnejši zemeljski duhovi, kljub temu pa jih morajo v njihovi svobodi skrbno nadzorovati čisti duhovi miru, ker bi  sicer zlahka napravili veliko škodo.
 Te duhove ljudje redkokdaj vidijo, pa tudi sami to preprečujejo, ker jih je zelo strah predvsem tistih, pri katerih zasledijo močno razvito zmožnost zaznavanja. Ta strah jim vliva tudi neke vrste sovraštvo do materije, v kateri so bili tako dolgo ujeti. Zato je skrbno nadzorovanje teh duhov nujno. Vsak duh se materiji, ko se je enkrat reši, za nobeno ceno noče več približati. Celo duhovom umrlih ljudi se ta kljub veliki inteligenci zelo gnusi. Še večji strah pred materijo pa kažejo tisti duhovi, ki so šele pred kratkim s posebnim dovoljenjem prispeli iz svojih vezi najtršega ujetništva v zaželjeno svobodo.
 Ti duhovi postanejo zaradi gnusa in sovraštva do materije zlobni in maščevalni ali pa se jih zbere skupaj veliko milijonov in hočejo ubežati v daljno neskončnost. Zlobne in maščevalne znova ujamejo in jih kot prej omenjene pojave privedejo na Zemljo, kjer jim je določeno delo v rastlinskih območjih. Če se jim to ne ljubi, jih v obliki vode napodijo v potoke, reke, jezera in morja, kjer potem neredko rogovilijo. Če pa so postali izredno zbrani in so se združili s hudobnimi duhovi morja, se tudi pogosto zgodi, da so takšni zlobneži pregnani nazaj v najglobljo Zemljino notranjost. To je nadvse obžalovanja vredna usoda. Če pa se ti duhovi pridno lotijo vodenja rasti rastlin, tedaj lahko stopijo na pot mesa. Ali pa se smejo po določenem opravljenem času služenja, ki lahko obsega največ dvesto let ali nekaj več, spet vrniti v svoje prejšnje svobodno stanje. Potem lahko prebivajo ali v zraku, v gorah, na zemlji, v gozdovih, včasih pa tudi v jezerih ali rekah.
 Ta vrsta duhov ima potem popolno inteligenco. So nadvse izkušeni v stvareh narave in lahko vidijo in slišijo vse, kar se na Zemlji dogaja in govori. Duhovi se morejo celo družiti z ljudmi in jim lahko včasih zelo pomagajo. Toda treba se je varovati, da bi se jim preveč  približali, kajti tedaj postanejo zlahka ogorčeni in lahko povzročijo veliko škodo.
 Predeli, kjer najraje prebivajo, morajo biti odročni in mirni. V takšnem predelu ni priporočljivo glasno kričati, žvižgati, preklinjati in zmerjati, ker lahko s tem postanejo še v materiji ujeti duhovi uporni. To bi škodovalo tistim, ki so postali že bolj svobodni. Da bi to preprečili, poskušajo prestrašiti popotnike v takšnih predelih z raznimi prikaznimi. Posebno dejavni so v rudnikih, zlasti v rovih in jaških. Tu so rudniškim delavcem že pogostokrat povzročili najhujše nesreče. Nenadno sesedanje jaškov, vnetljivi plini, poplave in podobno, vse to je delo takšnih duhov, prav tako tudi na visokih gorah zemeljski in snežni plazovi.
 Če so ti duhovi ljudem naklonjeni ali jim vsaj nočejo prizadeti nič hudega, se navadno pojavijo v podobi palčkov, in sicer v temni, sivi, modri ali zeleni barvi. Ta majhna podoba nakazuje, da so se ponižali k ljudem, da bi jim dobro storili, ker se jim smili duh, ki je v njih pregnan. Če pa se človek proti takšnim duhovom neprimerno vede, neredko zrastejo v velikane. Potem pa se ni več dobro zadrževati v njihovi bližini, brez klicanja MOJEGA imena pa še sploh ne.
 Vprašanje je še, ali bodo takšni duhovi prehodili tudi pot mesa ali ne. Če se pokažejo zelo koristni in delavni, potem jim je utelešenje na Zemlji lahko prihranjeno. Pridejo pa na Luno ali na kakšen drug planet. Takšno inkarnacijo sprejmejo navadno tudi bolj voljno, ker je ta na drugih planetih običajno lažja.
 Ti duhovi se navadno imenujejo potujoči duhovi, ker včasih tudi brez namena inkarnacije potujejo od enega planeta k drugemu. Na tem potovanju neredko spremljajo duhove umrlih ljudi, kajti duhovi umrlih ne morejo na drugih svetovih brez pomoči naravnih duhov ničesar videti. Naravni duhovi jim pomagajo vstopiti v tam živeče ljudi. Skozi oči tistih ljudi lahko gledajo stvari na tujih svetovih.
 Ko se ti naravni duhovi končno naveličajo takšnega zijanja naokrog, se spet vrnejo na Zemljo in se potem zadovoljijo s težko inkarnacijo. Brez te se nikakor ne da zamisliti božje otroštvo. Kajti vsi, ki hočejo postati božji otroci, morajo tudi hoditi po božji poti.
 Zaradi tega silijo duhovi iz neštetih svetov na Zemljo, da bi tukaj doživeli inkarnacijo Sina človekovega. Kajti tako kot je samo en Bog, ena resnica in eno življenje, tako je tudi samo ena pot. Ni pa nujna posledica, da bi zaradi tega morali to pot prehoditi vsi prebivalci drugih svetov, da bi bili po svoje blaženi. Tako kot je vendar tudi v človekovem telesu množica drugih zdravih živcev, ne da bi bili ravno srčni živci.

35. O starih čarovniških procesih

 Komaj bi kje našli človeka, ki še ni nič slišal o tako imenovanih čarovnicah. Ni še tako dolgo tega, ko so še sodišča vodila čarovniške procese in so na mučen način spravila množico ljudi s tega sveta na oni svet. Kako pa je človeštvo prišlo do pojma “čarovnice”? Na to vprašanje bomo odgovorili z nekaj pogledi v preteklost.
 V prejšnjih časih, ko so ljudje živeli še veliko bolj preprosto, so bili med njimi pogosto takšni, ki so imeli tako imenovani “drugi obraz” in so čisto naravno živeli v obeh svetovih. Tudi ljudje tega časa bi še lahko to dosegli, toda najbolj jim škoduje zdajšnja izboljšana, napačna prehrana. S tem pokvarijo svojo naravo tako, da se duša zaplete kot ptič na limanice, da ne more doseči tiste gibčnosti, ki bi ji omogočala prost prilet in izlet.
 Prehrana tistih prejšnjih, preprostih ljudi je obstajala v glavnem iz stročnic, ki so jih uživali mehko kuhane, nekoliko osoljene in nikoli vroče. Tako je bil tudi preprost kruh iz celotnega zrna, mleko in med prav tako prastara hrana, pri kateri so ljudje pogosto dosegli visoko starost in so do zadnjega trenutka svojega življenja ostali v posesti “drugega obraza”.
 Pač pa lahko vsakdo kdaj pa kdaj zmerno uživa vino, vendar nikoli toliko, da bi se počutil pijanega. Mesne jedi bi se smele zmerno uživati samo v določenih časih in nikoli dalj kot sedem dni zaporedoma ter od vedno sveže zaklanih živali. Vendar je ribje meso bolj zdravo kot golobje, golobje bolj zdravo kot kurje, kurje bolj zdravo kot ovčje, to bolj zdravo kot kozje, in to spet bolj zdravo kot teletina in govedina. Med jedmi ne bi smela biti nikoli več kot ena vrsta z nekoliko kruha za eno malico. Tudi sadje bi se moralo uživati zmerno in samo popolnoma zrelo, prav tako nekatere korenovke, toda vsakokrat samo ene vrste. Pri takšni hrani telo nikoli ne bi postalo leno, zaspano in okorno. Drugače ima duša težko delo, da ohrani takšen stroj gibljiv, da sploh ne govorimo o tem, da bi se poleg tega lahko ukvarjala še s čim drugim.
Tako zmerno živečih ljudi je bilo v prejšnjih časih veliko. Posebno preprosto so se hranili tisti ljudje, ki so si bivališča postavili na gorah. Ti ljudje so zaradi tega imeli trajno “drugi obraz” in so podnevi in ponoči čisto naravno občevali z duhovi, ki so jih poučili o mnogih stvareh. Pokazali so jim učinkovanje zelišč in tudi, kje v gorah leži skrita ta ali ona kovina.
 Redka je bila hiša v gorah, ki ne bi imela svojih hišnih duhov. Zaradi tega je bilo tudi veliko modrijanov, ki so poznali skrivne sile narave. Te sile ali duhovi so jim bili skoraj vedno na voljo.
 Če so prišli ljudje iz nižjih predelov k tem gorjancem, jim je moralo vzbuditi pozornost marsikaj zanje grozljivega in skrivnostnega, posebno, če so se zlobneži hoteli s takšnim gorjancem o kaki stvari prepirati. Takemu prepirljivcu se je gotovo zgodilo kaj zanj nerazumljivega, kar si je zapomnil. Za to niso našli nobene druge razlage, kot da so tega to naučili sam Satan ali njegovi pomočniki.
 Kaj je bila posledica? Tako opozorjeni vaščan ali meščan je šel pri priči k svojemu krajevnemu duhovniku. Določili so izganjanje hudiča, maše in procesije, ki so duhovnikom zmeraj prinašale precej denarja. Nato so primer predali svetnemu sodišču. Le-to je navadno zaprlo vse prebivalce hiše, v kateri je bil tožitelj domnevno začaran, in jih odpeljalo - pogosto brez nadaljnega zaslišanja - na grmado.
 V poznejšem času so zganjali še hujše reči. Kajti tedaj je zadostoval samo en zlobni tožitelj in osumljeni je bil postavljen pred čarovniško sodišče, dokler ni v novejšem času nadvse neumno človeštvo začelo spoznavati, da je bil lov na čarovnice sramotno barbarstvo. Vendar pa so od ene skrajnosti prešli na drugo. Kajti kakor je narobe, da bi se kot naravni človek hotel družiti z duhovi, tako je še bolj narobe vse kraljestvo duhov razglasiti za neobstoječe.
 Seveda se ne da tajiti, da so se v prejšnjih časih včasih ljudje povezovali z zlimi duhovi in z njihovo pomočjo povzročali krajevno škodo. Toda ti zlobneži so imeli nadzor in prizadevne strahovalce v dobrih sosedih, ki so natančno vedeli, kaj je takšen zlobnež nameraval. Toda duhovščina ni gledala na to, kdo je bil dober ali slab, vsi so morali v ogenj.

36/37 Čarovniške gore z zloglasnimi imeni

 Da so v prejšnjih časih na gorah prebivali jasnovidni ljudje, ki so občevali z duhovi, o tem  pričajo še danes čudna poimenovanja nekaterih gora.
 V vaši deželi (to je na Štajerskem) je množica takšnih gora, ki v svojem imenu kažejo to, kar se je v prejšnjih časih tukaj dogajalo. Tudi na Koroškem, na Tirolskem in v Švici, v Savoji, v nemških gorah in povsod, kjer so gore, je veliko takšnih, iz katerih imen to zlahka razberemo. Tako je vaš Schokel že ena takšnih gora. Kajti v starem deželnem narečju pomeni beseda schogeln toliko kot delati nevihto. Takrat so mislili prebivalci dolin, če so uzrli na gori več ljudi skupaj in obenem oblak nad njimi, da ti ljudje s čaranjem delajo nevihto. Na vašem Schoklu takšni poskusi v starih časih niso bili redki.
 Lahko pa verjamete, da nikoli ni iz nevihtne luknje prišla nevihta, še manj pa, da je kdaj kakšna “čarovnica” prebivala na Schoklu. Vendar pa lahko brez dvoma verjamete, da je na tej gori nekoč prebivalo zelo veliko gorskih duhov, s katerimi so prebivalci neredko čisto naravno občevali. Tudi, da je bila ta gora nekoč vulkan in da njegove nevihtne luknje niso nič drugega kot kraterji, ki so ostali odprti.
 Tako kot Schokel imajo še mnoge štajerske gore svoja skrivnostna imena, vendar bi šli predaleč, če bi jih zdaj vse našteli. Podobnega izvora je ime Raxalpe. Beseda Rax namreč izvira iz besede Racker, to pomeni pol-hudiča. “Hohe Schwab” je prav tako znan kot čarovniška gora. Njegovo ime izvira od nekega priseljenega Švaba, ki je kot eden najslavnejših čarovnikov razsajal v tem predelu. Na Koroškem, nedaleč od reke Drave, je Hochstaff. Ta gora je bila po izročilu nekoč zloglasna kot glavno zbirališče za čarovnice in njihovega učitelja. Poimenovanje delov te gore kot Hexensprung (čarovniški skok), Teufelsritt (hudičeva ježa), Wehrwolfsnest (volkodlakovo gnezdo) dovolj jasno povedo, kakšen sloves je uživala ta gora. Beseda staff je bila pri prejšnjih gorjancih izraz, s katerim so označevali nekaj izrednega.
 Seveda je vse to le ljudska saga, in sicer povečini tistega ljudstva, ki je prebivalo v najnižjih dolinskih predelih. Modrejši gorjanci, ki so zaradi neumnosti dolincev morali neredko prestati sramotno kazensko sodbo, niso o vsem tem čarovništvu vedeli nič. Pač pa so vedeli o duhovih, ki so naseljevali to goro v vseh smereh. Toda zakaj ravno to goro? Vzrok, zakaj dajejo ta bitja pogosto eni gori prednost pred drugo, je različen. Deloma je to odvisno od položaja in določene višine gore, deloma od njene notranjosti. Povečini pa si osvojijo duhovi takšno goro, če omogoča neomejen razgled na vse strani. Kajti tudi ti duhovi imajo sposobnost opazovanja naravnega sveta, in ker morajo imeti zaradi nastajanja neviht budno oko za sosednje gorske duhove, so jim tudi najljubše takšne gore, kjer njihov razgled ni omejen. Takšnim duhovom so seveda pridani še višji duhovi, ki jih obvladujejo in vodijo. Kljub temu nobenemu ni odvzeta določena svoboda in z njo povezana slast.
 Ta imena jasno kažejo, kako “slavne” so bile nekoč nekatere gore. Razumeli boste, da za temi sagami ni nič drugega kot tisto, kar SEM vam tukaj pojasnil.
 Potem ko smo dovolj razložili obstoj gorskih duhov in videli, kaj se dogaja v tej drugi zračni plasti, se bomo obrnili k prvi plasti in njenemu duhovnemu ozadju

38 Prva, najnižja zračna plast  

 Prva zračna plast, ki je naravno najnižja, je tam, kjer je nad Zemljinim površjem atmosferski zrak, v katerem živijo rastline, živali in ljudje. Tu je duhovno najtesneje pretkano z naravnim. 
 Vse ima videz naravnega v vidnih oblikah. V bistvu pa je vse popolnoma duhovno. Zakaj pravimo tukaj “duhovno” in ne “duh”? Ker se v tej plasti duhovne in duševne posamezne specifikalne inteligence šele postopoma sprijemajo, združujejo in se morajo najti v popolni duhovni obliki popolnoma kot bitje, ki se zaveda samega sebe. Kako lahko to razumemo?
 Povsod je za celotno zedinjenje vseh duhovnih specifik dano središče. To središče je pravzaprav najtesneje zvezani praduh ali ljubezenska iskra iz MENE. Ta silno vleče nase vse, kar  je njegovega bistva. Pa če je to še tako razkropljeno, se bo spojilo s tistim duhovnim središčem, h kateremu pripada, in bo, četudi enake kakovosti, vendar pri vsakem središču imelo drugačne lastnosti. Naj to pojasni primer: Opazujte na primer vzgojo več ljudi v šoli. Sto učencev ima istega učitelja, se uči iz istih knjig in vsi pišejo po istem pravilu. Toda opazujte pozneje ljudi, ki so bili vzgojeni v tej šoli: niti dva ne bosta popolnoma enako mislila, niti dva ne bosta imela enake pisave in še več drugih razlik. In vendar je bila duhovna vzgojna hrana enaka. Toda vsak duh teh učencev je iz te splošne vzgojne hrane natančno izbral svojo, njemu pripadajočo posebnost, ne da bi učitelj pripomogel k temu.
 Ta primer kaže, kako vsako duhovno središče iz neskončne množice inteligenčnih specifik najde zase natančno tisto, kar potrebuje, tako kot v vsakem semenu bivajoča osrednja duševna specifika iz iste vode, iz istega zraka, iz iste Zemlje, kot tudi iz iste svetlobe poišče in vsrka natančno tisto, kar potrebuje.
 Tako se urejajo duševne inteligence okrog njim ustreznega duhovnega središča. Tečejo tja, spremenijo se v inteligentno obliko in se prilagodijo temeljnemu bistvu tega središča. Pravo duhovno središče pa bo znova dano šele v obliki človeka.
 Tudi beseda je ustrezen primer za osvetlitev tega dogajanja. Ko je beseda izgovorjena, takoj pritegne nase vse tisto, kar je potrebno za razumevanje njenega pojma. Vzemimo iz Svetega pisma znano besedo “zapoved” kot središče. Pri priči zedini v sebi vse, kar je potrebno, da je zapoved. Kaj spada k zapovedi? Kot prvo, ukazujoče bitje, ki ima vpogled v vse stvari, zakaj daje zapoved in komu. Drugič: bivati mora svobodno bitje, obdarjeno z vpogledom in močjo volje, da lahko zapoved sprejme, razume in izpolnjuje. Kaj spada k stvarjenju takšnega bitja in kakšne lastnosti mora imeti Stvarnik, da lahko ustvari takšno bitje! Tretjič: zapoved mora dobiti zakonsko moč. Kaj spada nadalje k temu, da zapoved modro, pravično in učinkovito povzdignemo v zakon? Vidite, kakšno neskončno število pojmov, temeljnih idej in sil je povezanih z enim samim pojmom “zapoved”!
 Vsaka beseda zase je neko duhovno središče. Privlači nešteto pojmov in jih tako zedini s seboj, da se isti pojmi v tej besedi kvalificirajo v nekaj čisto drugega kot v neki drugi. K pojmom“ljubezen”, “krepost”, “ponižnost”, “Bog” spada prav toliko drugih pojmov kot k “zapovedi”.
 Opustijo svoje bivanje, se spojijo z osrednjim pojmom in ga označujejo.
 Če ste zdaj to povedano nekoliko dojeli, boste uvideli, da je ta spodnja plast delavnica za ponovno pripravo in ponovno zedinjenje razpršenega duhovnega in duševnega v enem Popolnem duhu. Tu je prostor za setev, polje, kjer se v vsakem duhovnem semenu njemu pripadajoče idejne povezave združijo v eno obliko. Tu se zbira vse razpršeno duševno okoli danega duhovnega središča.

39 Vodilni duhovi spodnje zračne plasti

 Kjer deluje veliko podjetje, morajo biti nameščeni voditelji, ki skrbijo za red. Zato je tako tudi v spodnji duhovni zračni plasti. Sicer se tu instinktivno zbirajo samo posamezne in razpršene duševne inteligence okrog duhovnega središča‚ ker so ga prepoznale kot njim pripadajoče. To zbiranje pa bi bilo vendar neuporabno, če ne bi potekalo po nekem določenem redu. Bilo bi ravno tako, kot če bi kdo dal ves gradbeni material za hišo zmetati na en kup. Toda kakšna razlika bi vendar bila med takšnim kupom in urejeno izpeljano graditvijo, kjer vsak material zavzame tisto mesto v zgradbi, ki mu pripada. V našem spodnjem duhovnem gradbenem območju je obilo duševnih specifik in duhovnih središč. Čeprav biva v vsakem delcu lastna živa inteligenca, se material sam vendar ne more izoblikovati v popolno človeško bitje, saj tudi vsaka inteligenca samo v sebi prepozna svoje posamezno iz mnoštva. Šele ko duhovni ustvarjalec poveţe številne, za neko bitje potrebne inteligence pod eno  podobo in v enem bitju, se lahko takšno bitje uči polagoma prispeti do splošnega spoznanja, v katerem je pregled nad vsem redom.
 Kaj pa pomeni ''učiti''? Nič drugega kot zbuditi posamezne duševne inteligence in jih nato med seboj povezati v skupno delovanje. Čim več takšnih inteligenc je kdo s pridnostjo in prizadevnostjo v sebi prebudil in med seboj povezal, toliko bolj učen in mnogoveden bo postal. Toda ta učenost še dolgo ni modrost. Kajti modrost doseže samo s popolno prebuditvijo duha, nato so vse inteligence njegove duše v trenutku prežete z duhom in tako prebujene in v njem zedinjene v popolno Bogu podobno znanje. To je podobno, kot če bi v temni noči pripeljali koga v nerazsvetljeni muzej. Tudi če bi mu kdo pustil otipati umetnine in mu pri tem otipane predmete še tako jasno razložil, bi vendar dobil samo zelo nepopolno predstavo - pa še to le o nekaterih predmetih v muzeju. Gotovo bi obiskovalec dejal: “Ko bi le bila tukaj luč, bi zlahka z enim pogledom pregledal vse, kar zdaj v temi mukoma in negotovo poskušam spoznati z otipavanjem!” Ravno tako presoja tudi duh v človeku. In tako je učenjak kot tisti, ki mu v temi razkazujejo muzej.
 Ko pa sonce vzide in osvetli vse prostore, preleti z enim pogledom vse, kar je v muzeju, in ne le deloma. Če so predmeti urejeni, bo zlahka prepoznal poglavitni namen razstavljenih umetnin, kot tudi poseben namen vsakega posameznega predmeta.
 Vidite, tu je prva izobrazba enaka mehaničnemu učenju, ki s tem učenjem poveže omogočeno razumevanje posameznih dejstev. To je ponavadi učenost svetnih ljudi. Modrost pa je druga in resnična izobrazba. Neskončno mnoštvo vidi naenkrat v jasni svetlobi to, kar je učenost samo deloma, kot v temni noči otipala.
 Zato je razumljivo, da se delci duševnih inteligenc ne morejo urediti sami, temveč morajo biti navzoči pomočniki, ki nadzirajo in vodijo takšno urejeno gradnjo bitja. Kdo pa so ti graditelji? To so nešteti angeli v tej plasti. Najvišji voditelj pa sem JAZ SAM. In kjer se zadržujem, tam bivajo še mnogi drugi, ki so vsak čas radi ob MENI. Kjer pa nebo razvija svojo največjo dejavnost, tam tudi pekel ni manj dejaven. Zato mora tudi tukaj biti tako, sicer ne bi bilo ravnovesja, s tem pa ne bi bila mogoča svobodna odločitev med tema dvema poloma.

40 Dejavnost duhov v Zemljini notranjosti

 Že pri prikazu naravne Zemlje ste videli, kako ta kot organsko živo bitje sprejema hrano, jo prebavlja in potem hranilne sokove skozi različne organe dovaja k površju in bolj grobe, neprebavljive izločke odvaja k južnemu tečaju. Zemljina hrana se samo človeškemu očesu zdi materialna, po svojem bistvu pa je - kot vsa materija - duhovna. Nešteti duhovi in duhovne specifike boljše vrste neprenehoma vdirajo v najglobljo notranjost Zemlje, tja, kamor so izgnani najbolj zli duhovi. To vdiranje ima večkraten namen. Prvič so duše in duhovi hudobnih ljudi izgnani tja v prekleto - kot imate navado reči - ''večno peklensko ujetništvo''. Takšni uporniki proti božjemu redu morajo biti zaprti globoko in trdno, da ga ne morejo motiti, potem ko je pred takšnim zaporom več tisoč poskusov poboljšanja ostalo brez sadov.
 Drugi razlog tega prodiranja duhov in duhovnih specifik v najglobljo zemljino notranjost je ta, da so tam spet duhovi, ki jih je ujetništvo že izučilo in si zdaj srčno želijo, da bi znova dosegli svobodo. Takšne boljši duhovi po rednih poteh osvobodijo iz njihovega ujetništva in jih popeljejo navzgor do večje svobode. Tu jim je spet dodeljena nova dejavnost. Najprej morajo, ker je v njih še nekaj zla, pri strupenih rastlinah in strupenih živalih urejati psihične praspecifike, ki so potrebne za njihovo rast. S tem dobijo takšne strupene rastline ali živali tisto obliko in sestavo, ki jim je po redu primerna. Če ti duhovi tukaj ne odpovedo, se uporabijo za nadzor nad boljšimi rastlinami in živalmi. Če pa odpovedo in dovajajo škodljive snovi namesto v rastline takoj v živali in ljudi, zaradi tega nastanejo epidemične bolezni, so spet rešeni te naloge in vrnjeni nazaj v Zemljo v tesnejši zapor. Tam se morajo ukvarjati s tvorbo kovin in kamenja. To delo je seveda veliko težje in dolgočasnejše. Osvoboditev iz tega položaja lahko sledi šele čez veliko let, če je takšen duh opravljal določeno mu dejavnost, zvesto in koristno za odrešenje v materiji ujetih duš.
 Nadaljnji razlog je ta, da se ujete praduše osvobodijo in odvedejo navzgor na Zemljino površje,seveda kot še močno razdeljene specifike v obliki vsakovrstnih tekočin. Tam bodo začele svojo pot odrešenja skozi stopinje rastlinskega in živalskega sveta pod vodstvom nadzornih duhov. V Zemlji so povsod ujeti duhovi, ki so že prehodili pot mesa ali pa so se brez te poti oblikovali v samostojne duhove. To so duhovi zemlje, gora, vode, ognja in zraka. Poleg teh dveh vrst duhov pa je še nešteta množica duševnih specifik, ki šele morajo biti zbrane in urejene v neko bitje, ki jim na vsaki stopnji njihovega vzpenjanja po redu ustreza. Ker pa so duhovni in duševni atomi toliko bolj zli, kolikor globlje v Zemlji so, je potreben moder nadzor, da se posebno pri duševnih delcih, ki so že smeli priti na Zemljino površje, samo najčistejši uporabijo za spopolnitev resnične duše, bolj grobi in bolj hudobni pa se uporabijo za oblikovanje materialnih teles.
 Tako je tudi človeško telo sestavljeno samo iz duševnih delcev. Toda tisti, ki tvorijo telo, so še grobi, slabi in nečisti, zato morajo priti spet v Zemljo, tam strohneti in se šele nato dvigniti, da bodo dopolnili tisto bitje, katerega telo so nekoč sestavljali. Njihov sprejem poteka večinoma v tretji, najvišji Zemljini sferi. Vsak čisti duh bo postal spet popoln, ko bo nekoč sprejel vase vse svoje, brez ostanka. To sprejetje je tako imenovano vstajenje mesa.  
 Samo po sebi umevno je, da imajo ti, v prvi plasti zaposleni duhovi pri tem zelo veliko dela. Zaradi tega so tudi določeni časi počitka, v katerih se takšni zaposleni duhovi odpočijejo. Takšen čas počitka je zima, ki pa je seveda okrog ekvatorja veliko krajša kot proti poloma.

41 Substanca in materija, sila in snov

 Če bi se po smrti telo razkrojilo v prah, bi to njegovi duši le malo pomagalo, kajti tudi najfinejši prah v naravnem svetu je še zmeraj materija in se tako dolgo ne more združiti z dušo in duhom, dokler ostane materija. Boljše kot ''prah'' bi bilo reči ''specifični duševni atom'': takšen ni več materialen, temveč substancialen. Med materijo in duševno substanco je velika razlika.
 Vzemite magnet: Kar je na njem vidno, je materija. Kar pa deluje v magnetu privlačno ali odbojno, tega s telesnimi očmi ni mogoče videti. Vendar ima človek še druge čute, ki so duši bližji kot vid, ki je najbolj zunanji človekov čut. Sluh leži že bližje, voh in okus še bliţje in povsem z dušo združena sta občutje in tip.
 Če kdo približuje dva magneta enega proti drugemu, bo kmalu začutil njuno medsebojno privlačnost. To zadošča, da iz tega sklepamo, da mora biti v magnetu posebna, čeprav nevidna sila.
 Tudi električna iskra, čeprav je še vidna v materialnem prostoru, vendar ni več materija, temveč duši podobna substanca ali sila, ki počiva v materiji. Če pa se zbudi, trenutno pokaže prešinjajočo silo.
 Opazujte kot nadaljnji primer smodnik. Zrnce je mirno in pada kot vsaka druga materija v globino. Toda v tem zrncu je vezana velika množina sile. Če se ta z nečim njej podobnim razdraži, bliskovito raztrga svojo ječo v najmanjše delce in se sprosti. Ogenj je soroden z njeno substanco in jo zato razdraži. - Prav tako je tudi v vodi sila, ki jo zelo razdraži toplota. Če bi hotel to silo nekdo zapreti, bi razbila vsako, še tako močno posodo, in se prosto razširila. V skoraj vsaki materiji je sila. Samo vedeti je treba, s čim in kako se lahko zbudi in se pokaže dejavna. Naravoslovci so pač v vsaki materiji odkrili temeljne sile. Če bi ti učenjaki, ki so sami živa bitja, šli za en sam korak naprej in priznali kot njihov pravzrok vse obvladujočo in izpolnjujočo življenjsko silopotem bi lahko v svojem znanju zelo napredovali. Potem jim ne bi bilo treba tehtati in razčlenjevati mrtve ovojnice, temveč bi se lahko takoj lotili temeljnega pogoja vse biti. Tako pa živi tavajo okrog v ''mrtvih ovojnicah'' in bi radi na koncu še dokazali, da je življenjska sila mešanica in kompozit iz le-teh. S katero logiko lahko štejemo delujočo silo za mrtvo? Ali je lahko kaj bolj nesmiselnega kot vidnim posledicam zanikati živ vzrok? Kajti
mrtvo je v nekaterih pogledih še manj kot nič. Samo eno stvar lahko gledamo kot ''mrtvo'' insicer tudi to samo tako dolgo, dokler je izgnana iz kateregakoli področja delovanja. Človekova duša in duh sta lahko ''mrtva'', če morata zaradi slabo opravljene preskušnje svobode znova zabresti v tisto ujetništvo, kjer sta odrezana od vsake možnosti delovanja. Če pa so v materiji in na njej odkrite delujoče sile, tedaj te niso mrtve, temveč žive in inteligentne. Kajti brez določene vrste inteligence je delovanje prav tako malo mogoče kot brez sile. Kot pa je mogoče silo spoznati iz delovanja, tako se da tudi inteligenco sile spoznati iz urejenega načrtovanja. Ali ne poteka rast vsake rastline po notranji zakonitosti, ki jo je mogoče zlahka spoznati? Prav tako je tudi s trohnenjem in z vsemi pojavi, katerih vzrok morajo biti sile; iz tega lahko vsak sklepa: kjer so odkrili več vrst delovanja, tam mora biti prav toliko sil kot povzročiteljev. In ker so posledice urejene in načrtne, zato mora biti tudi prav toliko inteligenc, kolikor je sil.
 Iz tega sklepa postane razumljivo, da je materija sestavljena iz duš, torej inteligenc, ki so jih višje sile in inteligence po vrsti in nujnosti za nekaj časa ujele. Ko pa je čas ujetništva končan, se posamezne inteligence zbudijo in se kot prasubstanca spet zdržijo v tistem bitju, v katerem SEM jih v prazačetku oblikoval JAZ, STVARNIK. To ponovno zedinjenje potem povzročijo deloma same inteligence, deloma pa vam že znani višji duhovi.

42 Božje delovanje po duhovih

 Potem torej sploh ne more biti materije v pravem pomenu besede, ker je le-ta samo vidni pojav delovanja svojih notranjih sil. To pa sledi na tak način, v takšnem stanju in obliki, ki daje spoznati, da sile ne delujejo brez inteligence, kajti kjer koli na neki stvari ali bitju lahko odkrijemo določeno obliko, vrsto in lastnost, ne more nihče tajiti inteligence sile, ki tam deluje.
 Ljudje pač lahko pripravljajo surovine in izdelujejo orodje, toda materije za to ne morejo narediti. Vendar pa duhovi in angeli to zmorejo, ker so v ta namen obdarjeni z za to potrebno močjo iz MENE: Kako pa posamezne inteligence delujejo na en način, druge pa na drugega - in vse to pod vodstvom višjih duhov - bomo pokazali z več zgledi. Opazujte pajka! V tej živalci boste našli združeni dve inteligenci. Prva omogoča prepoznavanje hrane, ki jo pajek potrebuje, in uporabo te hrane v dva namena, namreč za prehrano svojega živalskega bitja in za pripravo tistega lepljivega soka, iz katerega plete svojo mrežo. Druga inteligenca je posebna pajkova umetnost, da iz niti spleta mrežo in jo prevleče z lepljivim sokom, da tako lovi živali za svojo prehrano. Iz tega načina ravnanja lahko vsak uvidi, da mora pajek očitno imeti v sebi inteligenco, ki jo naravoslovci nepravilno imenujejo “instinkt”. Kajti instinkt je nekaj drugega: notranja prisila, da mora določeno opravilo opraviti na določen način.
 Vendar to, kar učenjaki razumejo pod instinktom, ne pomeni Živalske inteligence, temveč to, kar stori vodenje višjih duhov. Kajti očitno je pač dvoje: posedovanje neke določene spretnosti in opravljanje neke določene naloge s to spretnostjo. S posedovanjem takšne priprave še ni povezana sposobnost za izvrševanje, temveč mora poleg tega nastopiti inteligenca. Vendar pa  prisila, delovati po takšni notranji inteligenci ni vsajena v bitje samo kot instinkt. To prisilno vodenje prihaja od višjih duhov, ki na primer pajku pokažejo, kje in kdaj naj uporabi svojo posebno spretnost. Če ne bi bilo tako, pajek sploh ne bi predel, ali pa bi predel neprestano. Prav tako prede svojo nit tudi sviloprejka, ker iz hrane in iz prostih specifik v zraku zbira v sebi tiste inteligence, s katerimi potem doseže to spretnost. Tudi tukaj velja, da sta sposobnost za takšno delo in sila, da ga o pravem času in na pravem kraju opravi, bistveno različni.

43 Vtis materije na duha in dušo 

Lahko opazujete živalski in rastlinski svet in celo svet mineralov: povsod boste našli samostojno inteligenco, poleg tega pa tudi prisilo. Te inteligence ne prepoznamo samo iz raznovrstne narave, temveč tudi - in to je posebno pomembno za psihologe - iz vtisa, ki ga naredijo različne stvari na človekovo počutje. Človek mora biti buden in inteligenten, da je sposoben sprejemati vtise na dušo in na duha, in že pred tem se morajo vse inteligence v njegovi duši živo povezati.
 Vse, kar naredi kakršen koli vtis na človekovo dušo, ne more biti mrtvo, temveč mora biti inteligentno živo, da v duši zbudi svojo enako živo inteligenčno specifiko, nanjo vpliva in jo pripelje do zamišljene''predstave''. Iz tega tudi izhaja, da v telesnem svetu ni nikjer nič mrtvega. Kar kratkovidni človek imenuje ''smrt'' je samo prehod od manj inteligentne oblike v višjo, v kateri so združene že številnejše inteligence.
 Kamnite gmote in skalovje povzročijo v človeški duši žive občutke, ki so včasih polni miline,včasih polni navdušenja in občudovanja. Ali lahko mrtvi kamen povzroči te žive občutke? Te kamnite gmote so prav tako kot najbolj živi kerub izšle iz vsemogočne božje moči. Kako bi pač moglo večno Praživljenje vsega življenja ustvariti mrtve kamne? Če pa je Stvarnik svoje ideje in misli povezal v pojavnost materije, potem bi pač moralo tudi v kamnu obstajati življenje! Torej velika množica inteligenc, ki pa najdejo sebi enake v živi človeški duši. Vsaka stvar ali bitje, ki s svojimi živimi in inteligentnimi silami seva v človeško dušo, povzroči eho v zanj značilnih inteligencah človeške duše in tako dovoli pridobiti pravi vtis o lastnostih in svoji prosti inteligenci.

44 Nadzorni duhovi v naravi

 Naravni potek rasti rastline poznate. Rast se začne z vsaditvijo semena v zemljo in se konča z zrelostjo plodu. Seme samo pač ne bi imelo sposobnosti, da bi si poiskalo primerno hrano, če ne bi bili tu duhovi, ki dajejo navodila njegovi inteligenčni specifiki.
 Pšenično zrno ima v sebi tele inteligenčne specifike: najprej delček ljubezni, to je pravzaprav hranilna snov v pšeničnem semenu. Druga specifika je duhovna, zaradi katere se lahko tudi iz pšenice, tako kot iz drugih sadežev, pridobiva alkohol. Nadaljnja specifika je ogljik, ki postane viden pri sežiganju. Zato se zgodi, če se dvigne po slami navzgor preveč te specifike, da postane zrno že na polju snetljivo črno. Spet druga specifika: v tem zrnu je kisik, ki omogoča, da se lahko iz tega zrna pripravlja tudi pivo. Še druga specifika je eterično žveplo, ki povzroča gorljivost zrna. In spet druga je olje, ki ga lahko pridobimo iz kalčka v zrnu. Druga snov je sladkor, ki ga je obilo v pšeničnem semenu. In še druga specifika je gumi podobna sluzina, iz katere se pridobiva škrob.
 Poleg tega je v semenu še večja količina najčistejšega vodika. Ta snov napolnjuje votle cevke slame in jih s tem drži pokonci. Brez njega slama ne bi rasla kvišku. Tako je votla slama na svoje korenine pritrjen balon, ki drži rastlino pokonci, dokler ni dobila svoje potrebne trdnosti. Ko takšno trdnost doseže, tedaj se ta specifika vedno bolj pomika v zoreče zrno in je v njem shranjena, da bi je bilo dovolj pri naslednji setvi.
 Iz tega naštevanja vidimo, kako mnogovrstne osnovne specifike so v pšeničnem zrnu. Kdo pa jih zbudi k delovanju? V ta namen postavljeni duhovi. Od najnižje vrste duhov ima vsak na skrbi samo po eno njivo površine enega orala (op.prev. 0,55ha). Takšen duh vodi posamezne specifike s svojo voljo, in ta volja je zanje kot sodba. Natančno pozna specifike semena, ki je položeno v zemljo, koliko jih je iz zemlje, koliko iz zvezd in kakšne vrste in v kakšnem razmerju.
 Ko je seme položeno v zemljo, duh dihne čez polje svojo voljo, ki ustrezno določenim specifikam, le-te prevzame in jih prisili na mesto, ki jim je določeno. Potem tečejo pod vplivom svoje, na ta kraj usmerjene inteligence in začnejo kot infuzorijam podobne živalice opravljati svojo nalogo, za katero imajo inteligenco in primerno moč. Nekatere ustvarjajo korenine in cevke. Druge vstopijo v korenine in jih prehranjujejo ali povečujejo. Spet druge se skozi korenine dvigajo v steblo. Nekatere tvorijo cevke v steblu, druge zaklopke, črpalke in ventile. Spet druge in čistejše se po teh cevkah dvigajo in oblikujejo liste v redu svojih inteligenc. Še čistejše se dvigajo naprej skozi cevke in tvorijo cvetove. Najčistejše, ki postanejo s tem dejanjem same prečiščene, tvorijo plod, zelo duhovne osrednje inteligence pa se v plodu združijo v kalček. Obdajo se s tkivom, ki zunanjim, še ne čistim inteligencam prepreči prodiranje.
 Ko se s tem delovanjem sčasoma doseže zrelost, tedaj je duh tega polja opravil svoje delo;drugo prepusti ljudem, nekaj pa tudi naravnim duhovom, in ti povzročijo nadaljnji razkroj tistih delov, ki ne spadajo k plodu, da lahko njihove specifike v danem času napredujejo v finejšo obliko.
 Takšni duhovi obstajajo za vsako njivo in vsako rastlinsko vrsto. Vsakemu je dodeljena določena vrsta na določenem prostoru in on mora skrbeti, da ima ta vrsta zmeraj enako sestavo in obliko.
 Najmanjša nepazljivost takšnega vodilnega duha ima za posledico slabo letino in slabo žetev. To nikakor ni redko, ker duhovi glede tega dela nimajo prisiljene, temveč popolnoma svobodno voljo. To je nujno, ker s prisiljeno voljo ni mogoče doseči uspeha. Če morajo biti ljudje kaznovani s slabo letino, potem je le potrebno to nadzorstvo zaupati bolj lahkomiselnim duhovom. Če duhovi, ki bedijo nad vegetacijo, vseh duševnih specifik ne uvrstijo v pravi red, potem se neurejene takoj dvignejo v drugo plast, se tam združijo v naravne duhove in povzročijo slabo vreme in poslabšanje zraka, to pa škoduje rasti rastlin.
 Da ne bi prevladale takšne samovoljnosti, ki so v nasprotju z načrtom, imajo ti nižji duhovi nad seboj višjega duha, ki nadzoruje že veliko večje področje. Takšen duh je kakor posestnik, ki mora na svojem posestvu ukazati opravljanje različnih del in pozna njihovo potrebnost in časovno zaporedje. Njegovi delavci poznajo in opravljajo vsak samo svojo delno nalogo, on pa nadzira vse in jim deli dela po njihovih sposobnostih. Takšen gospodar svojega okoliša ne posega v okoliš drugega. Da pa vseeno vlada v vseh okoliših enak red, je nad območne gospodarje postavljen voditeljski duh, ki nadzira in vodi vso deželo. To je že duh iz tretje plasti. Vi pa veste, da več dežel sestavlja kraljestvo. Nad tem bedi že angelski knez. Nad vsemi kraljestvi pa bedi Knez knezov, ki - tega ne zmore noben duh -  bedi tudi v vsaki posamezni specifiki. Zato se pravilno pravi, da Gospodovo oko vidi vsepovsod, kaj se dogaja in kaj je.

45 Mineral, rastlina in žival

 Rastlinsko kraljestvo je prehod od mineralov in etra, ki rosi navzdol iz ozvezdij, do živalskega kraljestva. V bistvu pa ni niti kraljestva mineralov, niti rastlinskega kraljestva, kajti oba sta pravzaprav tudi živalsko kraljestvo. Vsak mineral sestoji iz prav toliko infuzornih živalskih vrst,kolikor se v njem da odkriti psihičnih specifikalnih inteligenc. Kdor ima vsaj nekaj resnične duhovne modrosti, mu ne bo težko odkriti v vsakem mineralu pa tudi v vsaki rastlini inteligentne temeljne specifike.
 Samo na enem mineralu ali eni rastlini morate ugotoviti lastnosti, pa ste s tem že našli prav toliko temeljnih specifik, od katerih je vsaka čisto nekaj posebnega in zato tudi samo z eno inteligenco izpolnjuje določen namen v mineralu. Da pa mineral postane to, kar je in kar mora biti, se morajo raznovrstne specifike, ki mu pripadajo, združiti in s tem ustvariti tisti mineral, ki je redu primerno potreben. Vzemimo železo. Z naštevanjem posameznih lastnosti te kovine bomo videli, kaj je potrebno za njegov nastanek. Železo je težko. To težo povzroča specifika, ki se dviga iz globine Zemlje. Zato jo, čeprav vezano za to kovino, še zmeraj vleče tja, kamor je bila tako dolgo izgnana.
 Dalje opazimo trdoto železa. Ta posebna lastnost skriva v sebi izločeno inteligenco popolne sebičnosti in tako trdoto do vsakega sosedstva. Ta specifika je prav tako od spodaj.
 Nadalje odkrijemo na železu upogljivost. To je že višja duhovna inteligenca, kar pomeni ponižno ustrežljivost. Ta specifika je zato tudi že močnejša kot prvi dve. Obe sicer zaradi tretje specifike ne izgubita nič od svoje posebnosti, morata pa se ravnati po tej. Zaradi tega postane železo bolj upogljivo in prožno, če se segreje. To stanje ustreza ustrežljivi ponižnosti, ker se le-ta in volja toliko bolj prilagajata, kolikor bolj sta v ognju preskušeni. Ta specifika je sicer še tudi od spodaj, toda že dobre vrste, ker se je naučila vdajati se. Nadaljnja lastnostna specifika je topljivost. Veste, da se da železo topiti s kislinami kot tudi z ognjem. V tej specifiki je inteligenca svobode, ki potegne za sabo vse prej naštete, če najde priložnost, da se sprosti. Obenem ustreza ta specifika tudi naravno centrifugalni sili, ki bi se razširila v neskončnost, če ne bi imela nobenih omejitev. Da pa se to ne zgodi, je zraven še ena druga lastnost: inteligenčna specifika, ki izraža neomajno vztrajnost. Ta se hoče potegniti sama vase in je zato nasprotna sila prejšnje. Omejuje jo v njenem teţenju po razširitvi, medtem pa tudi prejšnja centrifugalna specifika nadzira to poslednjo centripetalno specifiko.
 Spet opazujmo drugo lastnost te kovine: to je lahka razžarljivost v ognju. To je specifika jeze v železu, ki navadno miruje. Če pa se razdraži, potem pogoltne vse druge specifike in jih prestavi v svoje lastno stanje. Te doslej opisane specifike so vse od spodaj in same še dolgo ne bi predstavljale resničnega železa. Mogoča postane ta predstavitev šele po nasičenju s plemenitejšimi specifikami iz zvezd. Po čem pa lahko spoznamo te specifike?
 Če železo drgnemo, dobi kovinsko - kisli vonj. Ta vonj je specifika z inteligenco, v kateri se je že dokazala dejavna ljubezen. Kajti tako kot je v vseh kislinah ali v nevezanem kisiku vsebovan znani življenjski zrak, je v duhovnem smislu dejavna ljubezen tista, ki je v zadnjem smislu življenje. Ta specifika je združevalni princip specifik železa. Ta železo ne le popolnoma prešinja,temveč ga tudi obdaja z lastno kisikovo ovojnico. Od tu torej železov vonj.
 Druga lastnost te kovine je velika sprejemljivost za elektriko. Vzrok je enaka specifika v tej kovini: inteligenca gibljivosti in z njo želja po družabnem združevanju. Ta specifika ni tako kot prejšnje vezana, ampak to kovino prešinja in obdaja, tako kot prej imenovana. Ker pa je sorodna s prejšnjimi specifikami, si trajno prizadeva, da bi jih osvobodila in pridobila zase. Ponavadi nastopi v pojavu rje, ki sčasoma vse železo zarjavi in ga razkroji. Rja sama zase pravzaprav ni električna specifika, ki ostaja trajno prosta, temveč so to prejšnje specifike, ki so se pridružile tej svobodni specifiki in se trudijo, da bi ji postale enake. Ta specifika je potemtakem tudi od  zgoraj.
 Spet druga lastnost je lesk železa v belo-sivi barvi. Ta specifika vsebuje pojem ''mir''. Samo v miru se lahko vse izravna in se pojavi gladko površje, ki je sposobno sprejemati svetlobo kot površje zrcala. Ta specifika je značilna za vse železo, ni pa z njim trdno povezana. Železo jo pridobi šele tedaj, ko se njegova površina čisti, ravna in gladi. Če pa bi se njegovi deli, ki so bili na površini v največjem miru, z drgnjenjem ali razjedanjem poškodovali, tedaj bi bilo takoj konec te specifike. Tako je tudi človeška duša samo tedaj sprejemljiva za svetlobo, če se v svojemu duhu pomiri. Kajti v duhu je poglavitni princip miru. Zato tudi stari modreci duši, ki se je ločila od telesa, niso želeli nič drugega kot mir in luč.

46/47 Sestavi inteligenčnih specifik živih bitij 

 Če kovino železo kujemo, postane elastična. Elastičnost je prav tako specifika od zgoraj in je enaka urejeni moči volje, ki ne želi danes tega, jutri pa nekaj drugega. Naj poskuša to silo upogniti kar hoče, zmeraj znova zavzame prejšnjo smer. Ta specifikalna sila je ena najpogostejših v spodnji zračni plasti in prešinja vsak atom zraka, zato je tudi zrak sam najbolj prozoren.
 Čeprav prihaja od zgoraj, pa vendar ta sila prešinja vso Zemljino oblo in je poglavitni vzrok vsega gibanja v Zemlji in na njej. Ta sila je tudi pravo počelo, ki v vseh telesih povzroča gibanje in prožnost. Popusti samo v ognju, ker jo ta spravi v preveliko dejavnost, uničiti pa se ta najpomembnejša sila ne more. Če jo razžarjeno železo navidez izgubi, je po ponovnem kovanju ohlajenega železa elastična sila spet navzoča.
 Ta specifika je sorodna s svetlobo, kajti sestoji iz svetlobnih atomov. Shranjena je v nadvse majhnem, prozornem mehurčku, ki prodira v vse pore materije. Če se zdaj pore, tako kot pri železu s kovanjem strejo in zaprejo, tako da ti elastični specifikalni mehurčki ne morejo uiti, potem pokažejo svojo močno navzočnost, ko se železo upogiblje. Takoj ga poženejo spet nazaj v tisto smer, ki najbolj ustreza njihovemu stisnjenemu položaju.
 Te svetlobne atome so nekateri naravoslovci imenovali eterične svetlobne monade. Ta označba  je ustrezna, ker izraz “monada” označuje posameznika svoje vrste. Ta specifika je, ker izhaja iz svetlobe, najbolj svojevrstna, posebno v svojem intelektualnem območju. Ljubi mir in ga išče z največjo vztrajnostjo. Toda ravno zato, ker je sama počelo miru, deluje - v vsaki omejitvi iščoč prejšnje mirovanje - z največjo premikajočo se silo, kateri se, če pride iz svojega ravnotežja, ne more upirati nič.
 To je bila torej spet nova specifika, nova inteligenca v tej kovini. V njej deluje tako kot pri rastlinah in živalih. Iz tega spet izhaja, da železo ne more biti mrtvo telo, ker v njem deluje ista inteligentna sila kot pri živalih, če jo zbudijo z ustreznimi sredstvi.
 V čem pravzaprav je ta specifika? V nadvse majhni svetlobni iskrici v prej omenjenem mehurčku. Ta iskrica je psihična inteligenca vztrajnosti volje in ostaja mirna v svoji ječi, dokler  je ne vznemiri sunek ali pritisk. Če pa jo kaj stisne, se zbudi v svoji. ovojnici in razžene njene stene, kot zrak stene mehurja, če priteka vanj. Če je pritisk ali sunek samo neznaten, izda svoj obstoj z drhtenjem, od katerega navadno izvira ton. Če pa postane pritisk ali sunek močnejši, potem raztrga svojo ovojnico in švigne ven kot svetleča ognjena iskra. Zaradi tega nastopa taspecifika tudi v ognju svobodno delujoče in uniči vse, kar doseže.
 Potem ko ste spoznali specifike te kovine, tako kot so navzoče tudi v rastlinskem in živalskem svetu, kaj naj bi nam branilo misliti, da je živalsko življenje navzoče tudi v kovinah in mineralih? Kajti posamezne inteligence so zmeraj iste,  bodisi v mineralih, rastlinah ali živalih, samo s to razliko: v mineralih se pojavijo združene samo nekatere inteligence, v rastlinah, in še posebno v bolj razvitem ţivalskem svetu pa so navzoče že večje množice, ki delujejo skupaj. Kjer en mineral šteje osem do največ dvajset inteligenc, jih je pri nekaterih rastlinah že več tisoč, pri nekaterih živalih na milijone in pri človeku nešteto iz zvezd in atomskih delcev Zemlje. Ta več ali manj pa ne izključuje živalskega življenja v mineralih, kajti te intelektualne specifike se razodevajo oboroženemu očesu v vsakovrstnih živih živalskih oblikah.
 Kdor bi imel mikroskop, ki bi lahko povečal šestmilijonkrat, bi v eni sami kaplji vode odkril veliko množico živalskih oblik. Te so nosilke različnih posameznih inteligenc, ki se neprenehoma sovražno srečujejo, se napadajo in navidez uničujejo. Na njihovo mesto stopi kmalu nova oblika, ki prejšnje sprejme vase, kakor da bi jih použila. Ko se je takšna oblika dovolj nasitila, se umiri in pade na tla.
 Ko je popadala velika množica takšnih oblik, se v miru trdno zlepijo skupaj kot sorodna bitja. In ta masa je videti vašim očem kot navidezno mrtva materija! Vendar pa je to samo množica ujetih posameznih inteligenc, ki se - spet razdruženo - lahko živo povežejo v kakšno drugo obliko. To delo tukaj opravljajo duhovi prav tako, kot smo jih spoznali v njihovi dejavnosti v rastlinskem svetu.
 Rečeno je bilo: če biva v materiji, v kovinah ali rudninah deset do dvajset inteligenc, potem se jih v rastlinstvu pojavlja do tisočkrat tisoč, v živalstvu na višji stopnji na milijonkrat milijone, v človeku pa gre njihovo število v neskončnost. Da je resnično tako, bomo pobliže razložili s primerjalnimi primeri.
 Železo lahko razžarimo, prekujemo, kar je bilo prej spredaj lahko odstranimo in privarimo zadaj in opravimo druge spremembe - železo pa ostane železo kot prej. To velja tudi za vse druge kovine.
 Kamni so rastlinskemu kraljestvu že nekoliko bližji in imajo tudi več specifik kot kovine. Kolikor preprostejši so, toliko so plemenitejši in bogatejši v specifičnem oziru. Zato se jih ne da, če so uničeni, povrniti v njihovo prejšnje stanje. Ostanejo še sicer tudi kot zdrobljeni deli prejšnjega velikega kamna ista materija, ne moremo jih pa z ognjem, tako kot kovine, spet sestaviti v isto materialno maso. Kajti ogenj jih že prestavi v čisto drugo stanje, ki ni več podobno prejšnjemu.
 Vzrok tega je množina specifikalnih inteligenc, ki se morajo sprijemati že v večji organizaciji kot je tista pri kovinah. Če je ta novi red s pobegom večjih inteligenc moten, potem materija ni več ista kot je bila prej.
 Vzemite npr. apnenec v surovem in nato v žganem stanju. V surovem stanju bi pač lahko ležal v vodi tisoč let, pa se ne bi raztopil, ampak postal celo trdnejši, ker se v vodi združijo z njim mnoge druge specifike. Vrzite pa žgani apnenec v vodo, pa se bo v nekaj minutah raztopil v belo kašo. Vzrok tega dogajanja je, da je v ognju ušlo večje število specifik, ki so kamnu prej dajale gostoto in trdnost. Ko pride zraven voda, se osvobodijo še druge specifike in maloštevilne preostale izgubijo povezavo ter razpadejo v kašo. Če kaši spet odvzamemo vodo, se nekatere prej osvobojene specifike vrnejo vanjo in povzročijo, da postane kaša spet trdnejša in se potem lahko uporabi v gradbeništvu kot vezivo.
 Iz tega primera smo videli, da se kamni ne dajo več spremeniti tako kot kovine, ne da bi izgubili svoje prvotne lastnosti. Še bolj je to vidno pri ilovici, ki - enkrat žgana - popolnoma izgubi svoje prejšnje lastnosti.
 Toda koliko drugače je to že pri najnavadnejši rastlini! Tu obstaja tako trden red, da se ne sme prestaviti niti en atom, ne da bi to škodovalo potrebnim lastnostim rastline. Vzrok je v tem, da morajo biti celo v rastlini najpreprostejše vrste dobro urejene vse specifike, ki jih najdemo v kraljestvu mineralov razdeljene in ločene.
 Vzemimo npr. mah ali gobo, ki zraste od danes do jutri. Tukaj ne more to, kar je v korenini, tvoriti stebla. Da, celo v sami korenini je že tako trden red, da bi specifika, ki v korenini deluje proti jugu, povzročila proti severu takšen nered v rastlini, da bi se ta posušila in odmrla.
 Zato bi si morali tudi vrtnarji, ko presajajo svoja drevesa, natančno zapomniti stran neba, v katero je bilo kakšno drevesce prej usmerjeno s svojimi koreninami in vejami. Če zamenjamo to smer,  bo drevesce težko, ali pa sploh ne bo naprej raslo, ker obstaja med severno in južno delujočimi specifikami pomembna razlika. Posebno občutljivi v tej točki so iglavci. Če pri teh ne zadenejo strani neba, se posušijo. Enako je tudi pri cepičih. Cepič, cepljen s severne veje na južno vejo drugega drevesa, se ne bo prijel, ker specifike niso istovrstne.
 Tako ima že tudi najmanjši del lista drugo specifiko, ki je sicer s svojim sosedom v največjem sorodstvu, pa vendar ni popolnoma enaka z njo. Tu vlada tako natančen red, da njegove nujnosti nikoli ne bo mogel popolnoma dojeti noben človeški razum. In kolikor dalj v ekstremitete neke rastline gledamo, toliko bogatejše je število inteligenc in toliko bolj nespremenljiva njihova ureditev. Vendar pa ta v vejah, posebno mladih dreves, le ni tako utrjena, zato se takšne lahko presadijo (kopulirajo) ali cepijo na druga drevesa.
 Če pa mora že pri rastlinah vladati takšen nesprejemljivi red, da postanejo to, kar morajo biti - namreč ustanove odrešenja za osvobajanje duševnih inteligenc - kako prisilen mora biti red šele tam, kjer rastlinsko kraljestvo prehaja v živalskega!

48 Meje med naravnimi kraljestvi

 Do danes naravoslovci niso mogli določiti, kje prehaja kraljestvo mineralov v rastlinsko kraljestvo in to v živalsko. Kje je zadnja in najpopolnejša rastlina, za katero ne bo nobene rastline več, temveč bo zavzela njeno mesto takoj prva, seveda še zelo nepopolna žival?
 Na Zemljini površini je velika množica rastlin, ki se zdijo prej živalske kot pa rastlinske narave. In spet obstajajo živali, ki so  bolj podobne kakšni rastlini, kot pa živali. In tako so tudi minerali, ki bi jih lahko imeli prej za rastline kot za kamne, in obrnjeno. Veliko je živali, pri katerih se še vidijo rastlinam podobne ekstremitete, in rastline, iz katerih se že skoraj vidi dobro razvita žival.
 Vsakdo bo torej lahko uvidel, da mora biti nadvse težko natančno določiti mejo. Največ zato,ker obstaja še veliko živalskih in rastlinskih vrst, ki so komaj znane, kajti večina najbolj nenavadnih rastlin in živali raste in prebiva v morskih globinah. 
 Ni še dognano, ali npr. korale spadajo v kraljestvo mineralov ali v rastlinsko ali v živalsko kraljestvo. Strokovno podkovan naravoslovec ve, da ustvarja korale neka vrsta črvičkov, ki so zelo majhni in se primejo drug drugega in tako počasi oblikujejo koralno vejo. Ti črvički so živali. Ko pa otrdijo, je njihova masa tako trdna kot dragi kamen. Oblika, ki jo te živalce z medsebojnim zlepljanjem postopoma oblikujejo, pa je podobna osmukanemu drevescu, ki ima veje in vejice. Po svoji sestavi je torej ta izrastek konglomerat iz neštetih živali, kot masa je mineral, po obliki pa rastlina.
 V morju je še množica manjših in večjih živali, ki po videzu še veliko bolj kot korale pripadajo vsem trem kraljestvom. Poglejmo na primer veliko morsko pošast! To je pač največja žival na Zemlji, saj je odrasla dolga večkrat petsto sežnjev in okoli sto semnjev široka in debela. Ta žival nima določene oblike, temveč je, ko pride včasih na morsko površje, podobna brezobličnemu otoku, ki ima na nekaterih mestih prav bujno vegetacijo. Na njenem hrbtu neredko rastejo mah, morska trava in celo morska drevesca. Poleg tega najdemo tamkaj tudi množico rdečih, skalam podobnih vzpetin; te velikokrat odvrže in potem plavajo na morski površini podobne temnordečemu plovcu.
 Po videzu je ta žival torej rastlina in mineral obenem. Če recimo zapelje majhna ladja nad hrbtom te neznanske živali, se žival hitro dvigne na površje in od vseh strani iztegne kvišku številne bleščeče bele lovke, ki so podobne trideset sežnjev dolgemu slonovemu rilcu. S tem stlači ta polip ladjo v svoje neizmerno široko žrelo in jo požre. V njegovem želodcu je prebavna moč, ki se ji nič ne more upirati: kamne, kovine in les použije tako popolnoma, da ne preostane niti najmanjši neprebavljeni ostanek. Ker pa prebavi ta žival toliko različnega, je tudi razumljivo, da se na njeni površini pojavi množica rastlinskih in mineralnih zajedalcev.
  In spet bi se lahko vprašali, kateremu kraljestvu je treba prišteti to žival? Po svoji postavi je namreč videti mineralna kot kos zemlje. Ker pa se na tem bitju pojavljajo raznovrstne rastline, bi ga lahko imeli tudi za veliko kepo korenin morskih rastlin ali za velikansko, podmorsko mesojedo rastlino.
 Če nekdo kritično opazuje te točke, težko uvrsti to bitje v določeno kraljestvo, kot mora biti vsakemu naravoslovcu težko dodeliti Zemljo samo določenemu razredu. Kajti Zemlja sama je povsem videzu vendar gotovo mineral, ker proizvaja na svojem površju tako neznansko množino mineralov. Toda ona je prav gotovo tudi rastlina, ker iz nje poganja tako veliko rastlin, še bolj zagotovo pa je žival, ker se iz nje poraja tako bogato živalsko življenje.
 V resnici pa ni niti mineralnega, niti rastlinskega, niti živalskega kraljestva ločenega zase. Je samo eno kraljestvo, in to je kraljestvo bitij v najrazličnejših oblikah. Vse je prvotno živo in ne mineral ali rastlina. V tem je razlog, zakaj je tako težko določiti razlikovalna znamenja med tremi domnevnimi kraljestvi. Samo v ureditvi razvoja bitij so pričujoče določene stopnje.

49 Živalska duša in vpliv duhov nanjo

 Pred tem je bilo že dovolj razloženo, da duhovi pri mineralnem in rastlinskem kraljestvu urejajo specifikalne inteligence v eno bitje in siderične povezujejo s teluričnimi. Za razložiti še ostaja samo prehod ali nastanek živali iz prejšnjih kraljestev in kaj imajo duhovi opraviti pri tem.
 V vsaki živali je že navzoča bolj ali manj izoblikovana duša, ki po t.i. duhu živčevja, ki jo obdaja, deluje v svojem telesu, ki je še iz grobe materije. V tem se živalsko kraljestvo razlikuje od rastlinskega in še bolj od mineralnega: žival že ima prosto dušo, v rastlinskem in še bolj v mineralnem kraljestvu pa je ta še pretkana z materijo in razdeljena kot recimo vinski duh v grozdju. Kje je ta ognjeno-duhovni eter? V grozdu je še zelo razdeljen in ne more učinkovati, saj je v vsaki grozdni jagodi med tisoč specifik primešana samo ena takšna eterična specifika. Če pa z destilacijskim aparatom to posamezno specifiko izločimo izmed mnogih drugih in jih zberemo, potem jasno pokažejo svojo moč.
 Prav tako je tudi z živalsko dušo. Le-ta je zbor množice eterično substancialnih specifik, ki že ustvarjajo inteligentno svobodno bitje, in to toliko izraziteje, kolikor raznovrstnejše so se združile v to bitje. Ko se živali plodijo, poženejo duhovi te duševne elemente v materialne ploditvene organe ţivali in jih v trenutku oploditve obdajo z materialno koţico. V tej postane duša dejavna in začne po svoji inteligenci samo sebe urejati.
 Ko je duša v sami sebi in v tem prvem prebivališču dosegla to ureditev, potem poskrbijo duhovi za to, da dobi duša po samo za to oblikovanih organih iz materinega telesa ustrezno hrano in s tem gradbeni material za svoje prihodnje telo. To telo oblikuje duša sama, seveda pod stalnim vodstvom duhov. Oblikovanje telesa poteka takole: eterično-substancialna duša je najprej uredila svoje inteligence, to pomeni, da so se te inteligence uredile po zakonih asimilacije (priličenja), ki je v njih. Ker pa vsaka takšna eterična in zdaj že snovna inteligenčna specifika nosi v sebi popolno idejo, ki se uresniči v določeni obliki,  preide ta lastnost duše v izoblikovalnem obdobju telesa na telo. Telo pri svoji popolni oblikovanosti ni nič drugega kot značilna oblika duše, ki je bila v trenutku oploditve položena v materino telo.
 Ko je oblika v materinem telesu popolnoma izoblikovana in je duša po njej izdelala obliko telesa, potem za določen čas miruje. Telo se oblikuje naprej s podporo duše s hrano, ki jo sprejema od materialnega telesa in duša začne svojo dejavnost najprej v glavni drobovini.
 Začne se pulzni utrip, sokovi začno krožiti po telesu in želodec že prejema hrano. V tem času oživi tako imenovani fetus (zarodek) v materinem telesu.
 Ko so se vsi organi odprli, živci nasitili in ko se je v njih po procesu elektromagnetnega vretja izoblikoval duši soroden duh živčevja, začno spet delovati duhovi s svojo voljo. Sprostijo vez med fetusom in materinim telesom in izženejo novo bitje iz telesa.
 Po rojstvu se mora na novo rojena žival še kratek čas hraniti iz materinega telesa, kot npr. pri sesalcih z mlekom, pri perutnini s presluzenjem hrane. Pri dvoživkah se zgodi to z mlečno sluzjo, ki jo te spuščajo z vodo, ali na kopnem s sokom, ki starim teče iz njihovih bradavic ali njihovih žrel. V tem času se telo razvija naprej, da lahko svojo hrano išče in uživa brez pomoči.
 Od tega trenutka začne v njem bivajoča duša pod vodstvom duhov spreminjati materialne specifike telesa v substancialne (tukaj mišljeno kot ''trajno'', ''stalno bitje''). Tako se oblikuje duša med časom življenja njenega telesa v vedno bogatejšo. Ko doseže najvišji mogoči razvoj, vedno bolj zanemarja telo.
 Zaradi tega telo hira, dokler ni duši popolnoma odveč in nesposobno za nadaljnje delovanje. To sicer duši po duhu živčevja povzroča bolečine, ki pa pripomorejo k temu, da se duša loči od telesa in postane svobodna. Duhovi jo spet ujamejo in jo zaplodijo v višjo živalsko stopnjo, kjer bo delovala enako kot je bilo opisano - samo bolj zapleteno.
 Specifike odvrženega telesa se spet razdružijo, ker jih duša ni nakopičila kot nekaj samostojnega, temveč samo kot nesamostojno ureditev. Po razdružitvi pa so postavljene v določeno ureditev in ustvarjajo po napredujočih živalskih stopnjah žensko psiho, medtem ko je bila doslej opisana psiha moška.
 Tu bi seveda lahko vprašali: Kaj se zgodi s specifikami odvrženih ženskih teles? Te se združijo z moškimi specifikami. S tem postanejo na naslednji stopnji sposobne izoblikovati v sebi moško in žensko. Če mati ne bi v svojem telesu združevala obenem moških in ženskih specifik, s čim bi izoblikovala ženskega in s čim moškega potomca? Vse to je v ureditvi duše, ker ta ureja svoje inteligence po zakonih asimilacije.

50 Vplivi duhov pri spočetju človeka

 Materialno  spočetje človeka se zelo malo razlikuje od živalskega. Duša mora biti popolnoma navzoča seveda že pred spočetjem, to pomeni, da mora v sebi združevati vse substancialne specifike, ki so razdeljene ene po vsem vesoljstvu in pritekajo z vseh strani. Takšen popolni substancia1ni kompendij (združenje substancialnih specifik) je duša. Samo specifike v njej so premešane, tako da bi lahko rekli nekako takole: duša je pred spočetjem klobčič, ki ga je treba šele razvozlati, da bi dosegla določeno obliko. Razvozlavanje se začne z aktom oploditve, kajti tedaj je ta duševni klobčič položen v materino telo in ovit z ovojnico.
 Znotraj te ovojnice se začnejo inteligence, ki se ujemajo, približevati in sprijemati. Da to morejo, jim duhovi priskrbijo svetlobo v njihovo ovojnico. V tej svetlobi se substancialne specifika1ne inteligence prepoznajo, se izločijo, sprimejo in povežejo. Vse to se zgodi zaradi prisiljevanja z voljo duhov, ki jim je zaupano nadzorovanje. Ti duhovi so to, kar vi imenujete "angeli varuhi". Tudi angeli in veliki angeli imajo vpliv. Ni človeka, ki ne bi imel vsaj treh duhov varuhov, dveh angelov in enega velikega angela, nad katerim pa bdi še Sedmi (op. prev. Jezus), ki ga dobro poznate!
 Duhovi varuhi in angeli so od trenutka spočetja okrog nove duše in nenehno skrbijo za njeno urejeno oblikovanje.
 Ko je duša v svoji ovojnici dobila človeško obliko, ji iz materinega telesa dovajajo ustrezne specifike. Te duša uporabi za trdnejšo medsebojno povezavo svojih inteligenco Ko je to opravljeno, pritečejo iz materinega telesa na kraj novega učlovečenja druge specifike, ki se uporabijo za oblikovanje živcev. Živci so kakor niti, ki se jih duša oprime in jih uporablja, da bi tako lahko pripravila telo do vsakega mogočega gibanja. Ko so njihova zgradba in povezave končane, pritečejo nove specifike. Te se uravnajo za oblikovanje drobovine. Ko je glavna drobovina z najpomembnejšimi organi razvita, se povežejo z glavnimi živci.                                        
 Z drugimi specifikam se drobovina popolno izoblikuje. Ker se steka večina živcev v glavo - v glavnem v zatilniku, v katerem ima tudi duša svojo glavo, začne obenem z nastajanjem drobovine nastajati tudi glava. Ta je najustreznejša podoba duše, ker se njena celotna inteligenca po določenem izžarevanju osredotoči v glavi. In ker se inteligenca najpopolnejše zrcali v očeh, jo lahko tamkaj najboljše prepoznamo. V oči se iztekajo vsa izžarevanja posameznih inteligenc duše in s tem sestavljajo njen naravni vid, s katerim lahko v sami sebi ustvarja zunanji svet. Ko duša s pomočjo duhov konča to ustvarjanje, ji pripeljejo spet nove specifike. Iz njih nastajajo: meso, hrustanec, mišice, kite, žile in kosti. Samo od sebe se sprime, kar spada skupaj. Samo smer bi lahko bila napačna in s tem tudi oblika, če ne bi duhovi s svojim modrim vodenjem inteligenčnim specifikam vnaprej začrtali prave poti. Toda, če se žena, ki nosi otroka, s svojim čustvi in mislimi poda v pekel, kamor ji MOJI dobri duhovi in angeli ne morejo slediti, se navadno rodi spaček. Zato je vsaki ženski nujno svetovati, da se med nosečnostjo vede kar se da krepostno.

51 Razvoj človeškega telesnega ploda

 Ko je duša izoblikovala hrustanec, mišice, kosti in žile, je njena nadaljnja skrb, da s pravilno uporabo primernih specifik izpopolni zunanje ekstremitete. Ko je to opravljeno, se duša znova umakne v drobovino in začne razgibavati mišice srca. Pri tem najprej lastni presojni sokovi odprejo organe. Ko je ta prodor opravljen, spravi duša v delovanje vranico. S tem se pri priči začne proizvajati kri in dovajati v srčne prekate, od koder jo kmalu požene v organe.
 Ko je kri dokončala prvi obtok, začne delovati želodec in njegovi hranilni sokovi začnejo močneje vreti. S tem se izločijo že plemenitejše specifike. Bolj grobe, neprebavljene, sluzaste tekočine pa se skozi naravni praznilni kanal izločijo v plodni mehur. To so otrokovi izločki, ki že telesno živi v materi.
 Ko prebije ta plod živ v materinem telesu tri mesece, položi angel mirujoči duši, katere srce je doseglo določeno trdnost, večnega duha pod sedmimi ovojnicami v srce duše. Seveda si tukaj nihče ne sme predstavljati materialne ovojnice, temveč duhovno, ki je veliko močnejša in trajnejša od materialne.
 Potem ko je duh položen v srce duše - to se zgodi pri nekaterih otrocih prej, pri drugih pozneje, pri mnogih šele tri dni pred rojstvom - telo hitro dozori in kmalu se bo začel porod. Ko je otrok rojen, začnejo delovati pljuča. Otrok začne z vsakim vdihom iz zraka sprejemati vase množico specifik, ki se takoj uporabijo za nastanek soka živčevja in za krepitev duše, seveda le kar zadeva njeno substancialno formalno bitje. Svojo notranjo specifikalno in inteligenčno hrano dobiva po telesnih čutih in vse to urejajo dobri duhovi te sfere.
 S to razlago imate jasno razkrito duhovno sfero prve plasti, kaj je v njej in kaj se v njej dogaja.
 Bolj celostno in temeljito razkritje ni mogoče zaradi tega, ker se duhovno z zemeljskimi besedami ne da dovolj jasno prestaviti. Kdor pa se more v tukaj povedano resnično vživeti, bo kmalu popolnoma prepričan o resnici in bo pridobil globlje razumevanje.

52 Duša in duh v človeku 

 Duša je sprejemni organ za neštete ideje prvotnega temelja, iz katerega  so izšle kot dih. Je nosilka oblik, odnosov in načinov ravnanja. Vse to je položeno vanjo v najmanjših ovojnicah. Prava mera vsega tega, zajeta v eno bitje, je popolna človeška duša. Ker pa je sestavljena iz zelo mnogih raznovrstnih inteligenčnih delcev, se lahko kot zloženka spet razdeli v svoje dele.
 Ves univerzum je napolnjen z idejami Božanstva, pa tudi v eni monadi najdemo vse, seveda v najmanjšem merilu.
 Duh sam je sicer brezobličen, toda on je tisti, ki ustvarja oblike. Šele ko so oblike ustvarjene, lahko začne v njih delovati, to pomeni: vsaka sila, če hoče kot takšna delovati, si mora postaviti nasprotno silo. Šele zaradi tega oporišča lahko sila izrazi svoje delovanje in ga predstavi.
 Duh je potemtakem enak svetlobi, ki sicer sama v sebi večno ostane svetloba, toda kot svetloba se ne more opazno pojaviti tako dolgo, dokler ni predmetov, ki bi jih osvetljevala. Svetloba seva, kot vidite že pri soncu, nenehno enakomerno. Toda brez predmeta ne more nobeno oko opaziti njenega obstoja. Brezmesečna noč ima prav toliko svetlobe, ki izhaja iz sonca, kot mesečna. Toda v prvem primeru nima svetloba v etru nobenega predmeta, zato nihče ne opazi, da je navzoča. Če pa je ponoči Luna kot telo tam, bo sončna svetloba takoj zaznavna, zadeva namreč Luno in jo osvetljuje.
 Duhovni učinek svetlobe lahko spoznate že v naravi. Vse oblike biti in nastajanja so v Zemlji in v zraku, v navidezni materiji negibno skupaj. Ko pa pride svetloba, dobijo navidez mrtve skupaj ležeče oblike življenje in se sprimejo v nove: Primerjajte med seboj samo zimo in poletje in ne more vam uiti duhovno delovanje svetlobe. Zdaj tudi veste, kaj je pravzaprav duh: je svetloba, ki se iz svoje toplote rojeva od večnosti do večnosti in je toplota, enaka ljubezni, in modrost enaka svetlobi. Če ima kakšen človek še tako popolno dušo, vendar pa malo ali sploh nič svetlobe, bosta njegova duša in telo le malo dejavna ali pa sploh ne. Ko pa pride v dušo svetloba, postane dejavna po meri svetlobe v njej. Duša npr. kakšnega slaboumnega je v sebi prav tako popolna kot učenjakova. Toda telo te duše je preveč okorno in pušča le malo ali sploh nič svetlobe v dušo. Svetlobna iskra, ki je položena v dušo, ne more vzplamteti, ker jo preveč pritiska trdna mesna masa. Duša kakega filozofa pa prepušča več svetlobe, mesna materija je zaradi veliko učenja postala rahlejša in ne stiska duhovnega ognja na eno točko. Zaradi tega bomo v prvem primeru našli zelo malo ali pa nobene dejavnosti. V drugem pa osebek zaradi same dejavnosti skoraj ne bo imel nobenega miru.
 Seveda ne govorimo o modrosti, ko postane v duši vse svetlo! Govorimo samo o manj ali več svetlobe. Iz tega lahko uvidite, da je brez duha ali svetlobe vse mrtvo, v svetlobi pa se lahko vse živo izoblikuje in izpopolni za delovanje.
 Svetloba sama nima oblike, toda oblike ustvarja in potem sama oblikujoče deluje v njih. Oblike se lahko razdelijo ali povežejo in se oblikujejo v mnogovrstne nove oblike. Svetloba pa ne more biti razdeljena, temveč prešinja vse, kar je sposobno sprejeti svetlobo. Kar pa svetlobe ni zmožno sprejeti, ostaja v sebi temno in mrtvo.
 Samo po sebi je umevno, da govorimo o večni, enakomerni svetlobi, ki je edina pogoj za življenje, ne pa o svetlobi bliska, torej o svetlobi jeze, ki daje samo na trenutke dvomljivo osvetlitev. Takšna svetloba je enaka peklenski svetlobi. Tudi ta vzplamti, toda temu sledi vsakič še veliko večja tema.
 Ker zdaj dovolj jasno poznamo razliko med duhom in dušo, moremo tudi zlahka dojeti, da Zemlja v svoji trdnosti spada k ujeti Satanovi duši, njegov duh, zvezan z neraztrgljivimi vezmi, pa je v njej ujet.

53 Satanova duša

 Vemo že, da se lahko duša spet razdeli, ker je sestavljena iz neštetih inteligenčnih delcev. Ti pa ali za popolni razkroj ali v določene delne povzetke, ki - pač glede na različno število in vrsto v njih združenih - lahko privzamejo različne ustrezne oblike.
 Primeri o tem obstajajo tudi na in v Zemlji. Poglejte različne kovine, rastline in živali, tu imate veliko nazornih primerov, do kako nenavadnih oblik se lahko oblikujejo duševne povezave. Te niso nič drugega kot materialne zunanje podobe notranjih duševnih oblik. Kajti zunanja oblika lahko samo ustreza notranji. Kakršna je notranja oblikovalna sila, takšna je po njenem delovanju zunanja oblika.
 Takšna delitev duše se je zgodila tudi pri stvarjenju prvega človeškega para, ko sta iz ene duše nastali dve. Kajti ni rečeno, da je Stvarnik tudi Evi vdihnil v njen nos oživljajoči odem, temveč je Eva s telesom in dušo izšla iz Adama. V to drugo dušo je bil tudi položen neumrljivi duh, in tako sta iz enega človeka in ene duše nastala dva in sta vendar bila eno meso in ena duša. Takšno delitev duše moremo zlahka prepoznati na otrocih. Da je vzeta duša otrok deloma iz duše staršev, dokazuje podobnost otrok s starši. Kar je v njej nenavadnega, je nepodobnost. 
 Še očitneje pa se ta deljivost pokaže v duhovnem svetu z neštetimi duhovnimi pojavi. Duša, katere življenjska pot ni bila dovolj izšolana po evangeliju, s pojavi v duhovnem svetu v najmnogovrstnejših podobah, vse tja dol do živalskih, ker je duša skozi svoje zemeljsko življenje zapravila specifike, ki so potrebne za njeno popolno oblikovanje. Po ločitvi duše od telesa pa teh nima več. Zaradi tega je lahko podoba duše zunaj telesa samo najbolj nepopolna. .Mnoge duše, ki so se preveč nagibale v eno ali v drugo čutno smer in s tem navlekle nase preobilico teh specifik, ki niso več sprejemljive, v njihovo bitje, kažejo potem v duhovnem svetu množico najbolj nenavadnih in pogosto najgrozovitejših izrastkov.
 Kdor ima tukaj kot človek posebno močno čutno nagnjenje, se mu bo to vtisnilo v dušo zaradi preobilice takšnih substancialnih inteligenc, ki po duhovni ureditvi ne spadajo več k čisto človeški obliki duše. Pri nekaterih ljudeh se nenormalna duševna nagnjenja prepoznajo že na zemeljskem telesu. Seveda ne vedno, ker se telo na tuje specifike ne odziva tako zlahka kot duša. Samo če je duša že zgodaj ali tudi zaradi grehov staršev podedovala nepripravne specifike, se bodo te tudi - ker je bilo telo še bolj sposobno sprejemati, opazno pojavile na njem.
 Iz dozdajšnje razlage izhaja, da duša ni samo materialno utrjena, temveč je kot utrjena, pa tudi že kot svobodna duša spet lahko razdeljena. Zgoraj smo rekli, da vsa Zemlja spada k Satanovi duši. Toda ne samo Zemlja sama, temveč tudi vsa druga svetovna telesa so oblikovana iz te ene duše, ki je v teh svetovnih telesih že razdeljena v neštete dele.
 Duh pa ni. deljivo Kjer je kot enota položen v veliko ali majhno dušo, tam tudi ostane enota. Če je bila Luciferjeva duša nekoč še tako velika, pa vendar ni mogel v njej prebivati več kot en duh. In ta duh, ki je padel sam po sebi, ne more prebivati v vseh neštetih delih svoje nekdanje praduše. Njegovo bivališče je omejeno edino na to Zemljo, kijonaseljujete vi Zemljani.
 Na vseh drugih svetovnih telesih, čeprav so tudi ti deli te nekdanje duše, teh prebivalcev ni. Zaradi tega tudi ljudje tistih svetovnih teles, čeprav po svoji naravi navadno boljši od teh na Zemlji, nikoli ne morejo doseči tiste popolne višine, podobne Bogu, kot otroci te Zemlje. Ta je sicer v duhu od Boga najbolj oddaljena in poslednja, zato pa lahko, če se poboljša, postane najvišja in najbolj Bogu podobna. Zaradi tega SEM tudi JAZ kot GOSPOD izbral to Zemljo za prizorišče MOJEGA največjega usmiljenja in SEM na njenih tleh na novo ustvaril vsa nebesa. Vsak človek, ki bo tukaj rojen, prejme duha iz MENE in lahko po predpisanem redu doseže popolno Božje otroštvo.
 Na drugih svetovnih telesih pa dobijo ljudje svoje duhove iz angelov. Kajti vsak angel je božji otrok in je moral na tej Zemlji, tako kot tudi JAZ in vsak nadangel, prehoditi pot mesa. Zaradi tega ima tudi ustvarjalno moč v sebi, ki jo lahko vzame iz preobilja svoje ljubezni in svoje svetlobe, jo položi v nastajajoče nove ljudi drugih planetov in si lahko tako kot kakšen bog vzgoji otroke svojega imena. Ti otroci so torej samo pastorki, ne pa resnični otroci iz Boga. Po poti inkarnacije na tej Zemlji pa lahko tudi dosežejo božje otroštvo.
 Glejte, za ljudi te Zemlje je sicer škoda, ker prebivajo tako blizu najhudobnejšemu vseh duhov, ki jim prizadene veliko hudega. Po drugi strani pa imajo tudi neskončno prednost, da imajo krepkega duha iz Boga, s katerim se lahko - če le hočejo - ubranijo zla, da bi tako postali popolni božji otroci.
 Tu bi lahko kdo ugovarjal: od koci so bili vzeti duhovi za ljudi drugih planetov v času, ko Zemlja še ni nosila ljudi? Saj lahko vendar domnevamo, da so druga, mnogo starejša sončna svetlobna telesa gotovo že bilijone let prej kot Zemlja nosila človeška bitja? - Ta ugovor lahko zavrnemo: Tista mnogo starejša svetovna telesa izhajajo, kot smo že zgoraj omenili, iz iste duše. Potem: kolikor večja je rastlina, toliko več časa potrebuje, da rodi sad. Položite pšenično zrno in hrastov želod v zemljo in se potem sami vprašajte, katero seme bo ,prej obrodilo sad. Pšenično zrno bo v nekaj mesecih rodilo enaka zrna, pri hrastu pa bodo za to potrebna mnoga leta. Infuzorije lahko v eni minuti preživijo nekaj sto generacij. Slon potrebuje več kot dve leti, da spravi enega mladiča na svet, da pa je ta sposoben ploditve in spočetja, je ptrebnih že nekaj dvajset let. Ugotovite torej razliko: koliko generacij infuzorij bi pač štela ena slonovska generacija?
 Iz tega primera lahko uvidite, da prasonce, ki je več decilijonov zemeljskih let starejše od Zemlje (ki je vendar že stara nekaj kvintilijonov let), ker je veliko večje kot Zemlja, v tem razmerju tudi mnogo pozneje spravi svoJo setev do zrelosti. Dobro preračunano SEM predvidel, da morajo plodovi vseh svetovnih teles dozoreti tedaj, ko se bo središčna točka duhovnega stvarstva razvila. tako daleč, da bo lahko svoj duhovni presežek življenja vsadila plodovom drugih svetovnih teles.
 Res je, da so na primer na pracentralnem soncu Urka obstajala človeška bitja, še preden je bila Zemlja vržena iz svojega sonca. Toda ta človeška bitja imajo tudi drugačno življenjsko dobo kot ljudje te Zemlje. Ko je Urka-človek star deset Urka-let, je že starejši kot vsa ta Zemlja! Iz tega pa je mogoče spoznati, da lahko prvorojenci tega svetovnega telesa živijo še do te ure in nekateri, ki bodo šele zdaj rojeni, bodo živeli tako dolgo, dokler bo ta Zemlja obstajala. Torej je bilo v času vseskozi mogoče, da so vsi angeli skupaj z MENOJ prehodili pot mesa in zdaj že dolgo kot MOJI otroci jemljejo iz preobilja svojega življenja in lahko vsadijo v otroke drugih svetovnih teles.
 Iz vsega tega je zdaj za vsakega, ki ima duha in s tem svetlobo, očitna delitev duše in čisto posebno tudi praduše prvoustvarjenega praduha. In prav tako, da je ta Zemlja tisti del iz njegove praduše, ki ga edinega naselju je praustvarjeni duh (op.: ki ni deljiv).

54 Zakon o delitvi duše

  Pri razlagi mineralnega in rastlinskega kraljestva je bilo že delno nakazano, kako se nenehno dviga nešteta množica teluričnih specifik, ki se sprijemljejo, povezujejo in urejajo po volji duhov, ki so jim predpostavljeni. In da je v določeni meri vse, karkoli se pojavi na Zemlji, del Satanove duše.
 Ta njegova delitev je po tajnem zakonu urejena tako, da je postal Satan sam prvi pomočnik pri svojem razkroju. Svojo dušo hoče s svojo močjo osvoboditi in ji dati prejšnjo razsežnost. Zaradi tega se nenehno vnema v notranjosti svoje stisnjene telurično-specifične duše. S tem stalnim vnemanjem hoče navidez trdno materijo spet spremeniti v popolnoma subtilno substanco. To prizadevanje mu je pod rednimi omejitvami dovoljeno in v ta namen je tudi tako postavljen in urejen Zemljin organizem, da mora hudobni duh ostati v svoji vztrajnosti vedno enako dejaven.
 Ta duh je tudi resnično v zablodi, daje s to dejavnostjo osvobodil že skoraj vso svojo ujeto dušo in zaradi tega nenehno poganja psihične specifike iz Zemljine notranjosti. O tem, da te specifike tukaj prestrežejo mogočni duhovi in jih urejajo v nove popolne ljudi, pa ve zelo malo ali nič.
 Te specifike, ki prihajajo od tam, so seveda čisto peklenske vrste in temeljno zle. Zaradi tega se morajo dvigati in prevrevati skozi neskončno vrsto stopenj bitij, preden so primerne za gradnjo človeškega telesa in človeške duše. Peklensko teh specifik se kaže čisto jasno v mnogih bitjih, ki so pred človekom. Oglejte si strupeno bistvo skoraj vseh kovin in strup v rastlinah. Potem strup v živalih, velik bes posebno pri divjih zvereh in grozljivo zahrbtnost strupene golazni - in ne bo vam ušla peklenska zloba v teh bitjih. Ja, celo pri ljudeh se pogosto izraža to čisto peklensko še tako zelo, da je neredko med kakšnim človekom in Knezom noči malo ali pa sploh nobene razlike. (Op. na primer zlobni, krvoločni voditelji krvavih vojn in drugi morilci, sadisti.)
 To čisto peklensko zlo je bilo šele po prihodu najmogočnejše specifike "božje besede" iz nebes (op. Jezusa Kristusa), izpostavljeno novemu vretju, v katerem sede peklensko ublažilo in spremenilo v nebeško - toda tudi ne naenkrat.
 Specifike v prvi človekovi duši' postanejo same zase sicer že čisto nebeške, če jih je prešinil duh. Toda človekovo telo ali meso je v vseh svojih delih še hudobno, še vedno peklensko. Zaradi tega mora to meso pretrpeti množico poniževalnih preizkušenj, da bi se lahko postopoma prilagodilo že prej očiščeni duši.
 Zaradi tega mora telo umreti, biti razkrojeno. V vseh svojih delih mora preiti v vsakovrstno črvad, v tej spet umreti (biti razkrojeno) in nato preiti v neštete infuzorije. Te vstopijo v rastlinska bitja. Rastline nato strohnijo v različnih stanjih: deloma v zemlji, deloma v ognju, deloma v živalskih želodcih. To se nadaljuje tako dolgo, dokler ni sproščen poslednji atom, za kar bo pri nekaterem človeku potrebno več sto let, pri nekaterih nečimrnih, svoje meso ljubečih bedakih kar nekaj tisočletij, dokler ne bo sledil popolni razkroj njihovega zapuščenega telesa. Resnični, čisto peklenski kvas vsakega telesa bo ostal za vse čase nestrohljiv kot prava temeljna Satanova lastnina, da bi mu preostalo trajno telo. Toda vsaka najmanjša duševna substanca, ki se tega še drži, bo od tod vzeta in pridružena človekovi duši.
 Tako bo postopoma celotna Satanova duša znova vstala v mnogih ljudeh, od katerih bo vsak popolnejši kot ves prejšnji veliki duh. Zato da bi vsaka duša dobila popolno božansko somernost, ji je iz Boga vsajen novi duh. S tem lahko postane popolnoma novo bitje, stvar. To je novo stvarstvo, ki ga bo ogenj božje ljubezni oblikoval popolnoma na novo. Staro stvarstvo pa se bo sesulo v svoj prah in v svojo vedno večjo nezavest in bo otrdelo in postalo temelj novemu.

55 Vodenje Satana k vrnitvi in odrešenju

 Če je stvar takšna, bi lahko pač marsikdo dejal: Tako zelo slabo kaže zaželenemu poboljšanju prvega padlega duha in njegovih pomagačev. Kajti če bo preostal in najpodlejši del njegove duše kot usedlina in žlindra vse materije, kot temelj novega stvarstva, tedaj bo pač v tej žlindrasti Zemlji ostal ujet tudi njegov duh. Kajti noben duh nikoli ne zapusti svoje duše, pa naj je substancialna ali materialna.
 Da, pravim JAZ, s poboljšanjem in vrnitvijo tega duha in njegovih pomagačev ne kaže dobro. Preostala je ravno še ena sama iskrica možnosti, toda ta je tako majhna, da bi jo komaj z mikroskopom lahko zaznali. Šele po glavni preizkušnji tega duha se bo pokazalo, ali bo spoznal, da mu je bilo vse duševno odvzeto, in se je pokazalo v božjem veličastvu. Tedaj ne bo več nobenega sonca in nobene Zemlje v širnem prostoru stvarstva. Kajti do tedaj bodo vsa vidna telesa popolnoma predala svoje ujetnike. In tedaj nikjer ne bo več najti nikakršne materije, temveč samo duhovno novega neba in nove Zemlje. Stara Zemlja se bo skrčila kot jabolko, ki se vedno bolj suši. To pa bo tudi ostanek, ki bo preostal od vse stare materije, namreč poslednja žlindra čisto satanskih, duševno najhudobnejših inteligenčnih delcev, ki Satanovega duha ne bodo zapustili skupaj z njegovimi pomagači vred.
 Določiti pa, kdaj se bo to zgodilo, bi nikomur nič ne koristilo. Kajti na tej naravni Zemlji tega pač noben človek ne bo doživel. V duhovnem svetu pa bo vsakemu popolnemu duhu prav malo mar, kaj se je zgodilo z nesnago.
 Zgodilo se bo pa to, da bo ta duh s svojo najtrdnejšo žlindrasto ovojnico vržen v neskončnost in njegovega padca ne bo nikoli konec. V vse globine globin bo padel, v morje srda in bo vedno bolj trpel, kolikor globlje se bo pogrezal v vedno strašnejše morje srda, ki nima dna. Toda čeprav je to morje srda ogenj vseh ognjev, ne bo nikoli uničil tega bivališča. Tedaj bo tako, kot je zapisano: "Vsa hudobija se je pogreznila v večno brezno in bila požrta za večno, in nikoli več ne bo nobene hudobije v vseh prostorih neskončnosti!"
 Dokler še obstaja Zemlja ima vsak duh, tako tudi najhujši, možnost stopiti na pot kesanja, ponižnosti in poboljšanja. Ko pa bo ta čas potekel, potem tudi možnost vrnitve za vse večne čase ne bo več mogoča. Dolgo bo še trajalo, preden bo Zemlja izročila vse svoje ujetnike, saj je še precej velika. Še nekaj milijonov zemeljskih let bo preteklo, preden bo Zemlja v ognju Sonca opravila svojo poslednjo preskušnjo. Kar se bo tedaj še lahko razkrojilo, bo doseglo svobodo. Česar pa niti ogenj Sonca ne bo mogel razkrojiti, bo za večno ostalo žlindra kot ječa za Najzlobnejšega - in to bo poslednja in večna smrt.
 Za nas bo vredno zvedeti, kje v tem Zemljinem telesu je resnično nahajališče najhudobnejšega duha: ječa tega duha je v središču Zemlje, ne pa morda v srcu ali v katerem drugem Zemljinem organu. Sedež tega hudobnega duha je pravo najtrdnejše središče, na katerega vse pritiska, da se ne bi premočno premikal in uničil Zemlje. Če bi mu pustili samo malo svobode, bi v trenutku uničil ne samo to Zemljo, temveč vse vidno stvarstvo. V njem je silna moč, ki jo lahko zadržujejo le najtežje vezi. Sam JAZ kot Gospod SEM ga lahko vklenil z njimi. Čeprav je tako zelo zvezan, pa vendar lahko svojo največjo zlobo pošilja v dvigajoče se specifike. Ta sapa njegove volje je še vedno dovolj mogočna, da vsadi v vse duševne specifike smrt, kateri so zaradi tega vedno podvržene vse stvari na Zemlji. Kajti vse organsko je uničljivo in vsa materija nosi v sebi smrt in uničenje.
 Vse to izvira iz diha volje Najhudobnejšega, katerega zloba je tako neopisna, da si o tem niste sposobni ustvariti niti najmanjšega pojma. Najmanjše spoznanje resnične zlobe tega duha bi bilo že samo smrtonosno. Vse, kar ste slišali o tem duhu, so samo oddaljene senčne podobe, od vseh strani obdane z MOJO varovalno milostjo.

56 Satanovo bistvo in bistvo njegovega imena

 Že večkrat ste slišali in brali, da dajejo ljudje temu hudobnemu duhu vsakovrstna imena - in poleg njega tudi njegovim pomočnikom iste vrste, ki jih imenujete "hudiči". Jaz vam hočem pojasniti, od kod in zakaj je najzlobnejši duh dobil vsa ta različna imena in kdo so pravzaprav hudiči.
 Satana, Satan, Leviatan, Belcebub, Gog, Magog, Kača, Zmaj, Zver brezna, Lucifer in še več podobnih imen je, ki ga označujejo. Luci­fer ali Nosilec luči je bilo njegovo prvotno ime. Satana je bilo toliko kot nasprotni pol Božanstvu. Kot Satana je bil ta duh od Boga tako postavljen nasproti Božanstvu kot ženska nasproti moškemu. Božanstvo bi v njegovo bit zaplodilo brez števila svojih večnih idej, da bi dozorele v njegovi koncentrirani svetlobi. In tako bi v največji jasnosti izšlo stvarstvo bitij iz svetlobe tega duha. Vsa neskončnost bi postopoma postajala bolj naseljena iz te svetlobe. V neskončnem prostoru bi imelo prostor tudi Neskončno in Večnost ne bi nikoli mogla napolniti tega prostora tako, da bi kadarkoli v njem lahko nastala gneča.
 Toda ker je ta duh imel tako visoko nalogo, da bi bil drugi Bog poleg MENE, je moral prestati tudi svoji nalogi ustrezno preskušnjo svobode. Kot veste, te ni prestal, ker se je hotel dvigniti nad Božanstvo.
 Prepir za prvenstvo je bil torej vzrok, zakaj se je ta Duh uprl Božanstvu. Ker pa ta nikoli ni smel priti do oblasti, je zagorel v svoji jezi in je hotel Božanstvo uničiti. Za to dejanje mu moči resnično ne bi manjkalo, če ne bi Božanstvo v svoji večni modrosti še o pravem času tega upornika v vseh njegovih delih trdno vklenilo. Presenetljivo zveni, da naj bi bila v tem Duhu prisotna takšna moč, da bi mogel uspešno kljubovati večnemu Božanstvu. Toda zadeva bo postala razumljiva, če pomislite, da je Božanstvo v tega Duha postavilo popoln drugi jaz, ki je bil - čeprav ustvarjen v času ­vendarle v vseh prostorih neskončnosti enako močan kot Božanstvo.
 Ta Duh, v katerem je Božanstvo samo osredotočilo svojo svetlobo, je bil razprostranjen po vsej neskončnosti. Zato bi tudi lahko povsod napadel Božanstvo in ga izločil. Blodne misli o oblasti so v njem vzbudile veliko nečimrnosti, samovšečnost, zaradi svoje svetlobe ter svoje neskončne vzvišenosti in moči. Pri tem je pozabil svojega Stvarnika, večno Božanstvo, zagorel v svoji predrznosti in s tem zakrknil samega sebe. Tedaj ga je zgrabilo Božanstvo, mu odvzelo specifično bistvo in oblikovalo iz njega nebesna telesa skozi vso neskončnost, nazadnje je najtesneje zvezalo njegovega duha in ga pregnalo v globino Zemlje.
 V tem položaju se ta duh ne imenuje več Satana, temveč, ker se je sam izločil iz večno-božanskega reda, Satan. To pomeni: enak pol z Božanstvom. Veste pa, da se enaki poli odbijajo. V tem je vzrok, da je zdaj to bitje v vsem od Božanstva najbolj oddaljeno in najbolj nasprotno.
 Ta zvezani duh, ki mu je odvzeta njegova duša, je večkrat obljubil, da se bo poboljšal, če mu bo dovoljeno to ali ono. To bi mu lahko tudi uspelo, ker je zdaj vendar ločen od vseh svojih zlih duševnih specifik. Tako je postavil pogoj, da bi ga nekaj časa po božje častili Obljubil je, če mu to češčenje ne bo več všeč, se bo spreobrnil in postal čisti duh. Želja mu je bila izpolnjena. Poganstvo, ki je staro skoraj toliko kot človeški rod, je priča za to. Gospod si je pridržal samo eno majhno ljudstvo na Zemlji. Vsa druga, vendar tako, da ni bila prizadeta njihova svobodna volja, so lahko nekaznovano sledila želji tega duha.
 V teh razmerah so potem nastala najraznovrstnejša poimenovanja tega kot Boga čaščenega bitja.
 Ker pa se ta duh vendar ni zadovoljil s tem, temveč se je vedno bolj vtikal v božji red, je bil spet zaprt v zelo tesno ječo. Potem ko si je v tistem času že vzgojil množico enako mislečih duhov iz človeškega rodu, je deloval in deluje po teh svojih služabnikih. Diabolus ali hudič ni nič drugega kot v Satanovi šoli zrasel in vzgojen duh.
 Tega ni treba razumeti morda tako, kot da bi bili takšni duhovi resnično vzgojeni v posebni Satanovi šoli. V to so se oblikovali sami s tistimi specifikami, ki so jih iz sfere tega duha prostovoljno sprejeli vase. Ker imajo v sebi prav tako temeljno zlo, se ti duhovi imenujejo "hudiči". Kot "Satanovi učenci" pa se vendar močno razlikujejo od njega. Kajti pri njih je hudobna samo duševnost, njihov duh pa je vendar čist, čeprav trdo ujet, Satanov duh pa je resnično zlo. Zato se lahko in se bo zgodilo, da bodo vsi hudiči še rešeni, preden. bo Satan v hudobiji popolnoma zrel za svoj dokončni padec.

57 Pomembnost vednosti o zlu

  Če se je že težko bojevati s sovražnikom, ki ga vidiš in poznaš, koliko težji je boj s sovražnikom, ki ga niti ne vidiš niti ne poznaš! Zaradi tega je nujno sovražnika spoznati, da veš, kako bi se ga lotil, da bi boj ki je pred teboj, srečno prestal. Tako je za večno življenje duha največjega pomena, da temeljito spozna tako pekel kot nebesa.
 Angelski duhovi in tudi ljudje niso zato tu, da bi čistili in negovali nebesa, temveč, da bi čistili samo tisto, kar je bilo od nekdaj nečisto. Zato je tudi potrebno mesto umazanije boljše poznati kot mesto čistosti. Kajti samo prvo mesto je treba obdelati. Ko postane čisto, se nebesa pojavijo sama od sebe.
 Bilo bi nadvse neumno, če bi kdo od koga zahteval, da naj nenehno poudarja in hvali samo svojo dobroto, o hudobiji pa naj ne bi nikoli razmišljal in je na sebi ne bi grajal. Dobrota ne potrebuje, da bi jo hvalili, kajti odlikuje se sama. Toda nadvse potrebno je, da vsak človek preganja svoje hudobne misli, poželenja in dejanja in jih zatre. Boljše je reči: "Gospod, milostljiv in usmiljen bodi meni, ubogemu grešniku!" kot: "Gospod, zahvalim se Ti, da nisem tak kot drugi ljudje, kot recimo cestninarji in vsakovrstni grešniki!"
 Presodite sami, kaj od obojega je pač potrebnejše: poznati tla, po katerih hodite, ali obzorje, ob katerega se ni še nihče spotaknil! Tla nas nosijo. Zato moramo vedeti, kako trdna so, ali so prepadi in kako se jim lahko izognemo. Kdor se hoče izogniti zlu, ga mora prej poznati, sicer ostane nedorasel otrok. Zato je zlo dobro temeljito preiskati, da ga potem vsak lahko prepozna v sebi.

58 Strah in obsedenost

 Brali ste o  nenavadnih primerih obsedenosti, a vendar brez natančnega znanja, kako obsedenost nastane. Od kod in ob kakšnih priložnostih? V poduk tale dramatični opis.
 Satan ima zelo veliko množico hudobnih privržencev, skrbi, da se njegovi pomagači včasih pomešajo med ljudi. Imajo nalogo, da ne opustijo nobenega sredstva, s katerim bi se dalo kakšno dušo ujeti za dvorjana Knezu vse zlobe in laži. Nato se hudobneži po skrivnih poteh priplazijo na zgornji svet. Pri tem zakrijejo svoj namen tako spretno kolikor je le mogoče, da ne bi mogli boljši duhovi, ki jih sreča, ničesar zasumiti. Če ga vprašajo za razlog, se hlinijo s kakšno spoštovanja vredno pretvezo in milo prosijo mogočne stražarje, naj jih pustijo gor, da bi mogli najti priložnost, da bi marsikaj prejšnjega zla popravili in se poboljšali.
 Ker pa se mora v kraljestvu dobrih in hudobnih duhov nadvse spoštovati svobodna volja - kolikor ne namerava kaj prehudega – jih tudi spustijo gor, seveda pa jih nenehno skrivoma opazujejo. Ker pa dovoljenje navadno zlorabijo, ne morejo prav nič ugovarjati, če se morajo vrniti v hujše stanje, kot je bilo njihovo prejšnje.
 Kaj počnejo hudobneži potem, ko pridejo na gornji svet? Nekateri duhovi takšnih ljudi, ki so bili v življenju prevzetni, bogati posestniki, odidejo v svoj še stoječi grad. Tam strašijo, ker hočejo ljudi opozoriti, da je v gradu še zaklad. Na to opozorjeni ljudje rotijo hudobnega duha, naj jim pokaže, kje in kdaj morajo kopati, da bi našli zaklad.
 Duh jim z različnimi prikaznimi označi, kje naj bi bil zaklad zakopan. Ljudje kopljejo in ne najdejo ničesar. Vendar iskanje z veliko vnemo nadaljujejo. Tu se potem zgodi, da si takšen peklenski duh izbere žrtev in jo obsede. To se najlažje zgodi z zaužito hrano ali pijačo, če ME pozabijo prositi za blagoslov. Ko je takšen hudobni duh dosegel svoj namen, je navadno konec strašenja v starem gradu.
 Ko hudobni duh prodre v človeka, pri priči preišče njegovo srce. Kmalu spozna njegove slabosti in začne vanj vdihavati svoja zla nagnjenja, želje in poželenja. Če ga srce sprejme s privolitvijo, ostane ta hudobnež miren in opazuje, kako začne takšen človek postopoma ravnati v skladu s peklenskim prišepetavanjem. Ko je človek dovolj izpolnil voljo hudobnega duha, ki v njem prebiva, povzroči ta duh navadno v njegovem telesu smrtno bolezen. S tem poskuša kar se da naglo tako pokvarjeno dušo iztrgati mesu in jo izročiti svojemu gospodu in ukazovalcu.
 Vendar pa ne gre po načrtu takšnega duha. Takoj ko duša zapusti meso - pa naj je dobra ali zla, jo vedno dočakajo in sprejmejo angeli. Hudobni duh bo najbolj kaznovan in vržen nazaj k svojemu poveljniku, kjer bo ravno tako dobil zelo hudo kazen. Takšen neuspešnež ne bo kmalu spet poslan navzgor.
 Dušo z duhom, ki prebiva v njej, prestavijo angeli v takšno stanje, v katerem lahko postopoma spozna, kakšno je bilo njeno zemeljsko življenje. Če se hoče spreobrniti, pride vedno višje in višje. Če pa je trdovratna, prispe vedno globlje in s tem do vedno hujših kazni. Če tudi v tem primeru ne dosežejo vrnitve, šele potem lahko svobodno po svoji volji naredi preskusno potovanje v pekel. Če ji je v njem všeč, ostane tam po svojem nagnjenju. Če pa ji ni všeč, se lahko spet vrne. To pa se zgodi le redko, ker je pekel napolnjen z vsemi obljubljenimi vabami. Tu je številna množica umetnostnih prevar, kako spraviti dušo vedno bližje resničnemu Satanovemu bistvu, da bi postala njegov popolnoma skladni del.
 Vendar pa se to ne more nikoli zgoditi, ker ima vsaka duša že svojega duha in se od njega ne more ločiti. Ta čisti duh je nasprotje Satanovega duha. Če se hoče takšna duša približati Satanu, začne delovati duh, ki je v njej, sam kot sodnik in kaznovalec in muči dušo kot notranji ogenj. S temi mukami se duša spet oddalji od Satana, kolikor je le mogoče, tako da se nekoliko poboljša. Če se poboljšuje še naprej, ji bo lažje in lažje, kolikor bolj se približuje čistosti njenega duha, ki prebiva v njej.
 Če se to poboljšanje nadaljuje, lahko doseže tudi blaženost, če postane takšna, kakršen je njen duh. Kajti to je razlika med blaženostjo in pogubljenjem: v blaženosti preide duša popolnoma v duha in duh je potem resnično bitje. V pogubljenju pa hoče duša izriniti svojega duha in sprejeti drugega, namreč Satanovega. Ker pa ima duh v njej nasprotno polarnost, se to izrazi kot nasprotna sila, ki silno odvrača od Satana. Kolikor bolj se duša približa Satanovemu bistvu, toliko silnejše je delovanje duha v njej proti Satanovemu duhu. Ta reakcija je za dušo najbolj boleč občutek. In od tod pridejo peklenske muke in trpljenje. Ta reakcija se pojavlja tudi kot neugasljiv ogenj. To je črv v duši, ki večno ne umre in katerega ogenj ne ugasne. Torej je isti ogenj, ki v angelu povzroča najvišjo blaženost, v hudiču pa največjo nesrečo!
 Iz te predstavitve si že lahko ustvarite pravi pojem o bistvu pekla in o Satanovem načinu delovanja. Toda to ni edino, s čimer skuša Satan po svojih pomagačih kakšno dušo ugrabiti zase. Če so takšni duhovi nekoliko boljše vrste, jih nič ne ovira, da bi se ne polastili mesa nedolžnih ljudi, celo otroških teles. Vendar je pri takšnih ljudeh duša najskrbneje zavarovana in srce obvarovano pred prišepetavanjem. Če hoče biti takšen, nekoliko manj hudoben peklenski emigrant poslušen, lahko sam postane deležen milosti in usmiljenja, ki ju uživa takšen nedolžen človek. Če pa se vede nespodobno in na vse načine razsaja v telesu, ki ga je obsedel, bo ali kmalu iz njega izgnan ali pa v njem prisiljen k mirovanju.
 Včasih se lahko enega telesa polasti več duhov. Prej pa morajo vsekakor obljubiti, da v njem iščejo le svoje ozdravljenje. Potem se jim dovoli, kar želijo. Kajti takšni duhovi ne sledijo nasvetu angelov, naj se raje takoj obrnejo na.Gospoda. Navadno trdovratno vztrajajo pri dokazovanju, da lahko samo po tej poti prispejo do Gospoda. Tako se jim želja izpolni, kajti angeli pustijo svoje varovance, da se učijo iz svojih izkušenj.
 Večinoma pa po tej poti polaščanja ne gre. Zaradi tega se takšno dovoljenje da samo enkrat, silno redko dvakrat. Potem sledi druga pot, namreč pot sodbe, kazni in muke. Ponosna duša sicer prenese zelo veliko, če pa ji vendar postane neznosno, se vsaj za nekaj časa spreobrne.
 Glavna nesreča duše pa je v tem - izvira. iz Satanovega prišepetavanja - da si potem, ko ji gre nekoliko boljše, dela očitke. Ne morda obžalovalnih, temveč da se je pustila s trpljenjem ostrašiti in pregnati nazaj. Če bi vzdržala muke, bi postala eno s Satanovo močjo in Gospodovega veličastva bi bilo konec. Zaradi takšnih blodenj se navadno povrne v še večjo hudobijo. Resnično so v najnižjem peklu takšni, ki ne odnehajo s to blodno predstavo proti stalnemu, vedno naraščajočemu trpljenju in mukam in najdejo deloma zmagoslavje v tem, da tudi v največjih mukah kljubujejo Gospodu. Njihova trdovratnost je tako velika, da jih niti polna mera ognja jeze ne pripravi do spreobrnjenja. Tako bodo morali tudi nekoč pretrpeti, da bodo s svojim središčem, ko jim bo odvzet duh, odpotovali v večno pogubljenje. Obsedenosti pa vas ne srne biti preveč groza, kajti skoraj vsak človek ima takšne goste v svojem telesu. Zakaj in kako, to boste razumeli po naslednjem opisu.

59 O mesenem in čutnem poželenju

 Sami veste, da so določeni ljudje, tako moški kot ženske, zelo zapadli čutnemu poželenju, so pa spet drugi ljudje, pri katerih poltenosti skorajda sploh ni. Takšni ljudje ostanejo nedotaknjeni celo pri najbolj vabljivih skušnjavah. Vzrok čutnega nagnjenja, posebno če je to zelo silovito, je navadno v obsedenosti z enim ali večimi pohotnimi hudiči.
 Kako pa pridejo ti v človekovo meso? Za to dajo ljudje sami pogosto priložnost. Takšni meseni hudiči prebivajo najprej v alkoholnih pijačah: v vinu, v pivu in še posebno v žganih pijačah. Če se ljudje s takšnimi pijačami močno opijanijo, so s tem sprejeli v svoje telo gotovo enega, če ne več mesenih hudičev. Ko pa so enkrat notri, vabijo človeka k čutnemu uživanju.
 Ti meseni hudiči niso nič drugega kot nečiste duše umrlih ljudi, ki so bili prav tako zelo vdani pijači ali čutnosti. V še živega človeka preidejo sicer z namenom poboljšanja. Toda ker je bilo meso njihova ljubezen, pa neredko počenjajo v takšnem človeku še hujše kot nekoč v svojem telesu. Če te pokvarjene duše prehudo razgrajajo in se vedno bolj vžigajo v svojem poželenju, povzročijo pogosto tudi zelo nevarne bolezni. To angelski duhovi varuhi dopuščajo zato, da človekova duša ne propade v divjanju svoje čutnosti.
 Druga, prav tako nevarna pot so javne plesne zabave. Kot gotovo lahko domnevate, se na takšni plesni zabavi znajde desetkrat toliko nevidnih in nečistih duš, kot je navzočih udeležencev. Po tej poti pridejo najlažje v meso, ki se takoj močno vzburi in je zato zelo sprejemljivo za takšno umazano dušno sodrgo. Zaradi tega občutijo ljudje po takšnem plesu pravo nejevoljo do vsega višjega in bolj vzvišenega. Njihove misli niso zaposlene skoraj z ničemer drugim več kot le še s čutnostjo.
 Ta obsedenost se v začetku sicer nikoli ne kaže s tisto silovitostjo kot pri tistih, ki so z alkoholnimi pijačami sprejeli vase takšne nečiste duhove. Duhove iz takšnih pijač pa zlahka odstrani po krepki molitvi duše njen duh, potem je lahko stanje spet normalno. Toda obsedenosti, ki je nastala pri plesu, ni tako lahko odpraviti. Zato je potrebno že zelo veliko posta, molitve in samozatajevanja, dokler se duša bolj in bolj ne poveže s svojim duhom; ta nato poseže in spravi hudobno sodrgo iz hiše.
 Nekateri ljudje, ki so sprejeli vase preveč takšnih gostov, tudi telesno v kratkem času propadejo. Kajti če ti zli duhovi ne najdejo dovolj prostora v ledvicah in genitalijah, se nastanijo tudi v vranici, jetrih ali pljučih. Kjer pa se je takšen peklenski duh vselil, postopno ubija meso. Posledice tega so otrditve vranice in jeter, v pljučih pa jetika, ali, če sta se dva duhova ali več vrgli na pljuča tudi tako imenovana galopirajoča jetika.
 To boste gotovo lahko verjeli: večina bolezni pri ljudeh izvira od njihovih peklenskih prebivalcev, ki so jim sami utrli pot v svoje meso. Takšni so resnično otroci sveta in prav mnogi že v mladosti začnejo svoje šolanje za pekel. Da pa ne bi opazili, da imajo v svojem telesu tuje goste najbolj umazane vrste, ti duhovi ne poskušajo čutno kar se da vzburiti samo mesa svojih gostiteljev, temveč podobno vplivajo tudi na dušo, tako da se ta začne zelo dobro počutiti v raznovrstnih svetnih stvareh. Takšna stvar je npr. pri ženskem spolu moda. Mikavno meso mora biti ovito po najnovejši modi, koža natrta s prijetno dišečimi mazili. Pri moških ne sme manjkati tobak. Marsikateri mlad fant neredko zakadi v enem dnevu toliko, da bi si s tem devet revežev lahko kupilo dovolj kruha. Ali veste tudi, kaj ta moda kajenja duhovno pomeni? Zli prebivalci se trudijo, da bi dušo že v življenju navadili na peklenski vonj, da se ne bi ta po izstopu iz telesa prehitro zavedla njihove smrdeče družbe.
 Sicer je bilo že povedano, da vsaka duša po smrti pride najprej v družbo angelov, kjer mora njena hudobna družba v trenutku izginiti. To se zgodi tudi v tem primeru. Samo takšna duša ne ostane trajno v družbi angelov, temveč jo ti postavijo v takšno stanje, ki ji omogoča, da se bo lahko spet izpopolnila. Ali še jasneje: spravijo jo na kraj, kjer lahko s svobodno dejavnostjo znova pridobi tiste specifike, ki so potrebne za njeno dopolnitev, ki pa jih je na tem svetu zapravila. Tu se lahko takšni duši prej omenjena zla mesena druščina neopazno približa. Čeprav ta peklenska bitja za vsako vsaj nekoliko čistejšo dušo smrdijo kot kuga in duša zlahka opazi njihovo navzočnost, pa je v tem primeru voh duše že tako otopel, da ne opazi njihovega približevanja. Saj o gledanju sploh še ne more biti veliko govora, ker ima duša še veliko premalo svetlobe, ker dušno gledanje izhaja samo od znotraj. Torej lahko vidi samo to, kar je v njej in ne tistega, kar je zunaj nje.
 Takšni duhovi pa so zunaj tiste duše, zato jih ta ne vidi. Toda z vohom lahko zazna njihovo navzočnost in natančno odkrije njihov položaj. Če je to storila, se lahko umakne v svojega duha in lahko kmalu tudi vidi, kje so njeni sovražniki in kaj hočejo storiti. Ko peklenski vidijo, da so odkriti, pri priči pobegnejo. Kajti peklenski duh vse lažje prenese kot žareče oko čiste duše, še manj pa angelovo. Gore pa so bile postavljene za kritje, da bi jih varovale pred MOJIM očesom.
 Iz tega lahko jasno uvidite, zakaj sem se JAZ upiral tudi gnusnemu kajenju tobaka. Obenem ste videli, kako nastane v človeku čezmerno meseno poželenje, kam vodi in kako se lahko pred njim obvaruje.

60 O igralnem hudiču in vzgoji otrok

  Druga vrsta ljudi je že od mladosti navezana na vsakovrstne igre. Časa ne morejo preživeti drugače kot z uganjanjem norčij in igranjem. To nagnjenost vzbudijo kratkovidni starši s tem, da majhnim otrokom stalno nabavljajo veliko množico igrač, da bi jih s takšnimi igračami navadili na dejavnost.
 Glejte, to je draga pot, po kateri dospejo hudobne duše umrlih ljudi v meso takšnih otrok. Kajti te otroke duhovi, ki so v njih, spodbujajo, da hočejo imeti vedno več igrač. Otroci nekaterih staršev imajo toliko igrač, da znese nakupna cena že večji kapital. Otroci se izgubljajo v tem igranju, da imajo še komaj kaj interesa za nekaj drugega.
 Tako v že najzgodnejši mladosti vsajeni igralni hudič združi v sebi trajno slast do igre in zabave, pozneje strast do dobička in končno z njo povezano slo po oblasti. Tega hudiča je najtežje izgnati iz človeka.
 Ali ne bi bilo boljše, če otroci že morajo imeti igrače, da bi jim dali kot igrače takšne stvari, ki so tako ali drugače povezane z MOJO mladost jo na Zemlji? S tem bi se otrokom vsadili dobri nagibi. In ko bi bili večji, bi se z veseljem zanimali za globlji pomen svojih igrač. V takšnih razmerah bi imel duhovni učitelj gotovo razveseljivo delo v zasajanju mladega vinograda in bi kmalu želi presenetljive sadove. Tako pa se tu začne obratna pot. Namesto za nebesa, se otrok že zgodaj šola za pekel, ki na koncu tudi triumfira.
 Kajti takšni ljudje se imajo zlahka za dobre, pravične in po njihovih svetih merilih za popolnoma krepostne, zato tudi nikoli ne mislijo na poboljšanje. V duhovnem svetu bo potrebno zelo veliko časa in truda, da bi te ljudi spravili na pot popolnosti. Kajti za takšne ljudi MENE ali sploh ni, ali pa me imajo kvečjemu za ubogega moralista starih časov, katerega morala pa zdaj nima sploh nobene vrednosti več, ker so dandanes iznašli veliko boljšo.
 V duhovnem svetu piha seveda drugačen veter. Je sicer veter milosti, smrdi pa za takšne duše hujše kot kuga. Zato že pred tem bežijo od krajev, kjer bi se morda vendarle lahko srečali s takšnim vetrom milosti. Povem vam: iz te vrste ljudi bodo nekoč mnogi prišli v poslednjo nesnago materije.

61 Bistvo in posledice jeze

  Razkriti hočemo nadaljnjo, zelo nevarno vrsto obsedenosti. Ta je v tem, da hudič jeze zasede človekovo zemeljsko telo. Ta obsedenost je najnevarnejša , ker takšen hudič jeze nikoli sam ne obsede nekega telesa temveč še množica podložnih hudobnih duhov z njim.
 Jeza je najostrejše nasprotje ljubezni in tvori resnično glavno sestavino Satana. Jeza pa ne more obstajati brez hrane, zato ima vedno okrog sebe nešteto množico hranilnih duhov, iz katerih sesa in črpa. Kot ljubezen ne more obstajati brez hrane, ki je nasprotna ljubezen, tako tudi jeza ne more obstajati brez nasprotne jeze. Poglejmo, kakšno hranilno pomočniško sodrgo ima okrog sebe.
 Sovraštvo je glavni hranilec jeze, potem pa napuh. Iz tega izhajajo samoljubje, nevoščljivost, skopuštvo, zakonolomstvo, prešuštvo, zaničevanje vsega božjega, globoko zaničevanje sebi enakih, umor in uboj, sla po oblasti - in na koncu popolna brezvestnost. To so pomočniki hudiča jeze, od katerih ima vsak še pomembno število podrejenih hudih duhov, ki se dajo zlahka prepoznati v raznovrstnih strasteh z jezo obsedenega človeka.
 Tega hudobnega duha je prav tako težko izgnati iz mesa kakšnega človeka, kot je težko pogasiti veliko hišo, ko je ogenj zajel že vse njene dele. Tu ni drugega sredstva, kot pustiti jo zgoreti do zadnjega bruna in ohlajen pepel preiskati, ali je v njem mogoče najti še kaj, kar ogenj ni požrl.
 Ker pa je ta hudič jeze zelo zloben, maramo vendar ugotoviti, kako pride ta izvržek pekla v človeško meso. Ta duh ne pride šele s časom v človekovo meso, temveč je že pri spočetju položen vanj kot peklensko seme in tudi mora biti tam, ker pogojuje rast mesa. Toda seme ne pride do samostojnosti, če novorojen človek ne dobi priložnosti za njegov razvoj.
 Šele z napačno vzgojo se zbira ta hudobna snov v jetrih. Ko je enkrat tu v polni meri pričujoča, prebudi ta snov samostojnost hudiča jeze. Ta kmalu ujame vso dušo v svoje območje, zaradi česar postane človek v kratkem času pravi hudič.
 Poleg tega pri mnogih ljudeh ni ravno nujno, da ta meseni hudič popolnoma doseže lastno samostojnost, temveč se z njegovim izhlapevanjem specifike zla širijo po vsem telesu in sicer najprej s krvjo. Ta postane zelo lahko vzkipljiva, če je vsaj deloma nasičena s to specifiko. S krvjo dospe v živce, po teh v duha živčevja in po duhu živčevja v dušo. Ko je ta zla specifika prešinila tudi njo, je človek že napol hudič in se ni dobro družiti z njim.
 To vrsto ljudi prepoznamo po tem, da nad vsako malenkostjo, ki se jih kar najmanj tiče, silno vzkipijo in so takoj pripravljeni preklinjati in udariti. Podobni so rdeče žarečemu železu, ki se samo zase zdi popolnoma mirno. Če pa vržemo nanj najlažjo žagovino, pa se bo v trenutku pokazal dim in ogenj! Vsemu temu pa se lahko kljub tovrstnemu nagnjenju izognemo s pravo vzgojo otrok. Največje zlo pri vzgoji je razvajenost. Otrok kmalu opazi, kakšne nespodobnosti lahko počenja, ne da bi bil kaznovan. Potem poskuša tvegati vedno večjo nespodobnost. Če pustijo starši tudi to malo ali sploh nič kaznovano, je otrok že dosegel določeno jezavost. Kmalu se sprevrže v silnega zahtevneža in prav ukazuje, da mu morajo dati tisto, kar zahteva. Če mu zavrnejo izpolnitev njegovega poželenja, postane od jeze kmalu žareče rdeč, nesramen in predrzen.
 Če se pustijo starši s tem ostrašiti in popustijo otrokovi divji zahtevnosti, je ta že dosegel prvo stopnjo hudičevske samostojnosti. Kmalu nato se začne odraščajoči otrok svojim staršem vsiljevati kot brutalen ukazovalec. In staršem se kmalu resnično ne bi več dobro pisalo, če ne bi hoteli ustreči zahtevi svojega nevzgojenega otroka.
 Ko postane takšen otrok starejši, večji in močnejši, bi marsikateri starši ne bili več varni, če ne bi bolezni takšnih otrok ukrotile tega mesenega hudiča. Samo bolezni ga do določene stopnje spet izženejo, posebno v času, ko se je polastil krvi. Škrlatinka, izpuščaji, pegavost, koze in še druge bolezni so odganjalna sredstva tega uničevalca človeške narave. Toda te izženejo hudobne specifike samo iz krvi.
 Duhovno in telesno bi bilo za starše in otroka dobro, če bi bili po preboleli bolezni, s katero sem jim prišel JAZ na pomoč, pametni in bi odslej otroka vzgajali v skladu z mojo ureditvijo. Če ga pa po takšni bolezni razvajajo še močneje kot prej, je navadno naslednje stanje hujše od prejšnjega. Kajti če je ta meseni hudič v otroku opazil, da se pot skozi kri ni obnesla, napade živce. Če so ti napadeni, postane otrok izredno občutljiv, kar imajo starši navadno za bolezensko stanje. Otroku dajo potem vse, karkoli zahteva, da ga zaradi domnevno slabih živcev ja ne bi razburjali.
 Tu moram JAZ spet poseči in obiskati otrokovo meso z grižo ali močnim kašljem, da se s tem ta specifika odstrani iz živcev. To otrokovemu telesu nekaj časa pomaga. Toda skoraj boljše je, če je otrokovi duši takšno pokvarjeno telo odvzeto prej, preden je lahko meseni hudič napadel tudi dušo. Zaradi tega navadno takšnim staršem odvzamem otroke, ki so jih preveč razvadili, kar običajno počnejo tisti starši, ki imajo samo malo otrok.
 Ker pa JAZ s človeškimi otroki zasledujem višji cilj, kot da bi bili samo nečimrna igrača nezrelih staršev, ne preostane nobeno drugo sredstvo, kot da takšnim staršem odvzamem otroke in jih izročim MOJIM angelom v nadaljnjo vzgojo. Zaradi tega si večinoma izberem tiste otroke, ki so jih starši razvadili. Pretirana ljubezen staršev do otrok je zato običajno vzrok njihove smrti. Če bi jih pustil telesno živeti, bi njihova duša prej ali slej zapadla peklu. Zaradi tega je smrt telesa boljša, da ostane duša ohranjena za nebesa. Zato se tudi nihče ne sme čuditi, če toliko otrok umre v mladosti in pogosto že v zibelki, kajti JAZ najbolje vem, zakaj jih že tako zgodaj vzamem s sveta. Boljše je, da postanejo slabotni nebeški duhovi, kot da bi na svetu postali močni peklenski duhovi.
 Tu in tam pa se mora tl1di zaradi sveta zgoditi, da takšni duhovi jeze dorastejo. Če starši še pravočasno dovolj energično zatrejo samovoljo takšnih otrok, lahko postanejo iz njih prav uporabni, na tem ali drugem področju zelo vneti ljudje. Če pa se v njih vzbudi jeza, pa iz njih zlahka nastanejo pretepači, uporniki in ne redko mučitelji človeštva. Zato polagam na srce vsem staršem, če odkrijejo pri katerem svojih otrok jezo, togoto, domišljavost, sebičnost, samoljubje in upornost, da se tem strastem uprejo z vso energijo. Lahko se zgodi, da bodo tako pridobili prav pridne in koristne ljudi, ker se z energično vzgojo lahko zla specifika ognja jeze v njih s psihokemičnim procesom spremeni v koristno energijo.

62 Premagovanje jeze

  Ker je hudič jeze tako nevarno bitje, če je v posesti človeškega mesa, je nujno neredko tudi cele generacije telesno ubiti s kugo in drugimi uničevalnimi boleznimi, preden more ta hudič popolnoma pritegniti duše v svoje bitje. Predvsem pa je najpomembnejše za vsakega človeka, ki mora izobraziti svojo in svojih otrok dušo, da se drži prave diete, s katero bo rešena ne le duša, temveč bo lahko tudi človekovo telo v blagor svoje duše doseglo kar se da visoko starost. To pa se ne more zgoditi, ker ljudje te diete večinoma ne poznajo ali se ne ravnajo po njej.
 Kako je vendar treba že od rojstva vzgajati otroka, da se v zrelih letih lahko drži tistega psihičnega in telesnega dietnega reda, ki mu edini omogoča, da doseže mirno, visoko starost in s tem zagotovi svoji duši trden, vso večnost trajajoč obstoj? Če otrok že v zibelki kaže, da je zelo občutljive narave in se da zlahka razdražiti, naj se ­dokler še nima spomina - hrani s takšnimi sredstvi, ki ne razgrevajo krvi, temveč jo mehko hladijo. Če mati otroka doji, naj se vzdrži alkoholnih pijač in se varuje čustvenega razburjanja. Kajti s tem nabira v svoje prsi specifike, ki so hrana tega ognjenega duha. Vzdrži naj se tudi takšnih jedi in pijač, ki potrebujejo za prebavo zelo veliko žolča. Stročnic, posebno fižola, takšni materi vsekakor ni svetovati, pač pa blage mesne juhe, tudi pečenko iz mesa čistih živali, močnate jedi iz pšenice, rži in bele koruze. Primerna sta z vodo pripravljena ječmenova kaša ali v posnetem mleku kuhan riž.
 Če da mati otroka dojiti k dojiljinim prsim - to sicer nikoli ni ravno dobro - je pa treba prej preveriti, katerega duha je otrokova dojilja. Če se ugotovi, da ima dobro in blago dušo, mora tudi ona upoštevati isto dieto pri jedi in pijači in obvladovanju svojih čustev, kot je predpisana materi. Otroka je treba odvaditi od prsi, ko se pokažejo prvi zobje. Z zobmi se začne izoblikovati spomin.
 Kuhani pšenični kosmiči, pomešani z nekoliko čistega medu, bi bili najboljša začetna hrana za jeznoritega otroka. Lahko pa se vzame tudi ječmenova voda, oslajena z nekoliko medu ali sladkorja. Dobre in včasih še boljše so kuhane fige in kuhani rožiči. Za marsikatere starejše otroke bi bila zelo koristna jed tudi lahki lečin močnik.
 Živalsko mleko v začetku ni priporočljivo, ker živali same včasih niso zdrave in pogosto pozimi ne morejo dajati zdravega mleka. Nekatere živali imajo tudi divji temperament in njihovo mleko bi zelo škodovalo vročekrvnim otrokom. Šele ko so otroci eno do dve leti stari, jih lahko hranite z lahkim, z vodo razredčenim mlekom.
 Nasprotno pa jim ne bo nikoli škodovalo, če bodo včasih uživali kuhano sadno čežano. Sadje, posebno dobra jabolka in hruške, je zelo pripravno za čiščenje krvi in zniževanje krvnega tlaka. Meso se lahko takšnim otrokom da šele potem, ko so zamenjali zobe. Če dobijo tovrstni otroci mesne jedi prej, postane njihova kri preveč razdražena, njihovo meso premastno in njihove žleze preveč zasluzene, in zaradi tega lahko kmalu nastane mnogo bolezni.
 Ko takšni otroci enkrat shodijo in začno govoriti, se morajo zaposliti s pomirjujočimi igrami, ki dvigajo otroško dušo. Pri tem je treba neprestano paziti na to, da se ne bi takšni otroci preveč razvneli niti z gibanjem, niti s čustvenimi afekti. Če pa se kljub vsej previdnosti opazi, da se pogosteje pojavljajo izbruhi togote, tedaj se nikoli ne sme opustiti primerna kazen; to pa ne smejo biti takoj udarci, temveč bolj učinkovita je prepoved hrane. Kajti nič ne zdravi jeze boljše kot lakota.
 Zelo dobro je v takšnem primeru otrokom pojasniti, da je nebeški Oče prepovedal hudobnim otrokom dajati kruh. Če bodo spet postali pridni in bodo prosili nebeškega Očeta za kruh, bo On staršem dovolil, naj jim ga takoj spet dajo. S tem bodo otroci opozorjeni na Boga in v njihovo mlado dušo se bo vtisnilo, da je On najzvestejši plačnik vsega dobrega in slabega. Če postanejo takšni otroci mirni in spodobni, jim je pa treba tudi povedati, da jih je nebeški Oče zelo vesel.
 Če se otroci ne vzgajajo tako, jih bo pozneje zelo težko spraviti na pravo pot. Tu se bo potem izpolnil pregovor, da se staro drevo ne da več upogibati.
 Ko takšni otroci odrastejo ter pridejo do samospoznanja, pri njih pa so še ponovno opazni simptomi pretirane razburljivosti, jim je predvsem treba priporočiti, naj živijo zelo zmerno. Naj hodijo zgodaj spat in naj zgodaj vstajajo, naj se vzdržijo alkoholnih pijač, pa tudi mesa nečistih živali in naj ne obiskujejo krajev, kjer se pleše in igra in kjer zganjajo vsakovrstne spektakle.
 Za takšne ljudi obeh spolov je dobro, če se kmalu poročijo, kajti pohota takšnega vihravca je veliko hujša kot pri mirnem človeku. Poleg naravne diete naj tudi prav pogosto molijo in berejo duhovne knjige. To bo okrepilo njihovo dušo in razvezalo vezi njihovemu duhu. Ta se lažje popolnoma osvobodi, če se ljudje oprimejo MOJE ljubezni. Ker so takšni ljudje izpostavljeni večjim skušnjavam kot drugi, so po drugi strani tudi veliko bližje MOJI milosti. Ravno ti ljudje so tisti, iz katerih lahko nastane nekaj velikega, če pridejo na pravo pot, ker imajo v sebi pravi pogum. In iz takšnih ljudi se bodo potem - duhovno vzeto - v MOJEM kraljestvu delale ladje in palače kot iz hrastovine in marmorja. Iz gob in trstike pa težko nastane kaj boljšega, kot so njihovi sestavni deli.

63 O človeški častihlepnosti

 Prav tako huda in škodljiva kot togotnost je tudi častihlepnost, ki je pogosto vzrok jeze. Ponižni se ne razburi zlahka, pri ošabnem pa pri priči izbruhne jeza. Ta častihlepnost je pravzaprav glavni hudič pri ljudeh in je tesno povezana s Satanom. Vendar pa ta hudi duh obsede otroke šele takrat, ko so že prišli do nekakšnega samospoznanja.
 Nagnjenja k temu pa opazimo že prej, ko otroci komaj že lahko govorijo. Samo enkrat postavite več otrok skupaj in jih opazujte pri njihovi igri - videli boste, kako se bo kmalu eden skazal pred drugim. Že otroku, ki komaj zna govoriti, je všeč, če ga drugi častijo. Posebno močan je ta nagon pri ženskemu spolu. Ta se začne zelo kmalu lišpati, in kdor se hoče takšni deklici prilizniti, jo mora le dovolj pogosto pohvaliti zaradi njene lepote. Če bi katera druga deklica veljala za lepšo, to povzroči vsaj skrite solze. Pri fantih velja lepota manj kot moč. Vsak hoče biti najmočnejši in premagati svojega tovariša. Z rokami in nogami mu bo brezobzirno dokazoval svojo moč, samo da bi veljal za najmočnejšega in zaradi tega za tistega, ki se ga v fantovski družbi najbolj bojijo.
 Ob takšnih priložnostih opazimo navzočnost satansko hudobnega demona že pri otrocih. Da je treba tega demona pri priči premagati, nam je seveda čisto jasno - tudi če nihče nima višjega in globljega spoznanja o tej duševni zmožnosti - ker častihlepnost lahko le prehitro zapelje v največje pregrehe.
 Spogledljiva deklica bo kmalu postala koketna in v tem stanju je že tam, kjer jo je Satan hotel imeti. In fant bo kmalu postal grobijan, prepirljivec in človek, kateremu ni sveto nič drugega več, kot on sam. Iz takšnih ljudi bodo kmalu postali obrekljivci in sodniki nad Bogom in nad vsem dogajanjem. Oni vse boljše razumejo in njihova sodba je pravilna že zaradi tega, ker so jo izrekli prav oni. Kaj bo pozneje iz takšnega človeka? Če se mu jasno pokaže njegova neumnost, mu zavre kri in kar ne bo mogel opraviti z usti, bo prepustil moči svojih rok. Kjer brcne konj, popustita Sokrat in Cicero.
 Kjer hoče biti vsak najodličnejši, tam že prihajata skupaj častihlepnost in togotnost. Njena služabnika sta zahrbtnost in hinavščina. Ta častihlepni hudič v človeškem mesu je vir vsega zla med ljudmi in popolnoma enak najnižjemu in najglobljemu peklu, kajti v njem je združeno vse zlo. Ali bi bila kdaj kje kakšna vojna, če ta demon ne bi tako pokvaril ljudi?
 Zavrgli so Boga in tako danes kot prej povzdignili na prestol svojega demona častihlepnosti. Zato se človeštvu godi prav, da je tako zgoraj kot spodaj tiranizirano, kajti njega samega najbolj veseli to, da iz svojih otrok vzgaja tirane.
 Zato vzgajajte svoje otroke k skromnosti in tudi sami bodite rajši poslednji kot prvi!
 Tedaj bodo morali tirani brez pomočnikov kmalu nemočno odnehati.
 JAZ rad dopuščam, da moč višjih raste, da imajo tako norci spodaj vsaj nekaj, kar jih ponižuje in jim kaže, kakšni bi morali biti, pa niso. In tako sem takšnim regentom dal pooblastilo in upravičeno zatirajo človeštvo, kolikor morejo, ker človeštvo ne zasluži nič boljšega, dokler je tudi samo oblastiželjno. Zato bodi prava ponižnost trdno stališče vašega življenja. Potem vas bo hudoben demon častihlepja zapustil in tudi tiranije bo konec.
 Glejte, to je pot blaženosti tukaj in v onstranstvu: Če hoče kdo graditi hišo, mora začeti spodaj! Kdor hoče poboljšati ljudi, naj poboljša najprej sebe in živi pravično, potem mu bodo tudi drugi sledili. Dokler ni MOJ nauk povsem upoštevan, ne bo niti tu niti v onstranstvu boljše, tako v podrobnostih kot na splošno. Kdor pa popolnoma sledi MOJEMU nauku, temu bo dobro tukaj in v onstranstvu. Ponižna duša je kmalu z vsem zadovoljna. In ker MI je najbližja, se tudi vedno zaveda najzanesljivejše in najboljše pomoči.

64/65 Vsakovrstne človekove tolažbe.

 Mnoge tožbe krožijo med ljudmi. Enemu so časi preslabi vse postaja dražje in zaradi tega težje. Drugi so prav besni na vlade in valijo vso krivdo nanje. Spet drugi valijo vso krivdo na duhovščino in tretji na vsakovrstno razkošje. Skratka, vsak išče vzrok za zlo tega časa pri drugih. Toda nihče od vseh teh tožnikov se ne vpraša, ali ni tudi sam karkoli naredil in morda še dela kaj takega, da se razmere slabšajo.
 Tu slišim družinskega očeta tožiti nad zapravljivostjo tega časa potem, ko je svojim hčerkam ravno kupil drage, najmodernejše obleke. Kaj naj rečem k takšnemu, ki toži nad razkošjem? Nič drugega kot: če ti razkošje ni všeč, zakaj pustiš, da te tvoja stanovska domišljavost žene, da kupuješ svojim hčerkam takšne stvari? Namesto da očitaš drugim, začni svoje otroke preprosto oblačiti. Morda boš našel nekaj posnemovalcev in ti bodo našli spet druge. Tako bi lahko luksuzni predmeti postopoma izginili, ker ne bi bilo odjemalcev. Kako lahko nekdo, ki se sam ne poboljša, zahteva poboljšanje od drugih?
 Mnogi trgovci silno tožijo nad davki, ne pomislijo pa, da so sami izumili to državno nadlogo, ker svojim odjemalcem s svojim dobičkom pogosto nalagajo še desetkrat večje dajatve. Če pa človek svojega sočloveka brezobzirno izkorišča, kako lahko od države zahteva nekaj, česar nima sam? K temu pravim: Ljudje si urejajo življenje, kakor sami hočejo, državo pa gradim JAZ po njihovem vzorcu. Državo urejam po tistem, česar se najbolj veselijo! Le kdo jemlje večje davke kot oderuh od svojih bratov?
 Iz tega uvidite, da so ljudje vsak čas sami povzročitelji svojega zla. Zaradi tega naj to zlo tudi ostane tako dolgo, dokler se njegovi povzročitelji ne bodo spremenili.
 Tako posestniki nekega mesta silno tožijo nad davki od najemnin. Če pa najemnik ne more pravočasno plačati najemnine, kmalu sprožijo proti njemu tožbo, rubež in izgon. Zaradi tega še več davka na najemnine - tako dolgo, da se lastnikovo srce ne bo omehčalo in bo v svoji hiši uredil tudi brezplačno sobico za reveže.
 Vse takšne vzgojne šibe so torej potrebne in bodo postopoma vedno trše. JAZ pa pravim: komur ne zadoščajo mirna in rodovitna Zemljina tla, ta naj gre na morje in tam spozna razliko med mirom in tihoto, ter gibanjem in viharjem. Če ga viharji še niso požrli in če želi, se lahko vrne nazaj. Še vedno obstajajo trdna tla, tako kot tudi poleg naučenih novotarij še naprej obstaja stara božja beseda in prav tako MOJA milost za vsakogar, ki jo išče. Komur pa ni nič do nje, ampak mu je zgolj iz častihlepnosti in pohlepa samo do novotarij, ta naj gre z njimi k svojim hudičem. Lahko je prepričan, da v MOJIH nebesih ne bo nihče jokal za njim.
 Kar zadeva zmerjanje duhovščine, takšne tožbe sploh ne dosežejo mojega ušesa. JAZ sem uredil tako, da lahko MOJO besedo dobi vsak, ki jo le želi.
 Iz tega bo vsakdo spoznal, da pri MENI nič ne velja več kot čisto, ljubeče srce in prava vera VAME. Komur to ni dovolj, komur je beseda govornika s prižnice bolj sveta kot to, kar sem JAZ SAM govoril, ta naj ostane v svoji zaslepljenosti. Komur je z velikimi stroški zgrajena hiša molitve bolj sveta in bolj vzvišena kot čisto srce, ki je tempelj Svetega duha, ta naj gre tja.
 Kako naj bi tudi vse katedrale na Zemlji lahko povečale MOJO slavo? JAZ na svetu nisem nikoli iskal SVOJE slave, temveč vero in ljubezen. Vsaka druga prazna počastitev, ki iz MENE, edinega, večno živečega resničnega Boga dela malika, se MI gnusi. Kajti biti hočem čaščen v duhu in resnici, ki prebivata v živem človekovem srcu. Resnično čaščenje je v tem, da ME ljudje spoznajo kot svojega Boga in Očeta, ME kot takšnega nadvse ljubijo in izpolnjujejo zapovedi ljubezni tudi do svojih bratov. To je pravo čaščenje Boga! Katedrala ne more zvečati poveličevanja MOJEGA imena, saj vendar zanesljivo ne kaže tega, kar zmorem JAZ, temveč samo to, kar zmorejo ošabni ljudje.
 Kdor pa že hoče občudovati MOJO moč in veličino, naj gre v naravo in vzdigne oči k soncu, luni in zvezdam. Tu bo gotovo našel dovolj tistega, iz česar bo lahko spoznal božjo vsemogočnost. Namesto kipov in slikarij prebivajo na teh katedralah resnični, živi ljudje in druga ustvarjena bitja. In namesto vsega okrasja se na teh katedralah vidijo čudoviti gozdovi in livade, vse pa pričajo o moči, veličini in modrosti svojega večnega Stvarnika. Takšno opazovanje res lahko človeško srce uglasi k večji božji slavi!
 Modrost sicer zmaguje nad neumnostjo, vendar ne verjemite, da bo zaradi tega zmanjkalo neumnežev: ta vrsta bo ostala, dokler bo obstajal pekel. Sicer se vprašujete, kako lahko tako dolgo gledam toliko gnusobe, zakaj z bliskom in ognjem z neba ne uničim tega starega malikovalstva? Če sem to storil v starih časih, zakaj ne storim zdaj? Pustimo pšenico rasti skupaj s plevelom, bo že prišel čas žetve in izbire! Tistega, ki pozna večnost, čas nikoli ne priganja. Kdor hoče biti neumen, naj tak ostane, kdor pa hoče postati moder, ta ve, kje naj potrka.

66 Ceremonialna cerkvenost

 Kaj koristi odpoved vsemu, kar predpisuje takšna z malikovanjem nabita Cerkev? Najpametneje je pustiti toku svojo pot. Ko bo dosegel morje, bo moral sam od sebe odnehati. Prav tako  neumno bi bilo, če bi hoteli  plavati navzgor proti takšnemu toku. Kajti kolikor močneje bi hotel kdo kljubovati valovom, toliko silneje bi ti udarjali v njegovo čelo. Najboljše je pustiti tok, da teče, kjer in kakor teče - v srcu pa se oddaljiti kolikor se da in iskati zanesljivo pot čiste resnice.
 Upiranje posameznika proti nečemu, kar se je v določenih normah stoletja dolgo, bolj in bolj utrjevalo, bi bila pač neumnost. Bilo bi kot vojna med enim vojakom in tisoč vojaki: le kaj bi opravil eden proti tisočim? Prav tako je z enim, ki bi se hotel upreti proti za vedno ustvarjeni splošni ureditvi. Njegovi nazori so lahko še tako pravilni, kaj pa naj stori, če je velika množica slepa in gluha?
 JAZ tako in tako nikoli ne gledam na zunanjost, temveč vedno samo na notranje v človeku. In tako lahko vsak pošten kristjan v molilnici čisto veselo sledi ceremonialnemu bogoslužju, v svojem srcu pa je pri Meni, tako mu to ne bo niti najmanj škodovalo.
 Kogar pa takšno bogoslužje jezi, naj ostane zunaj, kajti s silo ne bodo nikogar vlekli noter. In tudi, če bi se to zgodilo, ne bi bilo škode. Kajti še vedno je boljše v molilnici opravljati določeno pobožnost, kot na zapovedane praznike hoditi na lov ali v igralnico, ali sklepati oderuške posle, ali kovati zarote in še več podobnega.
 Če komu ne diši pridiga, naj ostane pri prebranih vrsticah iz evangelija. Iz tega bo lahko posnel toliko, da bo dovolj, da lahko doseže večno življenje, če le malo vrsticam pravilno sledi. Tako ne more nekdo nič izgubiti, če gre v molilnico, kjer še vedno lahko najde kaj, kar ga opozarja NAME. Če pa se kdo zgolj iz golega sovraštva proti takšnemu malikovanju oddalji od tega, ne oprime pa se ničesar boljšega, temveč navadno samo slabšega, tedaj vprašam: Ali mu bo to kaj koristilo?
 Jeruzalemski tempelj je bil za časa MOJEGA življenja na Zemlji popolni malikovalski tempelj. Zato ni bilo več mogoče govoriti o božji hiši. Toda JAZ kot JEHOVA nisem nikomur prepovedal obiskovati templja in darovati svojega daru. SAM sem večkrat učil v njem in SEM tam odpustil prešuštnici njeno krivdo. Tudi SVOJIM učencem nisem nikoli prepovedal obiskovati templja. Zakaj naj bi se torej ta nekdo jezil zaradi obiska molilnice? Kajti če gre res v MOJEM imenu vanjo, tedaj sem JAZ pri njem. In dokler bom JAZ tam zdržal, bo pač lahko zdržal tudi tisti, s katerim SEM v njem.
 Sploh pa ne sme nihče klicati bliska in žvepla z neba, dokler ga JAZ SAM ne bom vrgel tja. Kdaj pa bo to potrebno, vem JAZ najbolje.
 Dokler ima velika množica ljudi še veselje s tem, da na vse mogoče načine podpira to cerkvenost, tako dolgo naj še traja. Komur so te ceremonije z velikim sijajem všeč, naj ostane pri njih in naj ostane norec! Kdor pa ME pošteno išče, ME bo tudi našel. Sprejel ga bom in ljubši MI bo kot ves svet, poln norcev. Če se torej JAZ ne vznemirjam preveč zaradi splošnega stanja teh stvari in jih dopuščam, naj vam bo to znamenje, da MI je prav malo do vseh teh stvari.
 Če pa tu in tam najdem posameznika, ki ME nadvse ljubi, do tistega je tudi MENI več kot do vsega sveta. Tega enega bom pustil uživati vso polnost SVOJE milosti, svetu v njegovi neumnosti pa bom dal otrobe. Kajti do enega dobrega je MENI veliko več kot do vrha polnega sveta norcev. Kolikokrat je že bila s travnika pokošena trava, in kaj zato? Saj znova zraste druga. Tako je tudi pri ljudeh na Zemlji, ki so norci in hočejo norci ostati.

67 Sanje in njihova razlaga

 Naslednji opis o nekaterih vizijah, ki lahko pri dobrih kot tudi pri slabih ljudeh izvirajo ali iz nebes ali iz  pekla. Zaradi tega je najnujnejše dobiti o tem prava pojasnila in pravilna navodila za ravnanje, da bi vedeli, kako ravnati pri takšnih pojavih.
 Vizije so različnih vrst. Najobičajnejša in vsakomur dobro znana vrsta so nočne sanje. Tu bi lahko vprašali: Kdo resnično sanja in kaj so sanjske podobe?
 V navadnem spanju sanja samo duša. Te sanje niso nič drugega kot zmedeno gledanje duše v svoje razmere, ki pa niso urejeno povezane, temveč se kot slika kalejdoskopa z vsakim gibom spreminjajo in se nikoli več ne pojavijo kot popolnoma enake. To nepovezano gledanje razmer in podob lastnega stanja ima svoj vzrok v tem, da je duša brez zveze z zunanjim svetom, pa tudi brez zveze s svojim duhom.
 Ta vrsta vizij za dušo nima druge koristi kot to, da se more po takšnem snu spominjati, kako bi bilo z njo v absolutnem stanju. Če kdo povzame sanje ali jih celo zapiše, ima lahko duša v njih dober portret same sebe. Kajti pokažejo ji njena glavna poželenja, njene težnje in kakšno sploh je in bo njeno celotno stanje, ko se bo ločila od svojega telesa.
 Te vrste sanj ne prikličejo v dušo niti nebeški niti peklenski duhovi, temveč so proizvod lastne duše, ki se jih spominja včasih bolj, včasih manj, včasih pa sploh ne. To je pri še čisto naravnem človeku odvisno predvsem od tega, kakšen je njegov duh živčevja. Če se ta nagiba bolj k duši, se bo človek natančno spominjal skoraj vsakih sanj. Če pa je nagnjen bolj k telesu, bo imel človek malo ali pa sploh nič spomina na svoje sanje. To je navadno pri tistih ljudeh, ki so zelo čutne in grobo materialne narave.
 Čisto drugače pa je pri nekaterih svetlih sanjah, v katerih se sanjajočemu zdi, kot da bi bila prikazen resničnost, tako da, ko se zbudi, komaj lahko presodi, ali so bile sanje ali pa resničnost. Takšne vizije ali sanje ne pripadajo duši, temveč duhovom, ki jo obdajajo, pa naj so ti dobri ali zli. Če so zli, se bo duša - in po njej tudi njeno telo - iz takšnih sanj prebudila popolnoma izčrpana. Če so te vizije delo dobrih duhov, potem bosta duša in telo po prebujenju okrepljena.
 Obe vrsti teh vizij sta dopuščeni duši le v korist, nikakor pa ne v škodo. V zastrašujočih vizijah naj duša najde opozorilo, v dobrih pa okrepitev. Te vizije so tako jasne zaradi tega, ker duhovi najprej odvežejo duha živčevja iz njegovih telesnih povezav in ga povežejo z dušo. V takšnem stanju ima duša občutek naravnanosti, ker je povezana z duhom živčevja, zato lahko zdaj tako kot pri sprejemanju skozi telesne čute sprejema vase tudi sanjske podobe in se jih spominja.
 K tej vrsti notranjih vizij spadajo tudi videnja medijev in nadalje videnja v narkozah. Te podobe imajo že smiselno zvezo in določeno ureditev, ker so obdajajoči duhovi duši pokazali nekaj resničnega. Pri tem duši neredko prikažejo prihodnje dogodke, to pa za duhove ni nič težkega. Kajti poznajo ureditev stvari in okoliščine, v katerih si morajo slediti, ker so sami ustvarjalci te ureditve.
 Je ravno tako, kot če bi nekdo prišel v tujo hišo: tu pač ne bi vedel, kaj bo gospodar delal jutri. Če pa vam on to pove, boste tudi vi že danes zvedeli. Prav tako vi ne morete vedeti, kaj bodo duhovi povzročili v tem letu. Če pa duhovi to duši oznanijo, bo tudi ona vnaprej vedela, kaj se bo zgodilo. Da pa lahko duhovi duši kaj takšnega oznanijo, jo morajo najprej na to pripraviti.
 Te vizije torej že zelo veliko pomenijo. Vendar jih ne sme nihče, kot nekoč pogani, imeti za naznanilo nespremenljive usode, kajti nihče ne sme biti omejen v svoji svobodni volji. Če bi kdo zares želel nekaj drugega, kot so mu duhovi v viziji pokazali, se sme obrniti samo NAME, in bo drugače, če tisti, ki se je obrnil NAME, veruje in zaupa. Kajti JAZ lahko v vsakem trenutku spremenim vse stvari.
 In če bi JAZ SAM rekel: "Glej, jutri BOM storil to in ono!" - ti pa bi ME poln ljubezni in zaupanja do MENE prosil, naj to opustim, bi JAZ storil, za kar prosiš. Zaradi tega ne bo nihče oškodovan, kajti JAZ lahko vse okoliščine, stanja in stvari uporabljam tako ali drugače, in tu MENI mora služiti tisoč kot eden in en dan biti kot eno leto in tisoč let kot en dan.
 Človeško srce je seveda tako lahkoverno, da bi rado že iz čisto preprostih sanj predvideval o vsakovrstne prihodnje dogodke. Ljudje so že izdelali pravila, po katerih bi morale po določenih sanjah nastati določene posledice. Tu so sanje o vodi, ki naznanjajo smrt katerega sorodnika ali znanca. Ogenj prinaša ali laž ali veselje. Sanje o kruhu, gnoju ali poroki veljajo za preroke smrti v družini. Če kdo sanja o čebelah, nastane ogenj. Če sanja o mravljah, pride nato poplava ali pa čaka človeka veliko skrbi. Kobilice, ščurki in ptiči pomenijo vojno, da sploh ne pomislimo na sanje o loteriji. Te podobe, ki se predstavljajo duši v sanjah, pač ustrezajo stanju duše, njenim željam in bojaznim, nikakor pa niso preroki prihodnjih dogodkov.
 Takšno praznoverje je zlo, ki lahko duši zelo škoduje, ker se s tem privadi, da zaradi takšnih napovedi popolnoma preneha zaupati VAME. In kolikor več takšnih preroških domišljij se ukorenini v duši, toliko bolj te slabijo vero, pa tudi ljubezen do MENE. Če so že preproste sanje samo ogledalo duše, pa izvirajo neumne razlage od zlobne duhovne svojati.
 Tukaj vam to oznanjam, da bi vedeli, kako morate v prihodnosti v resnici razumeti sanje, pa tudi pristne vizije, o katerih bomo v nadaljevanju še govorili. Vsak pojav ima sicer svoj ustrezni vzrok, kot tudi ustrezni namen, toda o namišljenih neumnostih pri tem ne sme biti govora.

68/69 O praznoverju

 Tretja vrsta tako imenovanih vizij je tista najbolj praznoverna domneva, po kateri naj bi bili nekateri naravni pojavi preroško povezani z  dogodkom, ki se bo zgodil v prihodnosti. Ne more vam biti neznano, v kakšne nerazumljivo neumne spletke se zatekajo nekateri ljudje, da bi vnaprej zvedeli nekaj o neprijetni prihodnosti.
 Pravi norci so sestavljavci koledarjev, ki hočejo brez iskre modrosti pogosto smešno vnaprej določati vreme za vsak dan. Nekateri med njimi datirajo le-te po tako imenovanih usodnih dnevih. Kdo je vendar gospodar vremena, JAZ ali usodni dan? Ali pa ME ima lahko kdo za tako nemodrega, da bi JAZ postavil določene dneve v letu kot napovedovalce prihodnjega vremena?
 Po usodnih dnevih presojajo ljudje prihodnje vreme. Ne poznajo pa velikih usodnih dni svojega srca, ki bi jim lahko razkrili glavno vreme njihovega prihodnjega, večnega življenja. Človek bi tedaj prav ravnal, če bi bolj upošteval stanje svojega srca in bi dobil uvid, da je v njem nenehno slabo vreme, ki pač izvira iz tehle  usodnih dni, ki so dnevi igre, požrtij, pijančevanja, prešuštvovanja, brezdelja, potem trdosrčni dnevi, dnevi obrekovanja in še cela množica podobnih.
 Te usodne dneve mora človek upoštevati, pa marsikaterega viharja, bliska, groma, dežja in toče, snega in leda na njegovem srcu ne bi bilo. In če ne bi bilo podobnih neviht, bi duh stopil iz svoje kamrice v svobodni svet srca in duši oznanil usodni dan večnega življenja! Dokler pa vladajo v srcu prej opisani usodni dnevi zla, ostane človek to, kar je bil: samo žival, ki bo težko kdajkoli sprejeta v nebo.
 So pa še drugi ljudje, ki imajo vremenarje za neke vrste čarovnike ali črnošolce. Ti ponujajo celo množico neumnosti pod imenom Varovalna sredstva za vreme. K tem sredstvom za preganjanje neviht spadajo na prvem mestu tako imenovane vremenske maše v rimskem krščanstvu. Drugo varovalno sredstvo so tako imenovani blagoslovi polj, ki jih opravlja ali krajevna duhovščina ali beraški menih, čigar blagoslov naj bi bil veliko močnejši. Tretje sredstvo proti že bližajoči se nevihti je tako imenovano zvonjenje proti nevihti, vrhu tega streljanje z blagoslovljenim smodnikom, kajenje z raketo, prižiganje blagoslovljenih sveč in končno postavljanje visokih nevihtnih križev, v katere naj bi se zaletele čarovnice, ki delajo nevihte.
 Kakšen grozovit nesmisel, zaradi katerega navaden človek popolnoma zablodi od tega, da bi imel Boga za tistega, ki dela vreme, in bi si od Njega izprosil lepo vreme.
 Ta vrsta praznoverja ima torej zelo hude posledice, da še v svojem srcu boljše človeštvo popolnoma izgubi zaupanje v Boga. In to je delovanje pekla, ki po tej poti osvaja duše. Ljudstvu je treba dati svetlobo namesto teme! JAZ SAM pa bom ob pravem času prižgal narodom luč, in ti se bodo potem znali primerno zahvaliti darovalcem teme.
 Nadaljnja oblika praznoverja te vrste je v tem, da se skoraj vsi ljudje, posebno pa rimsko-katoliške vere, držijo tako imenovanih znamenj sreče ali nesreče. Takšne neumnosti najdemo od najvišje družbe navzdol do najmanjših kmečkih koč. To so ostanki poganstva.
 Vzrok je v tem, da takšne neumnosti - ne prepoznane kot zmota duše - navadno povzročajo hudobni duhovi, ki izvirajo iz poganstva. Niso popolnoma zreli za pekel, zato imajo še vedno prepustnico za Zemljino površje boljša bitja. Ti duhovi se pridružijo mnogim ljudem, se oprimejo njihovih teles in s svojim poganstvom vplivajo na korenine duše, zaradi česar duša potem pride do tistih neumnih domnev. Mnogi ljudje sicer spoznajo, da v tem ne more biti resnice. Če pa srečajo takšen primer, začnejo dvomiti nad svojim spoznanjem in mislijo, da bi vendarle lahko bilo nekaj na tem. Pri pravem kristjanu se takšen dvom ne bi smel nikoli pojaviti.
 Veliko hujša vrsta ugibanja prihodnosti je vedeževanje iz kart. Zaradi te hudobne igre so že mnogi ljudje postali nesrečni. Zato mora vsakdo bežati pred takšno vedeževalko iz kart. V stanovanju ene takšne, ki se s tem ukvarja kot z obrtjo, prebiva prav toliko glavnih hudičev, kolikor ima kart. Če že vedeževalka iz kart včasih kaj ugane, se to zgodi s pomočjo hudobnih duhov. Zato bežite od takšnih prerokinj, sicer boste postali ujetniki pekla!
 Novejši način odkrivanja prihodnosti poskuša s pomočjo medijev. Če zapade medij s pomočjo magnetnih potez v zaželeno globoko spanje, mora magnetizer zabeležiti samo tisto, kar medij prostovoljno govori. Medijev ne sme siliti h govorjenju, ker bi to zelo škodovalo njihovemu zdravju, ampak mora potrpežljivo čakati, dokler medij sam ne začne govoriti. Vprašanje je dovoljeno samo tedaj, če povedano ni dovolj razumljivo.
 Sploh sme medijsko preiskovanje s polaganjem rok opraviti samo vernik na vernikih. Če pa kakšen domišljav učenjak brez vere z umetno manipulacijo prisili človeka v magnetno spanje, da bi od njega zvedel nekatere stvari, ali delal znanstvene poskuse, je takšen magnetizer hudič. Za medija bi bilo boljše, če bi ga obsedel resnični hudič, kot da se je pustil zlorabiti brezbožnemu in brezvestnemu magnetizerju.
 To vam naznanjam zaradi tega, da boste v primerih, ki se bodo zgodili, vedeli, kako se morate ravnati. Blagoslovil bom vsakega magnetizerja, ki v MOJEM imenu na bolnike polaga roke zato, da bi jih ozdravil. Toda čudodelniki in napovedovalci prihodnosti naj se MI ne približajo! Sploh pa vsakogar opozarjajte na to, da ja ne bi s kakšnimi posebnimi sredstvi drugim razkrival prihodnosti, dokler človek še ni zrel za presojo takšnih razkrivanj. Nekatere izjave o prihodnosti  so za vsako dušo ne le hudo škodljive, temveč tudi nesmiselne, ker določene prihodnosti sploh ni. Ta se vsekakor ravna po svobodni volji ljudi.
 Vsakemu človeku  sem dal svobodnega duha, za katerega ponovno rojstvo se mora truditi. Ko bo to sledilo, se bo človeku tudi razkrila prihodnost. Dokler pa se to še ni zgodilo, za človeka pravzaprav še ni  »prihodnosti«. Iščite predvsem božje kraljestvo, vse drugo pa bo prišlo nato samo od sebe.

70 Božje kraljestvo in prerojenje

 Veliko jih je, ki pravijo: »Božje kraljestvo bi že bilo prav iskati, če bi ga bilo lažje najti in če bi v kakšni cerkvi ali krščanskem občestvu naleteli na pravo pot do božjega kraljestva.« Rim govori: »Edino jaz sem prava pot!« Enako govori o sebi tudi vsaka druga cerkev. Pa če hodi človek po eni ali po drugi poti, ki naj bi vodila k božjemu  kraljestvu, bo gotovo našel vse drugo, samo božjega kraljestva ne.
 JAZ pa pravim k temu: če mora nekdo še tako dragoceno stvar predolgo iskati in je kljub temu ne najde, bo sčasoma opustil iskanje. Kdo pa je kriv za to? Iskalec sam, če božje kraljestvo išče tam, kjer se ga ne da najti, in ne v tem, v čemer ga lahko najde! Saj je vendar dovolj jasno zapisano, da božje kraljestvo ne pride k človeku z zunanjim vidnim sijajem, temveč je notranje v človeku. Njegov temeljni kamen je Kristus, eden in edini Bog in Gospod nebes in Zemlje, časno in večno, v prostoru kot tudi v neskončnosti. Vanj mara srce verovati verovat, Njega ljubiti nad vse, svojega bližnjega pa kakor samega sebe.
 Če je človek to preprosto zahtevo v svojem srcu popolnoma izpolnil, je že našel božje kraljestvo. Naprej potem človeku ni treba skrbeti, kajti vsakemu se bo dalo, kar potrebuje. Kdor potrebuje modrosti, temu bo dana, kadar in kjerkoli jo potrebuje. Če potrebuje kdo zunanje pripomočke za svoje zemeljsko življenje, jih bo dobil ob pravem času in v pravi meri. Če potrebuje kdo priložnostno posebno moč, mu bo dodeljena. Nasvet in tolažba mu ne smeta manjkati. Če bi kdo ob posebni priložnosti potreboval tuji jezik, tudi s tem mu bo ustreženo. In če želi pomagati bolnikom, ne potrebuje nič drugega kot MOJE ime in svoje roke.
 Teh prednosti pa seveda noben človek v mesu, celo če bi že bil prerojen, ne more imeti vedno v svoji roki, temveč samo tedaj, če eno ali drugo resnično zares potrebuje. Tudi prerojeni mora kot vsak drug priti k MENI, če hoče karkoli imeti. Tako kot JAZ SAM, dokler sem v mesu prebival na Zemlji, nisem smel in mogel delati, kar bi hotel, temveč kar je hotel OČE, ki ME je poslal.
 Ta je bil v MENI, kot JAZ v NJEM. ON je bil božji duh kot OČE od vekomaj, JAZ pa SEM bil in SEM njegova duša. Ta ima sicer svoje spoznanje in sposobnosti kot najvišja in najpopolnejša duša vseh duš.
 Vendar ta duša ni smela delati, kar je hotela, temveč samo tisto, kar je hotel ON, iz katerega je izšla. Če je hotela duša odriniti na stran zadnji grenki kelih, pa vendar tega ni hotel o, ki je bil v MENI. Zaradi tega je tudi MOJA duša delala to, kar je hotel ON, ki je bil v MENI.
 Zato si ne smete pod prerojenim človekom predstavljati čudodelnika v vseh stvareh. Tudi ne kot nekoga, ki bi bil okrog glave obdan s tako imenovanim svetniškim sijem, kot slikate vi svoje svetnika. Po telesni smrti prerojenega ni mogoče odkriti nobenih čudežnih znamenj svetosti, ki so posebno čaščena v rimskih svetniških legendah, prav tako nikakršno mumijam podobno nestrohljivost obloženega telesa. Vsak razumni naj se sam vpraša, čemu bi bilo to dobro. Kaj bi pač blaženi duh prerojenega, če bi bil na Zemlji deležen takšnih čudežnih, toda nesmiselnih odlikovanj? Ničesar od vsega tega ne nosijo najditelji božjega kraljestva na sebi, temveč MOJA milost se po njih razodeva samo tedaj, ko je to potrebno.
 Tudi si ne more prerojeni MOJEGA kraljestva predstavljati kot neke vrste menihe, ki bi svetu popolnoma umrli v vsem in se ne bi ukvarjali z ničemer drugim več kot z rožnim vencem, mašo in litanijami, s postom, s preklinjanjem grešnikov in zapravljanjem časa z opazovanjem svojega groba in krste. To niso znamenja prerojenja, temveč nasprotno – znamenja teme. Svetloba prerojenih ne pozna nobenih temnih strani življenja, kajti v njih je povsod dnevna svetloba.
 Grob in krsta nista znamenje prerojenega, ki je našel božje kraljestvo. Kajti tam ni niti grobov, niti krst, ker ni mrtvih. Tam je samo večno življenje! Prerojeni živi nenehno v svojem duhu in ima izgubo svojega telesa prev tako malo za svojo smrt, kot bi katerikoli človek imel za svojo smrt, če zvečer sleče svojo suknjo. To je sicer čudovito znamenje prerojenja, je pa samo notranje v človeku ter se zunanje in javno ne kaže.
 Tako so tudi druga znamenja prerojenja samo v človekovi notranjosti in se lahko spoznajo samo po tedaj, ko je to potrebno. Kdor ima dar prerokovanja, ga dobi  tedaj, ko ga potrebujem in ME prej zanj prosi, kajti nihče ne more prerokovati razen MENE samega. Če potem JAZ položim prerojenemu besede v srce in jezik, tedaj bo prerokoval, sicer pa bo govoril kot vsak drugi človek. Prav tako je tudi z drugimi darovi.
 Ljudi s tako imenovanim ''drugim obrazom'' (zunajtelesnimi izkušnjami) ne smete že samo zaradi teh sposobnosti imeti za prerojene. Kajti ta je samo posledica njihovih lahko vzburljivih živcev, po katerih duša s posredovanjem duha živčevja – zlahka prenaša v telesni organizem nazore iz svojega duševnega sveta. Močni živci tega seveda ne morejo, zato imajo ljudje močnih živcev le redko tako imenovani ''drugi obraz''.
 Zato tega pri človeku ne smemo imeti niti za nekaj dobrega, niti za nekaj slabega. To je prej neke vrste telesna bolezen, do katere pridejo navadno ljudje zaradi vsakovrstnih neprijetnih dogodkov v njihovem zemeljskem življenju. Velika žalost, dolgo trajajoč strah, velika groza ipd. so navadno vzrok za to, včasih pa tudi umetna sredstva kot magnetizem, pijanost in omamljenost z narkotičnimi zelišči.
 Temu podobne reči torej nikakor niso znamenje prerojenja. To lahko spoznate že iz tega , da takšni vizionarji navadno gledajo le popolnoma nepovezane slike, ki jim manjka vsaka urejena vsebina.
 Vzrok za to je v tem , ker njihov duh in njihova duša še nista povezana med seboj. Tudi v njihovih videnjih ni nikakršnega temelja in nikakršne zveze, ki bi bila vsakomur popolnoma jasna. Nasprotno pa iz ust prerojenega izpričuje – četudi samo deloma – vsaka predstava duhovnih stvari pravi duhovni temelj in povezavo. To je potem tudi znamenje pravega prerojenja in pomembna razlika glede na golega vizionarja. Zato tudi ne smete kot posledico prerojenja pričakovati bedastih čudežnih reči, temveč naravne sadove zdravega duha in duše, ki je po njem ozdravela.
 Prerojeni ve, da z darovi Svetega duha ne sme slepariti, zato le-te uporablja samo tedaj, pa še to navadno na skrivaj, kadar so potrebna.
 Kdor pa bi rad to prerojenje dosegel zaradi kakršnih koli čudežnih lastnosti, je lahko prepričan, da ne bo deležen takšnih milosti.
 Ljubezen do MENE, velika srčna dobrota, ljubezen do vseh ljudi, to skupaj je pravo znamenje prerojenja. Kjer pa tega manjka in ponižnost še ni dovolj močna za vsak sunek, tam nič ne koristijo niti svetniški sij, niti kuta, niti duhovna videnja. Takšni ljudje so od božjega kraljestva pogosto bolj oddaljeni kot marsikateri drugi, katerih obraz je videti zelo posveten, kajti božje kraljestvo nikoli ne pride z zunanjim sijajem, temveč notranje, v vsej tihoti v človekovo srce. To si vtisnite v srce tako globoko, kot le morete, pa boste dosegli božje kraljestvo veliko lažje kot mislite.
 Vizije prerojenega so edino pravilne. Vse druge pa lahko dobijo pravi pomen šele tedaj, če jih razloži prerojeni duh.
 Tako mora vsakdo zavreči neumnost svetnih ljudi, tako se lahko vsekakor verjame besedi resnično prerojenega, ker ta ne daje ničesar, česar ni prejel. Drugi pa daje samo tisto, kar si sam domišlja, da ve.
 Če bi kdo navidez govoril v Gospodovem imenu, delal pa bi to vendar samo zaradi svoje časti in koristi, temu ne verjemite! Kdor pa brez lastne koristi in častihlepja pravi: »To govori Gospod!« - temu verjemite! Posebno če pri tem ne gleda na osebo, kajti prerojeni spoštuje samo Gospoda.

71 Pravi in lažni preroki 

 Tu bi spet lahko kdo vprašal: “Torej lahko odpuščanjem grehov prerojenemu vendarle vedno popolnoma verjamemo,ko napoveduje prihodnje reči? Ali naj dvomimo tudi o njegovih napovedih? Na to pravim JAZ:Če prerojeni govori: “To ali ono se bo zgodilo!” in ni dodal nobenega “če”, tedaj mu ne verjemite, kajti tega ne reče noben pravi prerojeni. Kar se bo zgodilo, se zgodi pogojno. Zaradi tega se napoved prihodnjega dogodka nikoli ne more z gotovostjo uresničiti. Če bi bilo namreč kaj vnaprej določeno, bi bil svet v najhujši obsodbi in vsa svoboda bi bila izgubljena. To pravi prerojeni zelo dobro ve in bi torej moral prerokovati proti svojemu spoznanju, če bi napovedal kaj kot določeno.
 JAZ SAM sem bil prav gotovo največji prerok na svetu. Kdo pa MI lahko dokaže, da sem razen SVOJEGA vstajenja karkoli čisto določeno napovedal? Rekel SEM sicer, da BOM umrl in tretji dan spet vstal, toda časa in ure nisem nikomur napovedal. - Tako SEM napovedal tudi SVOJ ponovni prihod, toda - dobro pazite - z dodatkom: “Časa in ure pa ne pozna nihče razen JAZ SAM, pa tudi tisti, kateremu hočem JAZ razodeti !“ To SEM sicer že razodel, toda ne časa in ure, ampak samo z napovedjo znamenj, po katerih se lahko prepozna moj bližnji ponovni prihod.
 Tako so tudi vsi preroki samo pogojno napovedovali prihodnost, da ne bi bil s tem nihče obsojen, ampak bi ohranil svobodo za izpolnjevanje zapovedi in bi tako lahko ušel zagroženi kazni.
 Jeremija je dolga leta prerokoval in čakal, včasih bridko tožeč, zaman na izpolnitev svojih prerokb. Kajti tisto, kar je prerokoval že za jutri, se je zgodilo šele čez leta. Celih 23 let je moral čakati, da se je uresničila njegova prerokba sedemdesetletnega babilonskega suženjstva nad izraelskim ljudstvom. Jona je celo zaman čakal na uničenje Niniv, tako da MI je nazadnje jezno očital MOJO dobroto.
 Če je ljudem zagrožena kazen, oni pa se spreobrnejo - vsaj nekateri - bo kazen ukinjena. Če bo med sto tisoč ljudmi samo deset pravičnih, BOM zaradi teh desetih tudi stotisočim prizanesel s kaznijo. In če je med milijonom sto pravičnih, zaradi njih celega milijona ne BOM obiskal z zagroženo kaznijo. Če je število pravičnih večje, sodbe tem bolj zanesljivo ne bo. Namesto splošne kazni bo zadela kazen samo posebno najtrdovratnejše. Če pa je pravičnih manj, tedaj zagrožena kazen po nekaj nadaljnjih svarilih ne bo zadržana.
  Iz tega jasno izhaja, da mora biti s prerokovanjem vsakdo zelo previden, poklicani prav tako kot nepoklicani. Zaradi prerokovanja pač ne BOM nikomur pustil doseči prerojenja, temveč edino zaradi večnega življenja. Če pa koga JAZ pokličem za prerokovanje, naj ta ničesar samovoljno ne dodaja ali odvzema. Če bi to storil, bi mu nekoč zaradi tega še huda predla! Zato nikakor ni lahko biti prerok. In zelo škodljiv človek je tisti, ki prerokuje svojevoljno ali si pri tem celo predrzne prisvajati si božansko sodništvo.
 Kdor to dela, ga bo doletela ista kazen, kakršno je namenil svojim bratom. Kdor obsoja, bo obsojen, in kdor preklinja, bo preklet. Kdor obsoja s peklom, ta bo našel svojo kazen v peklu. Kdor obsoja s smrtjo, bo sam umrl, kdor grozi z mečem, bo z mečem pokončan. In kdor kaznuje s temo, bo vržen v najhujšo temo. Kdor pa noče biti obsojen, naj tudi ne sodi.
 Če pa bi kdo trdil, da ima oblast za obsojanje od MENE, ta je lažnivec za vekomaj. SVOJIM prerojenim apostolom in učencem SEM dal samo oblast najvišje ljubezni do bližnjega, ki je enakovredna ljubezni do MENE. In ta najvišja stopnja ljubezni do bližnjega je MOJ duh v srcu vsakega prerojenega, kot tudi v srcih tistih, ki verujejo VAME, ljubijo MENE in svoje brate zaradi MENE. Zaradi te ljubezni, ki je MOJ duh v človeku, ima vsakdo dolžnost odpuščati svojim sovražnikom od vsega srca. In kolikokrat je neki človek zaradi MOJEGA duha v sebi odpustil svojemu sovražniku, tolikokrat naj bo temu grešniku odpuščeno tudi v nebesih. Če pa ima kdo hudobnega sovražnika, pri katerem vse odpuščanje ostaja brez sadov, naj tak človek reče: “Gospod ti povrni po tvojih delih!” - to pa velja samo za opomin greha.
 Ali je s tem pooblastilom že podeljeno sodništvo? O ne, samo pooblastilo najvišje ljubezni do bližnjega ali ljubezni, ki je enaka MOJI božanski! Toda nikoli sodništvo, ki SEM se mu JAZ SAM odpovedal in ga zaradi tega toliko manj podelil kakšnemu človeku. Pooblastilo najvišje ljubezni pa SEM dal ljudem zato, da bi s tem toliko lažje postali resnični bratje v MOJEM imenu. Le kdo bi lahko iz tega sklepal na podelitev pooblastila za kakšno sodništvo?
 Ko SEM rekel: “Prejmite Svetega Duha!” je to pomenilo in še pomeni toliko kot: “Prejmite najvišjo moč MOJE božanske ljubezni! Kar razvežete na Zemlji, naj bo razvezano. Potlej niso potrebne nobene žrtve in nobeni veliki duhovniki več. Kar zavežete v svojem srcu in kar zavežete na svetu, naj bo zavezano tudi v nebesih!” - Pri tem pod “razvezati” in “zavezati” ne smete razumeti odpuščanje ali zadržanje greha, temveč je razvejanje osvoboditev in zavezanost sprejetje.
 Če na primer kdo drugemu človeku kaj dolguje, lahko ta človek dolžniku dolg odpusti. Ali če pogan veruje v krščanstvo, ga lahko kristjan pri priči sprejme v občestvo in ga v srcu poveže z vsemogočnostjo božje ljubezni. To ima pravico storiti vsak kristjan, ki veruje VAME, ME ljubi in je krščen v MOJEM imenu.
 Kdo pa lahko iz tega izpelje pravico do sodništva? Kjer le-to obstaja, obstaja proti MOJI odredbi. Kdor se takšnemu podredi, se moti, če misli, da bo s tem rešen svojih grehov. Kajti kako lahko kdo tretji odpusti komu dolg, ki ga drugi dolguje nekemu tretjemu?
 Če Jakob iz MOJEGA duha priporoča medsebojno priznavanje grehov, pod tem še dolgo ne gre razumeti spovedi, temveč samo medsebojno zaupljivo izpoved svojih napak in slabosti, da bi prejel od prijatelja in brata moč in tolažbo v duhu in resnici. Vidite, za to ne potrebuje kdo niti duhovniškega niti eksorcističnega posvečenja. Apostolska služba sama je samo bratska učiteljska služba, ne pa poganski blesk zlata, srebra in dragih kamnov s sodniškim poklicem.
 Torej ni govora o kakšni spovedi. Vendar pa ni samo apostolom, ampak je vsakomur ukazano, naj bo oskrbnik; če recimo slabotni ljudje obžalujejo, da so se pregrešili nad svojimi brati, ti pa so že umrli, ali telesno ali duhovno - s čimer odpuščanje krivde tistim, ki so jih užalili, ni več mogoče - tedaj pač lahko stopi k slabotnim kdo tretji in njihovo veliko krivdo zapiše čisto majhno. Takšen ji bo izkazal dejanje resničnega krščanskega usmiljenja, posebno če jih obrne k MENI. V nobenem drugem primeru pa naj se tretji ne meša med brata kot tisti, ki odpušča krivdo. Če to počne, naj se mu naložijo vsi grehi onih dveh, če ju je hotel soditi, ne pa poboljšati.
 To je dobro utemeljena razlaga o tem, kako je z zapovedanim odpuščanjem grehov.

72 Odpuščanje grehov in čaščenje podob

 Nekateri moderni filozofi, ki imajo seveda tudi MENE samo za filozofa trdijo, da ima po krščanskem nauku vsak človek pravico grehe, ker sem JAZ, ustanovitelj tega nauka, odpuščal takšnim ljudem, ki ME osebno niso nikoli užalili.
 Takšnim filozofom odgovarjam približno tako, kot SEM rekel tistim Judom, ki so postavili predme prešuštnico: "Kdor izmed vas je brez greha, naj jo kamenja, in njegovo dejanje bo priznano v vseh nebesih!"
 JAZ sem kot človek lahko odpuščal grehe vsakomur, ker SEM bil SAM brez greha. Kdor pa ni brez greha, ne sme delati tega.
 Kajti brez greha biti se pravi: biti na najvišji stopnji ponižnosti in ljubezni. Božja postava mora postati lastna narava takšnega človeka: Vse strasti njegovega mesa morajo biti od otroštva naprej odpravljene do najgloblje stopnje, da lahko v njem popolnoma prebiva božja moč.
 Šele tedaj bi lahko takšen človek rekel temu ali onemu: "Tvoji grehi so ti odpuščeni!" in bi mu bili odpuščeni.
 Toda tu grehov ne odpušča človek, temveč edino božja moč. Samo njej je mogoče spraviti srca tistih, ki so drug nad drugim grešili in padli v sovraštvo. To pomeni, da srca tako prežari s svojim božjim ognjem, da se zaradi tega zadušijo vsa jeza, napuh in nevoščljivost. Samo po sebi pa se razume, da tega ne zmore nobena človeška sila, ampak samo božja moč.
 Zaradi tega lahko človek Bogu samo reče: "Gospod, odpusti mi moje grehe, ki sem jih zagrešil nad mnogimi brati, ki jih zdaj ne morem več prositi za odpuščanje. Tvoji moči, o Gospod, je za vekomaj pridržano, da stori tisto, kar bi rad storil jaz sam, če bi mogel!"
 Glejte, samo tako lahko edino božja moč odpušča grehe, ki jih ljudje ne morejo več odpustiti drug drugemu: ali zaradi velike krajevne oddaljenosti ali če je telesna smrt postavila nepredirno steno med dva človeka. V takšnih primerih lahko samo še Bog odpusti grehe.
 Nič nočem reči proti temu, če človek razodene svoje napake in prekrške duševnemu prijatelju med štirimi očmi, da bi prejel od njega tolažbo: da mu bodo grehi odpuščeni, če se bo obrnil NAME z resnim namenom, da takšnih grehov ne bo več delal in svojim bratom storjene popravil, kolikor se da z iskrenim kesanjem in ljubeznivim zadoščevanjem. Takšen spovednik MI bo vedno ljub in drag. Seveda za to ni potreben ravno duhovnik.
 Če si takšen domišlja, da ima ­samo ON moč in oblast odpuščati grehe ali jih celo zadržati, soditi grešnika in se v spovednici pusti imenovati za božjega namestnika, tak je hudodelec in ubijalec duš, ker se samovoljno postavlja pred nebeška vrata.
 K tej vrsti spadajo tudi tisti krivi preroki, ki z veliko resnostjo pridigajo naivnim ljudem: "Pojdite sem ali tja in romajte k tej ali oni milostni podobi! Ne pozabite na bogato daritev, pa boste pri tisti podobi dosegli odpuščanje svojih grehov in še druge milosti.
 Tu pravim JAZ: Takšni krivi preroki morajo nekoč prejeti svoje zasluženo plačilo. Kajti ti ne vedo in nočejo vedeti, da je treba Boga moliti v duhu in resnici. Vsi, ki podobno učijo in ljudi obračajo k malikom, so antikristi in krivi preroki in duhovno ubijajo ljudi.
 Zaradi tega ne smete obiskovati takšnih krajev, polnih nalezljive duhovne popačenosti.
 Ne verjemite, da lahko tam kdorkoli najde pomoč. Kajti pomagam lahko edino JAZ, ki SEM večni sovražnik vsakega malikovalstva. Le kako naj bi JAZ podelil kakšni leseni podobi čudežno moč? Če bi jo že hotel komu podeliti, potem bi jo dal pravemu človeku, nikoli pa ne kakšnemu kipu.
 Krščansko čaščenje svetih podob je še bolj gnusno malikovalstvo kot tisto starih poganov, ker ti niso poznali pravega Boga.
 Notranja potreba po višjem bitju jih je silila k takšnemu zmašilu. Zdajšnje človeštvo pa vendar pozna Boga in ve, da je On edini Gospod, toda kljub temu časti kipe.
 Takšni ljudje so podobni božjemu prasovražniku, ki tudi celo zelo dobro pozna Boga, toda namesto da bi ga ljubil in častil, ga zaničuje in sovraži.
 Neumnim bo zaradi njihove neumnosti odpuščeno. Nasprotno pa ne tistim, ki vidijo in imajo luč, pa vendar nočejo videti in luč ugašajo.

73 O dejavni veri

 Prej omenjeno ne velja samo papeštvu, temveč vsem veroizpovedim. Kajti kjer se ne oznanja Kristus v njegovem pravem duhu, tam je krivo preroštvo namesto prave Cerkve.
 Tudi če ena ali druga sekta govori: “Glej, jaz nimam podob, torej mora biti moja veroizpoved najčistejša!” pa pravim JAZ: podoba ali ne podoba, to sploh ni odločilno, temveč edino življenje po Besedi! Nauk, še tako očiščen vsega ceremonialnega in usposobljen za sprejem čistega razuma, če ostane samo nauk, in nihče po njem ne živi, je popolnoma neuporaben.
 Je že res, da je v rimskokatoliški Cerkvi tisoč silnih zlorab. Kljub temu je v njej tudi marsikaj dobrega, kajti pridiga se o ljubezni in o ponižnosti. In če nekdo sledi samo temu sicer pa ničemur, tedaj ne bo pogubljen. Toda kaj naj rečem o Cerkvi, ki ne uči drugega kot vero in zametuje dela? Saj je vendar jasno zapisano, da je vera brez del mrtva! In JAZ SAM sem večkrat dejal: “Ne bodite samo poslušalci, ampak izvrševalci MOJE besede!” S tem je jasno pokazano, da vera sama ne koristi nič, temveč mora postati dejavna z ljubeznijo! Kaj bi koristila Zemlji sončna svetloba, če ne bi bila povezana z dejavno toploto? Kaj bi koristila človeku vsa spoznanja znanosti, če jih ne bi uporabljal? Ali kaj koristi, v mrzli zimi samo verjeti, da lahko goreči les v peči ogreje sobo?
 Na kratko, trdna vera brez del je podobna neumnemu človeku, ki se hoče v mrzli sobi pokriti samo s toplo mislijo. Kot ta miselna odeja nič ne koristi, tako tudi vera brez del ne koristi nič. Vera je samo sprejetje nauka, ki vodi k določeni dejavnosti. Kdor to navodilo sprejme samo v svoji veri, pa ne ravna po njem, tega vprašam: čemu mu potem to navodilo?
 Zato MI je ljubša vsaka cerkev, v kateri se še kaj dogaja. Kajti boljše je komu dati majhen košček kruha kot delati tisoč načrtov za oskrbo revežev. Načrti so že dobri, toda slediti jim mora izvajanje, sicer je vera spet brez del.
 Kdor hoče živeti prav, lahko to v vsaki cerkvi, kajti glavno pravilo se glasi: “Vse preskušajte in dobro ohranite!” JAZ nikomur ne pravim: postani katolik, protestant ali pravoslavni! Temveč: kar kdo je, to naj ostane, če hoče, bodi pa dejaven kristjan v duhu in resnici! Kajti vsakdo lahko dobi povsod, če le hoče, čisto božjo besedo.
 JAZ nisem kot kakšen patriarh in nisem kot papež in ne kot generalni superintendant, temveč JAZ sem kot nadvse dober in najpravičnejši oče vsem MOJIM otrokom. In JAZ se samo veselim, če dejavno tekmujejo v ljubezni, ne pa da drug drugega zmerjajo in da hoče vsak od njih biti najmodrejši in najmanj zmotljiv.
 MOJE kraljestvo je kraljestvo dejavnosti, ne pa kraljestvo brezdelnega lenarjenja. Kajti JAZ apostolom nisem rekel: “Ostanite doma, razmišljajte in tuhtajte o MOJEM nauku!”, temveč:“Pojdite po vsem svetu!”
 Isto pravim tudi v sem blaženim. To se pravi biti dejaven, kajti žetev je vedno večja kot pa število delavcev. Zato je boljše biti dejaven v kakršnem koli redu, kot biti samo najčistejše vere. Človek gole vere je podoben tistemu, ki je svoj talent zakopal. Če pozna nekdo le malo svetega pisma in se po njem ravna, je podoben tistemu, ki je bil dober oskrbnik nad malim in je bil potem postavljen nad veliko. Iz povedanega bo vsak, ki je dobre volje, zlahka spoznal, kaj mu je storiti, da bi postal pravi človek, kaj mora izbrati in česa se ogibati. V tem pogledu je torej vse pojasnjeno.