Božič ...

25. Dec 1963: Knjiga 91 Berthe Dudde

  S hvaležnostjo in z veseljem se morate spominjati Mojega rojstva na Zemlji, ker je bilo to delo neizmerne Ljubezni in usmiljenja do vas. S tem je za vas prižgana svetloba, katera naj bi vam osvetlila pot iz mračne duhovne noči (Jn 8:12)... tako se je za vas končala perioda najglobljega brezupa in začela se je nova razvojna perioda… Pripravljena vam je bila pot, katera je ponovno vračala k Meni… In to pot vam je s Svojim življenjskim primerom pokazal človek Jezus (Jn 14:4,6), Kateri je to poslanstvo sprejel iz Ljubezni do Mene in do vas, Njegovih padlih bratov… On Mi je namreč želel vrniti Moje otroke, kateri so bili že večnosti oddaljeni od Mene in kateri so hirali v najgloblji nesreči.
  V človeškem ovoju Jezusu, je prebivala duša svetlobe: bitje, katero je bilo nekoč izsevano iz Mene; bitje, katero Mi je bilo predano (zvesto) v Ljubezni in katero je  ostalo ob Meni, ko se je množica prvo-ustvarjenih duhov ločila od Mene... Ta duša je bila zakrita v otroku Jezusu in že ob Njegovem rojstvu je čudež za čudežem pričeval o Božanskem Duhu, kateri je prebival v tem otroku (J.L. Jezusova mladost ) … Jezus je moral začeti Svoje zemeljsko življenje na enak način kot vsak drugi človek. Bil je rojen iz Marije device, katera je bila popolnoma čista, da je tako lahko na svet prinesla Božanskega otroka, brez da bi zagrešila… In Jezusova duša se je morala nastaniti v čistem telesu, ker Sem se Jaz Sam želel nastaniti v Njegovem zunanjem ovoju (telesu), zaradi tega je Njegovo telo bilo in tudi ostalo čisto in brezgrešno, četudi je bil neprestano napadan s strani bitij teme, katera so Ga želela napeljati na  padec. On se jim je zoperstavljal in vse nečisto, kar se je oprijemalo Njegove duše, je na ta način preko svoje ogromne Ljubezni odrešil. On se je uprl vsem skušnjavam in je »poduhovil« vse neduhovno, kar je še vznemirjalo Njegovo telo, ker je živel v materialnem svetu. On je naredil, da se je vse podrejalo željam Svoje duše, ker je bil poln Ljubezni; Ljubezen pa premaga vse, tudi največjega sovražnika. Človek Jezus je moral pred tem privesti do dozorevanja vse še nezrele substance, katere so se oprijemale telesa, in šele takrat Sem se Jaz Osebno, Večna Ljubezen, lahko v Njem nastanil. In šele takrat je bilo veliko delo milosti lahko pripeljano h koncu; delo, katerega je On želel izpeljati zaradi greha celotnega človeštva…
  Ko Sem se Jaz ob rojstvu Jezusa spustil na Zemljo, je bil Moj Duh v Njem, ker je  materialno telo v sebi vsebovalo popolno dušo, katera je bila s tem pristno zedinjena z Mano, Jaz pa Sem se preko Njega lahko izražal… In ob Njegovem rojstvu so se dogajale mnoge stvari, katere vi želite uvrstiti v področje legend, toda katere so se resnično zgodile, ker je popolnemu duhu vse mogoče… In le maloštevilni so doživeli te čudeže »na« otroku Jezusu; tisti, katerih srca so bila polna Ljubezni, kateri so v otroku Jezusu prepoznali obljubljenega Mesijo in kateri so Ga oboževali… Kakor so bili tudi ljudje, kateri so prihajali v Njegovo bližino, katerih srca pa so bila nečista in so Jezusa gledali le kot nekega otroka, kateri se ne razlikuje od ostalih otrok… Najpogosteje so v Njegovo bližino prihajali ljudje, katere je k Njemu pripeljal njihov duh; kateri so občutili čudež, kateri se je zgodil te noči in kateri so Ga oboževali, ker so v Njem prepoznali obljubljenega Mesijo.
  To pa je bil največji čudež vseh časov, kateri se ne bo nikoli več ponovil, da Sam Bog pride na Zemljo in da se nastani v otroku. Ljubezen je prišla na Zemljo; otrok Jezus je bil poln Ljubezni, ker Ga je velika Ljubezen do nekdaj padlega, nesrečnega spodbudila na to, da obleče telo in da dokončno izbriše (odplača) pra-greh, kateri pa je bil lahko izbrisan edino s strani Ljubezni, ker je bil sestavljen ravno iz greha proti Ljubezni. To delo pa je naredil človek Jezus tako, ko je iz Svoje Ljubezni dal Svoje življenje, ko je prenesel največjo žrtev, katero je nek človek kdajkoli prenesel in katero bo kdajkoli prenesel… da se je On Sam odrekel celotne svetlobe in moči, katera je bila Njegova lastnina zaradi Ljubezni, katera je prebivala v Njem… da je On sredi mračnega sveta kot samo človek trpel in umrl v najbolj mučni smrti na Križu (Flp 2:6,7)...

  Jezus… bitje iz področja svetlobe… se je prostovoljno ponudilo za to poslanstvo, da kot človek prehodi to Zemljo in da naredi delo pokore neizmernega trpljenja in bolečine, da bi pomagal padlim bratom. Ljubezen je izpolnila vsa bitja, katera so nastala iz Mene in tudi ostala ob Meni, potem ko se je Lucifer obrnil od Mene stran in tako za seboj v brezno strmoglavil brezštevilna duhovna bitja… In Jezusova Ljubezen je bila tako močna, da je Meni želela »narediti pokoro« zaradi neizmernega prekrška proti Meni, njihovemu Bogu in Stvarniku, proti Sami Večni Ljubezni. In to Ljubezen, katero Mi je Jezus ponudil, Sem Jaz sprejel kot Njegovo žrtev, ker je bila narejena iz Ljubezni in ker je bil greh lahko odplačan edino po poti Ljubezni… Tako je bitje svetlobe, katero je tako kot vsi ostali ljudje vzelo telo, hodilo po Zemlji, obremenjeno s težkim zemeljskim telesom, katero pa je za to bitje, katero se je nahajalo v svetlobi in svobodi, predstavljalo okove, katere je duša doživljala kot izjemno mučne. Vendar pa je moral On kot človek premagati zemeljsko pot, ker naj bi bil Svojim bližnjim primer, da bi Mu sledili. Moral se je boriti z enakimi slabostmi in odpori, kateri naravno obremenjujejo vsakega človeka, ker se je moral preko lastnega dela na duši osvoboditi vseh slabosti in pomanjkljivosti… Človek Jezus se je nahajal sredi materialnega sveta na področju, katero je pripadalo Mojemu nasprotniku. In za dušo iz kraljestva svetlobe je bilo v tem mračnem področju dvakrat težje doseči cilj: upreti se vsem satanskim skušnjavam, katere so imele namen, da Ga napeljejo na padec in da delujejo na vse neduhovno v telesu ter okolici; Njegovo telo je bilo namreč ravno tako močno oblegano s strani nezrelega duhovnega, kateremu pa se Jezusova duša ni upirala, ker je On v Svoji modrosti spoznal, da je tudi to duhovno želelo biti osvobojeno, zato je bila Njegova Ljubezen neprestano pripravljena pomagati vsemu, kar je še bilo nesrečno. Njegova duša je preko svoje okolice neizmerno trpela, ker je bila ona navajena na svobodo, svetlobo in Ljubezen, s tem pa tudi na najvišjo blaženost; tukaj pa se je nahajala v temi, omejena s telesom in v okolici brez Ljubezni. In tako je bila Njegova življenjska pot že od otroštva stanje trpljenja, preko katerega pa je On odplačal zelo velik dolg Svojih bližnjih… vse dokler na koncu ni dokončal veliko »spravno žrtev«, ko je dal Samega Sebe za pra-krivdo vseh ljudi sedanjosti, preteklosti in prihodnosti…   
  Vi ljudje ne boste mogli nikoli dojeti tega dela usmiljenja, ker niti eden človek, ki se zaveda konca, ne bi bil sposoben na sebe vzeti takšno mero trpljenja, ker Mu je bil Njegov konec nenehno pred očmi in Mu ni dovolil, da bi se v Njem stopnjevalo veselje (Mt 16:21, Jn 18:4). On je namreč čutil kot človek in je preživljal vse strahove, katere so Mu povzročile misli o prihajajočem dogodku. Vendar pa je On zdržal vse do konca; Ljubezen v Njem do Mene in do vsega neodrešenega se je neprestano povečevala in Mu dajala Moč, da naredi Njegovo delo milosti/sočutja… Na ta način Sem Ga Jaz lahko popolnoma prežel, ker Sem bil Jaz Sam prisoten v Njem, v Moji temeljni naravi, in Jaz Sem bil torej Tisti, Kateri je odplačal grehe za vse ljudi, ker je bila Ljubezen tista, katera je Jezusu dala moč, da trpi in da umre na Križu, da bi bili ljudje odrešeni in da bi bila plačana velika pra-krivda, katera pa je edino preko dela Ljubezni lahko dosegla pravično spravo, kakršno je na Križu naredil človek Jezus.

AMEN