Spletno stran gostuje moj-splet.si
Jakob Lorber

15. marca 1840 je med jutranjo molitvijo „v predelu srca“ slišal jasen in zvonek glas, ki mu je ukazal: „Vstani, vzemi pero in piši!“ Sledeč temu skrivnostnemu klicu je zapisal sledeče besede: „Tako mi je govoril Gospod in v meni za vsakogar, in to je resnično, zvesto in gotovo: Kdor želi govoriti z Menoj, ta naj pride k Meni, in Jaz mu bom položil odgovor v njegovo srce. Vendar naj Moj glas slišijo le čisti, katerih srce je polno ponižnosti. In kdor Mi bo dajal prednost pred vsem svetom, Me ljubil kot nežna nevesta ženina, z njim bom Jaz hodil z roko v roki. Vselej Me bo gledal kot brat brata, in kot sem ga Jaz gledal že od vekomaj, še preden je obstajal.“ ...


Gottfried Mayerhofer

Leta 1870, že v starosti, je sam Gottfried Mayerhofer prejel dar slišanja notranje besede in do zadnjega leta življenja (1877) je tako kot Lorber izpolnjeval te plemenite naloge za Gospoda. Ker je pogosto delal ponoči, je Mayerhofer dobil sivo mreno in je moral iti na operacijo. Po tem je besede notranjega glasu raje narekoval bližnjemu prijatelju. Tako je z lastnim trudom prispeval k nastanku številnih del, v katerih so bila predstavljena vprašanja stvarjenja, življenja, poti k odrešitvi, sporazumevanja z duhovnim svetom in številna druga temeljna vprašanja življenja. ...


Bertha Dudde

Ko sem molila Gospodovo molitev (»Oče naš«), sem pogosto prosila Gospoda, naj mi dovoli najti njegovo kraljestvo. Ta molitev je bila uslišana 15. junija leta 1937. Tiho sem molila in poslušala svojo notranjost - bila sem popolnoma mirna – pogosto sem bila v takem stanju, saj me je takrat vedno preplavil čudovit mir, misli pa, ki so se pri tem pojavile (v predelu srca, ne v moji glavi) so mi dajale tolažbo in moč. Nisem še vedela, da so mi bile te misli »podarjene«, vse dokler v čudnih sanjah nisem izkusila nečesa, kar se je kasneje izkazalo za Resnico in me je nagovorilo k zapisu teh »misli«. Tako mi je nekega določenega dne, medtem ko sem poslušala svojo notranjost, jasno in glasno prišel niz besed, ki sem jih zapisala. To je bilo prvo sporočilo, ki sem ga zapisal in se je glasilo takole: »V začetku je bila Beseda! Te Deum (začetna beseda himne »Te Deum laudamus, Tebe Bog slavimo« ) Stvarnik neba in zemlje!« ...


Emanuel Swedenborg

"Občutil sem, da me je navdalo nekaj svetega. Tedaj sem zaspal in okrog dvanajste, ene ali druge ure ponoči me je od glave do peta zagrabil močan drget, ki ga je spremljalo hrumenje, kakor da bi se skupaj stekalo šumenje mnogih vetrov. Trepetal sem zaradi tega neopisljivega hru­menja in vržen sem bil na svoje obličje. V trenutku, ko sem bil tako vržen, sem se popolnoma prebudil in videl, da stegnjen ležim na tleh. Opazil sem, da so mi bile naslednje besede položene na ustnice: 'O, ti vsemogočni Jezus Kristus, o Ti, ki si v svojem velikem usmiljenju blagovolil priti k takšnemu grešniku, stori, da bom vreden Tvoje milosti!' Dvignil sem roke in molil, in tedaj je prišla neka roka in moje roke močno stisnila. In nadaljeval sem z molitvijo in govoril: 'O Gospod, o Ti, ki si obljubil, da boš v milosti sprejel vse grešnike, saj ne moreš, da ne bi držal svoje besede.' Tedaj sem se ulegel na Njegove prsi in zrl sem Njega iz obličja v obličje. To je bil obraz s takšnim izrazom svetosti, da ga ne znam opisati. Smehljal se je in resnično sem verjel, da je bil tak Njegov obraz v času Njegovega zemeljskega življenja. Rekel je: 'No, stori to!' To je pomenilo, kakor je dojela moja pamet: 'Resnično me ljubi!' O Bog, podeli mi milost za to! Razumel sem, da tega ne morem storiti iz lastne moči. Tedaj sem se prebudil v drhtenju."   ...

Sadhu Sundar Singh

 V sobi je bil Jezus Kristus, ki je sijal in izžareval neizrekljivo radost, mir in ljubezen. Ko ga je sočutno pogledal, je vprašal: "Zakaj me preganjaš? Umrl sem zate? "  Takrat je Sundar spoznal, da Jezus ni mrtev, ampak živ. Sundar je pred njim padel na kolena in doživel osupljivo notranjo umirjenost, kakršne še ni čutil. Podoba je izginil, a mir in veselje sta ostala v njem. ...